Avtor: marko

LETA 1813 ROJEN GIUSEPPE VERDI

ITALIJANSKI OPERNI SKLADATELJ, ČAROVNIK OPERNE GLASBE († 1901)

Skladatelj Giuseppe Verdi se je v zgodovino glasbe zapisal ne samo kot največji italijanski operni skladatelj, ampak tudi kot eden največjih sploh. Ustvarjal je dobrih šestdeset let, razdeljenih na tri obdobja. V prvem se je ob ustvarjanju učil in zaslovel s svojo opero Nabucco, v drugem je dosegel višek s svojimi operama Trubadur in Aida. V tretjem obdobju pa je napisal samo dve operi – Othello in Falstaff, ki pa sta njegovi največji mojstrovini. Njegova glasba je govorica, ki jo razumejo ljudje vseh časov.

… več o njem v rubriki priloga 03_2001

drugi o Verdiju

• Giuseppe Verdi je najbolj dovršen italijanski operni skladatelj prejšnjega stoletja, čigar dela so šla prek vseh opernih odrov sveta in so odločilno vplivala na nadaljnji razvoj operne glasbe… Sprva je posnemal znane zglede in šele počasi se je osamosvajal, dokler ni slednjič prišel do sloga, ki je ustrezal zahtevam modernejšega okusa, obenem pa pričakovanju, ki ga imajo operni poslušalci vsega sveta. (Lucijan Marija Škerjanc)
  
• Verdi ni živel v 19. stoletju, temveč je 19. stoletje živelo v Verdiju. (neki italijanski poslanec).
  
• Številne Verdijeve opere so postale pomembno politično sredstvo. Po naključju njegov priimek sestavljajo začetnice besed Vittorio Emmanuele, Re d’ltalia, in klic Evviva VERDI je bil obenem tudi bojni klic. (Krešimir Kovačevič).
  
• Verdi ne gradi na junaku, temveč na strasteh, ki so v njem in katerih žrtev je; njegovi ljudje so taki kot mi sami: v bistvu šibki in ne poznajo sami sebe, dosledni samo v svojih strasteh, ne pa v dejanjih« (Paul Lang).
  
• V svojih osemdesetih ietih je Verdi za slovo od življenja kot s spokojnim nasmehom ob pogledu na svoje življenje napisal komično opero Falstaff. (Vilko Ukmar).
  
• Jedro Rekviema sestavlja monumentalni Dies irae, ki je tonska slika z michelangelovsko izrazno močjo…. Verdi bi zanikal samega sebe, če se ne bi vnel za dramatiko zadnje sodbe. (Roberto Rosi).

vse Verdijeve opere:

• Oberto, 1839; Lažni Stanislav, 1840; Lombardi na prvi križarski vojni, 1843; Nabucco, 1842; Emani, 1844; Dva Foscarija, 1844; Devica Orleanska, 1845; Alzira, 1845; Atila, 1846; Macbeth, 1847; Razbojniki, 1847; Gusar, 1848; Bitka pri Legnanu, 1849; Luisa Miller, 1849; Stiffelio, 1850; Rigoletto, 1851; Trubadur, 1853; Traviata, 1853; Sicilijanske večernice, 1855; Simon Boccanegra, 1857; Ples v maskah, 1859; Moč usode, 1862; Don Carlos, 1867; Aida, 1871 Otelo, 1887; Falstaff, 1893

 

LETA 1854 ROJEN FRANČIŠEK BORGIA SEDEJ

DUHOVNIK, ŠKOF, NADŠKOF, NA SVOJEM MESTU PRAVI MOŽ († 1931)

Ko je bil Frančišek Borgia Sedej 25. marca 1906 posvečen in usto­ličen za goriškega nadškofa, mu je prijatelj Simon Gregorčič napi­sal pesem, v kateri pravi: “Ne stol možu, mož stolu da sijaj” ter napoveduje: “In mož ti boš, na svojem mestu pravi mož!” Prerokba se je uresničila: nadškof Sedej je škofijo modro vodil petindvajset let (1906-1931). Huda so bila leta prve svetovne vojne, ko je tod divjala fronta, še huje pa je bilo v času po vojni, ko je ita­lijanski fašizem hotel primorskim Slovencem vzeti materino besedo in narodno zavest. Nadškof Sedej jih je branil z odločnostjo dob­rega pastirja. Leta 1927 so fašistični veljaki, ki jim je bil nadškof Sedej trn v peti in so ga imenovali ‘kača’, na posvetu v Trstu sklenili, naj bo verouk v šoli izključno v italijanskem jeziku. Nadškof Se­dej je tedaj ustanovil ‘župnijske šole’: odredil je, naj se pov­sod uvede slovenski verouk v cerkvah. Starše je opozoril, da so po vesti dolžni pošiljati otroke k slovenskemu verouku. V pastir­skem pismu o krščanskem nauku v materinščini (1929) je zapisal, da “državna oblast nima nobene pravice verski pouk poniževati v sredstvo za potujčevanje”.

… več o njem v rubriki pričevanje 11_2001

nekaj njegovih misli:

• Poseben dar in zmožnost tolažiti otroke ima mati. Ena beseda, en pogled, eno pismo matere zadostuje, da se žalosten otrok potolaži. Nobeden ne spozna tako hitro in jasno, kaj manjka otroku, kje tiči vzrok njegove žalosti, kakor mati.
  
• Čim plemenitejše in popolnejše je matere srce, tem boljše zna tolažiti. V Materi Mariji bije najblažje in najplemenitejše srce, zatorej zna Ona tolažiti bolje ko vse človeške matere svoje otroke v solzni dolini.
  
• O krščanska mati, ki si izgubila svojega sina in morda še svojega moža, obrni svoje solzne oči na Marijo, Mater sedem žalosti, sto­ječo tam pod križem svojega edinorojenega božjega Sina.
  
• Družina je bila prej kot država, zaradi tega ima ona od države neodvisno pravico do svojih otrok, ki jo je Bog Stvarnik dal. Huda zloraba državne oblasti in nasilstvo vesti je, ako država vzame staršem otroke proti njih izrecni volji in jih sili v šole, kjer jih podučujejo v načelih, ki so njihovim staršem nasprotna.
  
• Očetje, učite se od svetega Jožefa, mizarja in poglavarja svete družine, živeti doma skromno, delavno in mirno, vdati se v stiskah in nadlogah v božjo voljo, skrbeti z delom svojih rok za izročeno vam družino, s soprogo živeti v edinosti in ljubezni in dajati drug drugemu s krščanskim življenjem dober zgled.
  
• Jezus, Marija in Jožef so bili skupaj v nazareški hišici. O kako sveta je bila ta hišica, polna milosti – prava hiša božja! Drug je dajal drugemu dober zgled v besedah in dejanjih, drug je dru­gemu ljubezen in čast izkazoval; njih srca, vneta božje ljubezni, so se zlivala v svete občutke, molitve in pogovore.
  
• Ljubezen do svojega naroda in domovine je dobra, celo od Boga zapovedana. Saj je Stvarnik sam nam položil v srce večjo ljubezen do staršev in sorodnikov kot do drugih ljudi. Narod, iz katerega izhajamo, pa je velika družina, velika krvna sorodnost, torej moramo rojake bolj ljubiti kot tujce.

 

LETA 1859 ŠKOF SLOMŠEK

ODPRE BOGOSLOVNO SEMENIŠČE

Ob prenosu škofijskega sedeža iz Št. Andraža v Labodski dolini v Maribor je škof Slomšek v novem škofijskem mestu odprl bogoslovno semenišče in učilišče. Po dolgih pripravah je 10. oktobra 1859 prenovljeno bivše jezuitsko poslopje poleg Alojzijeve cerkve sprejelo pod streho 39 bogoslovcev. Naslednje dni jim je škof sam razložil semeniška pravila. Slomškova ustanova je kasneje prerasla v Visoko bogoslovno šolo, ki je začela izdajati prvo slovensko teološko revijo Voditelj v bogoslovnih vedah.

 

LETA 1887 ROJEN FRANCE PODREKAR

SLIKAR, KARIKATURIST († 1964)

Ljubljančan po rodu, nekaj časa študiral tudi v Pragi, Munchenu in na Dunaju (slikarska akademija). Njegov poklic je bil profesor risanja in kasneje restavrator in kustos Mestnega muzeja v Ljubljani. Bil je ilustrator, karikaturist in uporabni grafik, tudi portretist. V dnevnikih in humorističnih časopisih je objavljal ostre in satirične protiavstrijske karikature; ilustriral je veliko knjig, tudi mladinskih. Glavna dela: ilustracije Meškovega Volka spokornika; mnoge uspele portretne karikature slov. osebnosti … portret očeta in Ivana Cankarja.

 

LETA 1889 ROJEN LAVO ČERMELJ

FIZIK IN PUBLICIST, NARODNI DELAVEC († 1980)

V rojstnem Trstu je končal nemško osnovno šolo in gimnazijo, nato je eno leto v Pragi študiral pravo, zatem pa na Dunaju matematiko in fiziko ter iz obeh doktoriral. Poučeval je na raznih šolah. Napisal je prvi slovenski učbenik astronomije. V zgodovino se je zapisal kot eden najbolj zavzetih narodno obrambnih delavcev. Začel je s sistematičnim zbiranjem dokumentacije o zatiranju Slovencev in Hrvatov v Julijski krajini pod fašizmom. Leta 1929 se je pred njim umaknil v Jugoslavijo. Napisal je več knjig spominov.

 

LETA 1920 – IZVEDEJO KOROŠKI PLEBISCIT

60 % VOLIVCEV GLASUJE ZA PRIKLJUČITEV KOROŠKE AVSTRIJI

Plebiscit je ljudsko glasovanje na kakem ozemlju o priključitvi tega določeni državi. Kadar govorimo o Koroških Slovencih na ozemlju Avstrije, imamo pred očmi žalostni plebiscit 10. oktobra 1920, ko so prebivalci na Koroškem glasovali, pod katero državo – Avstrijo ali Jugoslavijo – naj bi pripadali. Zaradi umazanih zakulisnih iger se je plebiscit iztekel v korist Avstrije.

 

LETA 1963 UMRLA EDITH PIAF

(pravo ime Edith Giovanna Gassion) francoska pevka šansonov (* 1915)

Francoska pevka, ki je zaslovela že leta 1937 z uspehom v Théâtre de l’ABC je svojo pevsko nesmrtnost doživela po drugi svetovni vojni. Postala je najbolj priljubljena pevka šansonov, s svojim grlenim glasom in veliko mero občutka pri petju pa je dosegla prepoznavnost po vsem svetu. Njeno življenje je zavito v veliko mero skrivnosti in mitov, tako da si zgodovinarji in njeni biografi še vedno niso povsem enotni, kaj v njenem življenju je resnično. Ne glede na to, ali je kot otrok res oslepela in nato čudežno spregledala in ali se je res rodila dobesedno na ulici, je dejstvo, da je njena glasbena zapuščina ogromna. Sodelovala je s skladateljema Francisem Laiem in Charlesom Dumontom, kompilacije z njenimi skladbami pa se iz leta v leto še vedno delajo. Njene nesmrtne skladbe: Non, je ne regrette rien, Milord, La Foule, Hymne à l’amour, La Vie en rose, Le Fanion de la Légion, Mon légionnaire ...

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1788 ROJEN JOŽEF KOŠIČ

PORABSKI DUHOVNIK, PISATELJ, PESNIK, ETNOLOG, ZGODOVINAR († 1867)

Prvi slovenski pisatelj na Madžarskem, ki je pisal posvetne poučne spise in pri tem moral uporabljati tudi nove besede. Te je prevzel iz štajerskega in kajkavskega hrvaškega govora, deloma pa je uporabljal tudi lastne. Zanimala ga je predvsem zgodovina Prekmurja in je avtor prve pokrajinske monografije ter pisec več slovenskih knjig. V slovenščino je tudi prevedel madžarsko slovnico. Župnikoval je na Gornjem Seniku, kjer je na tamkajšnjem pokopališču nagrobni spomenik, na cerkvenem zidu pa najdemo njegovo spominsko ploščo. V starem župnišču je na ogled tudi stalna razstava, postavljena v spomin slovenskim župnikom, ki so službovali v porabskih župnijah.

 

LETA 1854 ROJEN MIHAJLO PUPIN

SRBSKI FIZIK, MATEMATIK IN ELEKTROTEHNIK († 1935)

Srbski fizik in elektrotehnik je po letu 1874 deloval v ZDA. Bil je profesor teoretske fizike na kolumbijski univerzi v New Yorku. Med njegovimi številnimi izumi je najvažnejša Pupinova tuljava za prenos telefonski pogovorov na velike daljave. Svoje življenje je opisal v knjigi Od pastirja do izumitelja (1924).

 

LETA 1857 UMRL JOSEF RESSEL

ČEŠKI GOZDAR, IZUMITELJ (* 1793)

Njegov najbolj znani izum je ladijski vijak, ki je nastal od začetnih zamisli do praktične uporabnosti večidel na slovenskih tleh. To pa je le delček njegove bogate ustvarjalnosti, kajti težko bi našli panogo, v kateri ni deloval. Samo na različnih področjih tehnike in tehnologije je Resslovih izumov nad trideset. Zavzeto je deloval na področju gozdarstva in kmetijstva, kjer je prispeval k napredku in boljšemu življenju našega človeka. Zaradi odmaknjenosti tedanje Avstro-Ogrske monarhije od žarišč industrijskega napredka je marsikateri Resslov izum zaostal za časom. Vsestransko delovanje tega velikega uma, ki po sodbi strokovnjakov velja za zadnjega genialnega vsestranskega tehnika.

več preberite v prilogi 07_2007

 

LETA 1874 USTANOVLJENA SVETOVNA POŠTNA ZVEZA

Poštna služba je bila podržavljena povečini v 18. stoletju. Voditelji poštnih služb posameznih držav so vedno bolj čutili potrebo po mednarodni organizaciji, ki bi izdelala splošno veljavna pravila za to pomembno področje medčloveških stikov. Ustanovljena je bila Svetovna poštna zveza, katere rojstni dan je današnji datum.

 

LETA 1892 ROJEN IVO ANDRIĆ

BOSANSKI KNJIŽEVNIK IN DIPLOMAT, NOBELOVEC 1961 († 1975)

Doma blizu Travnika v Bosni, književnost je študiral na filozofski fakulteti v Zagrebu, v Gradcu in na Dunaju. Med prvo svetovno vojno je bil kot zagovornik osvoboditve južnih Slovanov izpod A-O nekaj časa zaprt. Zavzemal se je za povezovanje jug. narodov, po vojni pa je bil diplomat, najprej v Vatikanu, potem pa po nekaterih drugih prestolnicah Evrope. Ob začetku 2. svetovne vojne je bil predstavnik jug. vlade v Berlinu, vendar se je zaradi nestrinjanja z jug. oblastmi vrnil v Beograd in živel v osami. Deset let po vojni se je pridružil partiji in postane predsednik jug. zveze pisateljev. Prvo prozo je objavljal po letu 1911. Najbolj prepoznaven je bil v svojih pripovedkah, pisal je romane in novele, tudi feljtone, eseje … Motive je jemal iz razgibane bosanske zgodovine … Andrić je v svetu znan predvsem po svojih dveh romanih Most na Drini in Travniška kronika. Njegovo pripovedovanje se odlikuje po prepričljivem opisovanju okolice in obnašanja, ne pa tudi po psihološki obravnavi njegovih likov, v katerem bolj spominja na naturalizem 19. stoletja. Je edini dobitnik Nobelove nagrade za književnost, s področja Jugoslavije, ki jo je prejel leta 1961 za roman Most na Drini kakor tudi za celotno dotedanje delo na »zgodovini enega naroda«. Po razpadu Jugoslavije ga imajo Srbi za svojega, medtem, ko ga Hrvatje menijo, da je tudi hrvaški književnik.

nekaj njegovih misli:

• Čudno, kako malo je treba, da bi bili srečni; še bolj čudno je, da nam prav tista malenkost manjka.
  
• Kaj nam koristijo tudi najboljši vzori iz preteklosti, če z njihovo pomočjo ne gremo dlje od njih v iskanju in delovanju?
  
• Včasih sredi dejavnega življenja mahoma začutimo, kako vse odhaja, kako stvari zapuščajo svet in človek človeka. Tedaj se vrnem v svojo samoto, k pravemu domu svoje zavesti.
  
• Nič od tega, kar človek v življenjskem nagonu postavlja in gradi, ni v mojih očeh boljše in vrednejše kakor mostovi … Last so vsakogar, do vsakogar so enaki, koristni, postavljeni smiselno, na kraju, kjer se križa največ človeških potreb.
  
• Ni bedak, kdor ne zna brati. Bedak je, kdor misli, da je vse res, kar prebere.

 

LETA 1906 ROJEN LEOPOLD SEDAR SENGHOR

senegalski pesnik in državnik († 2001)

Po šolanju v Dakarju je v Parizu doštudiral literarne vede in služboval kot profesor v Franciji. Med vojno se je pridružil odporniškemu gibanju. Od razglasitve neodvisnosti Senegala, svoje domovine (1960), je postal njen predsednik vse do upokojitve (1981). Bil je tudi priznan pesnik. V njegovi poeziji si stojita nasproti Afrika in svet kolonialistov; išče spravo med njima, pri čemer sta mu glavni sredstvi odpuščanje in ljubezen.

njegove misli, verzi
(…) Pripravljeni dočakajmo ponovno rojstvo Sveta,
saj smo kot kvas, ki je potreben beli moki.
Zakaj – kdo bi sicer naučil udarjati ritem ta svet, ki so ga ubili topovi in stroji?
Kdo bi ob zori veselo zakričal in zbudil sirote in umrle?
Povejte, kdo bi človeku s predrtimi upi povrnil spomin na življenje?
Pravijo nam ljudje bombaža, kave, olja.
Pravijo nam ljudje smrti.
Pa smo ljudje plesa, in naše noge zmerom, ko udarijo ob trdo zemljo,
dobijo novo moč. (Molitev k maskam – prevod: Aleš Berger)

 

LETA 1908 UMRL DANILO FAJGELJ

UČITELJ, ORGANIST IN SKLADATELJ (* 1840)

Rojen je bil v Idriji, kot učitelj in organist je služboval po raznih slovenskih krajih, nazadnje v Tolminu in Srpenici. Kot glasbenik je Fajgelj daleč prekašal raven takratnih organistov in se uvršča med boljše in zelo plodovite skladatelje. Po naših cerkvah še zdaj pojemo njegovo “misijonsko” pesem (Bodi pozdravljen nam čas misijona).

 

LETA 1940 ROJEN JOHN LENNON

PEVEC IN DUŠA SKUPINE THE BEATLES († 1980)

Britanski pevec, kitarist in skladatelj je skupino The Beatles leta 1969 zapustil in nadaljeval samostojno kariero, deloma skupaj s soprogo Yoko Ono. Najbolj znane so njegove skladbe Power to the People, Imagine, Stand by Me, Mother, Woman…

več o Johnu Lennonu:
S, Čuk, John Lennon: Glasba, v: Ognjišče 2 (1981), 46-47.

 

LETA 1958 UMRL PIJ XII.

(Eugenio Pacelli), PAPEŽ, ki Je govoril o miru (* 1876)

Eugenio Pacelli, sin aristokratske rimske družine, je bil izvoljen za papeža 2. marca 1939, na predvečer druge svetovne vojne. V svojih radijskih govorih, zlasti v znamenitih božičnih poslanicah, je govoril o miru kot edini izbiri za prihodnost človeštva. Izdal je veliko okrožnic, s katerimi je obsodil razne zmote, poglabljal je nauk o Mariji, razglasil je versko resnico, da je bila z dušo in s telesom vzeta v nebesa. Bil je eden najbolj učenih papežev in je lahko govoril znanstvenikom najrazličnejših področij znanosti.

 

LETA 1962 UMRL MILAN VIDMAR

ELEKTROINŽENIR, ŠAHIST, FILOZOF IN PISATELJ (* 1885)

“Saj mu je treba priznati, da je bil velik šahist, priznan elektroinženir ter spreten strokovni pisatelj. Nikakor pa ni bil komunist,” piše v svoji knjigi Skriti spomini (Ljubljana 2005, Nova revija) Angela Vode, ki je šele ob branju Spominov Milana Vidmarja zvedela, da je bil “vseskozi socialist in komunist”, med stavko v ljubljanskih Strojnih tovarnah in livarnah pa se je izkazal kot kapitalist. “Vsi Vidmarji (Milan sam in njegov mlajši brat Josip to potrjujeta) imajo izredno razvit čut za orientacijo: vedno se znajdejo na pravi liniji, in to vedno v prvih vrstah.” Na tem mestu govorimo o Milanu Vidmarju ob obletnici njegove smrti kot o mednarodno priznanem elektrotehniku, prvem slovenskem šahovskem velemojstru in mislecu, ki se je poglabljal v uganko sveta.

… več o njem preberite v obletnici meseca 06_2005

 

LETA 2000 UMRL DRAGO ULAGA

ŠPORTNI PEDAGOG IN PUBLICIST (* 1906)

Doma iz Globokega pri Rimskih Toplicah, gimnazijo je obiskoval v Celju, učiteljišče v Mariboru, visoko šolo za telesno vzgojo v Berlinu in z diplomo postal prvi Slovenec z visokošolsko izobrazbo na področju športa. Bil je plavalni in atletski trener, strokovni sodelavec na ministrstvu v Beogradu, poučeval na srednjih šolah v Ljubljani in bil profesor na fakulteti za šport . Utemeljil je številne izraze s področja telesne vzgoje, sam se je tudi aktivno ukvarjal s telovadbo in se udeležil več telovadnih tekmovanj. Vsak dan je vadil, ne zato, da bi se mučil, ampak iz spoštovanja do svojega telesa … Je avtor številnih knjig s področja telesne vzgoje, prvo je napisal že leta 1930 objavljal je članke in sodeloval v oddajah na radiu, veliko je tudi predaval (telesna vzgoja, šport in rekreacija), dokler je pisal in telovadil je tudi živel: dočakal je 94 let in bil vseskozi zgled v telovadbi duha in telesa.

 

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1826 ROJEN LUKA SVETEC

DOMOLJUBNI PESNIK POLITIK, PISATELJ IN JEZIKOSLOVEC († 1921)

Luka Svetec, ki je kot pravnik služboval v raznih krajih na Hrvaškem in v Sloveniji, je bil vnet domoljub in je svojo ljubezen do domovine prelival v pesmi. Pisal je tudi o jezikovnih vprašanjih; kot kritik je odklonil pesmi Simona Jenka, ki so jim vsi priznavali veliko umetniško vrednost.

 

LETA 1827 UMRL ŠTEFAN MODRINJAK

DUHOVNIK IN PESNIK (* 1774)

Vrh veselih goric pri sv. Urbanu nad Ptujem pokriva zelena gomila rajnega Volkmara, domačega pevca našega. Priprosto je blaga duša Volkmar živel in vrle mladeniče učil; priprosto so tekle njegove pesmi v visokem duhu, čeravno v lozni obleki; duh pa oživlja, pismenka mori. Goreč prijatelj mladine in pa svoje drage domovine je Volkmar s svojimi popevkami Slovence budil, množil pobožnost in pošten smeh, in dajal svojim rojakom v čednih pravljicah lepe nauke, dobro slane, pa tudi zabeljene. Dolgo že blaženi mož v materni zemlji počiva, še njegovih pesni sladki glas po slovenskih goricah odmeva in povzdiga po božjih hišah Slovencev pobožnost.” (Bl. Anton Martin Slomšek, Drobtinice 1862)

Med učenci Leopolda Volkmerja (1741-1816), ki mu je svetniški škof Slomšek zapel tako lepo hvalnico, je bil tudi Štefan Modrinjak, ki mu posvečamo ta spomin ob obletnici smrti. Volkmer je zlagal v narečju basni, brambovske pesmi, pesmi o kmečkem življenju in o naravi pa tudi pobožne pesmi. Po poklicu je bil duhovnik, kakor tudi Modrinjak, ki je prijel za pero, izpod katerega so izvirale pesmi, sprva v Volkmerjevem duhu, kasneje pa je po vzorcih nemških pesnikov iz časa razsvetljenstva pisal domoljubne, ljubezenske, idilične pesmi. Po sodbi literarnega zgodovinarja Jožeta Pogačnika spada Modrinjak poleg Valentina Vodnika in Urbana Jarnika med najbolj izrazite pesnike pred Prešernom.

več:
S. Čuk, Štefan Modrinjak: Obletnica meseca, v: Ognjišče 12 (2004), 70-71.

Slomšek o delu Volkmerja in učencev:
Vrh veselih goric pri sv. Urbanu nad Ptujem pokriva zelena gomila rajnega Volkmara, domačega pevca našega. Priprosto je blaga duša Volkmar živel in vrle mladeniče učil; priprosto so tekle njegove pesmi v visokem duhu, čeravno v lozni obleki; duh pa oživlja, pismenka mori. Goreč prijatelj mladine in pa svoje drage domovine je Volkmar s svojimi popevkami Slovence budil, množil pobožnost in pošten smeh, in dajal svojim rojakom v čednih pravljicah lepe nauke, dobro slane, pa tudi zabeljene. Dolgo že blaženi mož v materni zemlji počiva, še njegovih pesni sladki glas po slovenskih goricah odmeva in povzdiga po božjih hišah Slovencev pobožnost. (Bl. Anton Martin Slomšek, Drobtinice 1862)

 

LETA 1853 UMRL MATEJ MILHARČIČ

DUHOVNIK, MISIJONAR PRI IGNACIJU KNOBLEHARJU (* 1812)

Leta 1851 je šel z Ignacijem Knobleharjem kot misijonar v Srednjo Afriko mlad duhovnik Matej Milharčič, rojen v Selcih (župnija Slavina pri Postojni). Deloval je v misijonski šoli v Kartumu v Sudanu, toda samo dve leti, ker je zbolel za grižo in umrl. Bil je goreč duhovnik. Kot kaplan v Vipavi in na Dobrovi pri Ljubljani se je boril zoper nesrečno pitje žganja. »Ne morem počivati, dokler naših ovc pred tolikim hudim ne obvarujem.« Po pravici ga smemo imenovati začetnika protialkoholnega gibanja na Slovenskem.

 

LETA 1864 ROJEN EDO ŠLAJMER

KIRURG († 1935)

Hitro si je pridobil mednarodni ugled z uspešnimi operacijami (sprva predvsem glave), kasneje je opravil pionirsko delo na področju trebušne kirurgije, bil je najboljši kirurg južno od Dunaja … V Ljubljani je začel z novim načinom dela kirurškega oddelka, uvedel je asepso, lumbalno in lokalno anestezijo, rentgen, organiziral sodobno kirurško službo in zasnoval operacijsko sobo … Sodeloval je tudi pri načrtovanju bolnišnične stavbe ob Zaloški cesti. Velja za začetnika sodobne kirurgije V Sloveniji

 

LETA 1919 ROJEN FERDO GESTRIN

ZGODOVINAR, PROFESOR in AKADEMIK († 1999)

Geograf in zgodovinar Ferdo Gestrin je bil sprva profesor na srednjih šolah in napisal več učbenikov. Od leta 1960 do upokojitve (1983) pa je na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani predaval občo zgodovino srednjega veka. Bil je vodilni slovenski strokovnjak za zgodovino prometa in odličen poznavalec starejše gospodarske zgodovine. V knjigi Pomorstvo srednjeveškega Pirana (1978) je predstavil sadove svojega raziskovanja srednjeveškega in novoveškega življenja ob morju, zlasti na primeru Pirana.

 

LETA 1917 UMRL JANEZ EVANGELIST KREK

POLITIK, SOCIOLOG, PISATELJ, TEOLOG, PUBLICIST IN ČASNIKAR (* 1865)

Na današnji dan leta 1917 je od srčne kapi zadet sredi dela omahnil dr. Janez Evangelist Krek, bogoslovni profesor, pisatelj in publicist, državni in deželni poslanec, voditelj krščanskega socialnega gibanja na Slovenskem, ustanovitelj zadrug za podporo zadolženega kmečkega prebivalstva in borec za novo državo južnih Slovanov. Njegov učenec in prijatelj Ivan Dolenec, urednik Krekovih Izbranih spisov, je ob stoletnici rojstva tega izrednega moža zapisal: “Vse Krekovo življenje, vsi njegovi veliki uspehi so razložljivi iz njegove žive vere, ki je vesela in preprosta kakor otrokova…” ‘Uspeh vsega našega dela je odvisen od božjega blagoslova, ki ga moramo zaslužiti in ohraniti z dobrimi deli,’ je rad ponavljal.”

več:
S. Čuk, Janez Evangelist Krek: Priloga, v: Ognjišče 10 (2017), 58-65.
S. Čuk, dr. Janez Evangelist Krek: Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (1997), 28-29.

nekaj njegovih misli:

• Če moremo koga meriti, koliko je kristjana, potem ga moremo meriti po tem, koliko zna odpuščati; to pa merimo po tem, koliko zna trpeti in potrpeti.
  
• Človek išče značaja, išče vzora, ki bi se ga oprijel in po njem uravnaval svoje življenje; išče opore, ki bi se nanjo mogel nasloniti v težavnem boju življenja.
  
• Samo en značaj ti sije brez pege, vzvišen, veličasten, a vendar tako ljubek, tako domač. Tak značaj najdeš v osebi Jezusa.
  
• Ljudje smo betežni in slabi. / Močni pa smo v veri v Boga, / zaupanje Vanj nas krepča, / molitev poguma nam da.
  
• Prav gotovo je dolžnost vsakega moža kristjana, da se ne boji nikogar razen Boga in božje zapovedi in da nima nikakega strahu pred človeško gosposko, če velja braniti pravico in zakon božji.
  
• Vsak, ki zasluži človeško ime, nosi v svojih prsih spoštovanje do tiste, ki ga je v bolečinah rodila in v neštetih skrbeh vzgajala. V licu svoje matere bere pomen in dostojanstvo ženske osebnosti.
  
• Kdor ni osebno svoboden, ostane duševno top, nravno propal; tak človek izgubi zavest o vrednosti človekovi.
  
• In ko je druge ni rešitve, / rešile me materine bodo molitve.
  več:
  

 

LETA 2003 UMRL VILKO NOVAK

ETNOLOG, SLAVIST, LITERARNI ZGODOVINAR, UREDNIK, PREVAJALEC (* 1909)

Na god rožnovenske Matere Božje, 7. oktobra 2003, je mariborski pomožni škof dr. Jožef Smej podelil profesorju dr. Vilku Novaku, svojemu staremu prijatelju, v Duhovniškem domu Mane nobiscum (Ostani z nami) v Ljubljani, zakramenta sprave in bolniškega maziljenja ter mu podelil sveto popotnico. Ob omembi zadnje želje njegove mame, naj ji na grobu zapojejo: “Ti nebeško Detece, sliši, česar prosim te: Daj nam vsem v nebesa priti, angelcem se pridružiti”, se je Vilko blaženo nasmehnil. Še zadnji stisk roke, njegov šepetajoči glas: Bog plati in Zbogom ter obljuba škofa Smeja: “Vilko, ne bomo te zapustili. Ostanimo združeni v molitvi!” Škof Smej je svojega umrlega prijatelja pospremil k večnemu počitku na božji njivi župnije Ljubljana Vič. Takrat je v svojem nagovoru med drugim dejal: “Če rečeš Prekmurje in njega del Porabje, ki je na Madžarskem, si hkrati rekel: Vilko Novak.” Tega velikega Prekmurca se spominjamo ob obletnici odhoda k Očetu.

… več o njem v obletnici meseca 05_2009

 

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1571 ZMAGA KRŠČANSKE VOJSKE V BITKI PRI LEPANTU

Ladjevje beneško – španske mornarice je v bitki pri Lepantu premagalo Turke. Najhujši boj se je razvnel prav na 1. nedeljo meseca oktobra (7. 10.) 1571, ko so se bratovščine rožnega venca zbrale in goreče molile rožni venec. Kljub silni premoči na strani Turkov so kristjani zmagali. Papež Pij V. naj bi imel 7. oktobra videnje, v katerem je spoznal, da so v tistem trenutku kristjani zmagali; pohitel je v svojo kapelo in se zahvalil Mariji za njeno priprošnjo. Zmaga je bila Marijin odgovor na pobožno molitev rožnega venca. V hvaležni spomin na to milost je Pij V. 17. marca 1572 z listino Salvatoris Domini odredil, naj bo odslej 7. oktober posvečen praznovanju spomina sv. Marije Zmagovalke. Ljubezen do te molitve so Slovenci izrazili tudi tako, da so ji posvetili tri župnijske in pet podružničnih cerkva.

več:
S. Čuk, Rožni venec in bitka pri Lepantu: Priloga, v: Ognjišče 10 (2021), 44-49.

 

LETA 1775 ROJEN ANDREJ KANČNIK

PESNIK, ORGLAVEC, UČITELJ († 1841)

Zibelka mu je tekla v Podčetrtku, kot organist in učitelj pa je služboval v raznih krajih, najdlje v Dobrepoljah. Poleg cerkvenih pesmi je, podobno kot bukovniki (pisci-samouki) zlasti na Koroškem, pisal tudi ženitovanjske, šaljive, koledniške, godovne in nagrobne pesmi, nekaj je tudi ponarodelih. Pri ljudeh in pri duhovščini je bil zelo priljubljen. Fran Levstik ga omenja v svojem znamenitem delu Popotovanju od Litije do Čateža (1858), v katerem zagovarja načelo: slovstvo mora “narodno prebujati in slovstveno vzgajati”.

 

LETA 1787 UMRL JANEZ KAREL HERBERSTEIN

GROF, LJUBLJANSKI ŠKOF (* 1719)

Med leti 1769 -1772 je bil pomožni, med 1772 – 1787 pa redni ljubljanski škof. Bil je privrženec reformiranega katolicizma s primesmi janzenizma in jožefinizma. Leta 1773 je Japlju naložil prevod Svetega pisma (1784 – 1802) in bogoslužnih knjig. Prizadeval si je za obnovo duhovščine in dušnega pastirstva ter je svoje reformne poglede izpovedoval v pastirskih pismih duhovnikom, v vsakoletnih navodilih bogoslužnega koledarja in dekretih škofovskih sinod. Leta 1782 je v pastirskem pismu priznal vladarju pravico posega v notranje zadeve cerkve in zagovarjal versko toleranco, kar ga je leta 1785 stalo imenovanja za ljubljanskega nadškofa, ki ga ni hotela potrditi rimska kurija, dokler ne bi preklical svojih zmot. Spor, ki je zaradi tega nastal med Dunajem in Rimom, se je končal šele z njegovo smrtjo.

 

LETA 1810 ROJEN MARTIN HOČEVAR

poslovnež, mecen in politik († 1886)

Rodil se je v Podlogu pri Velikih Laščah, obiskoval normalko v Ljubljani, nato pa pomagal očetu pri trgovini s konji. Kasneje je sam pobiral užitninski davek v zakup, kot samostojni zakupnik se je naselil v Krškem, najprej imel gostilno, potem pa za dalj časa prevzel pošto. Trgoval je z vinom in vinogradi, ukvarjal se je tudi z gradbeništvom (železniška proga Zidani most – Zagreb) … Ker ni imel potomcev, je veliko svojega premoženja razdelil v dobrodelne namene, največ za gradnjo šol. Zelo je skrbel za izobraževanje mladine, odločil se je za gradnjo meščanske šole z nemškim učnim jezikom v Krškem. Hočevar je v Krškem dal zgraditi več poslopij za državne urade in uradniška stanovanja, več let je bil predsednik okrajnega šolskega sveta in okrajni šolski nadzornik. Bil je član nemške stranke, prepričan, da bi prelom z nemško kulturo in jezikom zavrl njihov gospodarski, kulturni in politični napredek.

 

LETA 1868 UMRL JURIJ PREŠEREN

DUHOVNIK, BRAT PESNIKA FRANCETA PREŠERNA (* 1805)

Jurij Prešeren, pet let mlajši brat našega največjega pesnika, je v letih od 1819 do 1828 v Ljubljani obiskoval gimnazijo in licej. Ker od rojstva ni imel desnega uhlja, ga škof Wolf ni hotel sprejeti v semenišče, zato je odšel v celovško bogoslovje. V duhovnika je bil posvečen leta 1832. Kot kaplan in župnik je služboval na Koroškem med Nemci. Leta 1834 se je k njemu preselila mati Mina. Z bratom pesnikom sta se odtujila, vendar ga je v bolezni podpiral z denarjem. Umrl je 2. oktobra 1868 v Ovčji vasi pri Žabnicah, kjer je ob vhodu v cerkev nagrobnik s slovenskim napisom.

 

LETA 1904 ROJEN EDO DERŽAJ

PLANINSKI IN MLADINSKI PISATELJ (U 1980)

Ljubljančan Edo Deržaj je končal učiteljišče in služboval po raznih slovenskih krajih. Študiral je tudi slikarstvo. V tridesetih letih je bil samostojen slikar in književnik. Uveljavil se je tudi kot ugleden alpinist. Njegovi literarni področji sta bili mladinska in planinska književnost. Vse svoje knjige je sam ilustriral. Posebnost njegove planinske književnosti je satiričnost (Gruh), posebnost njegove mladinske književnosti pa slikanica brez besedila (Življenje hudobne kavke Katke).

 

LETA 1910 ROJEN ANTON POLENEC

ZOOLOG, raziskovalec sveta pajkov († 2000)

Kot diplomirani biolog je poučeval na gimnaziji v Kranju in v Spittalu ob Dravi v Avstriji. V letih 1949–1975 je bil profesor zoologije na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, od leta 1955 do 1980 ravnatelj Prirodoslovnega muzeja v Ljubljani in posodobil je njegove zbirke. Bil je strokovnjak za pajke in opisal okoli 500 vrst v Sloveniji; po njem je imenovan rod Polenecia. V raznih revijah je objavljal strokovne in poljudne članke. Njegova najpomembnejša knjižna dela so: Razvoj živega sveta, Iz življenja žuželk, Iz življenja pajkov, Živi svet.

 

LETA 1964 UMRL FRANC KSAVER CUKALA

DUHOVNIK, PREDSEDNIK MOH. DRUŽBE (* 1878)

Sin trdnega kmeta z Gomilskega v Savinjski dolini je po maturi na gimnaziji v Celju vstopil v celovško bogoslovje, saj je takrat na Koroškem primanjkovalo slovenskih duhovnikov. Po novi maši (1902) je na univerzi v Gradcu doktoriral, nato pa opravljal razne službe v celovški škofiji. Leta 1920 je moral zaradi šovinistov zapustiti celovško škofijo. Svoje moči je posvetil mariborski škofiji. Vsa duhovniška leta je bil povezan z Mohorjevo družbo. Leta 1921, ko se je morala seliti iz Celovca na Prevalje (leta 1927 pa od tam v Celje), je bil njen predsednik.

 

LETA 1990 UMRLA BL. CHIARA BADANO

LAIKINJA IN FOKOLARINA, BLAŽENA (*1971)

“Če hočeš to ti, Jezus, hočem tudi jaz.” Tako je 19. julija 1990, nekaj mesecev pred svojo smrtjo, v pismu Chiari Lubich, ustanoviteljici Gibanja fokolarov, zaupala še ne osemnajstletna Chiara Badano. Kostni rak je neusmiljeno požiral njene telesne moči, ni pa mogel načeti duševnih. Ostala je mirna in vedra v trdni veri, da se bliža njeno srečanje z Ženinom-Jezusom. “Tvoj tako sijoči obraz priča o tvoji ljubezni do Jezusa,” je v svojem odgovoru zapisala Chiara Lubich, ki ji je izbrala novo ime: Luce (Luč), in od tistega dne je Chiara Badano za vse postala Chiara Luce. Ta “luč” zdaj širi svojo svetlobo po vsem svetu. Sveti predvsem mladim vsega sveta, ki so to potrdili, ko so se v velikem številu 25. septembra 2010 zbrali v Rimu na njeni razglasitvi za blaženo v svetišču Madonna del Divino Amore. Slovesnost je vodil prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov nadškof Angelo Amato, ki je v svojem nagovoru mladim njihovo vrstnico postavil za zgled: “Tudi danes lahko kratek mladostni čas živimo v svetosti. Tudi danes imamo mlade, ki so krepostni, ki v družini, v šoli in v družbi ne uničujejo svojega veselja.”

… več o njej v rubriki pričevanje 11_2010

njena misel:

• Ne smem o Jezusu govoriti, Jezusa moram dajati s svojim življenjem.

 

LETA 1990 JE MARIJA ŠTREMFELJ

kot prva Slovenka stopila NA VRH NAJVIŠJE GORE SVETA …

Z MOŽEM ANDREJEM STA TAKO POSTALA PRVA ZAKONCA NA EVERESTU

Marija: Takrat sva bila tam gori skupaj, Andrej je bil že enkrat prej. Sedmi oktober leta 1990 je bil čudovit dan, ponoči je sicer pihal orkanski veter, čez dan pa se je umirilo. Vrh sva res doživela kot vrh, ker sva bila na njem sredi dneva in imela sva dovolj časa, kazalo je, da bo vreme držalo, da sva si lahko privoščila, ostati na vrhu celo uro, kar je na osemtisočakih redko mogoče. Vsa naša družina se vsako leto prav na ta dan zbere. Na Everestu sem se jih spominjala, saj sem vedela, da so vsi, ki mi karkoli pomenijo, takrat skupaj, in tudi sama sem čutila močno vez z njimi. Pa še to: na Everestu si že tako visoko, da tam s prostim očesom vidiš, da je zemlja okrogla, ker se vidi, da se na obzorju krivi, razgled je bil čudovit, ker sva imela čudovito vreme. Na vrhu je bilo res lepo, do njega priti, pa je bilo še in še naporno. Ni lahko prilesti na vrh Everesta: kisika manjka, ustavljaš se na pet minut in si res utrujen, pa še zebe te.

Andrej: Res je, lepo je stati na vrhu, to je res vrh. Pa tudi fantastičen občutek je potem kasneje. Kljub vsem naporom je tam gori neki določen čar, ki te potegne in ga morda razumeš šele kasneje. Pravzaprav je tako, kot z vsemi stvarmi v življenju: težje ko prideš do nekega cilja, več ti pomeni!

več:
M. Čuk, Marija Štremfelj, Šport, v: Ognjišče 1 (1991), 42-44.
M. Turk, Andrej in Marija Štremfelj: Moj pogled, v: Ognjišče 8, 2010,. 22-24.
B. Rustja, Alpinista Marija in Andrej Štremfelj prva zakonca na Everestu: Gosta meseca, v: Ognjišče 4 (2016), 8-13.

 

LETA 2000 JE DAVO KARNIČAR

opravil prvi neprekinjen spust z vrha Mount Everesta do baze

Davo: Tistega dne ob 6.45 uri sem prvič stal na vrhu Everesta. Človek mora imeti izreden motiv, da že na vrh pride, potem pa mora zelo paziti na vsak korak; če tam narediš napako, padeš – in to daleč. Drugače pa sem poleg čestitanja in formalnega slikanja predvsem mislil, kako bo šlo navzdol. Že navzgor sem bil popolnoma skoncentriran na plezanje, saj to ni olimpiada, kjer lahko čez štiri leta ponavljaš, navzdol pa še toliko bolj. Ta dan je moralo uspeti. Trdno sem bil namreč odločen, da ne bom prišel nazaj domov, dokler ne bom preplezal Everesta in odsmučal z njega.

(…) Z vrha do baznega tabora sem smučal 4 ure in 40 minut, s tem, da sem na drugem taboru pol ure čakal, da so pravilno postavili kamere. Tudi to je svojevrsten dosežek za Guinnessovo knjigo rekordov. Že pred odhodom so mi mnogi rekli: “Zares velik dosežek, če ti bo uspelo!”

Hillaryjeva stopnja je bila zelo pozitivno presenečenje in ni nepredstavljivo težka stvar, čeprav se ne bi ustavil vsaj 2000 m, če bi padel. Odločilno pa je bilo, da smo šli gor jeseni, ko je to zaradi monsunskih padavin zgolj strm greben, spomladi je veliko težje. Tokrat je bilo veliko težje malo pod tem grebenom, kjer se je začel kložast sneg in je bila velika nevarnost plazov. Doma bi se gotovo obrnil. Poleg nekaterih težjih mest pa je bilo gotovo najbolj nevarno na delu od prvega višinskega tabora do baze, kjer je Ledeni slap. Tam je že težko hoditi in plezati,  smučati pa nemogoče, tako da sem moral iti po desni med ledenikom in steno Zahodne rame, kjer so dnevno vsaj trije plazovi in je zaradi njih vse razbito. Tudi nikamor jim ne moreš uiti, tako da takšnega strahu še nisem doživel. Strah, ker veš, da lahko vsak čas zaslišiš kotaljenje plazu, a vsaj dvajset minut nimaš kam. Poleg tega sem bil že zelo utrujen, izgubljal sem orientacijo in mi je izredno pomagala radijska zveza z bazo, po kateri so mi tudi sporočili, da je bil v tem delu petnajst minut prej en velik plaz. Kaj bi bilo, če zgoraj ne bi čakal na tiste kamere…

Še sedaj sem neskončno vesel, da mi je resnično uspelo, tako solzen od ganjenosti pa gotovo še nisem bil. Ko že nekoliko oddaljen od tistega dne razmišljam o vsem skupaj, začutim pravo zadovoljstvo in veselje, ki je čedalje močneje. Vse življenje se bom s pristnim občutkom spominjal, da mi je uspelo, ampak za ta občutek je bilo potrebnega tudi veliko dela.

več:
V. Ponikvar. Prvi s smučmi z najvišje gore sveta: Šport, v: Ognjišče 12 (2000), 52-53.

 

LETA 2004 UMRL SAMO VREMŠAK

SKLADATELJ, ZBOROVODJA, PEVEC, PEDAGOG (* 1930)

Rodil se je v Kamniku, njegov oče Ciril je bil skladatelj, Samo pa je v Ljubljani obiskoval najprej srednjo ekonomsko, zatem srednjo glasbeno šolo, na Akademiji za glasbo je študiral kompozicijo in petje. Najprej je poučeval na srednji glasbeni šoli v Ljubljani, bil nekaj časa svobodni umetnik, nato vodil glasbeno vzgojo na osnovni šoli v Kamniku. Od leta 1973 je bil dirigent Zbora Slovenske filharmonije v Ljubljani in od 1978 profesor za solfeggio na glasbeni akademiji. Kot baritonist velike pevske kulture je več let pel v Komornem zboru RTV Ljubljana.

 

LETA 2021 UMRL JOŽE SNOJ

PESNIK, PISATELJ IN ESEJIST (* 1934)

Rojen v Mariboru, pred Nemci je družina bežala na Dolenjsko, pred komunisti pa v Ljubljano, kjer je leta 1960 diplomiral iz slavistike in primerjalne književnosti, deset let je bil novinar in lektor pri Delu, potem urednik pri DZS. Najprej je začel pisati pesmi, potem pripovedno prozo, tudi za mladino. V svojih pesmih se je v sedemdesetih začel navezovati na slovensko ljudsko pesništvo, v naslednjih letih pa je veliko bolj transcendenten (Duhovne pesmi) skušal je izražati ne samo svoje občutje, ampak tudi to, kar je za človeka neizrekljivo. Poezija mora pred Bogom umolkniti, in če skuša še govoriti, bo njena beseda vedno jecljajoča (Bajanja o Bogu). Tako je njegova poezija osebnoizpovedna v najlepšem pomenu besede. Njegova dvanajsta pesniška zbirka Poslikava notranjščine, je po mnenju kritikov vrh njegovih duhovnih pesmi. Ob njegovi 80-letnici je pri založbi Miš izšel izbor njegovih pesmi In cel boš, podoben otok, ki prinaša sto pesmi iz njegovega obsežnega pesemskega opusa trinajstih pesniških zbirk, objavljenih med letoma 1963 in 2008. V svojih leposlovnih delih razkriva svoj krščanski humanizem. Njegovi romani (Gavžen hrib in Fuga v križu) spregovorijo o najbolj bolečem obdobju slovenske zgodovine, ko pisatelj z globokim občutkom za človeka osvetli bratomorno vojno. Literarna kritika ga pozdravlja predvsem kot romanopisca, ki je izoblikoval slovensko različico evropskega modernističnega romana. Pomembna so tudi njegova esejistična dela (Med besedo in Bogom, Ubijanje zemlje), veliko pa je napisal tudi za otroke in mladino (Škorček norček, Lajna drajna, Stop za pesmico, Pesmi za punčke in pobe …) Za svoje delo je prejel številne nagrade, tudi Prešernovo za življenjsko delo (2012),Rožančevo za zbirko esejev Med besedo in Bogom … Slovenska javnost ga pozna kot enega izmed pobudnikov in rednega soustvarjalca Nove revije. Njegova razprava iz znamenite 57. številke, v kateri spregovori o sodobnem slovenskem katoličanu, kako lahko soustvarja ključni trenutek slovenske zgodovine, je bila še posebej odmevna. Šest let po osamosvojitvi je tudi za Ognjišče pojasnil nekatera stališča 31 izobražencev, ki so na slovensko javnost naslovili pismo Ura resnice za Slovenijo (Ognjišče 08_1997)

nekaj njegovih misli:

• Sporočilo vsake prave poezije, umetnosti je, da obstaja presežnost, ki je nepresegljiva! ‘Sestra’ pesem in ‘sestra’ vera sta si tu najbližji, saj kaj je tisto neizrekljivo nepresegljivo drugega kot Bog sam!
  
• V vsem svojem pisanju sem poskušal priklicati v svojo in bralčevo zavest pričujočnost božjega. Še posebno uporno in zavzeto tudi zato, ker mi je komunistično enoumje, v katerem sem preživel večino svojega življenja, to prepovedovalo. Upesniti in oteti pozabi roško tragedijo, nedoumno strašen nastop Boga skoznjo, je postal moj poglavitni pesniški cilj.

in verzov:

• Ko sem bil še otrok / in si me vsako noč / uspaval v budnost / si v jok nabiral zle slutnje / preden si mi zaspal / v naročju // velik, prevelik oče sem postal tedaj zate, / da bi se lahko, o Bog, / upiral / mojemu premočrtnemu polnočju / in si, samega sebe truden, / prespal tudi že dan / in dva / in se končno nisi več zbúdil // in zapustil si me / kalejdoskopskega vsèga / in imel sem čas / sukati čas brez tebe / – njegovo čarno simetrične jalove / lége // in še ga imam za kak dan / ali morda dva / in ne vem ne ure ne dneva // namučil si me / namučil sem se / namučil (Duhovne pesmi- Ime Sina)
  
• Ozelenel je zrak. / V ozonu / mrtva trupelca rose. // Nebo se je obtesalo / v sinjino, / na njem / obledela bronza / naših imen. // Samo marmorni stebriči / naših rok / nas podpirajo. // Roke in kri. / Pazite na roke in kri: / kri rdeča – roke bele. // Roke in nebo. // Pazite na roke in nebo: / roke sinje – nebo grabežljivo. / V nedojemljivem kraju / bo mirna voda / vsemu / zadnji / očiščujoč / požirek. (Ozon pomladnih duš)

iskalec in zbiralec Marko Čuk

 

LETA 1552 ROJEN MATTEO RICCI

ITALIJANSKI JEZUITSKI DUHOVNIK, RAZISKOVALEC IN MISIJONAR († 1610)

Po končanem študiju se je pridružil jezuitom … njegova velika želja pa so bili misijoni. Tako je najprej odšel v Indijo, leta 1583 pa je začel z misijonarskim delom na Kitajskem. Ljudem je posredoval znanje in tudi oblasti so ga sprejele, saj je leta 1601 dobil stalno dovoljenje za bivanje v Pekingu. Od tam je začel širiti svoje misijonsko delovanje, ustanavljal je nove misijonske postojanke, prevajal bogoslužna besedila v kitajščino. Pri oznanjevanju evangelija in uvajanju krščanstva je v celoti sprejemal običaje domačega prebivalstva. Tudi sam se je popolnoma privadil na kitajsko življenje. To je sprožilo številne razprave, do kakšne mere se krščanstvo sme prilagoditi krajevni kulturi.

 

LETA 1851 ROJEN SIMON OGRIN

SLIKAR († 1930)

Slikarske veščine se je učil pri podobarju Avguštinu Goetzlu, nato pri Janezu Wolfu, od leta 1876 pa je izobraževal na akademiji v Benetkah in na Dunaju. V tem času se je ukvarjal tudi z ilustracijo (za Stritarjev Zvon), svojemu učitelju Wolfu je med počitnicami pomagal pri poslikavi vipavske cerkve sv. Štefana. Prvo samostojno delo je bilo za kapucinsko cerkev v Vipavskem Križu leta 1882. Med najbolj uspelimi deli je poslikava Marijine kapele v Škofji Loki, največja dela pa so iz obdobja od leta 1885 do 1930, kar lahko razberemo iz beležke naročil, ki je ohranjena še danes in v njej so navedena vsa njegova dela. Slikal oltarne podobe, križeve pote, bandera in božje grobove ter s freskami okrasil veliko cerkva in kapelic.

 

LETA 1889 ROJENA MARIA DABROWSKA

POLJSKA PISATELJICA († 1965)

Maria Dabrowska. ki spada med najpomembnejše poljske pisatelje 20- stoletja, je izšla iz obubožane plemiške družine, vendar pa je študirala v Švici, Belgiji in Angliji. Svojo pisateljsko pot je začela z mladinskimi deli, potem pa je v svojih novelah in romanih nadaljevala tradicijo poljskega realizma. Roman Noči in dnevi (1932-34), njeno najpomembnejše delo, je široka podoba družbenih sprememb na Poljskem po vstaji 1863 do prve svetovne vojne in obenem kritika poljskih meščanov in izobražencev.

 

LETA 1902 ROJEN MIHOVIL LOGAR

SKLADATELJ, PEDAGOG († 1998)

Rojen na Reki, glasbo je študiral v Pragi in se v mladih letih navduševal nad ekspresionizmom in atonalnostjo, v starejšem obdobju pa se je vrnil h klasičnim načelom in tonalni živopisni harmoniji. Pri svojem ustvarjanju se je dotaknjil skoraj vseh glasbenih zvrsti. Zaradi fašističnega nasilja se je leta 1927 preselil v Beograd, kjer je do leta 1972 deloval kot profesor kompozicije na Glasbeni akademiji. Napisal je tudi opero Pohujšanje v dolini Šentflorjanski.

 

LETA 1910 ROJEN FRANCE AVČIN

ZNANSTVENIK, UNIVERZITETNI PROFESOR, PLANINSKI PISATELJ, ALPINIST, NARAVOVARSTVENIK, IZUMITELJ († 1984)

“Moderni človek ne pozna več odpovedi, vedno več ga je in več hoče. Žene se, a ne ustvarja več. Drvi, a ne pride več z mesta, kot veverica v bobnu … Človek gozda ne razume več. Gozdna tišina je izgubila svoj blagodejni vpliv na človekovo dušo, človek ne zna več in noče biti tih in sam, raje se utaplja v hrupu in trušču. Zato tudi ne ustvarja več, le gradi še. Zato se človeštvo iz posamičnih osebnosti staplja v brezoblično gmoto, ki ne zna in noče več samostojno misliti.” To strogo, a zdi se, da upravičeno sodbo izreka v svojem “razmišljanju v gozdu” pod naslovom Beli križ France Avčin, ob čigar imenu je dolg spisek njegovih poklicnih dejavnosti: znanstvenik, univerzitetni profesor, planinski pisatelj, alpinist, naravovarstvenik, izumitelj, v mladih letih vrhunski športnik. Kot pisatelj je zaslovel s svojo knjigo Kjer tišina šepeta (1964), ki je doživela več izdaj. Življenjska pot tega ljubitelja miru in tišine se je pričela na današnji dan.

… več o njem v obletnici meseca 10_2010

nekaj njegovih misli:

• Gore so vselej čiste. Kot žareče plamenice nad somrakom izrojene človekove civilizacije sijejo vzvišeno, prek vseh časov. Tudi v čase, ko nihče ne bo več hodil po njih, po tej Zemlji.
  
• Narava, gore so mi vselej bile brezčasna četrta razsežnost, ki sem se vanjo lahko umaknil ob vseh tegobah in umazanosti trodimenzionalnega vsakdanjega življenja. Že v mladih letih sem to čutil in zrelemu mi je spoznanje dozorelo v pravo vero. Tistega, v kar veruješ, pa ne smeš poznati, razumeti do kraja, ker sicer zvodeni. Vzvišena vera se sprevrže v suho znanje. Zato tudi vsebine in osnov alpinizma nisem nikdar raziskoval in jih ne bom.
  
• Zakaj človek ne more vse življenje ostati vsaj malo otrok, da bi se še mogel čuditi? Vsaj malo mlad, da bi še mogel ljubiti? Res čudijo se le otroci, res ljubijo le mladi. Stari vedo, kaj je ljubezen. Zato in takrat so stari.
  
• Mlada duša je čista, zato terja čistost človeških odnosov in si je želi. Otrok je čista, uravnovešena Narava. Če današnji mladostnik to ni več, bo tega kriv današnji starostnik.
  
• Če ozdraviš bolnega psa, te ne bo več ugriznil. V tem je glavna razlika med psom in sploh živaljo ter človekom, kajti na tem svetu je od vseh bitij najbolj zlagano samo eno: človek.
  
• Gozdna tišina je izgubila svoj blagodejni vpliv na človekovo dušo, človek ne zna več in noče biti tih in sam, raje se utaplja v hrupu in trušču. Zato tudi ne ustvarja več, le gradi še.
  
• Moderni človek ne pozna več odpovedi, vedno več ga je in več hoče. Žene se, a ne ustvarja več. Drvi, a ne pride več z mesta, kot veverica v bobnu.

 

LETA 1917 UMRL JOŽEF STUSSINER

entomolog in biolog (* 1850)

Rojen v Ljubljani, kjer je končal šolanje na realki, kot poštni uslužbenec je delal v Novem mestu, Radovljici, Pragi …. Že v mladosti ga je zelo zanimalo naravoslovje, vendar zaradi gmotnih težav tega ni mogel štiudirati, zato je raziskoval ljubiteljsko. Na svojih ekskurzijah je raziskoval kraško favno, gradivo zbiral tudi v Istri, Dalmaciji,  … Kalabriji. Posebno pozornost je posvečal, naši podzemni favni in nabral zelo bogato zbirko hroščev in mehkužcev, opremljeno s točno navedbo najdišč. Njegove zbirke hrani Prirodoslovni muzej Slovenije. Bil je član številnih znanstvenih družb, nekaj časa tudi Muzejskega društva za Kranjsko, kjer je večkrat predaval. Po njem so imenovali več vrst hroščev, mehkužcev in pajkovcev; sam je odkril več novih vrst tudi na našem ozemlju.

 

LETA 1918 UMRL P. STANISLAV ŠKRABEC

FRANČIŠKANSKI PATER, JEZIKOSLOVEC, UTEMELJITELJ SLOVENSKEGA PRAVOREČJA (* 1844)

Malokdo ve, da je bil naš največji jezikoslovec slovenist 19. stoletja frančiškanski pater Stanislav Škrabec. Ta učeni mož, je utemeljitelj slovenskega pravorečja: pravil, ki določajo in predpisujejo glasove in naglas knjižnega jezika. Nad štirideset let je živel in deloval v frančiškanskem samostanu na Kostanjevici pri Gorici. Svoje jezikovne spise je objavljal na platnicah mesečnika Cvetje z vrtov sv. Frančiška. Zapisal je: »Naš slovenski jezik je največji zaklad, ki nam ga je Bog dal kot narodu.«

več:
S. Čuk, p.Stanislav Škrabec in slovenski jezikoslovci: Priloga, v: Ognjišče 10 (2018), 50-57.
S. Čuk, p. Stanislav Škrabec: v: Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (1994),

njegove misli:

• Napake in norosti jezika bi se imele popravljati po šolah; žal da mnogi učitelji sami ne vejo, kaj je prav in kaj ne.
  
• Naša slovenščina je eden najlepših jezikov na svetu.
  
• Kar je namenjeno ljudstvu in skupni molitvi z njim, naj bo razumljivo in domače.

o njem:

• “Skoraj neverjetno je, kako se je mogel v tako majhnih razmerah razviti v tako velikega učenjaka. V svoji celici je bil bolje poučen o vsem znanstvenem in duševnem gibanju po Evropi kakor marsikateri znanstvenik v najbolj živahnem svetovnem središču. Bil je najmodernejši slovenski jezikoslovec svoje dobe in velik reformator.” (Anton Breznik).
  
• Slovencem jasnil je slovenskega jezika dušo. (zapis na njegovem nagrobniku na ljubljanskih Žalah in na spominski plošči  ob vhodu  v frančiškanski samostan na Kostanjevici pri Gorici)

 

LETA 1927 ROJEN IVAN DOLENC

PISATELJ, NOVINAR, UREDNIK PREVAJALEC IN KRITIK († 2006)

Rojen v Mariboru, slavistiko je študiral v Ljubljani in se zaradi političlnih razmer v domovini leta 1956 odpravil v Kanado, kjer je nadaljeval študije. Na univerzi v Torontu je naredil magisterij.iz literature in poučeval na sredni šoli. Tudi v prostem času se je veliko ukvarjal s pisanjem, izdajal je mesečnik Dnevnik/Diary (urednik do leta 1979), pomagal je pri radijski oddaji Slovenski večer. Veliko je pisal tudi v časopise Rodna gruda in Prosveta. Svoje izseljenske izkušnje in življenje slovenskih izseljencev v Kanadi je opisal v knjigi Za dolar človečnosti (1983). V angleščini pa je izšla knjiga Dostojevski in Kristus.

 

LETA 1933 ROJEN MARJAN KOLAR

PISATELJ, DRAMATIK, OPISOVALEC POVOJNIH ČASOV († 2017)

Rodil se je v Slovenj Gradcu, med vojno je bil izgnanec v Nemčiji, po gimnazijski maturi na Ravnah je v Ljubljani študiral slavistiko in germanistiko. Po diplomi se je zaposlil kot knjižničar, zatem pa prevzel mesto novinarja in urednika glasila Koroški fužinar. V gimnazijskih letih je objavljal v šolskih glasilih. Leta 1961 je izdal zbirko črtic Prazno nebo. Ironično podobo naše družbe v času po vojni je podal v zbirki humoresk Samomor v nebesih (1964). V njegovih romanih in povestih nastopa preprost delavec, kritičen opazovalec družbe.

 

LETA 1937 ROJEN IVO DANEU

košarkarSKA LEGENDA, AMBASADOR KOŠARKE

Ivo Daneu je športnik, ki je v času romantične košarke, kot to obdobje imenuje sam, dosegal skoraj nepredstavljive uspehe. Zlata medalja svetovnega prvenstva leta 1970, najboljši igralec svetovnega prvenstva 1967, številne druge medalje s svetovnih in evropskih prvenstev. Hkrati je edini Slovenec, sprejet v Mednarodni košarkarski hram slavnih, in še bi lahko naštevali. Kljub vsem uspehom je Ivo ostal skromen in hvaležen človek, predvsem do svoje družine, ki mu je dala najboljšo popotnico za življenje.

nekaj njegovih misli:

• Mislim, da se lahko najprej zahvalim moji družini, ki me je vzgojila v duhu skromnosti in delavnosti. Na žalost je oče zgodaj, leta 1949, umrl in tako je moja mama ostala sama s štirimi otroki. V tistih časih po vojni ni bilo dosti drugih možnosti kot preživljati čas na igrišču. V Mariboru, v Ljudskem vrtu, sem se najprej spogledoval z nogometom, nakar je prišlo do neljubega incidenta – nogometna žoga me je zadela v glavo in padel sem v nezavest. Sosednje igrišče je bilo košarkarsko in tako je bilo jasno, kaj bom naredil. Ko so se starejši fantje utrudili, sem tam najprej začel pobirati žoge in sam metati na koš. Tako se je začelo.
  Kasneje v Ljubljani sem imel srečo, da so me vrgli s Fakultete za šport. Na fakulteti je bila takrat obvezna prisotnost na vseh vajah, kar pri meni ni bilo mogoče. Postavljen sem bil pred odločitev – ali bom igral košarko ali bom hodil na fakulteto. Odločil sem se, da grem raje v službo in na košarko, ki je potem šla svojo pot.
  
• Košarka je bila moje veselje, dopolnilni hobi, in se z njo nisem ukvarjal iz želje po profesionalni košarkarski karieri. Takrat v športu nasploh ni šlo za velike denarje. Denar je v moji karieri prišel šele ob koncu 60-ih let. Me je pa košarka vedno bolj prevzemala in z boljšimi igrami je prihajalo vedno več obveznosti. To je posledično pomenilo tudi kakšne težave na delovnem mestu in podobno.

več:
ERJAVEC, Matej. Ivo Daneu košarkarska legenda … (Šport iz naslanjača). Ognjišče, 2013, leto 49, št. 9, str. 120-122.

 

LETA 1951 ZAČNE V LJUBLJANI VOZITI TROLEJBUS

Dobrih petdeset let za prvim ljubljanskim tramvajem (september 1901) je začel za Bežigradom voziti prvi trolejbus (zaradi težav pri prečkanju železniške proge je v središče Ljubljane zapeljal šele 1956). Ko so leta 1958 ukinili tramvaj, so trolejbusne proge podaljšali do Viča, Stožic, Vižmarij … V sedemdesetih so proge zaradi težav z električno napeljavo (kratki stiki) začeli ukinjati. Zadnja trola je zapeljala po ljubljanskih ulicah leta 1971.

 

LETA 1995 UMRL SMILJAN SAMEC

PISATELJ, PESNIK, PREVAJALEC, PUBLICIST, DRAMATURG IN LIBRETIST (* 1912)

V Trstu rojeni pesnik, gledališčnik in prevajalec je po študiju prava in slavistike deloval v Ljubljani. Pred vojno je bil dramaturg v Operi, po vojni pa upravnik Slovenskega narodnega gledališča in Opere. O stroki, v kateri je deloval, je veliko pisal. Znani sta njegovi knjigi Operne zgodbe in Operni spevi. Bil je urednik Slovenskega gledališkega leksikona.

 

iskalec in zbiralec Marko Čuk