Avtor: Marko

ZAMETKI V STARI ZAVEZI
Postne vaje najdemo že v času Stare zaveze: v judovski in grško-rimski kulturi. Judje so sprva poznali le en dan posta; to je bil veliki jom kipur – spravni dan. Veljal je za najpomembnejši praznik in najsvetejši judovski dan. Praznovanje se še danes obeležuje s postenjem, ki traja 25 ur. Delo je v tem času prepovedano. Post je imel močan notranji pomen kesanja, notranjega spreobrnjenja in sprave z Bogom, saj so se Judje kesali za greh, ki jih je oddaljil od Boga. Veliki spravni dan je podrobno opisan v Levitiku (3 Mz 16). Zatem so se uveljavili še drugi postni dnevi, in sicer v spomin na babilonsko suženjstvo, žalovanje za porušenim templjem, obleganje Jeruzalema. V Novi zavezi se praznik dojema z novim pomenom. Kristus kot odrešenik za vselej preda sebe kot žrtev v odkup grehov vseh ljudi.

»Zakaj se postimo,
ti pa tega ne vidiš,
pokorimo svojo dušo,
ti pa tega ne veš?«
(Iz 58,3)

ČAS PREROKOV
V času prerokov – predvsem Jeremija in Izaija – se je post začel formalizirati, kar pa Bogu ni bilo všeč. Preroka opominjata ljudstvo in mu v imenu Boga oporekata. »Če se postijo, ne slišim njih vpitja: če darujejo žgalne in jedilne daritve, mi niso po volji« (Jer 14,12). Post, katerega osnovni namen je družbena pravičnost, kesanje in sprava z Bogom, je postal sam sebi namen, in kot pravi Jože Vogrin, tu tiči tudi razlog, da se Gospod ne zmeni zanj.
V tem času prerokov so Judje post razumeli na tri načine: kot znak pobožnosti, kot rotečo prošnjo Bogu in da so podkrepili svojo molitev, pa tudi kot žalovanje oz. spravno dejanje ter pokoro.
Post kot znak pobožnosti
Judje so poznali tudi nezapovedan post. Postili so se v znak pobožnosti, da bi se pripravili na srečanje z Bogom in se pred tem bolj odprli za Božje razodetje. Takšen je bil post Mojzesa, preden je na gori prejel plošči z zapovedmi (2 Mz 34). Podobno se je postil Elija pred srečanjem z Bogom na gori Horeb (1 Kr 19,8) ter Danijel pred svojimi videnji (Dan 9,3).
Post kot prošnja
Izraelci so dojemali post tudi kot prošnjo Bogu. To zasledimo pri Davidu, ko je prosil za sinovo življenje (2 Sam 12). S podobnim namenom so se postili tudi v Ninivah, kjer je prerok Jona zaukazal, naj se ljudstvo posti v upanju, da jih Bog ne bo pogubil.
Post kot žalovanje
Post je dojet tudi kot žalovanje in pokora. Tako so se zaradi žalosti ob Savlovi smrti postili prebivalci Jabéš Gileáda (1 Sam 31; 1 Krn 10) pa tudi David (2 Sam 1).

NOVA ZAVEZA
V Jezusovem času so se Judje v znamenje spokornosti postili ob ponedeljkih in četrtkih. To lahko zasledimo tudi v Lukovem evangeliju, kjer se farizej hvali, kako se redno posti dvakrat na teden (Lk 18,12). Takšno prakso postenja dvakrat v tednu prevzame tudi zgodnja Cerkev, pri tem pa se zavestno loči od judovstva, tako da izbere druge dni. V spominjanju na Jezusovo aretacijo in križanje si zato kot postna dneva izbere sredo ter petek. Gotovo je vsak že slišal tudi za post ob sobotah kot pripravo na nedeljo. Ta dan je razširjen še danes predvsem na zahodu, na vzhodu in v Španiji pa imajo za postni dan poleg srede in petka tudi ponedeljek.

Drugačnost posta
V Novi zavezi je odnos do posta drugačen od tistega, ki ga srečamo v Stari zavezi. Post je v Novi zavezi omenjen sedemkrat. Vsi trije sinoptični evangeliji poročajo, kako se je Jezus postil v puščavi pred javnim delovanjem (Mr 1,12-13; Mt 4,1-11; Lk 4,1-13). Prav tako trikrat beremo o nepotrebnosti posta za učence (denimo v Mr 2,18-20), dokler je Jezus med njimi. Na enem mestu pa so podana navodila za post. Gre za dejstvo, da je z Jezusovim prihodom post presežen. Hkrati s tem pa, kljub temu da ni več nobene obsodbe za tiste, ki so v Jezusu Kristusu (Rim 8,1), greh in smrt (še) ostajata. Kristusov prihod še ni dokončen. Dokler torej Kristus z vnovičnim prihodom ne uniči greha in smrti, bo post še kako potreben.

ZGODNJA CERKEV
Kristjani naj bi post dojemali kot pomemben dejavnik spokornih drž prve Cerkve. V povezavi z molitvijo se poudarjata obrnitev k Bogu in zdravilen značaj posta (Didahe 7,4). Najprej so se postili katehumeni pred prejemom prvega zakramenta. Post je bil pogoj za ponovno vključitev v skupnost ob pokori za velike grehe. Kmalu zatem pa se preprosto ljudstvo priključi katehumenom in se tudi samo s postom pripravlja na veliko noč. Najprej le nekaj dni, na prehodu v 4. stoletje pa se že izoblikuje dolžina 40 dni. V dnevih pred veliko nočjo so se vzdržali vsakršne hrane. Ob sredah in petkih niso jedli do devete, tj. do 15. ure. Sv. Benedikt je tu še radikalnejši: ne je do večera. Drugi menihi jedo le vsak drugi dan. Spet tretji so se postili bolj ali manj med tednom, jedli pa v soboto in nedeljo.

Nagovori nas lahko sv. Bazilij Veliki, ki velja za očeta vzhodnega meništva. Zagovarja, da je post močno zdravilo za greh: »Zdravnik vam je dal močno sredstvo proti grehu. Z močnimi zdravili se lahko znebimo nadležnih črvov, ki živijo v drobovju otrok. Postenje tako posega v globine duše, da bi ubilo greh. Resnično je primerno, da ga imenujemo s tem častnim medicinskim nazivom.«

CERKVENO UČITELJSTVO
Papež Kalist II. spodbuja postne vaje vernega ljudstva. Uvede kvatrni post. Šlo je za sobotni post štirikrat na leto – poleg pomladnega posta pred veliko nočjo še trikrat v letu. V homilijah sv. Leona Velikega beremo, da je bil cilj jesenskega posta zahvaljevanje Bogu za vse pridelke in sadove svojega dela. Ob tem se ni smelo pozabiti na reveže. Danes bi to umestili v cerkveni koledar nekam ob bok zahvalne nedelje.
Čeprav so se določila skozi čas spreminjala, je bil post ves čas spomin na Jezusovo življenje in vstajenje, zaznamovan s pokoro, poglobljeno molitvijo, dobrimi deli in odrekanjem posvetnim stvarem.

J. Mevec, Tema meseca. Mladinska priloga, v: Ognjišče 3 (2023), 52-56.

Kaj reči o postu, ko pa je vsako leto vsaj 40 dni in še malo pred tem govora o njem? V zadnjem času je veliko pobud tipa 40 dni brez … Na drugi strani se rojevajo radikalne oblike posta, ki ga podaljšujejo za več kot polovico in zajemajo obširne discipline, npr. Exodus za moške in Fiat zanjo. Zaslužni papež Benedikt XVI. je vedno ubiral pot h koreninam, izviru. Na takšno pot, k izvirom, se odpravimo tudi mi in ločimo pravo zrnje posta od plev naših domnev o njem.

Človek je v zadnjih desetletjih marsikaj naredil po svoje – ločeno od tradicije. O sodobnih antropoloških premikih bi lahko začeli govoriti ob študentski revoluciji 1968, lahko ob padcu berlinskega zidu, lahko bi šli dlje v zgodovino, tja do francoske revolucije, kajti že od takrat si človek misli, da zna s svojim razumom vse, prav vse narediti bolje. Na določenih področjih to dokazuje, saj smo priča izjemnemu razvoju, vendar pa so področja, kjer delati po svoje pomeni stranpot.

SVOJA POT = STRANPOT?
Postmoderni čas nas spodbuja, da si vsak poišče svojo pot, look in stil. Tudi kristjani smo otroci tega sveta, zato se nehote navzamemo trenutnih pogledov, ki vladajo v družbi. Ta odmik lahko vidimo tudi v spreminjanju naše duhovnosti. Kadar pa Cerkev pozabi na »izkušnjo svoje lastne tradicije, jo sprejmejo druga gibanja«, zatrjuje Anselm Grün. Podobno je tudi s postom. Po njegovem naj bi Cerkev ohranjala tradicijo posta le še navzven, sam »smisel posta pa naj bi vedno bolj pozabljala«. Tudi na tem področju smo (žal) začeli presojati z vidika svojih občutij in ugodja. To je naša glavna matematika.
Hkrati bi radi, da se vsako naše udejstvovanje vidi, da je nekje zabeleženo. Zakaj se denimo mučimo z raznovrstnim udejstvovanjem v določenih skupnostih, ko pa nas potem nihče ne vidi ali pa nobeno delo ni dovolj dobro? Pozabljamo, da dobrih del ne smemo opravljati pred ljudmi, da bi nas oni videli (prim. Mt 6,1). Bog, ki vidi na skrivnem, ti bo že povrnil, zato ne trobi pred seboj, sicer boš že sedaj prejel svoje plačilo (prim. Mt 6,2.4).

Pomen puščave
V judovski duhovnosti je puščava dvopomenski simbol: po eni strani je to duhovno skrajno nevaren kraj, kjer se zadržujejo demoni. Na drugi pa gre za kraj odrešenja, Božje bližine in njegove posebne previdnostne, milostne skrbi za izvoljeno ljudstvo. S postenjem vsak izmed nas doživlja obe značilnosti puščave.

Ne postavljajmo (več) v središče sebe! Prizadevajmo si, da v središče spet pride Kristus. Le tako se bomo, usmerjeni nanj, lahko odpirali drugim. Pojdimo iz relativizma in iz svojih pogledov. Stopimo iz udobja svoje postelje, saj »nismo ustvarjeni za udobje, ampak za veličino«. Ta veličina je Bog sam. Naj bo ta misel Benedikta XVI. osrednji motiv našega letošnjega postnega delovanja, ne glede na to, ali bomo del kakšne akcije ali ne. Za boljše razumevanje posta pa osvetlimo dojemanje le-tega skozi čas.

KAKO ZASTAVITI POST?
A. Grün pripoveduje o živahni razpravi v njihovem samostanu. »Bolje bi se bilo ne postiti in ostati dobre volje,« je menil nek pater. Nato je negodoval, da si v postu drugim še bolj v breme, kot si jim že sicer, saj si večinoma slabe volje. Drugi mu je oporekal: »Če se izogibamo svoji slabi volji s tem, da dobro pijemo in jemo, tedaj ne bomo nikoli spoznali samega sebe.« Grün zaključi, naj pomislimo: Ali smo lahko dobre volje le, če imamo zadovoljene svoje osnovne potrebe? Kaj me pravzaprav ohranja dobre volje? Kaj je temelj mojega notranjega miru? Kaj pa zadovoljstvo s seboj in Bogom – ali to izgine, če sem lačen (= nimam vsega potrebnega za svoje življenje)? Namen posta seveda ni, da se odrečemo vsakemu užitku, in tako postanemo neužitni za druge. Gre pa za preizkušanje sebe.
»Menih naj bi vedno živel kot v postnem času. Toda za to jih le malo najde moč. Zato svetujemo, da vsaj v teh postnih dneh pazimo na svoje življenje z vso pozornostjo.«
(sv. Benedikt)

POSTI SE NA SKRIVNEM
V govoru na gori Jezus govori o tem, kako se pravilno postiti. Poudari, da je kazanje posta na zunaj ničvredno dejanje. »Kadar pa se ti postiš, si pomazili glavo in umij obraz. Tako ne boš pokazal ljudem, da se postiš, ampak svojemu Očetu, ki je na skritem. In tvoj Oče, ki vidi na skritem, ti bo povrnil« (Mt 6,17-18). V tem nam je zgled sam Jezus. V puščavi se je postil 40 dni, vendar v nasprotju s farizeji ne iz razloga, da bi želel dajati vtis, kaj zmore, da bi se s tem hvalil. »Nasprotno, je in pije z ljudmi, deli njihovo veselje, tako da ga imajo celo za požrešneža in pijanca,« doda Grün. Naslednjič, ko odkloniš ponujeno hrano ali pijačo, ki jo je gostitelj skrbno pripravil, pomisli na Jezusa. Kako bi v tem primeru ravnal on? Verjetno večkrat izpademo farizejski. V navidezni kislosti pa v sebi žarimo, ker smo lahko pred drugimi izustili, da se postimo.
»Kadar pa se ti postiš, si pomazili glavo in umij obraz. Tako ne boš pokazal ljudem, da se postiš, ampak svojemu Očetu, ki je na skritem. In tvoj Oče, ki vidi na skritem, ti bo povrnil.« (Mt 6,17-18)

POST DUŠE IN TELESA
Sv. Peter Krizolog je učil, da je treba s postom posnemati Kristusa in da mora biti krščanski post zunanji in notranji. Poudarjal je, da post ne sme biti nikoli ločen od molitve in miloščine. Na podobno organsko celoto posta kot skupka telesa in duha opozarja Grün. Pravi, da smo »telo in dušo preveč ločili med seboj. Post je postal čisto duhovna drža.« Preveč se je poudarjalo le duhovno držo do stvari, spreobrnjenje in prenovo. »Skoraj zaničljivo« smo gledali na telesni post, s tem pa je izginil tudi duh celega posta. Zaradi tega naj bi se preselil v medicino in marketing. Povejmo še drugače: težko bomo krščanski post opravljali le miselno in duhovno, brez da bi se odrekli nečemu materialnemu (kavi, mesu, sladkorju …). Gre za nekaj podobnega, kot bi rekli, da bomo sedaj dokazali svojo globoko duhovnost brez (dobrih) del. Takšnim je že sv. Jakob odgovoril: »Pokaži mi svojo vero brez del in jaz ti bom pokazal vero iz svojih del« (2,18).

»Edini evangelij, ki ga ljudje v današnjem času še berejo, smo kristjani s svojim zgledom.«

NADGRADNJA POSAMEZNIKA V OSEBO
S sv. Jakobom smo želeli pokazati, da post tudi danes ne sme biti mišljen kot samostojna verska praksa. Prvi kristjani so se s postom povezovali v občestvo. Končno je to učil tudi Jezus. V govoru na gori zbranim naroča, naj se post dopolnjuje z dobrimi deli in molitvijo. Tako se človek socializira tudi na duhovni ravni; da ne poskrbi le za svoj vrtiček, ampak ga post naredi bolj dojemljivega za druge. »Za vse nas je zato post ugoden čas za premagovanje življenjske odtujenosti v poslušanju Božje besede in opravljanju del usmiljenja,« je dejal papež Frančišek.

MOJ POSTNI PROGRAM
»Vsak menih naj si svoj postni program zapiše in se o njem pogovori z opatom.«
(sv. Benedikt)»Vsak menih naj si svoj postni program zapiše in se o njem pogovori z opatom,« naroča sv. Benedikt. Post načrtujmo sami, saj se najbolje poznamo. Vemo, kje je naša ahilova peta, če smo le malo pošteni do sebe. Pa vendar je nadvse smiselno, da s punco/fantom, možem/ženo ali pa – kar je še bolj primerno – z zaupnikom ali duhovnim spremljevalcem temeljito preučimo svoj postni načrt.

Ne zatiskajmo si oči, vsak izmed nas se želi izogniti pravemu trpljenju ? Prav z dejanjem skupnega načrta pa se obvežeš, da boš zadano tudi izpolnjeval. Ja, to bo res pravi postni trening! Po športnem žargonu pa ne posegamo kar tako, malo za hec. Menihi govorijo celo o duhovnih tekmovalcih. Imenujejo se atleti, ki se kot športniki s svojim trenerjem dogovarjajo za nadaljnji program. Grün dodaja, da »samo tako lahko napredujejo na svoji duhovni poti«.

DUHOVNI NAPREDEK NA PRAVIH TEMELJIH
S sprehodom skozi tradicijo izraelskega ljudstva in novega ljudstva – Cerkve smo želeli pokazati, da post ni sam sebi namen. Post je preizkušeno sredstvo duhovne askeze, ki nas šele v povezavi z redno osebno molitvijo in dajanjem miloščine preobrazi in pripelje do pravega kristjana ter do tega, da smo sposobni slišati Boga, ki nas kliče po imenu (prim. Iz 43,1). A da zlato doseže to žlahtnost, se mora preizkušati v ognju. Tako se tudi mi kalimo prek različnih umetnih izzivov in resničnih preizkušenj. Ob tem Boga ne naslavljamo več le s pobožnimi besedami, ampak s svojim telesom, dušo in duhom globoko izpovedujemo svoje hrepenenje do njega. Čutimo, da smo brez njega prazni. On je prišel, da bi imeli pravo življenje v izobilju (prim. Jn 10,10).

J. Mevec, Tema meseca. Mladinska priloga, v: Ognjišče 3 (2023), 52-56.