Avtor: marko

Poslušal sem domačega župnika, ki je govoril o trpljenju duš v vicah. Govoril je o ljudeh, ki so imeli sposobnost komunicirati s trpečimi dušami v vicah. Rekel je, da duše v vicah močno trpijo, ker nihče zanje ne moli. Na tej točki pa me je prešinilo vprašanje: Kaj pa neverniki, ki so vse življenje grešili in nimajo nikogar, ki bi zanje molil?
Ko sem se še nekoliko poglabljal v to, se mi je odprla nova nejasnost. Mnogo namreč slišimo o tem, da ima trpljenje znotraj krščanstva posebno mesto. Da po njem rastemo v veri in zaupanju v Boga. Da nas bo prava ljubezen slej ko prej privedla v trpljenje, zato je trpljenje odrešilno. Je ‘v naravi’ prave ljubezni. In ne nazadnje naj bi bili za zemeljsko trpljenje poplačani pri Bogu. Toda, kaj pa ljudje, ki nimajo kančka vere, a vendar umrejo v velikem trpljenju – recimo, da jim pulijo nohte, režejo organe ….?
Če trpljenje dojemamo kot nekakšen odpustek, bi moralo tudi trpljenje nevernika (torej nekoga zunaj krščanstva) ‘veljati’ enako kot trpljenje vernika, četudi mučenca za vero. To pa je popolnoma skregano z zdravo pametjo. Čemu bi bilo trpljenje samo po sebi nekaj tako posebnega?
Po drugi strani pa, če trpljenje samo na sebi ne predstavlja nečesa odrešujočega in je odrešilno zgolj trpljenje iz nekega transcendentalnega razloga – recimo iz ljubezni – kaj je v tem primeru merilo za ‘odrešilnost’ trpljenja? Mar ima višji cilj le trpljenje za ljubezen, za krščansko vero, in je ‘odrešilno trpljenje’ rezervirano le za ozek krog predanih izbrancev?
Tim
Hvala za zanimiva, a tudi kar malo zapletena vprašanja. Iz vašega zapisa sem razbral pravzaprav tri temeljna vprašanja, na katera bom skušal odgovoriti: vprašanje vic ter vprašanje trpljenja vernega in nevernega človeka.
Cerkev z vicami izrazi stanje po smrti tistih ljudi, ki so sicer umrli v Božji milosti, v prijateljstvu z Bogom torej, a so nepopolno očiščeni posledic svojih grehov. Predno se lahko popolnoma združijo z Bogom v nebesih, je naravno, da se morajo očistiti še teh ‘ostankov’ grešnosti, saj Bog ni združljiv z ničemer, kar je grešno. Zato se vica latinsko imenujejo ‘purgatorium’, kar pomeni ‘stanje očiščevanja’. Ker pa imamo iz zemeljske izkušnje spoznanje, da se vsako očiščevanja dogaja preko takšnega ali drugačnega trpljenja in bolečine in ker tudi svetopisemsko razodetje nakazuje ‘očiščujoči ogenj’ kot ‘sredstvo’ očiščevanja, je sklep o trpljenju v vicah logičen. Vendar je to trpljenje drugačno kot v stanju pekla, saj ljudje v vicah vedo, da jim je zveličanje zagotovljeno. Iz tega pa sledi, da duše v vicah ne trpijo zato, ker nihče ne bi zanje molil, kot ste vi razumeli župnika. V vicah vsi očiščujoče trpijo. Ker pa verujemo v občestvo svetih, torej v resnično občestveno vez vernih med seboj, si lahko v trpljenju pomagamo. To lahko doživljamo že v zemeljskem življenju, saj imamo že vsi izkušnjo, da nam je bližina ljubih ljudi lajšala trpljenje in bolečino; Cerkev pa nam zagotavlja, da lahko z molitvijo, miloščino in drugimi dobrimi deli, še posebej s pridobitvijo popolnega odpustka zanje, pomagamo dušam v vicah pri tem, da je njihovo očiščevanje ‘hitrejše’. Čeprav oni že nekoliko drugače doživljajo čas, ker so s smrtjo že prešli meje kategorije prostora in časa, kot jih doživljamo v zemeljskem življenju, zato je to ‘hitrejše’ mogoče razumeti bolj v smislu intenzivnosti trpljenja. ‘Neverniki’, ki se znajdejo v vicah, pravzaprav niso več neverniki, saj bi se v vicah ne mogli pojaviti, če ne bi bili v živem odnosu z Bogom, ki jih je odrešil; čeprav to ni nujno povezano s pripadnostjo vidni instituciji. Glede tistih, ki nimajo na zemlji nikogar več, ki bi zanje molil, pa lahko teoretično rečemo, da pač bodo morali dotrpeti svoj delež očiščevanja in nato bodo vstopili v nebeško veselje. Praktično pa lahko rečemo, da Cerkev kot občestvo vedno moli za vse, že pri vsaki sveti maši molimo za vse ljudi; mnogi sveti ljudje darujejo Bogu svoje molitve in žrtve za vse potrebne. Tudi popolni odpustek, sem že slišal, da kdo pridobi za tiste, za katere nihče več ne moli in so morda še v vicah. In še kakšna skrita ‘pomoč’ bi se našla, saj če smo Cerkev skrivnostno telo, torej organizem, potem v živem organizmu vsi udje sodelujejo z vsakim in si med seboj pomagajo.
In zdaj kakšna beseda še o trpljenju. Najprej: trpljenje je samo na sebi zlo in ne izhaja iz Boga. V raju ga ni bilo, vsaj tako lahko dojamemo razodetje. Tretje poglavje Prve Mojzesove knjige nam pove, da se je trpljenje pojavilo po svobodni odločitvi človeka (in tudi svobodni odločitvi nekaterih angelov), da se upre Bogu in se odpove njegovemu načrtu. Ko se je torej svobodno bitje odločilo za greh, se je kot posledica te odločitve pojavilo tudi trpljenje. Izvorno torej trpljenje v krščanstvu nima posebnega mesta, ampak nikakršnega, razen negativnega; še enkrat se spomnimo raja. Ko pa se je človek, ki ga Bog ljubi od vsega začetka, znašel v trpljenju in ločenosti od Boga, ki je ljubezen, se je ta Bog, ki ga je Kristus razodel kot Očeta, odločil, da človeka odreši. A ne kljub trpljenju, ampak prav ‘skozi’ trpljenje in smrt. Z učlovečenjem je Bog sam vstopil v človekovo doživljanje trpljenja in smrti kot posledici greha, zato da ju je od znotraj spremenil. Odkar je Kristus s svojim trpljenjem in smrtjo izrazil Božjo ljubezen do človeka in s tem posledice greha uničil, lahko tudi človek svoje trpljenje pridruži Kristusovemu, ko se z njim poveže in združi, in v tem primeru ima trpljenje lahko poseben odrešenjski pomen. Sicer ostaja samo znamenje prisotnosti zla in greha. Res pa je dejstvo, da je v tem po izvirnem grehu padlem svetu tudi resnična ljubezen prej ali slej povezana s trpljenjem. A vzrok ni ljubezen, marveč vse, kar je v okolici nasprotno ljubezni – torej zlo; a resnična ljubezen je močnejša od vsakega nasprotovanja in zato tudi zmore sprejeti vsakršno trpljenje, da lahko ljubi naprej in tako odrešuje.
Tudi pri tem vprašanju sprašujete o trpljenju ljudi, ki nimajo ‘niti kančka’ vere. Težko verjamem, da bi v takšnem stanju kdo ‘vzdržal’ prav vse življenje. Večinsko prepričanje pa je tudi, da se Bog v trenutku smrti vsakemu človeku na poseben način približa in mu ponudi svojo ljubezen. Kaj se pa takrat zgodi, ko je spoznanje že nekoliko drugačno kot v zemeljskem življenju, pa lahko le ugibamo. Vsekakor pa nam razodetje daje dovolj gotovosti, da lahko verjamemo, da se Bog za vsakega ‘potrudi’ do konca, da bi svojega otroka in brata ali sestro rešil. Sicer pa ostaja v veljavi, da je trpljenje brez Boga brezplodno in zgolj uničujoče. Zato je odločujoča vera kot živi odnos z Bogom, ne pa vera kot izpoved neke zunanje formule.
Naj sklenem z mislijo, navezano na konec vašega razmišljanja. Nobeno človeško trpljenje ni odrešilno. Odrešilno je le Kristusovo trpljenje, ker je trpljenje druge Božje osebe v človeški naravi, s katero se je združila. To pa je storila iz ljubezni. Ljubezen ne potrebuje nobene druge razlage, ker je ni mogoče razložiti. Naše trpljenje dobi smisel le, če postane izraz naše ljubezni in postane tako eno izmed ‘orodij’ za našo združitev s Kristusom tudi v njegovem trpljenju. Seveda ni to edina pot in edino ‘sredstvo’, je pa gotovo izredno pomembno, saj je normalno, da želimo biti eno z ljubljeno osebo predvsem v njenem trpljenju, če smo že v njenem veselju in sreči. In tako želi verni kristjan biti priličen Kristusu tudi v njegovem trpljenju.
TURNŠEK, Marjan.Ognjišče (2013) 05, str. 58

Odločila sem se, da vam napišem svojo zgodbo. Nekaj let sem imela fanta, a se nama ‘ni izšlo’. V veliki meri tudi zaradi vere, ki je on ne čuti. Jaz pa sem vztrajala, če želi biti moj mož, bo hodil v cerkev. Vse je ostalo pri obljubah. Za eno leto sva prekinila vse stike. Moja odločnost je bila neomajna. Noben e-mail me ni prepričal, a nekaj pa je vendarle bilo. Izpovedi, kako je vse drugačen, da moli za naju, da hodi v cerkev. Ali nisem prav tega želela? Da, po tisočih besedah, stotinah e-mailov, me je en sam prepričal, da sem začela odgovarjati. Dobil me je nazaj.
Najina domova sta bila oddaljena kar precej kilometrov, to je botrovalo tudi temu, da sva imela zelo različne poglede na svet. Okolji, v katerem živiva, se močno razlikujeta. On je iz Posočja, kamor zahaja veliko ljudi na počitnice. Tudi meni je bilo na začetku zelo toplo pri srcu, ko sem gledala gore, ki se dvigajo nad dolino, ter skozi leto lesketajočo modrozeleno Sočo. Ljudje poleti hodimo na morje, ali kam drugam, pač vsak po svoje na dopust. On ni čutil potrebe, da se za tri dni loči od svojega kraja, kaj šele za teden dni. Njegov dom in okolica dajeta ves smisel njegovemu življenju. Tako je med nama rasla poleg fizične oddaljenosti tudi duševna in čustvena.
Tu pa je bila še ena, zame najpomembnejša stvar v življenju: vera v Boga. Brez Boga si ne predstavljam dneva, kaj šele tedna, da ne rečem življenja! On pa ni čutil potrebe po veri, po maši in ničemer v zvezi z vero. A nikoli se ni močno branil, vedno mi je obljubljal, da bo, ko se poročiva, vsako nedeljo z družino šel k maši. In ker sva veliko nedelj skupaj odšla, sem mu verjela. A vseeno sem v sebi kar naenkrat spet začutila dvom. Dvom, ki me je od znotraj razjedal kot jedka kislina. Vsakič, ko sem se ob nedeljah odpravila k maši, sem se spraševala, ali ga bo premamilo, da gre tudi on, ali želim tvegati, da bom mogoče na koncu razočarana, ker bova kot mož in žena nedelje preživljala vsak po svoje?
Začela sem se čez dan vse več pogovarjati z Bogom, molila sem, naj mi pokaže pravo pot. Ljudje velikokrat pozabimo na to, da ima Bog z vsakim od nas svoje načrte, ki pa so čudoviti. In spraševala sem se: Zakaj torej ne čutim radosti, ko pomislim na fanta kot na svojega bodočega moža, če je on tisti pravi, če naju je Bog ustvaril drug za drugega? Zakaj ne čutim v duši miru? Zakaj ob molitvi za mojega življenjskega sopotnika, nikakor ne morem začutiti, da molim prav zanj? Zakaj se mi pogosto na dan ves teden, pred tem, ko grem ponovno k njemu na obisk, v mislih pojavljajo močni dvomi, kljub temu, da je drugače vse v redu, saj me je prepričal da hodi v cerkev? Zakaj, zakaj, zakaj … V moji glavi je bilo kot na pšeničnem polju v neurju. Nisem več vedela, zakaj se mi kar naenkrat pojavljajo tako močni, že skoraj čudežni prebliski: “On ni namenjen za tvojega življenjskega sopotnika.” Na začetku sem mislila, da sama sebi to ponavljam. A vsak dan je bilo bolj izrazito, bolj dojemljivo za moje možgane. Ves teden sem premišljevala, ali naj grem. Nisem vedela, kaj se dogaja z mojimi mislimi, čustvi. Kako je mogoče, da sem se dvakrat zmotila? “Saj je vendar Bog tako hotel, da sva ponovno par, ker sem zaradi tega privolila,” sem si ponavljala. “In niti enkrat samkrat ni rekel, da ne gre z mano k maši, kako lahko mislim, da se bo potem, ko bova mož in žena, uprl? Zakaj mi proti moji volji v misli prihajajo taki dvomi o tem, ali je pravi?” Rotila sem Boga, naj mi pokaže pot, naj mi da jasnejše znamenje, kaj naj storim, ker sama tega nisem zmožna in samo On ve, ali je pravi. Predala sem se mu z dušo in srcem, naj me reši tega dvoma, ki gori v meni. Prosila sem Marijo, naj me vodi, da se bom prav odločila.
Odločila sem se, da grem na obisk, pri tem pa trdno verovala, da bom našla notranji mir, v katerikoli smeri pač. Če bom ob njem začutila še hujši dvom, bom vedela, da nisva za skupaj. Tako sem prosila Marijo, naj mi sporoči. Pričakovala sem, da se bo moj notranji nemir ob njem povečal, a sem se zmotila. Počutila sem se sproščeno. In že sem bila pomirjena, da sedaj vem … Z blagoslovljeno vodo sem ga pokrižala, kot je to včasih počela moja mami, ko sem bila majhna. Takrat pa je imela Marija moč pretrgati okove vrat, za katerimi je ležala v njegovem srcu resnica, ki mi jo je z lahkoto prikrival z besedami ter občasnimi dejanji. Ko se je bližal čas, da greva k nedeljski maši, je bil tiho ter s težavo sedel v avto. Takrat je privrelo iz njega: »Ne misli, da bom tako lepo vreme ob nedeljah zapravljal za maše. Cel teden bom delal, potem pa vstajal za k maši?! Ko bo tako sončno vreme, bom šel v gore.« Zazdelo se mi je, da me je nekdo polil z ledeno mrzlo vodo. Zmrazilo me je po celem telesu, obenem pa sem začutila, da se potim kot v največji vročini. Vse, kar sem lahko izdavila, je bilo: »Prosim?« In potem iz njegovih ust še en udarec: »Saj kdaj bova šla, a boš umrla, če ne boš šla prav vsako nedeljo, ali kaj?!« Utihnila sem in le sama sebi odgovorila, kar sem čutila: “Ne, ne bi umrla, počutila bi se mrtvo.”
Celo sveto mašo sem se zahvaljevala Bogu za milost, da mi je tako jasno pokazal resnico. Če so njegov bog gore, potem vem, da nimava skupnega Boga, da nimava skupne poti.
Bog nam daje svobodno voljo, zato se velikokrat znajdemo v krizi, odločimo se narobe, celo v življenjskih odločitvah. Če pa se predaš Božji volji, da te vodi po poteh, ki ti jih je namenil, te vodi da se odločiš prav. Le kako se bomo brez Boga odločali prav, če vidimo le do prvega ovinka, On pa vidi celo našo življenjsko pot.
Fani

V nas še odmeva velikonočno sporočilo o Jezusovem vstajenju in o prvih kristjanih, ki so se vsak prvi dan v tednu, se pravi v nedeljo, zbirali k lomljenju kruha, to je k maši. Brez tega niso mogli živeti. Niso si znali predstavljati nedelje, ne da bi šli k evharistiji. Danes smo priče upadanju števila ljudi, ki redno hodijo ob nedeljah k maši. Najbrž ne čutijo potrebe po tem. V tej zvezi je izredno zgovorno pričevanje mučencev iz Abitine (današnja Tunizija) iz leta 304. Ker so obhajali ‘evharistijo’ v nedeljo, jih imenujemo ‘mučenci nedelje’. S tem pa so ravnali proti cesarjevim ukazom. Ko so jih rimski oblastniki zalotili pri tem, so jih vprašali, zakaj so to delali. Odgovorili so: »Ker se Gospodove skrivnosti ne smejo opustiti.« Gospodarja, kjer so se zbrali, so še posebej vprašali, zakaj je dovolil, da so to obhajali pri njem. »Ker so moji bratje in jim nisem mogel braniti,« je odgovoril. Na njihov ugovor, da bi jim moral, je gospodar odvrnil: »Nisem mogel, ker ne moremo biti brez Gospodovih skrivnosti.«
Ti mučenci so raje šli v smrt, kakor da bi opustili evharistijo. Niso mogli živeti brez nedeljske maše, številni današnji kristjani pa jo s tako lahkoto opuščajo. Morda se upravičeno vprašamo, zakaj. Najgloblji razlog lahko iščemo v pomanjkanju prave osebne vere in globoke vere v Jezusovo vstajenje, ki je temelj naše vere. Ko se je neki italijanski podjetnik spreobrnil, so ga vprašali, če hodi redno k maši. In on je odgovoril. »To je potreba, ne dolžnost. Ne bi mogel živeti brez maše.«
Praznovanje nedelje ima temelj v mašni daritvi. Dejstvo, da ob nedeljah ne delamo (nedeljski počitek), izhaja iz tega, da ta dan posvečujemo z obiskom maše in več molitve. Da Gospodov dan lahko posvečujemo, pa se odrečemo delu. Zadnje čase opažamo, kako se je Gospodov dan spremenil v nakupovalni dan. Zelo žalostno je, da gredo nekateri ljudje od maše v trgovino. Je res to nujno? Ne bi mogli brez tega nakupa preživeti? Ali ne bi lahko prejšnji dan nakupili vse potrebno? Don Pierino Gelmini, velik bojevnik proti zasvojenosti, je zapisal, da obisk ‘sodobnih templjev’ kot so diskoteke (ob sobotah ponoči) in nakupovalna središča (ob nedeljah) ljudi delajo notranje prazne in zato se ne čudi, da je med sodobnimi ljudmi toliko zasvojenosti. Kako pa naj zapolnijo notranjo praznino? Ta kar kliče po zasvojenosti.
Namesto da bi ljudje množično hodili ob nedeljah po nakupih, bi ta dan, potem ko so bili pri maši, namenili družini, bližnjim, obisku bolnikov ali osamljenih. Lahko tudi ta dan izkoristimo za telesno sprostitev in nabiranje kondicije. Tako vidimo, da praznovanje nedelje, ko si vzamemo čas za Boga, najbližje in zase, pomeni zdravje. Zlasti v sodobni družbi, ko stalno hitimo in ta naglica že slabo vpliva na telesno in duševno zdravje.
Med take, ki si jemljejo nedeljo zase, spada tudi tvoj nekdanji fant. A spada med tiste, ki jim je nedelja samo dan, ko se sicer ne dela in ne gre v službo, se ga pa ne posvečuje z obiskom maše in slavljenjem Kristusovega vstajenja. Tebi nedeljska maša in vera v Boga veliko pomenita. In si najbrž ena redkih, ki se je odločila za tako radikalen korak. Vendar je bil nujen. Ne bi mogla živeti, da tvoj mož ne bi hodil s tabo k maši. Tvoje pismo je pričevanje sodobnega kristjana, ki se je raje odrekel zvezi s fantom, kakor da bi opustil mašo.
Tvoje pričevanje je pomembno tudi zato, ker daješ zgled, kako je treba bistvena vprašanja rešiti pred poroko. Kako se je treba prej pogovoriti, kakšno bo skupno življenje. Številne napetosti in spori v zakonu nastanejo, ker se zakonca nista dogovorila o ravnanju v zakonu. Seveda je nemogoče vse predvideti in nas življenje vedno znova lahko preseneti, a če sta si zakonca edina v bistvenih stvareh, lahko premagata marsikatero oviro in prebrodita marsikatero težavo. Zato je izredno pomembno, da zakonca skupaj molita in, če je mogoče, skupaj gresta k maši. Ko pridejo še otroci, obiskujejo mašo kot družina. Blažena Mati Terezija iz Kalkute je rada ponavljala, da družina, ki skupaj moli, skupaj tudi ostane. S tem je pokazala na povezovalno moč družinske in zakonske molitve.
Nočem trditi, da je zakonska zveza med vernim in nevernim nemogoča. Dogovoriti pa se morata, kako bosta spoštovala prepričanje drug drugega. Poznam primere, ko se veren in neveren zakonec dobro razumeta. Ali pa primere, ko neveren oče ali mati vozi otroke k verouku. Poseben primer pa se mi je zgodil, ko me je neveren mož prosil za pomoč. Svoji verni ženi je želel za življenjski jubilej podariti duhovne vaje. »Vem, da ji to veliko pomeni, jaz pa ne vem, kje in kako se prijavi,« mi je razložil. S tem je pokazal, kaj pomeni spoštovanje različnosti drugega. To pomeni, da drugega tako spoštujem, da mu skušam ugoditi tudi v stvari, ki meni sicer ne pomeni veliko, drugemu pa. Pokazal pa je tudi, da prava ljubezen ni samo potrpežljiva in vse odpušča ter vse prenese, ampak je tudi iznajdljiva in najde rešitev tam, kjer je ljudje brez medsebojne ljubezni ne bodo našli.

RUSTJA, Božo. (Pisma) Ognjišče (2012) 05, str. 54

Imam nekaj vprašanj, povezanih z vero. Prvo: slišala sem, da se vsi grehi lahko odpustijo, razen grehi proti Svetemu Duhu. Kateri so ti grehi? Drugo pa je povezano z dušo in vestjo. Kaj je pravzaprav duša? Ali je to isto kot vest? Zakaj nekateri živijo tako, kot bi ne imeli duše in prav tako ne vesti?
Jana

Odpuščanje naših grehov, ki je sad Jezusove velikonočne daritve za nas vse, je nezaslužen in zastonjski dar ljubezni Svete Trojice. Kot ljubezni in nobenega izraza ljubezni ne moremo zaslužiti ali izsiliti, še manj prisiliti, tako tudi odpuščanja grehov ne. Zato je v osnovi treba reči, da ni tako velikega greha, ki ga Bog ne bi mogel ali hotel odpustiti. Zopet pa je prav jasno povedati, da ni tako majhnega greha, da bi ga Bog mogel odpustil človeku mimo njegove želje in privolitve. Če torej kakšen greh ne more biti odpuščen, ni to zaradi Boga, ker ga ne bi hotel ali mogel, ampak zaradi grešnika, ki ne želi Bogu odpreti svojega grešnega stanja, da bi s svojo očiščujočo in odrešujočo ljubeznijo mogel vstopiti v njegovo resničnost greha in jo s tem izničiti; njega pa sprejeti nazaj v občestvo kot oče izgubljenega sina. Greh proti Svetemu Duhu imenujemo pravzaprav prav takšno zakrknjeno stanje človekovega srca, ki zavrača delovanje Svetega Duha v svoji notranjosti. Sveti Duh je namreč Božja ljubezen, ki se ‘pretaka’ med Očetom in Sinom in želi v ta krogotok Božjega življenja vključiti tudi grešnega človeka, ki je z grehom ali povsem prekinil svojo povezavo z njim ali pa jo močno okrnil. Kdor je torej tako zakrknjen, da Bogu niti ne prizna, da je Bog, in se sam postavi na njegovo mesto ali postavi tja kakšno drugo stvar, ta greši proti Svetemu Duhu. Če pa se to stanje spremeni, pa Bog spet lahko vstopi vanj in mu nakloni svojo očiščujočo in odpuščajočo navzočnost. Takrat pa ta greh ni več neodpustljiv.
In še nekaj misli glede duše in vesti. Po svetopisemskem razodetju je človek oseba, ki je ustvarjena po Božji podobi in je telesno-duhovna resničnost. In duša je tisto duhovno počelo v človeku, zaradi katerega postane materialno telo človeško in deležno dostojanstva Božje podobe. Duhovna duša ne nastane iz spolnih celic obeh staršev, kot to velja za telo, ampak jo Bog iz ljubezni neposredno ustvari in je zato neumrljiva. To po današnjem splošnem prepričanju Bog stori sočasno s spočetjem in od takrat naprej novo bitje ostane človek za vso večnost. Človek kot oseba je zaradi obdarovanosti z duhovno in neumrljivo dušo, ki je neločljivo povezana z njegovo telesno komponento, z razumom in s svobodno voljo naravnana na Boga in poklicana z dušo in telesom k večni blaženosti v nebesih; torej v neposredno občestvo s Sveto Trojico in v njej z vsemi odrešenimi.

Prav to, da smo telesno-duhovna bitja, da smo torej tudi duša, nam omogoča, da nosimo v sebi poseben ‘Božji glas’, ki ga imenujemo vest. Človek je namreč sposoben, če ni ovir, v svojem srcu dokaj jasno spoznati, kaj je dobro in kaj slabo; in to mimo svojih subjektivnih ali celo egoističnih interesov. Pri tem razločevanju so v vest vključene tudi druge človekove sposobnosti, zlasti sodba razuma in intuitivni vpogled. S tem je človek sposoben dojemati nravno (etično – moralno) vrednost dejanj in tudi sprejemati odgovornost zanje.
Kadar smo pripravljeni kot razumna bitja poslušati ta notranji glas, vest, moremo ‘slišati’ Boga, ki nam govori. Pravilno oblikovana vest soglaša s tem, kar je v skladu z razumom in z razodeto Božjo postavo. In k dostojanstvu človeka spada, da more in sme ravnati po takšni vesti. Nihče bi ga ne smel siliti v kaj drugega. Po stanju, ki sledi izvirnemu grehu, pridemo do pravilne in resnicoljubne vesti s pomočjo vzgoje, s čim globljim poznavanjem Božje besede in učenja Cerkve. Zelo pomembna je pri tem tudi molitev ter pogovor z modrimi ljudmi. Vsakodnevno pravilno izpraševanje vesti ali pregled dneva skupaj s Svetim Duhom, gotovo pri oblikovanju vesti zelo koristi, saj jo ohranja občutljivo in pravilno naravnano.
Zaradi osebnih razlogov ali vplivov od ‘zunaj’ se vest pri svojih sodbah more tudi motiti. Če oseba za to stanje nima osebne krivde, se ji slaba dejanja, ki sledijo takšni vesti, ne prištevajo kot krivda; seveda pa zlo vseeno povzročijo in niso dobra. Kolikor je pa sama hote pripomogla k tej ‘zameglitvi’ vesti, pa nosi tudi sorazmerno odgovornost za dejanja, ki ji sledijo. Če v takšnem zatemnelem stanju vesti vztrajamo, lahko pride do ‘kosmate’ vesti, torej vesti, ki ni več občutljiva in kot ‘dobro’ sprejema tudi sicer očitno slaba dejanja. Lahko pa se razvije tudi ‘preobčutljiva’ vest; ta pa napak presoja slabost dejanj in jim pripisuje večjo slabost, kot jo v resnici nosijo v sebi.

Zakaj nekateri živijo, kot da ne bi imeli duše niti vesti, je vprašanje, na katerega je težko direktno odgovoriti, saj ima verjetno vsak primer svojo lastno zgodovino in razvoj, ki bi ga bilo treba poznati, da bi lahko presodili bolj konkretno. A splošno lahko rečemo, da na oblikovanje vesti vpliva marsikaj: tako notranje stvari v človeku (intelektualne, čustvene in duhovne sposobnosti; razne notranje rane, ki so posledica lastnih ali tujih dejanj) kot zunanji vplivi (zlasti vplivi okolice, javnega mnenja, družbene norme, krogi prijateljev, kdaj tudi poklic … in še marsikaj). Vendar pa lahko verjamemo in upamo, da noben človek ni tako odtujen samemu sebi, da z lastnim prizadevanjem, s pomočjo drugih in z Božjo milostjo ne bi mogel svoje vesti spet ‘prebuditi’ in se zavesti, da ni samo golo biološko telo, ampak da ima tudi duhovno dušo, ki ga dela drugačnega od prav vsega drugega ustvarjenega.
Torej je skrb za negovanje svoje notranjosti izredno pomembna skrb človeka zase in seveda tudi pomembna soodgovornost za oblikovanje notranjosti drugih. Na duhovni ravni smo namreč med seboj povezani in vplivamo drug na drugega v dobrem in slabem; hočemo ali nočemo. Naj nam tudi izredno leto usmiljenja pomaga, da bomo drug na drugega vplivali predvsem v dobrem.
TURNŠEK, Marjan. Ognjišče (2016) 05, str. 48