Avtor: marko

Vinska trta v Svetem pismu

Napisal marko na 3. oktobra 2016. Objavljeno v Kratki odgovori.

Evangelist Matej v svojem poročilu o postavitvi Gospodove večerje (evharistije) pri pashalni večerji piše, da je Jezus vzel kelih z vinom, se zahvalil, jim ga dal in rekel: »To je moja kri nove zaveze«, nato pa dodal: »Odslej ne bom več pil od sadu vinske trte do tistega dne, ko bom z vami pil novega v kraljestvu svojega Očeta« (Mt 26,27). Kako so Judje pridelovali vino? (Roman)
Grozdje, ki raste na vinski trti, je bilo eno najpomembnejših sadnih pridelkov. Deblo vinske trte je ležalo na tleh, trse, ki so nosili grozde, pa so podprli. Mojzesovi ogledniki so prinesli ogromne vinske grozde kot simbol obilja v obljubljeni deželi (4 Mz 13,20). Trto so sadili na sončnih pobočjih, vsako pomlad so jo obrezali, ob času zorenja grozdja so budno pazili na vsiljivce. Ob trgatvi so grozdje pobrali in ga peljali v stiskalnico, nekaj grozdja so uporabili za rozinove kolače. Novo vino, ki je vrelo, so spravili v nove mehove ali glinaste vrče. Trta je bila v Izraelu simbol miru in razcveta. Jezus je sebe opisal kot vinsko trto, iz katere črpajo življenjsko moč mladike (Jn 15,1-10). (sč)
Silvester Čuk, Ognjišče (2016) 10, str. 50

Mladi Ozanam in Ampere

Napisal marko na 3. oktobra 2016. Objavljeno v Povejmo z zgodbo.

Mladi Friderik Ozanam (1813–1853, blaženi 1997; god 9. septembra), ustanovitelj Vincencijeve zveze dobrote, je doživljal globoko duhovno krizo.
Ko je nekoč šel mimo ene pariških cerkva, je iz navade vstopil vanjo. V cerkvi je zagledal slavnega fizika Ampera, ki je zbrano molil.
Ko je znanstvenik odhajal iz svetišča, ga je Friderik vprašal: »Gospod profesor, ali je mogoče, da nekdo velik kakor vi, še vedno moli?«
Ampere je odgovoril: »Velik sem samo, kadar molim!«

Italijanski pisatelj Giovanni Papini je zapisal: »Če se človek hoče dvigniti, mora poklekniti.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 10 (2016), 36.
v knjigi: Vodi me, dobrotni Duh, Ognjišče, Nova serija 3, Koper, 2019, 36.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Sara, kje si?

Napisal marko na 2. oktobra 2016. Objavljeno v zgodbe.

Začudeno je gledala okoli sebe, po sobi in kuhinji, ko se je po dobri uri vrnila z vrta. Jesen je bila, noči so postajale hladne, zato je hitela pospravljat še zadnje pridelke z vrta, dobro je zaprla toplo gredo, kjer so še zoreli paradižniki, tudi nekaj paprike je bilo vmes. »Tako, zdaj pa je vse na varnem, če bo še bolj mrzlo,« se je oddahnila ter se vrnila v svoje stanovanje. Snaha je na svojem delu že vse postorila, ona pa je varovala petletno vnukinjo, ki je bila malce prehlajena, pa ni mogla v vrtec, zdaj pa – ne v sobi, ne v kuhinji ni bilo več nobene igrače, vse je bilo pospravljeno – pa ne samo igrač, tudi deklice, ki se je še malo prej igrala tu, ni bilo nikjer.
»Sara, Sara!« je klicala in tekala sem ter tja. Tedaj je zaslišala ropot na podstrešju. »Moj Bog, pa ja ni znosila stvari gor po teh strmih stopnicah,« je z grozo pomislila. Tiho in previdno se je vzpenjala gor ter na vrhu obstala: na podstrešju je med kupom igrač stala deklica ter si dala opraviti s punčkami.
»Ja, Sara, kaj pa počneš tu, na tem mrazu? Še bolj se boš prehladila!« je stopila proti njej. »In zakaj si gor znosila še igrače?« jo je hotela objeti, deklica pa je stopila korak nazaj ter se ji obtožujoče zazrla v oči.
»Preselila sem se, da boš imela mir pred mano,« je rekla odločno. »Saj kar naprej godrnjaš, da še hoditi nimaš več kod, ko so povsod moje igrače, da ne moreš imeti čistega stanovanja kot ga ima teta Mici. Zdaj ga pa lahko imaš, jaz bom tukaj!« se je obrnila in se igrala naprej, kot da se ni nič zgodilo.
Zaprlo ji je sapo od presenečenja nad besedami komaj petletne deklice. V hipu se je spomnila, da je bila nekaj dni nazaj na obisku pri prijateljici, ki je živela čisto sama. Otroci so bili daleč proč, le nekajkrat na leto se je srečala z njimi ter pocrkljala vnuke, ki so ji bili skoraj tujci. “Veš, kar nimam občutka, da sem babica, tako malo jih vidim,” ji je rekla zadnjič. “Pa ti ni nič dolgčas?” jo je povprašala. “Oh, kje pa, saj imam televizijo pa psa, ki ga vodim ven, vmes pa še skočim s kom na kavo, pa mi dnevi lepo teko,” se je pohvalila. Celo pot domov je premišljevala te njene besede. »Ne, jaz že ne bi mogla živeti tako,« si je rekla skoraj na glas in komaj čakala, da stisne k sebi svojo punčko. Sara je bila že četrta, ki jo je po popoldnevih čuvala. Drugi trije vnučki so bili že večji in so živeli pri hčerki drugje, a so se pogosto vračali k njej.
In ker je imela drugi dan res slab dan, kot ga pač ima vsak kdaj pa kdaj, in Sara ni hotela pospraviti igrač, preden se na televiziji ni končala večerna risanka, ji je čisto nehote navrgla: »Veš, Sara, sita sem teh tvojih igrač, počasi še stopiti ne bom imela kam, prej sem skoraj padla na tvojem ogromnem medvedku. Da bi kdaj imela čisto stanovanje, kot ga ima teta Mici, o tem lahko samo sanjam!« se je jezila. Deklica jo je gledala in tiho začela pospravljati svoje igrače. Šele ko je šla k mamici in očku in ji je tiho voščila lahko noč, niti poljubila je ni kot vedno, je pomislila, da jo je prizadela. »Moram se ji opravičiti,« je sklenila, »takoj jutri, zelo zelo sem bila grda,« jo je pekla vest.
Pa je prišlo jutro, mamica jo je peljala k zdravniku, tako da se nista videli, ko pa sta se vrnili, jo je pripeljala k njej ter odhitela nazaj v službo. »Se bova pa pogovorili potem, ko pospravim na vrtu,« je sklenila ter pustila punčko, ki se je lotila igre, kot da se ni nič zgodilo – no, zdaj pa tole!
Pokleknila je k njej, jo obrnila k sebi ter podržala v svojih dlaneh njene premražene ročice. »Sara, oprosti za tisto včeraj, oprosti, prosim. Nisem mislila tako, kot sem govorila, bila sem slabe volje in vem, da je ne bi smela stresati nad tabo. Zelo mi je žal, vrni se s svojimi igračami nazaj k meni.«
»Pa ne boš jezna, če bodo spet raztresene po tvojem stanovanju in ne bo pri tebi tako lepo kot je pri teti Mici?« se ji je resno zazrla v obraz.
»Ne, nikoli več ne bom jezna, rada imam tvoje igrače, četudi se kdaj spotaknem, rada imam tvoje igre, rada imam tvoje pogovore s tvojimi punčkami, od vsega pa imam najraje tebe,« jo je stiskala k sebi in si brisala solze, ki so ji lile po obrazu. »Obljubim ti, da se ne bo to nikoli ponovilo.«
Znosili sta igrače nazaj in deklica je nadaljevala z igro.
»Moj Bog, kako pameten je za svoja leta ta otrok in kako resna, jaz v njenih letih nisem bila, oh, kje pa, nikoli takšna.« In razmišljala je dalje. Še malo, pa bo zrasla. Nič več ji ne bo sedala v naročje, nič več ji ona ne bo pela pesmic, ji pripovedovala pravljic, jo božala po laseh, jo ljubeče stiskala k sebi. Nihče ji ne bo več kdaj ponagajal, tako iz ljubezni do nje, ne zato, da je ne bi imela rada – svoje babice. In nič več se ne bo izogibala njenim igračam. Imela bo pospravljeno kot teta Mici, a ona ve, da se bodo Sara in drugi trije ljubi vnuki vračali redno k njej.
Nikoli ne bo sama in osamljena, vedno pa se bo spominjala današnjega dogodka, kateremu se bo Sara nekoč smejala, kako se je selila od nje na podstrešje, njej pa bo zaradi njega vedno ostala na duši majhna senca.
Spet je stisnila dekletce k sebi ter odhitela na vrt, da z delom skuša pozabiti, kar se ji je pravkar pripetilo.
Kumer, Anica. (zgodbe). Ognjišče (2016) 10, str. 56

Beton

Napisal marko na 1. oktobra 2016. Objavljeno v Za začetek.

Življenje te včasih vrže ob tla.
In je razlika, ali priletiš na kaj travnatega … morda mivkasto peščenega … ali pa se razbiješ in do krvi raniš na skalah … na grobem betonu …
Zato mnogi – iz strahu, da se ne bi poškodovali … da se ne bi ranili … da ne bi krvaveli … – svoje življenje omejijo na mehek pesek in se izogibajo trdne podlage. Pa čeprav Jezus v svoji priliki zelo jasno pove, kako se godi tistemu, ki zida na pesku, in kako je s tistim, ki gradi na skali.
Vendar četudi pridre vodovje, ki spodjeda pesek, na katerem zidam, lahko že nekaj lopat cementa povzroči ‘konkretno’ spremembo!

Starši, vsi po vrsti, prav radi pametujemo in prisegamo na svoje vzgojne metode …
Kuharji odkrivajo svoje skrivne sestavine in recepte …
Športniki razlagajo driblerske finte …
Mojstri vseh vrst hvalijo svoje orodje: ta ključ je za to matico … ta žaga za ta les …
Zdravilci spet: ta čaj je za to bolezen … ta žavba za ono …
Zlepa pa ne boste našli zidarja, ki bi se raznežil ob pogledu na petdeset kilski papirnat žakelj in bi vam s solzami v očeh povedal nekaj ganljivih besed o cementu. Lepo vas prosim, no … Cement je cement. Poleg vode in peska sestavni del vsakega betona. In to je to. Težko boste kaj več izvedeli od možaka, ki pri mešalcu šteje: štiri lopate peska, pol lopate cementa, tri lopate peska, pol cementa, malo vode … Mislite, da ve, zakaj in na kakšen način cement poveže vodo in pesek v trd beton?
Ob mešalcu ne šteje izobrazba, temveč izkušnja. In izkušenj ima na pretek. In ve, da potrebuje vodo, pesek in cement. In da je razmerje teh treh različno v temeljih, različno v stopnicah in različno v škarpah. In da napake: preveč ali premalo cementa ali vode ali peska, povzročijo razpoke ali še kaj hujšega.

Moje življenje ni nekaj dokončnega in dokončanega. Je nekaj, kar moram graditi. Vedno znova, iz dneva v dan. In ko se potim ob mešalcu … ko ‘gradim’ svoje življenje … uporabljam tri osnovne elemente: pesek, vodo in cement!
Pesek je vera. O, kako hitro zna spolzeti skozi prste … Grabiš, grabiš, pa nimaš kaj prijeti …
Voda je molitev. Odžeja … osveži … zalije … A pride tudi suša …
Cement je božja beseda. Poveže in zlepi … Da trdnost … Včasih pa ne da dihati … duši …
Vse troje je vedno nujno potrebno, a ne vedno v istem razmerju: temelji mojega življenja so drugačni od stopnic, ki vodijo v višje nadstropje, in moje škarpe, moji okopi so drugačni od okenskih polic …
»Če Gospod ne zida hiše, se zaman trudijo z njo njeni graditelji,« (Ps 127,1), da ne bo kdo rekel, da so te ‘zidarske’ misli iz trte izvite. In če že, sem jih izvil iz tiste Trte, katere mladika sem (Jn 15,5). Tako vsaj upam in se trudim.

In je razlika, ali se ti (življenjske) sanje razblinijo kot milni mehurčki … ali pa se razletijo na tisoč koščkov. Kot steklo, ki pade na beton.
Ko spet posije sonce, za milnimi mehurčki ne ostane niti lužica. Za steklom boš na kup pometel vsaj črepinje. J

Pred dnevi, ko smo zjutraj pred šolo in službo – kot običajno – molili jutranjo molitev, sem pomislil: Beton!

ČUŠIN, Gregor, Na začetku, v: Ognjišče (2016) 10, str. 3

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Urednikova beležnica oktober 2016

Napisal marko na 30. septembra 2016. Objavljeno v Beležnica.

Oktober je, podobno kot maj, Marijin mesec, saj je mesec molitve rožnega venca, ko se skupaj z nebeško Materjo Marijo ‘sprehodimo’ po pomembnih postajah našega odrešenja. Zato nas v oktobrsko Ognjišče uvaja posebna uvodna molitev, s katero vedno začnemo našo revijo, pa tudi pripovedi v rubriki Zgodbo ti povem, govorijo o molitvi. Priloga nas vodi na najbolj zapostavljen del slovenskega etničnega ozemlja, v Beneško Slovenijo ob 150-letnici plebiscita, po katerem so prišli pod Italijo.

Iz tiskarne prihaja knjiga YOUCAT BIRMA – priročnik za katehete. Kot že naslov pove, je namenjena predvsem tistim, ki učijo verouk, oziroma vodjo birmanske skupine. Več o knjigi si lahko preberete med novostmi na str. 130 in (tudi o drugih knjigah iz iste zbirke) na spletni strani http://knjigarna.ognjisce.si/mladinska_knjiznica.html. Skupaj s knjigo Youcat birma bosta sestavljala nepogrešljiv pripomoček za birmanska srečanja. Pri teh srečanjih, pa tudi sicer, bo zelo dobrodošel Youcat katekizem za mlade, v katerem je v obliki vprašanj in odgovorov na kratko opisano bistvo katoliške vere. Naj omenim, da se vzpostavlja tudi posebna internetna stran z naslovom Youcat.si.

V zbirki Youcat sta izšli še dve knjigi. Prva je: Youcat – Molitvenik za mlade z izbranimi molitvami. Poleg klasičnih molitev vsebuje vrsto sodobnih molitev, ki zlasti nagovarjajo mlade. Druga pa: Youcat – Spoved z ovrednotenjem zakramenta spovedi in s pripravo nanjo. Odveč je napisati, da so vse te knjige lepo darilo mladim ob birmi pa tudi za rojstni dan ali god in ne nazadnje za Miklavža, božič in novo leto.

V pripravi sta še dve knjigi, povezani z katekizmom za mlade. Prva je Youcat Socialni nauk katoliške Cerkve, (izvirnik Docat), druga pa Youcat Sveto pismo. Naslova povesta, o čem knjigi govorita. Prva o tem, kaj o družbi in družbenem življenju uči Cerkev in kako naj ravnamo, delamo (od tu angleški naslov Docat) v življenju. Katekizem Sveto pismo pa ne bo vseboval celotnega Svetega pisma, ker bo nekatere manj poznane in težje razumljive odlomke izpustil. Imel pa bo več uvodov in opomb, ki sodobnemu človeku pomagajo razumeti svetopisemsko sporočilo. Upamo, da knjigi izideta v začetku prihodnjega leta.

Spet lahko pišem o dveh ponatisih. Prvi je Sveto pismo, igra spomin. Igra temelji na dobro poznanih igrah (memori) spomin, njena posebnost pa je, da nam pomaga odkrivati Sveto pismo. Zlasti ga pomaga odkrivati otrokom in mladim, ki jim je v prvi vrsti namenjena. Skratka, to je igra, pri kateri boste uživali, obenem pa spoznavali svetopisemske osebnosti. Več o igri si lahko preberete med novostmi na str. 130.

Drugi je ponatis knjige Drobne zgodbe za dušo. Gre že za 8. izdajo, kar priča, kako se je ta knjiga z univerzalnim sporočilom priljubila bralcem. Bila je druga v zbirki Zgodbe za dušo. Zgodbam iz te zbirke lahko prisluhnete vsako jutro ob 6.50 na Radiu Ognjišče, s ponovitvijo ob 11.50. Številni prisluhnejo zgodbam na poti v službo in jim je njihovo sporočilo navdih za tisti dan. Upamo, da bo v prihodnosti izšla še kakšna knjiga v tej priljubljeni zbirki.

V prihodnji številki Ognjišča vam bomo že prvič predstavili Miklavževo ponudbo Ognjišča: knjige in druge artikle, ki jih boste lahko po ugodnih cenah kupili za Miklavževo, božično in novoletno obdarovanje. Letos vam bomo ponudili kar nekaj zanimivih novosti.

Božo Rustja, odgovorni urednik

Šole zakonskega življenja

Napisal marko na 7. septembra 2016. Objavljeno v O zakonu.

Kako živeti zakonsko življenje, nas niso učili v šoli. Pri verouku smo spoznavali večne resnice in vrednote, ki nam dajejo smer za naše odnose v zakonu. Vsi se strinjamo, da so ljubezen, spoštovanje, enakopravnost, hvaležnost, odpuščanje … nujne za srečno zakonsko življenje. Dejstvo pa je tudi, da se morava za najino zakonsko srečo preprosto potruditi. Ne vemo, zakaj slabo pride samo od sebe, za dobro pa se moramo odločiti in pri tem vztrajati.
Veliko sva se o zakonskem življenju naučila vsak v svoji primarni družini. Tam je vsakdo od naju opazoval in na svoj način doživljal, kako reagirata oče in mama, kako usklajujeta različna mnenja, kako se imata rada, kako rešujeta dnevne probleme, kako ravnata z otroki in kako poskrbita vsak zase. Kot otroka sva se ob njima učila osnovnega jezika odnosov. Hočeš-nočeš velik del naučenega preigravava v najinem zakonskem odnosu.
Prvi korak za srečno zakonsko življenje je ta, da se začneva zavedati, kaj se vedno znova dogaja v najinem odnosu. Še natančneje moramo zapisati. Najprej moram jaz sam ugotoviti, kako reagiram na različne dogodke. Kako se odzovem, ko sem v stresu in ko mi je hudo. Kaj storim, ko ostanem brez službe, ko me žena kritizira, ko me nihče ne pohvali, ko mi spet dajo jasno vedeti, da sem jaz kriv za vse … Kmalu bom opazil, da vedno reagiram zelo podobno – doma, v službi, med prijatelji ali v povsem novih situacijah. Najlepše in najbolj težke trenutke doživljam v intimnih odnosih, saj je to prostor, kjer naj bi si dovolil, da me zakonec vidi takšnega, kot sem v resnici. Drugi korak, ki ga morava storiti, je, da vsak od naju prevzame odgovornost za svoje vedenje, mišljenje in celo čutenje.

Naj me ne bo strah in sram prositi tebe, draga žena, dragi mož, da mi pomagaš razumeti, kaj se dogaja z mano in z nama, saj je včasih res težko videti celoto.

Tako so za naju kot zrela in odgovorna zakonca izkušnje največja šola srečnega zakonskega življenja. Morava pa se odločiti, da se bova iz najinih izkušenj učila. To je ključno. Če tega koraka ne bova naredila, bova boleče izkušnje ponavljala in se iz njih le malo naučila. Midva sicer lahko analizirava najino vedenje in vsak svoje odzive (npr. molk, prepire, vpitje), povsem drugače pa se bova pričela učiti, ko si bova dovolila govoriti o najinem notranjem svetu. Nikoli ni težko izmenjati veselja in radosti ob veselih dogodkih, zbrati pa moram pogum, da zakoncu priznam, da me je strah, kako bomo finančno prebrodili mesec in kaj bo z najinimi otroki, da sem upravičeno žalosten, ker nihče ne opazi mojega truda v gospodinjstvu, da me je sram, ker se spet nisi postavil zase, da še sam ne razumem svoje hitre jeze, da se kljub družini počutim osamljeno … Ne samo odrivanje mojega razbolelega notranjega sveta, temveč najino pripovedovanje in medsebojno sočutno razumevanje (brez dajanja nasvetov) naju bo neverjetno povezalo in omogočilo, da se bova lažje učila iz težkih življenjskih izkušenj. Iz dnevnega življenja vemo, da so težki dogodki lažje sprejemljivi, če je ob meni nekdo, ki me razume in me v celoti sprejema npr. v moji žalosti ali v mojih strahovih.
Za medsebojno razumevanje ne potrebujemo nujno fakultet, učenih raziskav in mnogo prebranih knjig. Da se bom lahko čim več naučil iz svojih in najinih izkušenj, napak, dosežkov, naj me ne bo strah in sram prositi tebe, draga žena, dragi mož, da mi pomagaš razumeti, kaj se dogaja z mano in z nama, saj je včasih res težko videti celoto. Oprosti mi za moje napake. Skupaj lahko vidiva več in skupaj zmoreva ustvarjati varno vzdušje za naju, da bova doživljala mnogo več veselja in sreče kot pa zagrenjenosti v dnevnih skrbeh.Kako živeti zakonsko življenje, nas niso učili v šoli. Pri verouku smo spoznavali večne resnice in vrednote, ki nam dajejo smer za naše odnose v zakonu. Vsi se strinjamo, da so ljubezen, spoštovanje, enakopravnost, hvaležnost, odpuščanje … nujne za srečno zakonsko življenje. Dejstvo pa je tudi, da se morava za najino zakonsko srečo preprosto potruditi. Ne vemo, zakaj slabo pride samo od sebe, za dobro pa se moramo odločiti in pri tem vztrajati.
Veliko sva se o zakonskem življenju naučila vsak v svoji primarni družini. Tam je vsakdo od naju opazoval in na svoj način doživljal, kako reagirata oče in mama, kako usklajujeta različna mnenja, kako se imata rada, kako rešujeta dnevne probleme, kako ravnata z otroki in kako poskrbita vsak zase. Kot otroka sva se ob njima učila osnovnega jezika odnosov. Hočeš-nočeš velik del naučenega preigravava v najinem zakonskem odnosu.
Prvi korak za srečno zakonsko življenje je ta, da se začneva zavedati, kaj se vedno znova dogaja v najinem odnosu. Še natančneje moramo zapisati. Najprej moram jaz sam ugotoviti, kako reagiram na različne dogodke. Kako se odzovem, ko sem v stresu in ko mi je hudo. Kaj storim, ko ostanem brez službe, ko me žena kritizira, ko me nihče ne pohvali, ko mi spet dajo jasno vedeti, da sem jaz kriv za vse … Kmalu bom opazil, da vedno reagiram zelo podobno – doma, v službi, med prijatelji ali v povsem novih situacijah. Najlepše in najbolj težke trenutke doživljam v intimnih odnosih, saj je to prostor, kjer naj bi si dovolil, da me zakonec vidi takšnega, kot sem v resnici. Drugi korak, ki ga morava storiti, je, da vsak od naju prevzame odgovornost za svoje vedenje, mišljenje in celo čutenje.
Tako so za naju kot zrela in odgovorna zakonca izkušnje največja šola srečnega zakonskega življenja. Morava pa se odločiti, da se bova iz najinih izkušenj učila. To je ključno. Če tega koraka ne bova naredila, bova boleče izkušnje ponavljala in se iz njih le malo naučila. Midva sicer lahko analizirava najino vedenje in vsak svoje odzive (npr. molk, prepire, vpitje), povsem drugače pa se bova pričela učiti, ko si bova dovolila govoriti o najinem notranjem svetu. Nikoli ni težko izmenjati veselja in radosti ob veselih dogodkih, zbrati pa moram pogum, da zakoncu priznam, da me je strah, kako bomo finančno prebrodili mesec in kaj bo z najinimi otroki, da sem upravičeno žalosten, ker nihče ne opazi mojega truda v gospodinjstvu, da me je sram, ker se spet nisi postavil zase, da še sam ne razumem svoje hitre jeze, da se kljub družini počutim osamljeno … Ne samo odrivanje mojega razbolelega notranjega sveta, temveč najino pripovedovanje in medsebojno sočutno razumevanje (brez dajanja nasvetov) naju bo neverjetno povezalo in omogočilo, da se bova lažje učila iz težkih življenjskih izkušenj. Iz dnevnega življenja vemo, da so težki dogodki lažje sprejemljivi, če je ob meni nekdo, ki me razume in me v celoti sprejema npr. v moji žalosti ali v mojih strahovih.
Za medsebojno razumevanje ne potrebujemo nujno fakultet, učenih raziskav in mnogo prebranih knjig. Da se bom lahko čim več naučil iz svojih in najinih izkušenj, napak, dosežkov, naj me ne bo strah in sram prositi tebe, draga žena, dragi mož, da mi pomagaš razumeti, kaj se dogaja z mano in z nama, saj je včasih res težko videti celoto. Oprosti mi za moje napake. Skupaj lahko vidiva več in skupaj zmoreva ustvarjati varno vzdušje za naju, da bova doživljala mnogo več veselja in sreče kot pa zagrenjenosti v dnevnih skrbeh.

Janez Logar, zakonski in družinski terapevt

Ognjišče (2016) 09, str. 19

Imela bova tega otročka

Napisal marko na 6. septembra 2016. Objavljeno v Pismo meseca.

Bila sem sprejeta v porodnišnico, Jokala sem in jokala. Preden je prišel mož za menoj v bolnišnico, me je še ena zdravnica prepričevala, naj pristanem in podpišem za splav. Rekla je, da se tudi brez otrok da živeti. Naslednji dan se bodo zdravniki na konziliju odločali, kako in kaj bo s prekinitvijo nosečnosti.

Nekaj v meni je govorilo: ali sedaj ali nikoli. Prišel je mož, šla sva na pogovor k moji ginekologinji, ki je možu razložil situacijo glede nosečnosti, prekinitve … Šla sva na kozarec vode, se pogovorila in prišla k sebi z odločitvijo, da ne podpiševa za splav – imela bova tega otročka. Bila sem v močnem strahu. Šla sem na ultrazvok. Pregled je bil opravljen tako hitro, da sem komaj utegnila vprašati, če je z otrokom vse v redu. Potrdila mi je … Močno sem se oddahnila, obenem pa sem dobila še več moči in upanja, da sva se z možem prav odločila, da ne pristaneva na splav. Med samo preiskavo mi je bilo zelo hudo, vendar z željo po tem otročku sem zbrala vse moči in dosegla čudežno dobre rezultate. Nosečnost se torej nadaljuje! Bodi zdrav, otroček, drži se! sem si rekla, ni važno, ali si fantek ali punčka. Vesela sem, da nisem pristala na splav. Upam, da bova zdržala, otroček moj, in oba ostala živa – skupaj. Za vsak dan s teboj bom hvaležna Bogu, zdravnikom, sebi, atiju … Želim, da bi imela še naprej moč potrpljenja in močno voljo. Po prvomajskih praznikih so mi obljubili, da bom sprejeta v bolnišnico. Prišla sem pripravljena na sprejem. Potem so rekli, da iz tega ne bo nič. Pridite ponovno prihodnji teden. Zopet pridem čez en teden v bolnišnico, kjer naj bi ostala do poroda. Odšla sem na oddelek … V sobi smo ležale: nosečnica v sedmem mesecu, ki je čakala porod mrtvega dojenčka. Srečna mamica tik pred porodom. Ženska, ki je prišla opravit peti splav (ne zaradi bolezni). In jaz, ki so mi napovedovali slabo ali vsaj nič dobrega.

(sv. Janez Pavel II.)

Naslednji dan je bila vizita. Ko je prišla moja ginekologinja do mene, mi je rekla, da je internistka odločila, da naj grem še za en teden domov. »Če boste tukaj, se bo zdravnikom zmešalo, ker me bodo gledali, ali pa meni, ker v bolnišnici čakam na rojstvo ali smrt.« Res, da nas je bilo pošteno strah za najino življenje, a mi ni bilo vseeno slišati besede, da naj zopet grem domov. Doma sem bila cele dneve sama, ker je mož delal, kar pa zame ni bilo ravno prijetno. Res je, da imam veliko dobrih ljudi okrog sebe, a če si v bolnišnici, imaš zdravniško osebje blizu in ti lahko pomagajo. Še posebno v mojem primeru, ko so se zdravniki bali najhujšega. Ko je zdravnica videla mojo stisko, je rekla, da preden grem bo še vseeno naredila ultrazvok, da se prepriča, kako je z otročkom.
Šla sem na ultrazvok, na kar zdravnica glasno povzdigne glas in reče: »Tukaj boste ostala, gospa! Mora biti intenziven nadzor otroka, ki ne dobiva več dovolj kisika in zaradi nevarnosti zanj bo moral biti carski rez.« In glejte, če mi zdravnica pred odhodom domov ne bi naredila ultrazvoka, bi pač šla za en teden domov in se na porod vrnila z mrtvim dojenčkom. Začela se je borba za življenje.

(koncilska poslanica ženam)

Najprej so rekli, da bomo skušali roditi tisti dan. Zbirala sem zadnje moči, pogum in čakala … Prišel je naslednji dan. Noč je bila dolga, dolga … Nisem spala, molila sem, premišljevala o otročku, se bala trenutka resnice, ki je bil vedno bližji. Kaj če so imeli zdravniki res prav in bova oba umrla? Noro, tega občutka ne privoščim nikomur.
Pride zopet čas vizite in po dolgem premisleku porod prestavijo še za en dan. Resnično sem občutila hudo stisko tudi pri zdravnikih. Zgodaj zjutraj pride sestra v sobo in me odpeljejo. Z živci sem bila že čisto na koncu, nakar pride k meni še internistka in reče: »Ne vem, ne vem, gospa, če bo šlo, jaz sem vam dovolj zgodaj povedala!«
Priklopili so mi infuzijo in sledila je pot v operacijsko dvorano, kjer me je čakalo veliko ‘zamaskiranega’ osebja. Začela se je operacija. Bolečine začnejo naraščati, nakar na ves glas zakličejo ime sinčka. Pred porodom sem namreč povedala ime za fantka ali punčko. Ne da se opisati tistega trenutka sreče in poljuba našemu angelčku. Zdrav je, hvala Bogu, vse je v redu!

(sv. Terezija iz Kalkute)

Odpeljali so naju na oddelek. Naš korenjak se je dobro držal. Skupaj sva zmagala, mogoče najtežjo preizkušnjo v življenju. Hvala Bogu, ostala sva živa. In za konec povem še to, da je naš angelček tudi dokaj zdrav. Raste v zdravega fanta in na svoj deveti rojstni dan je prejel prvo sveto obhajilo. Hvala Bogu za ta dar življenja
Klara

V avgustovski številki Ognjišča smo objavili pismo matere, ki je storila splav, in posredovali njene občutke, obžalovanje tega dejanja. Tokrat objavljamo pismo matere, ki se je z vsemi močmi borila, da bi ohranila svojega otročka, čeprav je bil ‘ves svet’ proti njej. Mož jo je podpiral in zmagala sta. Ko beremo, kaj vse je morala prestati, se skoraj zgrozimo. Vendar če se postavimo na stališče, da je življenje otroka več kot vse druge rešitve, se zavemo, da je dokončna odločitev ohraniti življenje vredna vsakega tveganja. Tako trdno in dokončno odločitev ti lahko da samo vera in moč božje milosti.

(sv. Terezija iz Kalkute)

Vse prestano trpljenje se pozabi, radost nad življenjem pa ostane. Nedopovedljiva nagrada je tudi mir vesti, ker si se odločil prav. To se ne dogaja samo v tako tragičnih okoliščinah, ki jih je doživljala ta mamica, v manjši meri se dogaja tudi nam, ko se odločamo za žrtev, zvestobo načelom, lastni vesti. Velikokrat pa gremo po udobnejši, ‘široki’ poti, ki ne vodi k sreči. Koliko več bi bilo v našem življenju veselja, če bi šli ‘skozi ozka vrata’ in po strmi poti, ki vodi v večno življenje. Ko se navadimo izbirati žrtve, nam postanejo bolj lahke in sprejemljive. Morda se nam prav zato zdi življenje težko in včasih tudi neznosno. Potrebno bi nam bilo malo več ‘vaje’ in odločnosti, da pogumno prisluhnimo Jezusu, ki nam govori: »Če hoče kdo iti za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj« (Mt 16,29).

urednik oče Franc Bole – Ognjišče (2016) 9, str. 6

Svetovni prvak Tim Gajser

Napisal marko na 3. septembra 2016. Objavljeno v Šport.

Tim Gajser je že v lanski, še posebej pa v letošnji sezoni navdušil številne privržence motošporta v Sloveniji. Mladenič, ki bo kmalu praznoval 20. rojstni dan, je v »kraljevskem« razredu motokrosa tik pred tem, da osvoji naslov prvaka. Z nogami je trdno na tleh, prav tako mu ne zmanjka ciljev, na katere je stoodstotno osredotočen. Za razliko od marsikaterega športnika Tim z veseljem spregovori o svoji veri v Boga. Povsem jasno mu je, da poleg vloženega truda potrebuje tudi varstvo Vsemogočnega.

PS. Teden dni po izidu tega članka je Tim Gajser na predzadnji dirki v elitnem razredu MXGP v ameriškem Charlottu postal svetovni prvak, s čimer je še nadgradil lanski podoben podvig v kategoriji MX2. S tem je mladi Tim (pet dni pred svojim dvajsetim rojstnim dnevom) dosegel enega največjih uspehov slovenskega motošporta in v prvi sezoni dirkanja na najvišji ravni osvojil svetovni naslov.

– Vaše življenje je od malega povezano z motokrosom. Kaj je tisto, kar vas je v tem športu najbolj navdušilo, prepričalo, da se profesionalno ukvarjate z njim?
Moj oče je bil motokrosist, pravzaprav je še vedno, saj še vedno vozi, zato sem bil z njim praktično po celi Evropi, ko sem bil star že dve ali tri leta. Ta šport ti pride v kri. Takrat me je tudi prvič postavil na motor in se je vse skupaj začelo. Dejansko uživam v vsem, kar je povezano s tem športom, v hitrosti, v skokih. Motokros mi je res pri srcu, praktično živim zanj. Lahko bi rekli, da zanj jem, diham in spim.
– Tekmujete v ‘kraljevskem’ razredu motokrosa – kako težka je bila pot do tu?
Seveda je bila pot težka. Najprej moram izpostaviti očeta, saj je moral on žrtvovati ogromno, da sem lahko jaz tukaj, kjer sem. Nato pa seveda tudi jaz, ker ni lahko priti do vrha. Ne padeš kar iz zraka in postaneš svetovni prvak. Potrebno je veliko odrekanja, žrtvovanja. A na koncu se izplača; če imaš cilj in trdo delaš, se na koncu vse poplača.
– V prvem delu sezone ste vi lovili tekmece, zdaj vam že oni gledajo v hrbet in vas lovijo. Je kaj težje tekmovati zdaj, ko branite prvo mesto po točkovanju?
Niti ne čutim živčnosti. Četudi sem na vrhu in me drugi lovijo, skušam vse, kar moram, narediti brez kakšnega dodatnega pritiska. Sam mislim, da je najboljša lekcija, da greš na tekmo, odpelješ tako, kot znaš … Ni pa tako lahko, kot se sliši. ⦋smeh⦌ Potrebno je trdo trenirati, se o kakšni stvari pogovoriti z očetom, ki je tudi moj trener. Rezultat pa nato pokaže, ali si res dobro delal in ali si najboljši.
– Če je pri ostalih motornih športih največkrat odločilna hitrost, gre pri motokrosu še za številne druge veščine, ki jih mora motokrosist obvladati. Katere bi kot ključne za dober rezultat izpostavili vi?
Pri motokrosu se morajo vse te veščine, od poguma do koordinacije, zložiti skupaj, da zares uspeš. Pri našem športu je tako, da je voznik dosti pomembnejši od motorja. Motorji so skorajda vsi isti, od tebe pa je potem odvisno, kako pritiskaš na plin, kako čutiš motor, kako si pripravljen. Celotno telo mora biti vrhunsko pripravljeno, od koordinacije do kondicije in morda še najbolj do same glave. Vse to mora biti na vrhuncu, da nato zares uspeš.
Pomembne so tudi okoliščine v sami ekipi, ki je poleg tebe, da imaš ob sebi ljudi, ki točno vedo, kaj reči pred tekmo in da se ne nazadnje tudi dobro razumeš z njimi.
– Po dirki v Lombardiji ste dejali, da je bila druga vožnja najtežja tekma v vaši karieri. Kaj jo je naredilo tako težko?
Domačin, legenda motokrosa, je na dirki na domačih tleh, kjer je že tako težko koga poraziti, štartal res dobro. Tempo dirke je bil zelo visok, obenem je bila še huda vročina. Bil sem izmučen, zato je bila tekma res težka.
– Vi vozite Hondin motor – kaj odloča oz. vpliva na odločitev, kateri motor boste vozili?
Tovarniški motorji so vsi res dobri, tako da tukaj ni nobenih razlik. Meni osebno je pomembno samo vzdušje v ekipi. To čutiš, ko prideš na samo tekmo, da ljudje dihajo s tabo, da vsi delamo za en cilj – biti prvi. Atmosfera je pomembna, ker potem lahko uživaš v sami tekmi in svojem športu. Najlažje je delati v timu, kjer se nihče grdo ne gleda, zato sem tudi izbral Hondo.
– Prejšnji vikend ste se mudili na dirki Moto GP v Avstriji – se kdaj spogledujete z idejo, da bi presedlali v kakšno drugo obliko motošporta? Vas navdušuje tudi cestno dirkanje ali ob gledanju teh dirk zgolj uživate?
Da bi presedlal v kakšen drug razred motošporta, gotovo ne, ker nikoli ne bi zapustil motokrosa. Ta je moje življenje, tako kot sem dejal prej. Rad pa bi poskusil voziti motor razreda Moto GP. Mislim, da bom ob koncu sezone lahko vozil Marqeuzov motor. Druge razrede motošporta raje le gledam.
– Sestavni del športa so tudi padci in poškodbe. V kolikšni meri kot tekmovalec sploh razmišljate o tem? Vpliva to tudi kaj na vašo vožnjo?
O tem skušam čim manj razmišljati, čeprav se tudi takšne misli vtihotapijo v glavo. A takrat morajo hitro spet iz glave, moram jih počistiti. Za vsakega tekmovalca je to lahko huda blokada. Sem profesionalni voznik, zavedam se tveganja vsakič, ko grem na dirko, vsaka tekma je tudi možnost za padec, a zato raje razmišljam o tem, koliko uživam na motorju.
– Kako se pripravljate na tekme? Vemo, da ima vsak športnik poseben ritual. Imate kaj posebnega tudi vi?
Imam. Pred vsako tekmo dam čelado na balanco in vedno nekaj zmolim. Tako se skušam čim bolje pripraviti na tekmo. Velikokrat tudi govorim sam s sabo. Če bi to kdo gledal, bi se mu najbrž čudno zdelo, a meni pomaga.
– Vaša družina je precej povezana z Bogom, tudi v vaših intervjujih sem zasledil, da večkrat omenjate Boga. Kaj vam osebno pomeni? Se spomnite nanj tudi kdaj med tekmami?
Celotna družina je povezana z Bogom, zares verujemo vanj. Če je le mogoče in smo doma, grem ob nedeljah vedno k maši. Čutim, da mi pomaga, da je to tisto pravo, čutim pa tudi to, da mi zares stoji ob strani, mi pomaga in me varuje.
Velikokrat imam izkušnjo njegove pomoči, predvsem pri padcih. V nogi sem recimo čutil, da jo imam zlomljeno, v njej mi je vse migalo in nisem mogel stopiti nanjo, po eni uri pa je bilo vse v redu. To zares takšni mali čudeži. Tudi ko sem si zlomil hrbtenico, kar je zelo huda poškodba, sem bil že po mesecu dni na motorju. To je bil gotovo čudež. Vsi so me spraševali, kako je to mogoče, saj so še zdravniki rekli, da bom mogoče začel hoditi po treh mesecih in pol. Lahko bi rekel, da se splača verjeti v Boga, saj te nikoli ne pusti na cedilu.
– Ste vzor mnogim otrokom in najstnikom po celem svetu. Mnogi pa ne vedo, da ne žurate in ne pijete alkohola. Je mogoče tak življenjski stil približati tudi ostalim?
Res imam čisto drugačen stil življenja. Takoj, ko sem se odločil, da bom profesionalni športnik, o katerem se bo govorilo še leta, sem sprejel tudi to, da ne bom imel enakega življenja, kot ga imajo moji vrstniki. Na to mora biti pripravljen vsak, ki želi na takšno pot. Ni to zato, ker sem športnik ali ker bi mi oče prepovedal. Zares sem toliko fokusiran na šport, da me takšne stvari niti ne zanimajo.

Kavčič, T., Šport, v: Ognjišče (2016) 9, str. 96

Najuspešnejšega olimpijca vseh časov je rešila knjiga s krščansko vsebino

Napisal marko na 2. septembra 2016. Objavljeno v Zanimivosti.

Michael Phelps je najuspešnejši olimpijec vseh časov. Na OI v Riu je osvojil pet zlatih in eno srebrno medaljo in tako skupaj zbral 23 zlatih, tri srebrne in dve bronasti olimpijski medalji in tako zmagoslavno končal bleščečo kariero. Toda njegova bleščeča podoba v javnosti ne odgovarja njegovi notranjosti, ki je bila polna bojev. Njegovi starši so se ločili, ko je bilo Michaelu devet let. Ločitev staršev je, kakor običajno vsi otroci, doživel zelo travmatično. Ni mogel preboleti, da jih je zapustil oče. ‘Nadomestnega’ očeta je našel v trenerju Bobu Bowmanu.
Zanimivo, da mu vsa odličja niso olajšala življenjske frustracije. Nasprotno: upirala se mu je podoba ‘popolnosti’, ki so jo iz njega naredili izredni uspehi. Tako je na olimpijskih igrah v Londonu sklenil, da konča športno pot: »Nisem želel več imeti povezav s športom«. S prenehanjem športne dejavnosti je nastopila svoboda, ki je ni nikdar prej poznal: »Zredil sem se, zabaval sem se čez vse mere, delal sem vse, kar se mi je zahotelo.« Oddaljil se je od družine in njegov trener je takrat dejal, da se bo z njim zgodilo nekaj zelo slabega, če bo šlo tako naprej. Zaprl se je vase in ni več šel iz hiše: »Nisem zapuščal sobe, nisem jedel in ne spal. Prišel sem do spoznanja, da je najbolje, da končam svoje življenje.«
Takrat mu je prišel na pomoč Ray Lewis, nogometna legenda in prepričan kristjan. Stopil je do njega in mu povedal tudi za svoje težave, ki jih je imel v življenju, in jih premagal. Poklonil mu je knjigo krščanske vsebine, ki jo je napisal protestantski pastor Rick Warren.
Lewis in družina so Michaela uspeli prepričati, da se je šel zdravit, kar je izredno težko sprejel. Istočasno je začel brati omenjeno knjigo in spoznal, da življenje na zemlji ni slučaj, ampak ima njegovo življenje določen cilj. Čez nekaj dni je poklical Lewisa in mu dejal: »Človek, to je nora knjiga. Rešil si mi življenje!« Michael se je uspel tudi spraviti z očetom. (br)

Rustja B., Zanimivosti, v: Ognjišče (2016) 9, str. 30.

Urednikova beležnica september 2016

Napisal marko na 30. avgusta 2016. Objavljeno v Beležnica.

Skoraj nemogoče je začeti septembrsko beležko drugače kot z novim veroučnim in šolskim letom. Že zadnjič smo vam predstavili knjigo Tonina Lasconija, ki bo veroučencem in njihovim staršem pomagala odkrivati zakrament sprave Tudi jaz hodim k spovedi. Birmancem bo v pomoč pri pripravi zakramenta potrditve v veri YOUCAT BIRMA, sedaj pa bo ta knjiga še bolj uporabna, saj bo sredi septembra izšel YOUCAT BIRMA – priročnik za katehete. Več o obeh omenjenih knjigah si lahko preberete med novostmi na str. 130 in (tudi o drugih knjigah iz iste zbirke) na spletni strani http://knjigarna.ognjisce.si/mladinska_knjiznica.html#YoucatBirma.

Ob začetku veroučnega leta predstavljamo dobrodošlo novost: revijo Rad te imam – Rad se imam! Privlačna revija predstavlja mladost kot čas poln izzivov in priložnosti. Čas, ko mladi spoznavajo sebe, postajajo vedno bolj samostojni, oblikujejo in izbirajo svojo pot. Revija je polna izhodišč za pogovore v družini, pri mladinski skupini in med prijatelji. V njej bodo našli odgovore na bistvena vprašanja odraščanja, kot je iskanje smisla življenja. Pa tudi na druga vprašanja kot so: Katera je moja pot? Kako najti punco/fanta? Kako naj gradiva trden odnos? Kaj pa spolnost? V reviji je polno kažipotov, ki vodijo skozi odraščanje.

Revijo bomo še na poseben način predstavili mladim na vsakoletnem srečanju v Stični. Začetek novega veroučnega leta je primeren čas za nakup te revije. Je tudi primerno darilo, ki ga lahko starši in vzgojitelji kupite odraščajočim. Morda so mladi pripravljeni brati več vsebin, ki jim bodo odstrle skrivnosti odraščanja, kakor si mi predstavljamo. O težavah vzgoje in težavah, povezanih z obiskovanjem šole in z učenjem, si boste lahko prebrali v pogovoru s tokratnim gostom meseca. V pismih si boste lahko prebrali odgovor na posebno težavo – kako z otroki k maši.

Prav tako je postalo že tradicionalno, da v septembrsko Ognjišče vložimo položnico za Akcijo za srce Afrike. Navadili ste se že nanjo in mnogi ste postali dobrotniki tudi v novi akciji Z delom do dostojnega življenja. Nekaj o sadovih, ki jih je rodila vaša velikodušnost, si lahko preberete na str. 36. Ker je prostor v reviji omejen, si boste lahko več o akcijah prebrali na naši spletni strani. Zavedamo se, da je veliko potreb tudi pri nas, a ob stiskah naših ljudi ne pozabimo še na veliko večje stiske ljudi po svetu.

Letošnji september bo zaznamoval tudi enkraten dogodek. V začetku meseca bo razglašena za svetnico blažena Mati Terezija iz Kalkute. Že zadnjič smo vam predstavili knjige, DVD in podobice z besedili njenih molitev ter njen kip. Tokrat naj dodamo, da je že na voljo knjiga Misli in prigode z njenimi mislimi in življenjskimi prigodami. Več o njej si lahko preberete med novostmi na str. 130, o drugih publikacijah o novi svetnici pa na str. 55. Življenje nove svetnice boste lahko pobližje spoznali v tokratni prilogi Ognjišča.

Septembra prav tako začnejo prihajati knjige, ki jih tiskamo v tujini in so namenjene otrokom, predvsem za Miklavževo in božično novoletno obdarovanje. Za njihovo predstavitev bo še čas. Tokrat naj samo napišemo, da prihaja ponatis knjige Medvedkovo Sveto pismo. Gre že za drugi ponatis. Vsak ponatis knjige predstavlja za nas veselje, saj pomeni, da je knjiga našla pot med bralce. Toliko bolj velja to za otroške knjige, ki najmlajšim pomagajo spoznavati Sveto pismo in Božjo podobo, predstavljeno v njem.

Božo Rustja, odgovorni urednik

Avtor: marko

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing