Avtor: marko

Misli Otona Župančiča

Napisal marko na 22. januarja 2015. Objavljeno v Misli po avtorjih.

Oton Župančič (* 23. januar 1878, Vinica, Bela krajina, † 11. junij 1949, Ljubljana)

– Sin Božji, Marije Device sladkost, / bodi naš gost. / Pripravili smo ti svoje dvore / kakor kdo more – / v naša srca prinesi svoj zlati dan, / naša srca, glej, polna živih ran.

– Kdo si, ki vodil rad bi narod moj? / Si naskrivaj si kdaj izprašal vest? / Si našel, da do zadnjega si zvest? / Če nisi, skleni roke nad seboj.

– Meni je treba velike samote; / skloniti moram se čez skrajni rob, / kjer ni več zvokov, kjer ni več podob, / zapreti oči in razprostreti roke.

– Srce, ti moje mlado srce, / ne obupuj! / Dokler si lačno, dokler si žejno, / vase veruj!

– Vtisni podobo svojega očeta / globoko v srce; materin obraz / zapri si v dušo: tam samo ti vzeta / morda ne bosta ta surovi čas.

– Pojdi in lovi ljudi: ta v mrežo idej se ujame, / kdor ti v mrežo ne gre, trnek pomoli mu zlat.

– Požel je kmetič in pospravil plod, / a kod, mladenič, kod gre tvoja pot? / Kaj si sejal, mladenič, kaj boš žel?

– Naši (slovenski) sobi središče je kot, / naš strop izvira iz kota, / naše leto iz Božiča, / naša družina iz Svete družine. / naša misel iz Svetega Duha – / tako je hotel naš narod.

– O rodni dom, o hiše očetove streha ti! / Siromaku si grad in popotniku v dalji uteha si; / golob – izpod tujega neba trepeče nazaj, / hrepenenje mu je pokazalo i pot i kraj.

– Sveti božični čas. / Neštete množice se zbirajo, / pred božjimi se čudi klanjajo / in v davne, daljne čase sanjajo. / Nad njimi plava sveti duh pokoja.

zbira Marko Čuk

Misli Franca Cerarja

Napisal marko na 21. januarja 2015. Objavljeno v Misli po avtorjih.

Franc Cerar (* 22. januar 1922, Dobliče, Črnomelj, † 10. avgust 2014, Maribor)

– Kdor sprejme krščanstvo, se otrese strahu pred duhovi, pridruži se Kristusu-zmagovalcu, po svojih močeh skupaj z njim premaguje zlo in veruje v končno zmago dobrega.

– Če bi Jezus prišel iskat pravične – ali bi koga našel? On pravi, da je prišel iskat grešnike. Vse bo našel, samo tistih ne, ki imajo sebe za pravične.

– Jezus ni Bog, ki nas je prišel obsojat, ker delamo zlo, ampak je Bog, ki nam je prišel pomagat, da zlo preraščamo.

– Jezus je sonce, ki sije vsakomur. Vsakdo pa sam odloča, ali bo temu soncu odprl okno vere, ali pa ga bo zaprl.

– Svet, kjer bi bilo vse lepo, čisto in nedolžno, ne obstaja. Je samo ta svet, na katerem živimo, in v tem deluje Bog.

– Bog si je človeško družbo zamislil kot skupnost bratov in sester, ki naj živijo v ljubezni in slogi, ki naj si v stiskah med seboj pomagajo, v nesporazumih naj se prenašajo, krivice naj odpuščajo.

– Marija je zaradi svoje zvestobe okusila, kako zna biti Bog zvest. Postala je kraljica angelov in Mati nebeščanov. Ostala pa je tudi Mati zemljanov. To bo ostala do sodnega dne.

– Gospod govori: mladi, dajte mi ljubezen, zakonci, dajte mi odprtost za življenje, trpeči, dajte mi bolečine, boječi, dajte mi zaupanje, umirajoči, dajte mi svoje življenje… Vsega tega sem žejen.

– Kjer koli na svetu ljudje zaradi Jezusa storijo kaj dobrega, tam se ponovno poraja Kristus. Ker se to mnogokje in mnogokrat dogaja, Bog ni mrtev.

– Cerkev je svetilnik, ki dva tisoč let ožarja osnovne človeške vrednote. Mnogi so storili vse, da bi luč tega svetilnika ugasnila, a svetilnik žari naprej.

– Vsi duhovniki smo preroki. Ne v pomenu, da bi napovedovali prihodnje reči, ampak da bi razpoznavali znamenja časov, razkrivali božje delovanje v svetu in iz vsega razbirali, kaj želi Bog od nas.

– Notranje razdvojeni smo vsi že s tem, da smo ljudje. V sebi nosimo nagnjenje k dobremu in nagnjenje k slabemu: angela in hudiča. Bog pa nam je dal razum, s katerim dobro od zla razločujemo; dal nam je vest, ki nas nagovarja, naj izberemo dobro; dal nam je svobodo, s katero se za prvo ali drugo odločimo.

– Moje osnovno zadovoljstvo je v občutku, da sem tam, kjer me hoče imeti Bog, in da delam, kar hoče Bog.

– Človekova želja, da bi živel in bil srečen, je usmerjena v večnost. Vse to navdihuje nepokvarjenemu srcu vero, da mora obstajati neskončno bitje – Bog, ker se morejo le v njem izpolniti človekove težnje.

– Molitev naj ne bo samo prošnja, marveč tudi zahvala. Znamenje sebičnosti je moliti samo zase. Zgled prave molitve je očenaš. Sestavljen je v množinski obliki.

– Prva vrednota v družini je ljubezen. Kjer ni ljubezni, tam družina le životari. Ljubezen v družini vzdržujeta mož in žena, oče in mati. Od njiju prehaja na otroke in se od otrok k njima vrača.

– Cerkev je svetilnik, ki dva tisoč let ožarja osnovne človeške vrednote. Mnogi so storili vse, da bi luč tega svetilnika ugasnila, a svetilnik žari naprej.

zbira Marko Čuk

Misli Abbe Pierra

Napisal marko na 21. januarja 2015. Objavljeno v Misli po avtorjih.

Abbe Pierre (* 5. avgusta 1912, Henri Marie Joseph Grouès; + 22. januarja 2007, Pariz)

+ Če hočemo biti prepričljivi verniki, mora biti vsem očitno, da si ne domišljamo, da vera daje odgovor na vse. To ni res. Mi vsi doživljamo ure, ko se nam, kot na Jobovih ustnicah, zastavljajo vprašanja in pomisleki, kajti trpljenje in bolečina sta prehuda.

+ Naša zahodna družba je obsedena od potrošništva in malikovanja denarja. To je prekleta družba … Poudariti moram še nekaj: ta družba boleha za samozadostnostjo: misli, da sama sebi zadošča; samozadostnost pa je zanikanje ljubezni.

+ Zdravilo zoper bolezen naše družbe je: znova odkriti duha blagrov, zasidrati se na vrednotah, ki jih razglašajo. Blagri morajo navdihovati naše obnašanje; dejal bi, da je treba blagre izvajati tudi v politiki – postati morajo naše moralno vodilo.

+ Smo svobodna bitja, edina svobodna bitja med milijardami galaksij vsega vesolja. To mora nekaj pomeniti: svobodni smo bili ustvarjeni zato, da bi ljubili.

+ Če nismo pripravljeni naše obhajilo s posvečenim kruhom dopolniti z drugo resnično navzočnostjo Kristusa v svetu, se pravi, z njegovo navzočnostjo v trpečih in ubogih, lahko naše zakramentalno obhajilo postane pravo bogoskrunstvo.

+ Radi delimo ljudi na verne in neverne. Jaz pa jih rajši delim na take, ki so odprti za druge, in take, ki obožujejo sami sebe.

+ Nič ni hujšega, kakor občutek, da si odveč. Vedno ponavljam: vsi smo potrebni. Svet je kakor velik gozd: če so v njem samo mlada drevesa, ni zdrav, potreben je tudi humus, ki je sad starih dreves … Podobno so tudi stari ljudje potrebni mladim.

+ Mladi, sprašujete me o Bogu. Odgovarjam vam: ne pozabite na tisto radost, ki je z besedami ni mogoče izraziti. Prejeli ste namreč najbolj dragocen dar, da ste mogli okušati, kako lepo je pomagati drugim. Tudi če o teologiji nimate pojma, veste, kakšen je okus ljubezni. Razumeli ste, kaj je Bog.

zbira Marko Čuk

Moje notranje rane najbrž segajo že v obdobje pred rojstvom

Napisal marko na 20. januarja 2015. Objavljeno v Pisma.

Imam kar nekaj notranjih ran in bi jih rada ozdravila. Zanima me, če je to mogoče duhovno in če je kakšna literatura, s katero si lahko pomagam? Če je, bi prosila za naslove in avtorje teh knjig. Kje se dobi taka literatura?
Moje rane segajo po vsej verjetnosti že v obdobje pred rojstvom. Mogoče je, da sem bila nezaželena, saj sta bila starša že v letih. Bila sem rojena v bolnišnici in so me rešili, tako sem ostala pri življenju (dihalna kriza). Ne vem, morda me je kdo preklel že ob rojstvu ali pred njim.
Odraščala sem v patriarhalni družini. Bila sem živi magnet za slabo. Zbolela sem za multiplo sklerozo. Prve težave so se začele kmalu po očetovi smrti, tega je že 30 let. Zdaj sem že nekaj let na vozičku. Živim z bratom, a se pa ne razumeva najbolje. V celotnem sorodstvu so se odnosi še zaostrili po bratovi smrti, ki je umrl v nesreči. Rada bi dosegla, da bi se odnosi v celotni družini nekoliko zbližali, da bi se stvari nekoliko umirile in da bi bil vsak cenjen kot je prav.
Zanima me še, kaj menite o mašah za notranje ozdravljenje in ozdravljenje družinskega debla? Kdaj in kje so? Pa še to, kako se moli, če se priporočaš izbranemu svetniku za določen namen?
Za odgovor se že vnaprej zahvaljujem, vam pa želim še veliko uspehov pri urejanju Ognjišča.
Angelca

Hvala za vaše zaupanje in odprtost do vseh, ki beremo vaše vprašanje, saj delno razodeva vaše življenje, ki je polno preizkušenj. Vprašanje o notranjih ranah in njih zdravljenju je izredno pomembno in aktualno, saj kljub razvoju mnogih medicinskih ved in drugih terapevtskih smeri ostaja sodobni človek izredno izpostavljen tako vedno novim telesnim boleznim kot tudi duševnim in duhovnim. In prav ti slednji področji verjetno zajemata to, kar po navadi imenujemo notranje rane. Torej ime samo še ne pove povsem jasno, za kakšne notranje rane gre. Lahko so duševne ali pa duhovne, oboje pa imajo lahko posledice tudi v telesnih boleznih; pa tudi nasprotno je mogoče, da so telesne hibe ali šibkosti in bolezni izvor duševnih in duhovnih ran. S tem želim poudariti, da je pri odpravljanju notranjih ran treba najprej odkriti, za katere rane gre in kje imajo svoj izvor, vzrok. Saj je zdravljenje treba usmeriti predvsem tja, sicer se ukvarjamo samo s simptomi. Zato bi v vsakem primeru svetoval kakšen pogovor z nekom, ki bi vam pomagal vsaj približno razločiti te izvore. Od tega je namreč odvisen tudi nadaljnji postopek pri zdravljenju in kdo je prav, da pri tem sodeluje. Kajti če gre predvsem za duševne rane, v čustvih, spominu, doživljanju … je prav, da sodeluje tudi strokovnjak s tega področja. V primeru, da pa je vzrok rane predvsem duhovne narave in se naknadno razširi na druga področja, je pa primarno zdravljenje predvsem duhovno.

Pišite na:
Ognjišče, Rubrika Pisma,
Trg Brolo 11, 6000 Koper
ali po e-pošti:
pisma@ognjisce.si

V vsakem primeru pa je prav poudariti, da je zadnji zdravnik in zdravilo Jezus Kristus. Zato je osnovni korak ozdravljanja notranjih ran v tem, da se človek sam, ali pa mu kdo pri tem pomaga, v vsej iskrenosti bliža Kristusu in mu izroča ter odpira določeno duhovno rano in ga vabi, naj vstopi vanjo.

Za zdravljene telesnih in duševnih bolezni imamo zdravnike, zdravila in bolnice. Ko pa je bolan duh, to pomeni, ko smo: jezni, ljubosumni, leni, nečimrni, oholi, preklinjamo, preziramo druge, sovražimo, delujemo agresivno (navzven ali navznoter) itd., tedaj potrebujemo drugačno zdravilo. Jezus je prišel, da nas osvobodi in ozdravi – duhovno ozdravi, kar pa lahko kdaj potegne za seboj tudi duševno in telesno ozdravljenje. Ko je Jezus zdravil telesne in duševne bolezni, je to delal iz sočutja. To je bilo vidno znamenje, da je prišlo Božje kraljestvo. Toda vsakokrat je rekel ljudem, naj o tem nikomur ne govorijo. Ko pa je ozdravljal na duhovnem področju, npr. ko je izganjal demone, je rekel: »Vrni se domov in pripoveduj, kaj vse ti je storil Bog« (Lk 8,39). Torej je bilo to slednje pomembnejše. Če bi Jezus zdravil samo telesne in duševne bolezni, bi kljub temu ostala greh in zlo v ljudeh in ne bi bili odrešeni. Jezus ni prišel popravljat starega sveta – ampak ustvariti nov svet, prenovljeni svet v duhovnem pomenu. Z njegovim vstajenjem je ustvarjen novi svet že na tem svetu. Ta naš sedanji svet bo razpadel, nima druge končne perspektive – in tedaj bosta prišla novo nebo in nova zemlja. Z Jezusovim vstajenjem se je začelo tudi novo stvarjenje. Sveti Duh deluje v nas. Vse trpljenje in vse zlo je zaradi greha. Torej je razumljivo, da bosta naša psiha in naše telo zdrava, ko se osvobodimo vsakega zla. Na področju duha se nahajajo vzroki bolezni. Ko se je človek uprl Bogu, ko sta se Adam in Eva odločila proti Bogu, je človek zaživel ločeno od njega. Življenje se je odcepilo od svojega izvira, zato ne teče več, marveč usiha. Torej človek, ki sovraži Boga ali mu ni mar zanj in se od njega življenjsko oddaljuje, duhovno životari ali celo ne živi več, funkcionira samo njegovo telo in duševnost. Takšnega človeka je prišel Jezus rešit, mu vrniti življenje.
Začetek zdravljenja duha je vera, da so vse besede Svetega pisma zdravilne. Ko Jezus pravi: »Odpusti«, to ni samo moralno načelo, ampak je tudi zdravilo. Ko odpuščamo, se namreč osvobajamo jeze. Ta razdira naše telo in psiho. Naše telo tedaj ne funkcionira več celovito in svobodno. Otrok, ki ne dobi dovolj ljubezni od svojih staršev, prebuja v sebi sovraštvo do staršev in bližnjih in v odnosu z njimi zapada v napetosti, krčevitosti … ki se zrcalijo tudi v organizmu. Ali, če vzamemo za primer neko povsem drugo področje: kdor se želi zares izpolniti v spolnosti, je ne sme uresničevati v grehu, saj v tem primeru ne more biti izraz ljubezni, čemur je po Božjem načrtu namenjena, zato poraja lahko strah pred ljudmi, pa tudi pred Bogom in povzroča mnogo drugih notranjih ran. Zaradi tega lahko nato trpita tako telo kot duša. Telo, ki je ustvarjeno za Gospoda, kot nas uči Sveto pismo, čuti, kadar človek ni v prijateljstvu z Bogom. Radost doživljamo samo, kadar živimo v soglasju z Božjim zakonom. Šele tedaj uživamo vse življenje iz globine duše in telesa. Svet je ustvaril Bog in ne hudič. Zato lahko samo Bog da radost in zadovoljstvo. Greh veliko obljublja, malo daje in vse vzame. Greh je vedno prevara, laž in smrt.
Na osnovi teh nekaj osnovnih uvidov glede zdravljenja notranjih ran bi vam svetoval najprej osebno poglabljanje v molitev, ki je živ osebni pogovor in odnos z Jezusom Kristusom. Še posebej branje Svetega pisma nove zaveze, zlasti odlomke, v katerih Jezus ozdravlja in naroča svojim učencem, naj delajo isto kot on. Knjig, ki bi vam pri tem lahko pomagale, je že veliko tudi v slovenskem jeziku. Naj omenim samo eno, ki je napisana prav kot ‘priročnik’ ali če hočete kot ‘duhovna priročna lekarna’, ki jo lahko nosimo vedno seboj (v torbici kot aspirin). To je knjižica Tomislava Ivančića Molitev, ki zdravi (izdala skupnost Molitev in beseda – MiR Slovenija). Obstajajo pa tudi različne molitvene skupine, ki molijo na svojih srečanjih za ozdravljanje notranjih ran: ta molitev je lahko karizmatična (zlasti v okviru duhovnega toka Prenova v Duhu) ali pa gre za ozdravljanje po redni molitvi, kar imenujemo tudi hagioterapeja (pri nas boste to našli v okviru skupnosti Molitev in beseda – MiR Slovenija, ki izvaja tudi razna srečanja in seminarje po vsej Sloveniji – spletna stran: www.rkc.si/mir-slovenija/).
Glede molitev in svetih maš za ozdravitev družinskega debla pa si lahko preberete v lanski julijski številki Ognjišča, kjer je celoten odgovor posvečen prav tej tematiki.
V želji, da bi v novem letu vi, spoštovana spraševalka, in tudi vsi snovalci ter bralci Ognjišča doživljali čim več duhovnega zdravja, vas pozdravljam!

M. Turnšek, Pisma, v: Ognjišče 1 (2015), 74-76.

Misli Friderika Barage

Napisal marko na 18. januarja 2015. Objavljeno v Misli po avtorjih.

Friderik Baraga (* 28. junij 1797, grad Mala vas (danes Knežja vas), † 19. januar 1868, Marquette, Michigan, ZDA)

+ Pomisli resno: čemu si na svetu, kam greš? Ne pozabi, da živiš samo enkrat. Življenje ti je bilo dano, da umreš na tem svetu. Le za kratek čas smeš ostati na zemlji. Resnično srečen boš le v nebesih.

+ Nihče nima sam od sebe tiste modrosti, ki je potrebna za spoznavanje Boga, da bi vedel, kako naj služi Gospodu, da bo dosegel večno življenje v nebesih. Če ljudje uporabljajo samo svoj razum, največkrat zablodijo in ravnajo nespametno.

+ Nihče ni postal veren zato, da bi se mu na svetu dobro godilo, da ne bi bil nikoli bolan, da bi imel vsega dovolj… Edini razlog, da naj človek postane kristjan, je ta, da s tem lažje pošteno živi, da se drži božje postave.

+ Kje se bo otrok naučil krotkosti, če večkrat sliši svoje starše, kako se prepirajo? Če vidi, kako grdo ravnajo drug z drugim, kako se pretepajo ali sovražijo, od koga naj se potem nauči lepega ravnanja z drugim, kako naj bo ljubezniv in kako naj ljubi svojega bližnjega?

+ Če je človek prepuščen samemu sebi, ne more storiti nič dobrega. Zato kristjan vedno in vztrajno prosi za pomoč Svetega Duha, za njegovo uspešno vodstvo in za pomoč v krepostnem življenju.

+ Obrekovalci se ne zavedajo, kaj govorijo. Včasih opravljajo poštenjaka, norca pa spoštujejo. Vse prehitro človek obsodi bližnjega, še preden ga zares pozna.

+ Stalno govoriš, da se ljudje okoli tebe žaljivo vedejo. Vendar ne uvidiš, zakaj te pravzaprav obsojajo. Preuči samega sebe in skušaj se spoznati. Morda ti vedno karaš druge, nikogar pa ne pohvališ, zato pa tudi ljudje tebe ne pohvalijo.

+ Posebno si moramo prizadevati, da smo do ljudi dobri v majhnih stvareh. Brez cene so tiste visoke misli, ki včasih pridejo, kako velikodušno bomo ravnali z bližnjim. Naša ljubezen do bližnjega se mora kazati v vsakdanjih rečeh

+ Bog dopušča, da je na svetu zelo veliko ljudi, ki si morajo s trpljenjem zaslužiti zveličanje. Drugi pa ga dosežejo z usmiljenjem do teh nesrečnih.

+ Zemlja se osuši, postane pusta in nerodovitna, če dolgo ni dežja; tako postane duša pusta in nerodovitna in ne obrodi nobenih lepih del pravega krščanskega življenja, če začne kristjan opuščati molitev, ali pa če le z usti moli, ne da bi srce za to kaj vedelo.

+ Če iščem, sem že našel, kajti duh želi samo tisto, kar ima v posesti. Najti pomeni videti. Toda kako bi mogel iskati tisto, kar zame že ne bi imelo neki smisel?

+ Kakor si dan z molitvijo začel, tako ga tudi z molitvijo končaj. Opravi vselej zvesto in pobožno svojo večerno molitev.Če večerno molitev iz malomarne zanikrnosti in lenobe opuščaš, si grdo nehvaležen Bogu, kateri te je ves dan zvesto varoval.

+Najhujša in najstrašnejša pregreha je nezaupanje do neskončno usmiljenega večnega Očeta… Velika božja Pravica je obenem tudi ljubezen večnega Usmiljenja.

+ Sovražite vse, kar je slabega, kakor to sovraži naš Gospod. Sprejmite pa in ljubite vse, kar je dobrega, kakor Bog to ljubi.

+ Če res skušamo živeti, kakor nas uči vera, potem je naša vera živa, in živa vera nam bo dala večno življenje v nebesih.

+ Bog ničesar ne stori in ne dopusti, kar bi tudi ti ne storil in doputil, če bi mogel vse dogodke tako dobro pregledati, kakor jih on.

+ O milosti polna mati Marija, izprosi tudi meni od Boga vse tiste milosti, katerih od njega potrebujem, da bom mogel lepo živeti in enkrat biti zveličan.

+ Ne želi si dolgega življenja na zemlji. Glej, da boš živel pošteno. Ob smrti je srečnejši novorojenec, čigar življenje je nedolžno, kakor pa starec, čigar življenje je bilo pregrešno.

+Ako imaš veliko premoženje, pomisli, da te je božja previdnost s tem, ko ti ga je dala, postavila za skrbnika tistih, ki nič nimajo.

+ Velikokrat se kakšen grešnik spreobrne le zaradi prisrčnih molitev, ki jih je kaka bogaboječa, pred svetom skrita duša pošiljala iz svoje samote k Bogu.

+ Bog ničesar ne stori in na dopusti, česar bi tudi človek sam ne storil in dopustil, če bi mogel vse razmere tako dobro pregledati, kakor jih Bog.

+ Kakor se resnica sama po sebi priljubi nepokvarjenemu človeku, tako se človek ogiblje resnice ter se poprime zmote, če njegova pamet ni zdrava in če je njegovo srce sprijeno.

+ Ko se končuje leto in se začenja novo, bodi vesel in se zahvali Bogu, da ti ga je dal dočakati. Marsikdo je lani z veseljem slavil novo leto, a ga letos ne bo; ti si ga pa dočakal. Zahvali se Bogu za to.

+ Skrbi za svoje starše. Prosi našega Gospoda, naj bo usmiljen in dobrotljiv do njih in jih nekoč sprejme v nebesa. Skrbi zanje do konca njihovega življenja na zemlji. In ko bodo umrli, še vedno moli zanje.

+ Nobeni drugi osebi ni Bog dal na tem svetu toliko milosti kot sveti Mariji. In nikoli ni nobena oseba tako izkoristila milosti, ki ji jo podelil Bog, kot je to storila Marija.

+ On, ki vlada v nebesih in nad zemljo, je tako skrajno ubog, da zmrzuje v hlevu. Resnično pretresljivo je to. Le zakaj je Jezus to dopustil? Želel nas je napraviti večno srečne v nebesih, zato je trpel na zemlji.

+ Z veseljem premišljuj Jezusovo vstajenje. To je nekaj veselega in svetega. Z njim je Jezus najbolje dokazal svoje božanstvo. Samo Bog je Gospodar življenja.

+ Če je človek prepuščen samemu sebi, ne more storiti nič dobrega. Zato kristjan vedno in vztrajno prosi za pomoč Svetega Duha, za njegovo uspešno vodstvo in za pomoč v krepostnem življenju.

+ Božje kraljestvo je tudi v naših srcih. Če lepo živimo in služimo Bogu, tedaj gospoduje on v naših srcih. Če pa se slabo vedemo, delamo grdo in služimo hudobnemu duhu, tedaj gospoduje ta v naših srcih.

+ Kdor koli se jezi, ker mora toliko trpeti, škodi samemu sebi in to po svoji krivdi. Način, kako kdo sprejme trpljenje, razodeva, kaj mu trpljenje pomeni.

+ Kje se bo otrok naučil krotkosti, če večkrat sliši svoje starše, kako se prepirajo? Če sliši, kako se starši pričkajo in uporabljajo grde izraze, od koga naj se potem otrok nauči lepo govoriti o bližnjem?

+ Vse, kar živi na tem svetu, živi le kratek čas in kaj hitro premine. Sto ali celo tisoč let je zelo malo v primerjavi z večnim življenjem. Resnično dragoceno je samo večno življenje, vse drugo je minljivo.

+ Kdor se je hudo pregrešil, pa iz vsega srca obžaluje svoje grehe. spremeni način življenja in potem zvesto služi Bogu, takemu bodo vsi grehi odpuščeni. Naš Gospod je zelo usmiljen; veliko za nas trpel na zemlji.

+ Če dobro premisliš, se ne boš več oziral na to, kaj pravijo ljudje o tebi, niti se ne boš žalostil, če povedo o tebi kaj neprijetnega. Trdno pa skleni naslednje: pred Velikim Duhom želim živeti častno in želim, da bi mu vselej ugajal moj način življenja.

+ Kadar kaj prosiš našega Gospoda, vedno misli tako: naj se v vsem zgodi Božja volja. Tako reci vselej, kadar kaj prosiš Boga. Tako je rekel tudi Jezus, kadar je molil.

+ Kdor se pogosto spove svojih grehov, si bo tudi pogosto sprašal svojo vest in bo samega sebe bolj in bolj poznal.

+ Pomisli na to, kako kratko je naše življenje na tem svetu. Kmalu bo konec tudi tega leta. Kmalu boš dokončal svoj tek na svetu in prestopil prag večnosti.

+ Ako boš moral kdaj trpeti, le prosi Boga, naj te obvaruje trpljenja, vendar vselej dostavi, kakor je storil Jezus: Ne moja, ampak Božja volja naj se zgori. Saj ne morem vedeti, kaj bo zame najboljše.

+ Samo Bog je popoln Gospodar v nebesih in na zemlji. Samo on daje vse. Sveta Mati Božja samo posreduje za nas, da bi imel Bog večje usmiljenje z nami.

+ Naš Gospod Bog je povsod pričujoč. On je vseveden. On pozna naše misli in želje. Kdor razmišlja o Bogu ali mu govori, bodisi z usti ali samo s srcem, ta resnično moli.

+ Sam Gospod je uporabil angela in mu naročil, naj pozdravi Marijo. Nato je angel šel in jo pozdravil: “Zdrava, Marija, milosti polna!” In to ponavljajo zdaj verniki, ko pozdravljajo Marijo, kot jo je takrat pozdravil angel.

+ Tudi greha, v katerem smo mi rojeni, Marija ni imela. Zato njo Bog raje posluša kot nas. Prav zato jo prosimo, naj vedno prosi za nas, dokler smo tu na svetu, posebej pa še ob naši smrtni uri.

+ Obrekovalci se ne zavedajo, kaj govorijo. Včasih opravljajo poštenjaka, norce pa spoštujejo. Vse prehitro človek obsodi bližnjega, še preden ga zares pozna.

+ Če hoče biti odrasel krščen, mora biti trdno odločen živeti po veri do konca svojega življenja. Vere ne bo sprejel le za kratek čas, ampak za vedno.

+ Angeli v nebesih se čudijo, ko vidijo Jezusa, da je tako dober do ljudi in jih tako ceni, da jih hrani s svojim telesom.

+ Naj govorijo ljudje, kar hočejo. Zaradi tega ne bom večji siromak, pa tudi bogatejši ne bom. Naj rečejo, kar hočejo, s tem ne bom ne boljši ne slabši.

+ Če ti ne odpustiš bližnjemu, pa kljub temu rečeš v molitvi: »Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo«, se norčuješ iz te prelepe molitve in lažeš Gospodu Bogu.

+ Ko smo prejeli sveti krst, nas je Bog sprejel za svoje otroke. Z nami ravna zares kakor s svojimi otroki. Nudi nam vse, kar potrebujemo za življenje na tem svetu.

+ Govoriš, da se okoli tebe žaljivo vedejo. Vendar ne uvidiš, zakaj te pravzaprav obsojajo. Morda ti vedno karaš druge, nikdar pa ne pohvališ.

+ Ni dovolj za kristjana, da moli in reče: »Pridi k nam tvoje kraljestvo.« Kajti če istočasno slabo dela in živi v smrtnem grehu, ne bo prišel v nebesa, če prej ne bo spremenil svojega življenja.

zbira Marko Čuk

Misli Vinka Kobala

Napisal marko na 18. januarja 2015. Objavljeno v Misli po avtorjih.

Vinko Kobal (* 19. januar 1928, Vrhpolje pri Vipavi, † 29. maj 2001, Godovič, pokopan je v Stržišču pod Črno prstjo)

+ Pozornost ni zgolj olikanost v odnosih, ampak nekakšna religiozna drža pred skrivnostjo človeka, ki je sicer vidno prisoten, v resnici pa je v jedru še nepoznan. Tak je Bog do nas. On nas razume, da bi mi znali razumeti druge.

+ Človek se ne more zadovoljiti z zunanjim videzom, zanima ga predvsem skrivnost. Skrivnost je za slehernega človeka izmed vsega najbolj vabljiva.

+ Daruje lahko, kdor ima rad, kdor ljubi. Bog nas ljubi, zato nas je obsul s svojimi darovi: od stvarstva do vseh notranjih sposobnosti – talentov.

+ Izviri nezvestobe so tam, kjer ljudje bežijo od pameti in jim je odveč vsako razmišljanje.

+ Če mladim trpljenja ne prikrivamo, ampak jih nanj pripravljamo, nas ne sme biti strah, da bi jih odbili. Vzgojitelj zrele krščanske osebnosti ne sme misliti, da si jih bo več pridobil, če jim bo trpljenje prikrival ali jih od njega oddaljeval.

+ Središče verovanja je v tem, da verujemo v Kristusa, ki je trpel in umrl za nas, potem pa premagal smrt in zaživel za vedno, da bi nam zagotovil to srečo, ki je po človeško še slutimo ne.

+ Dogodek Kristus se ne bo več ponovil. Od njegovega prihoda naprej na svetu ne bi več smelo biti dolgočasnega življenja, saj je vse, kar se zgodi, kakor člen verige, ki ne bo:več prekinjena.

+ Čas, ki ga živimo, je izraziti čas svetnikov… Zato se zdi prav, da se ozremo v bogate duše, ki so ohranile stik s stvarnostjo in njenim Stvarnikom.

+ Vsi smo na poti v domovino. Mi nismo rojeni za smrt! Mi moramo priti na obalo življenja in svobode. Zato moramo iti naprej.

+ Spremeniti je treba življenje v neprestano srečanje, s katerim bi Bogu pokazali, kako želimo njegovo delo nadaljevati in njegovo navzočnost uresničiti v skupnosti, kjer je srečanje vedno začetek sreče.

+ Kristjan je prvič poklican pri krstu. Oče Stvarnik kliče novo bitje v svojo skupnost. Kliče ga po imenu, kot osebo.

+ Človeški rod lahko napreduje zato, ker je vsaka človeška oseba nekaj čisto novega, enkratnega in neponovljivega, kar bo prineslo na svet nov napredek, pomagalo k novim korakom.

zbira Marko Čuk

V razredu sem črna ovca

Napisal marko na 18. januarja 2015. Objavljeno v Pisma.

Smo dokaj majhen razred, štejemo le nekaj dijakov. In seveda se, kot pravi naslov, počutim črna ovca. Zakaj?

Še sama ne vem, kako se je začelo, ampak je vse bolj vidno. V razredu so sami fantje in imam sošolko, s katero se zadnje čase ne razumeva najbolje! In tako se tudi ona spravlja name z neumestnimi komentarji in zbadljivkami. S sošolci nikoli nismo našli skupnega ali vsaj podobnega jezika. Še tisto malo, ki smo ga imeli, pa je uničila sošolka, ker ne govori z mano.

V bistvu sem zelo živahna in zgovorna, govorim veliko samo s starimi prijateljicami. V šoli sem večino časa tiho, kar mi je grozno. Če pa rečem besedo ali dve, povem trditev, hočem povedat svoje mnenje… se drugi začnejo norčevati iz mene in me ‘tlačijo dol’. Imeli smo že pogovor s sošolci. Pogovorili smo se o vsej zadevi, vendar je vse skupaj pokazalo, da je po tem vse še slabše. Pokazala sem jim, da nisem lev, ki se bori za svoje pravice, čeprav bi se morala. Pokazala sem jim, da sem nemočna, kadar se postavijo proti meni. Tako gre iz dneva v dan, iz tedna v teden … učiteljem ne govorim več o tem, kadar me vprašajo, če je kaj drugače. Odgovorim jim, da je. Ker v bistvu je drugače, vse je še slabše, kot je bilo na začetku. Strašno si želim, da bi me razred sprejel takšno, kot sem, in da me ne bi bilo treba zbadati čisto vsak odmor, čisto za vsako stvar, besedo …!

Sama ne vem, kaj naj naredim. Samo še na vas se lahko obrnem, če mi vi lahko kaj svetujete. Zelo si ženem h srcu in zelo občutljiv človek sem, vsako stvar vzamem zelo resno v šoli, čeprav tega ne pokažem. Drugače pa sem zelo razposajena, živahna, polna energije in vedno iščem le najboljše v ljudeh. Ampak v šoli preprosto ne morem pokazati sebe. Skrivam se za nekimi maskami in igram, da sem kot železo, da me nič ne prizadene. V notranjosti pa vsaka zbadljivka zareže do krvi! Sošolci pa uživajo z izživljanjem nad menoj!

Vedno so me učili: ne pokaži, da te je prizadel, ker te bodo znova in znova. Verjamem, da je to res. Vendar ko sošolci enostavno ne morejo preživeti dneva, ne da bi me zbadali in se mi posmehovali, če že ne zaradi drugega, zato ker sem ženska. Pa boli vsaka beseda bolj, vsaka na drugačen način. Vedno imam v mislih Jezusove besede; “ljubite svoje sovražnike”. Tolažim se, da bodo nekoč odrasli in spoznali, da niso ravnal pravilno. Vendar danes, jutri, včeraj…vse te besede, ki so bile in bodo izrečene, pa bolijo! Za svoje sošolce si želim le najboljše in jim ne privoščim, da bi kaj takega, kot jaz doživeli tudi oni, pa čeprav mi to oni povzročajo!

Upam le, da mi znate svetovati, kaj naj še poskusim, kajti tega ne bom morala več dolgo prenašati. Zbadljivke so iz dneva v dan hujše. Šola mi je zelo všeč in je res ne bi zamenjala, profesorji so čudoviti sama stroka pa me tudi zelo zanima… zato res ne razmišljam o zamenjavi šole. Oviram v življenju se tudi ne mislim izmikati, ker vedno pridejo za teboj. Upam, da mi boste pomagali najti pametno rešitev, pa čeprav le začasno. Tudi čas zaceli marsikatero rano.

Lep pozdrav in hvala, da se mi prisluhnili!

Ana

V tvojem vprašanju je veliko bolečine. Vezi z drugimi člani skupnosti so za to, kako se počutimo, zelo pomembne. Če se v družbi sovrstnikov ne počutimo sprejete, je to zelo boleče. Včasih ne znamo sami najti poti iz takega stanja. Pomembno je, da se obrnemo na tiste ljudi, ki nam lahko pomagajo, ki nam pomagajo razumeti sebe, nam svetujejo, kaj je naj naredimo in nam mogoče odstrejo tančico za tem, kar se dogaja. Pravite, da ste včasih povedali učiteljem, kaj se dogaja. To je dobro. Morda je med njimi kdo, ki mu še posebej zaupate. Tak vam lahko pove, kako vidi tako stvar. Morda vam lahko da kakšen nasvet ali priporočilo. Poleg njega se lahko obrnete na šolsko svetovalno službo. Tudi tam običajno delajo ljudje, ki so vedo, kaj je treba storiti v takih primerih. Potem pa se lahko obrnete na osebno zdravnico. Njo prosite, če vam lahko svetuje terapevta, na katerega bi se lahko obrnili. Nekaj takih stvari ste napisali v svojem pismu, ki kažejo na to, da zelo trpite. Napisali ste tudi, da ne veste, ali boste to lahko še dolgo prenašali. To vse so zaskrbljujoče stvari, ki jih boste lahko lažje uredili s pomočjo usposobljenega svetovalca ali terapevta. Seveda so tu še starši in ljudje, ki jim tudi sicer zaupate. Obrnite se nanje. Pogosto nam, še posebej starši, morda ne znajo pomagati tako, kot bi si mi želeli. Tudi oni se namreč ustrašijo in nam poskušajo dopovedati, da bo vse še dobro in niti ne slišijo, kako nam je hudo. Poskušajo v svoji nemoči le doseči, da bi mi čutili drugače, kar pa ne gre. Strokovna pomoč je v takih primerih najboljša.

Pišite na:
Ognjišče, Rubrika Pisma,
Trg Brolo 11, 6000 Koper
ali po e-pošti:
pisma@ognjisce.si

Naj na kratko še razložim moj pogled na to, kaj se dogaja. V šoli je dinamično. Preplet karakterjev dijakov je včasih tako pester, da si ne moremo predstavljati, kako. Večina dijakov še nima razvitih socialnih spretnosti, ki bi jim omogočale, da po eni strani razumejo, kaj se dogaja z njimi, po drugi pa empatije, da bi v vsej globini razumeli, kaj se dogaja v drugih. Njihova razposajenost in neobčutljivost sta pogosto vzrok, da se niti ne zavedajo, kaj s svojim vedenjem povzročajo drugim. Tisti še posebej zbadljivi, pa so običajno tudi sami zelo šibki posamezniki. Velja namreč pravilo, da osebnostno močan človek ni nikoli agresiven. Agresivnost izvira iz nemoči in strahu. Najbolj agresivni, zbadljivi, arogantni, žaljivi in grobi ljudje so v sebi najbolj nemočni. Potem svojo ostrino obrnejo navzven in iščejo žrtve, nad katerimi bi se lahko izživljali, jih dražili, provocirali in podobno. Večina njih bo prej ali slej spoznala svojo zmoto, nekateri pa bodo to nemoč odnesli tudi naprej v svoje družine in v poslovno okolje.

Včasih pravijo, da bo vse minilo. Saj drži, toda sam se raje držim načela, da je dobro vzeti stvari v svoje roke in stopiti po pomoč. Z usposobljeno osebo, ki vas bo tudi razumela, bosta sestavili načrt, kako se v tej neprijetni in težki življenjski situaciji soočiti s tem, kar se dogaja. Ne zadržujte vsega v sebi. Poiskati pomoč je pogumno dejanje.

Aleksander Zadel

Misli Stanka Cajnkarja

Napisal marko na 16. januarja 2015. Objavljeno v Misli po avtorjih.

Stanko Cajnkar (* 25. april 1900, Savci, † 17. januar 1977, Ljubljana)

– Človekova odvisnost od Boga je popolna, celotna, nujna in osrečujoča. Zato je tudi odgovornost popolna, celotna, nujna in osrečujoča.

– Svetost besede je važnejša od lepote besede. Lepota je lahko le zvok. Svetost pa pomeni resničnost, iskrenost in zanesljivost.

– V Kristusu Jezusu se je božja resnica skrila v človeško majhnost, da nas je poučila o Očetovi neskončnosti in dobroti.

– Človeku, za katerega molimo, bi bili radi pravični in dobri, kakor mu je pravičen in dober Bog.

– Ako hočeš zvedeti resnico o sebi, povprašaj pri ljudeh, s katerimi si vsak dan skupaj: svoje domače, svoje sodelavce…

– Resnica je oko, ki gleda, ljubezen pa srce, ki čuti. Prava sreča nastane šele v srcu. V njem dozori v lepoto, ki je največja in najbolj dragocena.

– Kakor je odrešenje namenjeno vsem, tako je tudi Gospodova molitev prošnja vseh. Vse, kar ima smisel kot pogovor z Bogom, vse je v teh prošnjah, pa čeprav tisoči in milijoni molivcev nič ne vedo o našem očenašu.

– Vsaka prošnja je izraz hrepenenja naše narave. In ker je narava izšla iz božjih rok, vemo, da je tudi naša želja, v prošnji izražena, v božjem načrtu predvidena, hotena in upoštevana.

– Dokler imamo dobre duhovne oči, ki jih nespamet in hudobija še nista pokvarili, moremo prodreti dokaj globoko v skrivnosti svojega srca. Ko pa nam hudobija zmede jasnost pogleda, pademo v temo zmote o samem sebi.

– Že človeško ime je dragoceno. Ne smeli bi ga pačiti in spreminjati. Še manj ga smemo skruniti s kletvijo. Božje ime pa je brezmejna svetost.

– Hinavščina je podobna notranjemu gnitju, ki ga skrbno prikriva videz zunanjega zdravja. To je rak, ki razjeda srce in obisti, pa ljudje zaradi spodobnosti in dobrega imena ne smejo zanj vedeti.

– Še bi se ljudje lahko zanesli na veljavnost sodb, ki jih imamo sami o sebi, bi bilo na svetu velikansko število modrih in razsodnih, ljubeznivih in dobrih, poštenih in pravičnih, resnicoljubnih in sočutnih.

– Njegova ljubezen išče prostora v nas, njegova iskrenost in vnema budita našo voljo. Kako čudno je, da po vsem tem ne gledamo sveta v njegovi, to je v Kristusovi luči.

– Pravičnost je strog sodnik. Ničesar ne spregleda in se ne da podkupiti. Na starih slikah je upodobljena z obvezo na očeh. To pomeni, da se ne bi smela ozirati veljavo človeka, ki ga mora soditi.

– Z vso odkritostjo moramo premeriti moči svoje ljubezni, svoje pravičnosti, svoje požrtvovalnosti, svoje nesebičnosti in zvestobe. Globina teh vrednot je tudi mera naše moči v svetu.

– V ničemer ni človek tako iznajdljiv kakor v iskanju izgovorov. V tej spretnosti ima skoraj vsak dolgo šolo za seboj.

– Kdor ima Boga za tujca, se je odtujil samemu sebi. Njegovo življenje je usmerjeno v praznoto, kjer ni nič.

– Božja zamisel o nas je vedno v skladu z najglobljim in najlepšim, kar je v nas. Njegov zakon ni tuj. Njegove zapovedi so izraz vsega našega iskanja in pričakovanja.

– Življenje je tveganje in ne zavarovalnica. Ko bi se popolnoma zavaroval pred vsem hudim in grenkim, propadeš.

– Kristjani bi morali Kristusovo vdanost v Očetovo voljo prenesti v vsakdanje življenje. To bi dalo svetu in življenju veselejšo in prijaznejšo podobo.

– Ljubezen čistih in dobrih src je blagoslov za motne in slabotne duše.

– Dom je mir, dobrohotnost, razumevanje in odpuščanje … Doma ni brez materinskega in očetovskega srca in brez trdnega in močnega zaupanja.

– Dom je bližina. Bližina je največja preizkušnja za človeška srca. Bližina je samo dobrim v blagoslov. Bližina je telesni izraz za ljubezen.

– Dom je svetišče in delavnica obenem … Dom je prostor veselja in smeha, pa tudi gorja in žalosti. Doma ni brez materinskega in očetovskega srca in brez trdnega in močnega zaupanja

– Ne utegnemo biti ljudje, kakršne nas Bog sam kliče in hoče imeti. Za edino važno zadevo svojega življenja nimamo časa.

– Pravičnost je umetnost pravilnega razdeljevanja. Zato je po svojem bistvu služba, z vsemi posebnostmi službenega razmerja in odgovornosti.

– Pri gradnji mostu je mogoče vse premeriti, preračunati in vnaprej določiti. Življenje pa je čisto drugačen most. Je dolg most v onstranstvo, povsem osebno delo, samostojno in nepreračunljivo.

– Preradi pozabljamo, da imamo od Boga vsi eno samo ime: otrok. Tako je med nami samimi samo en naziv zares primeren: brat, sestra.

– Hoteti voljo svojega Boga se pravi: hoteti sebe, polnost svojega življenja, razvitje vseh dobrih misli, vseh pravih nagnjenj in sposobnosti.

– Lahko bi rekli, da dela jezik krivico, ker oko slabo vidi … Slepota srca vpliva tudi na podobo, ki se ustvarja v očesu.

– Zadnji sodnik, pravičen in neizprosen, je srce. Šele takrat, ko nas lastno srce obsoja, vemo, da se je zgodilo nekaj strašnega, neko izdajstvo.

– Prava molitev je vedno tudi resnično urejevanje življenja.

– Ko govorimo z Bogom, dopovedujemo predvsem sebi; sebe urejujemo in prav usmerjamo.

– Ko molimo, tedaj beremo iz knjige stvarstva o božji vsemogočnosti, poslušamo pesem o njegovi lepoti, himno o njegovi ljubezni in dobroti.

– Ko molimo, vprašujemo Boga za svet. Iz stvarstva, iz svojega razuma, iz milosti in kreposti, ki so v nas, poskušamo brati odgovor Božje modrosti.

– Molitev je tudi molk … Ob velikem trpljenju drugega molčimo. Naše besede so v takih trenutkih prerevne in bi le bolele. Molk je obzirnejši, prijaznejši in dobrohotnejši. Prav tako umolknemo ob velikem iznenadenju in začudenju, čeprav je v nas vse polno veselja in življenja

– Moliti v Kristusovem imenu se pravi: moliti tako, kakor je molil Kristus. Moliti z njegovo vdanostjo, z njegovo ljubeznijo, z njegovim razumevanjem in mišljenjem; moliti za to, kar je prosil Kristus, trpeti za to, za kar je trpel Kristus.

– Božje češčenje in naše življenje je pravzaprav ena in ista stvar. Beseda je samo pečat za vse to, kar v resnici pred Bogom smo ali bi vsaj iskreno hoteli biti

– Miren je samo tisti, ki ve, da vsa božja ljubezen bedi nad njegovo srečo. V tej veri junaško prenaša vse, kar življenje grenkega in hudega prinese. Njegova sreča je s trenutkom verovanja postala božja zadeva, stvar njegove modrosti in moči

– Pobožnost ni plašč za prikrivanje moralnih hib, pomanjkljivosti in napak. Borba za naravno človeško dobroto, značajnost, odkritost in resnicoljubnost je temeljna dolžnost vsakogar.

– Ljudje se vse premalo zavedamo stvariteljske moči svoje ljubezni. Zato sicer pogosto o odpuščanju govorimo, a le redkokdaj prav iz srca odpuščamo. V našem odpuščanju gre vse prevečkrat za neke zunanjosti, za varovanje videza, samo za pozabljanje krivic.

– Življenje kliče po večnosti. Brez nje je prazno, nepomembno, je zapisano suženjstvu večne smrti. Večno življenje je zahteva naše razumne narave. Življenje, ki ne mine, je edina hrana, s katero more Bog nasititi ustvarjalnega duha.

– Svetost je ljubezen otroka do Očeta, pravičnost človeka do človeka, usmiljenje z bedo in revščino v tisoč odtenkih, trpljenje in delo za drugega, ustvarjanje lepot, ki vodijo srce k Bogu.

– “Tvoja poguba je v tebi samem,” je zapisano v svetih knjigah na račun izraelskega naroda. Velja pa prav tako slehernemu izmed nas. Nihče drug ne more s svojo zlobo prodreti tako globoko v tvojo dušo, kakor lahko to narediš ti sam.

– Večno življenje, ki ga čakamo, ni nasprotje tega, ki ga zdaj živimo. Je le nadaljevanje brez konca. Zato moramo biti kristjani z veselim srcem povsod tam, kjer je sled resničnega življenja.

– Prava nesreča je nezvestoba božji zamisli, nesreča je odpad od lastnega bistva, ki mu je božja volja hotela dati polnost lepote in vrednosti.

– Modrost ne pomeni isto kot učenost. Modrost pomeni predvsem poznavanje življenja in prihaja lahko samo iz osnov in temeljev zdrave in urejene duše.

– Dober človek, ki živi iz vere v Boga, iz zaupanja v njegov red sveta in življenja ter iz ljubezni do njega in njegovega stvarstva, je nujno tudi moder.

– Dober človek je svojevrsten videc, ki pozna marsikaj, kar je drugim še prikrito. Nekaj božje modrosti odseva iz njegove tihe, čiste in svetle dobrohotnosti.

– Dober človek je pogumen. Ker je sedež poguma po starem naziranju v srcu, pravimo pogumu tudi srčnost.

– Prava dobrota ne živi od tujega priznanja, temveč od lastne notranje moči in prepričanja. Resnično dober človek ima oči obrnjene v božje jamstvo.

– Dober človek mora imeti predvsem pravo spoznanje o pomenu človekovega življenja na tem in na onem svetu. Mora vedeti, da je človek izšel iz božjih rok in se mora neomadeževan k Bogu vrniti.

– Slabo opravljeno delo je krivica, povzročena skupnosti. Pravičen človek mora biti dober delavec in zvest služabnik skupnosti.

– Amen je zelo težka beseda. Pravi, resnični ‘amen’ sploh ni beseda. Iskreno resnobni ‘amen’ je samo življenje v božji pričujočnosti. Vsak utrip srca, vsaka misel, vsaka želja in beseda, vsako še tako majhno delo, vse mora biti ‘amen’ naše molitve k Bogu.

zbira Marko Čuk

Misli Phila Bosmansa

Napisal marko na 16. januarja 2015. Objavljeno v Misli po avtorjih.

Phil Bosmans (1. julija 1922; Gruitrode /Belgija/ – 17. januarja 2012; † Mortsel /Belgija/)

+ Pesimisti ne živijo, ker so že dolgo mrtvi. Pustili so se pokopati, še preden so umrli.

+ Ljubiti pomeni: vdihniti ljudem in stvarem življenje iz svojega lastnega srca ter jih tako oživiti.

+ Kadar kriza zatemni vse, bodo otroci luči prižgali zvezde.

+ Če delamo dobro, tega nihče ne opazi in nihče ne govori o tem. Če pa storimo le napačen korak, ga vidijo vsi, o tem je poučena vsa soseska.

+ Križ je resničnost v življenju vsakega človeka. Toda vedno manj ljudi je, ki so mu dorasli. Ne sprejemajo ga več in ne prenašajo, njegovega bremena. Mnogi so zato čisto na tleh. Zdravniki za živčne bolezni in psihiatri imajo vedno več dela.

+ Ob misli na smrt, ta odločilni trenutek mojega življenja, ki ga bom moral prestati popolnoma sam, se znajdem pred vprašanjem: vse ali nič, smisel ali nesmisel življenja, Bog ali neskončna praznina. Skrivnost življenja in smrti je povezana s skrivnostjo Boga.

+ Zakaj bi izgubljal čas z nesmiselnim lovom na denar? Zakaj bi si kopičil skrbi za stvari, ki pridejo jutri? Zakaj bi se prepiral, zakaj bi sitnaril, zakaj bi se nesmiselno napenjal in zakaj bi spal, če sije sonce? Mirno si vzemi čas za srečo!

+ Kdor se veseli otroka, se veseli življenja. Če ostaneš majhen, postaneš velik. Od otrok se lahko veliko naučimo.

+ Kriza lahko postane tudi blagoslov! Spodbuja nas, da razmišljamo o pravih življenjskih vrednotah. Odločiti se moramo, kaj je za nas res pomembno.

+ Življenje postane praznik, če se znaš veseliti preprostih, vsakdanjih stvari. Prihaja pomlad. Zaljubljen sem v preproste stvari.

+ Živeti pomeni objeti ljudi in reči ter jih spet izpustiti, da rastejo in cvetijo v božji navzočnosti… Živeti pomeni vse imeti za božji dar, dopustiti, da je vse njegov dar, nikogar in nič si lastiti in vriskati ob vsaki zvezdi, ki pade z neba.

+ Bog ni cvetlica, toda v vsaki cvetlici je šel On mimo. V vsem, kar živi, je pustil Bog sled svoje ljubezni. V vsaki travni bilki odkrivam njegov pečat. Bog je globoka vez vsega, kar biva, vsega, kar je v celotnem vesoljstvu.

+ Človek potrebuje tišino, napredek pa mu je dal hrup. Človek potrebuje dobroto, napredek pa mu je prinesel konkurenco. Človek potrebuje Boga, napredek pa mu je dal denar.

+ Tolažba je roka, ki ti daje razumeti: nisi sam. Je blaga kretnja, ki pravi: lahko ostaneš tak, kakršen si.

+ Bodi pogumen, kot je sonce. Pri vsej bedi sveta vsako jutro znova vstane.

+ Obstajajo ljudje, ki ne morejo več verjeti v sonce, ko pride noč. Manjka jim samo malo potrpljenja, da bi čakali, dokler ne nastopi jutro.

+ Življenje postane praznik, če se znaš radovati ob preprostih vsakdanjih stvareh.

+ Sreča je kot sonce. Toda celo na soncu so pege.

+ Ljubezen, ki jo meriš in tehtaš, ni ljubezen, ampak preračunljivost. Takšna ljubezen ne razveseljuje.

+ Življenje je vznemirljiva pustolovščina, kjer sta skupaj Bog in človek v svetu svetlobe in teme.

+ Gospod, pomagaj mi, da bom brzdal svoja velika usta in spregovoril šele, ko bom vedel, kaj moram reči!

+ Živimo lahko na dva načina: prvi se začenja z obvladovanjem samega sebe in se konča s praznovanjem. Drugi se začenja s praznovanjem, konča pa z mačkom…

+ Pravo merilo srca se imenuje ljubezen. Če je srce polno nezaupanja in samoljubja, razum ne bo nikoli našel poti do miru.

+ Če nisi sposoben imeti ljudi rad, ostani raje v svojem kraljestvu, ali pa se ukvarjaj z mrtvimi predmeti, ljudi pa pusti pri miru.

+ Meni na ljubo ti ni treba biti nezmotljiv, brez napak in popoln, saj te imam vendar rad.

+ Sprijazni se s svojim življenjem. Sprejmi ga takega, kot je. Danes. Sedaj. Da ne zgrešiš še tistega drobca sreče, ki čaka nate.

+ Človekovo srce – drobcena pika na našem planetu. Vendar se tu rojeva ljubezen.

+ Življenje je morda res podobno loteriji, toda marsikaj je odvisno tudi od nas.

+ Kateri dan je izgubljen? Izgubljen je dan, ko se nisi smejal.

+ Če je v meni ljubezen, mi lahko manjka mnogo stvari, pa jih ne pogrešam.

+ Kupna moč sreče se imenuje ljubezen.

+ Težko je živeti z nekom, ki ima vedno prav.

+ Življenje je mnogo prekratko in naš svet mnogo premajhen, da bi iz njega naredili bojišče.

+ Zadovoljen človek uživa dneve tako, kot so mu dani. Kdor preveč pričakuje in terja, pritegne nase temne oblake. Slabe dneve si ustvarja sam.

+ Večina sodnih stolov, s katerih sodimo druge, je na majavih nogah: ošabnost, neumnost, zaverovanost v svoj prav in neizprosna trdosrčnost.

+ Če boš v življenju sledil kaki zvezdi, ti noč ne bo mogla do živega..

+ Nikoli ni prepozno, da se s kom spravimo, kajti nikoli ni prepozno ljubiti in tudi ni nikoli prepozno biti srečen.

+ To ti želim: pogum jutranjega sonca, ki kljub bedi tega sveta vzide vsak dan znova.

+ Hrbtenico potrebujemo, da vzdržimo takrat, ko drugi odnehajo, da hodimo pokonci in naravnost po lastni, svobodno izbrani poti.

+ Povej: kje so se izgubile rože? Rože majhnih pozornosti, da mislimo drug na drugega in da se obdarujemo med seboj? Ovenele so zaradi naše sebičnosti, usahnile so v naši otročji razdražljivosti.

+ Če imaš čas za človeka, ne glej na uro!

+ Kdor hoče biti srečen, mora plačati ceno. Cena naše sreče pa je: nič več in nič manj kot to, da podarimo sami sebe.

+ Ljubezen je vedno nekoliko slepa – za napake drugih.

+ Zame ti ni treba biti popoln. Imej rad ljudi, takšne kot so: drugačnih namreč ni.

+ Ne govori toliko. Stori kaj! En sam odstotek pomoči zaleže več kot sto odstotkov sočutja.

+ Veselje do dela, praznik tvojega življenja se prične šele, ko storiš nekaj za drugega, ne da bi mislil nase, nesebično, kar tako, ker se ti zdi lepo.

+ Včeraj? Je že mimo. Jutri? Šele pride. Danes – to je edini dan, ki je res tvoj. Naredi iz njega svoj najlepši dan!

+ Prižgi luč v svojem srcu! Tedaj bo luč zasijala tudi v tvojih očeh in videl boš same lepe reči in same prijazne ljudi.

+ Le s pomočjo drugih lahko rastem. Potrebujem jih, toda ne zgolj zato, ker mi veliko pomenijo, ampak tudi, ker lahko zanje veliko storim.

+ Obdrži svoj hudobni jezik zase – morda ti pride prav še za kaj dobrega!

+ Vera je za mnoge dediščina, ki prehaja iz roda v rod kot kakšna stara ura. Obuja spomine, vendar ne tiktaka več.

+ Bodi obziren do ljudi, ravnaj z njimi nežno, kajti ljudje so krhki. Ponudi jim kruha svoje dobrote. Bodi jim pribežališče, pristan, oaza.

+ Kdor zjutraj spi, prespi najlepši čas življenja. Pojdi pravočasno spat, da boš jutri lahko prijazen.

+ Grem v bolnišnico, a tam ne vidim niti levičarjev niti desničarjev, marveč le ljudi, bolnike, ki trpijo.

+ Obstajajo dobri in slabi dnevi. Dobri dnevi tako hitro minejo! To veš tudi sam, a težko se sprijazniš s tem. Vendar tudi slabi dnevi minejo. Zakaj ne pomisliš na to, zakaj se s tem ne tolažiš?

+ Nikoli nismo prestari, da se ne bi mogli česa odvaditi. In kako nam to uspe? Če imamo svoje bližnje tako radi, da jim nočemo biti v nadlego s svojimi slabimi navadami.

+ Začni vsak dan kot nov človek. Vsak dan naj bo spet tvoj prvi dan. Včeraj ter vsi prejšnji dnevi in leta so mimo, pokopani v času. Na njih ne moreš nič več spremeniti.

+ Če imaš srce za druge, če te bolečina drugih prizadene, če lajšaš stisko drugih, če sprejemaš ljudi takšne kot so, če več daješ kot prejemaš – potem je to ljubezen.

+ Prenovljen si, če s čistim pogledom gledaš na ljudi in stvari, če se še znaš smejati in se veseliti čisto navadnih drobnih cvetic ob poti svojega življenja.

+ Da bi mogli ljubiti, se moramo razorožiti. Razorožitev pomeni najprej: iz srca ljudi izruvati sovraštvo in v njem pripraviti prostor za ljubezen.

+ Rad imeti ljudi pomeni ne zadoščati le samemu sebi, marveč odpreti srce in v njem narediti prostor za druge. Ljudje trpimo zaradi ljudi. Zato glej s čistimi očmi in čistim srcem.

+ Če bomo manj govorili, pa več naredili – bo v vseh ozirih dosti bolje. En odstotek pomoči zaleže več kot sto odstotkov sočutja.

+ Ne odpravi se spat slabe volje. Lezi k počitku s srcem, ki bo jutri spet lahko ljubilo.

+ Kadar človek zgrabi orožje, je ljubezen že zdavnaj mrtva. Razorožitev pomeni najprej: iz srca ljudi izruvati sovraštvo in v njem pripraviti prostor za ljubezen.

+ Živeti srečno je velika umetnost. Eden od pogojev za to je zadovoljnost. Sreče ni na drugem bregu. Skriva se v tebi.

+ Gostoljubja se ne moremo naučiti iz knjig. Gostoljubje je notranja naravnanost, da si odprt in pripravljen deliti z drugimi.

+ Deliti kruh pomeni deliti dobrine in imetje, obilje in bogstvo, razkošje in udobje. Deli svoj kruh z lačnimi, in bolje ti bo teknil.

+ Kje smo doma? Kjer najdemo toplino in varno zavetje, kjer vladata medsebojno zaupanje in ljubeča skrb, kjer ima vsak za vsakogar ljubeče srce.

+ O odsotnih samo dobro! Kdor sam sebe pozna, nikogar ne obsoja!

+ Opogumljati druge in samega sebe je najboljše, kar lahko človek naredi. Ko rečemo: Bodi pogumen, obenem rečemo: Nisi sam!

zbira Marko Čuk

Odlok o ekumenizmu

Napisal marko na 16. januarja 2015. Objavljeno v Kratki odgovori.

Po vsem krščanskem svetu poteka vsako leto od 18. do 25. januarja molitvena osmina ali teden molitve za edinost kristjanov. Prave Jezusove učence medsebojna razdeljenost boli. Zanima me, od kod je prišla pobuda za to molitev? (Terezija)

Med glavne pobudnike molitve za edinost kristjanov spada ameriški episkopalni (anglikanski) pastor Paul Watson. Ustanovil je redovniško skupnost Zadoščevanje (Atonement), ki si je prizadevala za življenje po evangeliju. Ob premišljevanju Jezusovega poslovilnega govora pred odhodom v trpljenje in smrt in njegove oporoke “da bi bili vsi eno” (Jn 17,21) je leta 1907 sprožil misel na molitveno osmino za edinost kristjanov. Njegova redovna družba jo je začela opravljati že leta 1908, naslednje leto jo je potrdil papež sv. Pij X. Paul Watson se je s svojo 17-člansko redovno družino vključil v katoliško Cerkev.
Med katoličani je molitveno osmino za edinost kristjanov (od 18. do 25. januarja) uspešno širil francoski duhovnik Paul Couturier († 1953). K tej molitvi je pritegnil poleg katoličanov tudi mnoge anglikance, protestante in pravoslavne. Delo za edinost je močneje zaživelo v času papeža sv. Janeza XXIII. (1958–1963). Drugi vatikanski koncil (1962–1965) je izdal pomemben Odlok o ekumenizmu. V prvem poglavju navaja katoliška načela ekumenizma kot prizadevanja za odpravo vseh krivic, kot dialog in sodelovanje na različnih področjih. Drugo poglavje je posvečeno praktičnemu izvajanju ekumenizma, naglaša njegovo duhovno stran: spreobrnjenje srca, svetost življenja in molitev. Tretje poglavje obravnava posebej vzhodne (pravoslavne) in zahodne (protestantske) Cerkve. Poudarja predvsem to, kar nas združuje. Lepo osvetljuje značilnosti vzhodnih Cerkva, njihovo liturgično in duhovno izročilo in zakramentalno povezanost. V zahodnih nekatoliških Cerkvah pa pohvali skupno vero v Kristusa, ljubezen do Svetega pisma in zakramentalno povezavo po krstu. (sč)

Avtor: marko

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing