Avtor: marko

Prvo sveto obhajilo

Napisal marko na 2. avgusta 2015. Objavljeno v Kratki odgovori.

V življenjepisu papeža sv. Pija X. sem bral, da je izdal odlok o zgodnjem prvem svetem obhajilu otrok. Ko sem bil jaz otrok, smo šli k prvemu obhajilu kot prvošolci. Zakaj gredo zdaj šele v tretjem razredu? (Matej)

Res je, papež sv. Pij X. je leta 1910 izdal odlok zgodnjem prvem svetem obhajilu otrok. Dotlej so smeli otroci k prvemu obhajil šele pri trinajstih, štirinajstih letih, po smernicah tega odloka pa morejo prvikrat prejeti sveto obhajilo že pri sedmih letih – takrat, ko znajo ločiti evharistični kruh od navadnega kruha. Povod za ta odlok naj bi bil tudi dogodek iz otroštva tega papeža. Ko je bil pri enajstih letih pri birmi, je škofa vprašal, zakaj morajo otroci tako dolgo čakati na prvo sveto obhajilo, mu je škof odgovoril, da morajo postati dovolj pametni. Mali Bepe Sarto, poznejši papež, ga je presenetil s pametnim odgovorom: »Vem, da je v hostiji navzoč naš Zveličar in da hoče priti v moje srce. Veste vi morda kaj več, gospod škof?« Zakaj danes prelagajo prvo sveto obhajilo na otroke tretjega šolskega razreda? Nekdaj so se vsi otroci na ta ‘najlepši dan’ pripravljali v vernih družinah ob zgledu staršev in odraslih, danes pa je takih družin vedno manj, zato je potrebna daljša priprava v župnijski ‘družini’. (sč)

Papež Frančišek ustanovil tajništvo za komunikacije

Napisal marko na 1. avgusta 2015. Objavljeno v Zanimivosti.

Papež Frančišek je v soboto, 27. junija 2015, ustanovil Tajništvo za komunikacije. Sveti oče je v apostolskem pismu zapisal, da sedanje stanje na komunikacijskem področju in razvoj digitalnih medijev zahtevata reorganizacijo na področju komunikacije Svetega sedeža. Po njegovih besedah je poglavitnega pomena združevanje in enotno upravljanje. To je razlog, da bodo vsi, ki se sedaj na različne načine ukvarjajo s komunikacijo, združeni v nov dikasterij Rimske kurije. Na ta način bo komunikacijski sistem Svetega sedeža vedno bolje odgovarjal na potrebe poslanstva Cerkve. V novi dikasterij bodo vključeni naslednji organi: Papeški svet za sredstva družbenega obveščanja, Tiskovni urad Svetega sedeža, internetni urad, Radio Vatikan, Vatikanski televizijski center, dnevnik L’Osservatore Romano, Vatikanska tiskarna, Fotografska služba in Vatikanska založba. Vsi ti bodo nadaljevali s svojo dosedanjo dejavnostjo, vendar pa se bodo držali navodil novega Tajništva za komunikacije, ki je začelo delati 29. junija, začasni sedež pa ima v zgradbi Radia Vatikan. (br)

Urednikova beležnica avgust 2015

Napisal marko na 30. julija 2015. Objavljeno v Beležnica.

Upamo, da boste v avgustu, ki velja za najbolj počitniški mesec, našli kaj časa zase pa tudi za svojo duhovno rast. Priporočamo vam našo posebno akcijo ob zlatem jubileju Ognjišča, ko vam kar 50 knjig ponujamo po polovični ceni. Več o akciji si lahko ogledate na spletni strani: http://knjigarna.ognjisce.si/PP_50pro_za_50let.html ali pa si knjige ogledate v naših prodajalnah.

V počitnicah vas vabimo tudi na srečanji ob našem zlatem jubileju. Prvo srečanje bo na Uskovnici, drugo pa v Turnišču. Več o njima si lahko preberete na str 16.

Za počitniške dni – pa ne samo zanje – vam priporočamo poslušanje Evangelije na CD-jih. Na teh sodobnih nosilcih zvoka je namreč besedilo vseh štirih evangelijev.

Pri Ognjišču smo izdali kar nekaj knjig, ki govorijo o zakonu in družini. So pa ljudje, ki hodijo za Kristusom kot neporočeni. Te kaj hitro spregledamo pri našem oznanjevanju. Kako je to res, kaže tudi dejstvo, da za te ni veliko knjig, ki bi jim pomagale, da bi kot samski odkrili svojo pot svetosti. Sedaj to vrzel nekoliko zapolnjuje knjiga p. Vitala Vidra So nekateri samski. Knjiga je izšla v zbirki Življenjske smernice, ki želi pomagati v težavah, v katerih se znajde sodobni človek. Vse knjige iz te zbirke – lahko si jo ogledate na spletni povezavi http://knjigarna.ognjisce.si/zivljenjske_smernice.html – so še na voljo in jih lahko priporočite tudi znancem.

Ob 70-letnici konca druge svetovne vojne so Radio Ognjišče, pobuda Resnica in sočutje in Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani spomladi organizirali javne radijske oddaje. Prispevki s teh srečanj so sedaj izšli v zborniku Resnica in sočutje, ki sta ga uredila Alen Salihović in Janez Juhant in predstavlja težko obdobje naše zgodovine na pravičnejši način, kakor ga je doslej predstavljalo režimsko zgodovinopisje.

Malo nenavadno se vam bo zdelo, kar je za nas povsem običajno, da sredi vročega poletja v naše skladišče prihajajo knjige o božiču. Tiskajo jih v tujini s tujimi partnerji in zato smo vezani na njihove roke. Tako z ladjami z daljnega Vzhoda potujejo proti koprskemu pristanišču naslednje knjige: Otrokov prvi božič – knjiga v obliki torbice. Je ‘sestrica’ priljubljenega Otrokovega prvega Svetega pisma. Gre za slikanico, ki malčkom lepo predstavi dogodke ob Jezusovem rojstvu. Kratko besedilo otroka vabi na pot v Betlehem, da poišče novorojenega Odrešenika. Druga knjiga je Božični hlevček. Tudi ta s kratkim besedilom otroku pripoveduje zgodbo o Odrešenikovem rojstvu. Ko pa odpremo zadnjo stran, zagledamo velik prizor Jezusovega rojstva. Tretja je knjiga Svetopisemske zgodbe – božič. Ob njej bodo mali otroci doživeli zgodbo o Jezusovem rojstvu. Ob vsaki zgodbi je deset ‘zavihkov’ z risbami, ki so tudi na veliki sliki in jih otroci tam tudi poiščejo. Tako knjiga s pomočjo ugank približa otroku dogodke ob Jezusovem rojstvu. Drobna knjiga Zgodba o božiču pa vsebuje več stvari: najprej pripoved o božiču v obliki stripa, potem pa še uganke, dejavnosti in naloge za adventni in božični čas.

V knjigarnah Ognjišča v Kopru, Ljubljani, Kranju, Mariboru in na Ptuju lahko dobite učbenike in delovne zvezke za verouk. Prav tako lahko dobite vse dosedanje izdaje Youcata – katekizma za mlade in druge knjige, primerne za poglobitev vere in gradivo za mladinska veroučna srečanja.

Božo Rustja, odgovorni urednik

Rada bi, da bi s fantom delala vse skupaj – tudi šla k maši

Napisal marko na 26. julija 2015. Objavljeno v Pisma.

Sem redna bralka Ognjišča in sem zelo vesela, ko ga dobim in ga lahko začnem spet prebirati.

Imam problem in upam, da mi boste lahko pomagali. Imam fanta (22 let, skupaj sva tri leta in pol), ki ne prihaja iz verne družine. Ko je bil otrok, je hodil vsako nedeljo k maši in še več, zato je dobil odpor do cerkve. Jaz in moja družina pa smo verni in gremo vsako nedeljo k maši. Prve mesece, ko sva bila skupaj, sem mu še rekla, naj gre z mano k maši, potem pa sem si rekla, da ne smeš nekoga siliti, če mu ni do tega. To je tudi sprejel, jaz pa z zelo težkim srcem. Ko sem prebirala Ognjišče (Kako sva se spoznala – letnik 2015), kjer ste opisovali pare – zlasti me je nagovorila zgodba Dragice in Luka –, kako so se spoznali itd., sem mu rekla, naj prebere članek in mi pove, kaj se mu zdi. Odgovoril mi je, da ne smeš vsemu verjeti, kaj piše tam, da novinarji še kaj dodajo. Jaz pa sem pričakovala, da bo rekel, lepo piše, tudi jaz se bom tako spremenil in te podpiral v veri, tudi midva bova delala vse skupaj …To me zelo prizadene, ker jaz rada delam skupaj, karkoli je. Ne vem, kako mu naj mu približam vero? Rekla sem mu, ko bo imel otroke, bo pa moral iti v cerkev, pa je samo pokimal. Res je, da se nekateri fantje, ko dobijo družino spremenijo, samo najbolj hudo je, ker jaz že zdaj trpim zaradi tega.
Že vnaprej hvala za odgovor!
Irma

Menim, da ste se zelo pravilno odločili, da ga ne boste več silili, da gre k maši. Odločitev je popolnoma pravilna, ker krščanska vera temelji na svobodni odločitvi in menim, da s ‘siljenjem’ pri odraslem dosežemo ravno nasproten učinek oz. še slabše, človek lahko dobi odpor … Zanimiv je stavek, ko ste zapisali, da je on to sprejel, vi pa z zelo težkim srcem; kar pomeni, da pravzaprav niste. Menim, da ste lahko pomirjeni, ker je vera nekaj najbolj intimnega in osebnega v življenju posameznika, kar pomeni da ga ni treba prepričevati z razumskimi in drugimi argumenti. Še nihče se ni spreobrnil na podlagi lepih zgodb in razumskih utemeljitev. Lahko sicer vodijo do tega, toda ključna je izkušnja. Podobno, kot bi koga želeli prepričati, da se naj zaljubi (po možnosti v točno določeno osebo) in bi mu dopovedovali, kako je to lepo, prisrčno, nekaj posebnega… Da bi utrdili svoja prepričanja, bi mu pa dali v branje še kakšno romantično zgodbo ali ljubezenski roman. Močno dvomim, da bi se kdo na podlagi tega zaljubil. Podobno je na področju vere, v veri se, podobno kot v ljubezni ali zaljubljenosti, znajdeš oz. ona najde tebe. Dokler nekdo ne doživi zaljubljenosti, mu ne bodo veliko pomagali še tako dodelani traktati in spisi o ljubezni. Ključna je izkušnja, doživetje. Zelo podobno je pri veri.

Seveda pa je prav, če se sproščeno pogovarjata oz. če vi začnete pogovor o veri, o Bogu, o tem kakšni so njegovi pogledi… Vendar morate biti zelo previdni in spoštljivi do njegovih prepričanj. Pri tem ne gre za to, kdo ima bolj prav, ampak da se zrelo pogovarjata o različnih pogledih, ki jih imata o veri. Kakor hitro v dialogu zavzamemo držo, da imamo mi prav, ne gre več za pristen dialog, ampak za prepričevanje drugega v svoj prav. Vera se ne kaže predvsem v razumskih prepričanjih, etičnih načelih in udeleževanju maše, ampak se kaže v vsakodnevnem življenju, v vsakodnevnih odločitvah in delovanju. V največji meri v medosebnih odnosih, ki so največji pokazatelj pristnosti duhovnega življenja posameznika. Razumska prepričanja in etična načela oz. moralno življenje so šele posledica verskega življenja in izkustva. Krščansko vero bi lahko poimenovali tudi vero ljubezni (1 Jn 4,7-21), kar pomeni da je za pristno krščansko vero potrebna izkušnja Božje ljubezni. Brez te izkušnje vera lahko postane zgolj neki formalizem, rutinsko obiskovanje svete maše in moralni nauk. Mogoče mu ob primerni priložnosti predlagate kakšno romanje za mlade, ki se ga lahko skupaj udeležita.

Pišite na:
Ognjišče, Rubrika Pisma,
Trg Brolo 11, 6000 Koper
ali po e-pošti:
pisma@ognjisce.si

Vaša vloga je predvsem pasivno-aktivne narave, kar pomeni da mu lahko na posreden način vero približate – s svojim življenjem, delovanjem in odnosom do njega. Gotovo bo koristilo, če v svojo osebno molitev vključite tudi njega in celoten vajin odnos ter vajino prihodnost. Vendar se je treba zavedati, da je vera ‘stvar’ njegovega življenja in njegove odločitve. Priporočam, da se v tem obdobju predvsem osredotočita na vajin odnos in ga poglabljata z iskrenim pogovorom in, kot ste že sami omenili, s stvarmi, ki jih delata in doživljata skupaj. V skupno branje vama priporočam knjigo Resnica se začenja v dvoje (Michael L. Moeller).

Zapisali ste, da ste pričakovali da bo rekel, “lepo piše, tudi jaz se bom tako spremenil in te podpiral v veri …”. Pričakovanja so vedno nevarna, ker se nikoli ne izpolnijo v polnosti in potem smo razočarani in žalostni. Vprašanje je, če sploh imamo pravico pričakovati od drugih, da se morajo zaradi nas spremeniti… Predlagam, da daste svoja pričakovanja malo na stran in se osredotočite na vajine skupne točke, tam, kjer sta si najbolj edina in povezana. Na tem gradita vajin odnos in ga poglabljata. Tako kot vse na tem svetu, tudi vera in odnos potrebujeta svoj čas za zorenje. Včasih smo malo preveč neučakani in želimo rezultate takoj. Včasih moramo v življenju nekatere stvari odložiti, da dozorijo.

Iz srca Vama želim veliko veselja in globoke povezanosti!

KRISTOVIČ, Sebastjan (Pisma) Ognjišče 2015, 7, 74-76.

Slomšek in delo za edinost

Napisal marko na 24. julija 2015. Objavljeno v Kratki odgovori.

Škof blaženi Anton Martin Slomšek je bil znan tudi kot delavec za cerkveno edinost. Pomembnost tega prizadevanja je poudaril tudi drugi vatikanski koncil v posebnem odloku o ekumenizmu. V čem je bilo Slomškovo delo na tem področju? (Vilko)

Svoja prizadevanja za edinost kristjanov je škof Slomšek postavil pod zavetje sv. bratov Cirila in Metoda, apostolov Slovanov. Žal mu je bilo, da so slovanski narodi razdeljeni na katoliške in pravoslavne kristjane. Rad bi, da bi vsi pripadali eni sami vesoljni Kristusovi Cerkvi. Zato je leta 1851 ustanovil Bratovščino sv. Cirila in Metoda, katere člani naj bi si z molitvijo in apostolskim delom prizadevali, da bi čimprej prišlo do edinosti med katoliško in pravoslavno Cerkvijo. Bratovščina, ki jo je leta 1852 potrdil papež bl. Pij IX., se je naglo razširila tudi izven meja Slomškove škofije. Leta 1891 se je preimenovala v Apostolstvo sv. Cirila in Metoda s sedežem v Velehradu na Moravskem. Pospeševala je češčenje slovanskih apostolov krščanske edinosti. Slomšek je gledal na edinost Cerkve v duhu svojega časa, vendar je bil s svojo pobožnostjo in širino duha predhodnik ekumenskega gibanja v duhu koncila. (sč)

Bog in svoboda

Napisal marko na 22. julija 2015. Objavljeno v Pisma.

Dovolite mi, prosim, da vam zastavim nekaj vprašanj, na katera ne znam odgovoriti. Katoličani govorimo (verujemo), da je Bog ljubezen in da je vsakemu človeku dal svobodo (svobodno voljo). V vaši reviji sem si v okviru prebral o Kalvinu, ki je govoril, da je Bog že vnaprej določil ali se bo določena oseba zveličala ali ne.

Kar se tiče svobode (in s tem možnosti zveličanja) me zanima, zakaj je Bog začasno oslepil apostola Pavla (takrat še Savla), ko je padel s konja? Ali pa, zakaj je Jezus ‘določil’ Juda Iškariota, da ga bo izdal. Po prebranem v Svetem pismu (Mt, 26, 21-25) razumem to, kot da je Kristus vedel, da ga bo izdal ravno on, Juda. Torej se je moral Juda roditi, da se je vse to zgodilo, ali kako? Kje je tukaj svoboda, če je Jezus sam vedel, da se bo tako zgodilo, da ga bo Juda izdal. Bi bilo sploh mogoče, da Juda ne bi storil tega? Ali je morda takrat hudobni duh imel večjo moč nad Judom kot Bog? Ne razumem.

Če skočimo skoraj 2000 let naprej v zgodovino, pridemo do Adolfa Hitlerja, ki je skorajda uresničil v celoti svoj kruti načrt. Torej se je moral tudi on roditi, da se je to zgodilo. Je bil že pri samem spočetju pri Gospodu zapisan kot človek, ki bo kriv za smrt več milijonov ljudi? Že v Svetem pismu je pisano (ne vem v katerih knjigah), da bo “brat moril brata, oče sina itd.” in to se je zgodilo in ne samo enkrat. Mar Bog res že vnaprej določi, da bo nekdo delal dobro in nekdo zlo na tem svetu? Mar se je Juda sam odločil, da bo izdal Jezusa in prav tako sv. Peter, da ga bo zatajil, ali je bilo že vse naprej napisano pri Bogu, da se bo to zgodilo?

Najlepša vam hvala za vaš čas, trud in odgovore. Vsem pri vaši reviji želim mir in vse dobro.

Ben

Vaše osnovno vprašanje se vrti okoli dileme o svobodnosti človeka v odnosu do Boga in posledično v odnosu do dobrega in slabega. Prav imate, ko trdite, da katoliško pojmovanje in razumevanje razodetja Boga dojema Boga kot ljubeče Bitje, ki ustvarja iz ljubezni in za ljubezen. K ljubezni sami pa spada svoboda. Brez svobode bi bila ljubezen ‘nujnost’ ali ‘programiranost’, kar bi pa težko imenovali ljubezen, ki je v osnovi zastonjska podaritev samega sebe drugemu. Takšna podaritev pa ne more biti prisiljena, izsiljena, kupljena, ali kar je še temu podobnega, ampak zavestna in prostovoljna, svobodna. Samo takšna ima neprecenljivo vrednost in drugega, ki je cilj podaritve, potrdi v njegovi vrednosti in smiselnosti obstoja. Vsekakor nas Bog ni ustvaril kot ‘stroje’, niti kot ‘programirane računalnike’, za dobro in za ljubezenski odnos. Pravzaprav nas je ustvaril po svoji ‘podobi in podobnosti’, kar nujno vključuje tolikšno svobodo, kot je je ustvarjeno bitje sposobno in tudi preko nje je udeleženo na življenju svojega Stvarnika. Kalvin in nekatere druge smeri krščanstva pa zagovarjajo tudi različne oblike vnaprejšnje določenosti (predestinacije) za odrešenje, vendar katoliška Cerkev tega ni nikoli sprejela za svoj nauk.

Pavlovo oslepitev v času od doživetja vstalega Kristusa do krsta je težko konkretno opredeliti, saj imamo premalo zgodovinskih podatkov o tem dogajanju. Lahko pa predpostavljamo, da telo in psiha marsikdaj odreagirata nenavadno, še posebej od nenavadnih dogodkih. Na telesno dimenzijo slepote je lahko vplivala svetloba, ki jo poročilo o dogodku opisuje. Psihološko pa je bil za Savla sam dogodek precejšen šok, stres, saj je kot preganjalec kristjanov doživel resničnost njihovega prepričanja, da je Jezus vstal in da živi, v kar prej seveda nikakor ni veroval. Tudi takšen psihološki šok ima lahko za posledico odpoved različnih fizioloških procesov, med katerimi sta tudi vid ali sluh. Bog pa končno lahko takšna stanja tudi uporabi, da preko njih sporoča duhovna sporočila. Zato to Pavlovo slepoto razlagajo tudi v duhovnem pomenu, da mu je krst pravzaprav ‘odprl’ oči. S krstom je bil namreč potopljen v Kristusovo smrt in je z njim vstal v življenje ter postal del živega organizma Cerkve. Vse to je pomenilo zanj novo Luč, v kateri je vse na novo zagledal in drugače videl ter presojal kot prej. Da pa se je Pavlu vse to zgodilo, je moral na svoj način sodelovati. Z gotovostjo lahko rečemo, da je v svojem ravnanju bil iskren in pošten tudi pred spreobrnjenjem, le da je imel napačno predstavo o Bogu, zato je sledil pravzaprav nekemu idolu. Ko pa mu ga je Jezus pomagal razbiti, se je z isto vnemo in iskreno poštenostjo predal pravemu in živemu Bogu, ki ga je srečal v Jezusu Kristusu.

Pišite na:
Ognjišče, Rubrika Pisma,
Trg Brolo 11, 6000 Koper
ali po e-pošti:
pisma@ognjisce.si

Zagonetna Judova situacija ima isto ozadje. Juda Iškarjot se ni rodil že z ‘usojeno’ vlogo, ki bi se ji ne mogel izogniti. Vsaj na začetku je bil enako svoboden kot vsi drugi. Zlo, ki mu sprva svobodno dopustimo, da se v nas ugnezdi, se nato razbohoti in počasi človeka tako zasvoji, da postopno izgubi svobodo – pojavi se zasvojenost z zlom, ki je podobna oni na telesni ravni zaradi mamil ali alkohola ali česa podobnega. Torej, Bog ni ustvaril Juda, da bi izdal Jezusa, ampak prav tako kot druge za zveličanje, za bivanje s seboj v ljubezni. Končno ga je Jezus poklical enako in z enakim namenom kot druge apostole. Po vrsti lastnih odločitev, ki jim je lahko botrovalo tudi veliko zunanjih vplivov, pa je postal pravzaprav nesvoboden, a ne zaradi Boga, marveč zaradi zla. Hudobni duh je imel takrat gotovo večjo moč nad njim, a zato, ker mu jo je sam s svojim ravnanjem omogočil. Bog pa mu je nedvomno še naprej želel pomagati, da bi mogel to skušnjavo premagati. Jezusovo človeško vnaprejšnje vedenje pa je bilo mogoče le v okviru zmožnosti človeškega vedenja, saj je bil ‘pravi človek’, zato se njegovo ‘božje vedenje’ ni mešalo z njegovim ‘človeškim vedenjem’. Kot človek, ki je bil neločljivo povezan z Božjo naravo, pa je gotovo bil povsem ‘čist’ človek in torej najbolj dojemljiv za vse možnosti vedenja, kot je za človeka mogoče.

Podoben odgovor, kot velja za Juda Iškarjota, velja tudi za Adolfa Hitlerja. Gotovo se ni rodil tako naravnan, pa tudi če bi se, to ne bi bilo zaradi Boga, ampak zaradi vpliva greha drugih ljudi nanj. Tudi Hitler je imel dovolj svobodne volje in dovolj Božje milosti na razpolago, da bi mogel svoje življenje uravnati drugače in tudi delati drugače, če bi z njo sodeloval.

To, da je v Svetem pismu zapisano, da bo “brat moril brata”, je bolj razlaga posledic smeri, ki jo je človek pričel že z Adamom in Evo, ko sta stopila na pot, ki je vodila “stran od Boga”, in sta se odločila, da bosta sama sebi bog. Kar pa seveda ne more biti in zato tudi ne deluje pozitivno, ampak vsaj dolgoročno uničujoče za človeka in okolico. Greh, ki je svobodna odločitev za slabo, ima v trpljenju in širjenju zla svoje naravne posledice; zato le-te niso posebna ‘Božja kazen’ za greh.

Po katoliškem pojmovanju ni Bog nikogar določil, da bi moral delati zlo, ampak je vsakemu podaril svobodo in v njej možnost, da se sam odloči za posamezna dejanja, korake in smeri v svojem življenju. S tem mu je omogočil, da zaživi tudi ljubezen. Ker pa Bog ne vara, tudi ko podarja svobodo ne, je moral dopustiti tudi realno možnost nasprotne odločitve, saj bi sicer bilo odločanje samo navidezno in bi nas Bog glede svobode prevaral. To pa seveda ne bi bilo vredno Boga, v kakršnega verujemo kristjani.

V upanju, da sem mogel vsaj malo odstraniti tančico nerazumevanja z vašega razmišljanja, spoštovani Ben, in morda pomagal še komu k ponovnemu razmisleku o pomembni temi daru svobode in svobodnega odločanja, vas vse lepo pozdravljam.

Marjan Turnšek

Misli Alojza Rebule

Napisal marko na 20. julija 2015. Objavljeno v Misli po avtorjih.

Alojz Rebula (*21. julij 1924, Šempolaj pri Nabrežini – † 23. oktober 2018, Topolšica

* V življenju se po mojem komaj česa naučimo, tudi ker življenje ni napisan dramski tekst, ampak eno samo nenehno presenečenje.

* Napad na družino je napad na najmočnejši okop proti modernemu nihilizmu. Urejena družina hrani človeka z ljubeznijo, s smislom, z življenjsko svetlobo.

* Briga me samo neki Nekdo, ki ve za nas. Oziroma ne samo, da ve za nas, ampak za nas tudi skrbi in nam pripravlja neko prihodnost, ki prekaša mizernost našega življenja na zemlji.

* Ne vemo, kdaj smo pravični. Samo v enem primeru smo nezmotljivi: kadar ljubimo.

* Kot Slovenec dolgujem Cerkvi naš obstoj, vse začetke naše kulture, naše evropstvo, danes pa, v dobi nihilizma in provincializma, ostaja najmočnejše vrelo naše etičnosti in naša najžlahtnejša povezava s svetom.

* Vera, ki kristjanu sveti skozi pragozd življenja, ni lepo zavarovana električna svetilka, ampak prosto goreča sveča, na katere plamen mora paziti.

* Kristjanu je čudovito pomisliti, da vse, kar na tem svetu nosi znamenje božje resnice, ljubezni in lepote, plove kakor neznansko tiho brodovje proti pristanišču Resnice, Ljubezni in Lepote.

* Zaupanje je zavest, da skozi pragozd usode ne stopaš sam. Da je ob tebi tvoj angel, nad njim Marija, nad njo Oče.

* Domačnost z dušami v vicah, kakor jih imenujemo, je posebno lepa krščanska naravnanost. Nekateri se jih spominjajo večkrat na dan.

* Kristjan veruje, da je duhovni nevidni svet ne samo enako, ampak še bolj resničen od materialnega in močnejši od njega, kolikor je duh močnejši od materije.

* Na oltar srca si lahko vsak, ki veruje, postavi križanega ali vstalega Jezusa, saj je zmeraj isti Gospod.

* Zgubljamo občutek za čudenje. Pravzaprav za milostni dar čudenja. Kaj je namreč čudenje drugega kot mladost v nas, svežina našega dojemanja sveta, naša še neizgorela otroškost?

* Slovenu je bili kristjan še posebej lepo, saj vidi krščanstvo tako intimno prepleteno s svojo narodno zgodovino in svojo pokrajino, da si Slovenije brez krščanstva komaj more predstavljati.

* Nikjer ni Kristus v evangeliju veličastnejši kakor takrat, ko reče v Betaniji: »Jaz sem vstajenje in življenje.«

* O, koliko lažje bi se prebili skozi globeli in strmine življenja, ko bi mislili na nesmrtnost …

* V miru si, ker si v Smislu, v božjem naročju. Nikamor ne moreš pasti iz njega, razen če sam hočeš.

* Za kristjana, ki je zmožen količkaj nadnaravnega pogleda, stranskega tira sploh ni. Mlad ali star, zdrav ali bolan, okreten ali invaliden, stoji na istem bleščečem tiru odrešenja, pritrjenem na pragove večnih resnic in usmerjenem v zemljevid nove zemlje.

* Reči “Bog nam je odveč” je isto kot reči “Odveč nam je Smisel”: smisel življenja in smrti, smisel zgodovine, smisel teh naših petih celin, smisel naše galaksije, smisel vsega.

* Govornik ne govori toliko iz tega, kar pove, kolikor iz tega, kar je. Tako tudi duhovnik ne pridiga iz tega, kar reče, kolikor iz tega, kar je.

* K veri ne prideš z umovanjem, ampak s čim vrednejšim življenjem. Skušaj biti boljši človek, pa te bo to pripeljalo h Kristusu. Kar drži ljudi stran od vere, niso razumski argumenti, ampak življenjska drža.

* Smisel z veliko začetnico ti more biti samo nekaj, kar presega vse vidno in vse časno. Neki globok glas v tebi ti pravi, da tvoja sla po neskončnem, lepem in pravičnem ne more biti potešena z vidnim in časnim.

bi povedal, kaj me je v celotnem Svetem pismu najbolj razmajalo in me ni nehalo pretresati do danes, bi moral priznati, da je to Govor na gori, spisek blagrov…

* Cerkev je neko bratstvo, neko skupno občutje, skupna hoja nekam, velikanski pohod več kot milijarde katoličanov v neko smer.

* Pristna krščanska avantura ni v svojem bistvu ne kulturna ne sociološka: je predvsem avantura notranjega človeka.

Bog se ne da kar tako nadomestiti. V vesolju ni nadomestni del, je os, ki nosi vesolje.

* Je mar Kristus rekel: “Jaz sem noč sveta”? Je evangelij veselo ali žalostno oznanilo? Je pred nami kupček mrhovine ali vstajenje?

* Svetnik je človek, ki se nikdar ne vdaja preplahu. Zanj preplah ne obstaja. Nosilec preplaha more biti samo hudič.

* Vsak dan reci: “Veliki neznani nekaj, daj mi, da bom človek!” Kdor tako moli, pride s časom do tega, da mu Nekaj neha biti Nekaj in postane Nekdo.

* Božje ljubezni je vredno samo eno: da bo Oče poklical vsakega svojega otroka z njegovim lastnim imenom in priimkom … Nič, kar je na tem svetu božjega, ne bo uničeno, ampak samo poveličano.

* »Vse, kar hočete, da bi ljudje vam storili, storite tudi vi njim.” Ali se ta obrazec mora sramovati formul fizike in kemije? Kaj pa, če je narobe res? Če ob tem obrazcu stoji in pade človek? Če skriva v sebi edino uporabnost, ki konec koncev šteje?

* Bog je Ljubezen, ki hoče dvigniti svojo kreaturo do tiste skrajne stopnje pobožanstvenosti, kakršna je za ustvarjeno bitje sploh možna. Bog hoče v njej sodelavca: tako pri stvarjenju kakor pri odrešenju … Bog hoče ustvariti novo nebo in novo zemljo s sodelovanjem človeka.

* Zakaj Bog ni hotel biti za nas evidenca (razvidnost), v kateri bi se lahko razkošno upokojili, kakor se poleti na plaži razstavimo soncu? Samo ena razlaga je mogoča: Bog je hotel biti za človeka več kot odkritje. Hotel mu je biti osvojitev. Še več: hotel mu je biti izbira

* Ko sem spoznaval ljudi, sem imel občutek, da je njihova človeška žlahtnost, pa naj so bili kristjani ali ne, zmeraj sorazmerna z nekim temeljnim spoštovanjem vere in posebno Kristusa.

* Če hočeš zadostovati sam sebi, nimaš iskati Boga, ker si ga že našel: to si ti sam. Iz samozadostnosti ni poti k Bogu. Smerokazi k Bogu namreč kažejo v povsem nasprotno smer – iz sebe.

* Neverni nagonsko sluti v Kristusu neko svetlo prašilo, ki ji mora biti človeštvo hvaležno, da se je kdaj pojavila na tem strpinčenem planetu. Vernemu pa je Kristus ves njegov smisel in vsa njegova usoda.

* Dejstvo je, da Kristus ob svojem odhodu apostolom ni naročil, naj bodo propovedniki nove sociologije, znanosti ali umetnosti, ampak samo: »Oznanjujte evangelij celotnemu stvarstvu!« Zato je pravzaprav umestno terjati od Cerkve en sam obračun: ne, koliko je v stoletjih naredila za napredek, ampak koliko je oznanjevala evangelij in koliko je proizvedla svetosti.

* lz nespameti križa raste kristjanu vera v nespamet zmagoslavja. Čim bolj se namreč bliža Kristusu, tembolj doživlja sam v sebi to nespamet.

* Svetniki so vse možne prihodnje koncile že izpeljali v sebi, ker so v sebi izpeljali evangelij. Koncili zanje niso potrebni. Svetniki so že za naprej pokoncilski.

* Kakšno osvobajanje lahko pričakujemo od Kristusa? Osvobajanje od nesmisla življenja in zgodovine, in to v moči upanja na tisto eshatološko osvoboditev, ki je obljubljena sinovom luči.

* Z Veronikinega prta gleda v nas odtisnjen s krvjo Mož bolečin. To je trpin, ki dejansko preizkusi vse, kar je mogoče pretrpeti ne samo na telesu, ampak tudi na duši: lakoto in žejo, izdajstvo in osamljenost.

* Kristus se ni prišel na svet igrat, sicer bi končal elegantnejše kot je končal, namreč na križu. Vsak, ki hoče z Njim, spozna na lastni koži, da Kristusu ne gre za igranje, ampak zares.

* S tem, da Cerkev najprej streže svetu s svetostjo, mu dejansko streže s hrano, ki je je najbolj potreben.

* Križ: totalno zanikanje uspešnosti, slave, kaj šele volje do moči. A obenem oralo stoletij, veletok božje moči, upanje onkraj vseh obupov.

* Bog ni hotel napraviti iz človeka samo soustvarjalca, iz njega je hotel napraviti tudi soodreševalca. Kristus celo ni hotel dotrpeti svojega odrešenja do kraja, da bi tako dal kristjanu možnost, da ga dopolni.

*Marija je Prasila v vesolju nevidnega, je Mati v urah teme v Cerkvi in v nas, je Dobrotnica, ki jo vsak dan kličemo, da bi prosila za nas “zdaj in ob naši smrtni uri”.

* S trikratnim aleluja v duši vam bo lažje nadaljevati kakršno koli življenjsko pot, zdravo ali bolno, uspešno ali skrahirano, pa vam bo tudi lažje gledati v ta svet, zrel za sodbo.

* Resnica vstajenja se kristjanu druži z drugo, prav tako tolažljivo resnico, o občestvu svetnikovo njihovi skrivnostni povezanosti z vesoljem rešenih, predvsem tistih, ki so mu bili v življenju najdražji.

Glavno nevarnost za današnjega človeka vidim v tem, da se obdaja s slepili, da potem ne vidi nekaterih dejstev.

Kristjanova sreča je v veri, da je tistemu Nevidnemu ime Ljubezen, kot ga je označil nekdo, ki je slonel na Kristusovih prsih.

Najvišje priporočilo slovenske narodne zavesti bo slej ko prej Cerkev, pa naj jo ‘ankete’ umeščajo na lestvici javnega mnenja, kamor hočejo.

Križ bo vladal nad človekom do konca. Le da bo za kristjana križ, na katerega se je dal pribiti njegov Učenik; ta bo posvečen, osmišljen, še več, odrešenjski križ.

Eno je gotovo, če človek verjame v Boga: da so vsi časi in vsi prostori pod njegovim absolutnim nadzorstvom. Kakšen Bog bi bil, če ne bi držal v pesti vsega?.

Pomislimo na neko dejstvo, ki ga nikoli nihče ne omeni: kaj je krščanstvo v teh dvajsetih stoletjih pomenilo za milijone malih, neznanih in trpečih, ki so našli v veri v Kristusa svojo največjo tolažbo in življenjsko krepčilo.

Če hočeš biti kristjan, moraš verjeti tudi v nekaj prihodnjega, v Kristusov prihod. Tako krščanstvo postane vera pričakovanja, prihodnosti.

November, najbolj onstranski med meseci. Mesec nevidnega človeštva. Mesec vseh svetih. (in vsi mrtvi, ki so umrli v prijateljstvu z Bogom, spadajo mednje) .

Po krščanski viziji človek po telesni smrti ne samo ohranja svoje življenje, ampak ga ohranja v nepredstavljivo višji obliki.

zbira Marko Čuk

Peta božja zapoved

Napisal marko na 20. julija 2015. Objavljeno v Kratki odgovori.

V starem katekizmu, ki je bistvene resnice in zapovedi naše vere podajal v obliki vprašanj in kratkih odgovorov, je bil ob razlagi pete božje zapovedi na vprašanje, kaj Bog v tej zapovedi prepoveduje, odgovor: »V peti zapovedi Bog prepoveduje, sebi ali bližnjemu škodovati na telesu ali na duši.« Kaj pa pravi Katekizem katoliške Cerkve? (Vid)

Katekizem katoliške Cerkve v bistvu pove isto; navaja pa grehe zoper to zapoved, s katero je Bog zavaroval človeško življenje, ki so bili nekdaj skoraj neznani. Pravi takole: »Peta zapoved prepoveduje, kar hudo nasprotuje nravni (moralni) postavi: neposreden in nameren uboj in sodelovanje pri njem; direkten splav, hoten kot cilj in kot sredstvo, kakor tudi sodelovanje pri njem nakoplje kazen izobčenja, ker je treba človeško življenje spoštovati in ščititi brezpogojno v njegovi neokrnjenosti trenutka spočetja dalje; direktno evtanazijo, ki obstaja v tem, da z dejanjem ali z opustitvijo dolžnega dejanja napravi konec življenja prizadetih, bolnih ali umirajočih oseb; samomor in prostovoljno sodelovanje pri njem, kolikor je huda žalitev ljubezni Boga, samega sebe in bližnjega.« (Kompendij 470) (sč)

Misli Janeza Zupeta

Napisal marko na 20. julija 2015. Objavljeno v Misli po avtorjih.

Janez Zupet (* 16. oktober 1944, Horjul, † 29. marec 2016)

– Človek nikoli ne živi samo v sedanjosti, vedno znova se zazira v bodočnost, išče in načrtuje, nestrpno pričakuje vesele dogodke in se boji žalostnih, vedno znova upa, vedno po nečem ali nekom hrepeni.

– Prvikrat smo svoj “Tukaj sem!” izrekli po ustih naši staršev in botrov pri krstu. Zdaj pa je čas, da to pripravljenost in odločitev za Jezusovo pot zavestno izrekamo in jo udejanjamo.

– Zares verovati se pravi gledati z duhovnimi očmi. Gledati z duhovnimi očmi pa ne pomeni izklopiti telesne oči, temveč jih prav uporabljati: odvračati jih od ničvrednih stvari, a jih ne zatiskati pred potrebami in stiskami drugih ljudi.

– Pred vsakim človeškim rojstvom bi se morali globoko prikloniti, ga sprejeti z velikim spoštovanjem in še z večjim veseljem in hvaležnostjo.

– Največji Božji dar, ki smo ga deležni, je naše življenje – in v tem smo si vsi enaki; vse drugo je v bistvu postransko. Zato nikakor ni na mestu prevzetnost, če nam je podarjeno malo več.

– Dokler človek živi v mraku, ima občutek, da je z njim vse v redu. Šele ko posveti luč, zagleda vso svojo zaprašenost in številne pomanjkljivost.

– Kristus hodi tudi danes med nami in nas hoče ozdraviti. Išče take, ki se ne bojijo priznati, da so brez njega izgubljeni, bolni, grešni, osamljeni, nesrečni.

– Pravični je v Božjih očeh tisti, ki je do kraja poslušen Bogu in njegovi sveti volji in obenem usmiljen in dober do sočloveka.

– Marija nas uči pravega odnosa do skrivnosti življenja. Vseskozi se je živo zavedala, da je resnični podarjevalec življenja Bog.

– V družini mora biti živa zavest Božje navzočnosti. Vsa naša dejanja in besede, vsi naši odnosi potekajo pred očmi živega Boga.

– Če bomo Boga tu na zemlji zvesto poslušali, ga bomo nekoč zagotovo gledali v nebesih.

– Če umiraš sebi, ostajaš živ; in življenje, ki klije v tebi, je porok, da boš živel na veke.

– Božje Srce je polno dobrote, ljubezni in usmiljenja do nas. Po preroku nam Bog govori: Moje srce se obrača k tebi, moja notranjost v usmiljenju gori.

– Ko Jezus zahteva od nas, da smo sol zemlje in luč sveta, hoče, da se zavedamo vzvišenosti svojega življenjskega poslanstva in se dvignemo nad povprečnost.

– Kaj vse bi se spremenilo v naši družbi, če bi tista četrtina Slovencev, ki redno prihaja k maši, dosledno ravnala, govorila in mislila v duhu in luči evangelija! Kakšna preoblikovalna moč bi to bila!

– Koliko bogov, malikov in idolov je marsikdaj v našem srcu! Postni dnevi so za nas klic, naj očistimo tempelj svojega srca.

– Nedoumljivi troedini Bog, ki nas je poklical v življenje, hoče, da živimo v ljubezni. Samo tako življenje je vredno odrešenega človeka in nas more pripeljati v naročje Ljubezni.

– Človekova veličina v Božjih očeh se ne meri po tem, koliko je kdo prejel, ampak kaj in koliko je s tistim napravil, dosegel.

– Kdor se je odrekel Bogu, si je prerezal žile, po katerih mu priteka življenjski sok. Odvrniti se od Boga se pravi zavrniti živo vodo in živi kruh, ki dajeta življenje.

Leto, ki ga začenjamo, bo zares srečno, če se nam bo posrečilo, da se osebneje in globlje srečamo z Bogom. Iz tega srečanja bomo črpali moč za vsakdanje delo in dolžnosti, ki nas čakajo.

Kolikor bolj bomo odprti za druge, tem močneje bodo gorele naše osebne svetilke.

Prva otrokova beseda je za mater in očeta praznik. Prijateljeva beseda opogumlja in bodri, tolaži in ozdravlja. Beseda vzgojitelja vodi in usmerja, učiteljeva beseda odpira nova obzorja znanja.

Nedvomno vsak človek želi biti srečen … Verujoči poznamo Srečo z veliko začetnico. Naš Bog je to – Življenje našega življenja in veselje našega veselja.

11 Vseh osem blagrov, s katerimi Jezus blagruje svetega človeka, bi lahko strnili v enega: Blagor čistim v srcu, ker bodo gledali Boga! Čistost srca ni nič drugega kot notranja svoboda in popolna zmožnost za ljubezen.

Spreobračamo se, ko rastemo v dobroti in plemenitosti in ko tudi drugim pomagamo pri tej rasti.

Bog nas ima za zrele osebnosti, ki se svobodno in iz prepričanja odločajo za dobro, za resnico, za pravičnost in poštenje.

Naše srce je žejno življenja in sreče, ker je takšno ustvaril Bog in kot nekak težnostni zakon položil vanj to hrepenenje, to žejo.

Vseživljenjsko potovanje nas kristjanov ni usmerjeno k zahajajočemu soncu današnjega dne, ampak k sončnemu vzhodu neminljivega jutrišnjega dne.

Kolikor živimo za druge, živimo v globljem pomenu zase. Jezus pravi: Dajte in se vam bo dalo. Čim več daješ, tem bogatejši postajaš. In to je edino bogatenje, ki je vredno kristjana.

Zdrava življenjska modrost nas vodi k večni Modrosti. Vztrajno prizadevanje za pošteno mišljenje in čisto srce nas odpira in usposablja za Božjo modrost.

Svetost je z ljubeznijo prežet človekov odnos z Bogom, pravičnost pa z ljubeznijo prežet odnos s človekom.

Dokler bo človek hodil po zemlji, si bo v globini svojega srca želel samo eno: ljubiti in biti ljubljen.

Samo razdajanje prinaša notranjo potešenost, srečo in mir. Čim bolj se razdajaš, tem bolj dejansko bogatiš.

Če res ljubiš, boš tudi dober, pravičen, pošten, plemenit, iskren, usmiljen, pozoren, delaven in zvest.

Praznik vseh svetnikov nam govori, da je vse drugo na svetu prazno in brezsmiselno, le dobrota in poštenost, pravičnost in zvestoba – kar vse je le drugo ime za svetost – dela človeka velikega in po Božji dobroti nesmrtnega.

zbira Marko Čuk

“Kje je človek izgubil stik z božjim?”

Napisal marko na 16. julija 2015. Objavljeno v Pismo meseca.

Večkrat se sprašujem, ali nismo skrenili s poti? V mislih imam prve kristjane, tiste, ki so se srečevali ob lomljenju kruha v imenu Jezusa Kristusa. Vse tiste, ki so bili dober zgled sobivanja s človekom in so tako pritegnili k tej novi skrivnosti vere tudi vse druge. Kdo bo rekel: “Danes so drugi časi.” Ne vem, če so drugi časi. Časi so vedno enaki. Vprašanje je le, kje je človek izgubil stik z Božjim?

Koliko strmih poti so prehodili sveti in blaženi. Njihove poti svetijo v času, ki ne mine, nam dajejo moči in volje, da zmoremo dalje. Ali smo ponosni na to, kar so gradili naši predniki? Slovenija je res nekaj posebnega. Skoraj na vsakem griču je cerkev. To je bogata verska in kulturna dediščina naroda. Naši predniki so s tem pokazali, da je mogoče težke čase premagati z molitvijo. Vse to, da bi zmogli tudi danes prinesti svoj križ in ga položiti pred oltar, da bi lahko začutili trenutek odpuščanja pred Jezusom pod podobama kruha in vina. Moti me, da bi nekateri v naši državi to radi obdavčili.

Noben davek na sakralni objekt ne bo rešil države iz krize. Verjamem pa, da v težavah pomaga iskrena molitev. Tudi če bi vse cerkve obdavčili ali bi jih podrli, verjamem, da bi krščanstvo preživelo in naprej oznanjalo vstalega Kristusa. Iskreno se moramo truditi, da ohranimo to, kar nam je sveto in to je naša vera.

Ena od hčerk me je, ko je bila stara šest let, vprašala: »Mami, zakaj pa ljudje hodijo v tiste omare?« V mislih je imela spovednice v cerkvi. Poskušala sem ji odgovoriti preprosto: »Zato, ker v tistih omarah pustijo vse, kar je bilo slabega in težkega. Ven pa pridejo očiščeni in lahko začnejo na novo.«

Da bi te naše ‘omare’ ne samevale, ampak bi bile vedno obiskane ter bi iz njih prihajala luč usmiljenja, to bi želela vsem nam kristjanom.

Našim prednikom moramo biti hvaležni, da so nam posredovali vero. Vsak kamenček v mozaiku prizadevanja za dobro nas bogati in lepša našo podobo pred Bogom in pred ljudmi.

Marjeta Debevec

Če gledamo na to, ker se dogaja okrog nas, nam pride na misel, da je res kot praviš, da “smo izgubili stik z Božjim”. Če primerjamo, kako so svojo vero doživljali naši predniki, je to še bolj očitno. Zanimiva primerjava: in prvi kristjani? Vemo, kako so oni osvajali s svojim zgledom. Niso se razlikovali od drugih ljudi ne po obleki, ne po jeziku, ne po izobrazbi. Tako predstavlja kristjane Pismo Diogenetu, krščanski spis iz 2. stoletja. Osvajali so svoje sodobnike s svojim načinom življenja. Med seboj so si izkazovali ljubezen. Že Jezus sam je napovedal: »Po tem bodo vsi spoznali, da ste moji učenci, če boste med seboj imeli ljubezen« (Jn 13, 35). Če bi med nami kristjani vladali taki odnos, kot so med prvimi kristjani, bi tudi danes imeli enake uspehe. Ljudje so naveličani lepih besed, ki se ne uresničijo. To vidimo bolj kot kdajkoli. Politiki nas obsipavajo z lepimi obljubami, zlasti ko se bližajo kakšne volitve. In ljudje jim ponovno in ponovno nasedajo. Po volitvah se nihče več ne spominja, kaj je obljubljal. Zato so danes ljudje razočarani in ne verjamejo več nikomur ali sploh ne gredo na volitve. To je sicer popolnoma zgrešena poteza, ker s tem pustijo, da zmagajo tisti, ki znajo lepo govoriti, in ne tisti, ki so pošteni. Morali bi vsakega voditelja presoditi po tem, kar je do sedaj storil dobrega. Toda to je za mnoge že preveč naporno in se izgovarjajo: saj je vseeno. In tako govorijo tudi kristjani, ki bi se morali še bolj zavedati, kako važno je voliti tiste, ki bodo držali besedo. Zakaj je tako malo kristjanov, ki se spustijo na politično prizorišče? To je sad prepričanja, da ni mogoče ničesar narediti. Resno delo zahteva trud in odrekanje, na vsakem področju, tudi na politične? Če osovraženo besedo ‘politično’ zamenjamo z ‘javno dobro’, bi marsikdo dvakrat premislil. Res je, da sedemdeset let nismo mogli vplivati in dati svojega glasu za ‘javno dobro’, sedaj, ko je to možno, pa se rajši umaknemo in ‘privatno’ kritiziramo, kako je vse narobe.

Že sedaj, ne da bi čakali na volitve, lahko storimo to, kar praviš o posnemanju naših prednikov. Kaj vse so zmogli. Zmogli bi tudi danes, kot praviš, “prinesti svoj križ in ga položiti pred oltar, da bi lahko začutili trenutek odpuščanja pred Jezusom pod podobama kruha in vina”. Iz krize nas ne bo rešil noben davek na sakralni objekt. Iz krize nam lahko pomaga molitev. Zato so naši predniki zidali in tudi mi zidamo cerkve. V župnijskih cerkvah je prisoten živi Jezus Kristus, ki je hotel ostati med nami po podobo kruha . Zaradi njega so tudi ‘omare’, ki nam vrnejo našo notranjo lepoto. Danes so morda manj obiskane, ne ‘pokajo po šivih’ ampak so potrebne, da dobimo odpuščanje in lahko prejmemo tudi Njega pod podobo kruha.

Kje je sodobni človek izgubil stik z Bogom, se sprašuješ. V trenutku, ko si je ustvaril prevaro, da Boga ne potrebuje, da je on sam sebi bog! In kaj je temu sledilo? Dve svetovni vojni z več kot sto milijonov mrtvih. In kot je rekel papež v Sarajevu, dejansko živimo v tretji svetovni vojni, le, da se ta dogaja po koščkih. Morda se nam ne zdi tako strašna, ker je zaenkrat daleč od nas. Doživljamo jo preko televizije. Vendar za vsakega človeka pridejo dnevi trpljenja od bolezni, pomanjkanja, osamelosti in zapuščenosti. Na koncu pa neizogibna smrt. Tej ne uide nihče. Ali se takrat človek, ki je izgubil ‘stik z Bogom’, lahko reši brez njega? To si lahko samo domišlja, če je duhovno popolna slep, ker mu razum ne zna več seštevati, odštevati, deliti in množiti. Tako stanje pa je najbolj podobno smrti. Smrt pa pomeni tudi obračun: kako in za kaj si živel.

Kristus nam je odgovoril na ta vprašanja v svojem evangeliju in govori tistim, ki iščejo resnico: »Spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila« (Jn 8,23). Na kakšen način? Jezus odgovarja: »Jaz sem pot, resnica in življenje. Nihče ne pride k Očetu drugače kot po meni« (Jn 14,6). Zato je za nas kristjane Jezusov evangelij tako trdna podlaga za naše življenje in odgovor na skrivnost naše smrti. Na ta vprašanja mora vsak iskati trden odgovor. Če ne bi bilo tako, ali bi ena milijarda in pol ljudi, in to v najbolj razvitih delih našega planeta, vzela ta evangelij kot svoje vodilo?

Lahko smo veseli, da pripadamo tej poldrugi milijardi ljudi in ne med preostalih šest milijard in pol, ki nimajo tega trdnega temelja.

oče urednik Franc Bole

Avtor: marko

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing