Misijonska vas
Na prireditvi Misijonska vas v okviru Misijonskega središča Slovenije vsaki dve leti na ogled postavijo življenje, delo in uspehe slovenskih misijonarjev s celega sveta. Obiskovalci imajo možnost spoznavati kulturo, jezik, običaje in tudi razmere, kakršne vladajo v posamezni deželi.
Za pristen stik z življenjem v misijonskih deželah poskrbijo misijonarji, ki se udeležijo prireditve. Tako je na raznih delavnicah in predstavitvah možno stopiti v stik z misijonarji, jih povprašati o njihovem delu ali jim zgolj stisniti roko. Na ogled je bila postavljena tudi časovnica z vsemi slovenskimi misijonarji do danes, na misijonski tržnici pa je bilo možno kupiti pristne in unikatne izdelke iz misijonskih dežel.
Letošnja Misijonska vas je poseben poudarek namenila delu na Madagaskarju. Temu primerno je prireditev požela posebno pozornost, saj sta bila osrednja gosta na prireditvi Peter Opeka in Tone Kerin, oba misijonarja na Madagaskarju.
S to prireditvijo nam želijo organizatorji približati delo slovenskih misijonarjev po svetu in pokazati, kje in na kakšne načine se borijo z revščino, pomanjkanjem in zapuščenostjo ter približati to realnost tudi nam, ki živimo v izobilju, čeprav se tega pogosto ne zavedamo.
piše in fotografira: Matej Erjavec [matej.erjavec@ognjisce.si]
Ognjišče (2015) 11, str. 124
Ne pusti me samega v zadnjih urah mojega življenja.
Fotografija malega Davida v materinem naročju in z dudo v ustih je obšla svet in postala nekakšen simbol sinode o družini (4. do 25. oktobra 2015), ki oktobra poteka v Vatikanu. Pred začetkom zasedanj se je družina sešla s papežem Frančiškom, ki je blagoslovil malega Davida. »Komaj ga je zagledal, je papežev obraz zasijal od veselja,« je dejala Davidova mama, Patrizia, ki z možem Massimom že enajst let misijonari. Oba sta člana neokatehumenske skupnosti, povabilo na sinodo pa sta prejela na nizozemski naslov, kjer delujeta kot družinska misijonarja. Mali David je dvanajsti otrok zakoncev, ki sta doma iz Rima. Po maminih besedah je David prvi dan na sinodi odlično prestal, saj je samo enkrat zajokal, med popoldanskim zasedanjem pa je mirno spal.
Album, na katerem so posnete pridige papeža Frančiška ob spremljavi rock glasbe, ki so jo skomponirali italijanski rock glasbeniki, bo kmalu objavljen na iTunesu. Album nastaja s podporo in s spremljanjem Svetega sedeža. Glavni producent in umetniški vodja je Gulio Neroni, ki je že bil angažiran v podobnih projektih. Gre za posnetke pridig sv. Janeza Pavla II. in Benedikta XVI. V tem primeru je glasba predstavljala dela znanih avtorjev klasične glasbe. Tokrat pa se je Neroni odločil za sodobno obliko in povabil k sodelovanju italijanskega glasbenika Toniya Pagliuca, vodja glasbene skupine Le Orme, ki je bila v sedemdesetih letih v Italiji zelo popularna kot predhodnica progresivnega rocka. Pagluca je še dejal, kako je to povabilo sprejel z navdušenjem in da je zanj predstavljalo umetniški izziv. Objavljen je že singl, ki nam lahko pokaže, kaj lahko pričakujemo. Gre za pesem Wake Up! Go! Go! Forward! (Zbudi se! Pojdi! Pojdi! Naprej!), ki vsebuje tudi papeževo pridigo v angleščini, izrečeno med njegovim obiskom Južne Koreje.
Litanija je grška beseda in pomeni prošnja. Od vseh litanij, ki jih molimo pri javnih in zasebnih ljudskih pobožnostih, so najstarejše prav litanije vseh svetnikov. Razvile so se iz starih molitev na začetku maše: mašnik je molil prošnje, verniki pa so odgovarjali “usmili se nas” ali “prosimo te, usliši nas”. Prvi del litanij z imeni svetnikov se je razvil kasneje. Sedanje litanije niso bistveno drugačne od tistih, ki so ti ostale spominu. Število svetnikov je ostalo skoraj enako, nekatere, ki so bili manj znani, so izločili, dodali pa so nekaj novejših. Razporejeni so po ‘kategorijah’: očaki in preroki, apostoli in učenci, mučenci, škofje in učitelji, duhovniki in redovniki, laiki; na koncu sta dve skupini ‘klicev’. Litanije vseh svetnikov se molijo tudi pri krstnem bogoslužju na velikonočno vigilijo in pri nekaterih obrednih mašah. (sč)
Mož je trpel neznosne bolečine. Priklenjen je bil na posteljo in se komaj premikal. Vedel je, da ima raka, a misel na smrt je odganjal. Bal se je umreti, rešitve pa ni bilo. Tisto, česar se je najbolj bal, je bilo vedno bliže. Od bolečin in iz strahu je že tri dni in tri noči neprestano vpil. Bilo je grozljivo za ženo in sina, ki sta ga morala poslušati, a mu nista mogla pomagati. Po treh dneh se je možu zdelo, da je padel v brezno. Utihnil je in se vprašal, kaj se je pravzaprav zgodilo. V obupu je tolkel z rokami okrog sebe in njegova roka je zadela ob sinovo glavo. Ta je zagrabil očetovo roko in jo stisnil k sebi. V tem trenutku je umirajoči pogledal sina in objokano ženo. Postalo mu je žal, da jima povzroča tolikšno bolečino. Rad bi jima povedal, da mu je žal, toda ni mogel spraviti glasu iz grla. Naenkrat se je umiril. Preplavilo ga je spoznanje: ko bom umrl, jima bo nekoliko laže, ker nista mirna! Ob tem spoznanju mu je odleglo. V svojem trpljenju je odkril vsaj nekoliko smisla. Bolečina se mu je zazdela znosna, strah pred smrtjo pa je popustil. Smrt ni imela več moči nad njim. Čez dve uri je mirno izdihnil.
15. 10. 2015 je v športni dvorani Zavoda sv. Stanislava potekala vsakoletna prireditev Ritem srca. Znova se je pokazalo, da so Slovenci, ki jim je blizu duhovna ritmična glasba, lačni takšnih dogodkov. O tem sta pričala polna dvorana in vzdušje skozi celi dve uri prireditvenega programa.
Sredi novembra so pogani našega podnebnega pasu obhajali nekak praznik v zahvalo za letino. Ko so sprejeli krščanstvo, razlaga narodopisec dr. Niko Kuret, se je to praznovanje ohranilo, le da so mu dali novo vsebino in ga povezali sv. Martinom († 397), ki je bil nadvse priljubljen in češčen svetnik. Njegov god je bil v zgodnjem srednjem veku začetek adventnega postnega časa, spokorna priprava na božič, kakor je štiridesetdanski post priprava na veliko noč. Adventnega posta vesoljna Cerkev nikoli ni ukazovala, zato se je pozneje umaknil novemu pojmovanju adventa. Kot Cerkev o pustu, na pragu strogega postnega časa, dovoli tudi obilne pojedine, tako je bilo tudi z godom sv. Martina na pragu adventnega posta. Tega posta ni več, gostije pa so ostale, torej je Martinovo res nekak jesenski pust. (sč)