Skip to main content

Marija, žena vsakdanjega kruha, daj nam razumeti, da kruh ni vse. Obložena miza človeka ne nasiti in jedi nimajo okusa, če je srce prazno resnice in v duši ni miru.(Tonino Bello)

papez Leon izvolitev5

Misli papeža Leona XIV.

Napisal Marko na . Objavljeno v Misli po avtorjih. Ni komentarjev na Misli papeža Leona XIV.

papež Leon XIV. (roj.ime Robert Francis Prevost), 267. papež Rimskokatoliške cerkve, * 14. september 1955, Chicago, Illinois, Združene države Amerike.papez Leon izvolitev5

  • Pogosto se ukvarjamo s poučevanjem nauka, kako živeti vero … vendar pozabljamo, da je naša prva naloga učiti, kaj pomeni poznati Jezusa Kristusa, in pričevati o tem, kako blizu smo Gospodu. To pomeni,  da najprej vero sami živimo in jo delimo z drugimi.
  • Še vedno se imam za misijonarja. Moja poklicanost, tako kot poklicanost vsakega kristjana, je biti misijonar, oznanjati evangelij, kjerkoli je.
  • Predvsem je treba biti „katoličan“: včasih je škof v nevarnosti, da se osredotoči le na lokalno okolje. Vendar je dobro, da ima škof veliko širši pogled na Cerkev in stvarnost ter da doživlja to univerzalnost Cerkve.
  • V nenehnem prenavljanju Cerkve, h kateri nas vabi papež Frančišek, je velika priložnost. Resnično verjamem, da je Sveti Duh v tem času zelo navzoč v Cerkvi in nas vabi k prenovi, zato smo poklicani k veliki odgovornosti, da živimo to, čemur pravim nova drža.
  • Ta svet, ki nam je zaupan in v katerem smo, kot nas je večkrat poučil papež Frančišek, poklicani pričevati o veseli veri v Jezusa Odrešenika. Zato je tudi za nas nujno ponavljati: „Ti si Kristus, Sin živega Boga“.
  • Bog nas ljubi, Bog ljubi vse vas in zlo ne bo zmagalo! Vsi smo v Božjih rokah. Zato brez strahu, združeni z roko v roki z Bogom in drug z drugim pojdimo naprej. Smo Kristusovi učenci. Kristus gre pred nami. Svet potrebuje njegovo luč. Človeštvo ga potrebuje kot most do Boga in njegove ljubezni.
  • Rad bi bil z njegovo pomočjo zvest oskrbnik za dobro vsega skrivnostnega telesa Cerkve; da bi Cerkev tako bila vedno bolj mesto, postavljeno na gori, barka rešitve, ki pluje skozi valove zgodovine, svetilnik, ki razsvetljuje noči sveta.
  • V današnjem dramatičnem scenariju “tretje svetovne vojne po koščkih”, kot je večkrat dejal papež Frančišek, se tudi jaz obračam na svetovne voditelje in ponavljam vedno aktualen poziv: „Nikoli več vojne!“
  • Prosimo našega nebeškega Očeta, da bi bili drug za drugega, vsak po svojem stanu, pastirji „po svojem srcu“, ki bi drug drugemu pomagali hoditi v ljubezni in resnici. Mladim pa pravim: „Ne bojte se!
  • Cerkev mlade zelo potrebuje! Pomembno je, da so dekleta in fantje v naših skupnostih sprejeti, da jim znamo prisluhniti, jih spodbuditi na njihovi poklicni poti in da lahko vidijo v nas vzor velikodušne predanosti Bogu ter bratom in sestram.

zbira Marko Čuk

Misli Antona Medveda

Napisal Marko na . Objavljeno v Misli po avtorjih. Ni komentarjev na Misli Antona Medveda

Anton Medved, duhovnik, pesnik, dramatik; * 19. maj 1869, † 12. marec 1910.
  • Oh, kaj misliti, čutiti / mora sleherno srce! / Oh, kaj mora vse prebiti, / predno v črno zemljo gre?
  • Ljubezen se lahko samo uživa, / besede o njej so vse zastonj. / Popiši, če moreš, z besedami vonj!
  • Grenka je življenja kupa, / ki jo mrzel dvom kali. / Kjer ni vere, kjer ni upa, / tam ljubezen ne žari.
  • Človek, bodi človek v polni meri, / zemlje ne pretvoriš v raj. / Glej, da ne boš podoben zveri, / angelu boš težko kdaj.
  • Nagla v sodbah, v mislih lena / množica godi strastem. / Iz dogod­kov brez pomena / plete govor dan za dnem.
  • Sad najglobljega spoznanja, / ki razum uklanja volji / danes kot pred tisoč leti, / kje zori? – V trpljenja šoli.
  • Ni vreden, da po zemlji hodi, / kdor sam ne ve, kaj ni, kaj je.
  • Življenje nas uči, / nalog težavnih daje mnogo, / a red pod vsako nam nalogo / zapiše glas vesti.
  • Odkod mi znano Tvoje je ime? / Jaz kličem Te, da se mi razodeni, / jaz kličem Te, kot da si daleč kje, / in Ti si blizu mene, Ti si – v meni!
  • Grenka je življenja kupa, / ki jo mrzel dvom kali. / Kjer ni vere, kjer ni upa, / tam ljubezen ne žari.
  • Zato, ker hočemo drugače, / drugače vse, kot hoče Bog, / strahu in upa smo igrače.
  • …

 

zbira Marko Čuk

Misli m. Elizabete Kremžar

Napisal Marko na . Objavljeno v Misli po avtorjih. Ni komentarjev na Misli m. Elizabete Kremžar

m. Elizabeta Kremžar (Ivana), redovnica uršulinka, pesnica in pisateljica, * 17. april 1878, † 14. marec 1954.
  • Mati, svetuj nam na zemeljski poti, / strma je, težka, korak negotov; / preko nevarnosti naj nam pomaga / tvoja beseda in tvoj blagoslov.
  • Mati moja, venec pletem, / venec rož za tvoj oltar, / belih, rdečih, žarno zlatih / zvijem venec, tebi v dar.
  • Velika noč me gleda dol z razpela. / Ne vidim več krvi, globo­kih ran, / ne vidim krone trnove krog čela, / kot sonce zdaj žari odprta stran.
  • Soncu nisi dal srca, / ognja si mu dal, da sveti, / zate more le goreti, / a ljubiti te ne zna. // Meni pa si dal srce, / živo, žarko in čuteče – / višek to je moje sreče – / naj gori, gori za te!
  • Kam bi nesla svojo solzo, / kam izlila vzdih globok? / Z Materjo trepečo, solzno / laže nosi križ otrok.
  • Moj Ideal! / Ljubezen v očeh, / na čelu krepost, / na ustnih modrost / in v srcu svetost.
  • Ne vidim tvoje blage roke, / a ti si tu, srce te zre, / saj ni noči tako globoke, / da je ljubezen ne predre.
  • O mati! Kako iznajdljiva, kako je globoka / ljubezen tvoja za srečo otroka!
  • Zlate rože, o Marija, / v tvoji kroni naj žare! / Hrepenenje po nebesih, / Mati, v moje vlij srce!
  • Naj bo karkoli! Darove vzemi , / bridkost in srečo hvaležno objemi: / tako v kroni bodeči / kot v tihi sreči / je Bog.
  • Kristus, tvoja tiha ječa / vseh odpovedi je priča – / Le v odpovedi je sreča, / žrtev dušo poveliča.
    …

zbira Marko Čuk

Misli bs. Danijela Halasa

Napisal Marko na . Objavljeno v Misli po avtorjih. Ni komentarjev na Misli bs. Danijela Halasa

bs. Danijel Halas, duhovnik in mučenec za vero, * 24. junij 1908, Črenšovci, † 16. marec 1945, Hotiza.
  • Noben duhovnik ne mora vsaditi v rahla tla otroškega srca seme vere tako globoko in uspešno kakor mati. Nobeno duhovniško delo ne more dati toliko uspeha, kakor lahko storijo starši z dobrim zgledom in molitvijo.
  • Bog je vsakemu človeku dal starše, da ga varujejo, branijo, hranijo in vzgajajo. Oče in mati morata biti otrokom močna opora. To bosta, če bosta sama dovolj krepostna in dobro vzgojena.
  • Človek po svoji naravi z vso silo beži pred trpljenjem, toda z ravno tako hitrostjo beži trpljenje za človekom, celo hitreje, da ga dohiti. Ni mogoče pobegniti.
  • Pred dva tisoč leti je prišel Gospod v Betlehem in znova prihaja vsako leto, vsak dan v svoj novi Betlehem, v Sveto rešnje telo in iz njega v srce vsakega kristjana, ki je dobre volje.
  • Kakor vsaka rastlina najbolje uspeva v tisti zemlji, ki ji nudi pogoje, potrebne za njeno rast, tako tudi človek ne napreduje v vsakem poklicu, temveč ima samo en poklic, ki mu ga je Bog določil.
  • Mi moramo postati svetu blagovest. Ne samo z besedo; dejanja, življenje mora biti kakor kvas, ki bo prekvasilo svet.
  • Od družine je odvisno, kakšni so ljudje. Dobre družine dajo dobre ljudi, slabe družine slabe ljudi. Tako učijo, pišejo in to vidimo tudi mi sami.
  • Starši so dolžni otrokom pomagati, da odrastejo in se vzgojijo za cilj, ki je otroku namenjen od Boga in narave.
  • Bog, ki dobro ve, v katerem poklicu človek najlažje doseže svoj končni cilj, je dal človeku posebne duševne in telesne sposobnosti, ki mu koristijo samo v tem poklicu.
  • Ljudje vse premalo razumejo, da je nemogoče ostati Bogu po volji, obenem pa jesti s prepovedanega drevesa. Dostikrat tako delajo, kakor bi hoteli eno roko ponujati Bogu, drugo pa hudiču.
  • Če je cvetje lepo in ga slana ne ožge, potem bo tudi sad obilen in zdrav. Če pa se cvetje pokvari, je pokončan tudi sad. Podobno je tudi v življenju.
  • Ne smemo se dati od nikogar zapeljati, da bi si obuli tisto, kar drugim bolj ugaja, temveč tisto si moramo obuti, kar nam samim bolj ustreza, ker bomo mi sami hodili in ne drugi.
  • Kako globoko je v človekovo naravo vsajeno teženje po družinskem življenju! Blagoslovljena družina je vrelec neizmerne zemeljske sreče.
  • Noben duhovnik ne more vsaditi v rahla tla otroškega srca seme vere tako globoko in uspešno kakor mati. Nobeno duhovniško delo ne more dati toliko uspeha, kakor lahko storijo starši z dobrim zgledom in molitvijo.
    …

zbira Marko Čuk

Misli Jožefa Pogačnika

Napisal Marko na . Objavljeno v Misli po avtorjih. Ni komentarjev na Misli Jožefa Pogačnika

Jožef Pogačnik, ljubljanski nadškof, metropolit, * 28. september 1902, † 25. marec 1980
  • Bolj kot demokratičnost je treba v Cerkvi poudarjati bratstvo. Najvišji zakon v Cerkvi pa je ljubezen.
  • Mladina je bodočnost. Verna mladina bo ohranila vero za bodoče rodove. Verna mladina bo v množici mladega rodu pač majhna čreda, o kateri je govoril Kristus; ta mala čreda ima in bo imela nalogo, da je kvas za druge vernike.
  • Velike reči zorijo v tihoti. Vaše klene osebnosti se bodo skovale v ponižnem prizadevanju za lastno notranjo rast, ki mora dozoreti do možate zrelosti. Pripravljajte se na to, da bo vsak izmed vas na svojem bodočem mestu dosleden pričevalec za evangelij.
  • Živimo v Marijini dobi. Zato je gotovo, da Bog hoče dati Jezusa današnjemu svetu zopet po Mariji, kakor ga je nekoč pripeljal na svet po Mariji.
  • Smo v božjih rokah in to so dobre roke in mi vemo, da bo Bog vodil svet tako, kakor je najbolje za njegovo slavo in blagor stvari.
  • Vzel si, Kriste, glasno bol, / v svojih rokah jo obrnil – / pa jo zopet meni vrnil – / kakor prt Veroniki.
  • Varuj, Bog, me zdaj oblaka, / ki bi notranjo mi luč zakril. / Srce moje le na to še čaka, / da se čas bo v večnost mi prelil, / v večnosti pristan / čoln moj je naravnan.
  • Narod mora najprej sebe poznati, šele potem se more sebe zavedati. Zato ni dovolj, da naša narodna svojstvenost v nas podtalno živi, ampak živeti mora zavedno. Šele potem bomo narod-mož in ne narod-otrok, ki težkih časov ne preživi.
  • Križ, molitev, odpoved, pokora so bistvene sestavine krščanstva; kjer teh vrednot ni ali so prisotne le površno, se zamajejo temelji naše vere.
  • Kako je to, da si prav ti, Marija z Brezij, v vseh srcih? Ti edina, kjer se spočije, kdor govori slovensko. Da, prav zato, ker si naša, naša, naša. Kdor ve, kaj je naše, ve, da si ti naša.
    …

 zbira Marko Čuk

Misli Martina Luthra Kinga

Napisal Marko na . Objavljeno v Misli po avtorjih. Ni komentarjev na Misli Martina Luthra Kinga

Častiti Martin Luther King mlajši, ameriški baptistični duhovnik in borec za državljanske pravice, * 15. januar 1929, Atlanta, Georgia, ZDA, † 4. april 1968, Memphis, Tennessee.
  • Pogum in strahopetnost si nasprotujeta. Pogum je notranja odločenost človeka, ki stopa naprej kljub oviram in strah vzbujajočim položajem. Strahopetnost je ponižna vdaja pred okoliščinami. Pogum poraja ustvarjalno samouveljavljanje. Strahopetnost ustvarja uničevalno samozanikanje.Najvišja izmed vseh kreposti je ljubezen … Razorožena ljubezen je najmočnejša sila na svetu.
  • Če se naši dnevi zmrače in so naše noči temnejše od najgloblje polnoči, pomislimo vselej na to, da je na svetu velika odrešujoča Moč. To je Bog.
  • Bog je vsemogočen. Lahko nam pokaže pot tam, kjer ne vidimo izhoda. Mračni včeraj lahko spremeni v svetel jutri.
  • Ne razlikujemo med pravičnikom ali krivičnikom, temveč med pravičnostjo in nepravičnostjo. Mi sicer sovražimo nepravičnost, vendar ljudi ljubimo, tudi če narede krivico.
  • Nekateri še gledajo na križ kot na oviro, drugi ga imajo za norost, jaz pa sem bolj kot kdajkoli prepričan, da je križ Božja moč za rešitev družbe in posameznika.
  • Za preštevilne kristjane se versko življenje omejuje na nedeljsko praznovanje brez vsakršne povezave s ponedeljkom.
  • Najsilnejša moč v boju za ljudi je trpljenje. Nezasluženo trplje­nje je odrešenje. V trpljenju se skriva silna, preobraževalna moč.
  • Bog zna najti izhod iz brezizhodnosti. On spreminja včerajšnjo temo v jutrišnjo svetlobo in končno v žareči dan večnosti.
  • Za to, da se nas polaste velike skrbi, ni vzrok njihova velikost, ampak velikost naše nevere.
  • Ljubezen je edina moč, ki more sovražnika spremeniti v prijatelja.
  • …

 zbira Marko Čuk

Misli Tarasa Kermaunerja

Napisal Marko na . Objavljeno v Misli po avtorjih. Ni komentarjev na Misli Tarasa Kermaunerja

Taras Kermauner, literarni zgodovinar, filozof, esejist, kritik, dramaturg, * 13. april 1930, † 11. junij 2008
  • Cerkev ni le družba, ni le ena od družbenih skupin. Cerkev je v svojem zakramentalnem delu božje telo, prenašalka božje resnice. Biti v takšni Cerkvi, je biti na sledi Boga.
  • Uboštvo je z evangeljsko krščanskega gledišča najgloblja resnica človeka, saj se človek ne more odrešiti sam.
  • Krščanska vera uči, da je ljubezen do sočloveka enako močna božja zapoved kot ljubezen do Boga; da se ni mogoče odrešiti le z ljubeznijo do Boga in zunaj ljubezni do človeka.
  • Kristjan čuti blaženost, če zazna, da deluje Sveti Duh tudi v njegovem sočloveku, ki s tem postaja njegov brat v Gospodu.
  • Kristus ni navzoč le v tabernaklju, v hostiji, ampak povsod, v vsem stvarstvu kot oseba; v duši vsakogar in se mu je zmerom mogoče odpreti.
  • Krščanstvo je širokogrudno: dopušča drugega kot drugega, a mu postavlja ‘nasproti’ svojo misel, v katero ne le veruje, ampak jo obenem čim bolj ustrezno umsko utemeljuje.
  • Človek ni srečen, če nima občutka, da je na svetu, v okolju dobrodošel, da nima svojega doma… Kristjan pa ve, da so vsi domovi vprašljivi, začasni, krhki in lomljivi, če ne stoji za njimi Bog. Šele prek Boga postane lahko svet kar koli v svetu za človeka dom, domačno.
  • Dostikrat se mora človek odločiti za ustvarjalni nemir, za trpljenje, celo se pripraviti na žalost, na obup, ki bo sledil pravilni odločitvi, kot se je to zgodilo Jezusu, ki je postal zaradi sledenja pravemu povsem osamljen.
  • Otrok je oseba, ki še čuti, da je božja; da obstoji Bog. Zato mora kristjan do smrti gojiti svojo otroškost do sveta, do ljudi, do Boga otroškost kot dobroto, kot ponižnost, kot hvaležnost, kot veselje, kot odprtost….
  • Pri človeku se vzgoja za čim bolj učinkovito življenje dopolni z vzgojo za Boga. Za to vzgojo pa skrbi predvsem krščanski nauk.
  • Človek z božjo pomočjo ustvarja umetnost. Več ko je v njem in v nji Boga polnosti smisla stvarstva pomembnejše, resničnejše je njegovo delo.
  • Ljubezen je predvsem soodreševanje; je milostni trud – požrtvovalnost – ene osebe, da stori kaj dobrega za drugo osebo, kaj takega, kar bo pripomoglo k njeni odrešitvi.
  • Če se človek odpove Bogu, se odpove delu sebe; najboljšemu delu, tistemu, ki ga utemeljuje.
  • Tudi v tem je Božja ljubezen do ljudi: zmerom se najde kje kak Noe ali prerok ali svetnik, ki ohrani stik človeštva z Bogom, ko se zdi, da je že vse izgubljeno.
  • Otrok potrebuje svobodo, saj se brez nje ne more razvijati; brez nje ne more odkriti poti k Bogu in k sočloveku kot ljubezenskemu bitju. Otroku je cilj Bog, ki je utelešen v sočloveku.
  • Kot ljubezen je krščanstvo drža srca, dobrote do drugega, usmiljenja, odpuščanja, upanja, vere. Vendar pa te bitnosti ne ukinejo uma.
  • Pristna krščanska etika je v službi odreševanja, tj. vzbujanja upanja v vstajenje od smrti, krepitve vere v onkrajno zasidranost božje resnice, ljubezni do izgubljenega sinu, do zablodele ovce, do grešnikov.
    …

 zbira Marko Čuk

Misli Francoisa X. Nguyena Van Thuana

Napisal Marko na . Objavljeno v Misli po avtorjih. Ni komentarjev na Misli Francoisa X. Nguyena Van Thuana

François-Xavier Nguyên Van Thuán, vietnamski kardinal, * 17. april 1928, Huê, † 16. september 2002.
  • Iščeš prijatelja, ki bi te tolažil, nekoga, ki bi blažil tvojo osamljenost. Zakaj ne bi iskal prijatelja, ki te nikoli ne bo zapustil in ki ti bo vedno blizu, kjer koli boš?
  • Za kristjane ljudje ne umrejo. Vsi naši rajni živijo. So udje Kristusovega telesa, prav kakor mi. V veri smo med seboj povezani.
  • Umetnost gostoljubja lahko postane apostolat gostoljubja. Živite tako, da bo vsak, ki obišče vašo družino, želel živeti tako kot vi.
  • Nikoli ne zaničuj svojega bližnjega, ki je morda padel. Če si zdržal do zdaj, je bilo to po Božji milosti. Pazi: jutri boš lahko ti sam še huje padel kakor on!
  • Družina mora biti vir svetlobe, ki razsvetljuje temo sveta. Ko bi le bilo več družin takšnih, bi svet postal ena velika, srečna družina, polna svetlobe in upanja.
  • Ne hlini, da si ponižen, ko odkloniš neko funkcijo; ponižnost ni izgovor za izogibanje dolžnosti izročitve Bogu, tudi če bi izročitev tvegala polomijo in nemilost v očeh sveta.
  • Naučiti se moramo zahvaljevati se drug drugemu: kdor prejme, ker je prejel ljubezen in pomoč, kdor daje, ker ima veliko priložnost za rast v ljubezni.
  • Ko bi vsi drugi govorili: »Ta človek je zate prava pokora!«, reci: »Ta človek je orodje, ki ga Bog uporablja za to, da bi me preoblikoval.«
  • Človekova sreča ne izvira iz bogastva ali družbenega položaja, ampak iz ljubezni, ki je vsebina njegovega življenja.
  • Bog ti je dal ljubečo nevesto ali ženina in lepe otroke, da bi vama pomagali, da postaneta sveta. Kaj si napravil iz tega?
  • Človek, kateremu malo zadostuje, je zadovoljen, saj misli, da ima dovolj. Kdor mnogo potrebuje, je zelo nesrečen, saj vedno živi v prepričanju, da živi v pomanjkanju.

 

zbira Marko Čuk

Misli Janeza Janeža

Napisal Marko na . Objavljeno v Misli po avtorjih. Ni komentarjev na Misli Janeza Janeža

Janez Janež, zdravnik in kirurg, * 14. januar 1913, † 11. oktober 1990
  • Ne iščem ne denarja ne slave ne priznanja. Reven sem bil in revno hočem živeti. Res se mi smejejo lepe plače, ki mi jih ponujajo razne bolnišnice. Kaj mi bo koristil denar, ko bom umrl? Za sedaj pa bo že Bog poskrbel, o tem sem prepričan.
  • Ni na svetu denarja in časti, da bi zapustil svoje bolnike, ki so moj raj, ker sem v njem popolnoma srečen, če se na tem svetu lahko kdo srečen imenuje. Vem, da nisem nikdar pred člo­vekom padel na kolena, to storim le pred Bogom. Zato mi je Bog naklonil čast, da smem tako dolgo delati v misijonih…
  • Najlepše v življenju vsak človek sam zase hrani in tega je na moji dosedanji življenjski poti ogromno! Moje življenje je tu in za bolnike. Za prihodnost imam samo eno željo: med delom bi rad naredil tisti veliki korak z zemlje v večnost.
  • Pisati o meni zaradi odlikovanja “dober človek”? Ali ni žalostno za človeško raso, da mora taka imenovanja dajati? Ali je svet tako hudoben, da je treba med nami iskati dobre ljudi in jih odlikovati?
  • Moje življenje je delo, moje največje odlikova­nje so številni bolniki, ki me iščejo in upajo, da jim bom v nesre­či lahko pomagal. Oni so moje največje osebnosti in največje odli­kovanje – videti nasmejane zapuščati bolnišnico.
  • Da sem živ, se moram Bogu zahvaliti in mislim, da se za ta dar najlepše oddolžim s svojim delom za najbolj potrebne v nesreči. Znašel sem se na cesti, a imel sem dvoje: lep poklic ter vero v Boga.
  • Sem kirurg in drugega ne znam. Za to bom dajal odgovor Bogu. Napravim vse, kar mi zdravniška veda in praksa narekujeta, nato pa prepustim Bogu, da on ozdravi; šele potem molim rožne vence. Jih vidite, koliko jih imam tam na kljuki, molkov? Življenje je najvišji zakon! Tudi v operacijski sobi.
  • Svoboda ne bo pretveza za sebičnost, ki je korenina krize, razprtij in sovraštva, temveč ozračje, v katerem bomo drug drugega prehitevali v dobrem in si služili v ljubezni.
  • Brez priznavanja Boga ni priznavanja človeka, človekoljubnost se rojeva in krepi v ljubezni do Boga.
  • Dvakrat mi je bilo podarjeno življenje. Kar ga še imam, ga bom dal misijonom. Moja mama si je zelo želela, da bi postal duhovnik, bo pa vesela, da bom misijonski zdravnik.

zbira Marko Čuk

Misli Dietricha Bonhoefferja

Napisal Marko na . Objavljeno v Misli po avtorjih. Ni komentarjev na Misli Dietricha Bonhoefferja

Dietrich Bonhoeffer, nemški teolog, pastor in antinacist, * 4. februar 1906, Breslau, Nemško cesarstvo, † 9. april 1945, Flossenbürg,
  • Cenena milost je oznanjevanje odpuščanja, ne da bi zahtevali spokornost, krščevanje brez cerkvene discipline, obhajilo brez spovedi, odveza brez osebne izpovedi.
  • Cenena milost je milost brez hoje za Kristusom, milost brez križa, milost brez živega in učlovečenega Jezusa Kristusa.
  • Odraščali smo v izkušnji naši staršev in dedov, da človek more in mora načrtovati, graditi in oblikovati svoje življenje sam osebno, da bo življenje imelo neki cilj, za katerega se človek mora odločiti in ga potem mora in more z vsemi močmi doseči.
  • Osvoboditev je v bolečini, kolikor izročimo svojo pravico v bož­je roke. V tem pomenu je smrt krona človeške svobode.
  • V moji notranjosti je tema, toda pri tebi je luč; jaz sem sam, toda ti me ne zapustiš; prestrašen sem, toda pri tebi je pomoč; nemiren sem, toda pri tebi je mir; v meni je zagrenjenost, toda pri tebi je potrpežljivost; jaz ne razumem tvojih poti, toda ti poznaš mojo pot (iz molitve za tovariše v zaporu o božiču 1943).
  • Božje veselje je šlo skozi revščino jaslic in skozi stisko križa, zato je nepremagljivo in nezadržno.
  • Nihče nima Boga tako, da mu ga ne bi bilo več treba pričakovati. Vendar pa ne more čakati na Boga nihče, ki se ne zaveda, da Bog že dolgo čaka nanj.
  • Ponavadi se v življenju sploh ne zavedamo, da človek neizmerno več prejme kot pa daje in da šele hvaležnost življenje obogati. Zlahka precenjujemo pomembnost svojega delovanja glede na to, da smo postali to, kar smo, po zaslugi drugih.
  • Vsak dan moramo sprejeti, kakor da je zadnji, a ga preživeti z vero in odgovornostjo, kakor da bi bila pred nami še velika prihodnost.
  • Bog je tako velik, da zanj ni ničesar, kar bi bilo premajhno.
  • Življenju dajeta pravo usmerjenost spoštovanje preteklosti in čut odgovornosti za prihodnost.
  • Boga moramo spoznati v središču življenja, ne pa šele na meji svojih zmožnosti.
  • Kristjan ni kristjan zaradi kakšnega verskega dejanja, ampak zaradi udeleženosti pri Božjem trpljenju v življenju sveta.
  • Prva usluga, ki smo jo dolžni bližnjemu, je, da ga poslušamo. Kdor ne zna poslušati brata, prav kmalu ne bo znal več poslušati Boga. Tudi pred Bogom bo vedno govoril on.
  • Ne moreš biti zares član skupnosti, dokler se nisi naučil biti sam.
  • V naših srcih je dovolj prostora le za eno vdanost in zvesti smo lahko le enemu Gospodu.
  • Spoštovanje preteklosti in odgovornost pred prihodnostjo navdihujeta pravilen odnos do življenja v sedanjosti.
  • Biti bližnji ni opredelitev drugega, marveč zahteva, ki je name usmerjena. Sleherni trenutek in v vsaki okoliščini sem izzvan k posluhu in delovanju … Prisluhniti moram in ukrepati; drugemu moram postati bližnji.

zbira Marko Čuk