Avtor: Marko

Moje ime je Minka in me zanima ničnost zakonske zveze. Kakšen je postopek, koliko časa traja in koliko je treba to za plačati? Imam novega partnerja in si zelo želim z njim imeti enega otroka. V prejšnjem zakonu imam dva otroka. Sedanji partner pa noče, da bi bil otrok nezakonski, ker redno hodi k maši in hoče svojega otroka versko vzgajati. Zato sem se obrnila na vas, če mi lahko kaj svetujete oz. pomagate. Že vnaprej se vam lepo zahvaljujem in vas pozdravljam.
Minka

Hvala za vaše pismo. Z veseljem odgovarjam nanj. Zanima vas ničnost zakonske zveze. Področje, ki zasluži največ pozornosti, so naše družine. Tam se dogajajo lepe in manj lepe zgodbe, ki na svoj način zaznamujejo ljudi. Srečno zakonsko življenje lahko osreči vse, najbolj pa otroke. Zato so zakonske ločitve odprte rane, ki najbolj krvavijo v otroških dušah. Da bi jih bilo čim manj, je potrebno srkati nova znanja, ki jih ponujata Cerkev in družba.
Razvezani zakonci se pogosto sprašujejo, ali je bil njihov zakon sploh veljavno sklenjen. Nekateri so v vesti prepričani, da njihov zakon nikoli ni zares obstajal. Da bi prišli do resnice, lahko razvezanim zakoncem najbolj pomagajo dušni pastirji (župniki) in cerkvena sodišča. Pomoč potrebujejo še posebej tisti zakonci, ki so se že drugič (civilno) poročili. Za reševanje zakonskih kriz je potrebno na najbližje cerkveno sodišče (Ljubljana ali Maribor) vložiti tožbeni spis.

V tožbenem spisu se na kratko opiše potek zakonske zveze (od sklenitve do razpada). Razlogov za ničnost zakonske zveze je veliko. Zakon je lahko ničen zato, ker eden od zakoncev ali pa oba nista bila dovolj osebno zrela za poroko. V tem primeru govorimo o zakonski nezrelosti in nesposobnosti za zakon. Kar nekaj zakonov se sklene zaradi sile in strahu. Če je kdo v zakon prisiljen, potem je zakon neveljaven. Pogosto zakonci navajajo, da jih je v zakon silil kdo od staršev. Zakon je neveljavno sklenjen tudi takrat, če se eden od zakoncev (ali pa oba) zavestno odloči, da v zakonu ne bo imel otrok, če nasprotuje verski vzgoji otrok oz. če zakon sklene samo zato, da bi se dobro imel; nič pa ne naredi za veselje in dobro počutje svojega partnerja in otrok. V zadnjem času pa se na seznam za ničnost zakona uvrščajo nekateri čisto novi razlogi, kot je na primer verska nestrpnost, nevera, navdušenje za novodobna verstva, grožnje s samomorom in podobno. Razlogov za ničnost zakonske zveze je res zelo veliko.

Običajno se cerkveni postopek začne po enem letu, odkar je nekdo vložil svojo prošnjo na cerkveno sodišče. Ko se začne redni postopek, traja običajno eno leto. Sklep sodbe sodišča se zapiše v knjige, kjer je bil zakonec krščen in se je poročil. So primeri, ko zakonca zaradi razpada zakonske zveze več ne govorita oz. ne želita imeti več nobenega stika. Tudi v takih primerih sodnik zelo obzirno zbira potrebne podatke in v času ničnostnega postopka nikoli ne sooča zakoncev. Vsak zakonec ima pravico, da pošteno in po pravici predstavi svoj pogled na zakonsko zvezo. Otroci se ne kličejo za priče. Ohranijo pa pravico, da se še naprej imenujejo zakonski, tudi če sodišče ugotovi, da je zakonska zveza njihovih staršev postala nična.
Papež Frančišek je leta 2015 posodobil postopke za ničnost zakonske zveze in jih zelo približal ljudem. Uvedel je novosti, ki lahko zakoncem hitro pomagajo do resnice. Papež je sodiščem omogočil, da lahko v posebnih primerih uvedejo skrajšan postopek pred škofom. Okoliščine, ki to omogočajo so: pomanjkanje vere; kratko sobivanje zakoncev; povzročen splav zaradi izključevanja dobrine otrok; trdovratno vztrajanje v zunajzakonski zvezi v času sklepanja zakona in neposredno po poroki; zvijačno prikrivanje neplodnosti; težke nalezljive bolezni; otrok iz predhodne zveze ali prestajanja zaporne kazni; krščanskemu zakonu popolnoma tuj razlog za poroko; nepričakovana nosečnost; izsiljena privolitev; pomanjkanje sposobnosti rabe razuma, ki je potrjena z zdravniškimi izvidi, idr. Gre za novosti, ko je dokaze za ničnost zakona mogoče zbrati v čim krajšem možnem času. Škofom pri tem pomagajo izkušeni možje in žene, ki dobro poznajo cerkveno pravo in zakonsko problematiko. Pri vsakem postopku pa morajo nujno sodelovati tudi priče. Priče so nepogrešljive pri zbiranju dokaznega gradiva. Papež Frančišek je sodiščem dovolil, da lahko postopke vodijo tudi takrat, ko zakonci predlagajo samo eno pričo. Gre za kvalificirane priče, ki so neposredno spremljale razpad zakonske zveze. Podobno kot priče so v nekaterih primerih nujni advokati, ki lahko zakoncem pomagajo z nasveti in strokovni izvedenci, ki s svojim znanjem lahko sodnikom pomagajo do moralne gotovosti.
Največ težav pri ničnostnih postopkih pa vernikom povzročajo sodniške takse. Papež Frančišek želi, da bi bili postopki na cerkvenih sodiščih brezplačni. To je mogoče v krajevnih Cerkvah, ki imajo z državo urejeno financiranje cerkvenih služb. Takse nikoli niso uperjene proti ljudem, ki iščejo pravico, ampak so znamenje solidarnosti do tistih, ki delajo na cerkvenih sodiščih. Sodniki in drugi uslužbenci cerkvenih sodišč imajo pravico, da za svoje delo prejmejo primerno plačilo ali vsaj skromno nagrado. In prav to so simbolične takse (na cerkvenih sodiščih) v Sloveniji.
SLATINEK, Stanislav. Kdaj je cerkveni zakon neveljaven. (Pisma). Ognjišče, 2016, leto 52, št. 7, str. 46-47.

V nedeljo pri maši sem si rekla, da napišem tole pismo. Živimo v času, ko o župnikih, na žalost, slišimo iz dneva v dan veliko več grdega kot lepega. In po ‘lepi’ človeški navadi to ‘pomnožujemo’, prenašamo in kopiramo kar povprek na vse ter ne znamo govoric kritično presoditi. Če je o župniku nekaj pisalo v časopisu, ali je v sosednji vasi (če ga sploh imajo) nekaj zagrešil ali dobil neko oznako, potem jo mora dobiti tudi naš. Saj je vse isto, vse tlačimo v eno malho, pa naj govori o tem staro ali mlado, verno ali neverno …
V župnijo sem se preselila pred nekaj leti, ravno v obdobju, ko se je menjal župnik, in tam so se začele vse zamere in zdrahe … V vseh teh letih pa z njegove strani toliko truda, toliko novosti, toliko ponujenih rok, vključevanja mladih in starih … Veliko prilagajanj in stalna vprašanja, kako bi želeli, kaj vam bolj ustreza, kako se vam prilagodim. Ljudje, verniki, pa še vedno govorimo: »Ni dovolj dober, ni za to vas, ne živi pri nas, ne upošteva, ne razume, se ne prilagodi ….« Zavračamo vse novosti, bojkotiramo ideje … Sploh se ne zavedamo velike prednosti: imamo župnika, ki nas je sprejel in nas ima rad, nas ceni in spoštuje. Veseli se vsake male pozornosti, pomoči in pohvale. Je človek.
Sprašujem se, kako še vedno ne razumemo? Kako dokazujemo svoj prav – pišemo na škofijo, zbiramo peticije, ne cenimo …. Prosim zanj, da mu Bog da moči za naprej in da bi mi čim prej razumeli, da je dober duhovnik in bili zadovoljni, da je med nami.
Katarina
Hvala vam za to pismo, saj ponuja nekaj predlogov, kako naj gledamo na duhovnika. Najprej je iz pisma čutiti hvaležnost, da ima župnija duhovnika. V naših župnijah je premalo hvaležnosti, da imajo duhovnika.
Drugič: ne posplošujmo. Neki duhovnik ima res lahko določeno napako, a te ne pripisujmo vsem. Sam poznam veliko duhovnikov, ki se trudijo živeti kot dobri duhovniki in so zavzeti v svoji službi. Znamo ceniti njihovo delo ali ljudi opozoriti nanje? Prav je, da se za duhovnike postavimo tudi v družbi, ko se govori o njih. Zlasti ko družba govori slabo ali jih obrekuje. Doživel sem že, da je kdo govoril o napakah duhovnikov – tudi o drugih ljudeh – ne da bi se prepričal, če je tisto, kar je povedal, res. Koliko škode lahko naredimo s takim govorjenjem. Pa tudi če ima določen duhovnik neko napako in o njej govorimo, se vprašajmo, kaj s tem rešimo. Mu pomagamo, da jo bo odpravil? Ne, samo širimo slabe govorice o njem, morda s tem koga pohujšujemo, a pomagamo mu ne nič. Če res vemo, da dela narobe, je prav, da stopimo do njega in ga obzirno opozorimo na to. Obvestimo njegovega predstojnika. Morda bo lahko kaj ukrenil. Pravijo, da tisti, ki ne vidi v nobenem človeku nič dobrega, tudi sam nima veliko dobrega v sebi. Žal napake bolj odmevajo kot dobra dejanja.
Poznamo pregovor, da drevo, ki pade, povzroči več hrupa, kakor gozd, ki raste. Še kako to velja za duhovnike. Nekateri ljudje namerno povečujejo napake duhovnikov, da bi opravičili svoje: češ, če oni tako delajo, kaj bi nas učili. Sveti Avguštin pomenljivo pravi, da bolj ko so ljudje grešni, bolj prežijo na napake drugih. Pa bo vsak zase dajal odgovor Bogu. Tudi vedo veliko slabega povedati o duhovnikih prav tisti, ki v župnijah ne sodelujejo. Polni so kritičnosti, sami pa malo ali nič ne naredijo. Kritični so do novosti, ki jih uvaja župnik, morda tudi zato, ker bi od njih to zahtevalo nekaj truda. Morda se je res težko sprijazniti s kakšnimi novostmi, a to ne sme biti vzrok, da bi onemogočali duhovniku neke nove prijeme in nove načine oznanjevanja.
Pa še na eno stvar opozarjate v tem pismu: zbiranje peticij in pisanje na škofijo. To je pogosto prav v času premestitev. Običajno se take peticije slabo končajo, ker jih nekateri izkoristijo za gonjo proti Cerkvi ali določenemu duhovniku. Včasih je prav zanimivo opazovati, da ljudje, ki jim je župnija in njeno življenje deveta skrb, ob novici o premestitvi župnika, postanejo izredno dejavni. V hujskanju in podpihovanju, namreč. Ko bi tiste energije uporabili v dobro župnije in bi tudi trpljenje, ki je povezano s premestitvami, darovali Bogu, bi veliko bolj koristili župniku, župniji in Cerkvi.

RUSTJA, Božo. (Pisma) Ognjišče (2016) 07, str. 54

Na vas se obračam z vprašanjem. Brala sem knjigo Zadela me je strela kolumbijske zobozdravnice dr. Glorie Polo Ortiz, ki opisuje svoja doživljanja v onstranstvu. Vse lepo in prav, zmotilo pa me je opisovanje posledic za samomorilce.
V knjigi pravi: »Tam so bili samomorilci, ki so si v trenutku obupa vzeli življenje, in zdaj so bili v teh mukah, v tej stiski, v tem trpljenju obdani od teh grozljivih stvari; okrog njih so bili demoni, ki so jih mučili. Najstrašnejša pri vsem tem je bila odsotnost Boga, kajti tam ne čutiš Boga.« »Če bi bili vedeli, kaj jih čaka po samomoru, bi bili gotovo rajši izbrali zaporno kazen …« In še: »Vse osebe razen tistih, ki si vzamejo življenje, izkusijo objem Boga Očeta …« To se mi zdi nenormalno! Ne morem verjeti v takega Boga, ki bi najbolj kaznoval tiste, ki bi najbolj potrebovali pomoč, sočutje, usmiljenje, skratka objem Boga Očeta. Vemo, da si nihče iz ljubega veselja ne vzame življenja, ampak da so za tem grozne stiske in trpljenje, in prepričana sem, da večina na koncu, ko odpovejo živci, komaj ve, kaj počne. Kdor je vsaj malo izkusil, kako je, ko človeku odpovejo živci, si nikakor ne bi drznil obsojati takih ljudi, ampak bi Boga hvalil, da je zdrav. Saj je večina bolezni težkih, ampak če se ti v glavi dobesedno stemni, je to po mojem mnenju hujše od vseh bolezni.
In takšne naj bi Bog tako kaznoval? So mar sami krivi za vse hudo, kar se jim dogaja, so sami krivi, ker nimajo jeklenih živcev in debele kože, da bi lahko vse prenesli?
Kaj menite o tem?
Andreja
Spoštovana Andreja!
Nekaj ur po prejemu vašega vprašanja mi je znanec povedal, da je pred nekaj urami njegova štiridesetletna vrtičkarska soseda, mama dveh otrok, oba z možem pa sta brez službe, naredila samomor. Zdelo se mu je, da je pokojna postajala zmerom bolj depresivna, vendar na možnost sosedinega samomora ni nikoli pomislil. O samomoru sem pred kratkim v Ognjišču že odgovoril (Ognjišče 2012, 2, 54-55), in tam lahko najdete takšno osvetlitev samomora, ki upošteva tudi vaše sočutno razmišljanje. Vaše vprašanje je zelo konkretno in izhaja iz knjige kolumbijske zobozdravnice Zadela me je strela. Nekateri bralci Ognjišča so jo najbrž prebrali, zato bo tudi odgovor na izjave v tej knjigi. Knjiga Zadela me je strela bi zaradi branosti zaslužila, da bi bila tudi pri nas predstavljena s teološkega, predvsem eshatološkega (poslednje reči: smrt, sodba, pekel, nebesa), antropološkega, psihološkega in še kakšnega vidika. Predvsem pa o podobi sočutnega Boga, kot jo predstavlja Kristus. Tukaj o tem zaradi omejenega prostora ni mogoče razpravljati. Ob vašem vprašanju sem se spomnil na sv. Janeza Vianeja, arškega župnika, ki je imel različne darove, tudi dar gledanja onstran, »v drugi svet«, kot pravi večji naslov v knjigi Arški župnik, življenjepis sv. Janeza Marije Vianeja (Ognjišče, Koper 1999, 335-338) in glede konkretnega samomorilca popolnoma drugače razmišlja kot avtorica knjige Zadela me je strela. Vianejeva besedila so pred njegovo razglasitvijo za blaženega in svetnika pregledali teološki strokovnjaki, ki v njegovem učenju niso našli nič takšnega, kar ne bi bilo v skladu z dogmatičnim in moralnim naukom Cerkve ter podobo svetopisemskega Boga. Besedila v knjigi Zadela me je strela pa, gledano teološko cerkvenostno, niso primerljiva z Vianejevimi besedili. Zdi se mi najbolje, da zaradi odlične ilustrativnosti kar dobesedno navedem Vianejevo besedilo iz knjige Arški župnik.
»Med ograjo na mostu in vodo. Leta 1855 je šel duhovnik Guillomet v Ars. V vlaku so vsi govorili o čudežih svetega župnika. Samo neka zelo žalostna gospa je mirno poslušala. Ko je Guillomet na postaji Villefranche izstopil za Ars, je ta gospa spregovorila: “Gospod, dovolite, da grem z vami v Ars. Prav tako lepo bo tam kot kje drugje. Potujem namreč za razvedrilo.” Voz jih je pripeljal v Ars. Izstopili so pred arško cerkvijo. Krščanski nauk, ki je bil vsak dan ob enajstih, se je bližal koncu. Guillomet je peljal žensko na prostor med cerkvijo in župniščem. Nista dolgo časa čakala. Arški župnik se je, oblečen v koretelj, prikazal pred cerkvijo. Ustavil se je pred črno oblečeno gospo, ki je pokleknila, ker so pokleknili tudi vsi drugi. Sveti župnik se je sklonil in ji zašepetal na uho. ‘Rešen je.’ Neznanko je to pretreslo. Vianej je ponovil: “Rešen je.” Tujka je zamahnila z roko, da ne more verjeti. Tedaj ji je svetnik ponovno odgovoril in poudarjal vsako besedo: “Rečem vam, da je rešen. V vicah je. Moliti morate zanj. Med ograjo na mostu in vodo je še utegnil obuditi kesanje. Devica Marija mu je izprosila to milost. Spomnite se na Marijin mesec v svoji sobi doma. Včasih se je vaš mož, četudi neveren, pridružil vaši molitvi. S tem si je zaslužil milost kesanja in odpuščanja.” Guillomet je slišal vsako besedo. Razumel jih je pozneje. Žalujoča gospa je prebila ure po tem srečanju v molitvi in samoti. Njeno obličje se je spremenilo, zopet se ji je povrnil v duši mir. Preden je odpotovala, je povedala Guillometu: “Zdravniki so mi svetovali, da moram potovati zaradi svojega zdravja. Ubogala sem jih, a v resnici me je razjedal samo divji obup. Moj mož ni bil veren. Mislila sem samo na to, kako bi ga pripeljala nazaj k Bogu. Toda nisem imela dovolj časa. Naredil je samomor. Mislila sem, da je pogubljen. Zdaj vem, da se bova spet videla v nebesih. Ozdravljena sem.”«
Andreja, menim, da ste iz gornjega sicer privatnega ‘razodetja’ dobili zadovoljiv odgovor. Arškemu župniku Janezu Vianeju je Cerkev z njegovo razglasitvijo za svetnika uradno priznala svetost in pravovernost njegovega nauka. Zato menim, da se kot katoliška kristjanka na Vianeja lahko popolnoma zanesete. Vemo, da je brezpogojna Božja ljubezen do vsakega človeka, tudi samomorilca, zelo iznajdljiva, saj Bog pozna vsega človeka, vse njegove stiske in nemoči, njegove bolezni in borbe, tudi njegovo prizadeto svobodno odločitev. Menite, da zmanjšana prištevnost zaradi številnih razlogov v času samomora gotovo zmanjšuje svobodno voljo, ki je pomembna za vsak veliki greh, kar objektivno samomor je, zato je vaše razmišljanje pravilno. Sicer pa je Kristus umrl za vse ljudi, in kot mnogi teologi menijo, bo Bog ob umiranju vsakemu človeku, podobno kot križanima razbojnikoma ob Kristusovem križu, še enkrat ponudil priložnost, da se odloči za ljubezen z malo in za Ljubezen z veliko začetnico in za občestvo svetih v Bogu ali za sovraštvo in večno osamljenost. Zato tudi kristjani za umirajočega molimo in upamo, da tudi občestvo svetih, predvsem pa pokojni zveličani sorodniki in znanci, zanj molijo, da bi se odločil za Ljubezen in za Boga.
V tem konkretnem odgovoru pa sv. Janez Vianej še nekaj sporoča tudi nam, da je namreč za bližnje, žive in pokojne, zveličavno moliti in se ne smemo nikoli naveličati. Kristus nas spodbuja: »Prosite in boste prejeli,« kar velja za odrešenje tudi tistih, ki so naredili samomor, kot za tiste, ki so v samomorilski skušnjavi, da ga ne bi storili.

ŠKAFAR, Vinko. Ognjišče (Pisma). (2016) 07, str. 54

Težko je verjeti, kaj se dogaja mojemu otroku. Počutim se tako nemočno, zato vas prosim za vsaj kak dober nasvet. Zadnje čase se po tridesetem letu srečuje z nenavadnimi dogodki. Nisem bila pozorna, kajti menila sem, da je vse posledica preteklih ravnanj. A vse postaja zaskrbljujoče: ponoči ne spi, sliši glasove, neke sile jo vlečejo. Obračajo, zategujejo. Sanja grozne sanje … take in podobne stvari.
Bili so obiski pri vedeževalki, bioenergetikih, a vsa ta pomoč je kratkotrajno delovala, vendar postaja težje (utrujenost, brezvoljnost, nezbranost, izguba veselja …). Nazadnje je neki bioenergetik rekel, da ne najde duše, neki drug pa da je telo obremenjeno s silami zla, kakor da bo nekdo posegel s črno magijo. Priznam, zelo me skrbi.
Mislim, da bi pomagalo življenje, kot ga je učil Jezus. Od njega bi se lahko marsikaj naučili. Nisem še zasledila knjige, ki bi vsebovala njegove zgodbe in ob njej to, kar nam želi sporočiti – kako ravnati, kako živeti. Ni obsojal, ni sodil, je odpuščal. Ni dovolil kriviti drugih za to, kar se dogaja meni. Znal je sprejeti, tudi krivice. Ni vračal zob za zob, molil je zanje, o resnici, ki edina osvobaja, kako se nam v življenju vse vrača itd.
Težko pričakujem odgovor v reviji, na katero smo redno naročeni, a žal premalo preberemo in se vam za odgovor najlepše zahvaljujem
Tanja

Odgovor psihoterapevta

Kar doživlja vaš odrasli otrok je lahko tudi posledica manj eksotičnih vzrokov, kot na primer to, da je bil na površju pripravljen sprejeti stvari, ki so se mu dogajale, globoko v sebi pa tega ni mogel storiti. Verjamem, da mu pomaga molitev in vera, a je treba še vedno vlagati tudi lastni trud, da se soočamo s težavami, saj te pestijo prav vsakogar. Morda poznate oni slavni stavek žene, ki pravi, da je mož naredil neko hudo reč in mu je ona, dobra duša, odpustila! “Samo pozabila, pozabila pa nisem!” reče. No, to zgodbo potem leta in leta vlači ob vsakem prepiru na plan in sem prepričan, da je rekla, da mu je odpustila, v resnici, globoko notri, pa mu ni. Tako je verjetno z vašim otrokom: prepričan je, da je uredil, a podzavest rine nepredelane stvari na plan lahko na desetletja!
Morda ste tudi vi dodali nekaj bremena – najbrž vas odrasli otrok ni prosil, da pišete o tej težavi. S tem ste mu vzeli možnost, da sam poskrbi zase, da sam napiše in že s tem odda nekaj slabega od sebe ter doživi olajšanje. Še vedno ga obravnavate kot otroka. Morda otroka najbolj duši, da mora skrivati kaj iz preteklosti, “ker bi to bila sramota za družino” – torej sramota za mamo? Nič ne pišete o očetu, očitno ni pomembna figura v njegovem življenju, ali pa ga ni – morda ga ni več, seveda. Prva stvar: otrok mora sam začeti skrbeti zase in za druge, naj se vključi v Karitas, naj skrbi za otroke, kogarkoli, ki ima težave … Če je to punca in že ima družino, njena nova družina – mož – poskrbi zanjo, ne vi!
Odrasli otroci ne smejo služiti temu, da je doma pri starših še vedno polno gnezdo. Morajo zaživeti po svoje, mi pa stopiti vstran, da lahko dihajo in naredijo svoje napake, ki jih tudi sami popravljajo. Ali ima cilje v življenju, ali se izgovarja, da jih ne more imeti, ker je tako hudo kakšno noč? To je razvajenost! Ljudje živijo v strašnih razmerah in v neznosnih bolečinah in imajo svoje cilje in želje!
Predlagam vam, da se v družini držite ene filozofije, svojih globokih prepričanj, ne enkrat k vedeževalki, drugič k bioenergetiku, tretjič na ne vem kakšno frekvenco, pa neka znanka je rekla, da glina na prsih pomaga, potem k novemu samooklicanemu guruju ki ‘zdravi’ takorekoč vse. Če tekate od enega k drugemu, tudi ne veste, kaj je res pomagalo (če slučajno bi, a je upanje skoraj nično).
Torej konkretno: stopite nazaj, povejte otroku, da vidite, da je odrasel in bo naslednje korake naredil sam, jaz bi mu predlagal, naj gre do zdravnika: morda gre za kakšno težavo, ki je ne pričakujete (sladkorna na primer, pomanjkanje kakih elementov v krvi, slaba krvna slika, mogoče za obliko depresije …) Če potem presodi, da potrebuje drugačno od medicinske pomoči in je verna oseba (ne pobožna!), naj se obrne na župnika in od tam naprej po isti liniji. Kar spomnite: »Pomagaj si in Bog ti bo pomagal!«
V tem vrstnem redu – ne čakat, da najprej Bog stori svoje!
Marko Juhant

Odgovor duhovnika
Žal ste napisali premalo, da bi lahko natančno vedel, kaj se dogaja z vašim otrokom. Ali gre za duševno stisko, bolezen ali pa za neko obsedenost z zlom? Razumem vas, da vas skrbi za otroka, a obenem menim, da bi moral najprej on sam nekaj narediti, skupaj pa kaj drugače, kot ste. Obisk vedeževalca in podobnih ljudi ni prava rešitev. Velikokrat ti ljudje nimajo pravih rešitev, ampak težave samo še povečajo in stvar zapletejo. Bolje bi bilo, da bi z otrokom šli – ali pa bi lahko šel sam – h strokovnjaku. Lahko je to psihiater ali pa psihoterapevt. Glede na težave bi vas on že znal prav usmeriti. Prav tako bi bilo bolje, da bi z otrokom obiskala duhovnika ali celo eksorcista, če menite, da je otrok obremenjen s silami zla ali, kot kristjani rečemo, obseden, čeprav ti pojavi niso najbolj pogosti. Gotovo bi vam eksorcist na podlagi izkušenj in seveda molitve znal svetovati.
Lahko se samo strinjam z vami, ko pravite, da bi pomagalo življenje po Jezusovem nauku. Knjig, ki govorijo o Jezusu in njegovem nauku, je ogromno. Tudi v slovenščini. Veliko knjig o krščanski veri in o Jezusu ter o njegovem učenju lahko dobite pri naši založbi. Opis teh knjig si lahko ogledate v naši spletni knjigarni: http://knjigarna.ognjisce.si/. Če imate možnost, pa lahko obiščete kakšno knjigarno naše založbe (Koper, Ljubljana, Kranj, Maribor, Ptuj) in si tam ogledate bogato ponudbo verskih knjig.
Žal se večkrat dogaja, da te knjige ostajajo na policah bodisi knjigarn kakor tudi knjižnic po domovih. So bogastvo, ki je neizkoriščeno. Koliko Svetih pisem dobijo birmanci ali prvoobhajancev in koliko jih ostane neprebranih!
Moti me, ko v družinah – tudi takih, ki se imajo za verne – najdeš najrazličnejše knjige (za otroke), verskih pa ne. Zakaj bi otroka prikrajšali zanje? Se premalo zavedamo, da otrok kot goba ‘pije’ informacije? In prej ko mu začnemo govoriti (ali brati) o Bogu, globlje se bo to vcepilo v njegovo dušo. Saj poznamo rek: Povej mi, kaj bereš in povem ti, kdo si. Branje nas oblikuje. To, kar beremo, počasi prodira v nas in vpliva na nas. Zato izbirajmo svoje branje. Knjiga ima večjo moč, kakor ji jo pripisujemo.
V zgodovini so knjige povzročile revolucije in spremembe v družbenem in osebnem življenju. Kdo ne pozna primera sv. Ignacija Lojolskega, ki je v trenutku življenjske krize dobil po naključju v roke življenjepis Jezusa in svetnikov? Branje teh knjig ga je spremenilo. Iz ambicioznega mladeniča, ki ni mislil na Boga, je postal mož, ki je svoje življenje popolnoma posvetil Bogu. Včasih pomislim, koliko (mladim) ljudem bi branje dobre knjige omogočilo prebroditev življenjske krize. Zato pogumno v versko knjigarno in nabavite si kakšno izmed številnih knjig o Jezusu ter se lotite branja, ki naj vam bo navdih za življenje, molitev pa moč, da boste zmogli Jezusove nauke uresničevati v življenju.
Božo Rustja

Ognjišče (2016) 07, str. 54

Spoštovani!
Že dolgo prebiram vašo revijo Ognjišče in vedno najdem kaj zase, da mi pomaga pri učenju in zorenju. Zato sem se odločila, da tudi sama poprosim za vašo pomoč kar z objavo v Ognjišču.
Hčerka je spoznala fanta, ki je bil samo pri krstu in o Bogu ter veri ne ve nič ali pa zelo malo in še to po moje popačeno, povedano od drugih neverujočih. Nedavno je bila priložnost za praznovanje in smo ga povabili, da se nam pridruži pri maši. Kot je kasneje povedal, je bilo to za njega prvič. In sedaj večkrat v pogovoru s hčerko postavlja vprašanja (zame nič novega, ne pa tudi zanjo) kot na primer: Zakaj hoditi v cerkev? Kaj imate od tega? Kaj je vera? Zakaj verovati v nekaj, o čemer ne veš, ali res obstaja? Če je Bog, zakaj dopušča takšno trpljenje in zlo na svetu?
Ko mi je to povedala, sem ji poskušala pomagati, kako naj mu pove in razloži, pa me je med drugim zavrnila z besedami: »Mami, daj nehaj s temi ‘forami’, da je Bog ustvaril Adama in Evo, ko je dokazano, da to ni res.« Seveda sem ostala brez besed, saj nisem mogla verjeti, da je to rekel moj otrok, katerega sem se vsa ta leta trudila versko vzgajati, ne samo z besedami, ampak predvsem z zgledom. Naj še povem, da dokler sem imela vpliv nanjo, je hodila tudi k skavtom, mladinskemu verouku, pa je vse opustila in si poiskala družbo, ki je vero tudi opustila ali pa sploh niso nikoli hodili k verouku. Vse, kar je ostalo od mojega vpliva, je to, da ni nedelje brez maše.
Zato vas prosim, da s svojim znanjem in izkušnjami poveste, kako razložiti, približati mladim, ki gredo sicer že proti tridesetim, smisel vere.
Janka

Spoštovana gospa Janka, mama odrasle hčerke. Vaša hčerka je odrasla osebnost, saj gre že proti tridesetim in zato ima pravico in dolžnost, da si ureja življenje na najboljši možen način in po svoji vesti. Sami dobro veste, da hčerka pri teh letih nima neizmerne izbire in da ima vsak človek naravno pravico, tudi vaša hčerka, da si sam izbere svojega zakonskega sopotnika.
Proti koncu pisma ste napisali zelo pomenljiv in tudi dragocen stavek, da je kljub bolečemu razočaranju vaš vpliv še ostal, saj “ni nedelje brez maše”. Za to milost, ki jo ima odrasla hčerka najbrž tudi zaradi vaših molitev, se najprej Bogu zahvalite in ga obenem zaprosite, da bi hčerki uspelo svojo vero tako poglobiti, da bi jo lahko posredovala tudi svojemu fantu. Morda čuti, da je med dvema ognjema: Z ene strani ima vas, edino mamo na svetu, katere vero najbrž ceni, toda z druge strani ima edinega fanta na svetu, ki ga ima rada in bi mu gotovo rada posredovala vrednoto vere, toda kako. Nekateri fantovi ugovori so morda upravičeni, drugi so pa skoraj gotovo odraz njegove verske (ne)vzgoje in polresnic, ki jih je dobil iz svojega okolja, od sorodnikov, prijateljev in najbrž tudi iz sredstev družbenega obveščanja, ki Cerkvi večkrat niso naklonjeni in so pogosto enostranski in neobjektivni.
In kaj zdaj? Tisto glavno ste hčerki že podarili: življenje, predšolsko in šolsko versko vzgojo doma in pri verouku, pozneje se je pridružila skavtom in mladinski veroučni skupini, kar jo je neizbrisno zaznamovalo. Kot odrasla oseba zasluži, da jo spoštujete in ljubite, da se čuti ob vas svobodna in da se vživljate tudi v njene ‘fore’. Verjetno bi ona rada prav tako kot vi, ali pa še bolj, fantu pomagala, da bi spoznal tudi njene krščanske vrednote, in se morda čuti nemočna ali ne dovolj pripravljena, da bi mu na vprašanja in izzive tehtno in z ljubeznijo in prepričljivostjo odgovarjala. Z ene strani gre za znanje in poznavanje krščanstva ter ugovore, ki jih fant izraža, z druge strani pa tudi za njuno medsebojno spoštovanje, poslušanje in slišanje in skupno iskanje odgovorov na najbolj intimna življenjska vprašanja, h katerim vsekakor spada vera. Najbrž je tudi vam jasno in ne samo njej, da Bog ni ustvaril Adama in Eve na tak način, kot je plastično opisano v Prvi Mojzesovi knjigi, saj tega na tak način ne uči noben katekizem in noben katehet ali katehistinja. Hčerkin fant zavrača v krščanstvu tisto, česar krščanstvo ne uči in nikoli ni učilo. Sv. pismo ne odgovarja na znanstvena vprašanja, saj to spada v domeno naravoslovnih znanosti. Že Galileo Galilei bi naj bil pravilno dejal, da nas Sveti Duh ne uči, kako deluje nebo, ampak kako se pride v Nebo. Cerkev uči, da je Sv. pismo teološka knjiga, ki prinaša teološko sporočilo in teološke odgovore na življenjska in bivanjska vprašanja. Katoliška Cerkev ni nikoli črpala znanstvenih spoznanj iz Sv. pisma, marveč iz vsakokratnih znanstvenih dosežkov.
Seveda pa kristjani verujemo, da je Bog stvarnik vesolja in njegovih zakonitosti, ki so omogočile razvoj človeškega življenja, ki ni nastalo samo od sebe, ampak po ljubečem božjem načrtu. Krščanstvo trdi, da je človek ustvarjen po božji podobi, da se je sposoben svobodno odločati, ljubiti, da njegovo biološko telo še ni ves človek, da je v človeku nekaj, kar ga presega. Bog, ki je zadnji ljubeči vzrok človekovega bivanja, je postal človek, da bi mu sporočil, da ga tudi kot grešnika ima neizmerno rad. Maša, ki jo ob nedeljah obiskuje tudi vaša hčerka, je pravzaprav obredno in zakramentalno spominjanje božjega ljubečega učlovečenja, Jezusovega življenja, njegove brezpogojne ljubezni, darovanjskega trpljenja, odrešilne smrti in njegovega vstajenja, ki nakazuje tudi našo onstransko večno prihodnost. V tej luči je nedeljska maša občestvo odrešenih in srečnih ljudi, ki v vstalem Kristusu že okušajo dokončno zmago dobrega in svojo dokončno prihodnost. Krščanstvo je tudi zaradi maše vera optimizma in upanje v zmago vsega pozitivnega, tipično človeškega in božjega. Zato bodite veseli, da vaša hčerka obiskuje nedeljsko mašo in pri njej sodeluje.
Prosim vas, bodite odprti do svoje hčerke, da se vam bo lahko tudi v prihodnje iskreno zaupala, radi jo poslušajte, da se bo potem tudi ona naučila poslušati svojega fanta in fant njo, da bosta tudi onadva zaradi vašega odnosa do nje bolj sposobna poglabljati medsebojni spoštljiv in hvaležen odnos. Potem je tudi veliko upanja, da mu bo postopno odkrivala vrednost krščanstva in tudi pomembnost nedeljske maše. V vsakem primeru pa vam zraven dobrega krščanskega zgleda ostane molitev, v kateri Bogu priporočajte hčerko, njenega fanta, pozneje pa tudi njun zakon in družino. Smisel vere boste hčerki in fantu lahko razložili samo s pričevanjem, da ste srečni in Bogu hvaležni, ker ste verni.

ŠKAFAR, Vinko (Pisma). Ognjišče (2011) 07, str. 48