Maksimilijan Jezernik
“Svojim domačim sem novomašni blagoslov podelil po vatikanskem radiu.”
»V mojem življenju je imela pomembno vlogo podobica Srca Jezusovega. Pri begu od doma, kjer me je okupator že iskal, sem naletel pri Litiji na obmejno nemško stražo. Preiskava je bila neizogibna. Ker na vprašanja nisem znal odgovarjati ne po slovensko ne po nemško, sta stražarja napravila osebno preiskavo. V nahrbtniku sta našla suho sadje, kruh in nekaj obleke. Nenadoma pa se je vojak nasmehnil, ko je našel v mojem žepu košček papirja. Prepričan je bil, da bodo osebni podatki o tem mutcu. A kaj je našel? Podobico Srca Jezusovega, ki mi jo je pri slovesu stisnila v žep mama. Smeh se je spremenil v pomilovalni prezir, ki ga je izrazil z besedami: “Pojdi, slovenski osel, naprej!”« To prigodo je pisateljici Zori Tavčar v pogovoru za tržaško Mladiko povedal Maksimilijan Jezernik, ki je med drugo svetovno vojno ob nemški okupaciji Štajerske študiral v Rimu. Študij je končal s trojnim doktoratom: iz filozofije, teologije in civilnega prava. Ostal je v Rimu in opravljal številne odgovorne službe. Nazadnje je bil ‘oče’ in rektor slovenskega papeškega zavoda v Rimu. Predstavljamo ga ob njegovem odhodu v večno domovino.
Zibelka mu je tekla na Gornji Ponikvi pri Žalcu v trdni kmečki družini Kresnikovih. Rodil se je 22. februarja 1922. Družino, v kateri je bilo devet otrok iz dveh očetovih zakonov, je povezovala globoka vera. Maksimilijan je bil bister učenec in tudi kmečko delo ga je veselilo. Oče ga je izbral za svojega naslednika na kmetiji, zato je nerad sprejel predlog domačega župnika na pobudo bogoslovca Ivana Zupanca, ki je pri njem odkril duhovniški poklic, naj ga pošlje na gimnazijo v Maribor. V štajerski prestolnici je ostal sedem let, zaradi vojne pa je moral zadnji, osmi letnik in maturo opraviti v Ljubljani. Brez oklevanja se je odločil za bogoslovje. Skupaj z nekaj drugimi mariborskimi bogoslovci je bil sprejet v zavod Propaganda Fide v Rimu in se vpisal na teološko fakulteto papeške univerze Urbaniana, kjer je zaključil študij z dvojnim doktoratom. Mašniško posvečenje je prejel na veliko noč, 17. aprila 1949. »Naslednji dan sem pel novo mašo v zavodu in podelil novomašni blagoslov domačim po vatikanskem radiu.«
Takoj po končanem študiju je postal profesor na univerzi Propaganda Fide ter podravnatelj zavoda, leta 1966 pa je postal njegov rektor, leta 1974 pa še tajnik papeške univerze Urbaniana. Ta univerza ima v misijonskih deželah veliko pridruženih visokošolskih ustanov. Jezernik je v petdesetih in na začetku šestdesetih let kot študijski delegat obiskal veliko misijonskih dežel (svoja doživetja je zbral v knjigi Rim, Atene, Nairobi). Zelo močno je bil povezan z rimskimi Slovenci. Ko so leta 1963 ustanovili društvo ‘Slomšek’, je bil od vsega začetka njihov duhovni asistent in urednik glasila društva Med nami. Bil je duša društvenega dogajanja, vabil je slovenske škofe na društvene shode ali kot mašnike k mesečni nedeljski sveti maši. Za rimske Slovence so bili nepozabni letni izleti v okoliške rimske hribe.
Ko je kot mlad bogoslovec med vojno prišel v Rim, je videl, da imajo številni narodi v večnem mestu svoje študijske zavode. Vedno bolj je čutil potrebo, da tak zavod dobimo tudi Slovenci. Zamisel se je začela uresničevati po prvem obisku škofa Antona Vovka leta 1960. O ustanovitvi zavoda za mlade slovenske duhovnike, kjer bi lahko bivali in študirali na rimskih univerzah, se je pogovarjal s p. Antonom Prešernom, ki je bil ugledna in vplivna osebnost. Dosegel je, da je bil 22. novembra 1960 uradno ustanovljen zavod Slovenik (z uradnim imenom Collegium slovenum in Urbe). Prvi rektor je bil p. Prešeren, po njegovi smrti (7. marca 1965) pa ga je nasledil Maksimilijan Jezernik. Med rojaki po svetu je dobil donatorje in z njihovo pomočjo je kupil hišo na Apijski cesti, ki so jo obnavljali in dograjevali, da so lahko leta 1973 Slovenik slovesno blagoslovili. Dosegel je, da je postal papeški zavod z vsemi pravicami, ki sledijo iz tega naslova. Prijazno hišo so s svojimi deli obogatili mnogi slovenski umetniki. Slovenik je postal prijetna oaza domovine v večnem mestu, kjer so poleg stanovalcev-študentov našli zavetje tudi slovenski romarji. Največji dan za Slovenik in njegovega rektorja je bil 22. november 1990, ko ga je ob njegovi 30-letnici obiskal papež Janez Pavel II., ki je maševal v kapeli Marije Pomagaj, Kraljice Slovencev, zavetnice zavoda.
Maksimilijan Jezernik je opravil pomembno nalogo kot postulator v postopku za razglasitev božjega služabnika škofa Antona Martina Slomška za blaženega. Zavzel se je za prevajanje vsega gradiva v italijanščino. Vesel je bil, ko je videl, da njegovo prizadevanje rodi sadove. 19. septembra 1999 je bil med množico 200.000 ljudi na Betnavski poljani eden najsrečnejših, ko je zaslišal papeža Janeza Pavla II.: »S svojo apostolsko oblastjo dovoljujemo, da se častitljivi božji služabnik Anton Martin Slomšek odslej imenuje blaženi …« Tako se je uresničilo voščilo njegove mlade sorodnice ob zlati maši na Pónikvi nekaj mesecev prej: »Nam Pónikva s Slomom rodila je svetnika, / a Pónikva pri Žalcu njegovega glasnika. / Ob jubileju zlatem Vam Bog je dal radost, / da smeli doživeti ste Slomškovo svetóst.« Zdaj je izpolnjena tudi njena želja, s katero se pesmica konča: »A ko življenjska knjiga nekoč se Vam zapre, / naj v družbi s svetim Slomškom se večnost Vam odpre.« Rektor Slovenika je Maksimilijan Jezernik ostal do leta 2001, v naslednjih letih je vedno bolj oglašala bolezen, ki ga je leta 2012 pripeljala v Dom sv. Jožefa v Celju, kjer je svetilka njegovega življenja 21. aprila 2015 ugasnila v 94. letu zemeljskega popotovanja.
S. Čuk, Maksimlijan Jezernik. “Svojim domačim sem novomašni blagoslov podelil po vatikanskem radiu”: Pričevanje, v: Ognjišče 6 (2015), 38-39.
Temeljna listina drugega vatikanskega koncila je Dogmatična konstitucija o Cerkvi. Potem ko razgrne nauk o hierarhični ureditvi Cerkve in o službenem duhovništvu (papež, škofje, duhovniki, diakoni), posveča četrto poglavje vernikom-laikom in razlaga njihovo duhovniško službo, podeljeno pri krstu, ki ji pravimo »splošno duhovništvo«. Nauk koncila na kratko povzema Kompendij Katekizma katoliške Cerkve, ko razlaga, v kakšnem smislu je božje ljudstvo deležno Kristusove trojne službe. »Božje je deležno Kristusove duhovniške službe, kolikor so krščeni posvečeni s Svetim Duhom, da darujejo duhovne daritve; deležno je njegove preroške službe, kolikor se z nadnaravnim verskim čutom neomahljivo oklepa vere, se vanjo poglablja in jo izpričuje; deležno je njegove kraljevske službe, ko posnema Jezusa Kristusa, ki je kot kralj vesoljstva postal služabnik vsem, zlasti ubogim in trpečim« (155). To veliko dostojanstvo kristjanov zelo poudarja papež Frančišek
Težko bi odgovoril, če Vaši starši ravnajo prav ali narobe, ker ne vem, koliko ste dejansko stari in kakšne so okoliščine. Predvidevam, da imate osemnajst let, glede na to, da ste zapisali da ste sedaj polnoletni. Mislim pa, da to ni niti tako pomembno, ali imajo prav ali ne, ker z odgovorom na to vprašanje ne bi rešili prav nič. Kolikor razumem vaši starši nimajo nobenih trdnih argumentov, da vam ne bi zaupali. V primeru težav v šoli, vedenjskih težav…, je povsem razumljivo, če starši svojemu otroku ne zaupajo povsem in so v dvomih glede njegovega zavedanja osebne odgovornosti. Glede na vaše pismo sklepam, da ste bili neproblematičen in vzoren otrok, ki je spoštoval svoje starše in jih še vedno. In prav je tako. Vendar bi med starši in hčerko vaše starosti nujno moral potekati določen konstruktiven dialog in skupno iskanje rešitev. Brez pogovora in bližine starši zelo težko ohranjajo pristen notranji stik z otrokom, zato je ta dialog izredno pomemben. Otrok se seveda odgovornosti ne more naučiti, če mu je starši v primerni meri na dajo v njegove roke. Nevarnost avtoritativne ali permisivne vzgoje bi lahko ponazorili z mokrim milom v roki: če je dlan preveč razprta milo spolzi iz dlani, če pa ga poskušamo preveč stisniti, pa prav tako pade na tla.
Šest ljudi, ki so odrasli v istospolnih zvezah je na ameriško vrhovno sodišče vložilo predlog, ki naj sodnike odvrne od uzakonitve istospolnih porok. V njem so navedli svoje izkušnje iz otroštva. Dawn Stefanowicz, ki je odraščal z dvema bratoma in istospolnim očetom ter njegovimi številnimi ljubimci, je dejal: »Nisem imel otroštva.« Denise Shick pa je dodala: »V mojem domu ni bilo varnih meja.« Povedala je, da je njen transspolni oče za njo vohunil, ji kradel obleke ter skušal postajati kakor ona. Ko se je iz dekleta razvila v žensko, je hotel biti prav takšen kot je ona.
Največje zadoščenje za nas duhovnike in za zavedne kristjane je to, da lahko naredimo čim več dobrega, zlasti na duhovnem področju. Vse drugo bo prej ali slej minilo, ostane le ljubezen do Boga in do bližnjega. Taka zgodba, kot je tvoja nam je potrditev, da naše delo ni bilo neuspešno. Odkrila si nam, kako pisana beseda lahko postane trdna opora za naša dobra dela. Takih ‘raznašalk’ božje besede, božje ljubezni, potrebujemo tudi danes in veseli smo, da smo jih imeli vseh teh petdeset let naše ‘zgodovine’ in da jih imamo tudi danes. Brez vas, ‘raznašalk’ Ognjišča, bi naše delo bilo mnogo manj uspešno. Ne mislim samo na tiste ‘raznašalke’, ki po naših župnijah dobesedno prinesejo Ognjišče na domove, ampak tudi tiste ‘raznašalke’, ki prispevate, da je Ognjišče prisotno v vaši družini, vašem domu, vašem okolju. Končno tudi vse ‘raznašalke’, ki vzamete Ognjišče za svoje priljubljeno branje, duhovno hrano, ki vam daje moč, da koristno uporabite svoje življenje, svoje sposobnosti, svoje molitve in žrtve.
V Svetem pismu se beseda ‘svèt’ največkrat uporablja v pomenu ‘misel’, ‘zamisel’, ‘sklep’, ‘načrt’. Bog ima z vsakim od nas določen načrt, ki ga želi uresničiti; kdor hoče svoje življenje v polnosti uresničiti, si mora prizadevati, da bi ta načrt odkrival. V življenju je na poti dozorevanja in rasti k samostojnosti (tudi v veri) veliko prelomnih trenutkov, ko se mora človek odločati: po končani osnovni šoli, maturi, končanem študiju, za odhod iz domačega gnezda … Prav dar svéta je tisti, ki nam hoče pomagati, da bi odkrili pravo pot, da bi spoznali, kakšen je načrt, ki ga ima Bog z nami, da bi prišli do trenutka odločitve, da bi načrtovali prihodnost, razmišljali o jutrišnjem dnevu, da bi premagali zagledanost v sedanjost: kar je ena najhujših bolezni današnjega časa … Potem ko se je človek vzravnal, se ozrl okrog sebe, poiskal bližnjega, mu podal roko v pomoč ali ga prosil zanjo… se oziral v nebo, iskal presežno, duhovno … ga skušnjava današnjega časa spet obrača navzdol, vase … Rešitev išče v čudesih tehnike v svojih rokah, v telefonu, tablici, bralniku, brskalniku — prijateljih na družbenih omrežjih, ne vidi več sočloveka, zdi se mu, da ne potrebuje nikogar, da si lahko sam pričara, kar hoče … v resnici pa je izgubljen in nezadovoljen … še kako potrebuje (na)svèt …
To je dar poguma, vztrajnosti, stanovitnosti (odločnosti) … Učinke in moč delovanja tega daru lahko najbolje vidimo v ravnanju apostolov na binkoštni dan: s kakšno srčnostjo so oznanjali Božjo besedo. (Apd 4,31). Dar moči je nekaj silno dragocenega. Kaj ostane človeku, če mu vzamemo pogum, vztrajnost, stanovitnost … ? Le s težavo se ‘vali’ skozi življenje, vedno je zdolgočasen, mlačen, nesposoben odločne besede, še manj ravnanja, brez notranje moči … Za takega človeka lahko upravičeno rečemo, da je bolnik … je prilagodljiv (posamezniku, nazoru …) … pilatovsko si umiva roke in se z ničemer noče obvezati … vedno se zna izmuzniti, boji se odkrito pokazati, kdo je in kaj se skriva v njem, …spretno krmari med različnimi interesi in ravna tako, da sprejemljivo za obe strani … Dar moči je najbolj učinkovito zdravilo zoper tako bolezensko stanje. Tertulijan, krščanski pisatelj iz prvih stoletij, je Svetega Duha primerjal trenerju (‘vaš trener’), ki igralce pripravlja na napore: »Zlata medalja nima pravega leska, če ni prepojena z znojem. Nič ni mogoče narediti brez žrtve: niti palačinke ni moč narediti, ne da bi žrtvovali jajce …« Drži: najpomembnejše (netivo) gradivo življenja je volja. Kdor ima voljo, prinaša žar tja, kjer je sivina, nekaj novega in domiselnega v okolje, kjer se iz dneva v dan ne zgodi nič novega in je eno samo ponavljanje. Kdor ima voljo, ne hodi po uhojeni stezi, ampak dela novo (svojo); kdor ima voljo, stopa skozi ozka vrata, ker ve, da so prava … Zato je dar moči nekaj silno dragocenega.
Senator iz severne Francije, je prišel v Pariz. V uglednem hotelu je najel sobo ter plačal stroške za mesec naprej. Lastnik ga je vprašal, če rabi potrdilo.
V dneh, ko boste dobili v roke to Ognjišče, bodo v številnih župnijah birme – marsikje so tudi že bile – in marsikateri birmanec bi izrekel podobne besede kot vaš nečak, da je maša dolgočasna, da mu je vera brez veze, da njegovi starši ne gredo v cerkev, razen za veliko noč in božič … Ne bi jih pa veliko moglo reči, da imajo tako botro, kot jo ima vaš nečak. Botro, ki ji je mar vera njenega birmanca. To zelo cenim pri vas in občudujem vaš trud, da bi fantu približali vero.
Med 28 Etiopci, ki so jih pred meseci v Libiji ubili teroristi Islamske države, je bil tudi musliman, ki ni hotel zapustiti prijatelja kristjana. Novico o velikodušnem dejanju in prijateljske ljubezni, ki je premagala versko sovraštvo, je na spletni strani objavil Papeški institut za misijone. Tam so poročali, da je ime ubitega muslimana Džamal Rahman. Obstajata dve verzijo dogodka. Po prvi naj bi se Rahman tik pred smrtjo spreobrnil v krščanstvo. Vendar spletna stran instituta meni, da je verjetnejša druga. Po tej se je Rahman iz solidarnosti teroristom ponudil za talca, ko so zajeli njegovega prijatelja kristjana. Nekateri viri menijo, da je ta njegova žrtev verjetno pripomogla, da so druge kristjane, ki so jih teroristi zajeli, pustili na svobodo. To je bil tudi namen Rahmanovega žrtvovanja. Eden od teroristov, ki je medijem poročal o dogodku, je njegovo dejanje označil za blaznost. Tako je bil Rahman ubit skupaj z drugimi kristjani. Njegova žrtev spominja na dogodek v Mosulu, ko se je lani univerzitetni profesor Mahmud Al ‘Asali postavil v bran preganjanih kristjanov in so ga teroristi ubili. (br)