Avtor: marko

»Le pomislite, koliko koristi imate od sadja. Vživajte surovega ali kuhanega, vselej vam veliko odrine. Če ga posušenega shranite, vas ob hudi letini varuje lakote. Če ga v mesto prodate ali mošt iz njega stlačite ali pa žganje iz njega skuhate, vam bo veliko zaleglo in vam dohodke povečalo. Lepo sadje nas tedaj razveseljuje, nam k živežu pomaga, nam premoženje povečuje in nas ob hudi letini lakote varuje. Prizadevajte si tedaj, kmečki gospodarji, vse pripravne prostore z žlahtnim drevjem zasajati, ker boste od tega sami velik dobiček vživali, vaši otroci pa vam bodo hvaležni in še po smrti bodo radi za vas molili.« Tako je po lastnih izkušnjah zapisal duhovnik Franc Pirc v uvodu svoje knjige Krajnski vertnar (1830), prve slovenske knjige o sadjarstvu. V prvi polovici svojega dolgega življenja je deloval kot duhovnik in umni sadjar v domovini, nekaj krajšo drugo polovico pa je posvetil misijonskemu delu med ameriškimi Indijanci, kamor ga je privabil zgled junaškega misijonarja Friderika Baraga. Oznanjal jim je evangelij in jih skušal tudi gospodarsko dvigniti.

 “OČE UMNE SADJEREJE NA KRANJSKEM”
Rodil se je 20. novembra 1785 v Kamniku, osnovno izobrazbo je dobil pri tamkajšnjih frančiškanih, srednjo šolo pa je pod francosko Ilirijo obiskoval v Ljubljani. Valentin Vodnik ga je navdušil za materni jezik in pesnikovanje. Po končani srednji šoli (1810) je študiral bogoslovje in bil 13. marca 1813 posvečen v duhovnika (duhovnika sta bila tudi njegova mlajša brata Janez in Simon). Nekaj mesecev je bil kaplan v Šmartinu pri Kranju, zatem sedem let vikar v Beli Peči (župnija Kranjska Gora). V letih strašne lakote 1816 in 1817, ki je posebno prizadela Gorenjsko, je Pirc spoznal, kaj pomeni sadje v ljudski prehrani. Kot župni vikar v Pečah pri Moravčah (1820–1830) je prepotoval Kranjsko in sosednje dežele, da bi se poučil o gojitvi sadnega drevja in vinske trte. Na cerkveni zemlji je uredil drevesnico ter posajal jabolčne in hruškove pečke in orehe. Kmetom je brezplačno delil cepiče. Leta 1830 je izdal prvi del svoje knjige Krajnski vertnar, ki je z drugim delom doživela več izdaj. V Podbrezjah na Gorenjskem je služboval samo pet let (1830–1835), a je zapustil trajne spomenike svoje dejavnosti. Takoj je uredil obsežno drevesnico, iz katere je oddajal po 8000 drevesc letno. Iz nje so še desetletja kasneje zalagali zasebne, župnijske in šolske drevesnice na Kranjskem. Sezidal je novo župnišče in na travniku pod njim zasadil velik sadovnjak. Njegov sadni izbor je štel nad 700 sort. Naročal je: »Vsak učitelj mora biti sadjar in poklican, da napredne zamisli o sadjarstvu širi na deželi in uči kmete.« S svojim delom in s svojimi spisi si je prislužil naziv “oče umne sadjereje na Kranjskem”.

ZA BARAGOM MED AMERIŠKE INDIJANCE
Misijonska poročila, katera je dunajski Leopoldinski družbi pošiljal Friderik Baraga, ki je odšel v misijone leta 1831, in njegova pisma so Pirca tako prevzela, da je sklenil iti po njegovih stopinjah, čeprav je bil že v petdesetem letu. Odpovedal se je župniji, razprodal in razdal je vse svoje reči in 16. junija 1835 zapustil domovino, na ameriška tla je stopil 4. septembra. Odšel je v Detroit k škofu Reseju, ki ga je namenil za pomočnika Baragu v pokrajinah ob Velikih jezerih. Zaradi hudega mraza ni mogel do njega, zato je svoje poslanstvo začel na misijonski postaji La Croix. Med Indijanci je delal s pomočjo tolmača, kmalu pa se je naučil njihovega jezika, tudi s pomočjo dotedanjih Baragovih indijanskih spisov. V njegovem delovanju je bil na prvem mestu pouk v veri, ustanavljanje misijonskih postaj, gradnja cerkva in šol ter prizadevanje za človeški dvig Indijancev. Pirčevo misijonsko delovanje v Ameriki obsega dve obdobji: od 1835 do 1852 v pokrajini ob gornjem delu Michiganskega jezera in od 1852 do 1873 v Minnesoti. Leta 1837 je odpotoval v Le Point k Baragi, katerega je škof Rese postavil za generalnega vikarja za misijone med Indijanci in takrat sta se slovenska misijonarja prvič srečala v Ameriki. Leta 1851 je bila v Minnesoti ustanovljena škofija St. Paul. Pirc se je takoj ponudil, da pride pomagat kot misijonar za Indijance in škof mu je izročil v upravo severni del Minnesote. O svojem delu je pridno poročal v domovino in njegova pisma so objavljala razna glasila, predvsem katoliški list Zgodnja Danica. Leta 1864 je obiskal domovino, da bi pridobil nove sodelavce. Odzvalo se je 16 mladih misijonarjev, med njimi Jakob Trobec iz Polhovega Gradca, ki je kasneje postal tretji škof v škofiji St. Cloud. ‘Oče’ te škofije in mesta z enakim imenom je bil naš misijonar.

INDIJANCI SO MU PRAVILI “DOBRO SRCE”
Po teh letih delovanja v Minnesoti je izdal nemško knjigo Indijanci v Severni Ameriki (1855), ki ima tri dele: v prvem opisuje življenje staroselcev plemen Otava in Očipve, v drugem popisuje zgodovino pokristjanjevanja staroselcev, v tretjem pa opis lastnega misijonskega dela. Indijancem je ne le oznanjal evangelij, ampak se je tudi trudil, da bi jih iz nestalnih lovcev in ribičev naredil za poljedelce in obrtnike. Sam jih je učil obdelovati zemljo, jim preskrboval razna semena, začel v veliki meri saditi krompir, ki se je dobro obnesel in je postal glavna hrana. Seznanjal jih je tudi z živinorejo. S tem je pripomogel, da so se ustalili v nekem kraju in bivali v hišah namesto v šotorih. Razumel se je tudi na zdravilstvo. Ob epidemiji črnih koz leta 1846 je v misijonski postaji Arbre Croche cepil okoli 900 Indijancev. S takim prizadevanjem si je pridobil njihovo zaupanje, nakopal pa si je sovraštvo belih, zlasti trgovcev in vladnih agentov, ki so z žganjem zastrupljali Indijance, da bi zasedli njihovo zemljo. Indijanci so mu pravili Dobro srce.
Leta 1871 se je moral zaradi starostnih težav, predvsem hudo opešanega vida, umakniti z misijonskega polja. Odločil se je za vrnitev v domovino. V Ljubljano je prispel 3. oktobra 1873. Avstrijske oblasti so mu določile pokojnino, kakršna je pripadala upokojenim župnikom. Prve mesece je preživel kot gost frančiškanov v domačem Kamniku, potem pa se je naselil v ljubljanskem stolnem župnišču, od koder je vsak dan hodil maševat v stolnico. Umrl 22. januarja 1880 v 95. letu življenja. Leta 1892 so prebivalci mesta Rich Point glasovali za preimenovanje v Pierz v spomin na Franca Pirca, ki je poleg Barage in Knobleharja najbolj markantna osebnost naše misijonske zgodovine.

S. Čuk, Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2020), 88-89.

(ob obletnici) »V jeziku je skrit lep kos narodne zgodovine. Iz jezika se dajo spoznati narodne prosvetne razmere in tvarna ter duhovna izobrazba. Narod, ki je sam ustvaril prosvetne naprave, jim je dal tudi svoje izraze. Če jih je dobil od tujega naroda, je sprejel z njimi navadno tudi tuje izraze. (…) Po jeziku se sodi kulturno stanje naroda. Čim večje je število tujih izrazov v kakem jeziku, tem večji je bil vpliv tuje omike. Tuje besede v jeziku so torej znamenje narodne siromaščine. Če mora narod za prosvetne predmete ali vrednote jemati tuje izraze, je znamenje, da kulture ni imel ali pa da je jezik tako uboren, da nima izrazov za te vrednote. Mogoče je seveda tudi to, da narod ne spoštuje svojega jezika in brez potrebe sprejema tuje izraze.« Tako je v svoji obravnavi Kako izgubljamo besede (1942) zapisal jezikoslovec Anton Breznik (1881–1943), duhovnik, profesor slovenščine na prvi slovenski gimnaziji v Šentvidu. Ko se je pripravljal na svoj poklic, je študiral tudi dela Frana Miklošiča, ki so ga sodobniki imenovali »največji slovničar 19. stoletja«.

 20. novembra 2023 mineva 210 let od rojstva dr. Frana Miklošiča, jezikoslovca svetovnega slovesa.  – Rojstna hiša v Radomerščaku pri Ljutomeru. – Spominska plošča na rojstni hiši.  

OD PRLEKIJE DO CESARSKEGA DUNAJA
Fran Miklošič je bil sin Prlekije, deželice bistrih ljudi, ki obsega vzhodni del Slovenskih goric ter Ptujsko in Mursko polje. Rodil se je 20. novembra 1813 na Radomerščaku, vasici južno od Ljutomera, središča Prlekije. Ko mu je bilo šest let, se je družina preselila v Ljutomer, kjer je imel oče gostilno in trgovino. Ljudsko šolo je obiskoval v Ljutomeru. Stric Martin, župnik v Središču ob Dravi, je nagovoril starše, da so nadarjenega sina dali na gimnazijo v bližnji Varaždin, po dveh letih pa v Maribor, kjer je leta 1830 maturiral. Bil je izredno nadarjen. Odlikoval se je zlasti v jezikih. Po maturi je šel študirat pravo in modroslovje v Gradec, tedaj kulturno središče štajerskih Slovencev. Veliko se je družil s svojim rojakom Stankom Vrazom, kasnejšim ilirskim pesnikom. Po končanem študiju prava (1836) se je posvetil filozofiji in dosegel doktorat. Ker ni dobil mesta rednega profesorja filozofije v Innsbrucku, je jeseni 1838 prišel na Dunaj, in sicer z velikim jezikoslovnim znanjem. Poznanstvo s Kopitarjem se je razvilo v trdno prijateljstvo. Miklošič je bil Kopitarjev učenec, kot jezikoslovec pa je svojega učitelja daleč prekosil. Kopitar ga pridobil, da je maja 1844 postal njegov naslednik v dvorni knjižnici. Za to mesto ga je priporočalo znanje klasičnih jezikov, sanskrta, večine evropskih in slovanskih jezikov. V viharnem letu 1848 je stopil v javnost kot predsednik novo ustanovljenega društva Slovenija. Leta 1849 je bila na dunajski univerzi ustanovljena slavistična stolica, ki jo je zasedel Miklošič, najprej kot izredni, nato pa redni profesor. Večkrat je bil dekan filozofske fakultete, leta 1854 pa rektor ugledne dunajske univerze. Leta 1852 se je poročil in za vedno ostal Dunajčan, vendar po srcu zaveden Slovenec. Njegovo plodno življenje se je izteklo 7. marca 1891. Na osrednjem pokopališču nekdanje cesarske prestolnice je našel svoje zadnje počivališče.

Primerjalna slovnica slovanskih jezikov. Miklošičevo temeljno delo. Na slovensko šolstvo je Miklošič vplival s svojimi Slovenskimi berili za srednje šole, ki so utrdila našo pisavo. – Miklošičev trg v Ljutomeru. –  Miklošičev park (s kipom) v Ljubljani.

MIKLOŠIČEVO RAZDOBJE SLAVISTIKE
Jezikoslovec France Bezlaj je ob 150-letnici rojstva Frana Miklošiča, ki ga imenuje največji slovenski jezikoslovec in najpomembnejši slavist, kar jih je doslej živelo, v slavistični reviji Jezik in slovstvo zapisal: »Brez nasilja lahko razdelimo dosedanji razvoj slavistike na tri okvirna razdobja. Prvo je bilo domoljubno zbirateljsko in je pripravljalo temelje. Iz tega časa poznamo imena kakor Dobrovsky, Kopitar …« Z razvojem jezikoslovnih ved sredi 19. stoletja se začenja v slavistiki drugo, Miklošičevo razdobje. Vseh 36 let svojega publicističnega delovanja je bil osrednja osebnost v stroki. Povezal je slavistiko s sodobnim jezikoslovjem in njegove izsledke je presajal na slovansko gradivo. Zajel je pri tem vsa področja, kamor je segala znanstvena misel, sam zbiral gradivo, ga sam analiziral in obdeloval do zaključnih sintez in nekatere so obveljale kar za sto let. Težko je verjeti, da je vse to zmogel en sam človek. Miklošičevih del je 34 samostojnih knjig v 44 debelih zvezkih, drugih spisov, ki so po večini izšli v raznih publikacijah avstrijske akademije, je po številu nad 100. Celotni zbrani spisi bi obsegali okoli petdeset knjig po petsto strani. Njegovo književno delo je obsegalo skoraj vse panoge slovanske filologije: slovnico, slovar, zgodovino, narodopisje … Tretje obdobje, ki je nastopilo za njim, se je posvetilo samo tistim problemom, pri katerih Miklošič ni razpolagal z zadovoljivim gradivom ali ga niso zanimali. Miklošič se je že kot študent prava in filozofije v Gradcu ukvarjal s slavistiko in bil v stikih s Kopitarjem. Ko je leta 1838 prišel na Dunaj, ga je Kopitar vzljubil kot sina, Miklošič pa je s svojimi deli pripomogel, da je bil Dunaj v njegovem času priznano slavistično središče. »Usoda ga je izbrala,« piše Bezlaj, »da je bil v pravem času pravi mož na pravem mestu.«

Univerza na Dunaju, kjer je postavljen tudi Miklošičev doprsni kip. Bil je večkratni dekan njene filozofske fakultete, leta 1854 pa celo rektor univerze. – Pokopan je na osrednjem dunajskem pokopališču.

NAJVEČJI SLOVANSKI JEZIKOSLOVEC
Po zaslugi Jerneja Kopitarja je Fran Miklošič maja 1844 dobil njegovo mesto v dunajski dvorni knjižnici. Že pred tem je opozoril nase s svojo temeljito in resno oceno Primerjalne slovnice Nemca Franza Boppa. Pokazal je na napake, ki jih je Bopp zagrešil, ker ni poznal slovanskih jezikov. Leta 1845 je v Leipzigu izšel njegov Etimološki slovar staroslovanskega jezika (z latinskim naslovom), ki vsebuje marsikatero še danes priznano etimologijo. Hvaležnemu spominu svojega učitelja Kopitarja, ki je umrl 11. avgusta 1844, je posvetil grško Življenje sv. Klementa Ohridskega. Ko je bila leta 1849 na dunajski univerzi osnovana slavistična stolica, je bil nanjo imenovan Miklošič. Že prvo leto je napisal za svoje študente tri učbenike in cerkvenoslovanski slovar. Dunajska akademija je leta 1848 razpisala nagrado za primerjalno slovansko slovnico. Miklošič se je takoj lotil dela in konec maja 1851 predložil svojo Slovnico slovanskih jezikov I–IV (Dunaj 1852–1875), ki je njegovo temeljno delo. V njej je najbolje in najobširneje obdelana stara cerkvena slovanščina, druge slovanske jezike primerja samo s staro cerkveno slovanščino, ne pa med seboj. V to primerjalno slovnico je vnesel več svojih drugih del. Drugo najpomembnejše Miklošičevo delo je Etimološki slovar slovanskih jezikov (1886), ki je še danes vsakemu slovanskemu filologu in jezikoslovcu neobhodno potrebna knjiga. Fran Miklošič je s svojimi deli vplival na razvoj slovenskega knjižnega jezika, zlasti po zaslugi Frana Levstika, njegovega zvestega učenca. Miklošičeva slovnica je bila pri nas razsodnica v slovničnih prepirih. Po njegovih učenih slovničnih delih so slovenskemu jeziku dajali knjižno obliko. Za razvoj slovenskega jezika in šolstva so pomembna njegova Slovenska berila za višje razrede srednjih šol, ki so utrdila našo pisavo. V svojem delu Slovanska knjižnica (1870) je pozval Slovence, »naj skrbijo za tisti jezik, ki ga jim je Bog dal«.

S. Čuk, Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (2023), 42-43.