O nebesih in večnem življenju ne razmišljamo prav pogosto. Celo tedaj, ko iščemo smisel v našem življenju, pozabimo, da bi ga iskali v Jezusovem odrešenju ter obljubi večnosti. Ker v to nismo prepričani in temu mogoče po tiho celo ne verjamemo, na kakšno vprašanje, v čem je naše veselje in naše upanje, prav tako ne znamo ali ne zmoremo odgovoriti, da je to vstali Jezus Kristus. Pa vendar – kaj bi lahko bilo večje upanje in večje darilo kot obljuba večnega življenja?
V mnogih človeških predstavah, književnih delih ali umetniških slikarskih upodobitvah se je nebesa slikalo kot rajski vrt, kot skupnost svetnikov, kot veliko mesto itd. Velik vpliv na današnje mišljenje in podobe nebes so imele že prve krščanske skupnosti, kasneje pa razne temeljne znanosti. Filozofija, umetnost, glasba – vse te panoge so na svoj način razvijale misel in vidno podobo Boga, nebes in večnosti.
Ob pojmu nebes se postavlja kopica vprašanj: Kako pomembna so nebesa za vero kristjana? Kakšno občutenje bo ob vstopanju v večnost? Bomo v nebesih lahko prepoznali svoje bližnje, prijatelje? Veliko vprašanj pušča odprtih tudi Petrov stavek (2 Pt 3,13): »Mi pa po njegovi obljubi pričakujemo nova nebesa in novo zemljo, v katerih biva pravičnost.« Kakšna bodo torej nova nebesa in nova zemlja? Kaj vemo o nebesih in kakšne predstave imamo?
VERA KOT GORČIČNO ZRNO
Vera v večno življenje in obstoj nebes je nekaj, kar kristjani najtežje sprejmemo. To je eden od ključnih trenutkov naše vere, ko se srečamo tudi z Jezusovim komentarjem: »Če bi imeli vero kakor gorčično zrno, /…/ in nič vam ne bo nemogoče.« (Mt 17,20) Zakaj je torej vera v nebesa in posmrtno življenje za nas tako nemogoča? 
Jezus se je po vstajenju večkrat prikazal tako svojim učencem kot širši množici. Ravno ta prikazovanja, pri katerih Jezus stopi pred svoje učence s telesom, nam lahko utrdijo vero v to, da On živi in da bomo na enak način živeli tudi mi. Pomislimo samo na tisti čas in na dejstvo, kako hitro se je krščanstvo širilo, in to ravno na prepričanju in veri, da je Jezus Kristus vstal od smrti.
Samo klic k iskrenemu notranjemu preverjanju: Verjameš temu velikonočnemu sporočilu? Verjameš v nebesa in življenje po smrti?
Vera v nebesa
Za nekaj statistike se lahko ozremo v dve raziskavi – ena je iz leta 2008, ko je v okviru svetovne raziskave Univerze v Chicagu iz Slovenije sodeloval Center za raziskovanje javnega mnenja pri Fakulteti za družbene vede. Anketirali so 1594 ljudi. V tej raziskavi se je izkazalo, da v življenje po smrti verjame 41 odstotkov, v nebesa 35 odstotkov in v pekel 33 odstotkov anketiranih. Pred leti je podobna raziskava pokazala, da v večno življenje verjame zgolj 29 odstotkov vprašanih.
Verjameš, da nam je Jezus odprl vrata nebes? Je tvoja vera velika vsaj kot gorčično zrno?
PRAZNIK GOSPODOVEGA VNEBOHODA
V mesecu maju obhajamo enega izmed najpomembnejših krščanskih praznikov – Jezusov vnebohod. Ob njem se spominjamo, kako se je od mrtvih vstali Jezus, ki se je 40 dni prikazoval učencem in drugim ljudem, v njihovi navzočnosti z dušo in telesom dvignil v nebo. V Svetem pismu beremo: »Vaše srce naj se ne vznemirja. Verujete v Boga, tudi vame verujte! V hiši mojega Očeta je veliko bivališč. Če bi ne bilo tako, ali bi vam rekel: Odhajam, da vam pripravim prostor? Ko odidem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz.« (1 Jn 14,1-3) Jezusov vnebohod pomeni njegovo vrnitev v nebesa, od koder je bil s strani Boga Očeta poslan na zemljo. Vrača se torej v nebesa, v večno življenje.
Mnogi ob tem prazniku trčijo ob meje svoje vere in včasih je slišati tudi dvomeče izjave: »To je znanstvenofantastična zgodbica.« Kot da nam ni dovolj spoznanje, da je umrl in vstal od smrti, da je torej zapustil naše razumevanje časa in prostora, sile narave in zgodovine. Mnogi si želijo novih in novih dokazov in ker Bog ne deluje, kot bi si človek želel, mnogi klecnejo, obupajo, odnehajo. In tudi resnici na ljubo – bi dvomljivcem po vsem, kar imamo zapisanega, bilo kdaj dovolj dokazov?
KAKO JE S TELESNOSTJO IN DUŠEVNOSTJO?
Ena od bolj razširjenih napačnih interpretacij o nebesih je ta, da so nebesa prostor, kamor gredo duše po smrti, ko za vekomaj zapustijo človeško telo. Tudi po pogovoru z eno od mladinskih skupin, kjer smo govorili o njihovem odnosu do nebes, se je pokazalo, kako pomanjkljivo vedenje in kako napačne predstave imamo ljudje o večnem življenju. Zdi se nam, da bomo živeli večno kot duša, ločeni od naših teles … Ampak to ni v skladu s krščanskim naukom. Čeprav je res, da ob smrti duša zapusti telo, ga ne zapusti za vekomaj. Ob koncu sveta, ob končnem vstajenju se bodo duše ponovno združile s telesi. Vendar ne z razpadenimi, strohnelimi ali celo upepeljenimi (na začetku Svetega pisma beremo: Prah si in v prah se povrneš, kar pomeni, da je naše zemeljsko telo res podvrženo trohnenju), nasprotno, Bog nam bo dal novo, poveličano telo, podobno telesu Jezusa Kristusa. To je tudi vsebina pisem apostola Pavla, ki jih je pisal kristjanom v Korintu.
Teme, kot so nebesa, vstajenjsko veselje, večno življenje in poveličanje, mladim v današnjem času niso preveč domače. Velikokrat njihovo razumevanje odslikava freske v cerkvi ali lepe besede, ki jih slišijo pri sveti maši, ne zavedajo pa se, da je to pravzaprav temeljna vsebina naše vere, naš cilj, ki naj bi nas spodbujal in dvigal na vsakem koraku.
Misel, ob kateri sem se ustavil v pogovoru z mladimi, je, da si nebesa in pekel gradimo, ustvarjamo sami. To je prišlo iz njihovih ust. Ko bi si jo povedali večkrat na dan, vsak dan znova, mogoče ne bi bilo toliko brezveznosti in nesmiselnosti, kot je zaznavajo. Ne gre samo za to, da nekaj spravim proč, da nečesa v mojem življenju ni več, ampak je tudi izziv, s čim življenje polnim, kaj postavim na mesto odstranjenega.
Zelo si želim, da bi zavest o vstajenju, o večnosti, poveličanosti in našem cilju spreminjala naše življenje, naš obraz in poteze na njem. Pravzaprav si predstavljam, da pogledam v obraz sočloveka in vidim na njem nebesa, kar pomeni vse njegovo življenje in delo. (Robert Friškovec)
Če hočemo živeti v nebesih, potrebujemo nova telesa, ki si jih je zamislil Bog. Vstalo telo bo stvarno in materialno, toda niti zemeljsko niti umrljivo. Vstajenje je tisti način, po katerem nas Bog spremeni. To je tudi vsebina, ki jo izgovarjamo v molitvi Vera med mašo: … In pričakujem vstajenja mrtvih in življenja v prihodnjem veku. Amen. To torej pomeni, da si nebes ne moremo predstavljati kot prostor, kjer bomo v obliki duše – torej brez telesa – vandrali naokoli. Navsezadnje imata v nebesih svoji telesi že Jezus in Marija, sta tam v svoji poveličani človeškosti. In oba praznika – Jezusov vnebohod in Marijino vnebovzetje nas v tej veri vsakič znova utrjujeta.
VSTOP SAMO ZA OČIŠČENE ALI KAJ SE JE ZGODILO Z VICAMI?
Ne glede na predstave, kako izgledajo nebesa in kako poenostavljeno ali popačeno si jih predstavljamo, pot v nebesa ni samoumevna. Tudi pot do nebes nam kristjanom največkrat ni poznana in jasna.
Preden lahko gremo v nebesa, moramo biti očiščeni, ne samo od naših grehov, ampak tudi vseh semen greha. Kot bi rekla Katarina Genovska: »Očistiti se moramo rje in umazanije, ki jo je tudi greh pustil na nas.« Hkrati se lahko vprašamo, kdo od nas je res toliko čuječ in v vsakem trenutku svojega življenja spravljen z Bogom in soljudmi. Če bi moral v tem trenutku ali pa čez eno uro umreti – si res pripravljen na smrt?
Pot v nebesa torej ni direktna. No, največkrat ne, nam pa Cerkev daje na oltar mučence, ki so v celoti očiščeni zaradi svojega žrtvovanja in požrtvovalnosti za vero. Lahko gredo takoj v nebesa. Če pogledamo večino ljudi, ob smrti potrebujemo očiščevanje, če želimo biti sprejeti v nebesa. To je tudi namen vic.
Kaj so vice? Pomudimo se za trenutek pri nauku, ki ga v zvezi s tem podaja Katekizem katoliške Cerkve. Tistim, ki umrjejo v Božji milosti in Božjem prijateljstvu, a so nepopolno očiščeni, je sicer njihovo večno zveličanje zagotovljeno, vendar pa po smrti trpijo očiščevanje, da bi dosegli svetost, ki je potrebna za vstop v nebeško veselje. (KKC 1030)
Dantejeva vizija
Katera je najbolj močno prisotna vizualizacija nebes in pekla? Gotovo gre za literarno delo Božanska komedija Danteja Alighierija iz 14. stoletja. Knjiga je bila že v tistih časih prava uspešnica in že za časa njegovega življenja vsaj 600-krat ročno prekopirana.
Dejstvo je, da je iz njegove literarne predloge marsikatera predstava o nebesih postala kar popularna in skorajda uradna predstava tega, kako nebesa izgledajo, čeprav gre samo za literarno delo.
To poslednje očiščevanje izvoljenih, ki je docela različno od kazni pogubljenih, imenuje Cerkev vice (purgatorium). Verski nauk o vicah je Cerkev formulirala predvsem na koncilih v Firencah in v Tridentu. Na podlagi besedil Svetega pisma se razlaga, da lahko razberemo, da morejo biti nekateri grehi odpuščeni v tem veku, nekateri drugi pa v prihodnjem. Poleg tega lahko menimo, da si ljudje, čeprav na zemlji nismo živeli svetega življenja, nismo za vse večne čase zaprli vrat do nebes. Imamo možnost, da se po smrti očistimo grešnega življenja in se tako pripravimo na vstop v občestvo s svetostjo Boga. (KKC 1031)
Zavedati pa se moramo, da je človekova življenjska odločitev s smrtjo dokončna. Po smrti ne bo več zasluženja ali izgube. Ne bomo imeli več možnosti za kesanje. Takoj ob smrti bomo šli bodisi v nebesa bodisi v pekel bodisi v vice. Cerkev govori tu o posebni sodbi (prim. KKC, 1021-1022)
Postavljena sem bila pred izziv. Kaj so nebesa? To je čisto preprosto, sem pomislila. A bolj ko sem se poglabljala v to besedo, bolj sem ugotavljala, da to vendarle ni tako enostavno, kot se zdi na prvi pogled. Kot otrok sem si nebesa predstavljala nekje na nebu, z oblaki in angelčki s krilci. In danes? Domišljija me je pustila na cedilu. Brskam po spletu in ugotovim, da so nebesa pravzaprav počitniški apartmaji.
Le kdo razmišlja o nebesih?
V vsakodnevnem vrvežu pogosto nimamo časa, da bi se poglobili v vprašanje onostranstva. Naše življenje na zemlji je lepo. Udobno. Zanimivo. Predvsem pa nam je znano. Življenje po tem pa … ostaja uganka. Najlepša, a hkrati tudi najbolj strašljiva. Nihče od umrlih ljudi se še ni vrnil nazaj, da bi imeli dokaz, da nebesa zares obstajajo. Toda dokaze o pravilnosti poskusa potrebujemo v znanosti, medtem ko večno življenje ni le poskus, ki bi ga morali neprestano ponavljati, da bi dobili potrditev vsi nejeverni Tomaži. Preprosto moramo zaupati Jezusovim besedam »delajte dobro, ne da bi za to kaj pričakovali. In vaše plačilo bo veliko« (Lk 6,35). Sliši se enostavno, a je po navadi vse prej kot lahko. »Kako ozka so vrata in kako tesna je pot, ki vodi v življenje, in malo jih je, ki jo najdejo.« (Mt 7,14)
Veliko reklam oglašuje, da se bomo ob zaužitju določene jedi počutili kot v nebesih ali da je določen kraj pravi raj na Zemlji. Kaj so nebesa? Zagotovo nekaj dobrega, sem sklenila in iskala naprej. Na internetu nisem našla ničesar pametnega, zato sem spet odprla Sv. pismo in presenečeno ugotovila, da je v Knjigi vseh knjig pravzaprav podrobno razloženo, kako naj bi nebeško kraljestvo izgledalo, a z eno napako: vsi opisi so v prilikah. Zavzdihnila sem in skoraj že zaprla Sv. pismo, ko sem naletela na naslednje vrstice: »Zato jim govorim v prilikah, ker gledajo, pa ne vidijo, poslušajo, pa ne slišijo in ne razumejo.« (Mt 13,13)
»Nebeško kraljestvo je podobno gorčičnemu zrnu, ki ga je nekdo vzel in vsejal na svoji njivi. To je res najmanjše od vseh semen; ko pa zraste, je večje kakor zelišča in postane drevo, tako da priletijo ptice neba in gnezdijo na njegovih vejah.« (Mt 13,31-32)
»Nebeško kraljestvo je tudi podobno trgovcu, ki išče lepe bisere. Ko najde en dragocen biser, gre in proda vse, kar ima, in ga kupi.« (Mt 13,45-46)
»Nebeško kraljestvo je podobno kvasu, ki ga je vzela žena in ga umesila v tri merice moke, dokler se ni vse prekvasilo.« (Mt13,33)
Sodni dan
Poskušam se spomniti, zakaj še nikoli nisem zares razmišljala o nebesih. Mogoče nisem imela časa. Mogoče se mi je do takrat zdelo še zelo daleč. Mogoče pa me je bilo strah. »Resnično, povem ti: Ne prideš od tam, dokler ne plačaš vse do zadnjega novčiča.« (Mt 5,26) Nebesa niso le stanje večne blaženosti in užitka, kot suhoparno navaja Wikipedija, ampak sito, ki loči slabo od dobrega. Prehod, ki nam omogoči presoditi, kaj je prav in kaj ne. Kdaj bo to, ne vemo, vemo pa, da »moramo biti pripravljeni, kajti ob uri, ko ne pričakujemo, bo prišel Sin človekov« (Mt 25,44). Če jutri zapustiš ta svet – boš lahko z mirnim srcem stopil pred Njega? Ali pa ti bo mogoče žal za nekatera dejanja, ki si jih storil?
Jutri verjetno še ne bo prišlo tako kmalu, zato imaš čas, da se opravičiš in popraviš svoje napake.
Jaz se ves čas trudim, on pa …
Pri popravljanju napak se lahko kmalu ujamemo v zahrbtno past. Veliko lažje kot pometati pred svojim pragom je s prstom kazati na druge. »Ne sodite, da ne boste sojeni! S kakršno sodbo namreč sodite, s takšno boste sojeni, in s kakršno mero merite, s takšno se vam bo merilo.« (Mt 7,2)
Zagotovo se spomniš prilike o delavcih v vinogradu, ki so na koncu dneva dobili enako plačilo, ne glede na čas prihoda, kar je šlo seveda v nos tistim, ki so delali že od jutra. A jim je gospodar odgovoril: »Ali ne smem storiti s svojim, kar hočem?« (Mt 20,15) Ne sodimo ljudje, ampak On. Božja pravila so drugačna od človeških, tega ne smemo pozabiti.
Bog je dober, zato je strah odveč
Bog je dober in nas ne bo nikoli zapustil. Mi smo tisti, ki se oddaljimo od njega. »Kajti vsak, kdor prosi, prejme; in kdor išče, najde; in kdor trka, se mu bo odprlo.« (Mt 7,8)
Smrti nas ne sme biti strah. Kot pravi Jezus: »Ne bojte se tistih, ki umorijo telo, duše pa ne morejo umoriti.« (Mt 10,28) Zakaj bi se oklepali poti, ko pa nas čaka Cilj?
No, kaj so potem nebesa?
Nebesa niso le počitniški apartmaji. Nebesa so cilj, ki nas spodbuja, da delamo dobro na Zemlji. »Kajti kaj koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi?« (Mt 16,26)
Katarina Šoln
Tomaž Akvinski za potrebe razlage o našem odnosu do greha in večnosti med sabo primerja grehe, ki jih ljudje počnemo. Za smrtni greh pravi, da gre za greh, ki povzroči takšne poškodbe, da vplivajo na sam temelj in zadanejo v samo načelo stvari. Za primer ponudi oko, ki ga uporabljamo za vid. Če v svoje oko zabijemo žebelj, je poškodba drugačna, kot če nam v oko prileti nekaj prahu. Žebelj oko uniči do tem mere, da nikoli več ne bo videlo svetlobe, in uniči pogled na Božjo lepoto.
Kdo izbere pekel?
Ko pogledamo na modernega človeka današnje dobe in njegov moderen odnos do življenja, ne zasledimo vprašanj ne o nebesih ne o smrti. To je posledica dejstva, da za modernega človeka ni greha in posledično tudi ne pekla. Govor o peklu in njegova prisotnost je nekaj, kar je sodobnemu človeku, ki se odmika od obstoja greha, tuje in moteče. Če že ne zanika njegove prisotnosti, pa jo vsaj potiska čim dlje od sebe. Če ni greha, potem se tudi z vprašanjem, kaj bo po smrti, če sem grešen, ni treba ukvarjati.
Kaj se zgodi po smrti
David Winter
Odgovore na pogosta vprašanja v zvezi s smrtjo lahko najdete tudi v knjigi Založbe Ognjišče Kaj se zgodi po smrti. Knjiga odgovarja na mnoga vprašanja, povezana s posmrtnim življenjem, in pokaže, kako bi mnogi ljudje radi verovali v življenje po smrti, vendar si ga ne morejo predstavljati. Avtor ne prodaja svoje modrosti, ampak išče odgovore o življenju in smrti v Svetem pismu in nauku Cerkve.
V četrtem razredu sem morala na poletnih tednih duhovnosti narisati nebesa, kot si jih predstavljam. Narisala sem nasmejane angele na oblakih z velikimi vejami v rokah pa Boga na udobnem stolu, ki sprejema vse, ki pridejo skozi velika vrata. Ta risba mi je zelo dragocena in jo hranim še danes. Zakaj? Zato, ker je tako preprosto otroška, z vero v nebesa in prepričanjem v lepoto, ki je tam. Toda z leti se je nekaj spremenilo. Začela so se pojavljati mnoga vprašanja, dvomi in tam v srednji šoli bi le s težavo narisala nebesa. Predvsem zato, ker sploh nisem verjela, da nebesa so. Težko je narisati nekaj, za kar sploh nisi prepričan, da obstaja. Lahko narišem travnik, ker ga vidim, lahko narišem nebo, ker vem, kakšno je, toda nebesa … Ali sploh obstajajo?
Navadno ob besedi nebesa takoj pomislimo na nek kraj, ki je visoko nad oblaki. Pred vrati stoji sv. Peter s ključi; tam prebivajo angeli in svetniki. Zame so bila nebesa ob tej razlagi nekaj nedosegljivega in niti ne najbolj privlačnega. Prav tako sem ob pogovoru z vrstniki lahko večkrat slišala, da si je nebesa izmislila Cerkev, da ta sploh ne obstajajo; če sem res tako zelo prepričana, naj jim to dokažem. Seveda so bili moji poizkusi bolj ali manj neuspešni.
Predstavljaj si, da ti tvoj najboljši prijatelj, ki te ima zelo rad, za rojstni dan obljubi čudovito darilo. Ne veš, kakšno je, veš le to, da bo. Zaupaš mu in verjameš, ker je tvoj prijatelj in mu veliko pomeniš. Komurkoli bi želel razložiti, kaj to je, bi to lahko storil le do neke mere, saj darila nisi še videl. Darilo je skrivnost. Tudi Bog, ki nas ima neizmerno rad, nam nebesa podarja kot velik dar. Ta dar ni samo za izbrance, ampak zate, zame, za tvojega prijatelja pa tudi za nekoga, ki ti ni najbolj pri srcu. Za vse. Res pa je, da se lahko svobodno odločamo, ali bomo to darilo sprejeli. Vsi namreč ob krstu prejmemo vstopnico za nebesa, od nas pa je odvisno, ali bomo res stopili na pot, ki pelje tja, ali bomo raje izbrali katero drugo.
Katekizem katoliške cerkve nas uči, da so nebesa stanje. Torej ne gre za kraj, ampak za stanje, ki je kot neskončen trenutek ljubezni. Si predstavljaš? Verjetno težko, kajti v današnjem svetu so greh, trpljenje, bolečina nekaj čisto vsakdanjega. Toda Bog obljublja, da bo v nebesih le ljubezen. Tam, kjer je ljubezen, pa je tudi veselje, sreča, mir … Večkrat lahko koga slišiš reči, da se je počutil kot v nebesih ali da je bil v sedmih nebesih. Navadno tako opisujemo trenutke z ljubljeno osebo, čudovite sončne vzhode, razgled na vrhu gore … In na nek način imamo prav, vse to je drobcen priokus nebes, ki čakajo na nas.
Sveti Frančišek Saleški je napisal tole misel: »Čas za iskanje Boga je to življenje. Čas, da Boga najdemo, je smrt. Čas, da Boga uživamo, je večnost.«
Da bi verjeli, da Bog res je, bi ga radi videli in to naj bi se zgodilo v nebesih. Toda pozabljamo, da lahko Boga na nek način vidimo že danes. Da se skriva v vsem, kar je ustvaril, v soncu, cvetlicah, človeku, v pesmi … Da je vsa ta lepota njegova in da imamo v tem življenju nalogo, da to odkrijemo.
Naloga: Pomisli, kakšna bi lahko bila nebesa. Kako si jih predstavljaš ti? Kaj zate pomeni stanje popolne ljubezni in veselja? Si tega želiš? Kaj pa lahko storiš, da prideš tja?
Danijela Čibej
HITRA RAZLAGA
Kdo gre v nebesa?
Tisti, ki umrjejo v božji milosti in božjem prijateljstvu in ki so popolnoma očiščeni, za vekomaj živijo s Kristusom. Za vekomaj so podobni Bogu, ker ga gledajo »takšnega, kakršen je« (Jn 3,2), iz obličja v obličje (prim. 1 Kor 13,12; Raz 22,4) KKC 1023
Kakšen je namen vic?
Tistim, ki umrjejo v božji milosti in božjem prijateljstvu, a so nepopolno očiščeni, je sicer njihovo večno zveličanje zagotovljeno, vendar pa po smrti trpijo očiščevanje, da bi dosegli svetost, ki je potrebna za vstop v nebeško veselje. KKC 1030
Kdo gre v pekel?
Nauk Cerkve zatrjuje obstoj pekla in njegovo večnost. Duše tistih, ki umrjejo v stanju smrtnega greha, gredo takoj po smrti v pekel, kjer trpijo peklenske kazni (muke), »večni ogenj«. KKC 1035
Ne moremo ljubiti Boga, če storimo velik greh zoper njega, zoper svojega bližnjega ali zoper samega sebe. Naš Gospod nas opozarja, da bomo ločeni od njega, če se ne zmenimo za lajšanje velikih potreb ubogih in malih, ki so njegovi bratje (prim. Mt 25,31-46). Umreti v smrtnem grehu, ne da bi se ga bili skesali in ne da bi sprejeli usmiljeno Božjo ljubezen, pomeni po svoji lastni svobodni izbiri ostati za večno ločeni od njega.
ERJAVEC, Matej, Ognjišče (2015) 05, str. 98-103
Somaševanje je bilo prvotna oblika evharistične daritve, pri kateri so bili vsi navzoči, škof z duhovniki in verniki, zbrani ob enem oltarju. V srednjem veku (11. in 12. stol.) pa so se pojavile ‘privatne maše’, ko so duhovniki tudi vsak zase maševali ‘svojo’ mašo hkrati pri več oltarjih. Prvi sad drugega vatikanskega koncila je bila prenova bogoslužja. Med drugim je poudaril pomen somaševanja , “ki lepo izraža edinost duhovništva” (B 57,1). Najbolj slovesno somaševanje je pri krizmeni maši na veliki četrtek, ko se ob škofu zberejo vsi duhovniki. Somaševanje je v navadi ob raznih cerkvenih slovesnostih (škofovsko, mašniško posvečenje) ali zborovanjih (sinoda). Pri somaševanju ali koncelebraciji en mašnik vodi kot glavni mašnik, drugi pa z njim somašujejo. (sč)
Živela je vdova, ki je imela tri otroke. Družino je lahko preživljala tako, da je noč in dan predla. Na praznik rožnovenske Matere Božje je zjutraj nesla svoje izdelke različnim ljudem, v upanju, da ji bodo pošteno plačali. Toda od nikogar ni dobila nič. Vsi so našli kakšen izgovor.
Sveti Janez Pavel II. je v svoji Okrožnici o Svetem Duhu (Dominum et vivificantem), 18. maja 1986, zapisal, da je Sveti Duh “Oseba-ljubezen, Oseba-dar” (10). Ljubezen torej daje, ljubezen daruje. Prvi pomen besede ljubezen ni “te poljubim”, ampak “ti ponudim roko”, “ti pomagam”. Sveti Duh je čudovit primer take ljubezni do nas – daje nam svoje sedmere darove: modrost, umnost, dar svèta, dar moči, vednost, pobožnost, strah božji. Dar modrosti nam pomaga odkrivati Božjo veličino in dobroto, daje našemu življenju polnejši okus; z darom umnosti lažje in globlje dojamemo Božjo besedo in verske resnice; dar svèta vodi k odkritju Božjega načrta za moje, tvoje … življenje; dar moči, pomaga premagovati skušnjave zla in nas spodbuja, da delamo dobro; dar vednosti nas uči, da moremo v stvarstvu odkrivati znamenja, Božje sledi, po katerih Bog govori vedno in vsakomur, naše vsakdanje delo poživlja z evangelijem; dar pobožnosti s pomočjo vsakdanje molitve ohranja v srcu živi plamen ljubezni do nebeškega Očeta in opominja, da Bog je, da me pozna in pričakuje moj odgovor; tu je še dar strahu božjega, ki nas napolnjuje z globokim spoštovanjem do Boga in njegove volje. Ti darovi dopolnjujejo kreposti v tistih, ki jih prejmejo, napravijo jih voljne, da z odprtostjo in pripravljeni sledijo božjim navdihom. »Darovi Duha so čudovite stvarnosti, ki vam omogočajo, da se oblikujete kot kristjani, da živite evangelij in ste aktivni člani skupnosti,« je dejal birmancem papež Frančišek. Spoznajmo jih nekoliko pobliže, morda odkrijemo kaj takega, kar bo nov navdih za naše življenje.
Mesec maj je kot Marijin mesec, primeren, da poglobimo svoj pogled na Marijo. Zato mi je všeč zanimanje g. Alberta, ki postavlja kar nekaj, lahko bi rekli, kar ‘zimzelenih’ vprašanj. V zgodovini so si pogosto postavljali vprašanje, ali je Marija, to preprosto judovsko dekle izpred nekaj manj kot dva tisoč let, le neke vrste katoliška ‘boginja’. Če primerjamo katoliško pojmovanje ‘nebeščanov’ z drugimi velikimi verstvi, kot sta hinduizem, budizem, pa tudi s poganskimi pojmovanji, morda lahko najdemo celo res kakšno podobnost tudi z grškim Olimpom bogov in rimskim panteonom, a različnost katoliškega razumevanja je neprimerno večja. Ko v krščanstvu govorimo o Bogu in svetnikih, govorimo o dveh popolnoma različnih kategorijah. Zato govorimo o posebnosti krščanstva v odnosu do vseh drugih verstev. V krščanstvu vse stavimo na osebnega Boga. Na duhovno osebno bitje, ki se osebno srečuje z vsakim človekom. Bog v krščanstvu ni neko vsesplošno, vseobsegajoče božanstvo. V raznih drugih verstvih se hitro zabriše meja med bogom in drugimi bitji. V krščanstvu je razlika zelo jasna. Zato Marija ni nikakršna boginja v grškem ali rimskem smislu, ampak je navaden, ustvarjen človek. Je Božja stvaritev, kakor smo vsi drugi ljudje. Enako tudi svetniki. V krščanstvu ne častimo Marije in svetnikov kakor bogove, ampak kot ljudi, ki so se izkazali v svojem življenju, s svetim življenjem, se na tak način približali kot prijatelji Bogu in so mu tudi po smrti, po našem prepričanju, blizu. Zato se k njim zatekamo s priprošnjo, ne pričakujemo pa, da bi Marija ali svetniki izpolnili naše prošnje. Tudi častimo jih ne v istem smislu kot Boga. Izraz ‘Presveta’ se za Marijo v katoliški tradiciji ne uporablja tako pogosto kot v pravoslavni. Vendar ga v nobenem pomenu spet ne moremo razumeti v smislu enačenja z Bogom. Najlažje si ga razložimo, če ga razumemo kot nadaljevanje judovskega poimenovanja v templju, kjer so poznali dvorišče, kot prostor za ljudstvo, sveto, kot prostor za opravilo duhovniških opravil, in presveto, kot prostor, kjer so imeli shranjeno skrinjo zaveze in je pomenil najsvetejši del templja zaradi posebnega prebivanja Jahveja na tem prostoru. V tej perspektivi v novi zavezi tudi Marijo kdaj imenujemo ‘Presveta’ sredi Cerkve, ki je ‘tempelj’, ker je kot novozavezna ‘Skrinja zaveze’ nosila v sebi Najsvetejše – presveto Rešnje Telo Gospoda Jezusa Kristusa.
Tako bi lahko opisali igralsko pot Joea Mantegne, Američana italijanskega porekla, ki bo poleg vloge netankovestnega mafijca Joeya Zase v Botru 3. in posebnega agenta FBI-aja v Zločinskem umu, igral lik, kakor sam zatrjuje “enega najbolj zanimivih ljudi 20. stoletja” svetega p. Pija iz Pietrelcine. Film bo ponudil vpogled v življenje p. Pija in njegove težke boje med duhovnostjo in dvomom, ki je trajal desetletja, pravi Mantegna, ki je tudi solastnik družbe, ki bo snemala film.
Katekizen katoliške Cerkve razlaga: »Karizme – tako izredne kakor preproste in skromne – so milosti Svetega Duha, ki imajo neposredno ali posredno cerkvenostno koristnost, ker so naravnane na graditev Cerkve, na blagor ljudi in na potrebe sveta« (KKC 799). O karizmah – duhovnih darovih na več mestih govori apostol Pavel (prim. 1 Kor 12,1–11). Katekizem katoliške Cerkve nadaljuje, da je treba karizme sprejemati s hvaležnostjo, kar velja za tistega, ki jih prejme, pa tudi za vse člane Cerkve, ker pomenijo čudovito bogastvo milosti za življenjsko moč apostolskega delovanja in za svetost celotnega Kristusovega telesa. Potrebno je razločevanje karizem: prave karizme so darovi, ki zanesljivo prihajajo od Svetega Duha. Razločevanje karizem pripada izključno cerkvenemu učiteljstvu. (sč)