V sredo, 7. januarja 2026 zvečer je v izolski bolnišnici umrl naš urednik Silvester Čuk. Po padcu in zlomu kolka lani novembra, je uspešno prestal operacijo in po nekaj tednih zdravljenja so ga v začetku decembra odpeljali na rehabilitacijo v Dobrno. Že takoj drugi dan je doživel možgansko kap in bil nekaj tednov na zdravljenju v UKC Maribor. Njegovo življenje je bilo ogroženo, toda boril se je, premagal pljučnico in druge okužbe. Stanje se je toliko izboljšalo, da so ga lahko dan pred njegovim godom prepeljali nazaj v izolsko bolnišnico, kjer je na Novega leta dan 2026 dočakal 86. rojstni dan. Njegovo zdravstveno stanje pa se je iz dneva v dan slabšalo in Gospodar življenja, ga je dan po sv. Treh kraljih poklical k sebi … da tako dovrši službo, ki jo je prejel od Gospoda Jezusa in izpriča blagovest o Božji milosti.

Silvester Čuk se je rodil 1. januarja 1940 v Lomeh (župnija Črni Vrh nad Idrijo). Osnovno šolo je obiskoval v Črnem Vrhu (1946–54) in po končani gimnaziji (kot semeniščnik) v Ajdovščini (1954–58) študiral na teološki fakulteti v Ljubljani (1958–65). Po novi maši leta 1964 je bil nedeljski kaplan v Novi Gorici in Postojni (1964-65); vikar v Slivju in Brezovici (1965-66); potem pa je bil čez petdeset let duhovni pomočnik v Izoli (1967-2021); zadnja leta je bil duhovni pomočnik v koprski stolnici (2021-26).
Njegova življenjska pot je najtesneje povezana z Revijo Ognjišče, ki je kot Farno ognjišče začela izhajati v letu po Silvestrovi novi maši. Škof Janez Jenko je na priporočilo profesorjev teološke fakultete, vodstva bogoslovnega semenišča in posameznikov, imel namen poslati Silvestra Čuka na nadaljnji študij v Rim. Takratne oblasti mu niso dale potnega lista za odhod v tujino. Kot nedeljski kaplan v Postojni je tako sodeloval pri nastajanju Ognjišča. Bil je njegov prvi lektor, grafični oblikovalec, pisec člankov in prevajalec.
Ker ni mogel iti v Rim, mu je škof zaupal upravo župnij Slivje in Brezovica, ker je tamkajšnji župnik zbolel. Maja 1966 je imel težko prometno nesrečo, zaradi katere se je devet mesecev zdravil v bolnišnici v Izoli. Po svojih močeh je tudi iz bolniške postelje pomagal pri urejanju Ognjišča, ki je med tem časom preneslo svoje uredništvo v Koper.
Po rehabilitaciji ga je škof Janez Jenko na prošnjo uredništva imenoval za ‘desno roko’ glavnemu uredniku Francu Boletu. Ustanovitelja sta bila Franc Bole in Bojan Ravbar, zase je rekel, da je bil uresničevalec njunih zamisli.

Njegov prispevek za Revijo Ognjišče je skozi šest desetletij zares obsežen. Lotil se je različnih tematik: verskih, ljudskih, poljudnih, znanstvenih, glasbe, športa …le odgovarjanje na pisma bralcev in intervjuje z znanimi osebnostmi je prepustil “očetu uredniku”.  Rad pa je odgovarjal na kratka vprašanja bralcev (rubrike Kratki odgovori, Kaj pomeni, ABC itd…) Napisal je večino mesečnih prilog Ognjišča, ki zajemajo zgodovinske in narodopisne vsebine, vsebine iz življenja Cerkve in drugo. Od leta 1969-2026 je v vsaki številki Ognjišča predstavil in ocenil tri knjige (Priporočamo, berite), več kot dvajset let je pisal športno rubriko (psevdonim Gozdan Sovič); skrbel je, da so bili bralce seznanjeni z vsem, kar se novega dogaja v svetu popularne glasbe (prevajal je iz tujih revij, ki se jih pri nas tedaj ni dobilo), od vsega začetka je izbiral modre misli in življenjske izreke, ki bralcem polepšajo dan; skrbel je, da je imela v Ognjišču pomembno mesto molitev … Veliko jih je prevedel in priredil v teh šestdesetih letih. Izšle so tudi v knjižni obliki Molitve, Prošnja za pravo besedo, Zakladnica molitve 1, Zakladnca molitve 2, …V rubriki Obletnica meseca je od leta 1991 do konca 2025 predstavil 420 manj znanih, zamolčanih zaslužnih mož in žena iz naše zgodovine. Leta 2004 se temu zgodovinskemu članku dodal še rubriko Spominjamo se, v kateri je na kratko spomnil na tiste,. ki so se rodili ali umrli tisti mesec … 

Prevajal je iz francoščine, italijanščine in španščine v zadnjih tridesetih letih je prevedel številne otroške slikanice, kartonke …  Od vsega začetka izhajanja Ognjišča je opravljal nalogo lektorja in korektorja. S svojim enciklopedičnim znanjem, temeljitim poznavanjem slovenskega jezika in znanjem več tujih jezikov je veliko pripomogel k razvoju in ugledu tako mesečnika kot založbe Ognjišče.
V bibliografskem sistemu COBIS je navedenih več kot 900 njegovih enot. Njegovo pisanje odlikuje jasen in jedrnat slog ter naraven in izbrušen jezik.

Za svoje delo na duhovniškem in uredniškem ter pisateljskem področju je leta 2014 ob svoji zlati maši prejel odličje sv. Cirila in Metoda, priznanje Slovenske škofovske konference. Leta 2020 mu je Škofija Koper ob 80-letnici življenja podelila Odličje svetega Jožefa delavca.

Leta 2005 se je odločil, da se bo tudi on “priklonil” novim tehnologijam in bo svoje članke pisal na  računalnik, tako nam je zelo olajšal delo, saj smo jih prej morali pretipkovati.

nekaj Silvestrovih spominov:

Rodil sem se 1. januarja 1940, kot dvanajsti od štirinajstih otrok materialno revne, duhovno pa bogate družine. Seveda je bilo življenje težko, včasih zelo trdo, toda po Božji milosti se vse to pozabi, ostanejo pa spomini na vse lepo, zlasti na ljubezen, ki se na zunaj sicer ni razkazovala, a nas je med seboj trdno povezovala. To so bili časi, ko so bile želje majhne, njihova izpolnitev
pa je prinašala veliko sreče v srca ljudi. Danes je prav obrnjeno: velike želje – malo sreče in zadovoljstva.

Doma smo imeli dve debeli knjigi z naslovom Življenje svetnikov in svetnic božjih, ki sta izšli pred več kot sto leti. Lahko rečem, da sta bili napisani prav za glasno branje v družini, saj so bile svetniške zgodbe sestavljene v obliki pripovedi, tudi z dialogi, veliko je bilo tudi legendarnih primesi. Bral nam je oče, mi pa smo poslušali. Pri kakšnem skoraj nazornem opisu muk, ki so jih prestajali mučenci, je bil včasih kar ganjen in mu je jemalo glas. Če je opazil, da ne poslušamo, je ‘za kazen’ moral namesto njega brati kdo od nas otrok. Ti ‘svetniški večeri’ so bili nekakšna družinska kateheza. Ko gledam nazaj, moram priznati, da se župnijskega verouka komajda spominjam, očetov ‘verouk’ pa mi je za vedno ostal v spominu.

Moja rojstna vas šteje nekaj nad trideset hiš, ki pa so raztresene ter je od prve do zadnje uro hoda. Zaradi te osamljenosti se niso uveljavili kakšni ‘skupinski’ običaji, ampak bolj družinski. Zelo lep je bil običaj, da je tisti član družine na god svojega krstnega zavetnika – na svoj godovni dan – šel k maši in k zakramentom, da se priporoči svetnikovemu varstvu. Doma pa so ga ‘počastili’ s štruklji za kosilo. Iz otroštva se spominjam, da nikoli nismo praznovali rojstnih dnevov, ampak samo godovne, ki spomin na sveti krst.

Najstarejši dve sestri sta s še enim dekletom iz moje rojstne vasi Lome v župniji Črni Vrh nad Idrijo umrli kot mučenki v začetku leta 1944. Sestra, ki je bila po rojstvu tik pred mano, je bila redovnica pri Marijinih sestrah. Prepričan sem, da je najin duhovni poklic v veliki meri “sad daritve sestric dveh”, kot je zapisal sestavljalec deklamacije ob moji novi maši leta 1964.

Ko sem leta 1954 končaval nižjo gimnazijo (višje razrede sedanje osemletke) v Črnem Vrhu, sem že bil odločen, da grem naprej v gimnazijo, nisem pa še vedel, kakšen poklic bom izbral. Neke nedelje pa je župnik očeta vprašal, če bi bil jaz za semenišče. Brez pomišljanja sem pristal. Ravno tedaj pa je bilo malo semenišče v Vipavi zaprto, ker ga je zaradi znane tržaške krize zasedlo vojaštvo, zato mi je župnik priskrbel stanovanje pri neki verni družini v Šturjah, potem ko sem uspešno opravil sprejemni izpit za višjo gimnazijo v Ajdovščini. Naslednjo jesen so semenišče odprli in tri leta smo se semeniščniki iz Vipave vsako jutro z avtobusom vozili v Ajdovščino, kjer smo hodili na državno gimnazijo. Maturiral sem junija 1958.

Jeseni sem šel v ljubljansko bogoslovje in na tamkajšnji teološki fakulteti redno študiral. Po tretjem semestru je prišlo vmes poldrugo leto vojaščine v daljni Srbiji, kar je bila nova utrditev poklica. Tam so me – kot večino semeniščnikov in bogoslovcev – zaman prepričevali, da “me je škoda za tak poklic, ki je popolnoma nekoristen”. Tako sem srečen in vesel prišel do mašniškega posvečenja, ki sem ga skupaj s šestimi drugimi sošolci iz koprske škofije prejel 28. junija 1964 na Sveti gori po rokah tedanjega ljubljanskega pomožnega škofa, kasnejšega nadškofa Jožefa Pogačnika. Novo mašo sem pel v Črnem Vrhu.

Svojo prvo službo nedeljskega kaplana, sem od avgusta 1964-januarja 1965) opravljal v Šempetru pri Gorici kot učenec župnika Alberta Metlikovca. Potem pa sem konec januarja 1965 dobil od škofa dekret za nedeljskega kaplana v Postojni.Župnika Franca Boleta sem že prej dobro poznal, vedel sem, da se posveča mladim in je “groza” oblastnikov. Prav tedaj sta se s koprskim kaplanom Bojanom Ravbarjem dogovorila, da bosta začela izdajati glasilo za obe župniji. Tako se je rodilo Farno ognjišče iz katerega je potem nastalo Ognjišče.

Moja prva naloga pri nastajanju Farnega ognjišpča je bila, da sem nekatere stvari napisal,
sestavke tudi drugih pretipkal in “slikovno opremil”, matrice pa so tipkali v Kopru, kjer je bila tudi “partizanska tiskarna”. Prva številka bi morala iziti na cvetno nedeljo 1965, pa je “zaradi tehničnih težav”, kot se reče, zagledala beli dan šele na velikonočno jutro, 18. aprila 1965.

Po škofovih načrtih bi moral že jeseni leta 1965 nadaljevati bogoslovne študije v Rimu, toda ker je bila zaradi umora mojih dveh sester naša družina pri oblastnikih “zaznamovana”, “iz razlogov
javne varnosti” nisem dobil potnega lista. Tako sta moj Rim postali župniji Slivje in Brezovica v Brkinih, kamor me je škof poslal “začasno”. Upravljal sem ju s pomočjo najbolj zdravega prometnega sredstva – kolesa. Sredi maja 1966 sem imel zelo hudo prometno nesrečo, da so čez mene že skoraj “naredili križ”. Polnih deset mesecev sem ležal v izolski bolnišnici.

Ko se mi je stanje nekoliko izboljšalo, sem leta 1967 spet postal sodelavec Ognjišča. Oče urednik mi je prinašal svoje spise, da sem jih popravljal. Večkrat je prišel zvečer, ko so sestre pogasile luči in nam zaželele lahko noč. Ležal sem pri oknu nad teraso, zato mi je lahko izročil svoje pisne izdelke, da sem jih ob luči na nočni omarici popravil. To se je dogajalo tudi pozneje, ko sem kot rekonvalescent bival v izolskem župnišču.

Tako sem avgusta 1968 prišel v Koper, kjer sem sprva še nekaj let pomagal v župniji kot katehet in spovednik, moje glavno delo pa je bilo pisati za Ognjišče in skrbeti za izdajo primernih knjig. Kmalu smo namreč osnovali dve knjižni zbirki: Žepna in Mala knjižnica Ognjišča.

Od vsega začetka sem opravljal nalogo lektorja. Boletova besedila so bila sprva polna rdečih popravkov in rekel je, da so »njegova pisma vsa krvava«. To je razumljivo, saj v osnovni in srednji šoli ni imel niti ene ure slovenščine. Iz napak se je lepo učil in jih je bilo vedno manj. Jaz pa sem se od njega učil, saj je bila vsebina njegovih pogovorov z bralci življenjska. Želel si je živega stika z bralci, zato je bilo v Ognjišču namesto mrtvega uvodnika na prvem mestu življenjsko Pismo meseca. Hvaležen sem mu, da me je poučeval, kako je treba pisati, da bralce nagovoriš in obogatiš.

Svoje časnikarsko delovanje jemljem kot oznanjevanje, ki je ena od temeljnih nalog duhovnika. Oznanjevanje s pisano besedo v takem listu, kot je naš, je morda nekoliko manj “pobožno”, skuša pa biti čim bolj življenjsko, saj se božje kraljestvo gradi na najrazličnejših gradbiščih. Mislim, da bi mi nekaj bistvenega manjkalo, če ne bi vsaj ob nedeljah redno hodil na župnijo (v Izolo). mašujem, spovedujem, se pogovarjam z ljudmi in se čutim član tega lepega župnijskega občestva. Duhovnik je vendar “vzet izmed ljudi in postavljen za ljudi v tem, kar se nanaša na
Boga”, kot beremo v Pismu Hebrejcem. To prijateljsko druženje z ljudmi je zame “oddih od papirjev” in hkrati spodbuda za delo, kajti tak živ stik ti pomaga, da ostajaš človeški, neposreden, odprt.

Veselje do branja sem podedoval po svoji mami Ivani, ki se je komaj spominjam, kajti umrla je, ko sem bil star pet let. Oče Jožef, ki je tudi bil prijatelj knjige, je pravil, da je vedno zelo rada brala; ko je ob rojstvu enega svojih številnih otrok skoraj popolnoma oglušela, pa se je s knjigami še toliko raje “pogovarjala”. Živeli smo zelo revno, vendar je vedno našla denar za knjige. Ko sem pri enajstih letih brskal po skrinjah, sem v njih našel mamin zaklad, ki je postal tudi moj zaklad – knjige. Prva knjiga, ki me je vsega očarala, je bil Finžgarjev roman Pod svobodnim soncem.

Bral sem kot pastirček na pašniku, bral sem vsa leta srednje šole, malo manj leposlovja kot bogoslovec in duhovnik. V tistih desetih mesecih, ko sem bil priklenjen na bolniško posteljo, sem prebral več kot sto knjig. Zdaj berem “po službeni dolžnosti” (rubrika Priporočamo, berite) vendar to delam z veseljem. Če grem poleti na morje, gre vedno z menoj tudi prijateljica knjiga.

Najbolj so mi pri srcu čudoviti narodni običaji, ki jih je ustvaril verni slovenski človek ob cerkvenih dobah in bogoslužnih praznovanjih ter jih je temeljito popisal mednarodno priznani etnograf Niko Kuret v svojem delu Praznično leto Slovencev. Ti običaji so mi ljubi tudi zato, ker sem mnoge od njih kot otrok tudi sam doživljal v domači družini. Med najlepše spada obred treh svetih večerov: pred Božičem, novim letom in Tremi kralji. Kot otrok sem s svojim mlajšim bratom in drugimi revnimi otroki iz domačega kraja hodil pred Vsemi svetimi “nabirat vahče”, kruhke, ki so jih v spomin vernih duš spekle kmečke gospodinje. Da ne govorim o Miklavžu, ki je “prinesel” kakšno jabolko, pest suhih krhljev in nekaj orehov pa morda še zvezek in svinčnik, vendar smo bili tega veseli bolj kot otroci danes, ki dobijo za Miklavža računalnik.

Kaj lahko svetniki povejo današnjemu človeku? Na to vprašanje je najbolje odgovoril sv. Janez Pavel II. med mašo na mariborskem letališču ob svojem prvem obisku v Sloveniji leta 1996. “Če dobro pogledamo, razodeva današnja družba globoko potrebo po svetnikih, po osebah, ki nam zaradi svoje tesne povezanosti z Bogom morejo na neki način pomagati, da začutim o njegovo navzočnost, in nam posredovati njegove odgovore… Kakor v preteklosti, tako se mora tudi danes svetost živo in radostno uteleševati v življenju.”

Skušam biti prijatelj z vsemi svetniki, najbolj pa mi je pri srcu sveti Jožef, ker je kot varuh svete nazareške družine neposredno vključen v skrivnost odrešenja, vendar se vedno ‘drži v ozadju’. Rad ga imam tudi zato, ker je bilo tako ime našemu očetu, ki je bil po svojem blagem značaju in skromnosti podoben svetemu Jožefu. Med štirinajstimi otroki v naši družini sta bila varovanca svetega Jožefa še brat in sestra. Spodobi se, da nekaj prostora v svojem srcu ohranim za svojega krstnega zavetnika, papeža sv. Silvestra, ki je sicer v koledarju na zadnjem mestu, vendar je zelo cenjen.
.
Vsebino duhovnikovega poslanstva bi bilo po moje mogoče najkrajše izraziti v dveh besedah: modrost srca. To je tudi naslov življenjepisa sv. Janeza XXIII., ki je izšlo pri Ognjišču. Duhovnik se bo najbolj približal svojemu Vzorniku Kristusu, če  se bo trudil za ravnotežje med glavo in srcem. Bolje je, da zmaguje srce, saj je ljubezen najbolj Božja od vseh kreposti.

nekaj misli o uredniku Silvestru Čuku

Škof Jurij Bizjak je ob Silvestrovi biserni maši (30. junija 2024) njegovo življenje in delo povezal s sedmerimi darovi Svetega Duha, ki jih je Gospod poslal nad svojega maziljenca in so obrodili bogate sadove v dušah ljudi, ki jim je z ljubeznijo, potrpljenjem, navdušenjem in z vztrajnostjo služil. Zahvalil se je Gospodu za številne milosti in sadove Duha, ki smo jih po njegovem delu in njegovih molitvah in prošnjah prejeli in uživali. Gospod ga je napolnil z Duhom modrosti in razumnosti, z Duhom sveta in moči, z Duhom spoznanja in strahu Gospodovega. Silvestra je s svetopisemskimi citati označil kot učitelja, delavnega in redoljubnega (kakor čebela in kakor mravlja), zvestega v malem … 

 Vse to Silvestrovo zavzeto delo in bogato izročilo naj bo spodbuda in izziv tudi mlajšim rodovom, da bodo nadaljevali po poti, ki sta jo začrtala s pokojnim Boletom …

Nekaj Silvestrovih izvirnih literarnih del za odrasle. 

Če Gospod kliče, Koper, 1967.
Iskalci in pričevalci, o sodobnih spreobrnjencih, Ognjišče 1984.
Zajemi vsak dan : [400 izrekov in duhovnih misli]. Koper: Ognjišče, 1986. 80 str., ilustr. Mala knjižnica Ognjišča, 13
Četrt stoletja naših romanj, ob 25-letnici romanj invalidov na Brezje, Ognjišče 1993.
Potujoči pastir sveta, obsežno delo o papeževih potovanjih – izšlo ob obisku Janeza Pavla II. v Sloveniji, Ognjišče 1996.
Svetnik za vsak dan, (dve knjigi) opis svetnika za vsak dan v letu – že prej objavljeno na Radiu Ognjišče, Ognjišče Prva izdaja 1999, druga, popravljena izdaja 2004. prenovljena in razširjena izdaja 2016, dopolnjena izdaja 2018 in nazadnje 2025.
Misel za lepši dan, Ognjišče 2001, misli za vsak dan v letu.
Misli srca, misli ob nedeljskih evangelijih, založba Vox 2002.
Svetopisemski liki, Koper, 2014.
Misel za lepši dan 2, Koper 2023

Urednik knjižnih izdaj

BOLE, Franc. Pisma uredniku. Koper: Ognjišče, 1977.
Bog, ki osvaja : izpovedi sedanjega rodu slovenskih bogoslovcev o svoji poti do vere in o svoji veri. Koper: Ognjišče, 1979
Evangelij v slikah : za novo cerkveno leto. Koper: Ognjišče, 1979
JANEŽIČ, Stanko. Na razpotju : zgodbe iz študentskega življenja. Koper: Ognjišče, 1992. 111 str., ilustr. Žepna knjižnica Ognjišča, 28
SVIDERCOSCHI, Gian Franco. Pismo judovskemu prijatelju. Koper: Ognjišče, 1994
FOLLEREAU, Raoul, ČUK, Silvester (urednik, avtor dodatnega besedila). Knjiga ljubezni. Ponatis. Koper: Ognjišče, 1997
QUOIST, Michel, ČUK, Silvester (urednik). Dnevnik Anamarije. 8., popravljena izd. Koper: Ognjišče, 1998
QUOIST, Michel, ČUK, Silvester (urednik). Danijev dnevnik. 7. izd. Koper: Ognjišče, 2000

Prevodi
GAUTHIER, Paul: Nazareške roke, Ljubljana, 1967
WISDORF, Josef: V božji navezi. Koper: 1968.
SÁNCHEZ-SILVA, José María. Marcelino, kruh in vino. Koper: 1969.
LOUTIL, Edmond (Pierre L’Ermite). Žena z zaprtimi očmi. Koper: Apostolska administracija za Slovensko Primorje, 1970
ČUK, Silvester. Raoul Follereau, glasnik trpečih. Koper: Ognjišče, 1972.
LELOTTE, Fernand. Iskre. Koper: Ognjišče, 1978. 88 str., ilustr. Mala knjižnica Ognjišča, 10
QUOIST, Michel. Molitve : ko vse življenje postane molitev. Koper: Ognjišče, 1980
Cerkev in njena zgodovina, Koper, 1981 in 1982 [prevod 1., 5., 7. in 8. zvezka].
Sveto pismo in njegova zgodovina, Koper, 1983–1985 [prevod 3., 5. in 7. zvezka].
DI MARIA, Lina. Jezus se rodi : [pobarvanka]. Koper: Ognjišče, 1991.
ROCK, Lois. Gospodova molitev za otroke [Deset zapovedi za otroke]. Koper: Ognjišče, 1995
SINGER, Muff. Vrvež v Betlehemu : kaj se dogaja? : odkrivaj čudovite stvari, skrite za več kot 40 vrati in okni!. Koper: Ognjišče, 1996
QUOIST, Michel. Molitve : ko vse življenje postane molitev —. 1. ponatis. Koper: Ognjišče, 1997
ROCK, Lois. Prvo srečanje. Bog [Jezus, Sveto pismo]. Koper: Ognjišče, 1997
SINGER, Muff. Otrokov prvi božič. Koper: Ognjišče, 1999, kartonka
ROCK, Lois. Jezus čisto sam [Jezus in nov začetek]. Koper: Ognjišče, 2000
TARZIA, Antonio. Jezusova velika noč. Koper: Ognjišče, 2000. zgibanka
SALA, Renzo. Moje molitve. Koper: Ognjišče, 2000
ZOBEL-NOLAN, Allia. Pojdimo za zvezdo. [Prvi božič], Koper: Ognjišče, 2000. kartonka
ROCK, Lois. Jezusovo veselo oznanilo [Zgodba o izgubljeni ovci]. Koper: Ognjišče, 2001
ROBB, Andy. Kaj je doživel Mojzes : na sprehod skozi slikanico z žepi. Koper: Ognjišče, 2001
MICHEL, François. Pojdimo k jaslicam. Koper: Ognjišče, 2001.zgibanka
LARSON, Beverly. Zgodba o veliki ribi. Koper: Ognjišče, 2002. kartonka.
ZOBEL-NOLAN, Allia. Noetova barka. Koper: Ognjišče, 2002. kartonka
ROUND, Graham. David [Mojzes]: knjiga z nalepkami. Koper: Ognjišče, 2005.
WRIGHT, Sally Ann. Moja prva božična knjiga z nalepkami. 1. izd. Koper: Ognjišče, 2005.
DEBOER, Jesslyn. Skrbne priprave na božič. [Koper: Ognjišče, 2005]. 1 kartonka
LANE, Leena. Božič : ustvarjalni svetopisemski zvezek : dopolnjevanke, iskalnice, pobarvanke. Koper: Ognjišče, 2006
Jezusove prilike : [izgubljena ovca, izgubljeni kovanec, hiša na skali, izgubljeni sin]. Koper: Ognjišče, 2007
Kaj je doživel Daniel : svetopisemske zgodbe z nalepkami. [Koper: Ognjišče, 2007].
DOWLEY, Tim. Moj prvi Božič : magnetni liki. [Koper: Ognjišče, 2007].
DOWLEY, Tim. Moja prva zgodba o Božiču.  [Moja prva zgodba o veliki noči] Koper: Ognjišče, 2007
OLESEN, Cecilie. Moje prvo ročno Sveto pismo. Koper: Ognjišče, 2007
DAVID, Juliet. Pojdi za zvezdo : knjiga z nalepkami, poster. Koper: Ognjišče, 2007
Takšen je bil prvi Božič : svetopisemske zgodbe z nalepkami. [Koper: Ognjišče, 2007].
Veliki božični puzzli. Koper: Ognjišče, 2007. 1 sestavljanka (32 delov
LANE, Leena. Božji prijatelji : ustvarjalni svetopisemski zvezek : dopolnjevanke, iskalnice, pobarvanke. Koper: Ognjišče, 2008
DOWLEY, Tim. Noe in njegova velika ladja : magnetni liki. [Koper: Ognjišče, 2008
VIUM, Daniel. Tako čudovita je bila Noetova barka : svetopisemske knjige z nalepkami. Koper: Ognjišče, 2008
LANE, Leena. Velikonočni dnevi : ustvarjalni svetopisemski zvezek : dopolnjevanke, iskalnice, pobarvanke. Koper: Ognjišče, 2008
Zabavni puzzli : svetopisemske zgodbe : sveto pismo za malčke. Koper: Ognjišče, 2008
FROEB, Lori. Dete Jezus. [Koper: Ognjišče, 2009]. 1 kartonka
DOWLEY, Tim. Moje prve svetopisemske zgodbe : magnetni liki. [Koper: Ognjišče, 2010
HARRAST, Tracy L. Svetopisemska tekma : zgodbe svetega pisma, kartice z vprašanji in podlaga s figurami za igro. Koper: Ognjišče, 2010
DAVID, Juliet. Izgubljena ovca : knjiga z zavihki. Koper: Ognjišče, 2011
WRIGHT, Sally Ann. Pisana božična knjiga : [božična zgodba in dejavnosti]. Koper: Ognjišče, 2011
PIPER, Sophie. Božična noč. [Koper: Ognjišče, 2012]. [11] str., ilustr. Povleci, porini, odpri.
JAMES, Bethan. Deset minut. Božični delovni zvezek : božična zgodba, zlaganka in dejavnosti. Koper: Ognjišče, 2012
JAMES, Bethan. Deset minut. Svetopisemski delovni zvezek : svetopisemske zgodbe, zlaganka in dejavnosti. Koper: Ognjišče, 2013
DAVID, Juliet. Moje jaslice : naredi jih sam. [Koper: Ognjišče, 2013
WRIGHT, Sally Ann. Sveto pismo v torbici. Koper: Ognjišče, 2013
GODFREY, Jan. Pobarvaj Božič : [beri božično zgodbo in jo pobarvaj!]. Koper: Ognjišče, 2014
DAVID, Juliet. Božični hlevček. Koper: Ognjišče, 2015
THOROE, Charlotte. Svetopisemske zgodbe. Božič. Koper: Ognjišče, 2015. [20] str., ilustr. Poglej in najdi
JAMES, Bethan. Božična knjiga z nalogami. [Koper: Ognjišče, 2016
JAMES, Bethan. Moja krstna spominska knjiga. Koper: Ognjišče, 2017
JAMES, Bethan. Moje prve molitve. Koper: Ognjišče, 2017
WRIGHT, Sally Ann. Moje prve molitve. Koper: Ognjišče, 2018
Prilika o dobrem očetu. [Koper]: Ognjišče, [2019].
Deset zapovedi : [Izgubljena ovca, Jezusovo rojstvo]. knjiga s puzli, Koper: Ognjišče, 2022
Zgodba o stvarjenju : 3 v 1 delovna knjiga : pobarvaj, nalepi, napiši : ustvari svojo lastno zgodbo. Ljubljana: Ognjišče, 2022
VIUM-OLESEN, Jacob. Največje Sveto pismo : poglej in najdi. Koper: Ognjišče, 2023
RIBBONS, Lizzie. Krstno Sveto pismo. Darilna izd. Koper: Ognjišče, 2025.

pripravil Marko Čuk

* 17. december 1936, Buenos Aires, † 21. april 2025, Vatikan

»Naloga konklava je, da izvoli rimskega škofa. Zdi se, da so ga šli moji bratje kardinali poiskat na konec sveta,« je v sredo, 13. marca 2013, na začetku svojega prvega pozdrava dejal novoizvoljeni papež Frančišek stotisočglavi množici, ki se je zbrala na Trgu sv. Petra. S svojo prisrčnostjo in preprostostjo je takoj osvojil vernike. Množico na trgu in številne ljudi, ki so po vsem svetu prek televizije spremljali papežev prvi nastop, je presenetil z molitvijo za nekdanjega papeža. Še bolj pa s prošnjo, naj ga blagoslovijo najprej oni, potem bo on nje. Papež Frančišek je še rekel, da Cerkev v Rimu predseduje v ljubezni drugim Cerkvam. »To je pot bratstva in ljubezni, pot medsebojnega zaupanja.« Nato pa spet povabil k molitvi: »Vedno molimo drug za drugega. Molimo za ves svet, da bi v njem zavladalo veliko bratstvo.« Ljudi so očarale ne samo njegove preproste in prisrčne besede, ampak tudi njegova preprosta pojava: mož, oblečen v bel talar, brez vsakršnih dodatkov, preprost lesen križ na prsih … Prinesel je nov slog papeževanja. Ta je bil opazen tudi v dejstvu, da se ni preselil v apostolsko palačo, ampak je stanoval v Domu sv. Marte, kjer je v tamkajšnji kapeli vsak dan maševal in na njemu lasten prisrčen način nagovarjl udeležence maše. Včasih je bil kar neverjetno konkreten. Poudarjal je, da ponižnost pomeni napredek v krščanskem življenju, da nas Gospod odrešuje s svojo ljubeznijo …

 več iz njegovega življenjepisa

več o papežu Frančišku:

RUSTJA Božo. (Zanimivosti). Ognjišče, 2016, leto 52, št. 1, str. 115.
ČUK, Silvester. (Pričevanje). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 6, str. 42-43.
ČUK, Silvester. (Priloga). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 3, str. 50-58.

nekaj knjig papeža Frančiška, ki jih lahko še dobite pri naši založbi:

Papež Frančišek, njegovo življenje in izzivi
Pripovedi o papežu Frančišku
Papež se predstavi mladim …

nekaj njegovih misli:

• Kako premagati svojo krhkost? Največji sovražnik je strah. Ne bojte se! Krhki smo, to vemo, vendar je On močan. Majhen otrok je krhek, vendar je varen, ker je ob starših.
  
• »Ko je noč, je temno. A mi čakamo zgodnje jutro, ko se začne daniti. In kaj je bolj pomembno, tema ali luč?« Seveda luč in vedno jo moramo iskati v sebi, kajti luč nam daje veselje in upanje.
  
• Človek more doživeti spreobrnjenje; nikdar ne sme obupati, da je zmožen spremeniti življenje.
  
• Verovati pomeni zaupati se usmiljeni Ljubezni, ki stalno sprejema in odpušča, ki nosi življenje in mu podeljuje smer.
  
• Dodaj Kristusa v svoje življenje in našel boš prijatelja, na katerega se lahko vedno zaneseš. Dodaj Kristusa in tvoje življenje bo polno njegove ljubezni, bo rodovitno življenje.
  
• Vera ni luč, ki prežene vsako našo temo, ampak je svetilka, ki vodi naše korake ponoči in to zadostuje za pot.
  
• Družina je izvir vsakega bratstva in kot taka temelj in prva pot miru, saj je poklicana, da širi svojo ljubezen v svet okoli sebe.
  
• Svetost vidim v potrpežljivem božjem ljudstvu: v ženi, ki skrbi za svoje otroke, v možu, ki gara, da domov prinese kruh.
  
• Milost ni za to, da nam okrasi življenje,ampak da nas v življenju naredi močne, da gremo lahko naprej, da se ne bi osamili, ampak bi šli vedno skupaj.
  
• Cerkev je poklicana, da bi bila Očetova hiša z vselej odprtimi vrati.
  
• Kristjani imajo dolžnost oznanjati evangelij in nikogar izključevati. Naj ne oznanjajo kakor nekdo, ki naklada novo dolžnost, ampak kakor tisti, ki deli veselje.
  
• Ko človek misli, da najde samega sebe, ko se oddaljuje od Boga, tedaj izgubi svoje življenje.
  
• Obrnimo se h Gospodu. Gospod se nikoli ne naveliča odpuščati: nikoli! Mi se naveličamo prositi odpuščanje. Molimo za milost, da se ne bi naveličali prositi odpuščanje, kajti on se nikoli ne naveliča odpuščati.
  
• Bog se ne skriva pred ljudmi, ki ga iščejo z iskrenim srcem, tudi če to delajo tipaje, negotovo in po ovinkih.

več:

pripravil Marko Čuk

* 23. november 1918

Ob koncu prve svetovne vojne in razpadu stoletne avstroogrske monarhije, ko je bilo jasno, da se bodo kmalu risale nove državne meje, je mariborski občinski odbor razglašal Maribor za del nemške Avstrije. Po ljudskem štetju leta 1910 je v obeh mariborskih okrajih (levi in desni breg Drave) nad 80% prebivalcev govorilo slovensko. Major Rudolf Maister, poveljnik mariborskega črnovojniškega okrožja, zaveden Slovenec in povezan z vodilnimi slovenskimi politiki, je uvidel: ponuja se edinstvena priložnost, da ozemlje, kjer živijo Slovenci, postane sestavni del bodoče jugoslovanske države. Treba ga je nemudoma zasesti z vojaštvom in tam vzpostaviti slovensko oblast. Na sestanku častnikov v mariborski meljski vojašnici 1. novembra 1918 je odločno nastopil in izrekel besede: “Maribor razglašam za jugoslovansko posest in prevzemam v imenu svoje vlade vojaško poveljstvo nad mestom in vsem Spodnjim Štajerskim! Kdor bi se v področju moje oblasti upiral mojim poveljem, pride pred moje vojaško sodišče!” Na nemške častnike so naredile silen vtis in priznali so mu vrhovno poveljstvo. “S tem je bil postavljen temelj za vse nadaljnje akcije v smeri utrditve severne meje” (Lojze Ude). Še istega dne se je s pooblastilom Narodnega sveta za Štajersko, ki ga je povišal v generala, s 15 častniki in 87 vojaki polastil Maribora in prevzel poveljstvo nad vso Spodnjo Štajersko. Do konca novembra mu je uspelo zbrati okoli 4.000 slovenskih vojakov in 200 častnikov. 23. novembra je v nekaj urah razorožil nemško varnostno stražo. 23. november je v spomin na ta dogodek državni praznik, ki ni dela prost dan.

Dan Rudolfa Maistra je slovenski državni praznik, ki ga praznujemo 23. novembra, ko je Maister leta 1918 s svojo vojsko (okoli 4.000 slovenskih vojakov in 200 častnikov) v nekaj urah razorožil nemško varnostno stražo.

več:
S. Čuk, Rudolf Maister: Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (1994), 20-21.

nekaj njegovih verzov:

• Bratje, v sedlo, vajeti v dlan: / Drava nas zove, Jadran rjove, / vranci naj skrešejo trde podkove, / bratje — naprej!
  
• Mladi! Da ste pripravljeni: / meča ne dajte nikoli iz desnice, / naše pravice nikoli iz zenice! / Vranec naj zoblje osedlan, / da se kot strela zaprašite / in prevalite lažnike kamnite, / ko se ukreše – vaš dan.
  
• Od Labota do Baškega jezera / je naša straža stala. / Je včasi iz src in včasi iz pušk zapelo / in tam pri Vovbrah, tam ob krškem bregu / je v naših vrstah rdeče zacvetelo / zdaj v klasju, zdaj v božičnem snegu / za našo Gospo sveto. // A v letu dvajsetem so nam Gospo / iztrgali z lažjo / in v naših okencih so nageljci / zajokali – / iz novih cvetov pa jim vdarja vera, / da še bo Gospa sveta zvala.

pripravlja Marko Čuk

(ob obletnici) Dramski, filmski in TV igralec Jurij Souček je v svoj igralski opus zbral več kot 150 vlog na gledaliških odrih (Antigona, Martin Luter, Kdo se boji V. Woolf?, Učna ura, Arhitekt …), v filmih (Ne čakaj na maj, Čisto pravi gusar …). Oblikoval je več kot 500 radijskih vlog, uveljavil se je tudi kot režiser ter nastopal v TV-igrah in oddajah za otroke in risankah (pujska Pipi in Melkijad, Flik v Čebelici Maji, Škrip, Palček Smuk, Miškolin, dedek Bedenko, sosed Vratovinc, palček David, 

Leta 2005 je spregovoril tudi za revijo Ognjišče, takole se je predstavil v rubriki Moj pogled:

Spomin seže zelo daleč, verjetno še v voziček. Rodil sem se kot orjaški otrok (5 kilogramov) in strahotno len in se mi najbrž ni dalo hoditi. Spomnim se nekega rumenega zidu in odpadlega ometa. Zelo zgodaj sem začel brati, ko sem imel štiri leta, in nisem hodil, ampak me je mogla mama nositi, sem že bral napise »mesarija« »frizerija«, in sem že zganjal neke vrste cirkus, ker sem to vsem bral. Otroštvo je bilo veselo, bil sem pa zelo malo doma, neprestano sem hodil ven pohajat. Mama je na okno pritrdila zvonec od kolesa in me klicala na kosilo. Ko sem pojedel, sem že drvel nazaj k sosedom.

Rojen sem v Ljubljani, moja starša sta bila Čeha. Doma so govorili jezik, ki ni bila ne češčina ne slovenščina. Starši so me poslali v češki vrtec, tja sem hodil popoldan, v šoli in družbi, pa sem govoril slovensko. Ko sem bil star dvanajst let, sem se odločil, da ne bom spregovoril več češko. To je bil za družino velik šok. Je pa nerodno, ker še do danes težko rečem, »mi Slovenci«, ker po krvi nisem Slovenec, čeprav, seveda, od vedno tu živim in sem zaveden. Imam brata, ki je drugačne nature, kot sem jaz, ki imam veliko domotožje, on pa že dalj časa živi v Švici.

V osnovni šoli sem bil odličnjak, same petke in zlata knjižica mestne hranilnice. Ker sem znal brati že od prej, sem osnovno šolo »prešprical«. Potem sem obiskoval poljansko gimnazijo, malo maturo pa sem zaključil na bežigrajski. Nato pa sem se vpisal na za trgovsko akademijo, čeprav je bila to bolj očetova želja kot pa moja. Tam sem diplomiral, s tem, da sem obljubil profesorjem, da se ne bom mešal v trgovske posle. Z veseljem se obljubil, ker sem že razmišljal o igralski akademiji. Na igralsko akademijo sem šel dvakrat, najprej kot igralec, in sem jo tudi končal, potem pa sem še enkrat vpisal režijo, priznali so mi dva letnika, potem sem pa obiskoval do absolventskega staža, diplome pa nisem delal.

Leta 2004  sem praznoval petdeseto leto igranja v Drami. Nekateri pravijo, da je igralstvo grd poklic. Je in ni. Nikoli mi ni bilo žal, da sem bil igralec. Na neki način te igralstvo prečisti: vse negativne travme lahko na odru izživiš. To je prednost poklica. Živiš na očeh javnosti, zaradi tega ni potrebno biti narcisoiden, kajti ko neko stvar narobe razumeš, ti to publika hitro pove. Če imaš srečo, da imaš glas, dar, nekaj sreče, da si v dobrem ansamblu… Je pa veliko tudi zelo grenkih trenutkov. Vse, kar se sedaj v politiki doživlja, smo v teatru že zdavnaj izkusili. Prav iste stvari! Nekoč sem padel v hudo, osemletno krizo, ampak sem se tudi pobral. Če so me ne desni dol potisnil, sem pa na levi ven pogledal in obrnjeno… Ves čas pa sem bil prisoten na radiu in televiziji, delo je bilo težje, kot danes, bilo je pa lepo, ker sem imel veliko prijateljev. Ni bilo napetosti in grde konkurenčnosti.

Moji konjički so vse, kar je povezano z morjem. Kot igralec med letom skorajda nimaš prostega časa in moraš biti zdrav in si ne smeš zlomiti noge, kar se lahko zgodi na smučanju; poleti pa si dva meseca prost. Takrat sem se izživel: morje, barke, plavanje, potapljanje, morska hrana. Rad pa imam tudi življenje, družino, violino, opero in svoj poklic … Ne maram pa umazanije, hrupne glasbe, mraza, mokrega vremena, mučiteljev živali, telefona …. potovanj

več:
M. Turk, Moj pogled, v: Ognjišče 5 (2005), 36-38.

nekaj njegovih misli

• Umetniško prehranjujem že kake štiri generacije. Skozi vsa ta leta smo, zlasti na začetku, veliko delali tudi zastonj, iz ljubezni in samo zato, ker se nam je zdelo prav, da so stvari narejene.
  
• Na radiu imam zabeleženih več kot petsto nastopov v raznih igrah. Moj glas je značilen in poseben, kar je po eni strani lepo, po drugi strani pa ni v redu, ker me takoj vsi prepoznajo.
  
• Pri risanki pa moraš videti te figurice in imeti takoj vtis, kako ta živalca govori, kako živi. Prek slike se moraš vživeti v avtorja risanke, da se lahko vživiš v določen lik. In seveda ne smeš podcenjevati otrok. Prvi vtis je zelo pomemben.
  
• Nagrade vsekakor niso merilo uspešnosti. Koliko ljudi je prezrtih! Enostavno zaradi tega, ker nimajo nikogar, ki bi jih predlagal. Popularnost pa je eden takih znakov. To, da te ljudje radi vidijo, da so veseli, če si v njihovi družbi ali da doma povedo, koga so srečali. To pa je priznanje in po takem si rečeš, nisem zastonj na svetu. Ko čutiš, da si drugemu človeku nekaj dal s tem, kar si počel in da je on to odnesel s seboj.
  
• V mojem življenju je nekaj ljudi, ki jih nikoli ne bom pozabil! Ti so v nekem smislu spremenili mojo življenjsko pot in me zaznamovali. To so lahko zelo preprosti ljudje, domači, morda kak profesor… Ker so tako bistveno vplivali na mojo življenjsko pot, pa si vsaj z moje strani zaslužijo nagrado za življenjsko delo.
  
• Največji življenjski dosežek … to, da te imajo ljudje radi. Moraš pa iti skozi veliko faz in doživel sem tudi, da so me neizmerno sovražili. Mislim, da nisem nepošten, če rečem, da so me takrat, v nekih časih krize drame, sovražili po krivici. Starejši ko postajaš, bolj si obrusiš zobe, manj grizeš in ugriz ne boli toliko. Dolg jezik pa sem imel vedno in ga imam še zdaj.

 pripravil Marko Čuk

*13. maj 1920, Čabrunići, Svetvinčenat (Istra, Hrvaška); † 24. avgust 1947, Lanišće (Istra, Hrvaška)

(ob obletnici beatifikacije) Miroslav Bulešić se je rodil 13. maja 1920 v istrski vasici Čabrunići, župnija Svetvinčenat. Ko mu je bilo deset let, so ga poslali na pripravnico v Alojzijevišče v Gorici. Šolanje je nadaljeval v koprskem semenišču. Po maturi leta 1939 ga je poreško-puljski škof poslal na študij filozofije in teologije v Rim, kjer je ostal do jeseni 1943. Že spomladi tega leta, 11. aprila, je bil v domači cerkvi posvečen v duhovnika. Najprej je bil župnik v Baderni v Istri, kjer je v zapletenih vojnih razmerah dočakal konec vojne. Jeseni 1945 je bil imenovan za župnika v Kanfanaru sredi Istre. V šolskem letu 1946/47 so odprli škofijsko semenišče v Pazinu in Bulešić je postal podravnatelj in profesor na tamkajšnji gimnaziji. Z vsem srcem se je posvetil vzgoji mladih fantov, povečini duhovniških kandidatov. Postal je tudi tajnik Duhovniškega zbora sv. Pavla.

Komunističnim oblastnikom je bil goreči duhovnik trn v peti. Čutil je, da ga nenehno nadzorujejo in ga hočejo spraviti s poti. Avgusta 1947 je spremljal Jakoba Ukmarja, uglednega slovenskega duhovnika iz Trsta, ki je prišel birmovat v Istro namesto škofa Santina. Nasprotniki so organizirali izgrede po raznih krajih (v Tinjanu, Buzetu …), višek pa je bil v Lanišču, kjer je bil župnik Slovenec Štefan Cek. Kljub grožnjam in nemirom je Ukmar podelil birmo 237 otrokom. Nasprotniki so se maščevali po maši: v župnišču so do smrti zabodli Miroslava Bulešića in Ukmarja zverinsko pretepli.

Pokopati so ga morali v Lanišču in šele leta 1958 so njegove posmrtne ostanke smeli prenesti v rojstni Svetivinčenat. Kmalu po mučeniški smrti Miroslava Bulešića je ob začetku šolskega leta 1947/48 semenišče v Pazinu (tam je bilo tudi mnogo gimnazijcev iz Primorske in iz ljubljanske škofije) obiskal apostolski nuncij v Jugoslaviji Joseph Hurley, ki je dejal: »S smrtjo tega mladega duhovnika ste več dobili, kot ste izgubili, ker ste dobili svetnika, mučenca.«

20. decembra 2012 je papež Benedikt XVI. potrdil dekret o Bulešićevem mučeništvu. Za blaženega je bil razglašen 28. septembra 2013 v puljski Areni.

njegove misli:

• Moje maščevanje je odpuščanje ...
• S tvojo milostjo in če me ti narediš za vrednega, se ne bojim mučeništva, ampak hrepenim po njem.

 o njem:

• S smrtjo tega mladega duhovnika ste več dobili, kot ste izgubili, ker ste dobili svetnika, mučenca. (Joseph Hurley, ap. nuncij v Jugi)

pripravil Marko Čuk

(ob obletnici) Joseph Ratzinger je bil za ‘velike reči’ zaznamovan že ob rojstvu: rodil se je v kraju Marktl ob Innu na Bavarskem 16. aprila 1927, na veliko soboto, in bil še isti dan krščen. Imel je starejšo sestro Marijo in brata Georga (1924), s katerima je bila vse življenje tesno povezan. Z bratom Georgom sta šla leta 1939 v semenišče. Zaradi druge svetovne vojne sta študirala bogoslovje v letih 1945–1951 in 29. junija 1951 sta prejela mašniško posvečenje. Po novi maši je z disertacijo Božje ljudstvo in božja hiša v nauku sv. Avguština dosegel naslov doktorja teologije. Svoje temeljito bogoslovno znanje je posredoval številnim učencem na univerzah v Freisingu, Bonnu, Münstru, Tübingenu in Regensburgu v letih 1957–1977. V letih 1962–1965 je bil ‘koncilski teolog’ kölnskega nadškofa kardinala Fringsa. Leta 1977 je ‘profesor postal pastir’: papež Pavel VI. ga je 25. maja imenoval za nadškofa v Münchnu. Za svoje škofovsko (in papeško) geslo je izbral besedi SODELAVCI RESNICE apostola Janeza (3 Jn 8). 27. junija je postal član kardinalskega zbora. Pastir bavarske nadškofije je bil le dobra štiri leta, kajti 25. novembra 1981 ga je papež Janez Pavel II. poklical v Rim za svojega najožjega sodelavca: imenoval ga je za prefekta Kongregacije za verski nauk, za predsednika Papeške biblične komisije in Mednarodne teološke komisije. Svojo poslanstvo je opravljal z vso vestnostjo. Ko je dopolnil 75 let, se je po pokoncilskih določbah hotel odpovedati svoji službi, toda papež o tem ni hotel niti slišati. Po smrti Janeza Pavla II. je bil že po četrtem glasovanju konklava 19. aprila 2005 izvoljen za njegovega naslednika. Ob nastopu svoje službe prvega pastirja Kristusove Cerkve je dejal: »Moj pravi program je ta, da ne bom delal po svoji volji, da ne bom sledil svojim idejam, ampak da bom prisluhnil skupaj z vso Cerkvijo Gospodovi besedi in volji in se bom pustil voditi njemu, tako da bo on sam vodil Cerkev v teh časih naše zgodovine.«
11. februarja 2013 pa je presenetil kardinale z odločitvijo, da se odpoveduje službi rimskega škofa, Petrovega naslednika. »Potem ko sem si večkrat pred Bogom izprašal vest, sem prišel do gotovosti, da zaradi napredujoče starosti nimam več dovolj moči, da bi primerno opravljal Petrovo službo. Zelo se zavedam, da te službe zaradi njenega duhovnega bistva ne smemo opravljati le z dejanji in besedami, marveč prav tako s trpljenjem in molitvijo … Za krmarjenje Petrove barke in oznanjevanje evangelija je kljub temu potrebna tako moč telesa kakor tudi duha, moč, ki je pri meni v preteklih mesecih tako opešala, da moram priznati, da ne zmorem več še naprej dobro opravljati zaupane mi službe. Ker se zavedam resnosti tega dejanja, v polni svobodi izjavljam, da se odpovedujem službi rimskega škofa, Petrovega naslednika, ki mi je bila zaupana po rokah kardinalov 19. aprila 2005, tako da bo od 28. februarja 2013 od 20. ure sedež rimskega škofa, sedež sv. Petra, izpraznjen in da bodo tisti, ki so za to pristojni, morali sklicati konklave za izvolitev novega papeža.« Od 1. maja 2013 je kot zaslužni papež Benedikt XVI. preživljal večer svojega življenja v samostanu Matere Cerkve v Vatikanu, kjer je 31 decembra 2022 umrl v 96. letu. V svoji duhovni oporoki, je zapisal, da je Jezus Kristus resnično pot, resnica in življenje. V njej se zahvaljuje Bogu za življenje in stalno vodstvo; zahvaljuje se staršem, sestri in bratu, prijateljem, sodelavcem in svoji lepi domovini ter njenim prebivalcem.
V knjigi Luč sveta beremo, da je bil njegov življenjski načrt biti teolog in profesor. Ni hotel postati škof, nerad je šel v vatikanske urade, še najmanj pa si je želel biti papež. Kot mož globoke vere pa se je vdal Božjim načrtom: »Ne morem izbirati tega, kar sam hočem. Na koncu se moram pustiti voditi.«

več:
S. Čuk, Kardinal Joseph Ratzinger – velikonočni otrok: Pričevanje, v: Ognjišče 4 (1998), 62-63.
S. Čuk, Papež Benedikt XVI.. “Odrešuje  nas ljubezen”: Priloga, v: Ognjišče 6 (2005), 43-50. (ob izvolitvi za papeža)
S. Čuk, Papež Benedikt XVI.: Pričevanje v: Ognjišče 3 (2011), 20-21. (ob izidu knjige Luč sveta))
S. Čuk, Georg Ratzinger: Pričevanje, v: Ognjišče 4 (2012), 16-17. (spomini brata Georga)
S. Čuk, Papež Benedikt XVI.. Pričevanje, v: Ognjišče 1 (2013), 14-15. (ob izidu knjige Jezus iz Nazareta)
S. Čuk, “Zaslužni papež” Benedikt XVI.: Priloga, v: Ognjišče 4 (2013), 68-75. (ob odpovedi papeški službi)

nekaj njegovih misli

• Sveta Marija, Mati Božja, uči nas spoznati in ljubiti Jezusa, da bi tudi mi mogli postati resnično ljubeči in vir žive vode sredi žejnega sveta.
  
• Cerkev ni vsota posameznikov, temveč je edinost med tistimi, ki se hranijo z isto božjo besedo in z istim kruhom življenja.
  
• Ljubezen do bližnjega je pot, da srečamo tudi Boga, zapiranje oči pred bližnjim pa nas napravi slepe tudi za Boga.
  
• Ljubezen je največji dar, ki ga je Bog dal ljudem. Ljubiti človeka pomeni želeti njegovo dobro in se zanj učinkovito truditi.
  
• Danes Bog ne spada med nujno potrebne reči. Božje zadeve, tako ljudje mislijo in govorijo, lahko počakajo. Vendar pa je On najvažnejša resničnost.
  
• Gospod nas ne rešuje zla, ampak nam pomaga zoreti v trpljenju, v težavah, v preganjanjih.
  
• Nič ne koristi, če objokujemo trpljenje na svetu z besedami in čustvi, naše življenje pa gre naprej kot običajno.
  
• Vsak izmed nas je sad Božje misli. Vsakdo je ljubljen, vsakdo je potreben.
  
• Cerkev, ki ima v evharistiji svoje življenjsko središče, si nenehno prizadeva, da bi vsem oznanjala, da je Bog ljubezen.
  
• Vsaka pristna kultura, ki želi resnično služiti človeku, mora biti odprta za nadnaravno, za Boga.
  več:

pripravlja Marko Čuk

(ob obletnici) Na Japonskem, kjer je bil več kot 60 let misijonar, je ponoči v 99 letu življenja umrl duhovnik jezuit, misijonar, pesnik, prevajalec, prof. dr. Vladimir Kos.
Rojen je bil v Murski Soboti, v gimnazijo je hodil v Mariboru in v Ljubljani, med vojno je bil v internaciji v Gonasu, vstopil v bogoslovje in se kot mlad domobranec umaknil v Avstrijo ter preko begunskih taborišč prišel v Italijo… Najprej je študiral filozofijo in v Rimu doktoriral iz teologije, leta 1950 je bil posvečen v duhovnika, kasneje je vstopil k jezuitom in leta 1956 odšel kot misijonar na Japonsko. Misijonaril je v eni od revnih tokijskih četrti, kasneje na jezuitski univerzi v Tokiu predaval filozofijo, angleščino …, ko se je upokojil je razlagal Sveto pismo, katekizem…
Pesmi je začel pisati že v gimnaziji, prvi dve zbirki pa izdal v begunskem taborišču (Marija z nami je odšla na tuje in Deževni dnevi), leta 1961 pa je izšla zbirka Dober večer (prva slovenska knjiga, izdana na Japonskem).   Leta 1997 je izšla prva njegova zbirka pri nas Eseji z japonskih otokov. Od leta 1998 dalje pa so njegove pesniške zbirke izhajale v matični domovini, najprej pri založbi Obzorja, prekmurski založbi Stopinje, pri Celjski Mohorjevi družbi, Goriški MD, Družini, od leta 2008 pa je izšlo dvanajst zbirk pri Župnijskem zavodu Dravlje, ki združuje jezuitsko založniško dejavnost (nazadnje Ko se gruden nasmehne). P. Vladimir Kos je leta 1971 prejel zamejsko in zdomsko literarno nagrado Vstajenje, bil je odlikovan z Zlatim redom za zasluge Republike Slovenije, 7. februarja 2014 pa je prejel nagrado Prešernovega sklada.za zbirki Pesmi z japonskih otokov in Ob rahlo tresoči se tokijski harfi.

več:
F. Bole. Vladimir Kos: Misijonar, profesor, socialni delavec in pesnik. (Gost meseca). Ognjišče, 1995, 11, str. 6-10.

nekaj njegovih misli:

• Gospod je, ki začne in nadaljuje, / vabeč nas, kot le On to z nami zna. / Svoboden med svobodnimi kraljuje, / Kraljestvo stavlja v živo dno srca.
• Vera je zmeraj tako osebna stvar, da je je zmožen le človek kot oseba. Vera se začne z željo po osebnem stiku s človeku podobnim Božjim bitjem.
  
• Če se ni mogoče izogniti zahtevi “Delaj dobro, ne delaj zlega!”, se tudi ni mogoče izogniti občutku krivde, ko se tej zahtevi izneverimo. Krivda predpostavlja odgovornost kot razsežnost v za-vesti utemeljene človekove svobode.
  
• Posebne vrste dobrina je ljubezen, npr. med materjo in otrokom, med zakoncema, med resničnimi prijatelji. To je neke vrste osrečujoče enačenje z drugo osebo.
  
• Kakor je človek zmožen odpustiti resnemu skesancu (čim boljši je človek, tem lažje odpušča), tako smo lahko gotovi, da nam bo odpustil neskončno dobri Duh, če ga kakorkoli prosimo odpuščanja in se resno odvrnemo od zla.
  
• Nekoč sem čul v sebi glas, ki ga ni mogoče pozabiti, ker je drugačen od naravnega glasu in ga čuješ nekje globoko v sebi; po naše bi ga takole prevedel: “Hočeš poskusiti z Menoj?”
  
• Človeku se doslej bi posrečilo izbrisati iz zavesti zahteve: “Delaj dobro, opusti zlo!” Že večkrat pa se mu je posrečil nasilni prevrat določenih vrednot; človek namreč čisto brez vrednot ne more živeti.
  
• Bistvo sreče, za katero se poganjamo takorekoč od rojstva, čutimo vsaj kot misleča in hoteča bitja – je šele v zaželeni nesmrtni posesti vsega, kar nas že zdaj do neke mere zadovoljuje.
  
• Kar nas je ljudi, smo rojeni s teženjem k čim bolj trajni sreči. V ta namen hočemo zadovoljiti želje človeške narave. To, kar ta mnogovrstna teženja zadovoljuje, je nekaj dobrega – dobrina. S tega vidika je tudi resnica – dobrina. Posebno tista, ki je zmožna osvetliti druge resnice.
  
• Če se mi posreči, da “ustvarim” pesem, ki me zadovolji, ne mislim na kakšno zbirko; ne zdi se mi važna, dokler me celo stvarstvo vabi, da mu kaj zapojem.
  
• K smislu življenja spada zavest, da se življenje ne konča s fizično smrtjo. Življenjska dinamika je usmerjena onkraj smrti.

pripravlja Marko Čuk

(ob obletnici) Rojen v Trstu, po selitvi družine v Gorico (1905) je obiskoval nemško realko v Gorici, spoznaval razmere v Benečiji in se seznanil z Ivanom Trinkom Zamejskim ter se navdušil za narodno delo. Po maturi 1909 se je vpisal na trgovsko akademijo v Gradec, toda v enem letu spoznal, da je to napačna odločitev, zato se je vpisal na goriško bogoslovje, leta 1914 je posvečen in je najprej kaplan pri Sv. Ivanu v Trstu. Zaradi šibkega zdravja ga je leta 1918 tržaško-koprski škof Andrej Karlin premestil v Lokev, kjer je deloval kot samostojni kaplan. Bil je gonilna sila “Sedejeve šole”, s pomočjo katere se je slovenski jezik obdržal v župnijskih šolah ves čas do kapitulacije Italije. Na pobudo Zbora svečenikov sv. Pavla je bil izvoljen kot poslanec v rimskem parlamentu. Leta 1923 je postal tajnik Katoliškega društva v Gorici (KTD), ki je ustanovilo Katoliško tiskarno in knjigarno. Dal je pobudo za ustanovitev Goriške Mohorjeve družbe (1923). Leta 1927 ga je goriški nadškof Sedej zaradi notranjih sporov v krščanskosocialni struji in ob čedalje hujših grožnjah in pritiskih fašističnih oblasti suspendiral, tako leta 1927 nastopi kot župnijski upravitelj v Avberju. Povabil je slikarja Toneta Kralja, da je prenovil cerkvene poslikave in mu je pomagal da je slikar lahko poslikal še 40 primorskih cerkva. Zanimivi so njegovi Paberki – spominski zapisi iz let, ko je upravljal župnijo Avber na Krasu, ki razodevajo njegovo modrost in smisel za humor. Ker so pritiski fašističnih oblasti nanj postajali čedalje hujši, njegovo zdravje pa je vidno pešalo, je leta 1940 zaprosil za upokojitev in se umaknil najprej v Trst, nato pa k svojemu prijatelju duhovniku dr. Tonetu Požarju v Lokev.

Pri Ognjišču smo leta 2000 v zbirki Graditelji slovenskega doma izdali knjižico Virgil Šček (Marko Tavčar in Albin Kjuder) – ki je pošla (morda se kje najde še kakšen izvod) iz katere povzemam sklepno besedo:
Skupen cilj njegovega dela je bil splošno, duhovni in materialni napredek slovenskega naroda. Ščekova politična misel je bila v prvi vrsti namenjena ohranjanju narodne manjšine pod Italijo. Poudarjal je njeno samobitnost in potrebo po avtonomnosti. Na kratko bi o njem rekli, da je bil v tem smislu idealist, po eni strani zelo uspešen pri svojem delu, a navadno zavrnjen in oviran s strani take in drugačne oblasti. Bil je včasih prezaletav in nezaslišano odkrit, bister in zelo komunikativen ter simpatičen sogovornik, poln navadno pikrega humorja. Primorsko ljudstvo ga je ohranilo v svojem srcu in spominih kot pozitiven lik, ki je vse žrtvoval za narod. O njem bi lahko rekli, da je bil izrazita revolucionarna osebnost, ki dosledno sledi imperativu svoje vesti, tudi za ceno nerazumevanja in celo sovražnega odklona. Zato verjamemo njegovemu poslednjemu sporočilu sestrama, ki je na posmrtni podobici dobilo značaj nekakšne duhovne oporoke, ko med drugim zatrdi, da je iskal le »srečo svojega naroda«. (Marko Tavčar)

več:
ČUK, Silvester. Virgil Šček (1889-1948). (Obletnica meseca). Ognjišče, 2018, leto 53, št. 7, str. 42-43.

nekaj Ščekovih misli:

• Edini, ki lahko pomagamo slovenskemu življu, smo mi, duhovniki. To pa ni samo naša naloga, temveč tudi naša velika dolžnost. Zato naj nihče ne drži križem rok.
• Kmete je treba organizirati v skupnosti, v neke  vrste zadruge, kjer se bo odpravilo vsako oderuštvo …
• Delo je sestavni del človekove osebnosti, človek, ki dela ima pravico do vseh dobrin, da more živeti človeka vredno življenje. Zato zahtevamo za delavca več pravic in tudi splošno socialno zavarovanje.
• Sedanjost tiči globoko v materializmu, ki obvladuje življenje večine ljudi. Mnogim, premnogim je materializem pridobivanje denarja in uživanje. Materializem  praznuje nasploh zmagoslavje v javnem življenju, v šolstvu, znanosti, umetnosti, politiki … A hkrati ni bilo še nikoli toliko žalosti, toliko nesreč,  toliko bolnih ljudi …
• Katoličanu vera ni problem, ampak je luč življenja za sedanji čas in večnost (…) Posoda te vere pa je Cerkev. Razbij to posodo in vsebina se razlije in razsuje (…)
• Želimo si, da bi narodna oblast Cerkvi priznala ne le svobodo izvrševanja obredov, marveč tudi pravico do širjenja nauka z vsemi sredstvi, ki jih nudi moderna tehnika.
  
• Verujem trdno vse, kar me je mati učila. Ljubil sem slovenski narod. Nisem iskal časti, ne denarja, ampak le srečo našega naroda. Nikdar nisem goljufal, lažnivo obljubljal. (…) (Virgilove zadnje besede na podobici – njegova duhovna oporoka)

pripravlja Marko Čuk

Boris Pahor, pisatelj * 26. avgust 1913, Trst, † 30. maj 2022, Trst.

(ob obletnici) Boris Pahor je eden najbolj znanih, pomembnih in tudi najbolj prevajanih slovenskih pisateljev. Rodil se je v Trstu, 26. avgusta 1913 in kot sedemletni otrok je bil priča fašističnemu požigu Narodnega doma in fašističnemu preganjanju Slovencev, kar ga je zaznamovalo za celo življenje. V slovensko osnovno šolo v Trstu je začel hoditi leta 1919. Po odpravi slovenskih šol (1923) je šolanje nadaljeval v italijanščini in se leta 1930 vpisal na klasično gimnazijo v škofijskem semenišču v Kopru. Maturiral je leta 1935, študij nadaljeval v semenišču v Gorici in leta 1938 študij teologije opustil.  V času študija se je začel zavzemati za slovenski jezik, saj je bila v Julijski Krajini prepovedana  javna in zasebna raba slovenščine. Svoj prvi literarni prispevek je objavil v celjski Mladiki, navezal je stike s Kocbekom … Leta 1940 je bil vpoklican v italijansko vojsko in leto zatem poslan v Libijo… Po vrnitvi je bil 1941 kot vojaški prevajalec premeščen v taborišče za ujete častnike jugoslovanske vojske pri Gardskem jezeru. Na Univerzi v Padovi je vpisal študij italijanske književnosti. Po kapitulaciji Italije (1943) se je vrnil v Trst  in se pridružil narodno-osvobodilnemu gibanju. Leta 1944 je bil aretiran in poslan v koncentracijska taborišča, ki jih je preživel, in se po zdravljenju v francoskem sanatoriju vrnil nazaj v Trst. Po diplomi na univerzi v Padovi se je zaposlil kot profesor na obnovljeni slovenski šoli v svojem rojstnem mestu. S pisanjem in urejanjem se je vključeval v slovensko kulturno in politično življenje v zamejstvu in matici. Leta 1966 je ustanovil revijo Zaliv, v kateri je zagovarjal tradicionalno demokratično politiko proti enopartijskemu sistemu nekdanje Jugoslavije. Komunističnemu režimu v nekdanji Jugoslaviji je Pahor najbolj stopil na žulj z izdajo knjižice Edvard Kocbek, pričevalec našega časa, ki sta jo skupaj z Alojzom Rebulo napisala leta 1975 ob Kocbekovi 70-letnici. V spremljajočem intervjuju je Kocbek prvič spregovoril o povojnem pokolu vrnjenih slovenskih domobrancev, kar je dvignilo mnogo prahu, Pahorju pa so jugoslovanske oblasti prepovedale vstop v državo.
Literarna dela Borisa Pahorja so ponovno ovrednotenje doživela šele po osamosvojitvi Slovenije, ko je prejel Prešernovo nagrado in častni znak svobode Republike Slovenije. Širša italijanska javnost je Pahorjeva dela ignorirala, vse dokler njegove knjige niso najprej uspele v francoskem prevodu. Preboj mu je uspel še zlasti leta 2007 zaradi novega italijanskega prevoda Nekropole, Pahorjevega najbolj znanega romana, in nastopom na italijanski državni televiziji. Istega leta je prejel »Red legije časti«, kar je najvišje francosko državno odlikovanje. Vse življenje je opozarjal na nevarnosti totalitarnih režimov, katerih žrtev je bil.
Pahorjeva glavna dela so Vila ob jezeru, Mesto v zalivu, Nekropola, trilogija o Trstu in slovenski manjšini v Italiji (Spopad s pomladjo, Zatemnitev, V labirintu) in Zibelka sveta.

Ob prejemu Prešernove nagrade (1992) je bil gost meseca v Ognjišču, na pragu stotih let pa se je razgovoril v mojem pogledu tudi o tem, kako naj Slovenci ohranjamo svojo identiteto in narodno zavest prenašamo na mlade …

več:
B. Rustja, Slovenski pisatelj in mislec Boris Pahor: Gost meseca, v: Ognjišče 4 (1992) 6-12.
M. Turk, Pisatelj Boris Pahor: Moj pogled, v: Ognjišče 9 (2010), 22-24.
B. Pahor, Ob doživetem zadoščenju: Odmev, v: Ognjišče 3 (2015), 97.
B. Rustja, Vera Borisa Pahorja in Ognjišče, v: Ognjišče 11 (2022), 43.

njegove misli

• Prav nič niso pomembna leta. Ne vaša, ne moja. Sleherni dan nam je darovan in sleherni dan moramo izpolniti z bogastvom svojega človeškega in občestvenega cilja. Edino to je pomembno …
• Bog mi pomeni skrivnost vesolja; vse, kar je, tudi tisto, česar ne bomo nikoli poznali in videli. Vse, kar obstaja, je en velik čudež, in tudi do neke mere skrivnost.
• Družina je prva človeška skupnost. Rodi se na podlagi simpatije, značajev, ljubezni in skrbi za nasledstvo. Težko pa sprejemam, da tako zvezo skleneš za vedno, do smrti …
• Meni je fašizem pokvaril smisel in prihodnost. V moji mladosti so od mene zahtevali, da postanem Italijan, česar pa nikoli nisem mogel sprejeti. Počasi sem razumel, da moram biti zvest sebi in svojemu jeziku. Zato sem imel veliko težav pri izbiri poklica in je bila končna izbira pogojena z raznimi dejavniki, ne pa dejanskim željam. Želel sem študirati medicino in postati zdravnik, pa nisem imel realnih možnosti, tako sem se moral odločiti pragmatično, da nisem izgubil preveč let.
• Marsikdo bi rad vedel, kako prideš do sto let, jaz pa na to ne zmorem odgovoriti, ker sem zmeraj mislil na dolžnost ob pisalnem stroju. Tako se tudi zdaj ne znajdem, nič, nobene modrostne izjave ne bi znal najti, vse, kar sem doživljal, sem sproti skušal vnesti v življenjsko kroniko. Tako je v bistvu 26. avgusta pač en dan kot vsi drugi dnevi. Kot za druge, sem tudi zanj hvaležen skrivnostni energiji, ki mi je bila in mi je naklonjena. Hvaležen še posebno, da sem tako pokreten in aktiven.
• Moji občutki so različni. Naravno je, da prevladuje hvaležnost, a zmeraj se hitro pritakne verski motiv, materina prevladujoča pobožnost, vera v molitvi in hkrati zaupanje v učinek svetinjice Matere božje, ki jo je všivala v rob obleke ob mojih odhodih z doma. Ko sem za to zvedel, sem pač sprejel, ob prvem strahu pred koncem, v taborišču, sem celo zmolil tri zdravamarije in se zaobljubil, da pojdem na Višarje, če se vrnem. Kar sem tudi izpolnil.
• Med najbolj pomembnimi stvarmi je zame ljubezen. Ne glede na to, kakšna je razlika v narodnosti, je ljubezen pomembna. Ljubezen do bližnjega, do ženske, do naroda, do ubogih, do lačnih, več načinov ljubezni obstaja. Pomembno je, da če pišeš o ljubezni, pišeš kot o neki posebni vrednoti. Ko govoriš o ljubezni, moraš govoriti tako, da imaš pred njo spoštovanje. Brez ljubezni ne moremo danes nič. Knjigo, ki bo pisala o ljubezni, bo treba še posebno pohvaliti.
• Mladini je treba vcepiti vsaj majhno klico potrebe po žrtvovanju za skupnost; a kako se bo mladina žrtvovala za občestvo, ko pa to išče samo standard in egoistično udobje?.

 zapisi o pisatelju:

• Kot zmeraj kritično, neposredno, se Pahor posveča znanim temam in zapisuje izzive za dialog. Ob tem se sooča tudi z novimi izzivi svetovnih neskladij, krivic, strahov in nemirov. Njegov klic po pravičnem svetu je jasen in brez vsakega dvoma, in njegova vera, da človeštvo premore dovolj modrosti in moči za pot iz kriz k bolj etičnemu človeku, je sporočilo enega zadnjih svetovnih pričevalcev iz pekla koncentracijskih taborišč.
• Med najlepša darila usode, ki me je jeseni 2002 za štiri leta popeljala v Trst, štejem svoje poznanstvo z Borisom Pahorjem. Poznanstvo, ki je v dobrem poldrugem desetletju najinih pogovorov preraslo v prijateljstvo … Zakaj danes mislim, da je Boris Pahor nekaj najboljšega, kar se je lahko zgodilo Slovencem, in zakaj sem prepričana, da je prav on, človek prejšnjega stoletja, darilo za novo stoletje, da bi bilo to boljše, bo jasno vsakomur, ki bo to knjigo prebral. (Darka Zvonar Predan)

Številne Pahorjeve knjige smo predstavili tudi v Ognjišču (Silvester Čuk – Priporočamo, berite):
Ognjišče, 1973/4, str. 39: Pahor Boris, Grmada v pristanu
Ognjišče, 1974/10, str. 38: Pahor Boris, Varno naročje
Ognjišče, 1984/3, str. 37: Pahor Boris, Tržaški mozaik
Ognjišče, 1984/9, str. 37: Pahor Boris, V labirintu
Ognjišče, 1989/9,  str 37: Pahor Boris, Ta ocean strašno odprt
Ognjišče, 1993/12, str. 14: Pahor Boris, Vila ob Jezeru
Ognjišče, 1995/10, str. 14: Pahor Boris, Slovenska svatba
Ognjišče, 2001/10, str. 14: Boris Pahor, Dihanje morja
Ognjišče, 2002/4, str. 80: Boris Pahor, Nomadi brez oaze
Ognjišče, 2008/10, str. 80: Pahor Boris, Moje suhote
Ognjišče, 2011/8, str. 80: Pahor Boris, Spomini svobodnega človeka
Ognjišče, 2012/10, str. 80: Pahor Boris, Knjiga o Radi
Ognjišče, 2013/11, str. 80: Pahor Boris, In mimo je šel spomin
Ognjišče, 2015/10, str. 78: Pahor Boris, Rdeči trikotniki
Ognjišče, 2016/10, str.120: Pahor Boris, V imenu dialoga
Ognjišče, 2018/10, str. 100: Zvonar Predan Darka, Boris Pahor – Najini pogovori

pripravlja: Marko Čuk