V letu 2023 obeležujemo 100-letnico smrti pisatelja Ivana Tavčarja (+19. februar 1923). Zato je na pobudo Občine Gorenja vas – Poljane Ministrstvo za kulturo leto 2023 razglasilo za Tavčarjevo leto. Ob tem imamo priložnost, da pobliže spoznamo osebnost in delo enega najpomembnejših literarnih ustvarjalcev v obdobju realizma in politikov tedanjega časa na Slovenskem.
Dvorec Visoko, ki je bil Tavčarjev drugi dom, z umeščenostjo v osrednji del Poljanske doline predstavlja vstopno točko za celostno raziskovanje te kulturno, etnološko, obrtno in naravno bogate pokrajine, ki je bila skozi stoletja navdih mnogim umetnikom.
Občina Gorenja vas – Poljane je dejavno pristopila k obeležitvi Tavčarjevega leta. Skozi vse leto se bodo povezovali z različnimi akterji s področja kulture in znanosti, spodbudili so tudi druge ustanove v občini, da se pridružijo praznovanju. Želijo si dogodkov, ki bi imeli vsebinsko močno sporočilo in odmev v širšem slovenskem prostoru.
Eden izmed vidnejših je Ivan Tavčar, ki je Visoko in Poljansko dolino dvignil visoko, predvsem v literarne višave, saj le redkokdo ni vsaj slišal o Visoški kroniki in Cvetju v jeseni.
POLJANE NAD ŠKOFJO LOKO
Z Juretom Ferlanom, ki je bil ta dan moj vodič, sva zgodbo o Ivanu Tavčarju in dvorcu Visoko začela v Poljanah, pri pisateljevi rojstni hiši, kjer pred nekdanjo hišo stoji spomenik Ivanu Tavčarju, izdelan po načrtu še enega slovenskega velikana Jožeta Plečnika. Avgusta 1851 se je v kmečki družini rodil Ivan in živel tam vse do leta 1863, ko je začel šolanje na gimnaziji v Ljubljani. 
Od hiše sva se sprehodila do pokopališča na Poljanah, kjer je pokopana rodbina Kalanovih, ki je še kako povezana z dvorcem Visoko. Dvorec je do srede 17. stoletja pripadal različnim rodbinam, takrat pa je za skoraj dve stoletji in pol prešel v last rodbine Kalan.
VISOKO
Iz Poljan sva se nato odpravila proti dvorcu Visoko. Če bi imela na voljo več časa, bi se na to pot gotovo odpravila peš, saj po desni strani Poljanske Sore vodi do dvorca zelo lepa sprehajalna pot, ki v uri hoda povezuje Poljane in Visoko.
Dvorec Visoko se nahaja na desnem bregu reke Sore in ima zelo lep pogled proti cerkvi sv. Volbenka, ki stoji slabih 500 metrov visoko. Ta cerkev je prvič omenjena nekako v istem času kot dvorec Visoko, to je v 13. in 14. stoletju. 
Dvorec je posebej zaznamovalo lastniško obdobje že omenjene družine Kalan – od leta 1650 pa vse do konca 19. stoletja, ko je prešel v last Tavčarjev. V tem času se je na domačiji zamenjalo 11 lastnikov Kalanovega rodu. Kalani so se kot visoški gospodarji ukvarjali s kmetijstvom: poljedelstvom, živinorejo, gozdom, v 18. stoletju pa tudi s trgovanjem z vinom. To je bilo obdobje, ko je Kalanova hiša, lahko rečemo tudi kmečki dvorec, doživela vrh svojega razvoja, saj je poleg stanovanjske stavbe stalo obsežno gospodarsko poslopje, zraven pa je bil postavljen velik lesen kozolec – toplar. Vse te tri stavbe so tvorile zaključeno celoto in predstavljale višek kmečkega stavbarstva v tistem času.
IVAN TAVČAR IN VISOKO
Tavčar je na svoji pestri življenjski poti vedno ostajal povezan s Poljansko dolino. Potem ko je Kalanova rodbina po seriji tragičnih dogodkov izumrla, je leta 1893 pisatelj Ivan Tavčar od dediča Antona Kalana kupil posestvo Visoko.
Širši slovenski javnosti je Ivan Tavčar dobro poznan kot avtor novel, črtic, povesti in romanov, v katerih je prikazoval predvsem življenje v rodni Poljanski dolini. Ustvarjal je vse od srednješolskih let do pozne starosti, njegov ustvarjalni opus pa obsega več kot 40 umetniških del. Njegovi priljubljeni temi sta bili zgodovina in opisi življenja ljudi na podeželju.
Tavčar je na podstrešju dvorca našel staro okovano železno skrinjo, polno zapiskov in dokumentov o rodbini Kalan, ki mu je služila kot osnova za Visoško kroniko. Skrinja, ki je hranila visoški zgodovinski zaklad, je shranjena v Loškem muzeju, njeno repliko pa si je možno ogledati tudi v dvorcu Visoko.
Ivan Tavčar je dvorec in okolico uredil po svojih zamislih. Poskrbel je za parkovno zasaditev različnih, predvsem tujerodnih okrasnih dreves in grmovnic, na svojem posestvu je uredil prvo teniško igrišče na Slovenskem. Tako urejeno posestvo je družini Tavčar služilo za oddih in umik iz Ljubljane, kjer so živeli. Sem so v goste vabili tudi prijatelje. V tistem času je bilo počitnikovanje omogočeno le mestni gospodi, ki se je z druženjem kratkočasila ob ribolovu, sprehajanju, igranju tenisa in dobri hrani.
ISKANJE LASTNIKA IN IDENTITETE
Mnogo podobnih gosposkih zgradb in posestev je bilo uničenih v času med in po drugi svetovni vojni, veliko je bilo nacionaliziranih. Dvorec na Visokem je te pretrese relativno dobro prestal. Je pa temu sledilo obdobje nekaj desetletij, ko so se menjavali lastniki pa tudi ideje, kakšno vsebino dati dvorcu. Med drugim so bili v načrtu velik konjeniški center, šola za ravnatelje, turistični in kongresni center in še kaj. 
Od leta 1985 je bila lastnica dvorca občina Škofja Loka. Po delitvi te občine na manjše leta 1994 se je lastništvo dvorca razdelilo. Občini Gorenja vas – Poljane je pripadel 74-odstotni delež, v nadaljnjih letih pa je zaradi lažjega upravljanja odkupila še preostali delež, in tako leta 2016 postala edina lastnica dvorca na Visokem.
KORAK ZA KORAKOM
Prelomno je bilo leto 2012, ko so se začela izvajati prva obnovitvena in urejevalna dela. Očiščena je bila okolica dvorca ter delno obnovljeni vhodna veža in prvi notranji prostori. Zaveza je bila, da bodo vsako leto kaj dodali in obnovili – po dobrih desetih letih je pokazati in videti že marsikaj.
Danes je dvorec Visoko lično obnovljen: tako zunanjščina kot notranji prostori v pritličju, kjer se nahaja kavarna z letnim vrtom na dvorišču. Poleg kavarne so urejeni prostori, v katerih je na ogled postavljena stalna muzejska zbirka, ki prikazuje čas in življenje rodbine Kalan ter življenje in delo Ivana Tavčarja in njegove družine. Posebna zanimivost je še vedno delujoče Kalanovo ognjišče z napo iz 18. stoletja, na katerem lahko obiskovalcem pripravijo tople napitke ali jedi. Vse skupaj zaokroža skrbno urejena poročna dvorana, kjer po dogovoru pripravijo lep sprejem za mladoporočenca z dobrodošlico in nagovorom samega Ivana Tavčarja.
Poleg obnove stavb so v zadnjih letih poskrbeli tudi za ureditev širše okolice dvorca. Med drugim so naredili rekonstrukcijo travnatega teniškega igrišča, ki vsako leto v poletnih mesecih vabi na partijo tenisa. Izvedli so tudi oskrbo parka in s sečnjo odstranili poškodovana in odmrla drevesa ter jih nadomestili z novimi. Streljaj od dvorca na razglednem pobočju se nahaja grobnica rodbine Tavčar, ki si jo je pisatelj Ivan izbral za svoje zadnje počivališče.
Konec avgusta 2017 je bil objavljen Odlok o razglasitvi Ambienta Visoške in Debeljakove domačije na Visokem pri Poljanah za kulturni spomenik državnega pomena, s čimer je bil dvorec z okolico postavljen na najvišji nivo spomeniškega varstva pri nas. 
Kljub kopici opravljenega dela pa so smeli načrti tudi za naprej. V načrtu je projekt dokončne ureditve večnamenskega prostora za večje skupine v obokanem pritličju gospodarskega poslopja, potekajo tudi aktivnosti občine za postavitev pokritega mostu čez Poljansko Soro v bližini dvorca na lokaciji, kjer je nekoč že stal. S tem bi olajšali dostopnost do posestva. Pod kavarno se nahaja slikovita obokana klet, ki bo v kratkem urejena za obiskovalce.
VSEBINA DAJE PEČAT
Vsem obnovljenim prostorom je treba dati primerno vsebino, da zaživijo in so privlačni za obiskovalce.
Terjakov čaj
Gre za popolnoma naraven napitek, ki se ga pripravlja iz bezgovih jagod. Nabrane zrele jagode, ki jih je treba potrgati s pecljev, se dolgo, tudi po več dni, na zmernem ognju kuha, da iz njih izhlapeva tekočina. Kuhana zmes iz jagod se mora zgostiti, da je primerna za hrambo. Čisto na koncu nekateri zmesi za konzervacijo dodajo sladkor, ni pa to nujno. Po tem procesu je osnova za terjakov čaj videti kot gost med. Tega se potem v določenem razmerju vmeša v vročo vodo in nastane terjakov čaj, ki velja za ljudsko zdravilo. Pomagal naj bi pri prehladnih obolenjih.
Poleg že omenjene muzejske zbirke, kjer se lahko sprehodimo skozi različna obdobja življenja na Visokem, se na dvorcu trudijo tudi s prirejanjem različnih rednih ali občasnih dogodkov. O vsebini in ponudbi dvorca mi je več povedala vodja kavarne na Visokem Martina Ambrožič Tušar, ki je dejala, da se v prostorih dvorca izvajajo različne delavnice, ki potekajo čez celo leto. Tu so še literarni večeri, zelo dobro so bili sprejeti kulinarični večeri po vzoru Tavčarjevega menija ter s prikazom takratne meščanske in kmečke kulinarike. V toplejšem delu leta v parku organizirajo različne prireditve, kot so koncerti, gledališke predstave, tržnice in tematski dnevi. Redno mesečno vodenje po dvorcu je vsako drugo soboto v mesecu ob 10. uri.
Sogovornica Martina je predstavila tudi ponudbo kavarne na dvorcu, kjer so bili skrbni pri izbiri lokalnih ponudnikov, saj želijo tudi s svojo ponudbo obujati lokalno kulinarično dediščino.Tako ponujajo domače zeliščne čaje, edinstvena posebnost je njihov terjakov čaj, z okoliške kmetije jih oskrbujejo z domačimi buhtlji, ocvirkovco in drobnjakovo potico, na voljo so tudi slaščice, med njimi izstopajo posebej za dvorec narejene torte, poleti pa odličen sladoled.
Dvorec Visoko predstavlja slikovito izletniško točko, in kot sem dejal na začetku, zelo dobro izhodišče za raziskovanje zgornjega dela Poljanske doline. Tu se lahko odločimo za obisk še dveh znamenitosti, ki ju – tako kot dvorec – upravlja Zavod Poljanska dolina: rojstne hiše slikarjev Janeza in Jurija Šubica z muzejsko zbirko v Poljanah nad Škofjo Loko in impresivne velike podzemne utrdbe Rupnikove linije na Golem vrhu, katere obisk je posebno doživetje. Mimo dvorca poteka etapa občinskega kolesarskega kroga, nedaleč stran, čez bližnji Bukov vrh, pa je speljan tudi Pohodni krog občine Gorenja vas – Poljane.
Dvorec Visoko je zasijal v novi, vsebinsko avtentični podobi, ki s svojo ponudbo, za razliko od mnogih drugih dvorcev in krajev, kjer smo danes priča samo ruševinam, prinaša res pestro obogatitev za vse generacije.
M. Erjavec-J. Ferlan, Dvorec Visoko. Dvorec v poljanski idili: Na obisku, v: Ognjišče 2 (2023), 75-77.
Tako sta se vseeno imeli lepo, edino mesec je bil vedno predolg in morali sta stiskati. Bila je sama, oče deklice se je »pogreznil« v zemljo, ko mu je povedala, da je noseča. »Naredi splav!« ji je zabrusil. »Jaz hočem biti mati, ne morilka!« je zavpila nazaj. Tudi starši so ji pokazali vrata, češ: na vasi bodo s prstom kazali za teboj. »Krščansko smo te vzgajali, zdaj pa tole!« je bila ostra mati. Kasneje so se sicer pobotali, vendar nista pogosti zahajali k njim. Kar nekam so se odtujili. Tudi mala ni nič silila k dedku in babici, ki je nikoli ni objela. »A to je tole,« je rekla ob prvem obisku, kot da je otrok zaznamovan samo zaradi greha, ki ga je v zaslepljeni zaljubljenosti storila ona. Otrok ni bil nič kriv. Zato se je vsa posvetila svoji punčki in se je kar bolestno bala zanjo.
Znani francoski mislec René Girard je resnično odlično osvetlil eno izmed izredno pomembnih družbenih potez našega delovanja v povezavi z nasiljem, reševanjem notranjih konfliktov in s tem ponudil ključ za razumevanje človeške kulture (družbe). Girard preko pojava »grešnega kozla« prikaže, da v sodobnem času, v sodobni kulturi, temeljne konflikte in vprašanja rešujemo na povsem enak način, kot so to počeli naši predniki dolga tisočletja nazaj. Družba ni hotela sprejeti in priznati resnice – svoj obstoj je reševala in si ga zagotavljala preko mehanizma »grešnega kozla«. To pomeni, da družba ob stopnjevanju nasilja (psihičnega in/ali fizičnega) na nezavedni ravni izbere žrtev, ki jo lahko in dejansko tudi jo okrivi za nastalo krizo. Žrtvovanje žrtve je skupnosti ali družbi prinesla harmonijo, spravo in mir. Notranje napetosti so se sprostile.
