Avtor: Marko

Tisti hip, ko sem vstopila v stanovanje, sem vedela, da je nekaj narobe. Človeka začutiš v njem, mislim živega. Mrtvega tudi, samo drugače.
»Luka, oj, Luka,« si nisem hotela priznati, da nekaj slutim.
Luka je negibno sedel na kavču, napol zleknjen.
»Ne, ne, Luka, ne!«
In vendar je ostalo pri ne, za zmeraj.
Praznina je izpodrinila prej vedno tako polno življenje. Vsi so me tolažili, še najbolj pa hčerki, a žalosti mi ni mogel odvzeti nihče. Dotlej nisem vedela, da ima lahko toliko obrazov. Kdaj pa kdaj jo samota požene nekam proti dnu, nevarno blizu praznini, včasih se v poznih jesenskih dneh zlije v otožnost ali se sredi zime odene v tesnobo.
Še najraje pa brska po spominih.
Spomini … Tudi na tisti davni 27. april. Pol Ljubljane je drlo v Trst z vlakom, druga polovica z avtomobili, vsi pa z istim namenom: po par ali dva kavbojk. Študenti smo se, jasno, drenjali v vlaku. Tam mi je en pogled spremenil življenje. Saj to vendar ni bil katerikoli pogled. Oči so se mi ustavile na lepotcu, ki mu ni bilo para ne v vagonu, niti na vlaku in, prisegla bi, da tudi na celem svetu ne. Postaven, z modrimi očmi, črnimi lasmi, z zobmi, da bi lahko delal reklamo za zobno pasto, je stal na prehodu, obrnjen proti meni. Ja, stal je kot pravi kavalir. Razlog več za občudovanje.
Prvega ne pozabiš nikoli, tudi njegovih prvih besed ne: »Greš tudi ti po kavbojke?«
Nič bolj izviren ne bi bil, če bi me vprašal po vremenu, a zakon privlačnosti je že prehitel njegovo nerodno vprašanje.
In tako je življenje začelo pisati mojo zgodbo. Ni bilo pravljica, saj življenje vendar ni pravljičar.
Imel je preveč modre oči in preveč čara je bilo v njih, da bi bil vseskozi samo moj, toda če sem kaj znala, sem znala odpuščati in ceniti to, kar je bilo dobro in lepo.
Tišina in samota rišeta spomine, prihodnost, ki se nakazuje nekam siva in pusta, pustita pri miru.
Spomini, živi kot življenje samo, in veliko lepega se je nabralo v njem.
Denimo radost sveže rojenega materinstva in Luka, ves nasmejan, s šopkom vrtnic, ki hiti proti meni, da je pust in strog bolnišnični hodnik dobil rožnat pridih. Sva bila kdaj bolj srečna kot tistega nepozabnega dne?
Ali pa vzhičenost po napornem vzponu na Triglav. Kako je zadonel naš vzneseni HURA! Štirikrat, za vsakega enkrat.
»Kako pogumni in vzdržljivi smo mi, meščani!«
Mogoče pa na tistem vzvišenem kraju ne bi smeli biti tako glasni.
Fotografije kot dokaz, da si dogodkov nisem izmislila. Sproščeni obrazi ob morju. Joj, kako sta otroka tam uživala! Mi štirje pobiramo krompir pri mojih domačih. Luka se drži nekam kislo. Mestnemu človeku kmetovanje ni bilo pisano na kožo.
Midva z Lukom, ki srkava kavo na Markovem trgu v Benetkah. Nebeško dobra je bila.
Glej, kako čas beži. Na tej fotografiji že nazdravljamo naši novo pečeni magistrici znanosti.
»Ponosen sem nate,« je takrat dejal Luka in odločno potrepljal starejšo hčer.
Brskam dalje. Fotografije so zložene po časovnem zaporedju. (Luka je bil vedno natančen in sistematičen.) Vsi štirje smo zadnjič pozirali skupaj tistega dne, ko je Luka popeljal pred oltar najino mlajšo.
Človek bi rekel, da so se nam dogajale samo prijetne stvari. No, ni bilo čisto tako, a lepi spomini, hvala Bogu, prej in bolj pogosto priplavajo na površje. Čas že ve, kaj dela, ko jemlje bolečini ostrino.
Zaradi nešteto lepih trenutkov si Luka zasluži, da sem vsak teden ob njem. S počasnimi koraki in šopkom vrtnic v roki režem tišino in spokojnost pokopališča. Včasih me poboža jesenski list, ko nad mano zapleše svoj zadnji ples, spet drugič me prijazno pozdravi pomladno sonce. Tudi narava zna tolažiti.
Danes sem spet kupila vrtnice. Tokrat sem izbrala nežne barve. Roza. Naročim, naj dodajo roza pentljo. Nastal je lep šopek. Z njim ponosno zakorakam po ulici. Hitim, kot bi se bala, da bom kaj zamudila. Nepričakovan zaplet.
»Gospa, rože niso dovoljene!«
»Oprostite, nisem vedela.«
Včasih so bile. Teh časov pač ni več. Ubogljivo jih odložim za sprejemni pult in grem naprej, dokler mi od sreče ne zastane korak. In nato se mi od vsega lepega orosi še oko. Saj to, kar držim v rokah, je več kot le drobno dete! To je vendar čudež!
Zgodilo se je nekaj, kar bo končno vdrlo v mojo praznino.
Srečo je treba deliti, tako kot žalost. Srečo seveda raje. Nazaj grede poiščem za pultom šopek, ki sem ga na ukaz odložila, in spet hitim, tokrat v drugo smer. Koraka ne upočasnim niti tedaj, ko bi že zaradi posvečenosti prostora morala stopati bolj umirjeno, da ne rečem dostojanstveno.
Luka, danes ti moram povedati nekaj pomembnega.
»Dedi,« rečem prav potihoma, pravzaprav zašepetam, ko prispem na cilj. »Vnukinjo imava. Meta ji je ime.«
Noben list ne pade z drevesa, samo mladi brsti že iščejo svoj prostor na vejah dreves za novo življenje. A vendar so naredile prostor sončnemu žarku, da je našel pot do naju dveh. Tenak je moral biti, kajti njegovo toploto sem začutila samo na delu telesa in svetlobo uzrla tam, kjer je zapisano Lukovo ime. Nežno in blagodejno se me je dotaknila.
Tedaj sem vedela, da je Luka prišel blagoslovit novo življenje na zemlji.

Rafaela, Ognjišče (2016) 01, str. 54

Sedeli so za mizo, vsi, cela družina se je zbrala, da skupaj proslavijo praznik Jezusovega rojstva. Na čelu je sedel oče, poleg njega najstarejša hčerka Mojca, ki je pestovala dvoletno Marjetko, zraven nje njen mož, dvojčka Peter in Pavel ter šolarka Ema, ob njej pa babica Ivanka. Ko so odmolili pred prazničnim kosilom, se jim je pridružila še mati Irena z najmlajšo, komaj nekaj dni staro Jernejo. Šele pred dvema dnevoma sta prišli iz porodnišnice in obe sta bili še malo slabotni, toda za tako velik praznik sta se hoteli vsaj pri kosilu pridružiti družini. Vsi so se ljubeče ozrli na mamo in malo in začutili so, da tako lepega božiča še niso imeli, čeprav so vedno lepo praznovali. Kot da je to dete prineslo v hišo poseben blagoslov.
Oče Tone je pobožno gledal ženo in otroka in zdela se mu je kot sama nebeška Mati, ko je vsa srečna stiskala k sebi drobceno štručko. Babica Ivanka je stegnila roko in pokrižala malo na čelu. Potem se je zazrla v hčerine oči. Njuna pogleda sta za hip obstala – obe sta čutili, kaj mislita, in čez hčerin obraz je hušknila senca. V zadregi je povesila oči, potem pa še tesneje stisnila dete k sebi, kot da bi se bala, da bi jo izgubila, kot da se bo zdaj zdaj zbudila iz sanj, saj še vedno ni povsem dojela, da je po štiriindvajsetih letih ponovno mati. In spomnila se je tistega dne pred sedmimi meseci, ko je prišla domov od ginekologa. Bili sta sami z mamo, mož je bil v službi, najstarejša hči je s svojim možem živela pri njegovih starših, drugi trije otroci pa so bili v šoli.
»Noseča sem!« se je zgrudila na kavč in so ji napolnile solze. Mamo je njena izjava za hip zmedla, a se je hitro zbrala in mirno rekla: »O, kako lepo! Pa bo spet veselje pri hiši!«
»Mama, a se ti hecaš z mano?« je poskočila hči. »Jaz pri mojih letih, štiriinštirideset jih že imam, moja Mojca ima že otroka, babica sem že, pa naj bom ponovno mati? Saj se mi bodo vsi smejali,« je tarnala Irena in hodila sem ter tja po kuhinji.
»Ja in kaj potem, če se kdo smeje? Najbrž bo malo takih ali pa nobeden, se boš mar ozirala na ljudi?« jo je mirila mati.
»Ne, ne bom rodila tega otroka,« je izdavila. »Naredila bom splav.«
»Kaj si rekla zdaj, nesrečnica?« je planila mati kvišku.
»Ja, prav ste slišali, pa tudi zdravnik mi je dejal, da je nosečnost v mojih letih že rizična,« se ni vdala hči.
»In kaj boš rekla možu?« jo je vprašala mati.
»Nič, saj še ne ve, kako je z mano,« je bila že malce zmedena.
»In ti boš to pred njim skrila, mu lagala? Ne, tega ne stori, do smrti ti bo ležal na duši ta greh in tvoja vest ne bo nikoli več mirna,« je rekla mati in jo povabila k sebi.
»Zdaj pa me pozorno poslušaj, draga hčerka, a obljubi mi, da bo to ostalo med nama, toda moram ti to povedati. Večkrat si me vpraševala, zakaj si sama, brez bratov in sester, pa se ti nisem upala povedati resnice. Hotela sem ti, pa sem odlašala, ker se čutim preveč kriva pred tabo. Nisem pa hotela tega nesti v grob. Zdaj, ko si na taki poti, ti povem. Bilo ti je dobro leto, komaj se je iztekel moj porodniški dopust, ko sem spet zanosila. Vsa obupana sem se zatekla k svoji šefinji, ki pa me je hladno zavrnila: “Kaj mislite, da boste kar naprej rojevali in ostajali doma, pa neprespani hodili na delo pa nabirali bolniške, ko bodo otroci zboleli. Ne, jaz takih delavk ne potrebujem, lahko dobim take brez otrok – v vrsti čakajo na delo. Izberite: služba ali otroci!” Potem mi je obrnila hrbet in odkorakala iz pisarne. Stala sem tam vsa nemočna, z enim velikim vprašanjem: kaj sedaj? Kot mesečna sem nekaj dni tavala okrog, vsa neprespana hodila v službo in se odločala. V tistem trenutku sem videla edino odrešitev, da naredim splav. Imela sem tebe, oče je malo pred tem ostal brez dela – delal je na črno, pa ga je ta delodajalec odpustil in šel v tujino. Zato je bila moja plača edini dohodek naše revne družine. Bila sem tako obupana, da nisem videla izhoda. Očetu sem rekla, da grem zaradi službe na neke preglede, mu pustila tebe v varstvo za en dan in šla. Zdravnik mi je sicer odsvetoval, a ko sme mu razložila, v kakšni stiski sem, je privolil. Šele ko je bilo vsega konec, se je oglasila moja vest … Bog ne daj, da bi tudi ti občutila tisto, kar sem jaz takrat. Bila sem prazna, kot da sem brez duše, prazna in ponižana. Na srce mi je legel greh: bila sem morilka, ja, umorila sem človeka, tisto drobceno bitje, ki je komaj pričelo rasti v meni, želelo je živeti, jaz pa nisem hotela … In kot bi se vse zarotilo proti meni, je mož že čez en mesec dobil dobro plačano delo. Če bi to vedela, ne bi splavila. Sama bi vzela delovno knjižico iz rok šefinje, ki me ni razumela, morda tudi zato ne, ker sama nikoli ni hotela imeti otrok zaradi linije in svobode, kot je rada poudarjala. In tako sem živela naprej s tem grehom in čakala, čakala, da se v meni ponovno oglasi drobceno življenje. A sem čakala zaman. Nikoli več nisem mogla biti mati in ti si ostala sama, edinka. Tvojemu očetu sem povedala šele ko je zbolel. Tako silno žalostno me je gledal, poln nemih očitkov, da sem pokleknila predenj in ga prosila odpuščanja. “Jaz ti odpuščam, saj sama nosiš težo greha, a Bog ti je naložil to pokoro, da ga boš nosila do smrti.” In res, moja vest ne bo nikoli čista. Zato premisli te moje besede in ne stori tega, kar sem storila jaz.«
Irena jo je molče poslušala, potem pa svojo mamo objela. »Mama, odločila sem se: rodila bom tega otroka. Nikoli ne bom pozabila, kako pogumna si, da si mi zaupala svojo težko skrivnost. Hvaležna sem ti, neizmerno hvaležna.« Potem sta obe tiho zajokali.
Koliko veselja je bilo v družini vse te mesece, ko so pričakovali rojstvo. Vsi vprek so tekmovali, kdo bo bolj pomagal mami. Ko je Irena možu položila malo v naročje, mu je zaupala, kaj je mislila storiti. Ni marala, da ob tej sreči, ki jo je občutila ob rojstvu tega otroka, leži nekaj na njeni duši. On je od veselja zaril obraz v belo blazino, na kateri je počivala hčerka. Hvaležen je bil svoji tašči, da s svojo odkrito besedo preprečila nekaj tako hudega. In danes, na božič, praznik rojstva Božjega Otroka, so ob novem življenju še bolj živo občutili, kako srečna družina so.

KUMER, Anica. (zgodbe) Ognjišče (2013) 01, str. 32

Nedeljsko jutro. Mukoma se poganjam po starodavni ulici proti cerkvi. Bolečine v hrbtu so hude, da skoraj obupujem. Brez nedeljske maše ne bi mogel živeti. Cerkev je napol prazna. Duhovnik začne pridigo o našem verskem formalizmu. Debelo pogoltnem slino. Tile starčki niso prišli zaradi navade … Stojim tam zadaj, da bi čutil ob sebi vse. So res moji bratje in sestre? Obred teče kot običajno in se bliža koncu. Potem pride tisti trenutek, ki se mi je zdel včasih malce zaigran. Duhovnik reče: »Mir z vami! Podajmo si roke v znamenje razumevanja, odpuščanja in ljubezni!«
Pomislim na ta mali, sprti narod. Iz ospredja cerkve nenadoma prihaja otrok. Dečku je kakih pet let. Gre čudno izgubljeno, sam. Kam odhaja, pomislim. Gleda proti moškim, ki sedijo tu zadaj na dodanih stolih. Za hip se ustavi. Zagleda ga. Nasmehne se. Gre naprej počasi, nekako slovesno. Zaveda se, da je to pomemben trenutek. Ustavi se pred svojim dedkom. Tako po moško, resno – iz razdalje stegne otroško ročico in jo poda temu, ki ga dobro pozna. Tudi stari dedi je presenečen in vznemirjen. Podata si roki. »Mir z vami!« Prizor je presenetil vse. Smehljamo se v nekakšni srečni zadregi. Moški ju gledajo. Tedaj se zgodba prelomi. Dedija premagajo čustva. Stegne obe roki in potegne svojega zlatega vnučka k sebi. Objame ga tako nežno, tako hvaležno, da me gane. V očeh začutim drobne solze svete resnice, ki pomeni, da se nam ni treba bati za našo prihodnost. Če se imamo radi in si odpuščamo, potem smo spravljeni s svojo preteklostjo in sedanjostjo. Potem imamo pred seboj tudi prihodnost.
Vnuček se veselo, kakor pač otrok, požene nazaj po cerkvi k mamici, ki sedi tam nekje spredaj. In tako je konec nekega verskega formalizma. Počutim se tako mirnega in pogumnega. Še bolečina je minila. Naša trdna vera zraste iz zgleda, iz ljubezni, ki ji verjamemo. Trdno sem prepričan, da bo mali vernik odrasel v velikega. Ko njegovega dedka že dolgo ne bo več, ne bo odnehal, ko ga bo morda sram pred izgubljenimi vrstniki, ko se mu bodo posmehovali; ko ne bo moderno iti vsako, zares vsako nedeljo v staro Marijino cerkev k nedeljski maši. In nekoč bo sedel tu zadaj in se bo spomnil svojega dragega deda, ki mu bo vzor iskrene ljubezni in globoke vere. Hvaležen mu bo.
Blagoslov! In potem še poslovilna pesem. Tako ponižno jo pojo. Naše skrbi in bolečine – in naša izgubljenost in osamljenost se je prelila v čudovito upanje in zaupanje: »Marija, skoz’ življenje voditi srečno znaš – ti pelji skoz’ trpljenje življenja čolnič naš…«
Odhajam po stari ulici. Moj korak je lažji in pogumnejši. Pridejo dvomi in preizkušnje, a vedno znova sem hvaležen za dar vere. Prizora, ki sem ga videl danes, še dolgo ne bom pozabil. Kako se imata rada! In to je vse, kar je pomembno v našem življenju.

Stanislav. Ognjišče (2015) 12, str. 50

Le kdo ne pozna gospe Silve. Vsepovsod jo lahko srečaš, ko s kolesom vedno nekam hiti. Njihova hiša stoji ob glavni cesti in skoraj nemogoče je iti mimo nje, ne da bi te pozdravila z balkona, na katerem pogosto zaliva rože ali pa jih opazuje, kako cvetijo na vrtu.
Ob sobotah so jo ljudje srečevali, ko je z rožami v veliki košari, pritrjeni na prednjem delu kolesa, hitela mimo njih. Bolj so se čudili nerodni košari kot temu, da so bile v njej vedno samo rože. No, včasih so bile tudi veje in razno zelenje. Toda ljudje imamo toliko najrazličnejših opravkov, da se večina ni nikoli vprašala, kam vozi vse to cvetje in zelenje.
Tudi Ludvik jo je včasih srečal. Samo včasih, saj ni stanoval ravno v bližini njihove hiše. Sta se pa vedno prijazno pozdravila in včasih izmenjala nekaj besed.
Nekateri pa so vedeli, zakaj je njen vrt poln rož in zakaj gre tudi okoli sosedov in poprosi za cvetje in kam ga vozi vsako soboto. Ampak res samo nekateri: njena družina, pa znanci in prijatelji in najbližji sosedi. Vsem se je zdelo, da tako pač mora biti. Le njen mož je, dokler pred leti ni umrl, včasih pogodrnjal: »Ali res ni nikogar drugega, ki bi še kaj naredil, kot samo ti?«
Silva mu je potrpežljivo odgovarjala, da so rože njeno največje veselje, da ji včasih kdo le priskoči na pomoč in da bo res morala poiskati nekoga, ki bo njeno delo nadaljeval. Pa ni našla nikogar. Se pa za to tudi ni posebno trudila. Po moževi smrti je še bolj vestno opravljala svoje delo. Med rožami je iskala tolažbo in jim zaupala vse svoje bolečine. Včasih se ji je zdelo, da namenja vsako cvetko, ki jo prinese v cerkev, prav njemu. Domači župnik je znal opaziti njeno delo in trud in jo, kadar je le nanesla prilika, pohvalil. »Saj ne delam za vas,« mu je odgovarjala, »za Boga in za ljudi z veseljem urejam in krasim cerkev.«
Ko je pred nekaj meseci zopet pripravila rože in jih hotela odpeljati v cerkev, ji je nenadoma zmanjkalo tal pod nogami. Nemočna je spustila kolo, ki je skupaj z njo ropotajoče padlo po tleh, cvetje iz košare pa se je usulo nanjo in okoli nje. Sosed, ki je ravno hotel odpeljati od doma, je prihitel do nje, jo v naglici pogledal in stekel v njihovo hišo. »Takoj pokličite rešilca!« je vpil in že tipkal v mobilni telefon.
Čez slabih deset minut je pribrzel rešilni avto. Na hitro so jo pregledali in jo, skupaj s hčerjo, odpeljali v bolnišnico.
Zvečer se je hčerka vrnila domov. Da je stanje resno, je povedala, in da upajo, da jo bodo rešili.
V nedeljo so ljudje, ki so prihajali k maši, začudeno gledali po cerkvi. Nikjer nobene rože! Ne na glavnem oltarju ne na stranskih. Edino pred kipom svetega Jožefa je bil v vazi posušen šopek, ki ga verjetno nekdo, ki je v naglici odstranil stare rože, ni opazil.
»Le kako je to mogoče? Nikjer nobene rože!« je Ludvik zašepetal ženi. Magda je samo skomignila z rameni in začudeno gledala okoli sebe. »Vsaj nekaj rož bi pa že moralo biti,« je godrnjal in opazoval ljudi. Videl je, da so si nekateri nekaj šepetali, drugi pa so bili začudeni tako kot on. »Tudi njim se zdi to neprimerno!« je tuhtal.
Župnik je pristopil k oltarju. V roki je držal majhen šopek. Kar nekaj časa je stal tam pred oltarjem in molče gledal po ljudeh. Kot da zbira besede ali pa mu jih je težko izreči. »Ta šopek je hotela včeraj, tako kot že tolikokrat, pripeljati Silva s svojim kolesom v cerkev. Ni ji bilo dano in zdaj se v bolnišnici bori za življenje. Na poti v cerkev sem se ustavil na njenem domu. Iz rož, ki jih je včeraj dopoldne pripravila, da bi okrasila našo podružno cerkev, sem vzel teh nekaj cvetov, da bodo krasili oltar, vse druge vaze pa naj ostanejo prazne in čakajo, da se Silva zdrava vrne med nas. S to prošnjo bomo tudi začeli današnjo sveto mašo in se morda vprašali, ali znamo opaziti delo drugih.«
Ludvik je gledal v tla. Ko je bežno pogledal okoli sebe, se mu je zdelo, je tudi na njihovih obrazih opazil zadrego. Po maši sta z ženo pohitela domov, ker so nameravali takoj iti na izlet. Magda je mimogrede povprašala, kaj se je zgodilo s Silvo, pa ni dobila pravega odgovora, ker od vprašanih nihče ni vedel nič. »Špela bo gotovo kaj vedela,« je dejala žena, »jo bom zvečer poklicala.«
Špela ji je povedala, da je s Silvo zelo resno in da jo bo obiskala takoj, ko bodo dovolili. Res jo je sredi tedna obiskala skupaj z dvema prijateljicama. Zelo slaba je bila. Rekle so ji, da jo vsi pozdravljajo in upajo, da se bo čimprej vrnila domov, in da jo zelo pogrešajo.
»Skrbi me, kdo bo nadaljeval moje delo,« je s težavo dejala.
»Ne skrbi, Silva,« jo je pomirila Špela. »Sama ga boš opravljala, ko se malo opomoreš, potem pa se bo že našel kdo, ki ti bo pomagal in nadaljeval tvoje delo, ko …« se je ustavila sredi stavka.
»Nihče ni nenadomestljiv,« je rekla Silva in dodala, da je zelo utrujena. Poslovile so se.
Čez nekaj dni se je proti večeru oglasil zvon. Špela je telefonirala Magdi in ji sporočila, da je Silva umrla. Na zadnji poti jo je spremljala množica ljudi in mnogi so šele tedaj zvedeli za njeno neopazno delo.
Kako utemeljena je bila Silvina skrb, se je kar hitro pokazalo, saj niso našli nikogar, ki bi jo nadomestil. Za kakšen teden so bile nekatere pripravljene poprijeti za delo, za daljši čas pa ne.
Ludvik je bil presenečen, ko mu je Magda omenila, da bi skupaj s Štefko poskusili za nekaj mesecev prevzeti krašenje cerkve.
»Zakaj pa prav ti?« je ugovarjal. »Ali sploh veš, koliko časa ti bo to vzelo? In kje boš dobila vse te rože?«
»Zaenkrat na Silvinem vrtu. Dve bova opravili hitreje kot je Silva sama. Pa tudi ti nama boš lahko priskočil na pomoč.«
»Jaz? Samo tega se še manjka!« je bil glasen.
»Samo tri mesece na leto,« je bil Magdin glas vztrajen in proseč obenem, »nekdo pač mora skrbeti za cerkev.«
Po nekaj tednih se jima je sem pa tja pridružil tudi Ludvik. Pripeljal je rože s Silvinega vrta ali z mestne tržnice, če jih je dobil po primerni ceni. Včasih pa je pomagal tudi pri krašenju in jima kaj svetoval. Obe sta ugotavljali, da ima izreden estetski okus.
Ko sta neke nedelje odhajala od maše, se je Ludvik zapletel v pogovor z znancem. »Mašinca, kako je bila danes cerkev lepo okrašena!« mu je dejal.
Ludvik ni vedel, kaj naj odgovori. Naj pove, da je imel tudi sam prste vmes? Toda preden mu je lahko karkoli odgovoril, je znanec že spremenil temo. »Tudi prav,« si je mislil Ludvik in odhitel za ženo.
»Veš, kaj je dejal Aleš?« je ves navdušen razlagal ženi, ko jo je dohitel. »Mašinca, kako je bila danes cerkev lepo okrašena!«
»Si mu povedal, da smo tokrat, skupaj s Špelo, krasili po tvoji zamisli?«
»Saj niti ni bilo prilike. Le tako mimogrede je omenil.«
»Človek pa le rad vidi, če kdo opazi njegovo delo in trud.«
»Pa tudi hitro opazi, če kaj ni narejeno, ne da bi se – tako mimogrede – zakaj!«
Magda sprva ni razumela, kaj ji je mož hotel povedati, a se je spomnila dogodka v cerkvi ob Silvini smrti. »Res mimogrede,« je rekla in poiskala njegovo roko ter jo močno stisnila. Vso pot do doma sta se nato pogovarjala molče.

Janko Jarc-Smiljan Ognjišče (2015) 12, str. 36

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
Janko Jarc-Smiljan, SAMO ŠE PET MINUT, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
Janko Jarc-Smiljan, MARIJA NA KOLENCAH zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.