Avtor: Marko

LETA 1821 ROJEN GUSTAVE FLAUBERT

FRANCOSKI PISATELJ († 1880)

Kot nezaželen otrok je že v mladosti doživel trpljenje in umiranje drugih ljudi. Začel je pisati kratke zgodbe, v katerih so bili opisi zelo realistični, pripoved je izdelal do popolnosti, preden jo je objavil. Na očetovo željo je moral študirati pravo, toda šele ko se je iz Pariza preselil na podeželje, kjer je začel pisati in so nastala njegova najbolj znana dela. Roman Gospa Bovary, je Flaubert izdal leta 1857, po potovanju po Tuniziji je napisal zgodovinski roman Salammbô, ki slikovito opisuje vojaške boje v Kartagini v času po prvi punski vojni. Pomemben je tudi njegov roman Tri priče. Flaubert je v svojih delih razgaljal meščansko družbo in njen življenjski slog. Velja za glavnega predstavnika francoskega realizma in za enega največjih svetovnih romanopiscev.

njegove misli:

• Srce je bogastvo, ki ga ni mogoče niti prodati niti kupiti, mogoče ga je samo podariti.
  
• Prepričan sem, da bi nam, če bi nenehno imeli svoj pogled uprt v nebo, konec koncev zrasle peruti.

 

LETA 1851 ROJEN JOSIP LAVTIŽAR

DUHOVNIK, SKLADATELJ, ZGODOVINAR IN POTOPISEC († 1943)

“Malo je bilo ta zadnja leta podeželskih župnikov križem Slovenije tako splošno znanih, kakor je bil Josip Lavtižar: nabožni pisatelj, zgodovinar, potopisec, glasbenik, planinec, 64 let aktivni dušni pastir,” beremo v kratkem spominskem zapisu v Mohorjevem koledarju 1945 o Josipu Lavtižarju, ki je bil 47 let župnik v Ratečah. Bil je velik ljubitelj planin, saj se je pod njimi rodil in se vse življenje srečeval z njimi. Graditeljem smučarskih skakal­nic, po katerih je danes Planica znana po vsem svetu; je svetoval, kje naj jih postavijo. Veliko Lavtižarjevo delo, poveza­no s planinstvom, je postavitev Marijine kapele v Tamarju, ki jo je 23. avgusta 1936 blagoslovil tedanji ljubljanski škof Gregorij Rožman. Rad se je poglabljal v zgodovino. Sad njegovega preučevanja pre­teklosti je najprej Zgodovinska knjiga župnije Rateče na Gorenj­skem … Veliko je pisal v Cerkveni glasbenik. Povsod, kjer je služboval, si je prizadeval za izboljšanje cerkvene glasbe in petja. Skušal je po­magati s svojimi lastnimi skladbami, ki se jih je z leti kar pre­cej nabralo. Kot župnik v Ratečah je ustanovil Slovensko katoliško izobraževalno društvo, ki naj bi gojilo petje, širilo med ljudst­vom dobre knjige in časopise ter prirejalo dobre igre …

…več o njem v rubriki obletnica meseca 12_2001

 

LETA 1859 ROJEN DANILO MAJARON

pravnik in politik, oče slovenske univerze († 1931)

Gimnazijo je obiskoval v Ljubljani kot gojenec Alojzijevišča, nato je nekaj časa študiral bogoslovje, leta 1888 pa je na Dunaju doktoriral iz prava ter v Ljubljani odprl odvetniško pisarno. Deloval je v Vseučiliškem odseku, ki ga je ustanovil župan Ivan Hribar, po nastanku jugoslovanske države je Majaron stopil na čelo Vseučiliške komisije in z veliko modrostjo je v kratkem času do podrobnosti izvršil priprave za ustanovitev univerze s petimi fakultetami in po pravici velja za očeta slovenske univerze.

 

LETA 1861 ROJEN JOSIP PAVLICA

DUHOVNIK, KULTURNI DELAVEC, PISATELJ († 1902)

Po osnovni šoli v domačem Rihemberku (povojni Branik) je šel v bližnjo Gorico, kjer je končal gimnazijo, se po maturi vpisal v bogoslovje in bil leta 1885 posvečen v duhovnika. Kot kaplan pri Sv. Roku v Gorici je ‘ob delu’ študiral pravo na dunajski univerzi in študij končal z doktoratom (1888). Predstojniki so mu zaupali odgovorne naloge: od 1889 do 1897 je bil spiritual (duhovni voditelj) v goriškem bogoslovju, od 1897 do 1902 profesor Nove zaveze, katehetike in pedagogike v goriškem centralnem semenišču kot naslednik dr. Antona Mahniča, ki je bil imenovan za škofa na Krku. Josip Pavlica je bil Mahničev učenec in sodelavec v prizadevanju za krščansko oblikovanje družbe. Bil je tudi eden od utemeljiteljev krščanskega socialnega gibanja ‘nove struje’ na Goriškem, ki se je navdihovalo ob J. E. Kreku. Skupaj z bratom Andrejem je ustanovil in vodil Slovensko katoliško delavsko društvo, Društvo katoliških učiteljic, Centralno posojilnico, si prizadeval za ustanavljanje zadrug, hranilnic in posojilnic. Zagovarjal je misel o ustanovitvi samostojne kulturnopolitične in socialno-gospodarske organizacije. Precej je tudi pisal, zlasti o socialnem vprašanju.

 

LETA 1884 UMRL JANEZ WOLF

SLOVENSKI SLIKAR (* 1825)

Doma iz Leskovca pri Krškem, večino svojega likovnega ustvarjanja je posvetil verskim motivom in poslikavam cerkva. Je predstavnik nazarenske smeri in se naslanja na beneško slikarstvo. Zgledoval se je po visoki renesansi in je v drugi polovici prejšnjega stoletja veljal za enega najuglednejših slovenskih slikarjev Najbolj so poznane njegove freske v župnijski cerkvi v Vipavi in na Vrhniki. Njegovi učenci so bili Anton Ažbe, Janez Šubic in Jurij Šubic.

 

LETA 1888 ROJEN IVAN NAPOTNIK

KIPAR ( † 1960)

Iz Zavodenj pri Šoštanju, kiparstvo je študiral v Ljubljani, pozneje na Dunaju. Po prvi svetovni vojni je živel v rojstnem kraju kot kmet, pozneje pa se je preselil v Šoštanj. Napotnik je ustvarjal v kamnu, bronu, mavcu in največ v lesu. V zgodnji dobi je izdeloval dekorativno plastiko za arhitekturo in notranjo opremo, nato se je občasno ukvarjal z arhitekturnim, spomeniškim in nagrobnim kiparstvom. Slogovno je izhajal iz baročne kiparske tradicije, ki so se mu pridružile secesijske značilnosti.

 

LETA 1892 ROJEN MILKO KOS

ZGODOVINAR IN GEOGRAF († 1972)

Peto knjigo Gradiva za zgodovino Slovencev, življenjskega dela zgodovinarja Franca Kosa, ki je izšla leta 1928, po njegovi smrti, je za tisk pripravil njegov sin Milko, kot zgodovinar najzvestejši učenec svojega očeta. Velja za utemeljitelja sodobnega slovenskega zgodovinopisja. Kot profesor na ljubljanski univerzi je vzgojil več rodov zgodovinarjev.

… več o njem v rubriki obletnica meseca 12_2012

 

LETA 1899 ROJEN MIRKO KUNČIČ

MLADINSKI PESNIK IN PISATELJ († 1984)

Maja 1945 so v upravičenem strahu pred novimi oblastniki zapustili Slovenijo številni begunci, tudi več pesnikov, pisateljev in drugih kulturnih delavcev. Med njimi je bil uveljavljeni mladinski pesnik, pisatelj in dramatik Mirko Kunčič. Odšel je v Argentino, ki je gostoljubno sprejela okoli 6500 Slovencev. Tam je preživel skoraj polovico svojega življenja v nenehnem domotožju po “raju pod Triglavom”. Nekaj let kar ni mogel ustvarjati, potem pa je le prijel za pero. Kunčič je (doma in v zdomstvu) napisal nad 20 del, ki jih domovina ne pozna, čeprav spada med največje in najplodovitejše mojstre slovenske mladinske književnosti. Kot emigrant je bil v prejšnjem režimu “ožigosan” in zamolčan. Njegove knjige, ki so izšle “zunaj” (v Argentini, Gorici, Celovcu) so bile prepovedane; tiste od prej, pa so bile odstranjene iz knjižnic. Šele v samostojni Sloveniji je pri nas izšla prva njegova knjiga – ponatis mladinske povesti Od pastirčka do škofa – romansirana biografija Antona Martina Slomška (Magnolija, Ljubljana 1991). Tega plemenitega prijatelja otrok predstavljamo ob obletnici njegove smrti.

… več o njem v rubriki obletnica meseca 12_2009

nekaj njegovih verzov:

Očka, joj, povej: / Kam bežijo mlada leta? / Mar kot ptičke lastovičke / romajo v dežele daljne, / da nekoč, / ko bo v srcu črna noč, / vrnejo se polne solnca?« // »Sinko, veš, to je tako: /
Mladih let nazaj ne bo. / Kakor ptičke lastovičke / obnemorejo na poti. / Lovec krut jih — čas — zaloti, / v kletko — prošlost ujame in / vse je le še tih spomin, / nanje in na davne lepe sanje. // »Očka, kaj pa, če zaprl / bi jih v gajbico samotno / in jih čuval noč in dan? / »Pa če z levom ali zmajem / jih zastražiš – vse zaman. // Skozi luknjico najmanjšo / venkaj ti pobegnejo… / Sinko, sreča mladih let / zvene kakor v maju cvet. (Očka in sinko modrujeta)

 

LETA 1915 ROJEN FRANK SINATRA

PEVEC, IGRALEC, SHOWMAN († 1998)

Ameriški pevec in igralec Frank Sinatra je bil sin italijanskih priseljencev. Kot človek je bil kontroverzna osebnost. Zaslovel je kot pevec, čeprav ni poznal not in se je zanašal samo na svoj odličen posluh in smisel za ritem. Njegove gramofonske plošče so dosegale milijonske naklade, časnikarji so mu nadeli ime ‘The Voice’ (Glas). Nastopal je tudi kot filmski igralec. Leta 1953 je prejel oskarja za najboljšo stransko vlogo v filmu ‘Od tod do večnosti’.

 

LETA 1930 ROJEN ŽIVKO KUSTIĆ

HRVAŠKI GRKOKATOLIŠKI DUHOVNIK, NOVINAR, PISATELJ († 2014)

»Moja življenjska pot je pravzaprav zelo nenavadna in ko se oziram nazaj, vidim, da to prav po ničemer ni moja zasluga, temveč da me je Jezus na neki način zgrabil za lase in mi ni dopustil iti, kamor hočem jaz. In vsakokrat, ko me je privlekel do tja, kamor je On hotel, sem videl, da je to tisto pravo. Bilo je povezano z nedopovedljivim veseljem … Če bi me pustil hoditi po mojih poteh, ki so se mi nekoč zdele zelo modre, bi izgubil tudi dušo, ne samo karizmo.« Tako je na večer svojega življenja, ki se je izteklo 18. julija 2014, povedal Živko Kustić, duhovnik grškokatoliškega obreda, dolgoletni urednik hrvaškega verskega tednika Glas koncila in neutruden delavec na številnih področjih Cerkve. »Bil je eden tistih iz evangelija, katerim je Gospodar dal pet talentov,« je ob pogrebu dejal njegov škof, križevski vladika Nikola Kekić. »Dobro je izkoristil teh pet talentov in zdaj lahko stopi pred Božje obličje ter reče: “Gospod, pet talentov si mi izročil, glej, pet drugih sem pridobil”. Pa tudi slišati odgovor: “Prav, dobri in zvesti služabnik … Vstopi v veselje svojega gospodarja!”« (Mt 25,20-21).

… več o njem v rubriki pričevanje 09_2014

 

LETA 1934 ROJENA ALBINA VODOPIVEC/SAŠA VEGRI

SLOVENSKA PESNICA († 2014)

Luč sveta je zagledala v Beogradu, leta 1941 pa se je družina vrnila v Vinski Vrh blizu Šmarja pri Jelšah. Po nižji gimnaziji je obiskovala tekstilni oddelek šole za umetno obrt. Zaradi socialnih razmer študija ni mogla nadaljevati, kasneje je na Filozofski fakulteti v Ljubljani študirala umetnostno zgodovino. Nekaj časa je živela kot svobodna umetnica, od leta 1968 do upokojitve je delala v Pionirski knjižnici v Ljubljani. Pesniti je začela v srednji šoli, objavljala je samo pod psevdonimom Saša Vegri. Leta 1958 je izšla njena prva pesniška zbirka Mesečni konj.

 

LETA 1957 ROJENA SUSANNA TAMARO

ITALIJANSKA PISATELJICA

»Ko sem sklenila, da se posvetim pisateljevanju, sem vedela, da se bom morala odpovedati marsičemu, tudi družini in otrokom. Postala sem kot nekakšna redovnica v klavzuri, ki mora živeti samotno, veliko premišljevati, da lahko ustvari svoje osebe. Mora se zapreti zunanjemu svetu, da more globlje in polneje zaživeti notranji svet.« Tako svoj poklic doživlja italijanska pisateljica Susanna Tamaro, rojena pred 44 leti v Trstu. Zaslovela je s svojim romanom Pojdi, kamor te vodi srce (1994), ki je postal svetovna uspešnica in je bil preveden v 40 jezikov, tudi v slovenščino. Roman Odgovori mi (Rispondimi) je knjiga vprašanj, ki si ji razmišljajoči človek zastavlja o sebi, o svojem življenju, o svetu. »Ali nas vodi Nekdo, ali smo sami?« Tako Rosa, glavna oseba prve pripovedi v romanu, vprašuje starega psa, ki ji edini dela družbo v mračnih letih otroštva in mladosti. V vseh svojih knjigah (že okrog trideset jih je), Susanna Tamaro odkriva svoj notranji svet, da bi bralcem pomagala odkriti njihovega.

… več o njej v rubriki pričevanje 03_2001

nekaj njenih misli:

• Stvarstvo nam je bilo zaupano in mi smo bili zaupani stvarstvu. Nismo gospodarji, kot so nam dolgo govorili, smo le gostje in kot gostje moramo upoštevati zakone spoštovanja in sožitja, zakone varstva in ljubezni.
  
• Kdo smo? Zakaj živimo? Kaj je za videzom? Kakšen smisel ima zlo? Kakšen je smisel smrti? Kaj je odrešenje? Odkod prihaja? To so vprašanja, na katera ne more dati odgovor noben kompjuter, nobena videoigrica, noben jezikovni tečaj.
  
• Srce je naše sonce, naše majhno osebno sonce. Po srcu prinašamo svetlobo in toploto ljudem okoli sebe. Po srcu je naše življenje polno radosti in sočutja. Odprtost srca ji je edino resnično zdravilo zoper posurovelost naše dobe.
  
• Samota je najbolj čudovito sredstvo, da stopimo v globino nas samih. In samota je, čeprav se to čudno sliši, tudi najboljše sredstvo, da se naučimo navezovati stike z drugimi. Samo če poznam sam sebe, se pravi, če poznam svoj notranji svet, lahko nagovorim notranji svet drugega.
  
• »Če ne moreš kupiti, nisi nič!« ti trobijo z vseh strani. Vendar pa je neverjetno veliko reči, ki jih ne moreš kupiti, Pomembne reči – tiste, ki dajejo bivanju trdnost in smisel – niso na prodaj, pridobiš jih korak za korakom, počasi, z vztrajnostjo in doslednostjo. Denar, s katerim jih plačaš, je napor.
  
• Veselje je nekaj, kar se poraja v največji globini. Je nekaj, kar spremeni barvo dni.

 

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1756 ROJEN ANTON TOMAŽ LINHART

DRAMATIK, PESNIK, ZGODOVINAR IN ŠOLNIK († 1795)

Rojen je bil na današnji dan v Radovljici. V mladih letih je bil gojenec jezuitov in cistercijanov, velja za pravega začetnika slovenske dramatike. Na pobudo barona Žige Zoisa je napisal prvi dve slovenski odrski deli. Po nemškem vzoru je priredil igro Županova Micka, po francoski predlogi pa je napisal komedijo Ta veseli dan ali Matiček se ženi. Obe njegovi igri prevzameta gledalce še danes. Poleg obeh dram je Linhart izdal tudi pesniško zbirko v nemščini Cvetje s Kranjskega, in Poskus zgodovine Kranjske in drugih dežel južnih Slovanov Avstrije, nedokončano delo, napisano v nemščini, zato velja tudi za enega začetnikov slovenskega zgodovinopisja.

 

LETA 1803 ROJEN LOUIS HECTOR BERLIOZ

FRANCOSKI SKLADATELJ († 1869)

Ker je zaradi političnih razmer moral pustiti šolanje, ga je oče poučeval klasične predmete, flavto in kitaro. Mladi Berlioz je občudoval glasbo in kmalu začel komponirati kratke skladbe in priredbe. Na očetovo željo je študiral medicino, toda zmagala je ljubezen do glasbe. Na konservatoriju niso vsi razumeli njegovih idej, toda s flavto in kitaro je odkril bistvo romantike in očaral poslušalce. Leta 1822 je napisal kantato Arabski konj, Goetheju je poslal Osem prizorov iz Fausta (Huit scénes de Faust), ki pa se ni odzval. Leta 1830 je sledila Fantastična simfonija, potem Harold v Italiji, ki jo je naročil Paganini, ki ga je tudi finančno podpiral. Leta 1846 je napisal Faustovo pogubljenje, ki je bilo odlično sprejeto po Evropi in čez tri leta še cerkveno trilogijo – oratorij Kristusovo otroštvo. Po smrti prve ženbe in očeta je bil zelo oisamljen. Poročil se je z Mario Recio, potoval po Evropi in dirigiral, ko se je vrnil v Francijo ga niso sprejeli na Akademijo, umrl je razočaran. Poleg že omenjenih spadajo med njegova najboljša dela še Rekviem in Roméo in Julija. Najpomembnejši skladatelj francoske romantike, ustvarjalec novejše umetnosti instrumentacije in utemeljitelj programske glasbe je pisal raznovrstna dela: 5 simfonij, 11 opernih in dramskih uvertur, 2 oratorija in 3 opere (najbolj znani sta Benvenuto Cellini in Trojanci).

 

LETA 1873 ROJEN JOSIP PLEMELJ

MATEMATIK († 1967)

Matematiko, fiziko in astronomijo je študiral na Dunaju in leta 1898 doktoriral iz diferencialnih enačb, študij pa je nadaljeval v Nemčiji in na Švedskem. Najprej je bil docent na dunajski univerzi, nekaj časa tudi v Ukrajini, po prvi svetovni vojni je prišel v Ljubljano in bil prvi rektor ljubljanske univerze (1919-20), kasneje pa je bil redni profesor matematike na (naravoslovni) fakulteti v Ljubljani (do leta1957). Raziskoval je predvsem diferencialne in integralne enačbe, biu pa je tudi odličen pedagog, saj je vzgojil vrsto odličnih matematikov. Bil je član SAZU in leta 1954 je dobil tudi Prešernovo nagrado.

 

LETA 1905 ROJEN UBALD VRABEC

SKLADATELJ, VIOLINIST IN ZBOROVODJA († 1992)

Komponist; komponirati, kompozicija so tuje besede, ki v slovenščini pomenijo sestavljalec, sestavljati ali tudi skladati, skladatelj in skladba. Prvi izraz – sestavljati – se za glasbo sploh ne uporablja, čeprav je sestavljati točneje kakor skladati… Kako glasbenik sklada ali komponira? V starih časih so skladatelji zelo pazili, da so bile njihove skladbe lepo urejene in simetrične, kakor skrbno zložene skladovnice drv. Za začetek je potreboval skladatelj glasbeno misel ali motiv. Včasih mu je tak motiv kar nenadoma zabrnel v glavi, včasih je pa tak motiv tudi iskal ali koval. Tudi daljšo dobo.« Tako je svoje glasbeno ustvarjanje duhovito predstavil skladatelj, glasbeni pedagog in zborovodja Ubald Vrabec. Bil je pomembna kulturna in javna osebnost med Slovenci na Tržaškem, matični domovini pa je manj znan, zato ga predstavljamo našim bralcem ob obletnici njegovega rojstva.

… več o njem v rubriki obletnica meseca 12_2005

 

LETA 1918 UMRL IVAN CANKAR

PISATELJ, DRAMATIK IN PESNIK (* 1876)

Med najbolj žlahtne spise Ivana Cankarja, največjega slovenskega pisatelja, spadajo njegove črtice, posvečene materi-trpinki (Ob svetem grobu). V njih se “spoveduje” svojih grehov, ki jih je v mladih letih zagrešil v odnosu do nje, ki se je vsa žrtvovala za svoje otroke. Te njegove črtice so najlepši spomenik slovenski materi. Bratu Karlu, duhovniku, je na smrtni postelji dejal, da mu veliko prihaja na misel pokojna mati in da jo bo pozdravil, ko se z njo snide. “Zadnja prijateljica”, kot je Ivan Cankar, prvak slovenskih pisateljev, imenoval smrt, je prišla ponj  na današnji dan in je bila vdano slovo od sveta in tih prestop v večnost.

več:
A. Napotnik, Ivan Cankar: Mojstri besede, v: Ognjišče 4 (2009), 78-79.
S. Čuk, Ivan Cankar (1876-1918): Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (2016), 52-53.
S. Čuk, Ivan Cankar in njegove poti: Priloga, v: Ognjišče 12 (2018), 50-57.

nekaj njegovih misli:

• Srce ni katekizem, ki bi razločevalo med malimi in naglavnimi grehi … Le malo grehov je napisanih v katekizmu in še tisti niso poglavitni. Če bi bilo srce spovednik – dolga in strašna bi bila spoved.
• Ne pokaži ljudem, da si drugačen od njih, ne povej jim nikdar, da je zunaj, daleč za hribom, drugačen in svetlejši svet! Komaj bomo spoznali, da nisi iz njih testa, pa te bodo kamenjali
• Stvar je taka, da pridejo pametni ljudje zmerom prezgodaj; zakaj če bi prezgodaj ne prišli, bi ne bili več tako pametni.
• Kdor ljubi svojo domovino, jo z enim samim objemom svoje misli obseže vso… Zakaj ljubezen je ena sama in nerazdeljiva; v en kratek utrip srca je stisnjeno vse – mati, domovina, Bog.
• Veliko prenese človek (…), a da se da trpeti toliko in tako dolgo, kakor je trpela moja mati, je bil čudež. Žena je devetkrat močnejša od moža, mati pa devetkrat devetdeset.
• Vse božje in cerkvene zapovedi sem združil v eno samo: Ne stori sočloveku zla!
• Napiši po vesti in veri, kako si živel, kaj si videl, kaj si mislil in govoril en sam dan. Če hočeš biti tako odkritosrčen, da bi ne povesil oči pred samim Bogom, boš pisal do groba zgodovino tistega dne.
• Kar sem videl z očmi, s srcem in z razumom, nisem zatajil; in bi ne bil zatajil za same zlate nebeške zvezde. Resnica je posoda vsega drugega: lepote, svobode, večnega življenja.
• Posebna je bila naša vera, nikjer priučena, od nikogar zaukazana … Ne da se razložiti z besedami te resnične vere, ker vsaka vera je nedopovedljiva, brez glasu in brez telesa, kakor luč in kakor ljubezen.
• Tudi ko bi človek imel tisto moč in tisti pogum, da bi sam posegel v globočino svojega bitja – do dna ne bi segel, ker dna ni. Prepad se odpira do prepada, brez kraja.
• Paradiž ni moj dom, pot je moj dom … Če bi hrepenenja ne bilo v mojem srcu, bi umrlo to srce; v paradižu samem bi umrlo.
• Kadar ti pogledam v oko, ljuba moja mati, pretrese mi srce in vsi dobri sklepi mi polnijo dušo, katere pa mi malokdaj izpolni v poznejših dneh lahkomiselna glava.
  več:

 

LETA 1918 ROJEN ALEKSANDER ISAJEVIČ SOLŽENICIN

RUSKI PISATELJ, DOBITNIK NOBELOVE NAGRADE ZA KNJIŽEVNOST († 2008)

“Ne pozabimo, da nasilje ne živi samo in ne more živeti samo od sebe: prav gotovo je prepleteno z lažjo. Med njima je najbolj sorodna, najbolj naravna globoka povezanost: nasilje se more skrivati samo za laž, laž pa more obstati samo z nasiljem. Kdor razglasi nasilje za svojo metodo, si mora neizprosno izbrati laž za načelo… Preprost korak preprostega možatega človeka je, da ne sodeluje pri laži, ne podpira zlaganih dejanj. Tudi če to pride na svet in celo zavlada na njem – naj se to ne zgodi po meni. Pisatelji in umetniki pa imajo na voljo še več: zmago nad lažjo.” Tako je v svojem predavanju, ki bi ga prebral pri podelitvi Nobelove nagrade za književnost v Stockholmu 10. decembra 1970 zapisal Aleksander Isajevič Solženicin, največji ruski pisatelj 20. stoletja. Nagrado je lahko prejel šele štiri leta kasneje kot izgnanec iz domovine (1974). Po dvajsetih letih se je vrnil v Rusijo, saj si ni mogel misliti, da bi živel kje drugje kakor v svoji lastni domovini.

— več o njem v rubriki pričevanje 09_2008

nekaj njegovih misli:

• Zame je vera temelj in opora za življenje človeka.
  
• Čutim, da je smrt zadnji, nikakor pa ne končni mejnik človekovega bivanja.
  
• Nikakršno taborišče ne sme zlomiti duševne lepote človeka.
  
• Kljub vsemu ne smemo pozabiti, da je prvo, čemur pripadamo, človeštvo. Človeštvo pa se je ločilo od živalskega sveta z mislijo in govorom. In naravno je, da morata biti svobodna. Če pa ju vklenemo, se vračamo v živali.
  
• Dušo si kuje sleherni sam zase, iz leta v leto. Treba si je prizadevati, da bi si skoval, da bi si zbrusil takšno dušo, da bi postal ČLOVEK.
  
• O, daj mi, Gospod, da se ne bom prelomil ob udarcih! Da ti ne bom padel iz roke.
  Ne motimo se zato, ker bi bilo težko videti, kaj je prav; motimo se zato, ker je to udobnejše.
  Ne ženem se, da bi vse zajel: pametnega na svetu je veliko, malo je dobrega

 

LETA 1948 UMRL RISTO SAVIN

ČASTNIK IN SKLADATELJ (* 1859)

Pravo ime slovenskega skladatelja Rista Savine, rojenega v Žalcu, je bilo Friderik Širca. Po poklicu je bil oficir, po prvi svetovni vojni pa se je posvetil izključno glasbenemu ustvarjanju. Med njegovimi deli, s katerimi je obogatil slovensko glasbeno zakladnico, so tudi tri opere: Lepa Vida, Gosposvetski sen, Matija Gubec.

 

LETA 1952 UMRL dr. JOŽA LOVRENČIČ

PESNIK, PISATELJ IN UREDNIK (* 1890)

“Šestdeset let – brez zlata in bogastva prešla so, a srečna, / da sem jih kajkrat vesel v pesmi veličal in pel / in se še zdaj kot za rešto nebeških kolačev presladkih / ti zahvaljujem, o Bog, v srcu in duši otrok?” To zahvalno pesem je zapel pred več kot šestdesetimi leti dr. Joža Lovrenčič, slovenski pesnik in pripovednik, ki ga mlajši rod ne pozna, ker je bil dolgo zamolčan. Poučeval je najprej na go­riški gimnaziji, ki se je pred soško fronto umaknila v Trst. Po­tem je živel kot begunec na Gorenjskem; po vojni je bil imenovan v začasno narodno predstavništvo v Beogradu kot zastopnik Goriške. Konec leta 1919 je bil odposlanec na mirovnih pogajanjih v Pari­zu. Za stalno se je naselil v Ljubljani, kjer je poučeval na gim­naziji in na učiteljišču. … Kot mlad profesor je leta 1915 izdal svojo prvo pesniško zbirko … Že z njo, še bolj pa z drugo zbirko Deveta dežela (1917), ki pome­ni vrh njegovega izpovednega pesništva, se je uveljavil kot začet­nik ekspresionizma pri nas. To je bila umetnostna smer, ki je ob­jektivnost popolnoma podrejala subjektivnemu doživljanju in je zelo poudarjala izrazno plat. Lovrenčič je uporabljal svobodni verz, vsebinsko pa je prešel k iskanju duhovnega, religioznega. V pesmih te svoje druge zbirke Lovrenčič razmišlja o času in več­nosti, o smislu življenja; samoti in ogroženosti postavlja naspro­ti hrepenenje po širjavi in brezmejnosti …

… več o njem v rubriki obletnica meseca 03_2000

nekaj njegovih misli in verzov:

• Zastonj po slepi sreči je iskanje, / dobi jo, kdor v odpovedi zasluti / in preko nje življenje išče zvanje.
  
• Dokler komu se srce / spominja matere v ljubezni moči, / v življenja še tako viharni noči / se dneva belega zave / in pot njegova k Soncu gre.
  
• Je vročih sto in sto želja / Marija Mati uslišala, / na Brezjah poveličana… / O Mati, še v današnji čas / poslušaj naš proseči glas: / “Kraljica naša, varuj nas!”
  
• Iz časa smo in romamo na sveto goro večnosti / vse dni in noči in od vseh strani / romarji, romarji, romarji…

 

LETA 1972 UMRL JOVAN HADŽI

ZOOLOG, KLASIFIKATOR ŽIVALSKIH VRST (* 1884)

Ta slovenski zoolog srbskega rodu se je rodil leta 1884 v Temišvaru, v začetku 20. stoletja je deloval v Zagrebu, od leta 1921, ko je postal profesor za zoologijo na novo ustanovljeni univerzi, pa v Ljubljani kot ‘oče’ slovenske zoologije. Posvečal se je predvsem živalstvu jam in visokogorja. Zaslovel je po svojem sistemu klasifikacije živali: živalsko kraljestvo je razdelil na šest debel, poddebla in razrede. V letih 1951 do 1972 je vodil Inštitut za biologijo SAZU, ki zdaj nosi ime po njem.

 

LETA 1975 UMRL VENCESLAV WINKLER

MLADINSKI PISATELJ (* 1907)

Njegova družina se je z Lokev na Trnovski planoti zaradi prve svetovne vojne preselila v Ljubljano, kjer je Venceslav končal učiteljišče. Kot učitelj je imel živ stik z otroki in mladino, zato je pisal predvsem zanje: povesti (Hribčev Gregec, Drejc z Višave, Gadje iz Šiške) in pravljice (Ukradena svetilka, Čudežni studenec).

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1822 ROJEN CESAR FRANCK

FRANCOSKI SKLADATELJ BELGIJSKEGA RODU, ORGANIST, PEDAGOG († 1890)

Belgijec, ki je celo življenje preživel v Parizu, kjer je študiral glasbo na konservatoriju. Orgelsko službo, ki ji je ostal zvest vse življenje, je začel leta 1845. V Parizu je bil orgelski učitelj, s svojimi skladbami je vplival na številne sodobne francoske skladatelje. Velja za začetnika francoske romantične orgelske literature. Med njegove pomembnejše skladbe glasbeni zgodovinarji štejejo: preludij, koral in fuga za klavir, s katerimi je hotel obuditi Bachovega duha preludijev. Poleg orgelskih skladb so še danes priljubljeni simfonija v d-molu, simfonične variacije za klavir in orkester, violinska sonata v A-duru in klavirski kvintet. Ključ do njegove glasbe najdemo v njegovi osebnosti: bil je nadvse ponižen, preprost in vdan človek, v njegovih najboljših delih se zrcali mir organista, ki je najsrečnejša leta preživel za orglami v cerkvi. Njegova glasba odraža predvsem jasnost, mir in bratsko ljubezen … brez strasti, duhovnih in čustvenih spopadov …

več:
E. Škulj, Cesar Franck: Sprehod skozi glasbeno zakladnico, v: Ognjišče 10 (1990), 62.

 

LETA 1886 UMRL AVGUST DIMITZ

KRANJSKI NEMEC, SLOVENSKI PRAVNIK IN ZGODOVINAR (* 1827)

Ljubljanski finančni uradnik Avgust Dimitz, ki je bil po kulturno-politični usmeritvi kranjski Nemec, vendar naklonjen slovenski literaturi, je po arhivskih virih spisal obširno delo Geschichte Krains (Zgodovina Kranjske od najstarejših časov do leta 1813) in se s tem uvrstil med zaslužne slovenske zgodovinarje.

 

LETA 1891 ROJEN JANKO OROŽEN

ZGODOVINAR IN ŠOLNIK († 1989)

Po osnovni šoli v domačem Hrastniku je obiskoval učiteljišče v Mariboru, zatem študiral pravo v Pragi, študije pa je dovršil na univerzi v Ljubljani, kjer je leta 1922 napravil tudi izpit za profesorja slovenščine, zgodovine in zemljepisa. Od leta 1924 je služboval v Celju. Spisal je Zgodovino Celja v treh knjigah: Prazgodovinsko Celje in rimska Celeia; Srednjeveško Celje; Novoveško Celje. Pisal je tudi o pedagoških vprašanjih. Med drugim je prevedel skavtsko knjigo Badena-Powella.

 

LETA 1892 ROJENA MARIJA PETKOVIĆ

HRVAŠKA REDOVNICA, UST. SKUPNOSTI FRANČIŠKANK HČERA USMILJENJA, BLAŽENA († 1966)

Med svojim tretjim pastirskim obiskom na Hrvaškem je papež Janez Pavel II. 6. junija 2003 med slovesno mašo v dubrovniški luki Gruž razglasil za blaženo redovnico Marijo od Razpetega Jezusa Petković, rojeno na otoku Korčula, ustanoviteljico redovne družbe Hčera usmiljenja. Določil je, da se njen spomin “na krajih in po ustaljenih kanonskih predpisih” obhaja vsako leto 9. julija, na dan njenega rojstva za nebesa. V svojem življenju je veliko trpela in prizadevala si je lajšati trpljenje drugih. Uresničevala je, kar je govorila: “Ni ljubezni brez trpljenja, ni žrtve brez ljubezni.”

… več o njej preberite v rubriki pričevanje 07_2003

nekaj njenih misli

+ “Dobri učitelj, kaj naj storim, da bom deležen večnega življenja?” (Mk 10,17). To vprašanje je tudi sestra Marija od Razpetega Jezusa zastavljala svojemu Gospodu vse od tedaj, ko je kot dekle zvesto delala v župniji in si prizadevala služiti bližnjemu… V njenem srcu je odjeknil jasen in nedvoumen odgovor: “Pridi in hodi za menoj!” Božja ljubezen jo je tako prevzela, da se je odločila za vselej posvetiti Bogu in uresničiti težnje, da se povsem preda duhovnemu in materialnemu bragru najbolj potrebnih.

+ Lik blažene Marije od Razpetega Jezusa me vodi k razmišljanju o vseh hrvaški ženah: o soprogah in srečnih materah ter o tistih, ki so za vedno zaznamovane z žalostjo zaradi izgube nekoga iz svoje družine v strašni vojni devetdesetih let prejšnjega stoletja, ali tudi zaradi kakšnega drugaga bridkega doživetja, ki ji je prizadelo.

+ Mislim na tebe, žena, ki s svojo rahločutnostjo, velikodušnostjo in močjo bogatiš pogled na svet in prispevaš k polnosti resnice o medčloveških odnosih. Tebi je Bog na poseben način zaupal svoje stvari, zato si poklicana, da postaneš nenadomestljiva opora vsakogar, zlasti v krogu družine.

+ Hrvaške žene, v zavesti svojega nadvse vzvišenega poklica “soproge” in “matere”, prizadevajte si gledati na vsakega človeka z očmi srca ter mu iti naproti in biti ob njem z rahločutnostjo, ki je lastna materam. Vaša navzočnost v družini, družbi in cerkvenih občestvih je še kako potrebna.

+ Ne utrudite se, ko odgovarjate na edino Ljubezen svojega življenja. Posvečeno življenje namreč ni samo velikodušno prizadevanje človeka, temveč je na poseben način odgovor na dar, ki prihaja z neba v želji, da ga sprejmemo z odprtim srcem. Naj vas vsakdanje izkustvo nezaslužene božje ljubezni do vas spodbuja k popolnemu darovanju lastnega življenja za služenju Cerkvi ter bratom in sestram, ko izročate Bogu vse svoje življenje, svojo sedanjost in svojo prihodnost.

+ Z očmi, polnimi nežnosti, Bog gleda na tistega, ki si prizadeva izpolnjevati njegovo voljo in hoditi po njegovi poti. Vsakdo je namreč, v skladu s svojim poklicem, povabljen, da v sebi in v svoji oklici uresničuje božji načrt. (iz papeževega nagovora v Dubrovniku)

 

LETA 1896 UMRL ALFRED NOBEL

ŠVEDSKI KEMIK, INŽENIR IN IZUMITELJ (* 1833)

Najbolj znan Šved je Alfred Nobel, izumitelj dinamita, eksploziva, ki naj bi človeku pomagal pri gradnji cest in predorov in podobnih del, a so ga brezvestni ljudje vpregli v voz vojne industrije (ob smrti je imel Nobel priznanih 355 patentov). Nobel je v svoji znameniti oporoki vse imetje, ki ga je prislužil s tem odkritjem, volil v poseben sklad, iz katerega se vsako leto na današnji dan, na obletnico njegove smrti, podeljujejo Nobelove nagrade za področje fizike, kemije, medicine, literature, ekonomije in prizadevanja za mir.

njegova misel:

• Življenje na svetu in življenje po smrti sta večna skrivnost. Vendar nas umirajoča iskra spravi v slovesen strah božji in utiša vsakršen glas razen glasu vere. Govori samo večnost.

 

LETA 1903 ROJEN NIKOLAJ PIRNAT

KIPAR, SLIKAR IN ILUSTRATOR († 1948)

Idrijski rojak Niko(laj) Pirnat, kipar, grafik, profesor na likovni akademiji, je najbolj znan kot odličen risar in ilustrator. Med knjigami, ki jih bogatijo posrečene Pirnatove ilustracije, so Bevkovi Pastirci (1935) in Finžgarjev Gospod Hudournik (1941). Ustvaril pa je tudi več dobrih kipov, med njimi Janeza Krstnika za trnovski most v Ljubljani.

 

LETA 1908 UMRL HINKO DOLENC

SLIKAR GOZDA IN NJEGOVIH ŽIVALI (* 1838)

Pravnik Hinko Dolenc, rojen v Razdrtem pri Postojni, kjer se je tek njegovega življenja tudi končal, je za literarni časopis Ljubljanski zvon napisal obsežno naravoslovno in spominsko kramljanje O gozdu in nekaterih njegovih ljudeh (1903), kjer je čudovito prikazal veličastna gozdna prostranstva na Snežniku in njihove prebivalce: od medvedov do vseh ptičjih zborov.

 

LETA 1908 ROJEN OLIVIER MESSIAEN

FRANCOSKI SKLADATELJ († 1992)

Rodil se je v Avignonu, z enajstimi leti se je vpisal na pariški konservatorij, z dvaindvajsetimi je diplomiral iz orgel in kompozicije in leta 1930 nastopil službo organista v cerkvi St.. Trinite v Parizu. Tu je orglal več kot 40 let, zelo redko je izvajal svoje skladbe, zelo slavne pa so bile njegove improvizacije po nedeljskih večernih mašah. Globoko veren kristjan z izkustvom mističnega doživetja, pravi kontemplativec, iz kroga Charlesa Peguyja in Paula Claudela, Georgesa Bernanosa, Francoisa Mauriaca ter filozofov Gabriela Marcela in Jacquesa Maritaina. Vsi so bili prepričani, da je njihov talent božji dar, ki ga morajo porabiti v korist vseh in z njim notranje dvigniti vsakega človeka. V razlagah svojih del kaže Messiaen globoko poznavanje cerkvenih očetov, črpa iz Svetega pisma … Njegova značilnost so ritmi, poglobil se je v zapletene ritme indijske folklore, v določenem obdobju je v svoje skladbe vnesel tudi posnemanje ptičev (zbiral je napeve ptic). Krona njegovega ustvarjanje je njegova edina opera Frančišek Asiški, ki je bila izvedena leta 1983 v Parizu. Traja pet ur in pol, toda poslušalcu se zdi, da se je čas ustavil, preveva jo religioznost s svojim mirom in gotovostjo. Messiaen je najbolj poznan po svojih orgelskih skladbah, z glasbo obravnava določeno glasbeno skrivnost, ki jo osvetli z odlomki iz Svetega pisma. Že pri dvajsetih je napisal Nebeško gostijo, premišljevanje ob zadnji večerji … Leta 1935 je objavil eno svojih najbolj priljubljenih skladb Le Nativite du Seigneur, v kateri je devet premišljevanj ob dogodkih v Betlehemu …

več o njem dr. Edo Škulj v Ognjišču 12_1990 (sprehod skozi glasbeno zakladnico)

 

LETA 1936 UMRL LUIGI PIRANDELLO

ITALIJANSKI PISATELJ IN DRAMATIK, NOBELOVEC 1934 (* 1867)

Doma iz Agrigenta na Siciliji, študiral filologijo in predaval italijansko književnost v Rimu. Sprva je pisal pesimistične in domotožne pesmi, potem pa se je lotil proze, izpod njegovega peresa so prihajale novele o osamljenih in nesrečnih ljudeh iz siciljanskega provincialnega in rimskega okolja, ki so prežete s tragično humanostjo in z grotesknim humorjem. S svojimi novelami, romani in številnimi dramami (okrog 70) velja danes za največjega italijanskega pisatelja 20. stol.. Nekaj glavnih del: drame Kaj je resnica, Slast spodobnosti … Šest oseb išče avtorja, Henrik IV. … romana Pokojni Matija Pascal in Eden, nobeden in stotisoč, novele Novele za leto dni. Osrednja tema njegovih del je psihološka analiza človekove dvojne osebnosti, njegova razklanost na videz (masko) in bit. Življenje je bilo zanj veliko gledališče. Dve leti pred smrtjo je prejel Nobelovo nagrado.

 

LETA 1948 SPREJETA DEKLARACIJA ČLOVEKOVIH PRAVIC

Generalna skupščina Organizacije združenih narodov je na svojem zasedanju v Parizu na današnji dan sprejela Splošno deklaracijo človekovih pravic. Glavni sestavljalec te pomembne listine je bil francoski pravnik René Cassin (1887-1975), Nobelovec za mir 1968. Za temelj spoštovanja človekovih pravic je vzel Jezusovo zapoved: “Ljubi svojega bližnjega kakor sam sebe.”

 

LETA 1958 UMRL MARIJ OSANA

INŽENIR ELEKTROTEHNIKE (* 1880)

Rojen v Trstu, je bil začetnik izobraževanja in raziskovalnega dela na področju telekomunikacij v Sloveniji. Ukvarjal se je tudi s polaganjem in meritvami podmorskih telekomunikacijskih kablov v Jadranskem morju. Uvedel in organiziral je radiotelegrafsko in radiotelefonsko omrežje po tedanji skupni državi. Vodil je ureditev visokofrekvenčnega laboratorija v elektrotehničnem inštitutu ljubljanske univerze. Leta 1932 pa je projektiral in vodil gradnjo oddajnika ljubljanske radijske postaje v Domžalah. Marij Osana velja za začetnika radijske tehnike na Slovenskem.

 

LETA 1968 UMRL KARL BARTH

ŠVICARSKI PROTESTANTSKI TEOLOG (* 1886)

Najbolj znani švicarski kalvinistični teolog, je bil najprej pastor v Safenwilu (kanton Aargau), potem pa je kot profesor deloval v Göttingenu, v Münstru, ter v Bonnu. Ker je nasprotoval nemškemu nacionalsocializmu (Hitler) je leta 1935 izgubil profesuro v Bonnu in od tedaj deloval v Baslu (do leta 1962). Bil je ustanovitelj dialektične teologije po kateri lahko Boga razume samo človek, ki ima globoko vero v razodetega Jezusa Kristusa. V njegovi teološko filozofska smeri (bartizem), je v središču misel o presežnem, nedoumljivem in nedostopnem Bogu in Božjem humanizmu, ki je krščansko oznanilo. V središču ni več človek s svojo religiozno zavestjo, ampak Božja beseda … Njegovo najpomembnejše delo je Pismo Rimljanom, napisal pa je še Protestantsko teologijo 19. stol. in Cerkveno dogmatiko

nekaj njegovih misli:

+ Gospod Bog, ne dopusti, da bi bili otopeli in bili brezbrižni ob veličastni slavi velike noči, marveč daj, da svetloba vstalega Gospoda doseže vsak kotiček naših brezčutnih src.

+ Človeku, ki sliši svetopisemsko oznanilo in si ga vzame k srcu, ni dovoljeno biti nevesel človek, temveč mu je to odločno prepovedano.

+ Človek v Svetem pismu išče in najde to, kar sam hoče. Če pa ne bo hotel nič iskati, tudi ne bo ničesar našel.

 

LETA 1968 UMRL THOMAS MERTON

REDOVNIK TRAPIST, PESNIK, PISATELJ, SODOBNI SV. AVGUŠTIN (*1915)

Na današnji dan je v Bangkoku na Tajskem umrl 53-letni ameriški redovnik trapist p. Louis. Ves kulturni svet ga je poznal pod imenom Thomas Merton. Bil je pesnik in pisatelj (nad 40 knjig), globok mislec in glasnik krščanstva, ki ne “beži pred sve­tom”. Svoje življenje je popisal v knjigi Sedemnadstropna gora. Italijanski pesnik Dante je v svoji Božanski komediji naslikal vi­ce kot goro s sedmimi nadstropji, na katerih se duše očiščujejo. Po­dobno je tudi Merton šel skozi sedem “nadstropij” notranjega raz­voja: šport in zabava – umetnost – znanost – socialno delo – različne vere – krst v katoliški Cerkvi – samostan.

… več o njem v rubriki pričevanje 01_1999

nekaj njegovih misli:

+ Dar ljubezni je dar moči in zmožnosti ljubiti, zato dajati ljubezen s polnim učinkom pomeni tudi sprejemati jo. Torej lah­ko ljubezen obdržimo le, če jo razdajamo, in dajemo jo lahko popolno le, če jo tudi sprejemamo.

+ Krščansko življenje ni življenje mirne odmaknje­nosti, rastlina iz tople grede, sestavljeno iz umetnih asketičnih vaj, ki so nedosegljive ljudem v vsakdanjem življenju. Kristjan more in mora razvijati svoje duhovno zedinjenje z Bogom v svojih vsakdanjih dolžnostih in naporih življenja.

+ Ni dovoljeno, da bi varali sami sebe s tem, da se umi­kamo v preteklost, ki je izginila. Svetost ni in nikoli ni bila cenen beg pred odgovornostjo in pred sodelovanjem pri človekovi osnovni na­logi, da pošteno in produktivno živi v družbi s soljudmi.

+ Noben človek, ki kratko malo je in pije, kadarkoli mu hrana ali pijača zadiši, ki kadi, kadarkoli se mu zahoče prižgati cigareto, ki poteši svojo radovednost in čutnost, kadarkoli se zbudi­ta, se ne more imeti za svobodno osebo. Odpovedal se je svoji duhovni svobodi in postal suženj svojih telesnih nagonov.

+ Ponižen človek se ne boji neuspeha. Dejansko se ne boji ničesar, niti sebe, kajti popolna ponižnost vključuje popolno za­upanje v moč Boga, pred katerim nobena druga moč nič ne pomeni in za katerega nobena stvar ni ovira. Ponižnost je najzanesljivejše znamenje moči.

+ Vsi smo poklicani od Boga, da postanemo deležni njegovega življenja in njegovega kraljestva. Vsak izmed nas je poklican na po­sebno mesto v tem kraljestvu. Če bomo našli to mesto, bomo srečni. Če ga ne bomo našli, ne bomo nikoli mogli biti popolnoma srečni. Za vsa­kega izmed nas je potrebno samo eno: izpolniti svojo usodo v skladu z božjo voljo, biti, kar hoče Bog, da smo.

pripravlja: Marko Čuk

LETA 1608 ROJEN JOHN MILTON

ANGLEŠKI PESNIK († 1674)

Velja za najpomembnejšega angleškega pesnika 17. stoletja. Njegova poezija je bila prvi primer združitve renesančnega žara, baročne vzvišenosti in klasično stroge oblike. Njegovo najpomembnejše delo je Izgubljeni raj, v desetih knjigah, v katerih v prostem verzu opisuje zgodbo o padcu človeka (Adam in Eva) in predvsem vlogo Satana. Pozneje je napisal še Znova pridobljeni raj v katerem pa (v nasprotju s Satanom) poveličuje Jezusovo popolnost.

 

LETA 1641 UMRL ANTHONIS VAN DYCK

FLAMSKI SLIKAR (* 1599)

Van Dyck je najbolj znan po izdelavi portretov. Kralj Karel I. ga je poklical na angleški dvor in v Angliji je hitro uspel. Naslikal je portrete Karla I., njegove žene kraljice Henriette, kraljevih otrok, številnih osebnosti na dvoru, … Julija 1632 so ga povzdignili v viteški red in ga leta 1633 izbrali za kraljevega slikarja. Zelo je vplival na angleške portretiste, nekateri ga imajo za ustanovitelja angleške slikarske šole.

 

LETA 1717 ROJEN JOHANN JOACHIM WINCKELMANN

NEMŠKI UMETNOSTNI ZGODOVINAR IN ARHEOLOG († 1768)

Velja za utemeljitelja nove arheološke znanosti in moderne primerjalne zgodovine umetnosti. Od leta 1755 je živel v Rimu, kjer je postal knjižničar kardinala Albanija in prefekt vatikanskih antičnih zbirk. Svoja preučevanja je objavil v delu Zgodovina umetnosti starega veka, znano pa je tudi njegovo delo Misli o posnemanju grških slikarskih in kiparskih stvaritev.

 

LETA 1868 ROJEN JANEZ IVAN REGEN

BIOLOG († 1947)

Iz Lajš pri Tratah v Poljanski dolini, sprva se je šolal v semenišču, ko pa je prislužil dovolj denarja se je vpisal na študij prirodoslovja na Dunaju, kjer je bil leta 1897 promoviran v doktorja znanosti in se tam zaposlil kot gimnazijski profesor. Opravljal je številne raziskave s področja fiziologije živali in bil eden prvih slovenskih znanstvenikov, ki so po prvi svetovni vojni delovali v tujini. Najbolj ga je zanimalo zvočno komuniciranje žuželk (murnovo čričkanje – dokaz, da se žuželke odzivajo na zvočne signale drugih osebkov iste vrste). Vse to delo je opravljal v laboratoriju, ki ga je postavil kar v svoji hiši. Pri delu je uporabljal precizne metode in instrumente: mikrofone, galvanometre, oscilografe, …. Za področje, s katerim se je kot znanstvenik ukvarjal, je izdelal slovensko znanstveno izrazje. Leta 1940 je postal član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, bil pa je tudi častni član Prirodoslovnega društva Slovenije.

 

LETA 1871 ROJEN FRAN GOVEKAR

SLOVENSKI PISATELJ, DRAMATIK († 1949)

Naturalizem je literarna struja, ki je nastala po letu 1860 in se je najbolj razmahnila v Franciji. Bistvo umetnosti mu je bila resnica o stvarnem, ki obsega tudi »nižje pojave«. Za začetnika naturalizma na Slovenskem velja pisatelj Fran Govekar, ki je po zgledu francoskega naturalista Emila Zolaja napisal roman V krvi (1896), v katerem je hotel prikazati delovanje dednostnih zakonov.

več:
S. Čuk, Fran Govekar (1871–1949): Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (2019), 44-45.

 

LETA 1881 ROJEN IVAN LAH

PISATELJ, PUBLICIST, PREVAJALEC IN PROFESOR NA GIMNAZIJI († 1938)

Pisatelja Ivana Laha je v srednji šoli privlačila zgodovina, ki je burila njegovo domišljijo. Svojo prvo zgodovinsko povest Uporniki, ki je izšla leta 1906 v zbirki slovenske večernice pri Mohorjevi družbi, je napisal že kot petošolec in jo kasneje predelal. Ukvarjal se je tudi s pesništvom in dramatiko; med drugim je napisal tri mladinske prizore Miklavž prihaja (1924).

več:
S. Čuk, Ivan Lah: Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (2008), 30-31

 

LETA 1885 ROJEN JOSIP PELIKAN

FOTOGRAF ČEŠKEGA RODU († 1977)

Starša sta se iz Prage preselila v Trbiž, kjer sta odprla fotografsko obrt. Kasneje se je družina preselila v Idrijo, kjer so imeli atelje. Josip se je za fotografijo navdušil ob očetu, študiral je na Dunaju in Pragi in se preselil v Celje. Gojil je kakovostno portretno fotografijo v različnih tehnikah in ustvaril številne portrete uglednih slovenskih kulturnikov.. Pelikan je tudi začetnik industrijske in reklamne fotografije na Slovenskem. Njegovo obsežno fotografsko zapuščino hranijo večinoma v Muzeju novejše zgodovine Celje: številne pokrajinske, turistične, reportažne in arhitekturne fotografije, ki so izhajali kot razglednice ter kot reprodukcije v knjigah in revijah … Na fotografijo je zabeležil vse pomembnejše dogodke njegovega časa; dve svetovni vojni, rojstvo in propad držav in druge dogodke, posvetil se je lepotam narave, hribom … Svoje znanje je posredoval številnim mladim fotografom ….

 

LETA 1889 UMRL MARKO GLASER

DUHOVNIK IN NABOŽNI PISATELJ, sodelavec bl. škofa Slomška (* 1806)

Rojen je bil v Smolniku pri Rušah, gimnazijo je obiskoval v Mariboru, filozofijo in teologijo je študiral v Gradcu, v duhovnika je bil posvečen leta 1829, nato pa opravljal razne službe. Leta 1843 je postal župnik pri Sv. Petru pri Mariboru. Od leta 1856 je imel veliko dela, da je pripravil prenos škofijskega sedeža iz Št. Andraža v Maribor (1859) in poskrbel za nastanitev škofijskih ustanov. S škofom Slomškom ga je vezalo iskreno prijateljstvo. Izdal je tudi nekaj nabožnih spisov v nemščini in slovenščini.

 

LETA 1895 ROJEN ANTONIO SANTIN

ŠKOF, NADŠKOF, TEOLOG († 1981)

Rodil se je v Rovinju v revni družini ribiča Giovannija. Starši so mu nekako le omogočili, da je odšel v malo semenišče v Koper. Ko se je začela prva svetovna vojna ga je škof poklical v goriško bogoslovje, ki so ga premestili v Maribor. Po končani teologiji je bil leta 1918 posvečen, nato nekaj časa kaplan, po prvi svetovni vojni župnik v Puli, ki je prišla pod italijansko oblast Leta 1933 je postal škof na Reki, čez pet let pa škof tržaško-koprske škofije. Deloval je v korist Judov in Slovencev, ki so bili zatirani pod fašizmom, menil je, da je treba oznanjati v jeziku vernikov … Do slovenskih duhovnikov in vernikov je skušal biti po možnosti pravičen, čeprav vsi niso mogli vedno razumeti njegovega zadržanja in strogo političnih izbir. Okolje na Tržaškem pač ni bilo prijazno, zastrupljeno je bilo s proticerkvenim zadržanjem tistih težkih povojnih let, zato mu je bilo izredno težko krmariti med nevarnostmi, ki so pretile z vseh strani… Doživljal je dramo istrskega eksodusa, odšel je v Pulo, preden so mesto izročili Titovemu nadzoru, da bi tolažil ljudi, ki so množično zapuščali mesto … Doživel je osvoboditev in okupacijo Trsta s strani Titovih čet, ni si več upal v Istro, saj so ga 19. januarja 1947 napadli v Kopru, zato je šel tja birmovat dr. Jakob Ukmar, ki ga je spremljal Miroslav Bulešić, ki so ga 24. avgusta 1947po birmi v Lanišču umorili, Ukmarja pa pretepli … Sem bil in ostajam katoliški duhovnik, vedno sem si prizadeval ostati pravičen. Za to sem se trudil v težkih časih, kadar je bilo težko obdržati slovanski jezik v cerkvah, in se postaviti v bran slovanskih duhovnikov in težko je bilo zagovarjati načela, kot so pravice slovanskega prebivalstva… Če sem se včeraj postavil v bran preganjanih Judov in Slovanov, se danes postavljam v bran pregnanih Italijanov iz njihove zemlje...

 

LETA 1913 ROJEN MARIJ AVČIN

ZDRAVNIK, PEDIATER, PISATELJ († 1995)

Ljubljančan  Marij Avčin, je že kot bolehen otrok sklenil, da bo postal zdravnik za otroke. Po maturi na poljanski gimnaziji se je leta 1932 vpisal na medicinsko fakulteto v Ljubljani, študij nadaljeval v Zagrebu, kjer je promoviral  za doktorja zdravilstva. Po pripravništvu v krajih nekdanje države, je pred začetkom druge svetovne vojne začel delati v ljubljanski bolnišnici pri pediatru Bogdanu Derču in postal njegov asistent. Po upokojitvi predstojnika je  postal predstojnik Pediatrične klinike in sodeloval pri urejanju otroških bolnišnic po Sloveniji. Leta 1964 je doktoriral iz pediatrije, se izobraževal v tujini, veliko potoval in predaval na kongresih. Vseskozi je tudi objavljal strokovne in poljubne članke. Svoj čas in znanje je posvetil otrokom in ga tudi prelil v strokovne knjige. Po upokojitvi je napisal tudi leposlovni knjigi Doktor Anton (štiriindvajset zgodb in spominskih avtobiografskih razmišljanj doktorja Antona, ki oči svojega srca obrača k majhnim, preprostim ljudem, posebno malim bolnikom) in Ljubljanske razglednice …

več:
S. Čuk, dr. Marij Avčin (1913-1995): Obletnica meseca, v: Ognjišče 12 (2023), 42-43.

njegova misel:

• Otroci imajo svoje poslanstvo … Videl sem očeta – garača, ki je delal od ranega jutra do pozne noči … Delal je trdno, odločno, vestno in vneto … Sinek je opazoval očeta. Gledal je njegove močne roke in občudoval njegov kleni, odločni, izklesani obraz. Oče je njegov vzor. Otrok spozna, da bo lahko dosegel ta vzor le, če bo delaven, pošten, skrben, odločen. Dober, pa vendar strog, možat in neizprosen, pa vendar mil in klen, kot je njegov oče. Zaslutil bo, da vse to njegov oče zmore, ker ga plemeniti svetost ljubezni do družine. Če ni otrok, potem ne morejo prehajati vzori očetov na nikogar …

 

LETA 1943 UMRL AVGUST PIRJEVEC

LITERARNI ZGODOVINAR, PREŠERNOSLOVEC (* 1887)

Pisatelj Vladimir Bartol v svojih spominih (Mladost pri Svetem Ivanu) pripoveduje, da je mladi profesor dr. Avgust Pirjevec “čez noč povzročil, da nam je slovenščina postala važen predmet”. Ta profesor je bil odličen prešernoslovec: veliko je pisal o Prešernu in sodobnikih in uredil je Prešernovo zbrano delo (1929).

 

LETA 1962 UMRL HERIBERT SVETEL

SKLADATELJ IN DIRIGENT (* 1895)

Osnovno šolo in gimnazijo je obiskoval v rojstni Ljubljani (sedmi razred pri benediktincih v Št. Pavlu na Koroškem), vsa leta se je učil tudi glasbe. Po maturi je v Pragi študiral pravo, študij pa dovršil v Ljubljani. Ob svojem poklicnem delu se je posvečal glasbi, nekaj časa v ljubljanski operi. Po drugi svetovni vojni je bil dirigent mariborske opere, kjer je naštudiral vrsto opernih in baletnih del. Poleg komične opere Višnjani je zložil več scenskih skladb, med njimi kantato Legenda o Mariji in pastirici Urški.

 

LETA 1979 UMRL FULTON J. SHEEN

AMERIŠKI NADŠKOF, PRVI TELEVIZIJSKI PRIDIGAR, BOŽJI SLUŽABNIK (* 1895)

Okoli leta 1950 je v Ameriki in po vsem svetu zaslovel kot oznanjevalec evangelija po sodobnih sredstvih obveščanja – radiu in televiziji. Rad je govoril, da je “radio kot stara zaveza: slišiš, pa ne vidiš – televizija pa kot nova zaveza: slišiš in tudi vidiš, kajti Jezus, napovedani Odrešenik, je prišel med nas”. V vseh svojih nastopih je poudarjal evangeljsko resnico: “Bog te ljubi!” Če bi sveti Pavel, veliki “apostol narodov”, živel danes, bi oz­nanjal evangelij po sodobnih sredstvih obveščanja – radiu, televiziji in zdaj tudi internetu. Potrebo po takem oznanjevanju je začutil tudi Fulton John Sheen, katoliški duhovnik in kasneje škof v Združenih državah Amerike. Že pred drugo svetovno vojno je imel radijske govore, v katerih je hotel nagovoriti ljudi s tem, da se je v luči evangelija loteval njihovih bolečih problemov. Med njegovimi poslušalci niso bili samo katoličani, temveč tudi mnogi nekatoličani, celo neverni, a iskreni iskalci resnice. “Tistega, ki ne veruje, je mogoče o Bogu bolj prepričati z dokazi iz nereda, ki vlada v njegovem srcu, kakor z dokazi iz reda v svetu.”

več:
S. Čuk, Fulton Sheen: Pričevanje, v: Ognjišče 11 (2002), 82-83.

nekaj njegovih misli:

• Naj bo kakšno srce še tako privlačno, bo vedno obstajalo še neko večje Srce, večja ljubezen, plemenitejša predanost. Če se vam zdi vaša mati utelešenje vsega tistega, kar je v življenju najlepše, ali morete potem misliti, da bi Bog, ki je ustvaril materinstvo, premogel manj ljubezni?
  
• V temnih nočeh smo hvaležni za luno. Če jo vidimo lesketati, vemo, da mora biti tudi sonce. V temni noči sveta, ko ljudje obračajo hrbet njemu, ki je Luč sveta, se ozrimo na Marijo, naj vodi naš korak, medtem ko čakamo na sončni vzhod.
  
• Izpolnjevanje božje volje je jedro sleherne svetosti. Jezus nas uči, kako je treba umreti: v uri svoje poslednje žrtve je hotel imeti poleg sebe svojo Mater. In zakaj potem ne bi molili dan za dnem: »Prosi za nas grešnike zdaj in ob naši smrtni uri«?
  
• Marija je kakor okence, skozi katero ujame zemljan prvi bežni žarek Boga. Morda pa je bolj povečevalno steklo, ki povečuje našo ljubezen do njenega Sina, da ga molimo bolj iskreno in z večjo vnemo.
  
• V kraljestvu ljubezni ni ravnin: ali se vzpenjamo ali pa gremo navzdol.
  
• To življenje ni zmaga. To je boj in Bogu ni všeč, da mirujejo tisti, ki so določeni za boj.
  
• Človek je milosrčen, kadar žalost in skrb svojega bližnjega čuti kot svojo skrb in svojo žalost.
  
• Če naš bližnji nima ljubezni, potem mu moramo dati mi del naše ljubezni. Tako ravna Bog z nami.
  več:
  

LETA 2013 UMRL JOŽE TRONTELJ

NEVROLOG, PROFESOR, PREDSEDNIK SAZU, AKADEMIK (* 1939)

»Življenje je čudež, dvignjen visoko nad čudeže ne žive narave … Poseben čudež pa je, koliko vsega, kar bo določalo značaj, nadarjenost in sposobnosti prihodnjega otroka in odraslega, je že vgrajeno v semenčico, jajčno celico in v zigoto, začetek človeškega bitja. V drobceni prvi celici novega bitja, z golim očesom komaj vidni kot majcena pikica, je zapisana nepredstavljivo bogata in raznovrstna dediščina. So zapisani dosežki milijonov in milijard let razvoja živega sveta. Je zapisan velik del prihodnosti novega človeka in njegovega potomstva. V človeško bitje je vsajeno nekaj božanskega. Karkoli manj kot varstvo od spočetja do naravnega konca bi bilo za tak čudež premalo.« To je nekaj stavkov iz razmišljanja, ki ga za revijo Božje okolje zapisal nekaj dni pred nenadno smrtjo, 9. decembra 2013, dr. Jože Trontelj, predsednik Slovenske akademije znanosti in umetnosti, mednarodno ugledni strokovnjak na področju bioetike. Ko je akademik pisatelj Alojz Rebula ta njegov sestavke prebral, je zapisal: »Imam ga za enega največjih duhov, kar smo jih Slovenci imeli.«

več:
B. Rustja, dr. Jože Trontelj, predsednik SAZU. Dragocena značilnost katoliške etike je njena doslednost: Gost meseca, v: Ognjišče 6 (2008), 8-12.
S. Čuk, dr. Jože Trontelj. “V človeško bitje je vsajeno nekaj božanskega.”: Pričevanje, v: Ognjišče 3 (2014), 30-31.

nekaj njegovih misli

• Nesprejemljivo je, da bi človeško bitje ustvarili in potem žrtvovali za koristi drugega človeškega bitja, pa čeprav naj bi s tem pozdravili hudo bolezen.
  
• Vsi ljudje smo dediči religijskih vrednot. Brez njih se ne bi razvile, ne bi obstale civilizacije. Religijske vrednote so temelj svetovne etike, so podlaga urejenemu človeškemu življenju.
  
• Doslednost je na primer v pogledu, da človeško bitje zasluži varstvo življenja od samega spočetja do naravne smrti.«
  
• Ko zdravnik ne more več ohraniti zdravja niti rešiti življenja, se znajde pred vprašanjem, ali naj vseeno nadaljuje ukrepanje, ki bo življenje podaljšalo, čeprav bo to verjetno pomenilo le podaljšanje agonije. Pogosto se težko odloči. Preprosto razumevanje pravi, da je dolžnost zdravnika, da tudi v navidez brezupnem položaju življenje ohranja, dokler je to mogoče.
  
• Pravice do življenja ne spremlja nekakšna zrcalna pravica do smrti. Treba pa je reči, da je človeško bitje deležno najmanj varstva prav v dveh položajih največje nemoči in odvisnosti – na začetku življenja, ko je šele zarodek, in v zadnjih dnevih življenja, ko je smrt blizu.
  
• Ne mislim, da je človek danes bistveno manj moralen, kot je bil nekoč. Nekaterih etičnih dilem se zaveda morda celo bolj izostreno. Razlika pa je v moči, ki jo je razvoj znanosti dal ljudem v roke.
  
• Ugled akademije je vreden toliko, kot je vreden ugled njenih članov, seveda pa je odvisen tudi od neoporečnosti in tehtnosti njenih nastopov v javnosti.

o njem:

• Življenjska pot pokojnega akademika je tako bogata, da je ni mogoče povzeti z nekaj besedami. Poudaril pa bi rad predvsem naslednje: Človek globoke osebne vere in zgleden kristjan je s svojim akademskim delom, predavanji, srčno dobroto, dialoško odprtostjo, toda hkrati tudi jasno besedo odločilno zaznamoval slovenski in širši evropski prostor. (škof Anton Jamnik)
  
• »Lahko rečemo, da je dr. Trontelj kot predsednik SAZU tej ustanovi vrnil tisti ugled, ki bi ga morala kot zbor narodne intelektualne, znanstvene in umetniške elite imeti,« Težko bo najti takemu človeku na tistem sedežu enakovrednega naslednika.« (Alojz Rebula)

 

LETA 2014 UMRL JOŽE TOPORIŠIČ

JEZIKOSLOVEC (* 1926)

Njegov rojstni kraj je bil Mostec pri Brežicah. Med drugo svetovno vojno je bil v izgnanstvu, po vrnitvi končal gimnazijo, po maturi študiral na ljubljanski univerzi slavistiko, na tej ustanovi je bil od leta 1970 predavatelj slovenskega jezika in stilistike ter vzgojil številne generacije slovenistov. Jože Toporišič je bil vodilni slovenski jezikoslovec druge polovice 20. stoletja. Bil je avtor številnih jezikoslovnih razprav in del. Njegovo najpomembnejše delo je gotovo Slovenska slovnica (1976), s katero je preoblikoval podobo slovenske slovnice, kar je sprožilo ostre kritike in polemike. Sodeloval je tudi pri nastajanju Slovarja slovenskega knjižnega jezika in Slovenskega pravopisa.

iskalec in zbiralec Marko Čuk