Skip to main content

Življenje v luči evangelija pomeni za človeka pravo spremenjenje, v katerem spontano vzklika: Dobro je, da sem tukaj!(Anton Trstenjak)

Avtor: Marko

Hilarij

Ime Hilarij izhaja iz grškega imena Hilarios, ki ga razlagajo z besedo hilaros, v pomenu ‘vesel’. V latinščini hilarus ali hilaris pomeni ‘vesel, dobre volje’. Pri nas je zelo redko (27), sta pa z njim pomensko sorodni imeni Radoslav in Veselko. Imenu Hilarij po pomenu pridružujejo ime Rado in različice v zvezi z ‘radovati’ in ‘veseliti se’.


God:

  • 13. januar
  • 28. februar
  • 16. marec
  • 5. maj
  • 20. maj
  • 3. junij
  • 12. julij
  • 21. oktober

pri imenu Gavdencij

  • 22. januar
  • 6. maj
  • 14. oktober
  • 25. oktober

pri imenu Evtimij

  • 20. januar
  • 5. maj
  • 13. maj
  • 5. avgust
  • 15. oktober

Pomensko sorodna imena so Veselko, Gavdencij in Hilarij. Ime Rado pri nas ni najbolj pogosto (984 in še upada), med različicami je najbolje zastopana oblika Radovan (818), Rade (387), Radoslav (315) … med ženskimi imeni pa je najbolj pogosto ime Rada (275). Vsi našteti lahko godujejo tudi 13. 1., 28. (29.) 2., 5. 5., 20. 5. … (sv. Hilarij), na god sv. Gavdencija (22. 1., 14. 10.) ali Evtimija (20. 10.).

V koledarju so:

  • Hilarij, sv., † 367, cerkveni učitelj iz Poitiersa v Franciji (13. januar)
  • Hilarij, sv., † 468, papež (28. februar)
  • Hilarij in Tacijan, sv., 3. st., mučenca (16. marec)
  • Hilarij, sv., † 449, škof v Arlesu v francoski Provansi (5. maj)
  • Hilarij, sv., ok. 400, škof v Toulousu v Galiji (Franciji) (20. maj)
  • Hilarij, sv., 4. st., škof v Carcassonnu v Franciji (3. junij)
  • Hilarij, sv., 2. st., mučenec v Ankari (12. julij) — glej Pavel in Hilarij
  • Hilarión iz Gaze, sv., † 37i, opat (21. oktober)

svetniki z imenom Gavdencij (Veselko)

  • Gavdencij, sv., † ok. 418, škof v Novari v Italiji (22. januar)
  • Gavdencij, sv., 4. ali 6. st., varuh popotnikov v Reciji (6. maj)
  • Gavdencij, sv., 3-/4. st., škof v Riminiju v Italiji (14. oktober)
  • Gavdencij, sv., † ok. 410, škof v Brescii v Italiji (25. oktober)

svetniki z imenom Evtimij

  • Evtimij Veliki, sv., † 473, armenski puščavnik pri Jeruzalemu (20. januar)
  • Evtimij, sv., † ok. 305, diakon in mučenec v .Aleksandriji v Egiptu (5. maj)
  • Evtimij, sv., † 1028, opat na gori Atos (13. maj)
  • Evtimij, sv., † 917, škof v Carigradu (5. avgust)
  • Evtimij, sv., † 898, opat v Solunu v Makedoniji (15. oktober)
povejmo z zgodbo 04 2016b

Po trpljenju do vstajenja

povejmo z zgodbo 04 2016bAvstrijski psiholog Viktor Frankl, utemeljitelj logoterapije, je bil tri leta jetnik v koncentracijskem taborišču Auschwitz. On je preživel, tam pa je umrla njegova žena in njegova družina. Pripovedoval je, kaj je doživel, ko je nekega dne, kmalu po osvoboditvi iz taborišča, šel na sprehod proti sejmišču, le nekaj kilometrov od zloglasnega taborišča.
Travniki so bili polni cvetic. Ptice so prepevale. Daleč naokoli ni bilo videti človeka. Samo širno polje in sinje nebo. Ustavil se je, pogledal okoli sebe, nato pa uprl pogled v nebo. Potem je padel na kolena in se Bogu zahvalil za osvoboditev. Med molitvijo mu je prišel na misel stavek: »H Gospodu sem klical iz temnega zapora in odgovoril mi je v svetlobi svobode.«
Ni si zapomnil, koliko časa je klečal in ponavljal te besede. Pozneje je povedal: »Od tiste ure in tistega dne se je zame začelo novo življenje. Napredoval sem korak za korakom, dokler nisem spet postal človeško bitje.«
Veselje, ki ga je Frankl občutil tistega dne sredi cvetočih travnikov, se je rodilo iz trpljenja, ki ga je izkusil v taborišču. Ne bi se zavedal tolikšnega veselja, če pred tem ne bi izkusil tako strašnega trpljenja. Prav tako ne moremo ločiti Jezusovega vstajenja od njegovega trpljenja in smrti. Prvi kristjani so razumeli, da je Jezus vstopil v svojo slavo po svojem trpljenju in smrti. Tako moramo verovati tudi mi: Vstajenje je najpomembnejše, toda pot do poveličanja sta trpljenje in smrt.
Velike noči ne more biti brez velikega petka. Ko doživljamo trpljenje velikega petka, pa ne pozabimo, da pride za njim veselje velike noči.
»Velikega petka je bilo treba za veliko nedeljo. Smrt Boga samega je bilo treba, da je zazvonilo in zapelo ponižanemu človeku veličastno vstajenje.« (Ivan Cankar) Vstali Jezus je učencema na poti v Emavs rekel: »O nespametna in počasna v srcu za verovanje vsega, kar so povedali preroki! Mar ni bilo potrebno, da je Mesija to pretrpel in šel v svojo slavo?« (Lk 24,25-26).

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 4 (2016), 38.
knjiga: V preizkušnji mi bodi blizu, (Zgodbe za dušo. Nova serija 4), Ognjišče, Koper, 2020, 36.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča.
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

zgodba3 04 2016

Pojte, zvonovi velikonočni!

Takrat, ko je bilo najmanj treba, se je Dora ponesrečila. V prihajajoči pomladi, ko je s takim veseljem pričakovala veliko noč. Velikonočni obredi, pirhi, potice – vse bo odpadlo. Sprijaznila se je s tem, da ne bo mogla v cerkev, še vedno pa je razmišljala, kdo bo pekel potice, kdo bo nesel velikonočni žegen stari Poloni v hiški na robu vasi.
Aj, aj, da se je moralo to zgoditi njej in prav zdaj!
Kako jo bolijo rebra! Noga je v mavcu. O, Bog pomagaj! Tako je stokala in si hkrati očitala, da je tako nepotrpežljiva. Kako naj si dopove, da je pač taka božja volja? Le kakšna je moja vera, se je spraševala. Tolažila se je: jaz sem stara, kako mora biti hudo, ko trpijo mladi. Spomnila se je na Polono iz sosednje vasi, ki jo je spoznala v bolnišnici. Ona je res reva. Ne vedo, če bo še kdaj hodila. Ona, Dora, pa je kljub tej nesreči še kar pri moči. Z berglami si lahko pomaga do štedilnika. Lahko gre sama v kopalnico. Ni ji prehudo, če mora biti nekaj časa sama, Polona pa zdaj, ko so jo poslali domov, vedno potrebuje nekoga ob sebi. Čaka, da bo šla v toplice. Bog ve, če bodo dali tudi mene, razmišlja.
Čaka, da bo pozvonilo pri vratih. Pomakne se k oknu, kjer ima stol. Bergle položi ob naslonjalo. S težavo sede. Gleda skozi okno in opazuje, koliko avtomobilov bo šlo mimo hiše, koliko motoristov, koliko kolesarjev, koliko pešcev, posebej šteje moške, ženske in otroke. S tem si krajša čas. Danes je malo vznemirjena. Zmotila se je pri štetju in se ujezila. Sem pa res neumna, je pomislila, da se jezim zaradi take malenkosti. En avtomobil več ali manj, en pešec več ali manj, kaj je to važno! Premakne nogo v ugodnejši položaj. Čaka, da bo pozvonilo pri vratih, Spet napne oči. Tam čez cesto so zabojniki za odpadke. Že večkrat je opazovala, kako so ljudje skrbni in zelo natančno ločujejo odpadke. Ko bom spet mogla vem, bom stopila tja in jih pohvalila. Ob zadnjem zabojniku sedi Selma, njena dobra znanka. Ni od tukaj. Ko se srečata, vedno poklepetata. Dobrodušna žena je, ima veliko družino. Seveda, oni imajo velike družine. Selma skrbi za svojo družino. Ne prosjači, a večkrat postavi stol ob zabojnik in če je v njem kaj uporabnega, že roma k njim. Polomljena mizica, saj se da popraviti. Če sama ne more tega nesti, pokliče pomoč.
zgodba3 04 2016Dora čaka, da bo pozvonilo pri vratih. Zdaj bi pa njena Vika že morala priti! In v tem trenutku pozvoni. Tako odločno, da se Dora kar strese. Že išče z roko bergle, se nanje opre in počasi drsa proti vratom. Odklene. Dve ključavnici. Vedno jo svarijo pred tatovi, ona pa pravi: kaj morejo vzeti meni, ubogi revi! Saj nič nimam. Zdaj še zdravja ne!
In že jo Vika prisrčno objame. »Kako je, mama?« vpraša in odloži vrečke. »Koliko avtomobilov, koliko kolesarjev?« se pozanima, ker pozna to njeno navado.
Dora je kot nova. Vse je svetlo, nič več senc. A avtomobilov? A kolesarjev? Vika, Vika, saj to ni pomembno. Važno je, da varno vozijo mimo, da pešci mirno prečkajo cesto in da so vsi veseli. Dori se zdi, da so te dni ljudje čisto drugačni. Čeprav jih gleda skozi okno in jih vidi bolj od daleč, opazi, da njihovi obrazi kar žarijo, hitijo po opravkih pred prazniki, ko odhajajo od maše. Tudi ona bi bila rada med njimi, če bi mogla. So bili pri spovedi, kot se spodobi? Ona bi gotovo šla, pa ne more.
»Kako lepo je zunaj, Vika. Si tudi ti opazila, kako so ljudje veseli?« vpraša.
Vika se smeje, ker vidi, kako je mama srečna. »Seveda so veseli, mama. Velika noč je pred vrati. Vidim, da si tudi ti dobre volje.«
Dobro, da ne ve, kakšne turobne misli so se ji vsiljevale pred njenim prihodom. Ah, človek ne more biti vedno dobro razpoložen. »Seveda sem, ko vidim tebe, moje sonce …« In se smejeta.
»Mama, poslušaj, mislila sem na vse, kako bo za letošnje praznike. Najprej to: dogovorila sem se s patrom Dominikom, da pride k tebi, da se bosta lepo pogovorila. K maši seveda ne boš mogla. Obljubim, da te bom peljala takoj, ko boš lahko šla. Drugo: potice bom pekla jaz, ti boš samo dirigirala. Velikonočni žegen bosta prinesla Tadej in Miha. Se že veselita. Na kosilo pridemo vsi k tebi, kuham pa jaz.«
Dora se je vsa zadovoljna smehljala. Pa imam res zlato dekle! Pomislila je na vse.
»Pa še presenečenje. Ne bi ti sicer smela povedati, pa veš, kakšna sem. Obisk dobiš: vse žene iz molitvene skupine pridejo! Povem ti, da ne boš v zadregi.« Jemala je stvari iz torbe in ves čas sta klepetali.
Pomlad je trkala na okno. Vika je pospravljala po kuhinji, Dora je mrmrala napev velikonočne pesmi. Zvečer bom zmolila žalostni del rožnega venca, je v mislih sklenila. Saj še ni, da bi molili častitljivega. Čez nekaj dni pa bom z veseljem tudi tega.
Vsa okna bom odprla, da bom slišala velikonočno zvonjenje od župnijske cerkve.
Novo življenje se budi. Naš Odrešenik je premagal smrt! Pojte, zvonovi velikonočni! Pojte, odrešena srca!

BIZJAK, Pavlina (zgodbe) Ognjišče (2016) 04, str. 56

na kratko 04 2016a

Protestantsko bogoslužje

Naša televizija poleg katoliške nedeljske maše prenaša tudi bogoslužje naših bratov protestantov, evangeličanov, ki se precej razlikuje od naše maše. Ali ga lahko na kratko predstavite? (Veronika)
na kratko 04 2016aProtestantsko bogo­služje (v vseh Cerkvah, ki so neposredno ali posredno izšle iz reformacije) je naslonjeno predvsem na božjo besedo – Sveto pismo. Poudarek je na branju Svetega pisma in pridigi, ki sveto besedilo razlaga. Navadno je sestavljeno iz tehle delov: klicanje Boga, češčenje, priznanje grehov, odveza, izpoved vere, molitvena prošnja, zbiranje darov, očenaš, petje psalmov, raznih spevov in drugih pesmi. Prav petje je pri protestantskem bogoslužju zelo pomembno. Ob sklepu pa je običajno blagoslov. Občasno obhajajo tudi sveto večerjo, ki obsega hvalospev, spomin ustanovitve evharistije, evharistično molitev, klicanje Svetega Duha, posvetitev kruha in vina ter obhajilo pod obema podobama. Vendar to ni ‘prava maša’, ker protestanti ne poznajo službenega duhovništva. (sč)

Ognjišče (2016) 4, str. 48

pb 2016 03b

Ptičje kvatre

pb 2016 03bPisatelj Fran Erjavec je bil šestnajst let profesor na (nemški) realki v Gorici in na goriškem pokopališču čaka vstajenja. Slovenskim bralcem se je priljubil zlasti s svojimi knjigami, v katerih tako zanimivo in živo opisuje živali. Vse kaže, da je dobil več kot posnemovalca, ampak kar dobrega naslednika v Danijelu Čotarju, ki nam je s svojo pesniško navdahnjeno knjigo o naših pticah pripravil čudovito branje. Njegovo kramljanje bogatijo zgovorne ilustracije slikarja Mateja Sosiča, ki je naše pernate prijatelje upodobil tako živo, da jih kar slišimo.

»O vsaki ptici zna napisati krasno zgodbo,« pohvali našega pisatelja Jurij Paljk v svoji spremni besedi (Ptičjim kvatram na rob), »ki je polna življenjskih izkušenj, a tudi in predvsem znanja, poznavanja, saj je vsak opis tudi prepleten z bogatim naravoslovnim znanjem, predvsem pa vsak zapis odlikuje tisti odnos do živalic, ki se je v današnjem svetu nekje izgubil, kot smo tudi izgubili odnos do narave.”

    Danijel Čotar
    Ptičje kvatre
    Mohorjeva družba, Gorica 2015, strani 174, cena vez. 20 €

Kvatre iz naslova so pravzaprav štirje letni časi; Čotar najprej na kratko spregovori – to so skoraj pesmi v prozi – o posameznem letnem času, od zime do jeseni, in v vsakega od teh postavi tiste naše ptice, ki jih v tem obdobju leta najpogosteje srečujemo. Vrabec, ki nastopi prvi (njegova podoba je tudi na naslovni strani), ni samo ‘zimski’ ptič, saj ga vidimo in slišimo vse leto. Erjavec je o njem zapisal, da je ‘prekanjeni zmikavt’, Čotar pa ocenjuje njegovo petje: »V njegovem čivkanju je veliko različic, ki jih človeško uho niti ne zazna, on pa se s tako govorico lepo sporazumeva z vrstniki. O kakšni prijetni pesmici pa res ne moremo govoriti.« V knjigi je opisanih 32 ptic, za vsake ‘kvatre’ po osem.

Prava mojstrovina je čukova glava. Velika mora biti zato, ker so vanjo vgrajene izredno velike oči in velika notranja ušesa. Okoli žvepleno rumenih oči je perje zraščeno tako, da zariše značilen obrazni venec. Oči niso postavljene ob straneh glave kakor običajno pri pticah. Usmerjene so naravnost naprej, zato je razgledni kot zelo ozek. To pomanjkljivost čuk popravi z izredno gibljivostjo glave, saj jo lahko zasuka tako močno, da mu pridejo oči nad hrbet.

Čuk S., Priporočamo,berite, v: Ognjišče (2016) 3, str. 112-13

zanimivosti 04 2016 1

Zadnje besede redovnic – jemenskih mučenk

“Skupaj živimo, skupaj umrjemo, z Jezusom, Marijo in našo Materjo« (Terezijo), so zadnje besede nedavno ubitih misijonark ljubezni, ki so umrle nasilne smrti ob napadu na dom starejših v jemenskem mestu Aden. Dom, ki je v sklopu samostana, je napadla skupina oboroženih moških. Streljali so in poleg štirih redovnic ubili nekaj zaposlenih in nekaj varovancev doma. Preberimo, kaj so napisale v pismu sestram v Rimu.
»Aden je mesto, s petimi cerkvami, ki je bilo najbolj prizadeto. Sprti strani hočeta zavzeti Aden, ker so v njem naravna bogastva, pristanišče in mednarodno letališče. Z neba noč in dan letala mečejo bombe, vojaki pa silovito napadajo. Me molimo pred izpostavljenim Najsvetejšim in prosimo usmiljenega Jezusa, da nas varuje, brani naše reveže in podeli mir tem ljudem.
zanimivosti 04 2016 1Medtem ko se vojna nadaljuje, preračunavamo, koliko hrane še imamo in se sprašujemo: “Bo dovolj za danes?” … Kako bomo jutri potešile lakoto naših ubogih?
V popolnem zaupanju me sestre tečemo proti domu za reveže tudi med najhujšim bombardiranjem. Včasih se skrijemo pod drevesa in verujemo, da je to Božja roka, ki nas varuje, in potem bežimo k našim ubogim, ki nas mirno čakajo. Takoj ko prispemo, začnemo z delom: čistimo, peremo, kuhamo in uporabljamo zadnje vreče moke in steklenice olja, prav kakor v zgodbi o preroku Eliju in vdovi.
Nekdo pozvoni na našem vhodu – neki človek, ki ga ne poznamo. Kljub streljanju in bombardiranju nam je prinesel svež kruh. Pustil ga je in odšel. V solzah lahko samo rečemo: Hvala, Jezus!«

Sestre potem opišejo še podoben primer, ko jim je nekdo prinesel banane in zdravila, in to prav tista, ki so jim zmanjkala. Pismo so napisale junija lani in poslale sestram v Rim, ko je v Jemenu že divjala vojna. »Ko so bombardiranja najbolj huda, se skrijemo pod stopnice. Vseh pet, vedno skupaj!« Nato pa še dodale začetne besede: »Skupaj živimo …« in sklenile pismo s. Anzelma, s. Regineta, s. Margarita in s. Judita, ki so bile ubite. (br)

Rustja B., Zanimivosti, v: Ognjišče (2016) 4, str. 101.

povejmo z zgodbo 04 2016a

Tolažba od zgoraj

povejmo z zgodbo 04 2016aTurist je hotel preživeti dopust v planinah, zato se je nastanil na neki gorski kmetiji. Pri gospodinji se je pozanimal, ali je v bližini kakšna cerkev, da bi lahko bil ob nedeljah pri maši. Dobil je pritrdilen odgovor. Kmalu sta se spustila v pogovor. Gosta je zanimalo, kdo so ljudje na fotografijah, ki so bile na stenah.

Kmetica je začela razlagati: »To je moj mož. Ponesrečil se je pri podiranju drevja v gozdu. To sta moja sinova, ki sta padla v vojni. To pa je hčerka, ki je umrla za rakom.«

Gost jo je začuden poslušal. Ni vedel, kaj naj reče, zato je molčal, kmetica pa je čez nekaj časa nadaljevala: »Veste, tu ne pomaga nobena človeška tolažba. Potrebna je tolažba od zgoraj. Ob moževi smrti sem še lahko žalovala, potem pa sem kar otopela. Sprva sem Bogu zelo zamerila, da mi je vzel vso družino. Prepirala sem se z njim kot svetopisemski Job, toda tudi to ni pomagalo. Nehala sem hoditi v cerkev. Nisem mogla. Nekega poletja pa je prišel rezbar, ki mi je podaril tale križ, ki ga vidite na steni. V zimskih mesecih, ko ni bilo gostov in sem imela čas, sem pogosto sedela pred Križanim in razmišljala. Spoznavala sem, da je Kristus pretrpel neizmerno več kot jaz. Kaj je moje trpljenje v primerjavi z njegovim? Spet sem našla moč za življenje, pa ne samo za življenje, ampak tudi za daritev. Bogu sem darovala, kar mi je vzel.«

 

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 4 (2016), 31.
knjiga: V preizkušnji mi bodi blizu, (Zgodbe za dušo. Nova serija 4), Ognjišče, Koper, 2020, 56.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

pismo 04 2016a

Zapornik pričuje, kako je Božje usmiljenje spremenilo njegovo življenje

V tednu zaporov (13.-19. november 2022) objavljamo pričevanje fanta, zapornika v italijanskih zaporih, ki se je spreobrnil ob srečanju z Božjim usmiljenjem. Za veliko noč 2016 je prejel zakramente, kakor jih prejemajo drugi katehumeni ob največjem krščanskem prazniku.
pismo 04 2016aIme mi je Zhang Augostin Jianqing. Imam 30 let in prihajam s Kitajske. Morda se čudno sliši, da ima Kitajec ime Avguštin, toda malo kasneje boste razumeli, zakaj. Mojo tradicionalno budistično družino sestavljajo dobri ljudje, ki so vedno živeli pošteno in delali na Kitajskem in v Italiji. Leta 1997 sem s svojim očetom prišel v Italijo, v kateri je mama živela že dve leti. Od 1997 je minilo 18 let, od katerih sem večino preživel v zaporu, kjer sem tudi sedaj.
Ko sem prišel v Italijo, sem nekaj let hodil v šolo, toda tam sem se dolgočasil, izostajal sem od pouka in brez vednosti staršev bežal iz šole. Z leti sem postajal vse hujši. Začel sem se prepirati s starši, ker mi niso dajali denarja, da bi se lahko zabaval. Pri šestnajstih letih sem se zlagal, da grem delat daleč od kraja bivanja. Da bi mogel čim dlje časa ostajati zunaj. Zanimalo me je samo to, kako se zabavati. Kmalu sem postal nasilen in plitev človek. Na kratko: zanimalo me je samo potepanje, denar in dekleta.
Potem sem naredil veliko napako. Tako sem z devetnajstimi leti drugič končal v zaporu z obsodbo na 20 let. Nisem govoril niti razumel italijanskega jezika, poleg tega sem bil v Bellunu, kjer sem preživel prvi dve leti zapora, edini tujec. Bilo je težko, saj nisem niti vedel, kako naj prosim za pomoč. Bil sem obupan, toda edina stvar, zaradi katere sem se bolje počutil, je bila, da sem vzel v roke svinčnik in pisal svoji družini ter jo prosil, naj mi odpusti vse bolečine in žalosti, ki sem jim jih povzročil – na poseben način moji mami, ki je v tistem času vsak teden premagala 700 km, da bi me obiskala v zaporu. Vedno, ko me je videla, je jokala. Opazovanje teh solz, ki so ji polzele po licu, mi je pomagalo, da sem pogledal nazaj in videl zlo, ki sem ga povzročil družini in žrtvi mojega nasilja. Srce mi je drhtelo od bolečine in počutil sem se zlomljenega. Nenadoma se je v meni rojevala želja, da bi se spremenil na boljše, da ne bi povzročal bolečine moji mami. V meni se je rojevala želja, da bi se ta bolečina spremenila v srečo.
Med tem časom sem, še preden so me premestili v zapor v Padovo, spoznal in se spoprijateljil s prostovoljcem, po imenu Gildo, ki je bil leta 2015 moj krstni boter. Po dolgi hoji na poti vere sem razumel, da je to bil ta človek prvi dar, ki mi ga je dal Gospod.
Po krstu sem razumel vse to usmiljenje, ki me je obkrožalo, a se tega nisem niti zavedel, in knjiga papeža Frančiška mi je pomagal bolje razumeti to, kar se je dogajalo.

DOTAKNILE SO SE ME MATERINE SOLZE
Zato se imenujem Zhang Avguštin, ker se me je ob misli na sv. Avguština še posebej dotaknila njegova mati Monika z vsemi svojimi solzami, ki jih je prelila v upanju, da bo ponovno našla svojega sina. To malo spominja tudi na moje stanje, na mojo mamo in na reke solz, ki jih je prelila v upanju, da bom zmogel najti smisel življenja.
Naj se spet vrnem k prostovoljcu iz Belluna. Pri njem me je najbolj pretresel njegov obraz, njegov pogled, ki se mi je zdel takoj blizu. V njem sem našel tolažbo in notranji mir, ki ga nikoli prej nisem občutil. V tistem obdobju še vedno nisem niti govoril, niti razumel italijansko in bi mu bili ti dve leti neznosni, če ne bi imel sreče spoznati takega človeka.
Na najinih srečanjih sva veliko govorila tudi o tem, kar se je dogajalo v preteklosti. Imel sem željo in potrebo, da dam iz sebe vse zlo, a pri tem nisem bil uspešen. Njegov preprost pogled, poln sočutja v tistih dveh letih me je hrabril v mojih težavah.
Leta 2007 sem bil premeščen v zapor v Padovo. Prvi človek, ki sem ga tam srečal, je bil moj rojak Je Wu, pozneje Andrej. Bil je, podobno kot jaz, kitajski zapornik, ki je začel delati v zaporu v Padovi in mi je bil vedno blizu in mi pomagal. Nekaj mesecev po prihodu sem začel delati v združenju Giotto. Najprej sem sestavljal nakit, potem pa kovčke. Danes delam v zaporu v oddelku za digitalizacijo. Prijatelj Wu mi je govoril, kako ljudje v tem združenju ne gledajo samo na posel, ampak želijo dobro vsem zapornikom in se do njih obnašajo kot do oseb in ne kot do zaporniških številk.

    Opazoval sem, kako je moj prijatelj postajal vse srečnejši in na koncu je postal kristjan. Ko sem pri delu s takimi ljudmi videl vse to, se je tudi v meni rodila želja, da bi postal srečen kot oni..

RAD BI BIL SREČEN KAKOR SO SREČNI MOJI PRIJATELJI, KI SO BILI PRI MAŠI
Opazoval sem, kako je moj prijatelj postajal vse srečnejši iz dneva v dan in na koncu se je odločil, da bo postal kristjan in se dal krstiti. Ko sem pri delu s takimi ljudmi videl vse to, se je tudi v meni rodila želja, da bi postal srečen kot oni.
Opazil sem, kako se moji prijatelji vračajo srečni od maše, zato sem se tudi jaz odločil, da grem in pogledam, kaj se tam dogaja. Spraševal sem se, ali je tam kaj koristnega tudi zame. Ko sem poslušal evangelij in pesmi, se je v meni oglašala sreča, ki je prej nisem nikoli občutil. Zdelo se mi je, da so pesmi in besede evangelija napisane samo zame, nisem mogel dočakati, kdaj bo nedelja, ker je bila ta želja v meni vsak dan. Zaradi tega sem se odločil sodelovati na tedenskih srečanjih z nekaterimi prijatelji zaporniki in onimi iz združenja. Na teh srečanjih sem mogel deliti tisto, kar sem, in vzljubiti svoje življenje. Zaradi teh srečanj se je v meni tudi rodila želja, da bi postal kristjan.
Toda ta želja se je tepla z mojo skrbjo, da bom tako moji družini spet povzročil veliko bolečino, še zlasti mami, predani budistični vernici. Zaradi tega sem doživljal zelo dramatične trenutke in nisem vedel, kaj je prav. Iskal sem nasvet pri svojih prijateljih. Samega dobrega Boga sem prosil, naj mi pokaže, katera pot je prava zame in za mojo družino.
Sedaj bi vam rad povedal o nekem dogodku, ki je bil zame kakor klic. Na veliki petek leta 2014 sem na povabilo prijateljev sodeloval pri križevem potu. Na koncu obreda so vsi moji prijatelji šli poljubit križ. Tudi v meni se je oglasila želja, da bi poljubil Jezusa, pomislil sem na svojo mamo in nisem si upal tega storiti, ker se mi je zdelo, da bi jo drugič izdal.
Prosil sem Gospoda, naj mi odpusti. Po obredu sem šel iz kapele. Moje skesano srce je jokalo, ker nisem šel poljubit Jezusa na križu.
V tistem trenutku, v tisti bolečini sem razumel, da sem se zaljubil v Kristusa. To je bila resnica in temu nisem mogel več oporekati. Zbral sem pogum in poklical sem svojo družino ter jo prosil, naj me pridejo čim prej obiskat. Naslednji dan je prišla mama in povedal sem ji vse, kar se je zgodilo prejšnji dan. Rekel sem ji, da nisem mogel več držati v tajnosti svoje ljubezni do Jezusa ter jo prosil za dovoljenje, da postanem kristjan in se dam krstiti.
Ko je mama slišala te besede, je pet minut nepremično obstala. Zdelo se mi je, da gre za pet najdaljših minut v mojem življenju. Potem je s solzami v očeh dejala: “Če meniš, da je to prav tebi, stori to. Sicer bom jaz še bolj trpela.” Po teh njenih besedah sva oba začela jokati kot otroka in se objela. Občutil sem Gospodovo navzočnost kot tudi neko drugo vrsto ljubezni moje mame, podobno Mariji.

    Opazil sem, kako se moji prijatelji vračajo srečni od maše, zato sem se tudi jaz odločil, da grem in pogledam, kaj se tam dogaja.

Dan krsta je bil zame še dodatna potrditev pravilnosti moje izbire, ker sem slišal evangeljske besede: “V zaporu sem bil in ste me obiskali,” sem razumel, da je Jezus poslal svoje učence, da me poiščejo, da so njegovi posredniki bili vsi prijatelji, ki sem jih srečal pri delu v zaporu ter pri verouku in so bili vsi tam navzoči.
11. aprila 2015 sem prejel krst, birmo in prvo sveto obhajilo. Vse v zaporu. Čeprav bi lahko dobil dovoljenje, da bi prejel zakramente izven zapora, sem se odločil, da to storim s prijatelji na kraju, kjer me je prišel iskat Jezus in kjer sem jaz njega našel.
Rad bi se zahvalil papežu Frančišku za posebno pozornost, ki jo izkazuje nam zapornikom. … S svojo življenjsko zgodbo bi rad pričeval, kako je Božje usmiljenje spremenilo moje življenje. Toda to ne bi bilo mogoče brez mojih prijateljev in bratov iz zapora v Padovi. Vse jih nosim v svojem srcu in tako občutim, kako so tudi oni tu navzoči. Prav tako nosim v srcu vse zapornike tega sveta, ki niso imeli možnosti doživeti tega, kar smo mi doživeli.

Ognjišče (2016) 04, str. 46

cusin kolumna 2014a

“Aleluja!”

cusin kolumna 2017Lahko je ljubiti ljudi, če ne greš iz hiše.
Če svoje življenje omejiš le na pot od postelje do kopalnice in od kavča do hladilnika.
A že sprehod do poštnega nabiralnika ali do vrtne ograje lahko resno ogrozi tvojo ljubezen do bližnjega. Kaj šele, če moraš na vlak, na avtobus, v trgovino … Ljudje različno in čudno dišijo, ljudje govorijo, ljudje se prerivajo, te pohodijo, te odrinejo, te grdo gledajo, ljudje so nestrpni in nepotrpežljivi, neprijazni in zamerljivi … hudobni. Zato se zapreš v svojo hišo. In ljubiš ljudi. Tako … na daleč. Skozi okno in izza šipe.
In ker jih ljubiš takšne, kot so, in pri tem trpiš, se ti celo zdi, da si kristjan!

Lahko je biti dobre volje, če ne zapustiš svojega vrtička.
Če svoje življenje omejiš na pometanje dvorišča in zalivanje rož.
A že pogled preko ograje te lahko oropa nasmeha, saj se na oni stani žive meje dogaja ‘vse živo’! Smetnjaki so prevrnjeni, na pločnikih kraljujejo lastniki psov, ki bevskajo glasneje od svojih ljubljenčkov in le redko pospravijo za njimi. Klopce v parkih so polomljene in zasvinjane, obcestne svetilke razbite … Zato pustiš, da živa meja zraste visoko in gosto. In ljubiš ljudi. Tako … na daleč. Skozi veje in preko ograje.
In ker jih ljubiš takšne, kot so, oni pa tebe ne, se ti celo zdi, da si boljši!

Lahko je pridigati ob nedeljah dopoldan.
Ali če oznanjevanje omejiš na pot od župnišča do oltarja, na birmovanja in blagoslovitve fasad. A če odpreš vrata, če odpreš okna, če odpreš oči, boš spoznal, da so se časi in ljudje spremenili. Včasih je pastir pustil devetindevetdeset ovc v staji in se napotil iskat izgubljeno, danes pa v staji bleja kako osamljeno jagnje, čez drn in strn pa se podiš za devetindevetdesetimi izgubljenimi. Če se ti da, seveda. Če se ti ne zdi za malo. Ker je tudi te in take ovce ustvaril Bog in morda ni prav, da smo vsi ena čreda.
In ker jih ljubiš takšne, kot so, in jim včasih celo zavidaš izgubljenost, se ti zdi, da si na pravi poti.

Lahko si je naložiti križ. Sploh, če te ljudje gledajo.
Lahko je viseti na križu. Posebej še, če te občudujejo.
Lahko je umreti. In lahko je biti v grob položen, pomaziljen in odišavljen, zavit v mehko blago.
Lahko je ležati v grobu. O, kako lahko in kako lepo je ležati v grobu …
V grobu svoje samovšečnosti in samoljubja. V grobu svoje hiše, stanovanja. V grobu svoje sobe. V grobu svojega dvorišča. V grobu svoje družine. V grobu svoje župnije. V grobu (svoje) cerkve. V grobu svojih misli, besed in dejanj. V grobu svoje duše in srca.

A kako težko je vstati. Zložiti prtič in povoje. Odvaliti skalo z groba. Vstati od mrtvih. Zaživeti na novo!

Kristus, odpri moja okna! Odpri moja vrata! Podri moje ograje! Odvali skalo z groba!
Naj slišim: »Pridi ven!« (Jn 11, 43) in naj odgovorim: »Aleluja!« (Raz 19, 6-8)

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2016, leto 52, št. 4, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

beleznica bozo

Urednikova beležnica april 2016

beleznica bozo

Letošnja aprilska številka je tudi velikonočna, saj jo boste dobili pred tem največjim praznikom. Ne pozabimo, da je na veliko noč pred 51 leti izšla prva številka Ognjišča. Kako je velika noč največji krščanski praznik in ima globoko vsebino, bomo lahko prebrali v pogovoru z zakoncema Štremfelj, alpinistoma, ki sta kot prvi zakonski par stopila na najvišjo goro sveta.

1305-124B - plamen

V letu Usmiljenja ste številni lepo sprejeli ponudbo kipov Usmiljenega Jezusa po prednaročniški ceni. Kipi so na voljo še naprej, vabljeni v naše knjigarne ali na našo spletno stran, če se še zanimate za nakup takega kipa, ki bo lep spomin na to sveto leto.

1305-124B - plamen

Pripravili smo tudi ponatis nekaterih priljubljenih podobic z molitvijo in tudi nove podobice s podobami in molitvami svetnikov, med katerimi sta tudi slovenska blažena Antona Martina Slomška ter blaženi Alojzij Grozde. Imamo tudi priljubljene dvojne, prepogljive podobice z molitvami, npr. Molitvijo petih prstov papeža Frančiška, ter tri podobice z motivi in molitvami ob letu usmiljenja: Usmiljeni Odrešenik (srednjeveška molitev); Bodi nam milostljiv (bl. Pavel VI.), Uči nas svojega usmiljenja (Gilbert Cesbron); ter tudi podobice dveh posebnih svetnic usmiljenja, sv. Faustine Kovalske in bl. Mati Terezije, podobice imajo tudi njuni molitvi. Obenem imamo še na voljo podobice z logom leta Usmiljenja in molitve za to leto.

1305-124B - plamen

S pomladjo in z velikonočnim časom se začenjajo tudi birmanska slavja. V tej številki si na str. 78 lahko ogledate nekaj knjig, primernih za darila ob tem zakramentu. Lepo darilo za birmanca je naročnina na Ognjišče. Več knjig in drugih izdelkov si lahko ogledate na naši spletni strani in v naših knjigarnah. Majski številki pa bomo priložili posebno prilogo o prvoobhajanskih, birmanskih, krstnih ter poročnih paketih.

1305-124B - plamen

Veseli smo, da je na voljo že tretji natis Krstnega Svetega pisma. Dosedanja natisa sta hitro pošla, kar priča, da se je ta knjiga z besedili nekaterih osnovnih molitev in z nekaj stranmi ‘krstnega albuma’ zelo priljubila. Na voljo je v dveh barvah: modra za dečke, roza za deklice.

beleznica-plamen

Iz tiskarne prihaja zbirka pesmi Berte Golob Iz božje roke za otroke – pesmi z duhovno vsebino za otroke. Izdajamo jo skupaj z zamejsko goriško revijo za otroke Pastirček ob njeni 70-letnici in v znamenje hvaležnosti Berti Golob, naši dolgoletni zvesti sodelavki. V njej boste dobili pesmi duhovne vsebine za otroke, primerne za različne priložnosti.

beleznica plamen

V zadnjem času smo izdali več knjig za otroke: Moja prva knjiga o Bogu. Gre za kartonko, ki bo otroku v prvih letih življenja pomagala odkrivati božje, sveto in svet. Kartonka, ki je okrogle oblike in ‘polžasto’ zasnovana kot knjižica z zavihki, je primerno darilo ob rojstvu, krstu ali prvem rojstnem dnevu. Podobno bosta primerno darilo knjižica Izgubljena ovca (kartonka v obliki ovčke) in ‘darilni zavojček’ štirih knjižic Božji darovi zame.

beleznica plamen

Kako je Jezus s svojo smrtjo in vstajenjem premagal smrt in zlo se bomo lahko prepričali v knjigi eksorcista Gabrieleja Amortha Bog, lepši od hudiča. Je nekakšna patrova duhovna oporoka, zadnje sporočilo bralcem, ki ste njegovo prvo knjigo izredno lepo sprejeli. Branje, polno optimizma, primerno vsebini velikonočnega praznika.

Božo Rustja, odgovorni urednik