Avtor: marko

Bila je zgodnja pomlad, lahko bi rekla še kar zima, toda sonce je sijalo in bilo je kar prijetno. Vse je že brstelo in ptički so veselo prepevali, saj je bil čas njihove ženitve. Moji so vsi odšli od doma, zato sem začutila veliko osamljenost.
Nekega jutra sem bila še posebej čudno razpoložena, zato sem potihoma izgovorila prošnjo: »Ljubi Bog, pošlji mi nekaj, kar mi bo v kratek čas!« Čakala sem, toda nič ni bilo.
Drugo jutro, ko se je že danilo, je skozi priprta vrata balkona nekaj priskakljalo v sobo. Slišala sem, da je nekaj pikalo po tleh. Nato je zafrfralo in drobna sinička je priletela ter sedla meni na prsi. Nisem mogla verjeti, ko je začela z moje odeje zobati drobtine, ki so ostale od zajtrka. Bila sem presenečena in obenem vzhičena in mislila sem si, da je to uslišanje moje ponižne prošnje.
Tako je prihajala vsako jutro in vedno bolj se mi je približala. Ni bila več plašna, tako da sem jo lahko ogovorila in pobožala s prstom. O siničkinih obiskih in čiščenju ostankov drobtin sem povedala možu, ki pa se je nasmejal in pripomnil: »Imaš pa bujno domišljijo!«
Neke nedelje zjutraj, ko je mož malo poležal, je sinička zopet priletela k meni in, kot vsako jutro, očistila odejo. Nisem si upala poklicati moža, ker sem se bala, da jo bom prestrašila. Sinička pa je po opravljenem delu pri meni, odšla proti moževi postelji in mu sedla na prsi. Tudi on si ni upal spregovoriti, da je ne bi pregnal. Jaz sem jo gledala in bila tiho. Sinička je zaščebetala in odskakljala skozi balkonska vrata.
Po tem dogodku je ni bilo več. Mislila sem, da je ne bom več videla. Toda ni bilo tako. Nekega jutra je priletela v družbi treh mladih siničk. Ob pogledu nanje so mi pritekle solze, ker sme spoznala, da je vzgajala svoje mlade tako, da se niso bale ne mene ne moža. Vse do poletja so naju obiskovale in čistile drobtinice. Sčasoma, po nekaj dneh, so prenehale prihajati, vsak dan ena manj. Ne vem, kaj se je zgodilo, toda siničke z mladimi ni bilo več.
Bila sem hvaležna Bogu, da mi je poslal tako drobceno in tako prijazno ptičko, ki mi je vso pomlad do poletja krajšala jutranjo osamljenost.

BLATNIK, Janja (zgodbe) Ognjišče (2014) 04, str. 62

Pred evangelijem smo vstali in veselo zapeli alelujo. Pozorno smo prisluhnili božji besedi. Danes nam je govorila o sejalcu.
Sejalec v pravem pomenu besede mi je zelo blizu. Z lahkoto si predstavljam tistega na njivi, saj tudi sama rada brskam po zemlji, pa tudi onega, ki seje Božjo besedo in se ne utrudi. Veliko ljudi poznam, ki jim je to življenjsko poslanstvo in po njih se zgledujem, ko mi zmanjkuje moči za vztrajnost pri vzgoji svojih otrok.
Domov grede sem si vzela čas in nisem hitela. V mislih sem se vračala v eno od tistih pomladi, ko sem dobila svoj košček zemlje, na katerem sem pridelovala zelenjavo za svojo mlado družinico, tako čisto samostojno, brez pomoči in seveda, če se le da, brez nasvetov. Napuh je kar gorel v meni: vse zmorem sama!
Topli pomladni sončni žarki so radodarno sipali svojo toploto na premraženo zemljo. Dobra volja je ob obilici sončnih dni kar kipela. Zvončki, tudi tisti v osojnih legah, so že odcveteli in iz čebelnjakov je bilo slišati prijetno brenčanje. Čebelicam se je mudilo na toplo sonce.
Tudi mi vsi, ki čutimo in živimo z naravo, ki z veseljem grabimo v njeno nedrje in sveže zorano prst, smo bili že vsi v pričakovanju prvega sajenja.
V trgovini sem nakupila raznovrstnih semen in čebulic, ki jih bom v kratkem lahko položila v sveže spočito zemljo. Naredila sem si načrt in vrstni red za delo. Eno od prvih semen, ki sem jih želela posejati, je bil peteršilj.
Ni šlo vse po mojih načrtih. Presenetilo me je deževje, ohladitev in celo nekaj centimetrov snega. Marec je tako hitro ostajal za nami, ko sem krepko v aprilu končno dočakala primerno vreme in v zemljo posejala kupljena semena, najprej seveda peteršilj.
Nekaj časa sem pustila moje posevke počivati, potem pa sem vsak dan ogledovala njihovo rast. Vse se je že kazalo iz zemlje v obliki nežnih bodic in srčastih lističev. peteršilja pa ni bilo od nikoder. Po štirinajstih dneh so se krhke rastline že jasno razlikovale in dobivale vsaka svojo obliko, le peteršilja še vedno ni bilo.
»Mogoče seme ni bilo zdravo, mogoče ni bilo prav skladiščeno ali pa posejano v premrzlo ali v premokro zemljo? Le kako, da druge stvari tako dobro rastejo? Kaj sem naredila narobe, na kaj nisem bila dovolj pozorna?« sem sama pri sebi premlevala vsa nestrpna. Počakala sem še en teden. Nič.
Na poti iz službe sem se ustavila v vrtnarskem centru. Kupila sem tri sadike že krepko zraslega peteršilja in ga popoldne posadila na prostoru, kjer je bil neuspešen posevek. Brez peteršilja pa res ne morem biti!
Delo v službi in deževno vreme sta mi preprečila, da bi bila na svojem koncu zemlje bolj pogosto. Še en teden je hitro minil.
Razveselila sem se proste sobote in lepega vremena in že zgodaj dopoldne odšla v ‘kontrolo’. Presenečenje! Peteršilj ki sem ga bila posejala, je zelo lepo ozelenel in že zapolnil svoj kos gredice. Tudi posajeni je lepo rasel in kar naenkrat je kazalo, da bom imela peteršilja za izvoz!
»Ja, kaj si pa mislila, da bo čez noč zrasel in ga boš takoj nabirala v šopih. Peteršilj pa ja dolgo kali. Pusti mu čas in malo potrpi, pa bo. Ti si naredila vse, kar je v tvoji moči, sedaj pa pusti, da raste, kot je njemu dano. Svoje si naredila, sedaj pa dovoli, da naredi še tisti, ki daje rast,« me je podučila soseda.
Potrpljenje, to je potrebno tudi pri sejalcu v prenesenem pomenu. Bolj ko otroci odraščajo, več potrpljenja potrebujem in bolj jasno mi postaja, da se ne smem zanašati le na svoje moči. Čedalje bolj razumem, da tudi otroci, ki jim tako ‘radodarno’ sejem želje, prošnje in ukaze, ne ‘kalijo’ enako. Enemu je dovolj kratko izražena želja, drugega moraš za isto stvar bolj prositi, tretjemu pa ukazuješ, pa še vedno ni učinka – le slaba volja in veliko jeznih besed.
In kakšno razmerje med dobrim semenom in vztrajnim sejalcem je v meni? Tudi jaz sem seme, ki ga veliki Sejalec velikodušno seje. Sem rodovitna? Ali prosim Boga pomoči, da bo moj skromni prispevek dovolj, ko bo potrebno dajati sad?
In rezultat dobrega sadu je tudi, da mi Bog podeli milost, da postanem sejalec. Kakšen sejalec sem? Me preveč skrbi, kam bo padlo seme in kakšna je ‘zemlja’ ljudi, ki jim oznanjam; sem tudi jaz velikodušna in razsipna, ko oznanjam božjo besedo, in se zavedam, da je navsezadnje Gospod tisti, ki daje rast, ne jaz…
Poskrbeti moram samo za čim velikodušnejše sejanje in zato bom prav ponižno prosila: »Gospod, odpri mi oči, da bom videla priložnosti za vztrajno pričevanje o tvoji ljubezni in usmiljenju. Gospod, pomagaj mi, da velikodušno sejem tvojo besedo, in daj mi rast, saj sem tudi jaz le nebogljeno seme, ki brez tebe ne more vzkliti in rasti. Predvsem pa mi pomagaj, da se ne naveličam delati dobro, kajti če bom vztrajala, če se ne bom utrudila, bom ob svojem času žela.«
Dobri Bog, čudim se in strmim, ko vidim, da vsa pota vodijo k tebi! vse ti pride prav, da mi odpiraš oči. Tudi čisto navaden peteršiljček ti pride prav.

Katarina (zgodbe) Ognjišče (2014) 04, str. 48

»Tako je prav, Bojan! Delo te bo okrepilo,« ga je ves vesel nagovoril sosed.
»Držati lopato v roki – o tem sem sanjal dolge dolge mesece,« je počasi odgovoril Bojan.
»Kaj pa sploh delaš tu za cesto? Boš zasadil živo mejo?«
»Ne, ne … Saj ne vem, kako naj razložim, S prijateljem bova nekaj naredila.«
»Nekaj naredila?« se je začudil sosed.
»Saj boš videl,« je dejal Bojan in počasi nadaljeval z delom. Sosed je samo skomignil z rameni in šel svojo pot.
xxx
Prvi motor, pravzaprav moped, je Bojan dobil od starega očeta za birmo. Mama je bila zaskrbljena, oče jezen. Reči pa si ni upal nihče nič. Nato je oče razsodil, da se vsak fant prej ali slej sreča z motorjem. »Bolje sicer slej kot prej,« je še dodal.
Po cesti se Bojan ni upal voziti, podil pa se je med travniki in po gozdnih poteh. Moped je bil star in ga je moral kar naprej popravljati. Razstavljal in sestavljal ga je, dokler ni nekega dne, na mamino veliko veselje, dokončno utihnil. Potem je varčeval za pravi motor. Komaj je dopolnil osemnajst let, je že naredil izpit in pripeljal domov pravi motor. Zdaj so bil vse bližnje in daljne ceste njegove. Motilo ga ni ne vreme ne prošnje ne opozorila.
»Nič se ne bojte,« je miril domače, »imeti moraš v oblasti sebe in motor.« Res je bil dober voznik, čeprav zelo hiter. Pametni divjak so mu rekli kolegi. Pa se ni imel vedno čisto v oblasti. Ko se je začel svet okoli njega zaradi hitrosti manjšati, ko je postajala cesta vedno ožja in ožja, je, čudno, izginjal tudi strah, ki se je spremenil v samozavestno drznost.
In poti so postajale vedno daljše in ceste vedno ožje. Kadar je zapeljal na domače dvorišče, ga je prevzelo veselje in ko je ugasnil motor, ni pozabil reči: »Hvala Bogu!«
Ko se je nekega nedeljskega večera že malo utrujen od dolge vožnje vračal proti domu, je na nepreglednem ovinku, ki ga je vedno prevozil s spoštovanjem, zagledal pred seboj mamo z otrokom. Takoj je vedel, da je padec neizbežen. Za spoznanje je zavil v levo, na vso moč zavrl in že je začutil, kako z motorjem na sebi drsi po cestišču. Za hip je pred seboj zagledal steber ograje. »Samo da ne bi udaril z glavo!« je še pomislil, potem pa se je svet zanj končal in okoli njega je bila ena sama tema.
Ko se je okoli njega začel čisto počasi delati dan in so od nekod prihajali šepetajoči glasovi, ni vedel, kje pravzaprav je. Ni vedel, ali res kaj sliši, ali se mu vse skupaj samo dozdeva. Vseeno je skušal nekaj odgovoriti, ampak besede so ostale samo v želji.
Potem so postajali obrazi vedno manj megleni in besede vedno bolj jasne. Pa se je spet pogreznil nazaj v nekakšno praznino, ki je ni bilo konca. Odhajal in vračal se je, da so zdravniki dejali, da lahko upajo le še na njegovo voljo in mladi organizem.
Čez čas je prepoznal dekle pa mamo in očeta, za sestro pa že ni vedel, kam naj jo da. Vsi, ki so se sklanjali nadenj, so imeli tako zaskrbljene oči, da se jih je skoraj ustrašil.
Ko ga je obiskal prijatelj Janez, s katerim sta prevozila nič koliko kilometrov, se je počutil za spoznanje bolje.
»Kaj pa ti tukaj poležuješ?« ga je nagovoril, ko je skrivoma ogledoval cevke in cevčice, ki so bile napeljane vsepovsod.
»Menda so me pripeljali sem razstavljenega na delce!« je s težavo in nerazločno spravil iz sebe Bojan.
»Pretiravaš kot vedno. Zdaj, ko so te spet sestavili, se poberi in pridi nazaj med nas.«
»Janez, raje mi odkrito povej,« je počasi in zaskrbljeno dejal, »kako je z menoj? Če domače kaj vprašam, dobijo solzne oči.«
»Vse je v tebi! Kolikor vem, nikoli nisi obupaval.«
»Bojim se, da se moja pot počasi izteka,« je tiho dejal.
»Kakšne se ne znebiš! Da se tebi pot izteka?« Janez je malo pomolčal. »Se spomniš najinega lanskega potepanja po Notranjski?«
V sobo je pogledala sestra in namignila, da morata pogovor končati. Janez ji je z roko pokazal, da bo hitro šel.
Bojan je še vedno premišljeval.
»Ustavila sva se,« je nadaljeval Janez, »ker je bil tako lep pogled na pokrajino. Ti pa si ob cesti opazil s kamenjem obzidana železna vratca, za njimi votlino, nad njo pa je stal križ. Pogledava, prebereva napis na vratcih in vidiva, da je to pravzaprav kapelica. Postavili so jo otroci in sorodniki, da so izpolnili zaobljubo, ki jo je na Teharjah naredil oče. In rečeš mi: ‘Kot da bi gledal Kristusov grob, iz katerega je vstal!’ Jaz pa ti odgovorim: ‘Blagor tebi, ko se tvoja pot ne konča v grobu!’«
»Nekaj si spustil,« se je je skušal nasmejati Bojan, pa mu ni uspelo. »najine pogovore o teh stvareh si vedno začel: ‘Saj veš, da nisem veren, ampak …’«
»Pustiva to. Ampak nekaj moram priznati: tam, kjer se meni svet konča, se vam, se tebi šele začne. Razumeš. Tvoje poti ne bo konec, tudi če bi se slučajno, res slučajno, končala.«
»Kaj mi hočeš povedati?«
»Da boš s tvojo trmo preživel, sicer pa boš živel … no, ti bolje veš, kako in kaj, saj veš, da jaz nisem veren.«
»In to mi moraš povedati ti?«
»Samo spomnil sem te.«
Bojan je zaprl oči in kar nekaj časa molčal, da je Janez že mislil, da je zaspal. »Veš, kaj mi je prišlo na misel?« je nazadnje potiho dejal. »Če preživim, bom doma ob cesti postavil prav takšno kapelico.«
»Kaj pa govoriš – če bom preživel! Boš! In potem se bova skupaj zapeljala tja na Notranjsko, vse lepo izmerila in prosila lastnike, če lahko postaviva prav takšno stvar.«
»Veš, kaj bova postavila v votlino?«
»To bom prepustil tebi. Mene ne mešaj v to, saj veš, da nisem veren.«
Bojan je pomolčal, nato pa dejal: »Samo kip vstalega Zveličarja bo v njej.«
Vstopila je sestra. Bolj odločno kot prej.
»Skrbne sestre imate tu,« je hitel Janez. »Pravi, da je konec obiskov.«
Na hitro sta se poslovila. Med vrati mu je še pomahal in veselo pomežiknil. Komaj pa je tiho zaprl vrata za seboj, je skril obraz v dlani, da ne bi kdo videl solz v njegovih očeh.
»Saj nisem veren. pa te vseeno prosim za Bojana. Kdo drug mu bo težko pomagal.« Naredil je še nekaj korakov. »Lepo te prosim!«
xxx
Komaj je sosed odšel, je za ovinkom zaropotal motor. Janez mu je že od daleč mahal in nekaj vpil.
»Kaj pa tako kričiš?« je bil Bojan radoveden, ko je prijatelj pripeljal do njega.
»Kip vstalega zveličarja, kot mu ti praviš, sem našel. Ti rečem, imeniten je. Iz umetnega marmorja. Bel kot sneg.«
»Kje si ga dobil?«
»Veš, to je pa dolga zgodba. Kup naključij. Ti bi rekel kar čudežev. Ti bom že vse povedal.«
»Ampak saj nimam še nič narejenega. Glej, nekaj lopat sem zasadil, pa sem že utrujen.«
»Zopet jamraš! Čas vendar ni tvoj gospodar. To si se menda zadnje čase že naučil!«
»Pa ne samo to! Svet se je v marsičem spremenil.«
»Saj veš, da nisem veren, ampak zadnje čase … Pustiva to! Daj mi že to tvojo lopato!«

J. Jarc – Smiljan, zgodbe, v: Ognjišče 4 (2013), 22-23.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
J. Jarc-Smiljan, Samo še pet minut, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
J. Jarc-Smiljan, Marija na kolencah zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

Lepo sončno dopoldne je. Peljem se v službo. Pokrajina, ki ostaja za mano, zasluži vso pozornost. Nikamor se mi ne mudi. Vozim počasi, da lahko uživam prelep pomladni dan. Med mehko zelenino trav je svoje zlate zvezde odprlo na tisoče regratovih cvetov. Prečudovita skladnost rumene in zelene barve! Umirjenost in živahnost se prepletata in človeka navdajata s hvaležnostjo za to prelepo božjo umetnino.
Misli mi odplavajo malo nazaj. Še pred štirinajstimi dnevi smo jedli okusno regratovo solato, bogato vitaminov in mineralov. Pri nas jo imamo vsi radi. Najbrž zato, ker je to prva hrana, ki nam jo po mrzli zimi ponuja narava, ne da bi se zanjo trudili s sejanjem ali sajenjem in okopavanjem. Pa jo res dobimo na tako lahek način in brez truda?
Misli mi zopet poletijo v še bolj oddaljene čase, v preteklost …
Bila sem na porodniškem dopustu. Tudi tisto pomlad je regrat radodarno rastel. Nekateri so hiteli nabirat nežne lističe, ko so bili še čisto majhni. Tudi sama bi se z veseljem pridružila nabiralcem, pa sem pri treh majhnih otrocih zelo težko uskladila vse obveznosti. Eden je še spal, ko je bil drugi že dolgo buden. Opoldne se je zgodba obrnila: drugi je šel spat, prvi pa bi bil še pokonci. Nikoli nisem mogla pustiti brez varstva otrok, saj regrata tudi ne nabereš v nekaj minutah. Nemočno sem gledala vesele nabiralce po travnikih in se tolažila z mislijo: regrat tako hitro raste, da bom prihodnji teden za nabiranje porabila manj časa.
Prišla je bolezen in z otroki sem večino časa preživela v stanovanju in pa pri zdravniku. O svojih neuresničenih željah po nabiranju regrata sem ob neki priložnosti spregovorila s svojo sošolko v čakalnici otroške ambulante.
Naslednji dan sem na kljuki vhodnih vrat našla obešeno vrečko. Pogledala sem vanjo: bila je polna očiščenega regrata! Prepričana, da je to darilo sošolke, smo regrat hvaležno porabili. Še otrokom sem ga zmiksala med krompirjev pire. Čez dva dni se je zgodba ponovila. In potem še nekajkrat, dokler regrat ni šel v cvetje. Hvaležna sem bila sošolki. Le kdaj pride naokrog, da se ji zahvalim?
Otroci so ozdraveli in vzeli smo si čas in sošolko obiskali. Bila je zelo presenečena nad našim zahvaljevanjem – o regratu ni vedela nič!
Zgodba z regratom se je ponovila še naslednje leto. Nihče ni nikogar videl priti, le regrat me je čakal – nabran in očiščen, in smo ga z užitkom pojedli.
Kar naenkrat regrata na kljuki ni bilo več. Skoraj istočasno pa je po vasi šla novica, da je zbolela soseda in da so jo odpeljali v bolnišnico. Se pa že spodobi, da jo obiščem, saj sva se zelo dobro razumeli. Nekega dne po službi sem se oglasila pri njej. Bila me je zelo vesela in dobro razpoloženi sva klepetali o vsem mogočem. Povedal sem ji tudi o skrivnem prinašalcu regrata. Pa se je samo navihano nasmehnila in skromno skomignila z rameni: »Veš, enkrat si v čakalnici omenila, kako si želiš regratove solate, pa ga nisi mogla nabrati. Prijateljica, ki je bila tam kot spremljevalka s svojo hčerko in vnukom, je to slišala. Poznala te je, pa se je še tistega dne pripeljala k meni s prvo vrečko. Obesili sva ti jo že pozno zvečer, da naju ni nihče videl. Od takrat sem pa jaz imela to čez. Toliko ti dolgujem za vse lepe trenutke, ki sva jih skupaj preživeli, pa sem se ti hotela vsaj malo oddolžiti. Že nekaj časa ga ne morem več jesti, tebi pa ga iz srca privoščim.«
Od takrat je minilo že več kot dvajset let. Sosede ni več tudi njene prijateljice ne. Regrat pa vsako pomlad ponovno raste in ponovno cveti. In vedno se spomnim sosedinega dobrega dejanja in se obeh spominjam v molitvi.
Po njunem zgledu zdaj tudi sama poskrbim, da z vrečko nabranega in očiščenega regrata razveselim koga, ki si ga ne more nabrati, bi ga pa z veseljem pojedel.
Katarina

Ognjišče (2013) 04, str. 32

S prijateljico sva sedeli ob toplem čaju in kramljali. Čeprav je kar nekaj let starejša od mene, se z njo pogovarjam kot s sebi enako in me tudi pogosto vpraša za kakšen nasvet, posebej v zvezi s starejšim sinom, s katerim imava nekaj skupnega: v njegovih pubertetniških izpadih prepoznam sebe v tistih letih – in ga razumem lažje kot ona, ki je baje bila neproblematična pubertetnica …
Tudi tokrat pogovor ni mogel mimo odraščajočega fanta.
»Trikrat sem ga vprašala, če ima kaj za domačo nalogo. Nič. V nedeljo ob osmih zvečer se je spomnil, da mora pripraviti referat za slovenščino!«
»Oh!« Meni se to ni zdelo nič takega, sama sem nekaj tisočkrat to naredila … »Ko bo nekajkrat delal referat do polnoči ali ko bo moral naslednjega dne razlagati, zakaj ga nima, dobiti cvek in se potem truditi, da ga popravi, se bo že navadil, da je bolje stvar opraviti sproti. Nekoč sem prebrala, da je izkušnja stroga učiteljica, vendar njene nauke razume še tako trda glava.«
Prijateljica se je nasmehnila.
»Kam pa namerava po osnovni šoli?« sem vprašala. Glede na to, da obiskuje deveti razred, je najbrž že razmišljal o tem, kam naprej.«
»Ah …« Prijateljičin obraz se je spet pomračil. »ON ima seveda svoje ideje … Šola, ki ga veseli, je na drugem koncu države. Veš, da ga ne pustim tako daleč! Saj je še otrok! Mislim, da ga bomo dali na gimnazijo, pa se bo potem odločil …«
Nisem mogla verjeti svojim ušesom!
»Otrok? Petnajst let bo star! Koliko pa misliš, da sem bila jaz stara, ko sem šla v internat?«
»Že, že … Toda ti … Pri tebi je bilo drugo. Ti si bila bolj zrela.«
»Nič nisem bila bolj zrela! Zakaj misliš, da sem bila jaz bolj zrela? Dozorela sem takrat, ko sem se znašla nekje daleč od doma, brez mamice in atija, ki bi mi brisala nos, in sem morala poskrbeti sama zase, ko sem si morala razporediti štipendijo, da sem lahko plačala internat, kupila knjige in zvezke ter imela še dovolj za karto za vlak domov. Dozorela sem, ko sem ugotovila, da me nihče zvečer ne bo vprašal, če imam domače naloge, ampak se moram to sama vprašati; da me nihče ne bo silil k učenju – če želim izdelati razred, se bom morala sama prisiliti; da nihče ne bo pameten namesto mene, ampak bom morala biti pametna sama zase. Dozorela sem takrat, ko sem morala, ko sem imela priložnost dozoreti!«
»Hočeš reči, če bi takrat ostala doma, da ne bi nikoli dozorela?«
»Seveda bi … sčasoma … Življenje poskrbi, da ima vsak od nas dovolj priložnosti, ko se lahko zresni in dozori. Tudi ne dozoriš enkrat za vselej, ampak zoriš ves čas, z vsako izkušnjo. Toda če otroka zaviješ v vato in pokriješ s steklenim zvonom, mu odvzameš možnost, da bi kar koli doživel in ob tem dozorel.«
»Saj imaš prav,« je rekla po dolgem razmisleku. »Pa vendar … Tako otročji je še … Kako naj vem, da se bo prav odločal?«
»Ne veš,« sem odgovorila. »Tudi moja mami ni vedela. Vzgojila me je po svojih najboljših močeh in potem je upala, da bo ta vzgoja v trenutku odločitve tihi glas v meni, ki me bo opomnil, naj se obrnem v pravo smer. Saj je bilo z mano v internatu veliko takih, ki so se izgubili. Ampak tudi potem, ko sem šla iz internata in živela podnajemniško, ker je bilo pač ceneje in bolj priročno, sem srečala veliko takih, ki so stanovali doma, ki so jih imeli starši ves čas pred nosom – pa so zablodili.«
Spet je sledil dolg molk.
»Ti lahko govoriš,« je naposled rekla skoraj očitajoče, »ko nimaš svojih otrok in ne veš, kako je to!«
»Res nimam svojih otrok,« sem jo zavrnila, »sem pa bila otrok, ki je odšel od doma – v srednjo šolo, pa na faks in v službo … Pravzaprav se nisem nikoli zares vrnila domov. To je normalen potek v življenju, da “ptički zletijo iz gnezda”. Tudi v naravi je tako. Pa čeprav si naredi gnezdo takoj na sosednji veji, je vendarle zapustil domače gnezdo, se je osamosvojil. Mislim, da se ti niti ne bojiš toliko fizične razdalje, kilometrov, ki vaju bodo ločili, ampak tega, da je tvoj mali fantek odrasel in namerava prerezati popkovnico in zaživeti po svoje.«
Kislo se je nasmehnila.
»Zakaj ne more ostati ves čas nekje ob meni?«
»Tudi če bi ostal v isti hiši,« sem vzkliknila skoraj strogo, »bi mu morala dovoliti, da živi svoje življenje. V živalskem svetu starši odrasle mladičke brcnejo ven iz gnezda, če ne gredo sami. Povsod v naravi je tako! Tudi vino ne nastane na trti. Grozd je treba odtrgati od trte, ga stiskati, mečkati, ožemati … In potem je to določeno število grozdov, ki odtrgani zgnijejo … Pa tudi takih, ki zgnijejo že na trti. Drugi pa postanejo žlahtno vino … Ali sladke rozine.«
Prijateljica se je smehljala.
»Ti mi torej praviš, da moram svojega sina brcniti iz gnezda in odtrgati od sebe kot grozd od trte?«
»Kaj pa je naredila tvoja mama, da si se ti odselila in si ustvarila svojo družino?« sem ji vrnila vprašanje.
»Nič,« je skomignila z rameni, »kar samo je tako prišlo …«
Potem se je zdrznila in se zasmejala: »Misliš, da je tudi moja mami takrat razmišljala podobno kot jaz zdaj? Misliš, da je bilo njej enako težko?«
»Ne,« sem odgovorila brezbrižno in malo nagajivo dodala: »V tistih davnih časih, ko si bila ti mlada, so precej realno gledali na stvari.«
»Davnih časih? Kako to misliš, v davnih časih, ko sem bila jaz mlada??«
Zasmejali sva se.
Pogovor se je obrnil v drugo smer in nobena od naju ni več omenjala ne sina ne njegove srednje šole. Toda od takrat pogosto mislim nanj. Nestrpno čakam, kam se bo vpisal.
Kjerkoli že bo, upam, in molim, da ga bo življenje premečkalo v dobro vino ...

E. Slivka, (zgodbe), v: Ognjišče 4 (2013), 32