Avtor: marko

Anton Trstenjak (* 8. januar 1906, Rodmošci pri Gornji Radgoni, † 29. september 1996, Ljubljana)

– Če manjka notranja resničnost, manjka tudi ljubezen; kjer ni notranje resničnosti, je ljubezen le navidezna, trenutna, varljiva.

– Šele s preskušeno vajo življenja pridemo do tišine, ki diha prizanesljivost v besedi in pozornost v poslušanju.

– Vsaka kultura mora biti zakoreninjena v prostoru (zemlji) in času (zgodovini). Kultura in narod sta ozko med seboj povezana. Narod, ki nima svoje kulture, še sploh ni narod, je kvečjemu pleme. Narodnost pomeni skupnost duhovne zavesti.

– Ljubezen je svetilka, ki sveti tudi naši veri; ljubezen je tolmač skrivnostnih besed, v katerih naj prepoznamo Gospoda; ljubezen je nagib, ki odpira naše srce za navdihe božje besede; ljubezen je tista, ki nadomešča videnje obličja in se zadovolji s poslušanjem Besede.

– Trpljenje in razočaranje je sestavni del vsakega življenja. Kdor ne odpira mladini smisla za trpljenje, kdor ji že zgodaj izkustveno ne približa ene temeljnih resnic, da je tudi trpljenje pozitivna vrednota, ta je ni prav pripravil za življenje.

– S svojo podobo, kakršno oblikujejo in predstavljajo pred lastnim otrokom, so starši obenem soodgovorni, ali bo njihov otrok sprejemal ali odklanjal tudi božjo podobo.

– Izredna božja milost je: milost, biti drugim milost … Ljudje potrebujejo Boga, neposredne človeške navzočnosti, bližine in topline, ki seva iz dobrote in modrosti človeških src.

– Čustveno zrel človek zna živeti z bližnjim v miru. Čustvena zrelost je miroljubnost. Kdor je v sebi premagal in poduhovil otroško jezljivost in napadalnost, je osebno zrel. Zrel človek ne trati časa in moči za nepotrebne spore.

– Najprej morajo starši otrokom izkazovati ljubezen, da jo otrok čuti in doživlja kot neposredno bivanjsko danost ter blaginjo, ki izhaja iz njih, šele potem je otrok tudi sam prav zmožen staršem odgovarjati s – pokorščino. Tako postane pokorščina samohoten odgovor, odziv na ljubezen staršev.

– Kjer ni vere v evharistijo, kjer Jezusovo navzočnost razblinijo v golo simboliko ljubezni do bližnjega, tam je kmalu konec vsega, kar imenujemo božje češčenje in pobožnost, tam ostane kvečjemu še pobožnost do človeka, ki pa ji, žal, prav zato vidno zmanjkuje pravega ognja vedno žive pobude

– Pravo dobroto v srcu imamo le, če smo zmožni gojiti samo dobre misli in dobra čustva, brez sence zamerljivosti, užaljenosti, zagrenjenosti, opravljivosti, kaj šele maščevalnosti do drugih ljudi, do bližnjega in daljnega.

– Biti srečen pomeni živeti v miru. V miru pa živi tisti človek, če ima dobroto v srcu, če ljudem strah izganja.

– Zmeraj bolj prihajam do prepričanja, da v tem materialnem svetu ni nič pomembnejšega kakor božja ljubezen v naših srcih. Naša edina naloga je, to ljubezen, se pravi dobroto sproščati in jo podeljevati ljudem.

– Če pravimo o otrocih, da ‘njih je nebeško kraljestvo’, velja to nedvomno ravno glede strahu: otroci nas učijo premagovati strah. Premagujemo ga pa, kolikor ne mislimo nase, marveč skrbimo za druge.

– Dokler je naše telo pri življenju, je naša dolžnost, da ga uporabljamo kot orodje za dobra dela; le tako lahko doživimo resničnost: dobro je biti človek.

– Biti v veselje drugemu, v tem je prvo poslanstvo vsakega človeka na svetu. Kolikor sem v veselje drugim, že izpolnjujem smisel svojega življenja.

– Čim bolj peša v ljudeh ljubezen in dobrota, tem bolj se skušajo zavarovati z denarjem in njegovo močjo.

– Kjer usiha upanje, tam umira tudi volja do življenja in moč za dejavno poseganje v dogajanje v svetu. Kogar pa nosi moč krščanskega upanja, ta si upa spoprijeti se s svetom in njegovimi težavami.

– Ljubezen je nesebičnost. Ljubezen ne pozna strahu. Strah ima svoje korenine v sebičnosti. Bolj ko živimo za druge, manj je v nas strahu.

– Pravilno bi bilo, da bi vsak kristjan umiral s Kristusovimi besedami na Golgoti: “Dopolnjeno je.” Smrt ni konec, ampak dopolnilo življenja.

– Kdor ima dobroto v sebi, nosi božjo dobroto v svojem srcu. Njemu je Bog blizu s svojo bistveno lastnostjo; tak ne more reči, da mu je Bog daleč, njemu je Bog zmeraj navzoč.

– Zakonski ljubezni, ki “vse premore”, moramo vedno na novo prilivati olja, če nočemo, da se njen ogenj v vsakdanjih stiskah življenja zaduši in ugasne.

– Čim manj človek je, kar naj bi bil, tem več hoče imeti, da bi si ohranjal svoj obstoj.

– Dobrota je naš notranji glasnik in svetovalec. Kolikor poslušamo njen nasvet, toliko imamo notranjega miru in sreče.

– Vzrok bivanjske tesnobe je v pomanjkanju dobrote. Čim manj dobrote je v človeku in njegovi družbi, tem več je v njej bivanjske negotovosti in grozavosti.

– Ni dneva ne dogajanja brez čudežev, samo notranjo anteno moramo nastaviti za sprejemanje, česar vsakdanje oko ne vidi in uho ne sliši. Pravimo, da mora vse to dojemati srce.

– Nekoč je imel človek neprimerno manj stika z ljudmi kot danes. Toda vsak osebni stik je bil res “oseben”. Danes pa je obratno: več ko poznamo ljudi, manj imamo osebnega poznanstva.

– Mnogo premalo mislimo, kako blizu smo Bogu, če smo dobri. S Pavlom bi rekli, “če imamo ljubezen, ki nikoli ne mine”

– Človek more živeti srečno življenje in na koncu vzklikati: “Dobro je biti človek!” samo tedaj, če živi iz vrednot, ki “teko v večno življenje”.

– Trpljenje traja; če ne traja, ni trpljenje, je morebiti samo bolečina. Zato pa je trpljenje zorenje.

– Človek je dobrota samo po duhovni strani, po telesni samo toliko, kolikor je telo deležno duhovnega življenja.

– Otrok se ne prehladi zaradi prepiha, marveč zaradi hladne matere.

– Noben dan ne sme biti tako dolgočasen, da se ne bi v njem in v nas dogajalo nekaj čudovitega, recimo kar čudežnega.

– Pravimo, da je človek nihajoče bitje. Vedno znova niha med tem, kar bi moral biti, in tem, kar bi ne smel biti.

– Moramo živeti tako, da nas ne bodo morali preštevati… Majhen narod lahko preživi samo kot elita, ne pa kot masa.

– Z živo besedo je človek mejno bitje v svetu tudi zato, ker je zmožen z njo uveljavljati obenem svojo voljo in njeno svobodnost: z besedo lahko človek Stvarnika priznava ali zanika, more stvari blagoslavljati in preklinjati, more slediti glasu “od zgoraj” ali se mu upirati.

– Naša glavna napaka je prav v tem, da se nam vselej nekam mudi in smo kar zaskrbljeno varčni s časom. Toda kako naj čas bolje izrabimo, kakor da druge z ljubeznijo poslušamo?

– Sprejeti moramo sami sebe, kajti naša lastna osebnost je edini pripomoček, s katerim si lahko sami pomagamo. Pri tem nas mora krepiti in nam dvigati zaupanje vase prepričanje, da smo vendarle tudi mi nekaj in nekdo.

– Živeti docela dobrohotno, živeti v čistih mislih, ne da bi koga obsojali, tako da je vselej vse opravičeno, to se pravi res živeti v čudežih, ki se godijo v nas samih.

– Dokler smo na črti kolikostnega pojmovanja sreče, ne moremo razumeti in doseči, da bi nam bila sreča nekaj notranjega, osebnega, del nas samih. Dokler hočemo srečo samo imeti, ne moremo srečni biti.

– Takšnega spoštovanja do dela, tako visokega vrednotenja dela, kot je pri kmetu, ne najdemo pri nobenem sloju ljudi. Ob nedeljah in cerkvenih praznikih pa se je kmečki človek znal ustaviti.

– Človek je edino bitje, ki razen “obodnega” doživljanja ugodja in neugodja doživlja tudi globinsko veselje in žalost, onstran tega je še globlje doživetje sreče in nesreče.

– Tišina ni pomanjkanje govora, marveč je globina in polnost, v katero se zjedri življenje. Vse resnično raste v tišini.

– Ljudje iščejo sebe, zato iščejo tebe. Tebe potrebujejo. Ti moraš biti tak, da te bodo res iskali, da bodo imeli potrebo po tebi.

– Življenje v luči evangelija pomeni za človeka pravo spremenjenje, v katerem spontano vzklika: Dobro je, da sem tukaj!

– Kristus se nam pri zadnji večerji kot veliki duhovnik nove in večne zaveze predstavlja obenem kot strežnik vsem, in to naj bil tudi vsak njegov duhovnik v vseh časih.

– Vsakdo mora imeti svojega notranjega zdravnika: to je glas dobrote.

– Zakon je trajna in osrečujoča zveza le, če je za zakonca proces, ki mora napredovati iz leta v leto in dokazati vedno večjo popolnost.

– Slovenci smo bili do nedavnega pošteni. Poštenost je bilo kot geslo “poštenega Slovenca”. Kdor ni bil pošten, so kazali nanj s prstom.

– Kolikor skuša človek drugim pomagati, ne doživlja nobenega strahu. Torej ima strah svoje korenine v sebičnosti. Bolj ko živimo za druge, manj je v nas strahu.

– Pot do Boga vodi preko poti do človeka, Če je popačena človeška podoba, se zamegli tudi božja podoba.

– Pravo darilo je vselej le dobrota našega srca.

– Dobra beseda je najboljša postrežba, ki jo moremo dati gostu. Vselej mu dobro de, če jo dobi. Dobra beseda ga spremlja še na poti domov. Morda celo več dni ali tednov od nje živi.

– Govoriti, da potrebujemo dobre stvari in dobre ljudi, a ne Dobrote, se pravi, potrebovati sončne žarke brez sonca.

– Naš oltar, na katerem opravljamo najsvetejšo daritev, moramo raztegniti na vse svoje življenje. Jezus je daroval življenje za vse ljudi.

– Ne v strahu in trepetu, temveč z ljubeznijo in dobroto in z velikim razumevanjem moramo vzgajati in se zavedati: dobrota je sonce, ki daje rast.

– Ne glejte v nebo, obrnite se na zemljo in skušajte v luči Jezusovega vstajenja oblikovati obličje zemlje in človeške družbe v njej.

– Moč in sijaj krščanstva, njegove etike in askeze je ravno v visoko postavljenih idealih.

– Najvišja pohvala, ki jo v stari zavezi najdemo o možu, je ta, da ga imenuje ‘pravičnega’, medtem ko ženo na več pomenljivih mestih opisuje kot junaško in vidi v tem njeno odliko.

– Jezus je za ljudi vseh časov še vedno živ; kajti le ob živem človeku se ljudje zganejo in vznemirijo, odločajo se za ali proti; ob mrtvecu ostajajo hladni.

– Sreča je v človeku samem ali pa je ni. Od zunaj jo v človekovo srce ne pričara nobena stvar.

– Vse stvari so gluhe in neme za srečo, če je človek ne začuti, ne doživi v svoji notranjosti, če srce ni srečno.

– Dober duhovnik raste iz dobrega človeka po dobrem kristjanu.

– Vse človeško življenje, kolikor se v vidni telesnosti javlja nevidni duh s svojo močjo, je nekak zakrament v najširšem pomenu besede.

– Človekova sreča je tako visoko nad ravnijo naših užitkov, da jo lahko dosežemo tudi v trpljenju. Če hoče človek doseči srečo, mora vanjo vračunati tudi trpljenje.

– Kdor bi hotel biti popolnoma srečen, bi moral imeti nekaj božjega v sebi: božji mir, božjo neodvisnost,samozadostnost, božjo uteho vsega, kar je in kar si sploh želeti moremo.

– Ne v strahu in trepetu, temveč z ljubeznijo in dobroto in z velikim razumevanjem moramo vzgajati in se zavedati: dobrota je sonce, ki daje rast.

zbira Marko Čuk

Kahlil (Khalil) Gibran (* 6. januar 1883, Bsharri, Mount Lebanon Mutasarrifate, Libanon; , † 10. april 1931, New York, ZDA)

– Delo je ljubezen, ki  je postala vidna, in če ne morete delati z ljubeznijo, marveč le z gnusom, zapustite rajši vaše delo in sedite k vratom svetišča, da sprejmete miloščino tistih, ki delajo z radostjo. Kajti če pripravljate kruh z ravnodušnostjo, mesite grenkoben kruh, ki človeka le napol nasiti.

– Ko se poslavljate od svojega prijatelja, ne žalujte, kajti to, kar najbolj ljubite v njem, lahko postane v njegovi odsotnosti jasnejše; tako kot je hribolazcu pogled na goro jasnejši z ravnine.

– Če hočete resnično gledati duha smrti, odprite na stežaj srce telesu življenja. Kajti življenje in smrt sta eno, tako kot sta eno reka in ocean.

– Nekateri iščejo klepet iz strahu pred samoto. Tišina samote razkriva pred njihovimi očmi njihov goli jaz, ki mu želijo ubežati. In spet nekateri govorijo ter nevede in nepremišljeno razodevajo resnico, ki je še sami ne razumejo. In so nekateri, ki imajo resnico v sebi, pa je ne povedo z besedami. V prsih takšnih ljudi prebiva duh v taktu tišine.

– Takrat, ko molite, se dvignite, da se v zraku srečate z vsemi, ki molijo v tej isti uri in bi jih, razen v molitvi, nikoli ne srečali.

– Vaše vsakdanje življenje je vaše svetišče in vaša vera. Ko vanj vstopate, ponesite s seboj vse svoje bitje.

– Vsako znanje je prazno, razen tam, kjer je delo. In vsako delo je jalovo, razen tam, kjer je ljubezen. In ko delate z ljubeznijo, se povezujte s seboj, med seboj in z Bogom.

– Malo dajete, ko dajete le od svojega bogastva. Resnično dajete šele takrat, ko dajete del sebe. Kaj pa je vaše premoženje, če ne le kup šare, ki jo ljubosumno hranite iz strahu pred stisko jutrišnjega dne. … Mar ni strah pred revščino že revščina?

– Če že morate v svojih mislih meriti čas z dobami, naj vsaka doba zajame vse druge dobe: naj danes objame preteklost s spominom in bodočnost s hrepenenjem.

– Pogosto si izposojamo od svoje prihodnosti, da bi poravnali dolgove svoje preteklosti.

– Pogosto dajemo življenju grenke oznake, a samo takrat, kadar smo sami zagrenjeni in žalostni. In zdi se nam prazno in brezkoristno, a le, kadar duša tava po zapuščenih krajih in je srce opijanjeno s samim seboj.

– Pogosto mislite in govorite o noči kot o času počitka; v resnici pa je noč čas iskanja in odkrivanja. Dan vam daje moč spoznanja in vam uči prste, da postajajo vešči v umetnosti prejemanja; toda noč vas vodi k zakladnici Življenja.

– Ko med griči sedite v sveži senci belih topolov, deležni miru in vedrosti prostranih poljan in ravnic, tedaj naj vaše srce v tišini izreče: “Bog počiva v razumu.”

– Ljubezen daje samo sebe in jemlje samo sebe. Ljubezen ne jemlje v posest in noče postati posest. zakaj ljubezen zadostuje ljubezni.

– Vi molite v svojih nesrečah in stiskah; da bi le molili tudi v polnosti svojega veselja in v dneh izobilja.

– Ko srečate prijatelja na cesti ali na trgu, naj duh oživi vaše ustnice in vodi vaš jezik. Naj notranji glas v vašem glasu govori notranjemu sluhu njegovega ušesa.

– Tako kot vsa ljubezen krona, vas mora tudi križati. Pripomore vam k rasti, a vas tudi oklesti. Tako kot se vzpne do vaših višin in vam boža najtanjše veje, ki trepečejo v soncu, bo prodrla tudi do vaših korenin in jih stresla tam, kjer se oklepajo zemlje.

– Moje življenje je drevo, obloženo s sadeži, ki jih trgam, da jih podarjam drugim ljudem.

– Mi popotniki … nikoli ne začenjaj dneva tam, kjer smo končali prejšnjega; in noben sončni vzhod nas ne zateče tam, kjer nas je pustil sončni zahod.

– Ko se veselite, poglejte globoko v svoje srce in spoznali boste, da vam prinaša veselje prav tisto, kar vam je zadalo bolest.

– Spoznanje enega človeka ne posoja svojih kril drugemu človeku. In kako vsak izmed vas stoji sam v božjem znanju, tako mora biti vsak izmed vas sam v svojem znanju o Bogu in v poznavanju zemlje.

– Najprej glejte, da boste sami vredni biti darovalci in orodje darovanja. Kajti v resnici daje le življenje življenju, medtem ko ste vi, ki si domišljate, da ste darovalci, le priče.

– Če kdo od vas izroči sodniku nezvesto ženo, naj hkrati pretehta tudi srce njenega moža in naj skrbno izmeri njegovo dušo.

– Tako kot vsa ljubezen krona, vas mora tudi križati. Pripomore vam k rasti, a vas tudi oklesti. Tako kot se vzpne do vaših višin in vam boža najtanjše veje, ki trepečejo v soncu, bo prodrla tudi do vaših korenin in jih stresla tam, kjer se oklepajo zemlje.

– Če kdo od vas izroči sodniku nezvesto ženo, naj hkrati pretehta tudi srce njenega moža in naj skrbno izmeri njegovo dušo.

– Kolikor globlje bo žalost presunila vaše bitje, toliko več veselja boste lahko zdržali.

– Ljubite drug drugega, toda iz ljubezni ne delajte spon; naj med obalami vaših duš raje valuje morje.

– Vaši otroci niso vaši otroci…. Lahko jim darujete svojo ljubezen, toda ne morete jim dati svojih misli, kajti oni imajo svoje misli.

zbira Marko Čuk