Avtor: marko

Pišem vam glede molitve očenaš. Molimo: “ne vpelji nas v skušnjavo …”. To je težko razumeti in prav zato so o tem razpravljali razni teologi v prejšnjih stoletjih.
Mi smo to prošnjo iz molitve prevedli iz latinščine: ne nos inducas (inducere – vpeljati) in tentationem. Ker pa je naš Bog neskončna dobrota, ljubezen in usmiljenje, mislim, da je napaka nastala v prevodih iz aramejščine v latinščino. Španci so ta prevod popravili in molijo skupaj z našim priljubljenim papežem: “y nos dejes caer en la tentación”, to se pravi: ne dopusti, da pademo v skušnjavo. Ni to bolj smiselno?
Bogdan
Iz vašega besedila je očitno, da poznate vsaj nekatere romanske jezike, in bo zato tokrat odgovor malce bolj strokoven, za kar se tistim, ki vas ta način odgovarjanja ne zanima, opravičujem. Četudi smo mi, kot trdite, prevedli očenaš iz latinščine (vulgate), ima standardni prevod Svetega pisma (2006) enak prevod očenaša (“in ne vpelji nas v skušnjavo”), prevod jeruzalemske (katoliške) izdaje Svetega pisma (2010) pa se glasi “in ne vpelji nas v preizkušnjo” (Mt 6,13). Oba omenjena slovenska prevoda sta iz grščine (skušnjava = peirasmós/n/) in ne iz latinščine (skušnjava = tentatio/nem/), čeprav je seveda Jezus učil učence moliti v aramejščini. To pomeni, da je že prevajalec očenaša v grščino imel težave pri iskanju najboljšega izraza, saj je že na prvi pogled ta prošnja zelo nenavadna, saj Bog ne more človeka vpeljevati v skušnjavo in tega tudi Jezus ni mogel učiti svoje učence. Gre namreč za očiten semitizem, kot razlagajo strokovni raziskovalci besedila očenaša, in za prevod navedene prošnje očenaša pravijo: Antični semit ni razlikoval med neposredno vzročnostjo (Bog me preizkuša, me vpelje v skušnjavo) in posredno vzročnostjo (Bog dopušča, da sem skušan). Mi, ki razlikujemo med neposrednim vzrokom in posrednim vzrokom ali dopuščanjem, bi morda raje rekli Bogu: »Ne dopusti, da smo skušani.« Toda mi ne prosimo preprosto, da ne bi bili skušani (se pravi nedovzetni za skušnjave – ta nesmisel bi zanikal vsak pomen življenju, ki je že samo po sebi preizkušnja, polno ‘skušnjav’), ampak prosimo, da naj takrat, ko smo z Božjim dopuščanjem skušani, in torej postavljeni na preizkušnjo ali v skušnjavo, ne popustimo, naj ne pademo v zlo, naj ne storimo greha.
Kaj pa je pravzaprav skušnjava? Skušnjava (latinski temptatio, tentatio ali v grškem besedilu evangelija peirasmós) ima v aramejščini dvojni pomen: nravstvena preizkušnja in povabilo k zlu. Ob tem se takoj pojavi vprašanje: ali nas Bog more zapeljati v skušnjavo, tako da moramo moliti, naj tega ne stori? Ali nas Bog more vabiti v zlo? Očitno ne.
To trdi preprosta zdrava pamet, v svojem pismu pa to potrjuje tudi apostol Jakob: »Blagor človeku, ki stanovitno prenaša preizkušnjo (skušnjavo = tentatio/nem/, peirasmós/n/), kajti ko bo postal preizkušen, bo prejel venec življenja, ki ga je Bog obljubil njim, kateri ga ljubijo. Nihče, ki je preizkušan, naj ne govori: ‘Bog me skuša.’ Boga namreč zlo ne more skušati in sam ne skuša nikogar. Vsakogar skuša njegovo lastno poželenje, ki ga vleče in zavaja« (Jak 1,12-15). K Jakobovemu besedilu dodajmo še Janezovo misel o lastnem poželenju mesa, poželenju oči in napuhu življenja (prim. 1 Jn 2,16), ki človeka vleče in zavaja. Ta tri poželenja nekako vključujejo vse človekove skušnjave, ki navadno prihajajo od znotraj, iz človekove ranjene narave, dednosti, njegovih osebnih ran in življenjskih neuspehov. »Od znotraj namreč, iz človekovega srca, prihajajo hudobne misli, nečistovanja, tatvine, umori, prešuštva, pohlepi, hudobije, zvijača, razuzdanost, nevoščljivost, bogokletje, napuh, nespamet« (Mr 7,21-22). Seveda pa so skušnjave lahko povzročene tudi od zunaj, kar vemo za Jezusa, ki ga je trikrat skušal hudobni duh in ga je Jezus zavrnil (prim. Lk 4,1-13). Sveto pismo uči, da je tudi Jezus bil “preizkušan v vsem, vendar brez greha” (Hebr 4. 15, prim 7,26, 9, 14. Jn 8,46, 2 Kor 5,21; 1 Jn 3,5). Celo apostol Peter je skušal Jezusa, ko je ta napovedal svojo smrt, in Jezus ga je zavrnil in mu rekel ‘satan’ (Mt 16,23), kar pomeni zapeljivec, skušnjavec.
Iz Jakobovega pisma in drugih svetopisemskih navedkov je jasno, da vsebuje izraz ‘skušnjava’ v Svetem pismu dva pomena: tako “zavajanje v zlo, v greh” kakor tudi “nravstveno preizkušnjo”. Naša poželjivost – ali preplet naših neurejenih teženj, ki jih stalno nosimo v sebi – kot pravi sveti Jakob, nas zavaja v zlo, nikoli pa nas v zlo ne zavaja Bog, kajti od Boga izhaja samo dobro. On je absolutno dobro! Toda Bog more – z dobrim namenom – dopustiti, da smo preizkušani, to je postavljeni na preizkušnjo. Kaj je vreden človek, ki ni preizkušan? V preizkušnji se lahko povzpne do bitja, ki samo soustvarja svojo večno usodo. Preizkušnja je pravzaprav tkivo našega življenja. Od tod njegova veličina in velikanska odgovornost!
Morda vam je znano, da je v zadnjih letih tudi pri nas bilo kar nekaj predlogov, da bi spremenili slovenski prevod omenjene vrstice v očenašu, predvsem ob pripravi novega misala, nove mašne knjige, na koncu pa je obveljal dosedanji prevod.
Za nas molivce je najbolj pomembno, da vemo, da ima beseda skušnjava dve plati, dve vsebini. Ena se nam kaže kot povabilo k zlu, druga pa je predvsem preizkušnja naše ljubezni; k prvi nas Bog ne more vpeljevati, druga, in ta je mišljena v očenašu, pa pomeni Božje zaupanje v nas, da smo se, kljub preizkušnjam (skušnjavam) in prav zaradi njih sposobni odločati za ljubezen do Boga, bližnjega in samega sebe. In prav za to pravilno odločitev, to zmago v skušnjavah prosimo v očenašu. Očeta prosimo, da bi nas obvaroval padca v skušnjavi.

V. Škafar, Pisma, v: Ognjišče 1 (2015), 48.

Jezusa naj bi priznali vsakokrat, ko zapišemo datum. Vsa naša zgodovina se namreč sklicuje na njegovo rojstvo, čeprav mi, v Sloveniji uradno pišemo pred našim štetjem (mimogrede: tudi to me zanima, zakaj smo samo mi Slovenci tako moderni – ali še kje na svetu izogibajo Kristusovega rojstva kot zgodovinskega mejnika). Zanima me, kako bi lahko odgovoril prijateljici, ki me sprašuje, kako ji lahko zatrdim, da so davne svetopisemske zgodbe o Jezusu resnične? Kako lahko zavrnemo trditve, ki so se že večkrat pojavile v zgodovini, da Jezus sploh ni živel? Pravi, da je sumljivo to, ker je večina starih pisnih pričevanj o Jezusu krščanskega izvora. Pozornost rimskih oblastnikov, ki so se zelo bali uporov med ljudstvom, je bila usmerjena bolj na Jezusove učence, kot pa na Jezusa samega. Kakšne zanesljive dokaze o Jezusovem življenju torej imamo? Omenila mi je tudi teorijo tajnega dogovora, ki naj bi potrjevala, da je bilo Jezusovo življenje utvara. Prvi kristjani naj bi imeli bujno domišljijo, njihovo oznanjevanje resnice je slonelo na laži, bili pa so trdni in niso prelomili dogovora in niso povedali resnice, za te izmišljene zgodbe so bili pripravljeni tudi umirati in njihova potegavščina je ves zahodni svet tako prepričala, da je na tej utvari utemeljil svoj koledar. Povedal sem ji, da je imelo njegovo življenje silen vpliv, zato so ga preučevali natančneje kot življenje drugih ljudi. Potemtakem ne preseneča, da so nekateri pisci poskušali izpodbijati temelje krščanske vere. Toda tudi danes naletimo na ljudi, ki ne sprejemajo pogledov Cerkve, ne morejo pa zanikati dejstva, da je Jezus živel. Mnoge nekrščanske pisatelje je prevzela njegova osebnost in napravila nanje globok vtis. Lepo vas prosim, če bi mi lahko napisali kaj več o tem, kako naj danes, sredi modernega sveta, nekomu utemeljim, da je Jezus zgodovinska oseba in ne utvara.
Jože
Leta 1961 je italijanska arheološka odprava v Cezareji ob morju odkrila kamnito ploščo z zanimivim napisom. Zaradi obdelave so druge štiri vrste besedila poškodovane. Na fotografijah se razločno vidita dve imeni: Tiberij in Poncij Pilat, ime rimskega cesarja (14-37) in njegovega namestnika za provinco Judejo (26-36). Po vseh rekonstrukcijah napisa, naj bi se ta v prevodu glasil: »Poncij Pilat, prefekt Judeje, je za ljudstvo Cezareje posvetil to svetišče v čast Tiberiju.« Sklepajo, da je ta plošča prvotno imela častno mesto v Tiberijevem templju. V kamen vklesani napisi imajo veliko zgodovinsko vrednost, saj pričajo neposredno o času, ko so bili narejeni, kar pa je bilo zapisano s črnilom na papirus ali pergament, se je v večini primerov ohranilo, če se je, le s prepisovanjem. V besedilu nicejsko-carigrajske veroizpovedi stojijo besede o Jezusu: »… pod Poncijem Pilatom je trpel in bil v grob položen«. Podobno pravi Apostolska vera. O tem, da sta cesar Tiberij in njegov prokurator Poncij Pilat zgodovinski osebi, nihče ne podvomi. Poncij Pilat ni bil niti kristjan, kaj šele svetnik, pa se njegovo ime omenja v veroizpovedi. Vendar se zdi, da je prav v tem omenjanju rimskega visokega uradnika modrost krščanskega izročila. Jezus sam ni bil oseba iz visoke družbe, ni postavljal ne svetišč ne palač z napisi, da bi tako pustil sled za seboj, le učence je učil in pripravljal za oznanjevanje »kraljestva«. Pred smrtjo pa se je srečal s takrat najvišjo imperialno avtoriteto, Pilatom, ki je imel oblast podanike obsojati na smrt.
Ali je Jezus zgodovinska osebnost?
V letih po končani 2. svetovni vojni so bili pri nas učbeniki za zgodovino pisani po sovjetskem vzoru. V pregledu zgodovine starega veka je pri rimskem obdobju prvega stoletja ‘našega štetja’ pisalo tudi tole: »V tistem času je v Judeji baje živel neki Kristus.« Danes so zelo redki strokovnjaki v našem svetu, ki bi dvomili o zgodovinskem obstoju Jezusa iz Nazareta. Ne glede na to ali je zgodovinar veren ali ateist. Tudi vedno bolj temeljito poznavanje judovstva in helenizma v 1. stoletju potrjuje pristnost tako novozaveznih podatkov, kot zapisov o Kristusu, ki so se ohranili v delih judovskih in poganskih rimskih kronistov tistega časa. Posebno prepričljive so tiste poteze v ravnanju in govorjenju Jezusa iz Nazareta, kjer se Jezus na avtentičnem ozadju mišljenjskih in duhovnih gibanj svojega judovskega okolja izpostavi s popolnoma nepričakovanimi izjavami.
Naj bo za zgled Jezusova razlaga o tem, kaj pomeni ‘bližnji’ v zapovedi, ki pravi, da je treba ljubiti svojega bližnjega (3 Mz 19,18; Lk 10,27). Kontekst Mojzesove postave nedvoumno pravi, da je bližnji tisti, ki pripada krogu sorodnikov, kvečjemu narodu oz. skupnosti tistih, ki častijo edinega Boga. (‘Tujec’ v tem kontekstu pomeni Nejuda, ki pa je del skupnosti, ne inozemec, ki bi po naključju zašel med Jude.) Jezus temu ne oporeka, vendar postavi stvari na glavo s tem, ko z zgodbo o žrtvi obcestnih razbojnikov pove nekako takole: »Ti bodi bližnji človeku, ki potrebuje tvojo pomoč, četudi je med vama tako velik prepad, kot je v odnosih med Judi in Samarijani. Pa ne smeš tega delati, kot da izpolnjuješ zoprno dolžnost, ampak z iskrenim sočutjem in srčno dobroto« (prim. Lk 10,25-37). Ni verjetno, da bi kdo prišel do takega nauka z ‘bujno domišljijo’. Bolj kaže na enkratno in edinstveno osebnost, ki je pisca tako prevzela, da hoče te besede posredovati še drugim. Nikakor ne poskuša ugajati splošnemu okusu.
Sami ugotavljate, da obstajajo ljudje, “ki ne sprejemajo pogledov Cerkve”, vendar priznavajo, da je Jezus zgodovinska oseba. Tu se težave šele začnejo. Vse krščanstvo ne bi imelo nobenega smisla, če bi bil Kristus izmišljen lik, zgolj mit. Tega se je dobro zavedal evangelist Luka, zato je opis delovanja Jezusovega predhodnika uvedel z naštevanjem takratnih vladarjev ( prim Lk 3,1 sl.). Tisto o ‘tajnem dogovoru’ in ‘potegavščini’ ni resno govorjenje. Pomislimo samo na tisoče mož in žena, ki so šli v smrt zaradi svoje vere, da je Jezus Božji Sin in Odrešenik. In še danes se to dogaja. Seveda to zelo resnično in dobesedno krvavo resno dejstvo ni samo v prid resnici, da je resnično živel, ampak še bolj govori o tem, kaj je bil, kaj je bilo in je njegovo poslanstvo v svetu.
Da je Jezus bil rojen, da je umrl nasilne smrti pod prokuratorjem Pilatom, s tem se zgodovinarji brez težave strinjajo, o podrobnostih pa je že teže priti do kake jasne slike. Res je, najvažnejši viri o Jezusovem življenju so krščanski. Zgodovinar, veren ali neveren, jih mora upoštevati in biti pri tem kritičen. Zapisani evangeliji niso sistematično pripravljeni življenjepisi. Evangelisti so hoteli zapisati krščansko oznanilo o Jezusu. Njihov namen je bil ogreti srca za Jezusa, da bi ga priznali, mu zaupali, častili Očeta … Besedila Nove zaveze so verska, ne pa strokovno zgodovinska. Ko evangelisti pišejo o dogodkih iz Jezusovega življenja pred tisto veliko nočjo, ko je bil umorjen in pokopan, jih vidijo v luči svoje vere, da je ta človek po resnični smrti z Božjo močjo vstal in živi. To je vera o Božjem Sinu, ki je postal človek in ostal Bog, o nemočnem človeku, ki je z Božjo močjo premagal smrt, ki je nase sprejel težo in umazanijo grešnega človeštva, da bi vse ljudi rešil. Evangelisti to vero brez pomisleka »projicirajo« tudi na Jezusa in njegovo delovanje pred vstajenjem. Te vstajenjske vere zgodovinar kot tak ne more in ne sme upoštevati med svojimi podatki.
Jasno je torej, da so pisci, ki so svoje delo opravili trideset, štirideset ali petdeset let po dogodkih, bili ljudje, ki so o Jezusu vedeli in verjeli veliko več, kot more ugotoviti zgodovinska stroka. Za stroko tudi ne bo zmanjkalo vprašanj, zakaj se ‘poročila’ evangelistov tako razlikujejo in jih pogosto ni mogoče uskladiti med seboj. Celo to ni jasno, kako je potekal sodni proces pred judovskim in pred rimskim sodiščem in kakšna je bila prava osnova za smrtno obsodbo. A verniki se kot verniki zanašamo na pričevanje tistih, ki so se z njim srečali po vstajenju. Apostol Peter pravi v svojem govoru v Cezareji: »Bog pa ga je obudil tretji dan in mu dal, da se je očitno prikazoval, ne vsemu ljudstvu, temveč pričam, ki jih je Bog vnaprej izbral, nam, ki smo z njim jedli in pili, potem ko je vstal od mrtvih« (Apd 10,40-41). Kristjani nismo zato, ker verjamemo, da je Jezus iz Nazareta zgodovinska oseba, ampak zato, ker verujemo tem pričam in verujemo, da smo sami vstopili v kontinuiteto z njihovim pričevanjem. Da smo zdaj tudi mi priče, da je vstal in je rešitelj za celotno človeštvo. Kaj pa more tu reči zgodovinar? Charles Dodd takole piše v svojem delu Začetnik krščanstva: »Te ljudi je nekaj spremenilo. (…) Tu imamo resničen ‘zgodovinski dogodek’. V življenju teh ljudi je to vrh prejšnjih dogodkov, ki so jih ohranili v svojih spominih na Jezusa, in ustvarjalno izhodišče za nove vrste dogodkov; te je svet kmalu spoznal. To je iz njih napravilo nove ljudi, toda pomenilo je tudi rojstvo novega občestva« (str. 132 sl.).
Kaj pa štetje ‘pred Kristusom’ in ‘po Kristusu’?
V Jezusovem času in še dolgo potem je bilo uradno štetje let od ustanovitve mesta Rima – ab urbe condita (753 pr. Kr.). V Svetem pismu naletimo na selevkidsko štetje od ustanovitve kraljestva (312 pr. Kr.). Kristjanom je bilo od vsega začetka jasno, da se noben drug dogodek v zgodovini po pomenu za človeški rod ne more primerjati z učlovečenjem Besede, vendar se jim spočetka ni zdelo potrebno uveljaviti novo štetje. Za začetnika krščanskega štetja let velja menih Dionizij Exiguus, ki je v leta 525, torej že v srednjem veku, po podatkih v Svetem pismu izračunal, koliko let naj bi preteklo od Kristusovega rojstva. Le počasi se je to novo štetje uveljavilo v tedanji krščanski Evropi. Danes ugotavljajo, da se je menih pri svojem računanju zmotil za nekaj let in je bil Jezus najbrž rojen 6 let ‘pred Kristusom’. Pri nas so takoj po drugi svetovni vojni uveljavili novo označevanje let, štetja samega pa niso spremenili. Danes je pr. n. št. in n. št. pri nas splošno uveljavljeno, medtem ko je v zahodnem svetu še dosti razširjeno B. C. (ali BC) in A. D. (ali AD), torej before Christ (pred Kristusom) in Anno Domini (leta Gospodovega). Svoje posebno štetje let so Judje in muslimani obdržali predvsem na verskem področju, sicer pa so se po vsem planetu prilagodili koledarju in štetju let, ki sta domača v Evropa in Ameriki. Celo Ljudska republika Kitajska je zavrgla posebni kitajski koledar in sprejela ‘zahodni’ koledar in naše štetje let. To pa ne pomeni, da so sprejeli tudi krščansko označevanje tega štetja. Večkrat se srečujem z judovskim pisanjem datumov in tam v angleško pisanih delih vidim, da dosledno pišejo ‘B.C.E.’ (before common era) in ‘C.E.’ (common era). To je lahko razumeti, saj Jezus iz Nazareta za Jude ni Mesija (= Kristus), iz praktičnih razlogov pa je dobro imeti z drugimi narodi skupno štetje let. Zdaj se tudi v Evropi vse bolj kaže tendenca, celo pri BBC (British Broadcasting Corporation), da bi opustili krščansko označevanje in se oprijeli nevtralnega. Tako kot razpela v šolah, muslimanske rute in druga znamenja te ali one vere naj bi iz javnosti izginilo tudi to znamenje, da ne bi bil prizadet nihče, ki mu Kristus ne pomeni edinstvenega mejnika v zgodovini. Torej ne drži, da imamo samo Slovenci ‘nekrščansko’ označevanje zgodovinskih letnic. Štetje pa se seveda nanaša na Kristusa, naj to kdo priznava ali ne.
PEKLAJ, Marijan. Ognjišče (2013) 01, str. 52

Pozdravljeni. Po tretjem otroku in 37 letih sva se z ženo odločila in že realizirala kontracepcijo z operativno sterilizacijo. Zanima naju, če je to greh. Najlepša hvala za odgovor.
Karel
Najprej lepa hvala za zaupanje in iskrena čestitka vam in ženi k odločitvi za tri otroke, ki vas gotovo osrečujejo in duhovno bogatijo. Iz vprašanja sklepam, da vam je znan nauk katoliške Cerkve o kontracepciji in tudi to, da Cerkev sprejema in po usposobljenih strokovnjakih spodbuja predzakonce in zakonce k spoznavanju in k uvajanju v naravno urejanje spočetja. Seveda pa naravno urejanje spočetja predpostavlja zdravje in predvsem brezpogojno ljubezen, ki vključuje iskreno in zaupno komunikacijo ter odgovorno in ljubeče sodelovanje obeh zakoncev. S problemom urejanja spočetja oz. odgovornega starševstva se srečujejo vsi zdravi zakonski pari, saj z urejanjem spočetja izključujejo splav, ki ga ima katoliška Cerkev za veliki greh, za umor še nerojenega otroka. V moralni teologiji razlikujemo abortivno in neabortivno kontracepcijo, pri prvi gre za onemogočanje ugnezditve že oplojenega jajčeca, pri drugi pa za preprečitev oploditve. Čeprav cerkveni nauk nasprotuje vsakršni kontracepciji, sta abortivna in neabortivna neprimerljivi, saj že izraz abortivna pomeni, da gre pri prvi za abortus (splav), pri drugi pa za preprečitev oploditve. Pri operativni sterilizaciji gre sicer za neabortivno toda trajno kontracepcijo, ki izključuje možnost, da bi lahko nastopila za zakonski par nova priložnost za drugačno svobodno odločitev. Operativna sterilizacija ni po katoliškem nauku samo moralno vprašljiva kot vsaka kontracepcija, ampak je greh tudi zato, ker trajno onemogoča zakoncema, da bi tudi na spolnem področju zaupala v možnost novega začenjanja. Zato se krščanska zakonca v običajnih okoliščinah ne smeta odločiti enkrat za vselej, koliko otrok bosta imela. Odgovorno starševstvo v polnem pomenu besede pomeni stalno odprtost pred Bogom, ki lahko vključuje v novem položaju drugačen odgovor glede števila otrok. Sterilizacija tako odprtost onemogoča, ker ima več ali manj trajne posledice. Vsi pa dobro vemo, da je lahko vsak dan tako za posameznika, kot tudi za zakonski par, nova milostna priložnost.
Vinko Škafar

Ognjišče (2013) 01, str. 55