Avtor: marko

LETA 1466/1469 ROJEN ERAZEM ROTTERDAMSKI

(PRAVO IME: GEERT GEERTS), NIZOZEMSKI RENESANČNI HUMANIST, KNJIŽEVNIK, FILOLOG, FILOZOF IN TEOLOG († 1536)

Najbolj izobražen, znan in slaven renesančni teolog in humanist. Bil član avguštinskega reda, študiral na Sorboni v Parizu in v krogu Thomasa Mora v Londonu, doktoriral pa je v Torinu. Potem je kot svobodni učenjak deloval na Nizozemskem, v Angliji in v Baslu. Prizadeval si je za mir in enotnost ter pristno krščanstvo, ki naj bi bilo utemeljeno na Evangeliju. V svojih spisih je poskušal uskladiti vero in razum, pa tudi izročilo krščanstva in antike. Čeprav je kritično gledal na razmere v Katoliški cerkvi, se ni pridružil reformaciji in je ostro nasprotoval Martinu Luthru. Leta 1516 je na podlagi grških besedil objavil prevod Nove zaveze. Najbolj znano njegovo delo je »Hvalnica norosti« (latinsko: Laus Stultitiae), ki jo je posvetil svojemu prijatelju, prav tako izobraženemu humanistu, Thomasu Moru. Prvič je bila natisnjena v Parizu leta 1511, v času njegovega življenja pa je bila ponatisnjena še 35 krat, v več jezikih.

njegova misel:

• Vsa druga bitja so zadovoljna z mejami narave, samo človek sili čez ojnice svoje usode.

 

LETA 1539 UMRL IVAN KACIJANAR

kranjski deželni glavar, avstrijski general in poveljnik v bojih s Turki (* 1491)

Rojen na gradu Kamen pri Begunjah. Leta 1524 je poveljeval kranjskim četam v boju s Turki, kasneje tudi proti upornim štajerskim kmetom. Leta 1529 je sodeloval pri obrambi Dunaja pred Turki. Več let (1530-37) je bil kranjski deželni glavar in poveljnik kranjskih čet na Hrvaškem in v Slavoniji. Njegove čete so imele namen osvoboditi Slavonijo izpod Turkov, toda po neuspešnem obleganju Osijeka je Kacijanar z drugimi poveljniki pobegnil in bil zato na Dunaju obtožen veleizdaje in zaprt. Iz dunajskega zapora je pobegnil, zbežal v Kostanjico na Hrvaško kjer ga je zaradi njegovega političnega vpliva dal grof Nikola Zrinjski ubiti. Njegov brat, ljubljanski škof Franc Kacijanar, ga je dal pokopati v stolni cerkvi v Gornjem Gradu, kjer nanj spominja velik kamnit nagrobnik.

 

LETA 1782 ROJEN NICCOLO PAGANINI

ITALIJANSKI VIOLINIST, VIOLIST, KITARIST, DIRIGENT IN SKLADATELJ († 1840)

Doma v Genovi, glasbene osnove mu je posredoval oče, z devetimi leti je že nastopal, kasneje se je izpopolnjeval v Parmi. Leta 1801 je postal koncertni mojster v Lucci, čez nekaj let violinist v komornem orkestru princese Marije Ane Bonaparte (Napoleonove sestre). Leta 1813 je imel uspešen koncert v Milanu in postal slaven po Italiji. V dvajsetih letih 19. stol. je navduševal občinstvo po evropskih mestih. Bil je mojster violine, s sijajno tehniko in čistim zvokom, uvedel je nekatere nove elemente, obogatil izrazne možnosti instrumenta. Ljudje so drli na njegove koncerte, posnemali njegov slog oblačenja – bil je legendarna osebnost, magični virtuoz, zvezda, veliko je nastopal, glasbo pa je pisal predvsem za godala.

 

LETA 1821 ROJEN REGALAT STAMCAR

frančiškanski duhovnik, šolnik in nabožni pisatelj (+ 1890)

Rojen v Mirni peči, gimnazijo je obiskoval v Novem mestu, v Ljubljani pri frančiškanih končal teologijo in bil leta 1844 posvečen. Kasneje se je izobraževal na gimnaziji v Innsbrucku, bil najprej profesor v Pazinu, nekaj časa v Gorici, leta 1860 pa je nastopil kot profesor na frančiškanski gimnaziji v Novem mestu, kjer je pučeval je latinščino, nemščino, zemljepis in zgodovino … napisal je Spovednika potrebne lastnosti in svarilo.

 

LETA 1828 ROJEN LEOPOLD BELAR

ORGANIST, SKLADATELJ († 1899)

Leopold Belar je prvo glasbeno izobrazbo dobil v rojstni Idriji. Kot učitelj je deloval v različnih krajih, nazadnje v Ljubljani, kjer je postal ravnatelj mestne deške šole. V krajih, kjer je služboval, je vodil tudi cerkveno petje. Leta 1862 je dobil službo organista pri Sv. Jakobu v Ljubljani, ki jo je opravljal 37 let, vse do svoje smrti. Belar je zložil mnogo verskih skladb, ki so po melodiki blizu ljudskemu duhu. Njegova Glej zvezdice božje spada med najlepše slovenske božične pesmi. Njegova je tudi slovenska maša Oče večni v visokosti.

 

LETA 1835 ROJEN SIMON JENKO

PESNIK IN PISATELJ († 1869)

“V zemlji domači ležiš, v najlepši tu družbi počivaš, / tebi na strani leži pevčevo blago srce.” To sta dve vrstici elegije Na Jenkovem grobu, s katero je Josip Stritar opozoril na veličino Simona Jenka, pesnika Sorškega polja, po njegovi prezgodnji smr­ti. Umrl je na današnji dan v Kranju in pokopan je bil na isti božji njivi kot “pevec” France Prešeren.

več:
S. Čuk, Simon Jenko  Obletnica meseca v: Ognjišče 10 (1999) 20-21.

nekaj njegovih verzov:

• Žalosti se znébi, / preden dan ugasne, / al’ spomin ohrani / na trenutke jasne. // To vodilo zlato / za življenje kratko / kožo ti ohrani / dolgo časa gladko.
  
• Zarja dan pripelje, / dan darove razne / s sabo nam prinese, / tožne in prijazne.
  
• Sad, ki na spoznanju rase, / vse grenkosti prekosi, / ker s krvjo se srčno pase, / v korenini mir mori.
  
• Bodi počeščena, / rajska ti Devica, / vseh nebes in zemlje, / naših src Kraljica!
  
• Moči, moči mi daj, moj Bog! / Da, ko napade me obup, / ne uklonim silam se nadlog, / jim stanovitnost stavim vkljub.
  
• Naj volja tak krepka kot tvoje gore, / naj moč ti bo taka kot tvojih je rek, / ki trgajo jeze in potresajo breg; / al’ mirno, ponosno srce naj ti bo, / ko tvoje pomladi poljé je cvetno.
  
• Močí, močí mi daj, moj Bog! / Tak krepke kakor zid gorá, / da, če se ruši svet okrog, / propast me najde še moža.

 

LETA 1864 ROJEN KAROL GROSSMANN

ODVETNIK IN PIONIR SLOVENSKEGA FILMA († 1929)

Grossman se je rodil v Drakovcih blizu Male Nedelje. Po poklicu je bil odvetnik, od leta 1901 pa je služboval v Ljutomeru. Bil je pionir slovenskega filma. Leta 1905 je posnel svoja prva dva kratka filma Odhod od maše v Ljutomeru in Sejem v Ljutomeru, leto pozneje pa še tretji film Na domačem vrtu. V filmu prikazuje ženo Matildo z dojenčkom v naročju, ter hčerki Drago in Boženo, ki tekata od vrtnega paviljona proti kameri. Gibanje deklet kaže na raziskovanje izraznih možnosti medija in je značilno že na novo obdobje filmske zgodovine

 

LETA 1883 ROJEN IVAN PREGELJ

PISATELJ, PESNIK IN DRAMATIK, “ROVTAR IZ GALILEJE TOLMINSKE” († 1960)

Tako je v svoji pesmi Božična rapsodija samega sebe označil pisatelj, pesnik in dramatik Ivan Pregelj. Zibelka mu je tekla pri Sv. Luciji (Mostu na Soči) in veliko svojih del je posvetil rodni Tolminski (Tolminci, Štefan Golja in njegovi, Plebanus Joannes). V svojih delih je izpovedoval doživljanje sveta in življenja v luči vere, zato je bil v času liberalizma nepriznan in odklanjan.

več:
S. Čuk, Ivan Pregelj: Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (1993), 44-45.

nekaj njegovih misli:

• O, to je dobro, da še moremo odpuščati! Strašno bi bilo, če ne bi mogli. Pa je duša v nas taka, da moremo! Dobro je, da moremo odpustiti … Po tem bomo sojeni, koliko krivic smo odpustili. Samo ljubezen nas bo odrešila.
  
• Bog je lep, je moder, je svet, je eno samo brezno skrivnosti, povodenj ljubezni, ogenj pravice, ena strašno lepa pesem, ena strašna sladka roža, ki je vse, vselej in vsem. Pa še to so le besede ubogega človeka, ki je slep, gluh in nem.
  
• Kakor človeku, ki se je vrnil iz tujine domov, mi je, ko odprem sveto pismo.
  
• Ne sreča ne čast prijetnost v življenju, bolečina edina nam je na svetu najbolji kažipot k Bogu in spoznanju, kako je vse na svetu prazno in minljivo in kako smo vsi le prah in senca.
  
• O Bog, kaj bi počeli sinovi slovenske matere, da nimajo svojega božiča, svoje polnočnice, svojih jaslic, svojih božičnih pesmi, svojega upanja v Rojenega, Večnoživega – kaj bi počeli brez Boga?
  več:
  

 

LETA 1920 ROJEN JOŽKO LUKEŽ

Gledališki in filmski igralec, RECITATOR,  pisec radijskih iger, († 1993)

Končal gimnazijo in po dramskem šolanju začel nastopati v mariborski Drami. Leta 1946 je odšel v Slovensko stalno gledališče v Trstu. Tam je delal 38 let in bil eden najuglednejših ustvarjalcev, izkazal se je pri upodabljanju psihološko zapletenih človeških usod, s čutom za realistično upodabljanje cenjen je bil tudi kot odličen recitator. Razvil se je. Napisal je tudi številne radijske igre za odrasle in otroke. Izvedli so jih – marsikatero tudi pod njegovim režijskim vodstvom – na tržaškem, koprskem in ljubljanskem radiu. Za svoje vloge je prejel več nagrad in odličij, med njimi dve Sterijevi nagradi v Novem Sadu in nagrado Prešernovega sklada. Jožko Lukež se je rodil na današnji dan leta 1920 v Trstu.

 

LETA 1920 JE UMRL ANTON KASPRET

ZGODOVINAR (* 1850)

Rojen v Pilštanju, gimnazijo obiskoval v Celju, zgodovino je študiral v Gradcu, poučeval v Celju, Mariboru, Ljubljani in okoli 20 let v Gradcu. Leta 1918 se je preselil v Maribor, pozneje v Črno. Proučeval je arhive in spada v vrh slovenskih zgodovinarjev v času monarhije. Njegovo življenjsko delo je Historični atlant avstrijskih alpskih dežel, za katerega je temeljito preštudiral javne in zasebne (grajske) arhive, arhivalije upravnih (državnih), cerkvenih in sodnih inštitucij.  Anton Kaspret jje proučeval agrarno zgodovino 16. in 17. st., zanimal ga je Valvasor kot historik, …  Jurij Dalmatin …  Bil je soustanovitelj Zgodovinskega društva v Mariboru, soustanovitelj društva Prijatelji slovenske znanosti.

 

LETA 1930 ROJEN LOVRO TOMAŽIN

JEZUITSKI DUHOVNIK, MISIJONAR v ZAMBIJI (+ 2009)

Rodil se je na Vrheh (župnija Krka), sredi vojne vstopil v gimnazijo v škofovih zavodih. Maja 1949 se je družina umaknila na Koroško in od tam v Argentino. Tam je bil najprej osem let zaposlen, ko pa si je družina opomogla je stopil v slovensko semenišče. Decembra leta 1963 je bil posvečen v Buenos Airesu, naslednje leto pa se je pridružil jezuitom … z namenom, da bi šel v misijone. Najprej je eno leto študiral teologijo in se izpopolnjeval za misijonsko delo  v Indiji, leta 1967 pa je prišel v Zambijo, kjer je najprej še eno leto študiral. Najprej je bil pet let župnik v mestu Katondwe, potem pa deset let župnik v Lusaki, kjer je deloval kar štiri desetletja: kot voditelj skupnosti, vodja romanj, duhovni asistent … zgradil je romarsko svetišče Fatimske Marije in dom duhovnih vaj. Zadnji dve leti je delal v župniji Kasisi.

njegova misel ob obisku uredništva Ognjišča (1974)
Vsak narod ima dolžnost, da misijonsko dela, saj to sledi iz evangelija, iz koncila. Misijonarji smo pač tisti služabniki, ki smo poslani v imenu ljudstva. Ljudje se tega  vse bolj zavedajo. Vsi ljudje smo neke vrste misijonarji, poklicani, da damo svoj delež Cerkvi, ker bomo tako tudi kaj prejeli …

več:
F. Bole, Misijonar Lovro Tomažin – zasadimo Cerkev v Zambiji. (Ljudje in dogodki naših dni). v: Ognjišče, 10 (1974). 16-19.

 

LETA 1975 UMRL ZORAN DIDEK

SLIKAR IN LIKOVNI PEDAGOG (* 1910)

Slikar Zoran Didek se je najbolj uveljavil kot slikar karikiranih avtoportretov, portretov in tihožitij. Navdih za svoja dela je črpal v kmečkem podeželju na Dolenjskem, odkoder je bila njegova mati. Po študiju na zagrebški likovni akademiji je bil likovni pedagog na srednjih in višjih šolah na otoku Krku, v Zagrebu in Sarajevu. Po vojni je deloval v Sloveniji. Od 1967 do 1974 je bil redni profesor na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. Kot pedagog je posvetil veliko pozornost razvoju otroške risbe.

 

LETA 1976 UMRL ALBERT REJEC

PUBLICIST, UREDNIK in NARODNI DELAVEC (* 1899)

Izšel je iz zavedne tolminske družine in po nastopu fašizma se je z vsemi močmi boril za pravice Slovencev pod Italijo. Leta 1927 je na sestanku na Nanosu s sodelavci ustanovil ilegalno organizacijo TIGR (Trst, Istra, Gorica, Reka) in dolgo časa deloval kot njen vsesplošno vodja. Po ukinitvi slovenskih šol leta 1925 se je odločno zavzemal za ohranitev slovenskega jezika: razdeljeval je abecednik Prvi koraki. Leta 1929 je zbežal v Ljubljano, po drugi svetovni vojni se je posvečal Beneškim Slovencem.

 

LETA 1986 SREČANJE ZASTOPNIKOV KRŠČANSKIH CERKVA v ASSISIJU

svetovni dan molitve za mir

V Assisiju so se srečali vsi predstavniki krščanskih Cerkva in največjih nekrščanskih verstev, da bi vsi skupaj, a vsak po svoje, molili za mir v svetu. To je bil v tistem času eden najpomembnejših dogodkov v novejši zgodovini katoliške Cerkve, nekateri so ga primerjali celo z drugim vatikanskim koncilom. Papež Janez Pavel II. je za kraj tega srečanja izbral mestece Assisi, ki ga je “serafski lik svetega Frančiška spremenil v središče svetovnega bratstva”. V napovedi srečanja je dejal, da bo tudi sam v Assisi potoval kot “ponižni romar miru”. Za dan srečanja je izbral ponedeljek – nevtralen dan – petek je dan praznovanja za muslimane, sobota je sveta za verne Jude, nedelja pa je praznik kristjanov. Pri molitvi  za mir so bili navzoči predstavniki 3,5 milijarde svetovnega prebivalstva: budistri (32 predstavnikov raznih smeri budizma, med katerimi je izstopal Dalaj Lama, voditelj tibetanskih budistov); hinduisti, šintoisti, džainisti, predstavniki sikhizma, Zaratustrovega nauka; ob papežu so bili tudi muslimani (21 zastopnikov), Judje … Od glavnih krščanskih skupnosti so bili v Assisiju navzoči zastopniki pravoslavnih cerkva: carigrajski patriarhat je zastopal nadškof Metodij, rusko pravoslavna cerkev kijevski metropolit Filaret … opazna je bila navzočnost anglikanske Cerkve (primas Runcie), svetovne protestantske zveze, prišli so starokatoličani. Katoliško zastopstvo (30) je vodil papež Janez Pavel II. z nekaterimi pomembnejšimi kardinali (Hume, Tomašek, Konig, Etchegaray ..). Navzoči so bili tudi vrhovni predstojniki vseh redov … Molivci različnih ver so po sprejemu pri Mariji Angelski odšli na določene kraje, ki so jim bili dodeljeni za dopoldansko molitev. Popoldne so se zbrali še pri sv. Frančiško, kjer je molitveni zbor za mir sklenil papež Janez Pavel II.: “Kar smo opravili danes v Assisiju, ko smo molili in izpričali svoje prizadevanje za mir, moramo nadaljevati vsak dan svojega življenja.” Prizadevanje za mir vključuje tudi spoštovanje človeškega življenja od trenutka njegovega spočetja do smrti. Kot vzor delavca za mir je papež postavil sv. Frančiška in prebral tisto znano molitev “O moj Bog dopusti mi, da bom tvoj glasnik miru”, ki jo pripisujejo njemu

Papeževo sklepno naročilo je sprejela kot eno svojih temeljnih nalog Skupnost sv. Egidija, občestvo zavzetih katoliških laikov, ki jo je v Rimu leta 1968 ustanovil Andrea Riccardi. Vsako leto v sodelovanju z mesti in škofijami pripravijo ‘svetovni molitveni dan v duhu Assisija’ – v duhu sv. Frančiška, ki je bil izvoljeno ‘orodje miru’. T.i. »molitvena srečanja za mir v duhu Assisija« vsako leto prirejajo na različnih krajih. 

Ob tridesetletnici prvega svetovnega dneva molitve za mir, so se predstavniki različnih krščanskih Cerkva in velikih svetovnih verstev znova srečali v Assisiju. Srečanje je odprl italijanski predsednik Sergio Matarella, pri zaključni molitvi za mir pa se jim je pridružil papež Frančišek. »V Assisi smo prišli kot romarji v iskanju miru,« je dejal. »V sebi nosimo in pred Boga polagamo pričakovanja in tesnobo mnogih narodov in ljudi. Žejni smo miru, želimo pričevati za mir, predvsem pa potrebujemo molitev za mir, kajti mir je božji dar in naša naloga je , da zanj prosimo, da ga sprejmemo in vsak dan gradimo z božjo pomočjo … Mi nimamo orožja, verjamemo pa v blago in ponižno moč molitve.« Udeleženci so javnosti naslovili poziv, v katerem so med drugim zapisali: »Svojo molitev smo obrnili k Bogu, da bi svetu podaril mir. Priznavamo potrebo po nenehni molitvi za mir, kajti molitev varuje svet in ga razsvetljuje. Mir je ime Boga. Kdor kliče Boga za upravičevanje terorizma, nasilja in vojne, ne hodi po Njegovi poti.«

Letošnje medversko molitveno srečanje za mir je bilo 20. oktobra v Rimu, v baziliki Svete Marije v Aracoeliju na Kapitolu, hkrati so bile, zaradi razmer, v rimski sinagogi in v prostorih Kapitolskih muzejev molitve s predstavniki judovstva, islama in vzhodnih religij. Geslo letošnjega srečanja je »Nihče se ne reši sam – mir in bratstvo«.

Duh Assisija se je v osemdesetih rodil tudi pri nas v okviru Frančiškovega Svetnega Reda (FSR). Kaj vse vključuje “Duh Assisija“? … pripravljajo romanja za mlade v Assisi, izdajajo revijo “Duh Assisija”, in vsako leto 27. oktobra pripravljajo molitveno uro v spomin na svetovni dan molitve za mir, ko je svoj pečat vtisnil papež Janez Pavel II. 27. oktobra 1986 v Frančiškovem mestu Assisi.

več:
S. Čuk, Svetovni dan molitve za mir: Priloga, v: Ognjišče 12 (1986), 29-36.
S. Čuk, Molitev za mir v duhu Assisija: Priloga, v: Ognjišče 1 (1917), 58-65.

 

LETA 1992 UMRL JANEZ BELEJ

TEOLOG, PROTONOTAR, PRAVNIK, 36 LET V SLUŽBI MISIJONOV (* 1919)

Rodil se je na Trojnem (žup. Laško) in po klasični gimnaziji v Mariboru (1940) vstopil v MB bogoslovje, ki ga je zapustil pred začetkom 2. svetovne vojne.. Odšel je v Rim, na mednarodni zavod “de Propaganda Fide”, kjer je na njihovi univerzi končal študij teologije. V duhovnika je bil posvečen leta 1946 in dve leti zatem obranil doktorsko tezo iz teologije, potem pa še tezo o pravu. Leta 1953 je začel delati na Kongregaciji za širjenje vere. V dolgih letih delovanja je skrbel za dežele J. Afrike. Zadnjih trinajst let je bil odgovoren za pripravljanje semeniških statutov. Leta 1989 je po 36 letih skrbi za misijone stopil v pokoj – papež Janez Pavel II. ga je imenoval za apostolskega protonotarja. Nikoli ni deloval v misijonih, toda zanje je naredil ogromno. Pomemben je tudi njegov prispevek pri ustanavljanju papeškega zavoda Slovenik.

več:
F. Bole, Apostolski protonotar dr. Janez Belej, 36 let v službi misijonov na Kongregaciji za evangelizacijo narodov v Vartikanu: Gost meseca, v: Ognjišče 10 (1989), 6-10.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1536 UMRL KRIŠTOF pl. RAVBAR

drugi ljubljanski škof (* 1476)

Krištof se je rodil v Trstu (kjer je bil njegov oče Nikolaj Ravbar nekaj časa glavar) in tam tudi začel šolanje. Na prošnjo očeta, ga je cesar Friderik III., ustanovitelj ljubljanske škofije (1461), po smrti prvega škofa Lamberga leta 1488, imenoval za njegovega naslednika. Takrat je bilo Krištofu šele dvanajst let. Na potrditev iz Rima je bilo treba počakati do leta 1494 (s pogojem, da bo Krištof duhovniško posvečenje prejel šele z dopolnjenimi 22 leti, škofovsko posvečenje pa s 27.). To se je v resnici zgodilo šele po končanem študiju v Padovi, kjer je doktoriral iz civilnega in cerkvenega prava (1501). Škofijo je tako dejansko vodil od leta 1502, do svoje smrti leta 1536. (v letih 1488–1497 ga je nadomeščal škof iz Pićna v Istri). Bil je odličen govornik, govoril je več jezikov, podprl je zidavo prezbiterija cerkve sv. Jakoba v Ljubljani, poskrbel je za načrte novega škofijskega dvorca, ter mogočen renesančni dvorec v Gornjem Gradu (kjer je tudi pokopan). Vidno vlogo je škof Ravbar odigral kot državnik – svetovalec treh vladarjev. Za svoje zasluge je prejel naslov kneza, ki je ljubljanskim škofom pripadal do leta 1918. V vojnah proti Turkom in Benečanom je tudi sam sodeloval in se odlikoval s svojim pogumom.

 

LETA 1793 ROJEN FRANC KS. KUTNAR

PRVI LAVANTINSKI ŠKOF SLOVENEC († 1846)

V Šentvidu pri Stični rojeni Franc Ksaver Kutnar, kanonik stolnega kapitlja v Salzburgu, je leta 1843 postal prvi škof slovenskega rodu na lavantinskem škofovskem sedežu pri Št. Andražu v Labodski dolini. Toda že dve leti po škofovskem posvečenju je 8. marca 1846 umrl za pljučno boleznijo. Žalni govor je imel kanonik Anton Martin Slomšek, takrat že celjski opat, ki je 25. maja 1846 postal njegov naslednik. Leta 1859 je škofijski sedež prenesel od Št. Andraža v Maribor.

 

LETA 1850 ROJEN JANEZ ŠUBIC

SIN SLIKARSKE RODOVINE, SLIKAR († 1889)

Iz kmečkega doma v Poljanah nad Škofjo Loko sta izšla brata Janez in Jurij Šubic, dva od največjih slovenskih slikarjev. Umetniška žilica je tekla iz roda v rod. Njun oče Štefan je bil priznan cerkveni podobar. Janez je veliko slikal za cerkve po slovenskih tleh, pa tudi za posvetne namene. Med drugim je okrasil tudi avlo Narodnega muzeja v Ljubljani.

 

LETA 1889 ROJEN KAREL ŠIROK

MLADINSKI PESNIK, PISATELJ, KULTURNI DELAVEC († 1942)

Mladinski pesnik, šolnik in prizadevni kulturni delavec, doma iz Šmartnega v Brdih, je bil po poklicu učitelj. Umetniško najbolj dognana je njegova pesniška zbirka Kapelica (Ljubljana 1935), v kateri se prepletata religiozni in nacionalni motiv. Najbolj pretresljiva je pesem Kako je bilo tebi, Marija, pri srcu takrat, v kateri primerja bolečino Božje Matere pod križem bolečini mater bazoviških žrtev (1930). Padel je kot nemški talec v Dragi pri Begunjah leta 1942.

 

LETA 1911 ROJEN JAKA ČOP

PLANINEC IN FOTOGRAF († 2002)

Rodil se je na Jesenicah, se izučil za natakarja, vendar tega poklica zaradi poškodbe kolena ni mogel opravljati, zato se je zaposlil v Železarni. Vsi Čopovi so bili planinci: oče oskrbnik koče na Golici, stric Joža pa vrhunski alpinist. Tudi Jaka se je že zgodaj posvetil goram, prehodil vse slovenske gore, bil je na mnogih vrhovih v Visokih Turah, v Dolomitih, Karnijskih in Centralnih Alpah pa tudi v gorstvih drugih dežel. Najljubši pa so mu bili Julijci, ki jih je prehodil neštetokrat v vseh letnih časih. Zaradi že omenjene poškodbe se ni mogel posvetiti alpinizmu, postal pa je dober planinec in odličen gorski fotograf. Pri srcu mu je bila črno-bela fotografija. Po letu 1950 je pričel snemati tudi barvne diapozitive. S svojimi fotografskimi monografijami je ljudem odpiral oči za naš prelepi gorski svet in jih navdušil zanj. Njegove fotografije so izšle v šestih knjigah: Svet med vrhovi (1962), Raj pod Triglavom (1968), Viharniki (1970), Kraljestvo Zlatoroga (1989), Slovenski kozolec (1993) ter Trenta in Soča (1996).

več:
S. Čuk, Jaka Čop (1911-2002): Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (2021), 38-39.

 

LETA 1929 ROJEN DANE ZAJC

PESNIK, DRAMATIK, ESEJIST, KNJIŽNIČAR († 2005)

Zaradi političnih stališč in odpora do socialističnega režima je imel pri šolanju težave, izključili so ga iz gimnazije, ni smel na univerzo, imel težave pri vojakih … delal je kot knjižničar v Ljubljani in pesnil. Je eden najpomembnejših slovenskih književnikov druge polovice 20. stoletja: pisal je pesmi, poetične drame, eseje, tudi pesmi in pravljice in igrice za otroke. Iz njegovih misli veje izjemna svežina izraza, metafore, čustva … kritiki so ga označili na meji med eksistencializmom in nadrealizmom.

nekaj njegovih verzov, misli:

• Če srečaš sovražnika, / ga piči tvoja kača. /Ampak to delajo samo tisti, / ki imajo radi sebe / in si zelo zaupajo. / Tisti, ki se nimajo radi, / grejo v samoto, da bi tam srečali svojo kačo. / Da bi se z njo spogledali. / Da bi vzdržali njen pogled. (…)
  
• Z mano gre ta, ki ne gre. / Stopa za mano v moje stopinje. / Moje telo je njena navzočnost. // Ko grem po žlebu, po previsu, / ko se iz obraza v obraz spogledam / z jamo pod mojim razkorakom, / je zraven. // Da ne padeš, pravi. / Da ne padeš, ki je ni zraven, / saj je drugod. / Je bogvekje. // In je sonce za hrbtom. In veter. / In so zastave iz megle na vrhovih / in ni nobenega zvoka. / In je zraven. In je ni. / Njen glas je zaupljiv / šepet vetra v uho.
  
• Ko mislim na vse tvoje upe / ki so vtisnjeni v stopinje tvoje / jih sledim / stopinje ki se naenkrat / ugreznejo v meglo in blato / in mraz mokrotni // ko te pričakujem ko prideš / in tiho sedeš zraven mene / in vprašam A vse a vse je šlo / V trenutku, rečeš, v trenutku / neprištevnem je padlo dol dol / je zginilo // mislim kako si prišel z nogami / razžrtimi od zavratne poti / kako ti vidim brlijo oči brez odseva / in gledam kako padajo težki oblaki / čez ostrine sten / in slišim kako prebadajo smrekovi vršički / trebuhe temnega vetra.
  
• Boga si zamišljam v mnogih oblikah. Velikokrat pa na način sv. Avguština, ki pravi, da je Bog za človeški razum tako nerazložljiv, kot je svet nerazložljiv za razum triletnega otroka. Saj je, pišejo, vsemogočen in je (če je) ustvaril življenja, ki so tako zapletena, ne samo človeška, da njihovih, po naši pameti nelogičnih namenov ne moremo razumeti.
  
• Šele takrat, ko pesem govoriš kot molitev, ki je nisi sam napisal, bo dosežen namen pesmi.  Tako, da pesem najprej spodiš od sebe in jo potem po delčkih začneš izgovarjati kot molitev za tihoto, za prostor brez ljudi, še celo brez sebe, ker si je v molitvi treba odmisliti samega sebe, da človeški glas preplavi prostor in mogoče pride tudi do Boga.

 

LETA 1953 ROJENA CLAIRE DE CASTELBAJAC

SVETNICA V KAVBOJKAH ( U 1975)

“Življenje vsakogar, ki je živel v tesni povezanosti z Bogom, je močno sporočilo za druge. To nedvomno velja tudi za Claire, ki je v svoji svetniškosti zelo sodobna. Sodi med ‘svetnike v kavbojkah’. Je izziv in odgovor na današnjo ‘depresivno’ družbo,” je v spremni besedi h knjigi Ustvarjena za srečo zapisal Marjan Pogačnik, eden od treh prevajalcev tega pričevanjskega bisera. “Claire ima s svojim preprostim, na neki način pa tudi izjemnim življenjem marsikaj povedati tudi Slovencem, ki se, vsaj po nekaterih merilih sodeč, v povprečju ne moremo pohvaliti s pozitivno življenjsko naravnanostjo.” To radoživo dekle je umrla v triindvajsetem letu življenja, pa je malo pred tem zapisala: “Ljubim življenje in verjamem, da je življenje zaljubljeno vame.”

Redovnik, sobrat njenega strica, je v predstavitvi te knjige, ki vsebuje zapise in pisemska sporočila Claire de Castelbajac, opozoril na “silno obilje božjih darov, s katerimi je bila Claire obdarovana popolnoma zastonj: neverjetna življenjska moč in žeja po življenju, krščanska družina, v kateri so jo znali vzgojiti, nežno, a odločno spravljati v pravi tok ta hudournik življenja in ga usmerjati k Bogu od vsega začetka, močan čut za stvarnost, izredni umetniški darovi in velika zmožnost predanosti drugim. Claire je bila žejna in tudi polna ljubezni, zato jo je prežemala ena sama želja: deliti jo okrog sebe in tako osrečiti vse ljudi. Od tod izvira njen vesel značaj in globoka prepričanost, da nas Bog, ki nas je ustvaril iz ljubezni, vse kliče k sreči.”

več:
S. Čuk, Claire de Castelbajac, svetnica v kavbojkah: Pričevanje, v: Ognjišče 10 (2004), 38-39.

nekaj njenih misli:

• Glej, življenje je boj, boj proti bojazljivosti in slabotnosti. Bojazljivost sili ljudi k temu, da delajo hudo.
  
• Sončni žarek se igra na zidakih študentskega doma. Prav smešno, če pomislim, koliko razlogov za srečo lahko človek najde! Življenje je sreča sama! Ljudje so tisti, ki iz njega napravijo nesrečo.
  
• Prepričana sem, da je Bog tako usmiljen izpraševalec, da svojih kandidatov ne bo vrgel na izpitu.
  
• Kako dragocen zaklad je vera! Odkriti Boga je nekaj čudovitega, mar ne? Že jaz, ki sem si v zadnjem času malo razmigala dušo, vidim, kako nekaj velikega mora biti, ko se vse spremeni.
  
• Svetost pomeni živeti običajne stvari z Ljubeznijo, za Boga in z Bogom, z njegovo milostjo in močjo.
  
• “Človek je odgovoren” (A. de Saint-Exupery). Odgovoren: za nekoga bo treba odgovarjati, za nekoga skrbimo, ki nam je zaupan, ki je lahko odrešen. Z našo pomočjo, morda edino z našo pomočjo.
  
• Razumela sem: če nam je Bog dal telo, ga ni potrebno le hraniti in zdraviti, temveč tudi lepšati. Enako velja za dušo.
  
• Moli zase, moli zame, za X., ki potrebuje še več molitve, saj nima družine, ki bi lahko molila zanjo. Če pomisliš, je to nekaj groznega: mogoče sva edini, ki moliva zanjo, se zavedaš? In vsi tisti, ki jih ne pozna noben kristjan in nihče zanje osebno ne moli…
  
• Rada bi delila srečo in sejala veselje med vse tiste, ki jih srečujem. Mala Terezika je čakala na nebesa, da bi osrečevala ljudi, jaz pa jih želim narediti srečne že na zemlji.
  
• Zaupaj Mariji in se navadi tega, da se zavedaš njene navzočnosti v vsakem trenutku, kajti bolj ko se je zavedaš, bolj se ti približuje.
  
• Krščanska ljubezen pomeni ljubiti druge, ker jih Bog ljubi. To je med drugim tisto, kar me pretresa z božanskim veseljem.
  
• Tako zelo sem srečna, da če bi zdaj umrla, sem prepričana, da bi šla naravnost v nebesa, saj so nebesa slavljenje Boga in jaz sem že v tem.

 

LETA 1962 ROJEN DAVORIN (DAVO) KARNIČAR

GORNIK, ALPINIST IN EKSTREMNI SMUČAR († 2019)

Ljubezen do gora in smučanja mu je bila položena v zibelko, kasneje pa ga je s hribi še bolj povezalo preživljanje otroštva na Češki koči, kjer  je bil njegov oče oskrbnik.  Davo je opravil več kot tisoč alpinističnih vzponov, presmučal najpomembnejše alpske stene tako v Sloveniji (Triglav, Jalovec, Špik) kakor tudi v tujini (1994 – SV steno Eigerja, in V steno Matterhorna). Leta 1995 je z bratom Drejcem prvi smučal z Anapurne (8091 m), leta 2000 pa kot prvi na svetu z vrha Everesta (8848 m). Za ta izjemen alponističen dosežek, ki je odprl novo poglavje v zgodovini Himalaje, je dobil Bloudkovo nagrado in častni znak svobode Republike Slovenije Po spustu z najvišjega vrha sveta se je v prvih letih tretjega tisočletja s smučmi spustil tudi z najvišjih vrhov vseh sedmih kontinentov.  Do leta 2019 je vodil šolo gorništva in smučanja na Jezerskem. Umrl je leta 2019 v delovni nesreči (v gozdu).

več:
V. Ponikvar, Prvi s smučmi z najvišje gore sveta: Šport, v: Ognjišče 12 (2000), 52-53.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA  1805 UMRL KASTUL (JANEZ NEPOMUK) WAIBL

frančiškanski duhovnik, zgodovinar, teolog (* 1741)

V rodnem Novem mestu je obiskoval frančiškansko gimnazijo, leta 1756 je vstopil k frančiškanom in dobil ime Kastul. Po posvečenju leta 1764 je učil na frančiškanski gimnaziji v Novem mestu, zatem je postal prof. na bogoslovni šoli v Ljubljani. Po njeni ukinitvi je nekaj časa predaval filozofijo na liceju, a se moral kmalu umakniti. Trikrat je bil provincial, zaradi nasprotovanja janzenizmu in cesarskim odlokom ga je Franc Jožef II leta 1789 odstravil in prepovedal vse vodstvene službe. Za nekaj časa se je vrnil na novomeško fr. gimnazijo.Waibl je bil učen, pobožen redovnik in moder predstojnik. Dobro je bil podkovan v zgodovini, filozofiji in teologiji, napisal je več teoloških, bogoslovnih in zgodovinskih del v nemščini in latinščini, nekaj so jih tudi natisnili. V rokopisu so ostale tri drame v verzih.

 

LETA 1825 ROJEN JOHANN STRAUSS MLAJŠI

AVSTRIJSKI SKLADATELJ († 1899)

Oče, ki je bil skladatelj in mu je tudi bilo ime Johann, mu je prepovedal študirati glasbo, zato se je učil violino skrivaj, kasneje pa se je neovirano posvetil glasbi. Najbolj je zaslovel s svojimi valčki, polnimi nadvse posrečenih melodij in nalezljivega veselja. Med najbolj znane spadajo: Ob lepi, modri Donavi, Zgodbe iz Dunajskega gozda, Pomladni glasovi.

 

LETA 1838 ROJEN GEORGES BIZET

FRANCOSKI SKLADATELJ († 1875)

Alexandre-Cesar-Leopold (imenovan Georges) Bizet se je v glasbeno zgodovino zapisal s svojo mojstrovino – opero Carmen, ki je ob prvi uprizoritvi v Parizu (1873) doživela zmeren uspeh, za vedno pa je osvojila glasbeni svet po skladateljevi smrti. Literarna predloga za to opero je bila novela pisatelja Prosperja Merimeeja.

 

LETA 1881 ROJEN PABLO PICASSO

ŠPANSKI SLIKAR, GRAFIK IN KIPAR († 1973)

Rojen v Malagi, študiral v Barceloni in Madridu, živel in delal v Parizu. Eden najvidnejših slikarjev moderne, začetnik kubizma. V prvem realističnem obdobju znan po močnih barvah, sledita modro in rožnato obdobje, potem pa nastopi njegov kubizem in na koncu obdobje, ko se je ukvarjal z grafiko, kiparstvom in keramiko. Velja za umetnika neizčrpne energije in domišljije, saj je ustvaril več kot 20.000 del, med njimi je najbolj znana protivojna Guernica, Vojna in mir, Sanje in laži F. Franca …

nekaj njegovih misli:

• Nikoli se nisem bal tistih, ki so bili drugačnega mnenja. Strah me je bilo tistih, ki so bili preveč bojazljivi, da bi svoje drugačno mnenje povedali na glas.
  
• Predmete slikam tako kot jih mislim, ne tako kot jih vidim.
  
• Umetnost je laž, ki nas prisili da spoznamo resnico.
  
• Akcija je temeljni ključ do uspeha.
  
• Namen umetnosti je, da izpere vsakodnevni prah iz naših duš.
  
• Vsak otrok je umetnik. Težava je, kako ostati umetnik ko odrastemo.
  
• Nekateri slikarji pretvorijo sonce v rumeno piko, drugi pretvorijo rumeno piko v sonce.
  
• Mnogo časa je potrebno, da postanemo mladi.

o njem:

• Slavni španski slikar Salvador Dali (1904-1989) je na predavanju v Madridu (1951) rekel: »Picasso je Španec. Jaz tudi. Picasso je genij. Jaz tudi. Picasso jih bo imel dvainsedemdeset, jaz pa okrog oseminštirideset. Picasso je znan v vseh deželah sveta. Jaz tudi. Picasso je komunist. Jaz pa ne.«

o njem v zgodbi: Vrednost imena, v: Zgodbe kažejo novo pot, 103.

 

LETA 1887 ROJEN ANTON DEBELJAK

PESNIK, PUBLICIST, PREVAJALEC IZ TRINAJSTIH JEZIKOV († 1952)

Sin kmečkega delavca in priložnostnega zidarja iz Šegove vasi pri Loškem potoku se je kot študent romanistke vzdrževal z inštrukcijami. Do upokojitve leta 1949 je poučeval na državni gimnaziji v Ljubljani. Pesniti je začel že v srednji šoli. Izdal je pesniško zbirko Solnce in sence (1919) ter mladinske pesmi Tičistan (1940). Kljub bolehnosti je vse življenje veliko prevajal in sicer iz trinajstih jezikov, po lastni izjavi je znal sedemnajst jezikov. Mnogo prevodov je izšlo v revijah.

 

LETA 1902 ROJEN DON CARLO GNOCCHI

JUNAŠKI ITALIJANSKI DUHOVNIK, BLAŽENI († 1956)

Zadnje dni februarja leta 1956 je don (duhovnik) Carlo Gnocchi, ki je začutil, da se zaradi raka njegovo življenje izteka, poklical dr. Cesara Galeazzija, šefa očesne klinike v Milanu, s katerim ga je vezalo iskreno prijateljstvo, in mu dejal: “Cesare, čez nekaj ur me ne bo več. Podari moje oči dvema od mojih mladih varovancev; zelo bom srečen, da bosta lahko videla.” Ta dva otroka, ki ju je z darovanjem svojih oči osrečil, se svojega dobrotnika hvaležno spominjata.

… več o njem v rubriki pričevanje 12_2002 (članek je bil napisan pred njegovo razglasitvijo za blaženega 2009)

nekaj njegovih misli:

• Ljubezen ni bolezen. Je najbolj blagodejna in razširjena in sveta od vseh naravnih moči, po kateri lahko človek ubeži zaprtosti v svoj jaz, da se daruje; lahko postane živ in svetel vir drugih življenj na svetu.
  
• Pri svojem vzgojiteljskem delu bodite vedno optimisti. Prizadevajte si za to, da bodo mladi verovali v dobro; ne samo tisto idealno, temveč v tisto, ki živi in deluje v svetu. Tudi v današnjem svetu.
  
• Pri vzgojiteljskem delu ne smemo zanemarjati narave, prav tako pa ne smemo pozabiti pomoči milosti; prva ne more obstajati brez druge, med seboj se dopolnjujeta.
  
• Ljubezen je najbolj dobrodejna sila na svetu. Bog sam je Ljubezen. Hladni ljudje nikoli ne bodo velikodušni ljudje in popolni kristjani. Vsi svetniki so bili z vsem ognjem svojega srca zaljubljeni v Boga in v ljudi.
  
• Če hočemo priti do ljubezni, ki je svetla in trdna kot jeklo, se mora kaliti in kovati v ognju žrtve.
  
• Greh je vedno sebičnost, samovoljnost. Vrši nasilje nad človekom, zaslepi njegov pogled in ga obarva s strastmi. Zlo nikoli ne prinaša izkušenj in spoznanj življenja, temveč izkušnje in spoznanja smrti.
  
• Življenja si ne moremo zamisliti ali si ga predstavljati z nekim dejanjem volje, pa naj bo še tako iskreno in pogumno. Življenje gradimo kakor hišo: kamen za kamnom, dejanje za dejanjem, dan za dnem.
  
• Zlo zganja velik hrup, dobro pa je skrito; zato dobimo vtis, da je število nepoštenih veliko večje kot tistih, ki so pošteni.
  
• Otroci niso za starše, temveč so za Boga. Imajo svoje poslanstvo na svetu in svoje lastno življenje, s katerim se morajo spoprijeti – z blagoslovom svojih staršev.
  
• Vse ljubezni se stekajo in se prečiščujejo v Bogu. Če ne slonijo na tem temelju, ne bodo obstale dolgo in ne bodo v polnosti srečne.

 

LETA 1925 ROJEN JANEZ BITENC

skladatelj, pesnik in pedagog († 2005)

Rodil se je v Ljubljani. Večino svojih ustvarjalnih energij je posvetil otrokom. Od staršev, ki sta bila navdušena glasbenika, je podedoval ljubezen do te umetnosti. Po končani gimnaziji se je vpisal na glasbeno akademijo v Ljubljani, kjer je leta 1952 diplomiral na oddelku za glasbeno zgodovino. Na Radiu Ljubljana, kjer se je zaposlil že kot študent, je ustanovil radijski otroški zbor, leta 1956 pa postal urednik mladinskih in radijskih glasbenih oddaj. Bil je ravnatelj glasbene šole in v njenem okviru je vodil glasbeni vrtec. Dirigiral je številnim zborom, številne otroke po vrtcih in šolah po vsej Sloveniji in zamejstvu pa je razveseljeval s svojimi nastopi, predvsem z glasbenimi pravljicami. Teh je napisal več kot petdeset, uglasbil pa je skoraj tristo pesmic. Za Ognjišče je Janez Bitenc v zbirki Pobarvanke na besedilo Berte Golobove uglasbil deset pesmic. “Vsaka mi je dragocena in težko bi rekel, da mi je katera dragocenejša od druge,” je rekel o teh pesmicah. Še vedno lahko v naši spletni knjigarni naročite: Sveti Miklavž, Pastirica Urška, Škof Baraga, Oče Damijan

več:
B. Rustja. Janez Bitenc. Gost meseca, v: Ognjišče 1 (2001), 8-12.

nekaj njegovih razmišljanj:

• Moja življenjska pot se je zelo spreminjala. Najprej sem diplomant glasbene zgodovine na glasbeni akademiji. Tu nastopi profesor France Marolt, dirigent Akademskega pevskega zbora. Z njim sva bila tudi dobra prijatelja. Bil je že bolan, ko sem ga obiskal. In takrat mi je – še sedaj ga vidim – s težavo dvignil desnico – bil je prizadet od kapi – in dejal: “Janez, zapomni si: ti boš pa pisal simfonije za mamenke!” “V redu,” sem mu odgovoril. “Kaj so simfonije, vem, a kaj so mamenki?” “Mamenki so otroci, ki se držijo mam še za krilo. In simfonije ne bodo dolge – od osem do šestnajst taktov.” Jaz sem bil užaljen in sem mu odvrnil :”In zato hodim na akademijo, da bom pisal 16-taktne pesmice!” “O, vrednejše so osemtaktne pesmi, ki jih ljudje razumejo in sprejmejo, kot pa debele partiture, ki gredo mimo njih!” Marolt je bil prerok. To se je zgodilo. V tistem času sem živel v neprijaznih razmerah in želel sem si poleg študija še kaj zaslužiti.
• Najprej sem pripovedoval pravljico in zapel pesmico. Petje sem spremljal s klavirjem ali sintetizatorjem. Počasi so se otroci oglašali s petjem. Nič jih nisem silil. Nobenega drila nisem uporabljal. Draž tega načina je, da se otrok tako vživi v pravljico, da potem z veliko večjim čustvenim zamahom zapoje, kot če bi ga učil in priganjal: “Dajmo! Zapojmo! Sedaj pa vsi!” Pri meni pa so kar sami, spontano poprijemali.
  
• Otroci ne vedo, kdo je napisal pesmi Naša četica koraka, Zajček dolgoušček ali Metuljček cekinček, ker so te pesmi “ponarodele”. Poglejte, pesem Naša četica koraka, ki sem jo napisal za otroke, velikokrat pojejo maturanti, ki veselo korakajo po ulicah. Janez Bitenc se bo umaknil, Zajček dolgoušček, Jurček in Metuljček cekinček ter drugi pa bodo ostali.

 

 LETA 1928 UMRL DRAGO BAJ(E)C

PESNIK (* 1904)

Rodil se v Vipavi, toda osnovno in srednjo šolo je obiskoval v Kranju. Po odsluženju vojaškega roka se je vpisal na pravno fakulteto v Padovi. Bil je član tajne organizacije TIGR in pred fašisti se je hotel umakniti v Ljubljano, toda prišel je samo do Bilj, kjer ga je pokosila pljučnica. Njegov pogreb v Vipavi, trikrat prepovedan, je bil protifašistična manifestacija. Sodeloval je pri Bevkovem humorističnem listu Čuk na palci. Njegove pesmi so izšle v knjigi Drevo sem (1978), ki jo je uredil Marijan Brecelj.

nekaj njegovih verzov:

Ko kaplje bežimo od dneva do dneva, / v potoke se zbiramo, v reke široke / in zbogom naš vedno glasneje odmeva, / ko z morja k obali iztezamo roke. // Iščemo dela mi delavci črni, / iščemo kruha mi brezdomovinci, / gluhi za klic smo: »Vrni se, vrni.« / Iščemo sreče krepki Tolminci, / mehki Vipavci in Kraševci, Brici, / težko po sončni nam je Gorici. — // V rudnikih, farmah nam teče  življenje / mesimo kruh tam, za ženo, otroke, / kvas nam ljubezen, sol nam trpljenje, / večno se gibljejo trudne nam roke. // Misel le ena je varuh med nami / vsa za plačilo trpljenju, bolesti. / »Žena in dom naš, za morjem, gorami, / še se povrnemo k tebi, mi zvesti …« (Pesem primorskih emigrantov)

 

LETA 1958 UMRL dr. MATIJA SLAVIČ

PROFESOR BIBLIČNIH VED IN PREVAJALEC SVETEGA PISMA (* 1877)

Najpomembnejši kulturni dogodek leta 1996 na Slovenskem je bil izid prevoda celotnega Svetega pisma v slovenščino iz izvirnih jezikov. “Knjigo vseh knjig” smo v slovenskem prevodu prvič dobili po zaslugi naših protestantov: to je bila Dalmatinova Biblija (1584). Prvi katoliški prevod – Japljevo Sveto pismo – je prišel dvesto let pozneje. V letih 1856-1859 je izšlo Wolfovo Sveto pismo, prevedeno po latinski vulgati. Čutiti je bilo potrebo po prevodu svetopisemskega besedila iz izvirnih jezikov. Prevajanja Stare zaveze iz hebrejščine se je lotil Matija Slavič, profesor bibličnih ved na teološki fakulteti ljubljanske univerze.

več
S. Čuk, dr. Matija Slavič: Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (1997), 28-29.
M. Erjavec. dr. Stanislav Zver. V zgodovini prekmurskega naroda je vidna čudovita Božja sled: Gost meseca, v: Ognjišče 7 (2019), 8-13.

in v knjigi: S. Zver, Tebi, Slovenska krajina – ob 100-letnici združitve z matičnim narodom Slovenstvo Jožefa Klekla st. (1874–1948) v medvojnih dokumentih (1941–1945) v luči predvojnih dogodkov, Ognjišče, Slomškova založba, Maribor, 2019.

njegova misel:

• Spričo slovarjev, odličnih prevodov v tujih jezikih, bogatega eksegetičnega gradiva in drugih pripomočkov, ki so današnjemu prevajalcu na razpolago, je občudovanja vredno delo, ki sta ga s prevajanjem Svetega pisma opravila predvsem Trubar in Dalmatin, saj sta dobesedno morala orati trdo ledino v slovenskem izražanju svetopisemskih besed.

 

LETA 1991 ODHOD ZADNJEGA VOJAKA Z OZEMLJA NAŠE DRŽAVE

OD LETA 2015 DRŽAVNI PRAZNIK – DAN SUVERENOSTI

Po končani osamosvojitveni vojni za Slovenijo leta 1991 so sledila pogajanja na Brionih med Jugoslavijo, Slovenijo in Hrvaško. Zaključila so se 7. julija s podpisom t. i. brionske deklaracije, s katero so bila osamosvojitvena dejanja v Sloveniji zamrznjena za tri mesece. Do izteka moratorija so takratne jugoslovanske oblasti spoznale, da Slovenije ne bo mogoče zadržati v Jugoslaviji, zato so sledili pogovori o odhodu JLA s slovenskega ozemlja. V noči na 26. oktober 1991 je ozemlje naše države zapustil še zadnji vojak JLA, s čimer se je končal proces slovenskega osamosvajanja. Jugoslovanska vojske se je iz pristanišča v Kopru začela umikati že 20. oktobra, 25. oktober pa je bil določen kot zadnji dan umika. Zadnji vojaki JLA so se vkrcali na ladji, ki sta pluli pod tujima zastavama … V spomin na te dogodke je 25. oktober od leta 2015 državni praznik – dan suverenosti – ni pa dela prost dan.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1658 ROJEN MARKO GRBEC

ZDRAVNIK, ZNANSTVENI PISEC, HUMANIST IN EDEN OD USTANOVITELJEV ACADEMIE OPEROSORUM LABACENSIS († 1718)

Doma iz Šentvida pri Stični se je po študiju medicine na Dunaju, Padovi in Bologni vrnil v domovino, kjer je polagal temelje zdravniški vedi pri nas in v srednji Evropi. V svojih spisih je opozarjal tudi na termalni zdravilišči Rogaško Slatino in Dolenjske Toplice. Po njem se imenuje nagrada za zasluge na področju zdravstva.

 

LETA 1884 ROJEN IVAN DOLENEC

PROFESOR IN SREDNJEŠOLSKI RAVNATELJ, MOŽ SVETNIŠKEGA DUHA († 1971)

Škofjeloški rojak Ivan Dolenec je svoje življenje uradnega stenografa, gimnazijskega profesorja in ravnatelja, medvojnega in povojnega zapornika, opisal v knjigi, ki ji je dal naslov Moja rast. Hotel je povedati, kako mu je vse, kar je doživel in prestal, pomagalo rasti v zaupanju v Boga in v veselju nad življenjem. Ta ‘zlata’ knjiga je prvič izšla leta 1973 pri Slovenski kulturni akciji v Argentini in je bila pri nas na seznamu prepovedanih knjig, leta 1991 pa jo je v svobodni domovini izdala celjska Mohorjeva. »Če pomislim nazaj na svojo preteklost, vidim, da je bila zame največja sreča – vera. Skoraj vse, kar sem doživel lepega in osrečujočega, je bilo na ta ali oni način v zvezi z mojo vero,« je zapisal v spominih, ki jih je začel pisati leta 1945 v novomeških zaporih, kamor je prišel zaradi svoje iskrene besede o komunizmu … V njih ne zasledimo niti trohice zagrenjenosti, saj je bil trdno prepričan, da usodo vsakega človeka vodi Bog.

več:
S. Čuk, Ivan Dolenec: Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (2001), 22-23.

nekaj njegovih misli:

• Vedno sem bil mnenja, da je brezpogojna resnica edina stvar, ki more ljudi pomiriti in zadovoljiti, ker smo pač po naravi vsi ustvarjeni tako, da moramo iskati resnico in pravico.
  
• Rad sem vas imel, ker je bilo pri vas dvakrat dve štiri. Danes je toliko ljudi, pri katerih dvakrat dve ni vsak dan štiri.
  
• Drama pravilna je naše življenje. / Nič ne zgodi se kot goli slučaj, / zadnje dejanje pove ti, zakaj / biló potrebno je tudi trpljenje. // Ko svoje vloge v svetu igramo, / ena nas misel nad vse osrečuje: / tudi takrat, ko je v srcu najhuje, / vemo: ljubezen pisala je dramo.
  
• Če pomislim nazaj na svojo preteklost, vidim, da je bila zame največja sreča – vera. Skoraj vse, kar sem doživel lepega in osrečujočega, je bilo na ta ali oni način v zvezi z mojo vero.
  
• Vsak izmed nas nosi svoj križ, nobeno olepšavanje ne spravi tega dejstva s sveta … Meni so najtežji križ naložili prav tisti, ki so na vsa usta trobili, da bodo prinesli lepše čase. (…) Toda če križ voljno zgrabimo, nam postane lahek, ker nam ga pomaga nositi Tisti, ki je izrekel resnične besede, da je njegov jarem sladak in njegovo breme lahko.
  
• Bog mi je dal tako srce: po cele dneve sem lahko rekel ne samo, da žal besede v ustih ni, ampak tudi, da žale misli v srcu ni.
  
• Ljudje, ki imajo v sebi težnjo, da bi bili dobri in modri, se ne morejo zadovoljiti z življenjem brez smisla in brez smeri, brez vere in brez ideala.
  
• Nikdar mi ni bilo žal, če sem v nevarnosti pokazal pogum, še vedno pa, če sem zlezel pod klop.

 

LETA 1887 ROJEN DAVID DOKTORIČ

DUHOVNIK, PUBLICIST IN GLASBENIK († 1962)

Neverjetno vijugasta življenjska pot slovenskega duhovnika Davida Doktoriča, ki se je uveljavil kot gospodarstvenik, publicist, glasbenik in dušni pastir slovenskih izseljencev, se je pričela v Našicah v Slavoniji, končala pa se je v Montevideu, glavnem mestu Urugvaja, kjer je od leta 1936 do smrti duhovno oskrboval Slovence in sploh Jugoslovane. Dokler je bil doma na Goriškem, se je uveljavljal tudi na glasbenem področju.

 

LETA 1917 PREBOJ (ČUDEŽ) PRI KOBARIDU

Na današnji dan se je začela 12. soška bitka med avstro-ogrsko in nemško vojsko na eni ter italijansko vojsko na drugi strani. Italijanska fronta od Bovca do Tolmina je do večera razpadla, italijanski vojaki in prebivalci pa so se pognali v brezglavi beg. Italija je doživela hud poraz, začasno je morala izstopiti iz vojne, fronta pa se je šele s pomočjo zaveznikov ustalila na reki Piavi. Čudež se ta zadnja soška bitka imenuje zato, ker tako Avstrijci kot tudi Nemci niso pričakovali, da bo ta napad tako uspešen. Uporabili pa so izpopolnjeno taktiko bliskovitega napada, ki pa ni bila uspešna leta 1914 ob napadu na Francijo.

več:
B. Rustja, Zgodovinar dr. Renato Podbersič. “Bojišča prve svetovne vojne naj bodo kraji srečavanja in miru.”: Gost meseca, v: Ognjišče 10 (2017), 8-13.

 

LETA 1932 UMRL FRAN MILČINSKI

PRAVNIK, PISATELJ IN DRAMATIK (* 1867)

Med najbolj znana dela Frana Milčinskega, ki velja za humorističnega pisatelja, spada vzgojna povest Ptički brez gnezda (1917), v kateri prikazuje od družin in družbe pozabljene otroke, vpliv okolja in dednosti na oblikovanje otroških značajev. Ta spoznanja si je pridobil v svoji dolgoletni sodniški praksi. Pisal je tudi strokovne razprave s področja mladinskega prestopništva.

več:
S. Čuk, Fran Milčinski (1867-1932): Obletnica meseca, v: Ognjišče 12 (2017), 52-53.

njegova misel:

• Oče in mati nista tista dva, ki sta kot starša vpisana v krstni knjigi; resnični starši so tisti, ki se ukvarjajo z nebogljenim bitjem, da iz njega zrede in vzgoje človeka.

ena kratka iz njegovih Butalcev:

Županova hči vre mleko
Ko se je omožila županova hči, tri koše je imela bališa, pameti pa toliko, kolikor je zanjo bilo prostora v glavi. Hvala bogu, je tudi imela usta, da je lahko včasih kako pametno dala od sebe, sicer bi ji bila pamet glavo še raznesla. – Pa se je koj prvo jutro izkazala na novem domu, kakšna da je gospodinja.- Ji je mož naročil, naj zavre mleko za zajtrk. Ubogala je, nalila mleko v lonec in ga pristavila k ognju. In je gledala in ji je bilo všeč, kako je mleko pričelo vreti in je naraščalo in je naraslo do vrha lonca, že se je pripravljalo, da prekipi.- Pa se je začudila in plosknila z rokami: »Nak! Kakšen je v tej hiši blagoslov! Še po en lonec moram — ako bog da, oba bosta polna!« – Stopila je po lonec in ga prinesla, pa je tedaj mleko na ognjišču že izkipelo in je žalostna zastokala bistra gospodinja: »Jojmene, kolikšna škoda! Kar ob dva lonca mleka smo!«

V Ognjišču je literarni urednik S. Čuk doslej v branje ponudil naslednje njegove knjige (Priporočamo, berite):

• Butalci (7/2022) – Muhoborci (2/2017) – Zbrane pravljice in pripovedke (4/2015) – Zgodbe kraljeviča Marka (4/2008) – Moja ljuba dela (7/2002) – Smešne historije (8/2001) – Fridolin Žolna (4/1975)

 

LETA 1943 UMORJEN PATER PLACID GREBENC

REDOVNIK CISTERCIJAN, PRIČEVALEC ZA VERO, MUČENEC (* 1909)

Rojen v družini, kjer so poleg Alojza (p. Placida) še trije (brat in sestri) izbrali duhovni poklic. Leta 1919 je prišel v stiški samostan in bil gojenec privatne gimnazije za dečke. Leta 1924 je začel z noviciatom, naslednje leto je izpovedal prve, leta 1930 pa večne zaobljube in čez leto prejel mašniško posvečenje. Za novo mašo (pri božični polnočnici) mu je sestra Miljana izročila križ z besedami: »Podajam ti križ, kajti po križu in trpljenju prideš v nebeško kraljestvo.« Kot da so bile preroška napoved njegove Kalvarije! »Bil je ves srečen in kljub ostri zimi je kar žarel,« se je spominjala sestra. »Nikoli ga nisem videla žalostnega ali zaskrbljenega. Vedno je izžarevala iz njega duhovna sreča.« Nekaj časa je bil v samostanu kaplan, potem pa postal ekonom. Okupacijo Slovenije so komunisti izrabili za to, da bi z revolucijo prišli po vojni na oblast, zato so načrtno zatirali vero v slovenskem narodu, pobijali so verne ljudi, ki niso hoteli sodelovati z njimi. To se je zgodilo tudi v okolici Stične (umorili so 17 nedolžnih ljudi), zato so v obrambo življenj začeli ustanavljati vaške straže in za duhovno oskrbo je bil določen p. Placid, ki je v stiskah tistega časa duhovno in materialno pomagal vsem. Po razpadu Italije (1943) so komunisti »patra Placida Grebenca zaradi odločnega nasprotovanja brezbožnemu komunizmu zaprli in ga v ječi hudo mučili mesec dni, potem pa v nekem gozdu blizu Grčaric zločinsko ubili. Bil je star 34 let, redovnik 18, duhovnik 12 let. Njegovo telo so 12. avgusta 1944 izkopali, slovesno prenesli in naslednjega nedeljskega dne pokopali na pokopališču njegove rojstne fare Ribnica, kjer pričakuje slavno vstajenje z mnogimi drugimi pričevalci za vero in domovino, ki so bili obenem z njim ubiti.« Tako je v knjigi Popolna posvetitev Bogu, ki je izšla ob šestdesetletnici mučeniške smrti p. Placida Grebenca zapisal p. dr. Anton Nadrah, dolgoletni opat (1979–2007) starodavnega samostana ‘belih menihov’ v Stični, ki je bil dolga stoletja steber kulture in omike, zdaj pa je pomembno duhovno žarišče za Cerkev na Slovenskem. To je tudi sad mučeniške krvi p. Placida in številnih drugih duhovnikov in vernikov, ki so darovali svoje življenje v zvestobi Kristusu. Postopek za cerkveno priznanje mučeništva teče skupaj z drugimi slovenskimi kandidati za mučence.

več:
S. Čuk, p. Placid Grebenc (1909-1943): Pričevanje, v: Ognjišče 12 (2013), 14-15.

njegova zadnja misel:

• Na jasnem smo si vsi, kaj nas čaka,« je dejal svojim sotrpinom. »Edino, kar me moti, je, da bom padel pod kroglo Slovenca.

 

LETA 1948 UMRL FRANZ LEHAR

AVSTRIJSKI SKLADATELJ MADŽARSKEGA RODU IN NJEGOVA “VESELA VDOVA” (* 1870)

Ta avstrijski skladatelj madžarskega rodu je eden največjih mojstrov operete. Njegove operete so polne prekipevajočih melodij, ki gredo poslušalcu brž v uho in jih zlepa ne pozabi. Napisal jih je precej, od katerih sta Vesela vdova (1905) in Dežela smehljaja (1929) postali svetovni uspešnici, ki poslušalce razveseljujeta še danes.

 

LETA 1949 ROJEN TOMAŽ PENGOV

GLASBENIK IN KANTAVTOR († 2014)

Po končani primerjalni književnosti je ustvarjal kot svobodni umetnik, igral je na 12-strunsko akustično kitaro in lutnjo, pel in pisal pesmi. Nastopati je začel leta 1968, izdal je štiri plošče avtorskih pesmi: Odpotovanja, Pripovedi, Rimska cesta in Biti tu. Leta 1997 je za svoje pesniško ustvarjanje prejel Ježkovo nagrado, 1999 pa so o njem posneli film Dih besede, v katerem je večina njegovih najboljših pesmi …

 

LETA 1952 UMRL ANTON DEBELJAK

PESNIK, PUBLICIST, PREVAJALEC IZ TRINAJSTIH JEZIKOV (* 1887)

Sin kmečkega delavca in priložnostnega zidarja iz Šegove vasi pri Loškem potoku se je kot študent romanistke vzdrževal z inštrukcijami. Do upokojitve leta 1949 je poučeval na državni gimnaziji v Ljubljani. Pesniti je začel že v srednji šoli. Izdal je pesniško zbirko Solnce in sence (1919) ter mladinske pesmi Tičistan (1940). Kljub bolehnosti je vse življenje veliko prevajal in sicer iz trinajstih jezikov, po lastni izjavi je znal sedemnajst jezikov. Mnogo prevodov je izšlo v revijah.

 

LETA 1991 UMRL VILKO UKMAR

SKLADATELJ, ZGODOVINAR SLOVENSKE GLASBE (*1905)

Po rojstvu Postojnčan, po izobrazbi pravnik, je svoje življenje posvetil glasbi, ki jo je študiral v Ljubljani, na Dunaju in v Zagrebu. Deloval je v raznih slovenskih glasbenih ustanovah (opera, akademija za glasbo) in se uveljavil kot pomemben slovenski skladatelj 20. stoletja. Znano je njegovo delo Zgodovina glasbe.

 

LETA 1992 UMRL SEVERIN ŠALI

PREVAJALEC SLOVANSKIH PISATELJEV (* 1911)

Starejši bralci ne morejo pozabiti odlične knjižne zbirke Slovenčeva knjižnica, ki jo je pred drugo svetovno vojno in v letih med njo izdajal katoliški dnevnik Slovenec. V tej zbirki je leta 1943 izšel tudi izbor slovenskih ljudskih pesmi Peli so jih mati moja, ki ga je uredil pesnik Severin Šali. Veliko je prevajal, največ pripovedno prozo iz raznih slovanskih jezikov; iz ukrajinščine je prevedel izbrane pesmi Tarasa Ševčenka.

 

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1456 UMRL JANEZ KAPISTRAN

redovni prenovitelj in pridigar, SVETNIK (* 1386)

Janeza Kapistrana štejemo med velike može 15. stoletja. Leta 1416 je sprejel redovno obleko sinov sv. Frančiška in si prizadeval za obnovo prvotnega duha frančiškanskega reda. Ko je leta 1453 padel Carigrad in so pričakovali turški napad na Srednjo Evropo, je Janez Kapistran na več državnih zborih pridobival kneze za složen nastop pri obrambi krščanske zemlje. Po notranjem navdihu je vodil krščanske čete v boj in 22. julija 1456 rešil Beograd nevarnega obleganja.

 

LETA 1848 ROJEN MARTIN CILENŠEK

BOTANIK IN POLJUDNOZNANSTVENI PISEC († 1937)

Študiral je prirodoslovje na graški univerzi in poučeval v srednji šoli v Leobnu in gimnaziji na Ptuju. Svoje botanične, geološke in potopisne članke je objavljal v Domu in svetu, Ljubljanskem zvonu, Kmetijskih in rokodelskih novicah … Znan je predvsem po priročniku Naše škodljive rastline v podobi in besedi v kateri je opisal človeku škodljive rastline, in tudi stranske učinke zdravilnih rastlin, celo bakterijske bolezni. (»Ako se hočemo izogniti nesreči in škodi, moramo najprej svojega sovražnika spoznati in ga potem tam v živo prijeti, kjer je najbolj občutljiv. Zatorej je vsakemu človeku več ali manj potrebno, da se seznani z rastlinskimi kvarljivkami; kajti le tako jim more priti do živega in jih zatirati s pridom. ne.«) Knjiga nje tudi bogat vir slovenskega rastlinskega imenoslovja (»Slovenskim imenom smo dodali v kazalu tudi latinska in nemška, dobro vedoč, da je to marsikteremu čitatelju na korist. Pod slikami pa smo slovenskemu imenu pridejali še latinsko, zató da ne more nikdo dvomiti, ktero rastlino hočemo zaznamovati s slovenskim imenom.«)

 

LETA 1887 ROJEN RUDOLF GOLOUH

UREDNIK, NOVINAR, DRAMATIK, prvi slovenski anarhist († 1982)

Koprčan Rudolf Golouh je kot prvi viden slovenski anarhist ustanavljal in urejal v Trstu v italijanščini pisana glasila, ki so širila revolucionarje ideje. Pred prvo svetovno vojno in med njo je sodeloval pri vseh tedanjih slovenskih socialističnih glasilih (Rdeči prapor, Naprej, Zarja). Poleg politične dejavnosti je tudi literarno ustvarjal kot pesnik in dramatik. Najpomembnejša so prav njegova dramska besedila, ki jih je pisal za slovenski delavski oder (‘kolektivna drama’ Kriza, 1927).

 

LETA 1908 USTANOVLJENA SLOVENSKA FILHARMONIJA

Glasbena matica je Koncertni orkester ljubljanske Društvene godbe preimenovala v Slovensko filharmonijo. Dotlej je glasbeno življenje v Ljubljani obvladovala Filharmonična družba, ki so jo vodili in usmerjali predstavniki nemškega kulturnega kroga, Slovenska filharmonija pa je zadihala bolj slovensko (izbor, repertoar …) To je bil poklicni ansambel, ki je bil potreben zaradi slovenske večine v mestu. Že v prvi sezoni je imel skoraj dvesto nastopov. Deloval je do leta 1913, ko so ga zaradi pomanjkanja sredstev razpustili

… več o slovenski filharmoniji preberite v prilogi 12_2008

 

LETA 1921 UMRL JOHN BOYD DUNLOP

ŠKOTSKI IZUMITELJ (* 1840)

Do njegovega največjega izuma je prišlo po naključju, ko se je sin, ki se je vozil s triciklom s polnimi kolesi, pritoževal, da ga preveč premetava in trese … Tako je 31. oktobra 1888 patentiral gumijasto zračnico, ki je bila na kolo pritrjena z usnjenimi trakovi in je blažila tresljaje. Izum je pomagal pri uveljavitvi kolesa, tedaj najbolj uporabljenega prevoznega sredstva, pa tudi motorja in pri hitrejšem razvoju avtomobilizma.

 

LETA 1922 ROJEN JANEZ KOLENC

PESNIK, PISATELJ († 2014)

Rojen na Mirni, nekaj časa je bil s starši v Kanadi, po smrti je bil postal sirota. Med šolanjem je bil osem let v Marijanišču v Lj, kjer je začel pisati pesmi. Leta 1942 se je vpisal na slavistiko, vendar ga je zaradi vojne moral prekiniti, po vojni je bil nekaj časa zaprt, se je vrnil domov i n organiziral kulturno delo, leta 1954 je končal študij in kot učitelj deloval v Novem mestu (mentor Stezic). V osemdesetih je pisal v Dolenjske razglede (osem pesniških listov), v devetdesetih pa so pesmi začele izhajati tudi v knjižni obliki (Jesen viharnik, V Deveti deželi, Pogovor z mrtvimi … Goreča sveča …). Pisal je tudi prozo za otroke (Kurji Marko …),novele in črtice (Iskanje v blodnjah …), satirično kratko prozo (Mikunda in Mikundiči), dramska besedila (Tri). Za svoje delo je prejel Trdinovo nagrado (1992)

 

LETA 1943 UBIT FRANČEK PRELOG

MLADI PISATELJ, CVET IN UPANJE LUKARIJE (* 1922)

Doma v Zagojičih (fara Sv. Marjeta niže Ptuja), gimnazijo je začel v Mb, prišla je vojna in študij je nadaljeval v Lj ob pomoči strica univ. prof. dr. Janžekoviča. Ta mu je bil drugi oče in mentor, vodil je njegovo duhovno rast. Poleti 1943 je Franček maturira in zatočišče mu je ponudila družina Drobnič v Dobrepolju, kjer naj bi preživel počitnice, da bi nadaljeval študij slavistike. Tam ga je presenetil preobrat leta 1943, skušal se je prebiti do Ljubljane, toda z dobropoljskimi vaškimi stražami se je znašel sredi najhujših bojev na Turjaku. Po predaji so ga vlačili po zaporih in ga v noči na 23. oktober ubili pri Jelendolu … Franček je že v gimnazijskih letih pisal kratko prozo (Stari Vuk), njegove črtice so bile objavljene po smrti (Lukarija, Veliki sen, Trnovo cvetje, Povest vasi …), pisal je tudi pesmi … Rad je imel svoje domače kraje (Lukarijo, Ptuj, Haloze (Brezovec) ali Slovenske gorice), navezan je bil na domačo zemljo, z vinograd, sončno hišo sredi goric …

 

LETA 1950 UMRL FRANC TERSEGLAV

PISATELJ IN PREVAJALEC (* 1882)

Ljubljančan Franc Terseglav je bil ena najvidnejših osebnosti katoliškega gibanja na Slovenskem na začetku 20. stoletja in med obema vojnama. Študiral je bogoslovje, a ni postal duhovnik, temveč se je posvetil časnikarstvu, pisateljevanju in prevajanju. Prevedel je tudi izbor besedil velikega angleškega misleca, blaženega Johna Henryja Newmana, ki so leta 1981 izšla v založbi Kartuzija Pleterje z naslovom Premišljevanja in molitve.

 

LETA 1958 NOBELOVA NAGRADA BORISU PASTERNAKU

Doktor Živago je eno najbolj znanih literarnih del iz druge polovice 20. stol.. Roman je bil v Sovjetski zvezi na seznamu prepovedane literature, zato je izšel najprej na Zahodu, in po svetu preveden v osemnajst jezikov. Avtor Boris Pasternak je bilo prisiljen Nobelovo nagrado zavrniti, ker je tako zahtevala oblast dobil eden največjih ruskih lirikov 20. stoletja Boris Pasternak, avtor romana Doktor Živago.

nekaj misli avtorja:

• Vsi smo postali ljudje le toliko, kolikor smo druge ljubili ali smo jih imeli priložnost ljubiti.
• Tek dejanj pretehtan je do kraja, / konec je poti neizprosno dan. / Jaz sem sam, vse v farizejstvu vztraja. / Ne, življenje ni sprehod čez plan.
• V knjigi življenja je odprta tista stran, ki je svetejša ko druge. Kar stoji pisano, se mora spolniti. Bodi. Amen.

 

LETA 1973 UMRL BERNARD AMBROŽIČ

DUHOVNIK, UREDNIK, PASTORALNI DELAVEC (* 1892)

Frančiškan, posvečen leta 1915 v Mb, deloval kot katehet v Kamniku, po študiju na ljubljanski ff je odšel v ZDA, kjer je deloval trideset let in v Lemontu ustanovil slovensko duhovno središče frančiškanov. Leta 1955 pa se je preselil v Avstralijo. Zelo si je prizadeval za beatifikacijo škofa Barage (ustanovil Baragovo zvezo). V ZDA je pisal v izseljenski list Ave Marija, v Avstraliji pa v mesečnik Misli, ki jih je tudi urejal.

 

LETA 1983 UMRL FRANC DOLINAR

duhovnik, cerkveni zgodovinar, arhivar, PREROK SLOV. DRŽAVE (* 1915)

Rojen v Ljubljani, kjer je hodil v osnovno in kasneje klasično gimnazijo. Ob prepovedi Slovenske ljudske stranke (1929) je protestiral proti kralju, zato so ga izključili iz klasične gimnazije. Študij je nadaljeval v Škofovih zavodih, hkrati je leta 1939 končal tudi študij teologije na TEOF v Ljubljani. Po posvečenju je postal prefekt v Škofijskih zavodih v Šentvidu, vmes pa je do 1943 študiral cerkveno zgodovino in pravo na papeški univerzi Gregoriana v Rimu. Maja leta 1945 se je iz Ljubljane umaknil na Koroško in nato v Rim, kjer je nadaljeval študij zgodovine. Leta 1968 je nastopil službo v tajnem Vatikanskem arhivu, kjer je delal tudi v času, ko so odkrili (Jože Markuža leta 1971) enega od treh ohranjenih izvodov Trubarjeve Cerkovne ordinge (Cerkvenega reda, 1574). Pisal je v Meddobje (glasilo Slovenske kulturne akcije) vrsto zgodovinskih študij, esejev in kritik. Med pomembnimi sta eseja o Grivcu in  Slomšku. Izšle so tudi tri njegove knjige: Slovenska državna misel, Odsotnost slovenske državne misli v prevratu 1918 in zbirka esejev, razprav in člankov Slovenska katioliška obzorja (1990). Lea 1980 se je preselil v Gorico, pokopan pa je v Sovodnjah, saj mu totalitarni režim v Sloveniji ni odpustil njegovega odklonilnega stališča do komunizma. Imenujemo ga prerok slovenske države, saj si je tudi po zaslugi njegovega delovanja  ideja slovenske samostojne države začela utirati svojo pot med mlajše slovenske izseljence, vizionarje in zagovornike samostojne slovenske države (dr. Cirila Žebota, Franca Jeze …).

nekaj njegovih misli:

• Slovenska zgodovina bi bila manj nesrečna, če bi Slovenci imeli pogum do identitete.
  
• V politični strategiji moremo Slovenci imeti samo en cilj, neodvisno slovensko državo. V tem pomenu je samo in zgolj samoslovenska res slovenska politika.
  
• Dokler ni samosvoje slovenske države, Slovenci politično žive še vedno v predzgodovini.
  
• Očetom, ki so nam v letu 1918 izbojevali svobodo, čeprav ne v polni meri, moramo biti prepričano hvaležni; brez njih dejanja tudi njih sinovi ne bi mogli slovenskega problema bolj globoko in jasno spoznati. Odgovornost za prihodnja pokolenja pa nalaga vsem kritično presojo naše zgodovine.
  
• Slovenci imamo svojo magno charto v samodržavno zedinjeni Sloveniji. Naši predhodniki v letu 1848 so jo uvideli z jasnovidnostjo mladih src. Kadarkoli v poznejši zgodovini nismo znali ohraniti primata slovenski državni misli, smo zmerom morali pozneje obžalovati svojo nezvestobo.

 

LETA 2018 UMRL ALOJZ REBULA

PISATELJ, ESEJIST IN PUBLICIST, ADADEMIK, KRŠČANSKI MISLEC (* 1924)

Rojen v Šempolaju pri Trstu. Po gimnaziji je študiral klasične jezika na ljubljanski univerzi, kjer je leta 1949 tudi diplomiral. Na srednjih šolah v Trstu je poučeval latinščino in klasično grščino. Poročen je s pisateljico Zoro Tavčar. Napisal je več romanov, povesti, novel, nekaj dram … je vsestranski pisec in ga uvrščajo v sam vrh slovenske literature … Stalno piše dnevnik in nekaj jih je izšlo tudi v knjižni obliki. Je pa tudi prevajalec. Napisal je dve knjigi teoloških razmišljanj ter se še oglaša s svojimi aktualnimi komentarji. Znan je po svojem izvirnem pisateljskem slogu. Zaradi splošne razgledanosti in izobrazbe imajo številni ljudje njegovo pisanje za težko.

Odkar se je približal krščanstvu, svoje vere ni nikoli skrival, ampak je velikokrat predaval katoliškim izobražencem, duhovnikom ter se velikokrat oglašal v verskem tisku. Tudi v času, ko to ni bilo zaželeno. Pri Ognjišču je leta 1985 izšla njegova knjiga petih iger Savlov demon.

več:
F. Bole, prof. Alojz Rebula, Mislim, da bo Sveto pismo ostalo vedno na častni polici slovenskih knjig: Gost meseca, v: Ognjišče 2 (1985) 6-10.
B., Rustja, Alojz Rebula, Kažipot h krščanstvu (…): Gost meseca, v: Ognjišče 7 (2004), 8-12.
M. Erjavec, Alojz Rebula: Moj pogled, v: Ognjišče 7 (2014), 54-56.

nekaj njegovih misli:

• Kakor si vere človek ne vzame sam, ampak mu jo daje Bog, tako si je tudi ne ohrani sam, ampak mu jo ohranja Bog.
• Mir srca je zavest, da je tvoja preteklost blagoslovljena, kakršna koli je že bila, če si poklical nad njo božje usmiljenje.
• Krščanstvo mora mlad človek vdihavati. Iz naše dobrote, iz našega veselja, iz naše vere v vstajenje.
• Kristjanova sreča je v veri, da je tistemu Nevidnemu ime Ljubezen, kot ga je označil nekdo, ki je slonel na Kristusovih prsih.
• Skrivnost trpljenja postane v krščanski perspektivi milost. Še več: postane privilegij. Snov, ki se po nadnaravni kemiji spreminja v slavo vstajenja.
• Najvišje priporočilo slovenske narodne zavesti bo slej ko prej Cerkev, pa naj jo ‘ankete’ umeščajo na lestvici javnega mnenja, kamor hočejo.
• Križ bo vladal nad človekom do konca. Le da bo za kristjana križ, na katerega se je dal pribiti njegov Učenik; ta bo posvečen, osmišljen, še več, odrešenjski križ.
• Vera je tem globlja, čim manj je fanatična. Tem močnejša, čim strpnejša je. Tem pristnejša, čim bolj je človeška.
• Če bo kristjan iz dneva v dan samo za las manj sebičen, manj sam sebi pomemben, manj sam sebi moder, bo s tem opravil najtehtnejšo akcijo, ki jo kot kristjan zmore.
• Na oltar srca si lahko vsakdo, kdor veruje Vanj, postavi križanega ali vstalega Kristusa, saj je zmeraj isti Gospod.
• Brez daru čudenja smo stari in dolgočasni, kakor je tudi svet star in dolgočasen.
• Bistvo krščanstva je pričakovanje, njegovi glagoli se spregajo v futuru, v veličastnem marširanju smo.
• Krščansko uresničevanje sploh ne pozna razkoraka med mislijo, besedo in dejanjem, ker je za kristjana vse samo dejanje.
  več:
  

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1726 ROJEN FRANC KSAVER KRIŽMAN

DUHOVNIK, IZDELOVALEC ORGEL († 1795)

Rojen v Braniku (Rihenberg na Goriškem), šolal se je v Gorici, kjer je končal bogoslovje in služboval v Št. Vidu (Šembidu-Podnanosu). Kasneje se je učil orglarstva pri Dalmatincu Nakiću v Benetkah, kjer je ta imel slovito delavnico. V svojem prvem obdobju se je Križman opiral na spoznanja beneške šole, v drugem pa bolj na nemško, tako kot se tudi njegovo delovanje deli na slovensko in avstrijsko. Pri nas je postavil orgle v Ribnici na Dolenjskem, v ljubljanski stolnici in v uršulinski cerkvi v Lj. Najbolj imenitne pa so njegove orgle pri sv. Florijanu na Gornjeavstrijskem, ki so bile ob postavitvi največje v Avstriji …

 

LETA 1811 ROJEN FRANZ LISZT

MADŽARSKI SKLADATELJ IN PIANIST ( † 1886)

Rojen v gradiščanskem Raidingu, oče ga je učil igranja na klavir, na Dunaju je bil njegov učitelj Salieri, ko pa se je družina preselila v Pariz, je navezal poznanstva Chopinom, Berliozom … Veliko je potoval po Evropi, se poročil in bival v Švici in Italiji. Doživljal je velike uspehe (slavil ga je predvsem ženski svet) pa tudi kritike. Po ločitvi je bil dvajset let kapelnik v Weimarju, kjer se je spoprijateljil z Wagnerjem. To so bila tudi njegova najbolj plodna leta, tu so nastala številna klavirska dela, simfonične pesnitve, dirigiral je Wagnerjeve opere … Potem se je preselil v Rim, kjer se je po neuspelem poskusu poroke, posvetil duhovni in cerkveni glasbi. Papež Pij IX. mu je podelil čast opata, in proti koncu življenja je tako tudi njegova kompozicija, orkestrsko delo, in duhovna glasba doživela priznanje … Ta posebnež, virtuozni pianist, ki je polnil koncertne dvorane, nenehno potoval in komponiral, je v svojem življenju ustvaril 123 klavirskih del, 77 pesmi, 25 orkestrskih del, 65 duhovnih del …

 

LETA 1868 UMRL MIHA KASTELIC

SLOVENSKI PESNIK, UREDNIK IN KNJIŽNIČAR (* 1796)

Pravo je študiral na Dunaju, službo je dobil v Ljubljani v licejski knjižnici, kjer je bil knjižničar. Ko mu je bilo trideset let je začel objavljati svoje prigodne in ljubezenske pesmi. Zelo pomembno za oživitev slovenskega literarnega dela je njegovo urednikovanje pesniškega almanaha Kranjska čbelica, ki ga je tudi sam ustanovil. Uredil je tudi rokopise pesmi Valentina Vodnika, za ohranitev Čopove zapuščine, za obogatitev licejske knjižnice z deli iz zapuščine Jerneja Kopitarja … Te njegove zasluge mu je priznal tudi Prešeren (sonet Mihu Kastelcu: »Ti si nas zbudil, zbral ob hudem časi, / roke zarašene trebiti jele / prestore na domačim Parnasi. // Že vid’jo mesta se na njim vesele, / že sliš’jo se pesem sladki glasi / pognal je cvet, med nosijo čebele!).

 

LETA 1906 ROJEN DRAGO ULAGA

ŠPORTNI PEDAGOG IN PUBLICIST († 2000)

Doma iz Globokega pri Rimskih Toplicah, gimnazijo je obiskoval v Celju, učiteljišče v Mariboru, visoko šolo za telesno vzgojo v Berlinu in z diplomo postal prvi Slovenec z visokošolsko izobrazbo na področju športa. Bil je plavalni in atletski trener, strokovni sodelavec na ministrstvu v Beogradu, poučeval na srednjih šolah v Ljubljani in bil profesor na fakulteti za šport . Utemeljil je številne izraze s področja telesne vzgoje, sam se je tudi aktivno ukvarjal s telovadbo in se udeležil več telovadnih tekmovanj. Vsak dan je vadil, ne zato, da bi se mučil, ampak iz spoštovanja do svojega telesa … Je avtor številnih knjig s področja telesne vzgoje, prvo je napisal že leta 1930 objavljal je članke in sodeloval v oddajah na radiu, veliko je tudi predaval (telesna vzgoja, šport in rekreacija), dokler je pisal in telovadil je tudi živel: dočakal je 94 let in bil vseskozi zgled v telovadbi duha in telesa.

 

LETA 1906 UMRL PAUL CEZANNE

FRANCOSKI POSTIMPRESIONISTIČNI SLIKAR (* 1839)

Paul Cézanne je postavil temelje za ustvarjanje v 20. stol. (med impresionizmom in kubizmom). Doma v Aix-en-Provence, v Provansi na jugu Francije. Nekaj časa neločljiv prijatelj z Emilom Zolajem, študira risanje, v Parizu sreča impresionista Pissarra, ki je njegov mentor in skupaj ustvarjata krajine… Njegove slike so kasneje vztrajno zavračali in precej časa je trajalo, preden so ga sprejeli (Monet). Cézannovi vzorniki so bili Tizian, Giogione, krajinar Nicolas Poussin, Camille Pissaro. K ustvarjalnosti ga je spodbujala predvsem Provansa, kjer je v krajini našel svoj pravi navdih. Njegove umetnine so našle mesto v zgodovini šele precej pozneje. Cézannov slog predstavlja odmik od samo vizualnih vsebin do bolj intelektualne umetnosti.

 

LETA 1911 ROJEN SEVERIN ŠALI

PREVAJALEC SLOVANSKIH PISATELJEV († 1992)

Starejši bralci ne morejo pozabiti odlične knjižne zbirke Slovenčeva knjižnica, ki jo je pred drugo svetovno vojno in v letih med njo izdajal katoliški dnevnik Slovenec. V tej zbirki je leta 1943 izšel tudi izbor slovenskih ljudskih pesmi Peli so jih mati moja, ki ga je uredil pesnik Severin Šali. Veliko je prevajal, največ pripovedno prozo iz raznih slovanskih jezikov; iz ukrajinščine je prevedel izbrane pesmi Tarasa Ševčenka.

 

LETA 1911 ROJENA KRISTINA BRENKOVA

PISATELJICA ZA OTROKE, PREVAJALKA IN UREDNICA († 2009)

»Čeprav so otroške knjige izhajale že v desetletjih pred drugo svetovno vojno, je bila Kristina Brenkova tista, ki si je tako rekoč izmislila založništvo za otroke na Slovenskem, mu dala načrtnost, obliko in vsebino, ki je še danes za zgled. Kot prva urednica Mladinske knjige je v vsesplošnem pomanjkanju, ki je vladalo po vojni, nemudoma poslala v svet drobne knjižice s črno-belimi ilustracijami, sodelovala je tudi pri nastanku revije Ciciban. K pisanju knjig za otroke je znala nagovoriti večino najvidnejših pisateljev tistega časa, zraven pa je povabila še najboljše slikarje.« Tako je o svoji ‘predhodnici’, pisateljici, dramatičarki, prevajalki in urednici Kristini Brenkovi, zapisal sedanji urednik Mladinske knjige Andrej Ilc. Te velike prijateljice slovenskih otrok in mladine, ki je pri svojem delu vztrajala do konca svojih dni, katerih se je nabralo za osemindevetdeset let in skoraj en mesec, se hvaležno spominjamo ob obletnici njenega rojstva.

… več o njej v rubriki obletnica meseca 10_2011

nekaj misli:

– Veliko sem dala na pogovor. Če otroci čutijo, da so enakovredni sogovorniki, ti odprejo srce, sicer pa ne … Največ, kar lahko straši damo svojim otrokom, so ljubezen, radost, zaupanje in veselje do življenja.

– Ob srečevanju z otroki sem vedno imela v mislih le to, da bi se naše srečanje, naš pogovor dotaknil srca in jim ostal v spominu.

– Danes je marsikaj drugače, a še vedno verjamem v moč prave, dobre besede in trdno vemo, da knjiga ne bo umrla, dokler bodo živeli ljudje.

 

LETA 1922 USTANOVLJENA PRVA SKAVTSKA SKUPINA NA SLOVENSKEM

Poleti leta 1907 je Robert Baden-Powell na otoku Brownsea priredil poskusni tabor, na katerem je zbral dvajset fantov in jih uvajal v skavtsko življenje in njegova zamisel se je kmalu razširila tudi v kraje naše nekdanje ( jugoslovanske) države. Prvi shod poljskih in avstrijskih skavtov je bil že leta 1913 v Ljubljani, slovenski skavti pa so nastali leta 1922 po jugoslovanskem vsesokolskem zletu v Ljubljani, pri katerem so kot reditelji sodelovali tudi bosanski, srbski, češki in poljski skavti, in sicer med dijaki klasične gimnazije. Leta 1923 so ustanovili Župo skavtov, ki se je kasneje preimenovala v Dravsko skavtsko skupino in je bila vključena v jugoslovansko organizacijo. Prvi tabor so imeli v Kamniški Bistrici. Skavtstvo je bilo razpuščeno 10. junija 1941, zaradi začetka druge svetovne vojne (takrat je imela slovenska skavtska organizacija 1380 članov). Nadaljevalo se je izven slovenskih meja, najprej v begunskih taboriščih, kasneje pa med izseljenci v Argentini in Kanadi, pa tudi med slovenskimi zamejci v Trstu in Gorici ter na Avstrijskem Koroškem. Predvojni skavti in gozdovniki pa so v Sloveniji ustanovili leta 1951 Združenje slovenskih tabornikov, ki se je pozneje preimenovalo v Zvezo tabornikov Slovenije. Slovensko skavtstvo v današnji obliki se je začelo leta 1984, ko je v Štepanji vasi v Ljubljani Peter Lovšin oblikoval vod Divjega goloba. Peter se je povezal s skavti iz Gorice v Italiji, se udeležil njihovega tabora in leta 1986 izrekel skavtsko obljubo. 31. marca 1990 je bilo ustanovljeno Združenje slovenskih katoliških skavtinj in skavtov (ZSKSS), istega leta pa je potekal tudi prvi tabor v Žirovnici. V Sloveniji imamo 3 skavtske organizacije, ki skupaj štejejo približno 11.000 skavtinj in skavtov: ZSKSS – Združenje slovenskih katoliških skavtinj in skavtov<, ZBOKSS – Zveza bratovščin odraslih skavtinj in skavtov; ZTS – Zveza tabornikov Slovenije

»Skavti so svoje vrste bratovščina, na daleč jih spoznaš po sivih klobukih s širokimi krajevci; ti so dobri za sonce, za dež in še za marsikaj. Čim bolj je klobuk zgnjavljen in zamazan, tem bolj je nanj ponosen skavt, kajti mu je prav klobuk najvidnejša priča silnega junaštva in nezaslišanih prigod. /…/ Poznal sem skavta, ki je imel za klobukom pripeto celotno zobovje rajnke stare mame; podedoval ga je bil, in ker ga še ni potreboval za v usta, ga je dal za klobuk.« (Fran Milčinski: Skavt Peter)

 

LETA 1936 UMRL BR. FRANCE DROBNIČ

JEZUITSKI BRAT, MISIJONAR (* 1902)

»Misijonar mora biti vsem vse. Silno ga teži skrajno uboštvo, s katerim se uboštvo v naših krajih ne da primerjati … V takih razmerah je težko govoriti o Kristusu in veri. Kako naj jih to zanima, ko so komaj napol živi! Vendar skušamo tudi v teh siromakih vzbuditi zaupanje v Boga. Silno težko nam je, ker so darovi iz domovine tako presahnili. Od ust si pritrgujemo, da se tudi tem sirotam vreča malo napolni, saj prazna ne more stati. Ne boste mi verjeli, če vam povem, da se mora misijonar revežu dostikrat izogniti, ker mu nima kaj dati, čeprav bi mu od srca rad dal.« Tako je iz Bengalije, indijske pokrajine, kjer je deloval kot misijonar, pisal v domovino jezuitski brat France Drobnič. O njem je p. Miha Žužek, njegov sorodnik, napisal knjižico Misijonar pod Himalajo (Mala knjižnica Ognjišča, Koper 1985). »Pri pisanju tega delca me je vodila osebna hvaležnost,« pove na začetku. »Ko sem kot droben fantič gledal korenjaškega brata Drobniča, ki se je v beli misijonarski obleki – široko nasmejan, sijoč od sreče – poslavljal od domovine in znancev (leta 1929), se je v mojem majhnem srcu zasidrala neka velika misel. Od takrat mi je bilo vedno jasno, kam bo vodila pot mojega življenja.«

… več o njem preberite v obletnici meseca 10_2013

 

LETA 1943 UMRL ANTON DOKLER

KLASIČNI FILOLOG, PROFESOR, PREVAJALEC (* 1871)

Rodil se je v Višnji vasi pri Vojniku, gimnazijo je obiskoval v Celju, kjer so ga zaradi snovanja slovenskega dijaškega društva iz šole izključili, zato je šolanje nadaljeval na gimnaziji v Novem mestu. Po maturi je na Dunaju študiral klasično filologijo. Kot profesor grščine in latinščine je poučeval na gimnaziji v Kranju ter v Ljubljani na gimnaziji in učiteljišču. Vrhunec njegovega učiteljskega dela predstavlja obsežen in zanesljiv Grško-slovenski slovar, ki ga je v sodelovanju z Antonom Breznikom in Frančiškom Jeretom izdal leta 1925.

 

LETA 1965 UMRL PAUL TILLICH

NEMŠKO-AMERIŠKI TEOLOG IN FILOZOF (* 1886)

Štejejo ga med najbolj vplivne protestantske teologe 20. stoletja in je najbolj znan predstavnik tesnega povezovanja kulture in religije. V svoji Filozofiji religije pravi, da je religija usmerjenost duha k brezpogojnemu smislu, kultura pa je usmerjenost duha k pogojnim oblikam smisla.. V religiji zato vidi tisto brezpogojnost, absolutnost pomena, brez katere bi se vsi pomeni, ki jih izražajo in oblikujejo razne kulture in njihove stvaritve, sesuli. Religija izraža in uresničuje smiselnost vseh smislov. Če ni brezpogojne, zadnje in čiste smiselnosti, potem vse omejene in delne oblike smisla, ki jih izražamo v različnih kulturnih dejavnostih, izgubijo podlago za svojo osmišljajočo funkcijo.

nekaj njegovih misli:

– Kultura je izrazna oblika religije in religija je vsebina kulture.

– V jeziku smo skovali besedo osamljenost, da bi izrazili bolečino, ker smo sami in besedo samota, da bi izrazili veselje, ker smo sami.

– Pogumno gre človek naprej posebno v začetku svojega življenja. Vendar ta občutek je vedno v dilemi zaradi bojazni pred tem, kaj bo prinesla prihodnost… Končno, kolikor bolj prihajamo bliže neogibnemu koncu, doživljamo nepredirno temo in grožnjo, da bi utegnila biti naša lastna eksistenca morda le zgrešena.

– Prva naloga ljubezni je poslušanje.

 

LETA 1971 UMRL LEO VILHAR

SLIKAR IN MUZEALEC (* 1899)

Rodil se je v Velikem Otoku pri Postojni, že mlad je bil na soški fronti (na italijanski strani) in se kasneje boril med prostovoljci generala Maistra za severno mejo. Leta 1923 se je preselil v Jugoslavijo, potem pa kmalu odšel v tujino, kjer se je posvečal slikarstvu (na zasebni akademiji v Milanu), veliko je potoval, v Alžiriji in Maroku je preživel dvanajst let. Zelo nemiren duh, vedno in povsod je iskal predvsem eksotiko, vzhodnjaške motive … Med vojno je bil zaradi političnega delovanja nekaj časa tudi zaprt, po vojni pa se je vrnil domov in živel v Postojni, kjer je bil eden od ustanoviteljev Notranjskega muzeja (tudi ravnatelj do upokojitve 1964) in prvi Primorec, član Društva muzealcev Slovenije. Veliko je tudi slikal, vendar doma ni bil tako cenjen kot v tujini …

 

LETA 2010 UMRLA MARA KRALJ-JERAJEVA

SLIKARKA, ILUSTRATOIRKA, OBLIKOVALKA LUTK (* 1909)

Slikarka in keramičarka Mara Kralj-Jerajeva, hči glasbenika Karla Jeraja in Franje Vovk, pesnice z umetniškim imenom Vida Jerajeva, se je rodila na Dunaju. V letih 1925–1928 je študirala na keramičnem oddelku srednje tehnične šole v Ljubljani pod vodstvom Franceta Kralja. Leta 1928 se je poročila z njegovim bratom slikarjem in kiparjem Tonetom, kar je kasneje pomenilo tudi umetniško sodelovanje pri poslikavi cerkva. Za božjepotno cerkev na Mengorah je leta 1929 izdelala oltarno sliko Tolminska Madona.

pripravlja: Marko Čuk