Avtor: Marko

LETA 1532 SVETI KRIŽ POSTANE MESTO

Vas Vipavski Križ, eden najlepših zgodovinskih kulturnih spomenikov v Sloveniji, leži na hribu v osrednjem delu ajdovskega dela Vipavske doline. Naseljen je bil že v predrimskih časih, mimo je tekla pomembna cesta med Oglejem in Ljubljano (čez Hrušico -Ad Pirum) …  Prve pisne listine o kraju pa segajo v 13. stoletje, po turškem zavzetju Gorice je dal goriški škof zgraditi štiristolpni grad in leta 1483 so ga goriški grofje obdali z obzidjem zaradi nevarnosti turških vpadov. Na današnji dan, leta 1532 pa ga je cesar Ferdinand povzdignil v mesto (meščani so dobili sodnika, dolžni so bili skrbeti za obzidje …. Leta 1636 so zgradili kapucinski samostan, v katerem je živel tudi pridigar Janez Svetokriški. Do leta 1955 se je naselje imenovalo Sveti Križ, Vipavskega so ga preimenovali v povojni kampaniji oblasti in prizadevanju, da se iz toponimov slovenskih krajev odstrani vse, kar spominja na vernost.

 

LETA 1798 ROJEN AUGUSTE COMTE

FRANCOSKI FILOZOF, OČE POZITIVIZMA († 1857)

Pozitivizem je filozofska smer, ki zavrača vsakršno metafiziko in jemlje izkustvo kot edini vir pozitivnega spoznanja. Vse znanosti so usmerjene k znanosti o človeških družbenih odnosih – sociologiji. Za utemeljitelja pozitivizma velja francoski matematik in filozof August Comte. Klasiki marksizma so njegov nauk zavračali.

 

LETA 1809 ROJEN EDGAR ALLAN POE

AMERIŠKI PESNIK IN PISATELJ, OČE GROZLJIVKE († 1849)

Ameriški pesnik, pisatelj in esejist Edgar Allan Poe, sin potujočih igralcev, velja za enega od začetnikov grozljivke v literaturi. S svojimi grozljivo fantastičnimi novelami je poglobil zanimanje za tradicijo grozljivega romana. O tem pričuje njegova knjiga Propad hiše Usher in druge zgodbe (slovenski prevod 1952).

njegove misli:

• Kdor sanja podnevi izve veliko stvari, ki uidejo tistemu, ki sanja samo ponoči.
  
• Vse kar vidimo in se nam dozdeva so samo sanje v sanjah.
  
• Verjemi polovico tistega, kar vidiš in nič od tistega, kar slišiš.
  
• Leta ljubezni bodo pozabljena v eni sami minuti sovraštva.
  
• Vsaka pesem bi morala bralca spominjati, da bo nekega dne umrl.

 

LETA 1839 ROJEN PAUL CEZANNE

FRANCOSKI POSTIMPRESIONISTIČNI SLIKAR († 1906)

Paul Cézanne je postavil temelje za ustvarjanje v 20. stol. (med impresionizmom in kubizmom). Doma v Aix-en-Provence, v Provansi na jugu Francije. Nekaj časa neločljiv prijatelj z Emilom Zolajem, študira risanje, v Parizu sreča impresionista Pissarra, ki je njegov mentor in skupaj ustvarjata krajine… Njegove slike so kasneje vztrajno zavračali in precej časa je trajalo, preden so ga sprejeli (Monet). Cézannovi vzorniki so bili Tizian, Giogione, krajinar Nicolas Poussin, Camille Pissaro. K ustvarjalnosti ga je spodbujala predvsem Provansa, kjer je v krajini našel svoj pravi navdih. Njegove umetnine so našle mesto v zgodovini šele precej pozneje. Cézannov slog predstavlja odmik od samo vizualnih vsebin do bolj intelektualne umetnosti.

 

LETA 1868 UMRL FRIDERIK BARAGA

ŠKOF IN MISIJONAR – APOSTOL INDIJANCEV, BOŽJI SLUŽABNIK (* 1797)

Eden največjih sinov slovenskega naroda je bil rojen v gradiču Mala vas na griču med Trebnjem in Dobrničem. V svojem življenju je vedno hodil “za višjim klicem”: odpovedal se je karieri pravnika in položaju graščaka ter je izbral duhovniški poklic; kmalu je začutil, da Bog od njega pričakuje več, zato se je odločil za misijonsko delo med ameriškimi Indijanci. Med njimi je deloval z vnemo dobrega pastirja, ki ga je vodila tudi doma, kjer pa je zaradi hladnega janzenističnega duha med duhovščino doživljal veliko nasprotovanj. Iz domovine je odšel brez zagrenjenosti, v srcu je do nje ohranil vso ljubezen. Kot misijonar se je odlikoval po junaški odpovedi: zadovoljen je bil z najnujnejšim za življenje in delo. Ko je postal škof, si je v skladu s tem prepričanjem izbral geslo “Unum necessarium” (Eno je potrebno – namreč: delati za božje kraljestvo, drugo nam je zagotovljeno). –

več:
S. Čuk, Pred 200 leti se je rodil Friderik Baraga: Priloga, v: Ognjišče 6 (1997), 38-45.
S. Čuk, Misijonar Friderik Baraga: Pričevanje, v: Ognjišče 1 (2003), 16-17.
S. Čuk, Friderik Baraga (1797-1968): Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2018), 42-43
B. Rustja, Irenej Friderik Baraga, Naši svetniški kandidati, v: Ognjišče (2023) 1, str. 99.
G. Čušin, Pozdravljen, Baraga!: S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 1 (2023), 99.
spletna stran Ognjišča: Irenej Friderik Baraga
v knjigi: K. Mauser, Le eno je potrebno 1 in 2, Ognjišče, Koper, 2022.
v pobarvanki: B. Golob, S.Karim, Škof Baraga, Ognjišče, Koper 2018.

nekaj njegovih misli:

• Če hočeš biti srečen, tedaj bodi resnično dober in plemenit. Bodi dober do revnih in potrebnih, kolikor le moreš. Morda si ti sam reven, a gotovo je kdo še revnejši od tebe.
  
• Božje kraljestvo je tudi v naših srcih. Če lepo živimo in služimo Bogu, tedaj gospoduje on v naših srcih. Če pa se slabo vedemo, delamo grdo in služimo hudobnemu duhu, tedaj on gospoduje v naših srcih.
  
• Lažeš Gospodu Bogu, ko mu rečeš: Odpusti mi, kakor odpuščam svojemu bližnjemu jaz. Če ti ne odpustiš bližnjemu, ravnaš nečastno in v resnici prosiš Boga, naj te pahne v peklenski ogenj.
  
• Če ljubiš Boga, ljubiš svojega bližnjega. Ne ostani pa pri lepih mislih; tvoja ljubezen mora biti delavna. Koliko žalostnih potrebuje tvojih tolažilnih besed, koliko nesrečnih je potrebnih tvoje pomoči.
  
• Moli v resnici! Če prosiš Boga lepih čednosti: ljubezni, ponižnosti, potrpežljivosti, pokorščine, čistosti ali časnih dobrot, prizadevaj si tudi resnično, da to dosežeš. Sicer bi bila tvoja molitev tvojemu dejanju nasproti in torej ne resnična, ampak hinavska.
  
• Tudi v naših srcih nam Bog neprestano govori. Kadar hoče kdo storiti kaj slabega, mu srce takoj pove, naj tega ne stori. Če bi pa rad storil kaj dobrega, mu takoj reče: Tako stori!
  
• Ne verjemi vsega, kar slišiš. Saj vendar dobro vemo, kako močno sta danes razširjena laž in obrekovanje. Ne zmeni se za vse, kar slišiš. Tudi ne opazuj preveč drugih, kako se vedejo. Pazi bolj nase.
  
• Če te kdo posvari in navaja k dobremu, to rade volje sprejmi. Bodi mu iz srca hvaležen in si vzemi k srcu svarilne besede. In živel boš vedno srečneje.
  
• Glej, da boš svojega očeta in svojo mater iskreno ljubil. Ne pozabi lepo ravnati z njima. Dala sta ti življenje in te vzgojila. Dala sta ti vse, preden si sploh začel skrbeti zase.
  
• Bodi dober do revnih in potrebnih, kolikor le moreš. Morda si ti sam reven, a gotovo je kdo še revnejši od tebe; bodi torej dober in usmiljen, kolikor je mogoče in Jezus te bo imel zelo rad.
  
• Ko boš ob koncu svojega življenja stopil pred večnega Sodnika, te ne bo vprašal, kako dolgo si živel na zemlji, pač pa boš moral dati odgovor, kako si živel: pošteno ali nepošteno.
  več:
  

 

LETA 1876 ROJEN DRAGOTIN KETTE

PESNIK MODERNE († 1899)

Moderna je umetnostna smer ob koncu 19. stoletja, za katero je značilen zlasti subjektivizem. Slovensko moderno v literaturi predstavlja znamenita četverica Kette, Murn, Cankar in Župančič, ki so bili “enega gnezda ptiči, pevci iste pomladi”. Najstarejši med njimi je bil Kette, ki je pri drugih treh užival velik ugled. “Najviše cenim Ketteja,” je dejal Oton Župančič. “On je bil sploh najbolj univerzalen človek med nami.” Še bolj ga je spoštoval Ivan Cankar: “V svojem stremljenju in mišljenju je bil med vso svojo družbo najgloblji in najvišji.” Žal pa je prav on prvi od četverice dal slovo lepotam tega sveta, ki so navdihovale njegove pesmi. O njem je Mimi Malenšek napisala biografski roman Pojoči labodi (1970); njegov rojak Silvo Fatur pa je Kettejevo življenje, predvsem mladost, živo predstavil v knjigi Oče in sin in zagorski zvonovi (Libris, Koper 2005).

… več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (2006) 1

nekaj njegovih verzov in misli …

• Bodimo delavni, ker delo je življenje. Ne delajmo le zase, ker srečni smo le z drugimi, a delajmo vztrajno, ker kratko je življenje, a vendar dosti dolgo, da v njem dosti dobrega storimo.
  
• Brez dogem in brez vaših energij / sem vedel bolje nego zdaj nekoč, / da On je vir vseh zemeljskih moči, // da v slednjem žarku, plamenu in zvoku, / magnetnem toku in rastlinskem soku / deluje v mislih On, prvotna moč.
  
• Glej, menil sem, da mogel bi živeti / brez tebe kdaj, brez svojega Boga; / a naj li rastejo vonljivi cveti / brez sonca sredi jasnega neba?
  
• In smrti ni… Jaz vidim le življenje, / ljubezen večno vidim krog in krog; saj, če te, duh, neskončno hrepenenje, / ah, če te je v nebo poklical Bog.
  
• O Bog svetlobe, Stvarnik harmonije, / tvoj izgubljeni sin je zopet tu; / o daj mu izgrešenega miru / v bližini svoje svete domačije.
  
• A duša naša – ta nikdar ne laže. / In če se v govoru drugače kaže, / pove ti vso resnico en zdihljaj.

o njem:

• Njegov duševni razvoj je bil tako nagel, krepak in naturen, kakor drugega nobenega. (Ivan Cankar)
• Ti nisi tako izzivajoč, kot sva midva (s Cankarjem) op. red.), a ti si zato vse kaj drugega! Ne misli, da ti hočem laskati, a v tebi je globina, v tebi je bistvo. Mi tavamo, iščemo – ti hodiš trdno in varno; mi se motimo – ti prerokuješ. (Oton Župančič)
  
• Vsi Kettejevi sodobniki poudarjajo, da je bil Kette človek izrednih lastnosti. Globok in bister um, skromnost in prisrčnost so se družili z mladeniško možatostjo. (France Koblar)

 

LETA 1886 ROJEN VLADIMIR LEVSTIK

PISATELJ, PESNIK IN PREVAJALEC († 1957)

Božična noč … Vsa tiha dolinica dremlje v debelem snegu. Zvezde na temnem svodu neba se iskrijo ravno toliko, da razločiš cesto, ki se vije ob vodi v vas. Popoldne je metlo, tudi po gazi leži za ped snega in sleherni korak je muka. Blagor mu, kdor sedi doma za toplo pečjo in ga ne grize srditi mraz in mu noge ne klecajo od naporne hoje. A do polnočnic je še časa in na cesti ni videti žive duše … Pač! Temna postava se bliža vasi. Mlada žena je (…). Oh, da je sama, že zdavnaj bi se zgrudila v mehki sneg, da se oddahne in zadremlje … čeprav ne bi vstala nikoli več! A mlada žena stopa, stopa, bolj mrtva ko živa, in stiska k sebi detece, sinka zlatolaščka, zavitega v toplo volneno ruto. – Tako se začenja zgodba Deček brez imena, v kateri pisatelj Vladimir Levstik pripoveduje o otroku, nedolžni žrtvi prve svetovne vojne (po tej zgodbi nosi naslov njegova edina knjiga za mlade). Pisatelja, ki zaradi revščine niti srednje šole ni dokončal, zapustil pa je bogato knjižno bero ter se uveljavil kot odličen prevajalec, se spominjamo ob obletnici rojstva.

… več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (2016) 1

njegovi misli:

• Ne sodi brata, če je v srcu srd! / Le tisti duši moreš dno dozreti, / v katero ti ljubezen čista sveti; / kdor hodi s temo, mu je dom zaprt.
  
• Ne boj se sovražnikov, a prijatelja se varuj, ki vedno pritrjuje.

 

LETA 1911 UMRL JOSIP APIH

ZGODOVINAR SLOVENSKEGA ŠOLSTVA (* 1853)

Po ljudski šoli v Begunjah in gimnaziji v Ljubljani je študiral na Dunaju zgodovino in zemljepis s Knafljevo štipendijo. Petnajst let je poučeval na Moravskem, od leta 1892 do upokojitve pa v Celovcu. Poleg pedagoškega dela se je ukvarjal tudi s pisanjem zgodovinskih razprav in knjig, ki so obravnavale zgodovino slovenskega šolstva. V svojem najpomembnejšem delu Slovenci in 1848 (1888) je dokazoval, da so se Slovenci začeli obnašati kot narod šele v tem letu. Snov za svoje spise je Apih nabiral v arhivih.

 

LETA 1918 UMRL JAKOB BROLLO

FURLANSKI SLIKAR ( * 1834)

Sprva se je slikarstva učil doma v Huminu, potem pa je odšel na akademijo v Benetke. Najprej je delal na Koroškem in potem na slovenskem Štajerskem – kot sodelavec Tomaža Fantonija, ki je slikal figuralne kompozicije, Brolo pa ga je dopolnjeval s fresko tehniko. Kasneje je delal s svojim pomočnikom Biertijem in s svojim sinom. Za cerkve je slikal freske pa tudi oltarne slike … Najbolj znane poslikave pri nas: Petrovče, Sv. Trojica v Slovenskih Goricah, Velika Nedelja, Gradišče pri Ormožu, Ponikva, Vitanje, Nova Cerkev, Kamnica, Brežice… Njegova prva ljubezen pa je bila Koroška, kjer je poslikal tri cerkve na območju Štalenske gore (Šentlovrenc nad Celovcem, Šentmartin…), cerkev v Žitari vasi … Naslikal je tudi 15 križevih potov in ok. 110 drugih oljnih slik, mnogo poljskih znamenj in kapelic.

 

LETA 1928 ROJEN VINKO KOBAL

MLADINSKI DUHOVNIK IN USTANOVITELJ GIBANJA POT († 2001)

“Moje največje bogastvo je bilo življenje, ki sem ga prejel kot dar in radostno živel… Moje besede so bile le seme, ki ga je Bog po meni sejal, rodile bodo sadove z milostjo, ki jo bo on dodal vsaki duši, ki jih je z odprtim srcem sprejemala.” Tako je zapisal v svoji duhovni oporoki Vinko Kobal, začetnik in vo­ditelj gibanja Pot, ki je s svojo duhovnostjo številnim mladim iz vse Slovenije pomagalo pri vzgoji krščanske osebnosti.

… več o njem: pričevanje, v: Ognjišče (2001) 7… v knjigi Pripoved starega, modrega bobra, ki jo je izdalo Ognjišče

nekaj njegovih misli:

• Mladi kristjani, vzgojeni v zavezi z Bogom, morejo imeti pozi­tiven odnos do življenja. So optimisti življenja, ki se povsod za življenje zavzemajo, ga ljubijo in pospešujejo, verjamejo v Življenje.
  
• V mladih dušah je globoko usidrana potreba po prijateljstvu, po pristni in trdni ljubezni, po varnem občestvu.
  
• Mladi so željni pristnih odnosov, kjer vladajo prava pozornost, iskrenost, potrpežljivo čakanje in spoštovanje vsake človeške osebe.
  
• Vsako srečanje je dar. Bog je za njim. Le zdi se kakor slučaj. Božja dobrota načrtuje vsa srečanja. Celo vse pogoje razporedi, da lahko nastanejo.
  
• Krščanstvo daje trpljenju najvišjo vrednost. Mladim ne smemo ponujati lahkega krščanstva, brez napora in brez trpljenja, ampak ravno nasprotno. Značilnost mladih je velikodušnost in samo v naporu in sprejemanju trpljenja lahko pokažejo svojo velikodušnost.
  
• Na dnu svojega srca nosi človek temeljno potrebo po srečanju s sočlovekom. Kolikor polnejša je osebnost, ki se z njo sreča, toliko večjo mero sreče prinaša. Kdor nima možnosti za srečanje, ne more pravilno oceniti niti samega sebe.
  
• Ko se Bog odkriva človeku, razsvetljuje s svojo lučjo njegovo pravo vrednost. Kliče ga k nalogam, ki mu jih je v svetu zanj prihranil. Kliče ga po imenu, ker ga hoče potegniti iz anonim­nosti, v kateri se utaplja.
  
• Kot temelj svojega oznanila je Jezus postavil skrb, da bi spremenil človeka v notranjosti… Človek, ki bo notranje nov, predelan v Kristusu, bo tudi drugače ravnal v svojem vsakdanjem življenju.
  
• Če je življenje prazno in dolgočasno, ni mogoče resnično praznovati. Polno življenje praznike izoblikuje v resnična doživetja človeškosti
  več:
  

 

LETA 1964 UMRL JOSIP JERAJ

DUHOVNIK, TEOLOG, PROFESOR, PUBLICIST (* 1892)

Rodil se je leta 1892 v Rečici ob Savinji, gimnazijo je obiskoval v Celju, nato pa študiral bogoslovje v Mariboru. Po posvečenju leta 1915 je bil v Gradcu promoviran za doktorja teologije. Leta 1919 je postal profesor moralne teologije na Visoki bogoslovni šoli v Mariboru, leta 1946 pa na Teološki fakulteti v Ljubljani. Sodeloval je pri mladinskem gibanju. Veliko je pisal zlasti o kulturnih in vzgojnih vprašanjih sedanjosti s teološkega stališča. Njegovo najbolj znano delo je knjiga Vzor človek ali osebnost kot ideal (1922).

 

LETA 1978 UMRL FRANC DEBEVEC

ZDRAVNIK FIZIOLOG, PROFESOR (* 1898)

Po diplomi na medicinski fakulteti na Dunaju (1924) je bil asistent v zdravilišču za pljučne bolezni na Golniku in opravil specializacijo iz ftiziologije. Do konca druge svetovne je bil zdravnik na pljučnem oddelku ljubljanske bolnišnice, nato primarij oddelka. V tridesetih je absolviral tudi na ljubljanski Filozofski fakulteti ter od 1943 – 1972 predaval pastoralno medicino na Teološki fakulteti v Ljubljani. S področja boja proti tuberkulozi je objavil več kot 50 strokovnih in okoli 30 poljudnih del.

 

LETA 1999 UMRL HUBERT BERGANT

organist in profesor umetnostne zgodovine (* 1934)

Rojen v Kamniku, na Akademiji za glasbo v Ljubljani je leta 1959 uspešno končal študij klavirja, leta 1960 pa je diplomiral še iz orgel. Iz tega inštrumenta je leta 1963 nadaljeval podiplomski študij, ki ga je zaključil leta 1969 na Dunaju. Po diplomi iz umetnostne zgodovine na Filozofski fakulteti v Ljubljani (1964) se je istega leta zaposlil na novogoriški gimnaziji kot profesor umetnosti, vodil je šolski pevski zbor in bil ravnatelj Glasbene šole. Leta 1972 je na Akademiji za glasbo v Ljubljani pričel s poučevanjem orgel, od leta 1982 kot redni profesor. Prof. Bergant je bil vodilni slovenski pedagog in virtuoz na orglah. Doma in v tujini je sam in v različnih komornih zasedbah nastopil na več 100 koncertih. Izvedel je vsa Bachova orgelska dela, številna slovenska in jugoslovanska dela za orgle, posebno skrb je posvečal izvedbam starejše orgelske literature, svoje sporede je sestavljal z izostrenim estetskim čutom. Bilo je vodilni orgelski pedagog; iz njegovega razreda so izšli vsi mlajši slovenski organisti … Posnel je nekaj plošč in zgoščenk in leta 1996 napisal knjigo Ob orglah.

 

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 49 pr. Kr. JULIJ CEZAR PRESTOPI REKO RUBIKON

Na današnji dan se je Gaj Julij Cezar s svojo 13. legijo prestopil reko Rubikon, ki je bila postavljena kot mejna reka, južno od katere  ni smel noben vojskovodja priti z vojsko (danes reka Fiumicino, ki se izliva v Jadransko morje S od Rima). S tem predpisom naj bi bil Rim varen pred vdori raznih osvajalcev. Cezar je izrekel znameniti stavek Alea iacta est (Kocka je padla) in se podal proti Rimu. V državljanski vojni je zmagal, senat je pred njim pobegnil, premagal je Pompeja in tako je začel svojo pet let dolgo vladavino v času katere je postavil temelje rimskemu imperiju.

 

LETA 1815 UMRL BALTAZAR HACQUET

FRANCOSKI NARAVOSLOVEC, ZDRAVNIK, ETNOLOG (* 1739 ALI 1740)

Ta mož francoskega rodu je bil ‘državljan’ Evrope, ki jo je prekrižaril kot prirodoslovec in kirurg. Osebni zdravnik avstrijske cesarice Marije Terezije ga je sprejel v državno službo in ga poslal za rudniškega zdravnika v Idrijo (1766), kjer je ostal sedem let. Ves prosti čas je porabil za botanične izlete. Ob Scopoliju je bil glavni raziskovalec slovenskega rastlinstva. Leta 1779 je prvič stopil na Triglav in izmeril njegovo višino. V svojih spisih in na svojih kartah je stalno uporabljal slovenska imena za kraje, gorovja, rastline.

 

LETA 1874 ROJEN ANTON KOŽELJ

SLIKAR IN MOJSTER KNJIŽNE ILUSTRACIJE († 1954)

Knjižne ilustracije so risbe, ki knjižno pripoved naredijo bolj privlačno. Eden največjih mojstrov ilustracije pri nas je bil slikar Anton Koželj. Njegovo risbe so dosledno realistično zasnovane. Zaslovel je zlasti kot ilustrator koledarjev Mohorjeve družbe in številnih knjig te najstarejše slovenske knjižne založbe (Gregorčičevih Poezij, Jurčičevega Desetega brata, Balad in romanc). Svoje znanje je posredoval mlademu rodu kot profesor risanja.

 

LETA 1882 ROJENA MINKA SKABERNE

UČITELJICA IN PROFESORICA, USTANOVITELJICA USTANOV ZA SLEPE († 1965)

Rojena v Kranju kot najmlajši otrok zelo izobraženih staršev. Oče ji je mlad umrl, takrat je bil študij dostopen le moškim, zato so bratje študirali na Dunaju, ona pa je doma končala meščansko šolo in učiteljišče (1901). Učila je po raznih šolah, po izpitu za meščansko učiteljico na dekliški vadnici. Na Dunaju in v Gradcu se je izobraževala za pouk slepih. Bila je članica Slovenskega odbora za invalide in je leta 1918 sodelovala pri ustanovitvi prvega zavoda za slepe v Ljubljani. Postavila je temelje za knjižnici in skrbela zanjo. Po njeni zaslugi je bilo veliko knjig prevedenih v Braillovo pisavo (leta 1956 že 2.500). Nadzorovala je pouk slepih šoli za slepe v Ljubljani (1919) in s svojim delom veliko pomagala pri ustanovitvi doma slepih v Škofji Loki. Napisala je tudi knjižici Skrb za slepce in Vzgoja slepcev.

 

LETA 1883 ROJEN ALEKSEJ NIKOLAJEVIČ TOLSTOJ

RUSKI PISATELJ († 1945)

Kot potomec  stare plemiške rodbine je bil rojen v Nikolajevsku (sedaj Pugačov). Med 1. svetovno vojno se je pridružil protirevolucionarjem in 1918 emigriral v Pariz, leta 1923 pa se je vrnil v Moskvo in sprejel novo oblast. V realističnem slogu je pisal novele in romane o zgodovinskih temah in času revolucije. Znan je po romanu Kruh, drami Ivan Grozni, trilogiji romanov Trnova pot in biografskem romanu Peter Veliki.

njegova misel:

• Z razumom se nisem veliko naučil, vse, kar znam, sem odkril s srcem.

 

LETA 1894 ROJENA1988 UMRLA TONČKA MAROLT

OPERNA PEVKA; FOLKLORISTKA, ZAPISOVALKA PESMI IN PLESOV († 1988)

Tončka Marolt je po končanem učiteljišču in študiju glasbe nastopala kot operna pevka v Ljubljani, Mariboru in Osijeku. Leta 1936 se je poročila s Francetom Maroltom, vodjem Folklornega inštituta, in se začela zanimati za slovensko glasbeno izročilo. Po moževi smrti (1951) je nadaljevala njegovo delo z zapisovanjem pesmi in plesov po Sloveniji – nastalo je okoli 2000 zapisov. V letih 1948–1974 je bila glasbena voditeljica Akademske folklorne skupine France Marolt in mentorica mnogih podeželskih plesnih skupin.

… več o njenem delu, delu njenega moža in folklorni skupini v obletnici meseca 04_1991

 

LETA 1900 ROJEN BOGO TEPLY

ZGODOVINAR, MUZEALEC , SLAVIST († 1979)

Iz Velike Loke pri Trebnjem, v šolo je hodil v Kranju, slavistiko in zgodovino je študiral v Zagrebu, leta 1930 je postal profesor, služboval v Mariboru (1928-1941) in spet po vojni, od leta 1950 pa je ravnatelj v mariborskem Pokrajinskem muzeju (nadaljeval delo Franja Baša). Veliko let je bil sodelavec Univerzitetna knjižnice MB, zbral bogato dokumentacijo o dogodkih v MB, pisal je razprave o umetnosti in kulturni zgodovini slovenske Štajerske, o mariborski galerijski dejavnosti. Leta 1971 je prejel Valvasorjevo nagrado (prispevek na področju muzejstva, gospodarske, politične in splošne zgodovine). Posmrtno pa še Trubarjevo plaketo za popularizacijo knjige, in pospeševanje bralne kulture med delavci.

 

LETA 1910 ROJEN PAVLE BOZOVIČAR

SLIKAR, PROFESOR († 2001)

Skalarjev Pavle se je rodil na J obrobju Škofje Loke (Podpulferca pri Zmincu), kasneje je imel pri bratu Francetu atelje, v katerem je ustvarjal tihožitja, upodabljal življenje svojih staršev, pa tudi portrete. Slikarsko se je izobraževal tudi pri kiparju Francetu Kralju, v letih 1929-30 je študiral pri slikarki Henriki Šantel, nekaj časa se je izobraževal tudi v Pragi na akademiji. Pred in po vojni je kot svobodni umetnik deloval v Ljubljani, kasneje profesor risanja v Murski Soboti. Do upokojitve 1970 je deloval kot učitelj likovnega pouka. Svoja likovna dela je zelo malo razstavljal, od 1956-73 le dvakrat, najbolj odmevna je bila 1975 razstava ob njegovi 65-letnici.

 

LETA 1978 UMRL JANEZ ZAPLOTNIK

DUHOVNIK, PUBLICIST (* 1883)

Iz Luž pri Šenčurju, po končani srednji šoli je odšel v Ameriko, postal duhovnik in doktor cerkvenega prava. Služboval je po različnih krajih v ZDA, najprej v slovenski župniji v Wyomingu … Bil je strokovnjak za cerkveno pravo in imel razne službe na škofiji. Potoval je po Sveti deželi in Evropi, leta 1937 je postal papežev prelat. Preučeval je življenje slovenskih izseljencev v ZDA in o njih pisal v ameriških časopisih tudi o našem misijonarju Frideriku Baragi. V knjigi je izšla njegova biografija o Janezu Čebulju iz Adergasa.

 

LETA 1999 UMRL PRIMOŽ RAMOVŠ

GLASBENIK, SKLADATELJ, ORGANIST, BIBLIOTEKAR (* 1921)

“Moje skladbe so moji otroci, rad jih imam,” je dejal Primož Ramovš, eden najizvirnejših slovenskih skladateljev orkestralne glasbe. Za glasbo se je navdušil že v otroških letih. Nikoli ni skrival, da je veren in rad je sedel orgle. V knjigi Biti skladatelj (1984), ki prinaša njegove pogovore z muzikologom Borutom Loparnikom, mlademu rodu sporoča svoje življenjsko vodilo: “Delaj in vse delaj pošteno.« Leta 1983 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko skladateljsko delo, za katero je značilno iskanje sodobnega jezika. Napisal je več simfonij in mnogo drugih orkestralnih skladb, koncerte in suite za klavir, violino, trobento in razne instrumentalne zasedbe, mnogo komorne in solistične instrumentalne glasbe.

več:
F. Bole, Prešernov nagrajenec Primož Ramovš. “Skladbe, ki jih pišem, slišim v sebi.”: Gost meseca, v: Ognjišče 4 (1983), 6-10.
S. Čuk, Primož Ramovš (1921–1999): Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (2021), 38-39.

nekaj njegovih misli:

• Za vsa področja človekovega udejstvovanja velja, kar sem vedno poudarjal pri svojem glasbenem ustvarjanju: zmeraj naprej in nikdar nazaj!
  
• Skladbe, ki jih pišem, slišim v sebi.
  
• Smo pač otroci svoje dobe in umetnik mora skozi prizmo svoje umetnosti izražati svojo dobo in sebe kot otroka te dobe in temu posvetiti tudi svojo umetniško ustvarjalno silo.
  
• Ves čas mi teče glasbeno življenje po dveh tirih: na enem sem komponist orkestralne glasbe, na drugem pa organist po naših cerkvah.
  
• Sam zase sem lahko samo vesel, če svojemu narodu nisem bil v sramoto!

 

LETA 2004 UMRL MARTIN JEVNIKAR

LIT. ZGODOVINAR, UNIV. PROFESOR, UREDNIK, PREVAJALEC, KRITIK, KULTURNI DELAVEC ( * 1913)

»V slovenskem svetu veljajo za ustvarjalce predvsem pesniki in pisatelji, daleč za njimi so uredniki in režiserji, skoraj pozabljeni so organizatorji in podporniki. Martin ni pisal pesmi niti romanov, ni nastopal kot slavnostni govornik. Vendar brez njega marsikatere slovenske dejavnosti ne bi bilo … Če bi Martin lahko napravil obračun, kako je porabljal svoj čas od diplome na ljubljanski univerzi leta 1939 do danes, bi moral navesti precej nalog, ki jih uradni kronisti komaj poznajo.« Tako je leta 2003 ob devetdesetletnici literarnega zgodovinarja in kritika profesorja Martina Jevnikarja zapisal v jubilejni številki tržaške Mladike njegov prijatelj Jože Velikonja. Po rodu je bil Dolenjec, ki je maja 1945 odšel v begunstvo. Kmalu se je posvetil svojemu profesorskemu poklicu, najprej v begunskem taborišču, potem pa na slovenskih srednjih šolah v Trstu, nazadnje pa na univerzah v Padovi in Vidmu. Deloval je še na številnih drugih področjih. Slovencem na Tržaškem je posvetil skoraj dve tretjini svojega dolgega življenja.

… več o njem preberite v obletnici meseca 05_2013

 

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1710 ROJEN GIOVANNI BATTISTA PERGOLESI

ITALIJANSKI SKLADATELJ, OČE KOMIČNE OPERE († 1736)

Italijanski skladatelj G. B. Pergolesi je ustvaril opero buffo; njegova mojstrovina La serva padrona (Služkinja gospodarica) je prva komična opera v zgodovini glasbe. Po svojem glasbenem izrazu je precej podoben Mozartu. V zadnjem letu življenja (umrl je star 26 let) je napisal lepo Stabat Mater (Mati žalostna), delo, ki je ganljivo po spoštljivosti in religioznem veličastju.

 

LETA 1785 ROJEN JACOB GRIMM

NEMŠKI JEZIKOSLOVEC, ZBIRATELJ PRAVLJIC († 1863)

Pravljica (praviti) je književna vrsta, zgrajena izključno na fantaziji. Življenje presoja otroško naivno, konec je vedno srečen. Pravljice so ljudsko blago. Pri Nemcih sta jih zbrala in uredila brata Jakob in Wilhelm Grimm. Med njimi so: Rdeča kapica, Pepelka, Sneguljčica, Trnuljčica, Janko in Metka, ki jih že dolgo poznamo tudi pri nas.

 

LETA 1797 ZAČNEJO IZHAJATI LUBLANSKE NOVICE

naš prvi časnik

Tiskar Janez Eger je z novim letom 1797 začel izdajati Lublanske Novize, prvi slovenski časnik. Njihov urednik in edini pisatelj je bil tri leta (1797–1799) Valentin Vodnik, četrto leto jih je urejal Janez Sušnik, potem pa so prenehale izhajati. Poldrugo leto so izhajale po dvakrat, nato pa enkrat na teden. Lublanske Novize niso bile časnik v današnjem pomenu. O državnih zadevah se ni smelo pisati, bralce so seznanjale z novicami iz domačih in tujih krajev.

 

LETA 1809 ROJEN LOUIS BRAILLE

FRANCOSKI IZUMITELJ PISAVE ZA SLEPE († 1852)

Sinu vaškega sedlarja iz francoske vasice Coupvray se je pri treh letih v oko zapičilo ostro orodje. Ker takrat še niso znali zdraviti okužbe, je čez dve leti popolnoma oslepel, kljub temu hodil v šolo in bil med najboljšimi v razredu. Bil je zelo glasbeno nadarjen, kasneje je bil tudi organist v pariških cerkvah. Šolanje je nadaljeval v Zavodu za slepe v Parizu, kjer je že kmalu začel poučevati mlajše učence. Leta 1821 se je seznanil s sonografijo, ki jo je francoski stotnik Charles Barbier izumil v vojaške namene (zapis besed, ki je s skupki pik izražal glasove). Braille je ta zapis izboljšal in odkril način, kako zapisati vse črke abecede, vsa naglasna znamenja in ločila ter matematične simbole, pri tem pa je uporabljal le šest pikic. Skupek pik za vsak znak je bil tako majhen, da premikanje prsta sploh ni bilo potrebno. Tako je izumil pisavo, ki slepim in slabovidnim omogoča branje in pisanje (po njem se imenuje braillova pisava (slovensko Brajeva pisava ali brajica). Leta 1827 je bila v njegovo abecedo najprej prevedena francoska slovnica, leto kasneje pa je svoj sistem razširil tudi na zapisovanje glasbe. Leta 1839 je Louis iznašel rafigrafijo; način zapisovanja črk navadne abecede s privzdignjenimi pikami. Tako so lahko slepi napisano otipali, zdravi pa videli. Po dvajsetletnem prizadevanju je bila braillova pisava uradno priznana kot pisava za slepe, saj je sprva naletela na nasprotovanje, ker je bilo treba preiti iz starega sistema (vtisnjenih črk Valentina Haüya) na novi, kar je pomenilo, da so morali na novo natisniti knjige in spremeniti metodo dela…

njegova misel:

• Nočemo biti zaprti pred svetom samo zato, ker ne vidimo. Zato moramo delati in se učiti, da bomo enakovredni drugim, da nas ne bodo prezirali zaradi naše nevednosti in ne bomo predmet sočutja. Storil bom vse, kar je v moji moči, da vam pomagam z znanjem doseči dostojanstvo.

 

LETA 1834 ROJEN JOSIP VOŠNJAK

POLITIK IN PISATELJ († 1911)

Sin premožne usnjarske družine iz Šoštanja je bil po študiju medicine na Dunaju zdravnik v več krajih. Bil je liberalni politik tabora mladoslovencev in gospodarstvenik. Poskusil se je tudi kot pisatelj ljudskih povesti po Jurčičevem zgledu. V poznih letih je začel pisati tudi za gledališče. Njegova drama Doktor Dragan (1894) obravnava (že tedaj!) korupcijo v politiki.

 

LETA 1872 ROJEN MATIJA JAMA

SLIKAR († 1947)

Slikar in ilustrator Matija Jama je bil med slovenskimi impresionisti (Grohar, Jakopič, Jama, Sternen) največji krajinar, slikar motivov iz narave. Velja za utemeljitelja impresionizma na Slovenskem. Uveljavil se je tudi kot knjižni ilustrator; ilustracije je objavljal v reviji Dom in svet, opremil je tudi nekaj knjig.

 

LETA 1891 ROJEN ANTON LESKOVEC

DRAMATIK DVEH BREGOV († 1930)

Slovenski pripovednik in dramatik Anton Leskovec, doma iz Škofje Loke, velja za najizrazitejšega predstavnika slovenske ekspresionistične dramatike. V svojih glavnih delih Dva bregova in Jurij Plantar postavlja tezo, da sta beraški in gosposki svet, nasprotna razreda, na videz nezdružljiva, dejansko pa ne moreta obstajati drug brez drugega.

 

LETA 1894 ROJEN RADIVOJ REHAR

UREDNIK, PISATELJ, PRIPOVEDOVALEC ZGODBE o JAZONU IN ARGONAVTIH PRI NAS († 1969)

Radivoj (Franc) Rehar, po poklicu novinar, je pisal poezijo in prozo za otroke, radijske igre, utopične kriminalke, novele, povesti, romane in zgodovinske drame. Pod psevdonimom Radislav Rudan je leta 1943 izdal dvodelni roman Argonavti. V njem pripoveduje starogrško zgodbo o Jazonu in njegovih tovariših Argonavtih, ki so z ladjo Argo iskali nove plovne in trgovske poti. S Črnega morja naj bi se vračali v domovino navzgor po Donavi, Savi in Ljubljanici ter po suhem na severni Jadran.

 

LETA 1910 ROJEN ANTON KOREN

DUHOVNIK, JEZUIT, PROFESOR, VZGOJITELJ († 1985)

Rojen v Šoštanju, leta 1932 je vstopil v jezuitski red in bil sredi vojne (1942) posvečen v Rimu. »Pri novi maši ni bilo ne staršev ne sorodnikov. Pri skromni pogostitvi smo razen kruha, kave in vina imeli tudi eno samo slovensko klobaso,« je zapisal v spominih. Kmalu po posvečenju je prestopil v bizantinsko-slovanski obred, to je bila njegova velika želja, saj je hotel življenje posvetiti apostolskemu delu med ruskimi kristjani. Doktoriral je na Ruskem zavodu in v njem delal vse do svoje smrti. Bil je duhovni voditelj bogoslovcev, profesor liturgike, župnik ruske cerkve sv. Antona in ekonom. Po vojni je veliko pomagal ruskim beguncem, obiskoval je njihova taborišča, zavzeto je delal pri Apostolatu sv. Cirila in Metoda. Ustanovil je tudi ustanovo Ruska religiozna dela, pri kateri so izdali 23 knjig, ki so važne za liturgično življenje vernikov bizantinskega obreda. Širil je tudi druge knjige in nabožne predmete vzhodnih obredov (ruski patriarhalni Cerkvi, bolgarskim vernikom, makedonski Cerkvi …)

 

LETA 1964 PAPEŽ PAVEL VI. ZAČNE OBISK V SVETI DEŽELI

Papež Janez Pavel II., potujoči pastir sveta, nas je s svojimi nenehnimi apostolskimi potovanji po vseh celinah tako “razvadil” da se nam to zdi nekaj normalnega. Za večino ljudi je bilo nekaj izrednega romanje papeža Pavla VI. v Sveto deželo – Palestino pred petdesetimi leti, od 4. do 5. januarja 1964. Prvič se je namreč zgodilo, da je po letu 1870, ko je prenehala obstajati papeška država, papež zapustil Vatikan. Papež Pavel VI. je kot romar miru obiskal Jeruzalem, Nazaret, Betlehem in nekatere druge svete kraje. Povsod je imel nagovore, ki so razodevali njegovo globoko duhovnost. V Jeruzalemu se je srečal s carigrajskim patriarhom Atenogorom, s katerim sta se bratsko objela. Pozneje je papež Pavel VI. opravil še nekaj apostolskih potovanj po svetu in z njimi “nakazal” pot svojim naslednikom.

 

LETA 1965 UMRL THOMAS STEARNS ELIOT

DRAMATIK, PESNIK, ESEJIST, KRITIK, NOBELOVEC 1948 (* 1888)

Po rodu Američan (St. Louis), študiral na Harvardu, Oxfordu in Parizu. Leta 1914 se je preselil v Veliko Britanijo, najprej si je služil kruh kot učitelj, potem je delal na banki in bil direktor založbe, leta 1927 pa je postal britanski državljan in član anglikanske cerkve. Njegova literarna pot se je začela vzpenjati leta 1915 z Ljubezensko pesmijo J. Alfreda Prufrocka, ki je ena največjih mojstrovin modernizma. Med pesmimi, ki so se uvrstile med najbolj znane so še: Pusta dežela (The Waste Land, 1922), Votli ljudje (The Hollow Men, 1925), Pepelnična sreda (Ash Wednesday, 1930), in Štirje kvarteti (Four Quartets, 1944). Njegova lirika se je oblikovno naslonila na moderna pesniška načela, ki so jih uvedli imaginisti (Ezra Pound), v Pusti zemlji pa se je najbolj približal problematiki sodobne meščanske družbe in opeval njeno praznoto, nered in nihilizem. V poznejših delih je postavil v središče svoje lirike duhovne in verske motive. Znan je tudi po svojih sedmih igrah, med njimi je najbolj znana Umor v katedrali (Murder in the Cathedral, 1935). Leta 1948 je prejel Nobelovo nagrado za književnost in se 1950 vrnil nazaj v ZDA.

nekaj njegovih misli in verzov:

• Nikar ne toži, kako globoko je padel svet; poskušaj ga dvigniti tako, da dvigaš samega sebe.
  
• Preteklost lahko spremenite le, če jo sprejmete.
  
• Dokler ne izgubite upanja, ne veste, kaj to pomeni.
  
• Od vseh kreposti je najtežje biti ponižen, nič ni težje izkoreniniti kakor dobro mnenje o samem sebi.
  
• Želimo si, da bi drugi imeli dobro mnenje o nas, da bi lahko sami imeli dobro mnenje o sebi.

 

LETA 1977 UMRL VLADIMIR TRUHLAR

JEZUIT, TEOLOG IN PEDAGOG (+ 1912)

Slovenski jezuit p. Vladimir Truhlar je začetnik duhovne teologije kot samostojne teološke stroke. To snov je predaval petindvajset let na papeški univerzi Gregoriana v Rimu. Svoje znanje je strnil v zajetnem delu Leksikon duhovnosti (1973 v italijanščini, 1974 v slovenščini). Med kratkim bivanjem v domovini (1974–1976) je raziskoval duhovnost v slovenski književnosti. Njegova dognanja so izšla po njegovi smrti v knjigi Doživljanje Absolutnega v slovenskem leposlovju.

»Bistvene poteze krščanske duhovnosti so poteze Kristusovega življenja, ki so ga kristjani deležni, je Njegova ljubeča predanost Očetovi volji,« je povedal v pogovoru za Družino ob izidu svoje knjige Leksikon duhovnosti (Mohorjeva družba, Celje 1974). V uvodu v to svojo knjigo je zapisal: »V tem obdobju sem mogel biti priča hitrega in globokega razvoja te mlade teološke stroke. Najprej je v njej postajala vse vidnejša eksistencialnost tematike. Sam sem na Gregorijani – brez kakšnega vzorca, ki ga ni bilo – uvedel teološko analizo antinomij-polarnosti človekovega življenja.« Truhlar je bil ne le ugleden in svetovno znan teolog, temveč tudi priznan pesnik. »Teologija in poezija mi izvirata iz iste osebne srede, iz njenega zrenja, njene kontemplacije. Obe vrsti predmetov, teološke in pesniške, izražam, kakor se mi kažejo v zavesti bitnega dna, seveda prve s sredstvi bogoslovne vede, druge z estetskimi prijemi.«

več:
S. Čuk, Vladimir Truhlar: Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (2012), 50-51.

nekaj njegovih misli:

• Sprejemanje sebe, svojega položaja, svojega časa, vse trdote in ostrine življenja, se mora hraniti z lučjo, močjo, z mirom in svobodo, ki potekajo iz izkustva povezanosti z absolutnim, v krščanstvu s Kristusom.
  
• Koliko prijateljstev in koliko zakonskih zvez se razdere, ker partnerja v svojem medsebojnem odnosu nista znala ohranjati tisto priznanje človeških globin drugega, ki je osrednja prvina cenjenja!
  
• Kristusova skrivnost, katere je kristjan deležen, je predvsem skrivnost križa in vstajenja. Tako je tudi križ dela hkrati prežet s prvinami vstajenja in njegovega veselja.
  
• S Teboj se veselim, Devica-Mati! / Tvoj Jezušček je naš Odrešenik. / O, daj nam Ga globokeje spoznati – / da bo božičen srčne ure tik.

 

LETA 1985 UMRL RAJKO LOŽAR

UMETNOSTNI ZGODOVINAR, ARHEOLOG IN ETNOGRAF, ALPINIST (* 1904)

V mladih letih je bil alpinist (z Vladimirjem Topolovcem prvi preplezal kasnejšo Jugovo poč v Planjavi -1923), študiral umetnostno zgodovino, doktoriral na dunajski univerzi (iz umetnostne zgodovine in iz arheologije), postal direktor etnografskega muzeja. Bil je tudi dober poznavalec literature, jezikoslovec, urednik (Dom in svet, revijo Krog in Etnolog …), literarni, likovni in glasbeni kritik Njegova osebnost je zaznamovala predvojna in vojna leta (1935-45), bil je pomemben katoliški intelektualec, tudi mednarodno priznan. Ob koncu vojne se je umaknil na Koroško, bil nekaj časa profesor v begunski gimnaziji, potem je emigriral v ZDA, kjer niso priznali evropskih diplom in niso hoteli zaposliti človeka, ki je vedel veliko več kot tamkajšnji profesorji. Delal je v tovarni in bil ravnatelj muzeja v Manitowocu (Wisconsin), kjer je tudi umrl. V knjigi Pretrgane korenine (uredila Ingrid Slavec Gradišnik) so zbrane razprave, ki govorijo o njegovem delovanju doma in v izseljenstvu. Objavljal je tudi v Planinskem vestniku, prvi pisal o slovenskih gorah v slikarstvu …

 

LETA 1985 UMRL TONE GASPARI

PESNIK, PISATELJ, UČITELJ, ZBIRALEC PESMI (* 1893)

Mlajši brat Maksima Gasparija, slikarja slovenskih starožitnosti, se je rodil leta 1893 v Selščku pri Cerknici. V Ljubljani se je izšolal za učitelja. Služboval je najprej v Babnem Polju, zatem na Rakeku, nekaj časa tudi v Globasnici na Koroškem. Do nesrečnega plebiscita 10. oktobra 1920 je deloval kot kulturnik v Velikovcu. Skupaj s Pavletom Koširjem je leta 1923 izdal zbirko pravljic in pesmi, zbranih na Koroškem, z naslovom Gor čez izaro. Strokovne članke je objavljal v pedagoških časnikih, pesmi in črtice pa v leposlovnih revijah.

 

LETA 1991 UMRL STANISLAV LENIČ

LJUBLJANSKI POMOŽNI ŠKOF (* 1911)

“Škof Stanislav Lenič je bil ena zadnjih velikih prič dogajanj med vojno in po vojni, krivic, nasilja in trpljenja, ki ga je sam v letih zapora posebno hudo doživel. S svojimi sotrpini iz zapora se je rad srečeval, obujal spomine, kako so drug drugemu pomagali, da bi laže prenesli hude čase. Ko se je vrnil iz zapora, se je z raznimi pričevanji ponovno zavzemal za to, da bi mu bila vsaj deloma popravljena krivica. Posebno so ga bolele krivične obdolžitve na račun škofa Rožmana.” Tako je ob smrti svojega pomožnega škofa Stanislava Leniča (4. januarja 1991) zapisal tedanji ljubljanski nadškof Alojzij Šuštar. Sedem let (1939-1947) je bil na škofiji v Ljubljani kot tajnik, najprej škofa Gregorija Rožmana, potem škofa Antona Vovka. Po osmih letih ječe in devetih “najsrečnejših letih” župnikovanja se je vrnil v Ljubljano. 29. novembra 1967  je bil imenovan za pomožnega škofa ter bil “desna roka” nadškofov Jožefa Pogačnika in Alojzija Šuštarja.

Oba sta mu naročala, naj bi napisal svoje spomine “zaradi zgodovine, ki je danes, žal, tako enostransko in črno-belo podana”. Ob svoji sedemdesetletnici (1981) je spomine vendarle začel pisati, prišel je le do leta 1942. Zapiske so našli v njegovi zapuščini; dragocene spomine so deloma dopolnili pogovori, ki jih je imel z njim Franci Petrič, urednik Družine, nekaj mesecev pred škofovo smrtjo. Spomini so izhajali kot podlistek v Družini leta 1997, kmalu zatem so izšli v knjižici (zbirka Prelomni časi 6). “Skušal bom napisati samo tisto, o čemer sem prepričan, da res drži.”

več:
S. Čuk, škof Stanislav Lenič (1911–1991): Obletnica meseca),v: Ognjišče 1 (2021), 38-39.
S. Čuk, škof Stanislav Lenič. “Bog me je postavil v tak čas, da sem veliko doživel”: Pričevanje, v: Ognjišče 11 (2007), 20-21.

nekaj njegovih misli:

• Družina je prva in nenadomestljiva skupnost, kjer otrok vero doživi in se uči po njej živeti.
  
• V Bogu moram vedno najti svojega bližnjega, v bližnjem Boga.
  
• Vsak dan moramo Bogu bolj zaupati, vsak dan se moramo čutiti ob njem varne.
  
• Trikrat na dan nas spomni zvon na najvažnejši trenutek v zgodovini: druga Božja oseba je postala človek, da bi mi postali božji.
  
• Tolikokrat na dan se srečujemo drug z drugim. Kakšna so ta naša srečanja? Morda si hodimo mimo kakor tujci.
  
• Kadar je naš pozdrav pristen in občuten, v nas nekaj zatrepeče, ker začutimo v sebi in bližnjem svojega Boga.
  
• Krščanstvo je trikot: Bog, moj bližnji in jaz. V tem trikotu se odvija življenje kristjana. V Bogu moram vedno najti tudi svojega bližnjega, v bližnjem Boga.
  
• Tolikokrat na dan se srečujemo drug z drugim. Kakšna so ta naša srečanja? Morda hodimo mimo kakor tujci.
  
• Kljub vsem nevšečnostim, dolgi hoji in različnim odpovedim so bila našim kmečkim ljudem romanja prekinitev enoličnega delavnika, nova doživetja, najlepši način povezave vaščanov.
  
• Marija Pomagaj, Odrešenikova in naša mati, ti znamenje upanja in tolažba potujočemu božjemu ljudstvu! Po tebi je prišel med nas Kristus, ki hoče tudi danes po tebi in s teboj odreševati človeka.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1525 ROJEN (?) LUIS VAZ DE CAMOES

NAJVEČJI PORTUGALSKI PESNIK († 1580)

Največji slovenski pesnik France Prešeren v svoji ‘Glosi’ omenja Luzijado. Tako je naslov zgodovinskega epa (Os Lusiadas), s katerim je zaslovel največji portugalski pesnik Camões. Napisan je na podlagi dnevnikov, potopisov in ustnega izročila. Srce epa, ki nosi letnico 1572, je pripoved o potovanju znamenitega pomorščaka Vasca de Gama v Indijo, vložene so zgodbe o prejšnjih junakih in krajih. Izbor tega epa smo v slovenskem prevodu dobili leta 1976. Poleg epa je pisal drame in lirske pesmi, s katerimi se uvršča med vodilne renesančne lirike. Pripada krogu petrarkizma, vendar z močno osebno in strastno izpovedno vsebino. Je mojster soneta (ljubezenskega in osebno izpovednega), ki izraža predvsem pesnikovo nesrečno usodo.

njegove misli in verzi:

• Slaboten kralj oslabi najmočnejše ljudstvo.
  
• Vedno držim meč v eni roki in pero v drugi.(Luzijada).
  
• Nekdo, ne vem kakšen, ki se je pojavil ne vem odkod, je prišel ne vem kako in dela hudo, ne vem zakaj.
  
• Ljubezen ogenj je, ki skrito tli, / neznana rana, ki ne da miru ti, / ugodje, ki svoj bližnji konec sluti, / gorje, ki ponevedoma greni. (Soneti ljubezni)

 

LETA 1808 ROJEN ANTON FISTER (FUSTER)

ŠOLNIK, POLITIK, ANIMATOR DUNAJSKE REVOLUCIJE († 1881)

Rojen v Radovljici, študiral je v Ljubljani in bil 1832 posvečen v mašnika. Bil je Čopov in Prešernov znanec in Čopova smrt ga je globoko pretresla. Po triletnem službovanju v lj. škofiji je prestopil v trž.-koprsko in bil nemški pridigar pri Novem sv. Antonu (1835–39). Kot tržaški duhovnik se je preselil v Gorico, kjer je poučeval verstvo in pedagogiko na modroslovnem učilišču (VII. in VIII. gimnazija) in v bogoslovju (1835–1847), kjer so ga imeli zaradi njegovega zanimivega nastopa in govorniškega daru elo radi. Doktoriral je iz filozofije na dunajski univerzi in bil 1847 imenovan za profesorja verstva in pedagogike na filozofski fakulteti dunajske univerze in obenem še za univerzitetnega pridigarja. Dijake je navduševal za politični in kulturni preporod in v marčni revoluciji na Dunaju 1848 k oboroženemu odporu za zmago revolucionarnih zahtev. Postal je vojaški kaplan in z akademiki šel na barikade. Leta 1848 je bil izvoljen v prvi državni zbor, ko pa so ga 7. marca 1849 razgnali (pri Kromerižu), je pobegnil v Nemčijo in iz Anglije v Sev. Ameriko, kjer je v Philadelphiji učil moderne jezike. Ko so ga v Avstriji pomilostili, se je 1876 vrnil, in objavil več spisov politične vsebine; njegovi spomini so važen vir za zgodovino revolucionarnih dogodkov 1848. V goriških letih je bil v ožjih stikih z Valentinom Staničem, goriškim bogoslovcem je omogočil učinkovito dušno-pastirsko delovanje, zato je v bogoslovju uvedel pouk slovenščine, ki pa ga je kmalu moral prekiniti (zaradi premajhne vztrajnosti slušateljev). Fister je na Dunaju sprva podpiral slovenske zadeve in se udeležil zborovanja za ustanovitev »Slovenije«, a kmalu zatem je narodno odpadel in dokončno prešel v nemško-radikalni tabor, tako da so ga 9. avgusta 1848 javno »izbrisali iz slov. rodu«.

 

LETA 1852 ROJEN FRANJO VILHAR

SKLADATELJ IN PESNIK († 1928)

Sin Miroslava Vilharja je študiral glasbo (orgle) v Pragi, in bil zborovodja in kapelnik na Hrvaškem. Veliko je skladal in zapustil kakšnih tristo skladb, veliko pa tudi hrvaških ljudskih napevov, ki jih je zbiral po raznih krajih in so mu služili kot osnova za opere (Smiljana, Lopudska sirotica …. Bil je prvi Slovenec, ki se je s svojo svežo in prijetno melodijo približal novoromantičnim slogovnim smerem. Njegove skladbe krasi bogata harmonija, primeren ritem in jasna oblika glasbenega stavka. Bil je tudi pesnik, njegove Pesmi so izšle v samostojni zbirki, po smrti pa še njegovi spomini (Moji memoari).

 

LETA 1876 ROJEN KONRAD ADENAUER

NEMŠKI ODVETNIK IN POLITIK († 1967)

Po rojstvu Nemec, po srcu Evropejec. Tako je dejal o sebi veliki nemški državnik Konrad Adenauer, ki skupaj s Francozom Robertom Schumanom in Italijanom Alcidejem de Gasperijem velja za “očeta” združene Evrope. Vsi trije so bili globoko verni in svoje poslanstvo v politiki so vršili v duhu evangelija. Iz njega je izvirala tudi zamisel o evropskem združevanju po dveh krvavih vojnah v prvi polovici 20. stoletja. Temeljni kamen je bil postavljen pred petdesetimi leti in sicer z Rimskim sporazumom, podpisanim 25. marca 1957, s katerim je bila ustanovljena Evropska gospodarska skupnost. To združevanje je poslej napredovalo in se krepilo; pri tem pa je Evropa vedno bolj pozabljala na svoje krščanske korenine, katerih ne omenja niti v ustavi EU. Papež Janez Pavel II. je v svoji apostolski spodbudi Cerkev v Evropi leta 2003 zapisal: “V procesu združevanja celine je temeljnega pomena, da upoštevamo: Evropska zveza ne bo trajna, če bo omejena le na zemljepisne in gospodarske razsežnosti. Predvsem mora obstajati skladnost vrednot, izraženih v pravu in življenju.”

več:
S. Čuk, Konrad Adenauer. Po rojstvu Nemec, po srcu Evropejec: Pričevanje, v: Ognjišče 5, (2007), 20-21.

nekaj njegovih misli …

• Kjer ni Božjega Duha, tam ni svobode, tam je suženjstvo.
  
• Najbolj nevarna zabloda našega časa je brezbožni materializem. Ta Boga zanika, ga sovraži, se bori proti njemu; zaradi tega ne prizna nobene svobode.
  
• Vsi mi živimo pod istim nebom, toda nimamo vsi istega obzorja.
  
• Glede na to, da je Bog omejil razumnost človeka, se zdi nepravično, da ni omejil tudi njegove neumnosti.
  
• Vsi deli človeškega telesa se sčasoma utrudijo – razen jezika.
  
• Vzemite ljudi takšne, kakršni so. Drugih ni.

…o njem:

• Pripovedujejo, da je neki nemški duhovnik otrokom pri verouku razlagal, kaj je oseba in kaj je osebnost. Vsak človek je oseba, jim je dejal, ni pa vsak tudi osebnost; če hočeš biti osebnost, moraš imeti trdna načela in se po njih dosledno ravnati. Otroke je vprašal, če poznajo kakšen tak primer. Neki trinajstleten deček je odgovoril: “Osebnost je gospod Adenauer.” Duhovnika je zanimalo: “Zakaj praviš, da je Konrad Adenauer osebnost?” Deček je odvrnil: “Zato, ker dela to, kar govori, in govori tako, kakor dela.”

 

LETA 1881 ROJEN FERDO KLEINMAYR

PISATELJ, PISEC UČBENIKOV, mojster poljudnega pisanja († 1944)

Po nižji gimnaziji v Trstu je končal učiteljišče v rojstnem Kopru in služboval kot učitelj v tržaški okolici. Od leta 1890 je pod psevdonimom Ferdo Plemič v raznih listih objavljal humoreske, satire, anekdote, pesmi. Ko je prišla Primorska pod Italijo, se je posvetil pisanju šolskih knjig. Po zatrtju slovenskih šol pod fašizmom je pisal razne priročnike za učenje materinščine doma, med drugim Prvi koraki, veseli abecednik malim z risbami slikarja Milka Bambiča. Izdajal je tudi strokovne poljudne knjige z vseh področij.

 

LETA 1892 ROJENA ANGELA VODE

UČITELJICA, PUBLICISTKA, DEFEKTOLOGINJA, BORKA ZA PRAVICE ŽENSK, PREDVOJNA KOMUNISTKA, DISIDENTKA († 1985)

Izobražena in razgledana Angele Vode je delovala kot učiteljica otrok s posebnimi potrebami, s svojim izrazitim socialnim čutom pa se je borila za boljši položaj žensk in delavcev. Njena idealistična prepričanja so jo pripeljala v nacistično taborišče in komunistične zapore. Po vojni je bila ena izmed obsojenih v zloglasnem montiranem Nagodetovem procesu leta 1947. Obtožena narodnega izdajstva je bila obsojena na dvajsetletno zaporno kazen in petleten odvzem vseh državljanskih pravic, kar je pomenilo, da tudi potem, ko je s pomilostitvijo po šestih letih le prišla iz zapora, ni smela delati, celo pisalnega stroja ni smela imeti. Do smrti jo je preživljala sestra Ivanka Špindler. Angela je v tem času skrivaj pisala knjigo, v kateri je popisala svet pred drugo svetovno vojno, vojno, komunistično revolucijo in čas po njej. Po knjigi z naslovom Skriti spomin (izdala založba Nova revija l. 2004) je bil leta 2009 posnet film, ki se prične z letom 1929, ko je dejavna, znana in zelo angažirana v družbi, ter konča z letom 1953, ko v izolaciji Angela Vode skrivaj napiše 330 strani dolg tipkopis, tragično zgodbo svojega življenja. Film je bil na Televiziji Slovenija prvič prikazan ravno v času odkritja pobojev v Hudi Jami, o katerih zelo jasno govori tudi Angela Vode. Zelo jo je zanimalo, kaj se je dogajalo ob prevzemu oblasti, »kaj se je zgodilo z ljudmi, ki jih je pogoltnila noč«, zapisovala si je govorice in ugotovitve, iz dokumentov pa je mogoče razbrati, da sta s Pavlo Hočevar prišli tudi na misel, da bi po ženski liniji o masakrih in komunističnem klanju desettisočev ljudi obvestili svet.

več:
S. Čuk, Angela Vode (1892-1985): Obletnica meseca, v: Ognjišče 5 (2015), 48-49.

nekaj misli iz knjige Skriti spomin

• Upirale so se mi komunistične metode proti drugače mislečim, pa tudi proti lastnim sopotnikom, ki so si upali misliti po svoje. Vse je bilo preračunano na absolutno oblast komunistov, ki naj postane totalitarna že med okupacijo … Posebno likvidacije ljudi kar po ulicah so bile odbijajoče, zlasti, ker so bile često povsem nepremišljene.
• Naj končam. Omenim naj samo, da mi teh vrst ni narekovala mržnja, temveč spoznanje. Spoznanje, da je to, kar smo čakali, daleč od socializma, in kar je glavno: da našemu socializmu manjka človeški obraz..

 

LETA 1894 ROJEN RADE PREGARC

PISATELJ, IGRALEC IN REŽISER († 1952)

Njegova življenjska pot se je začela v Rojanu, v bližnjem Trstu je obiskoval osnovno in srednjo šolo ter diplomiral na učiteljišču. Po igralskem tečaju v Firencah je leta 1912 začel nastopati pri Slovenskem gledališču v Trstu. Med prvo svetovno vojno se je kot vojni ujetnik v Rusiji seznanil s tamkajšnjim gledališčem. Po vojni je kot igralec in režiser nastopal v raznih mestih od Ljubljane do Banjaluke. Za gledališča je veliko prevajal, napisal pa je tudi več izvirnih del. Izdajal je prvi slovenski gledališki list Maska (1920–21).

 

LETA 1907 ROJEN ANTON INGOLIČ

PISATELJ, PROFESOR IN UREDNIK, OČE GIMNAZIJKE († 1992)

Na predvečer praznika Svetih treh kraljev, ki je za verne slovenske ljudi “tretji sveti večer” božičnega praznovanja, se spominjamo obletnice rojstva pisatelja Antona Ingoliča, ki je med slovenske bralce – od otrok, mladih in odraslih – “poslal” blizu petdeset svojih knjig. “Bilanco” svojega knjižnega ustvarjanja je podal leta 1980 v knjigi Moje pisateljevanje: v prvem delu pripoveduje o svojem pisateljskem “rojstvu” in rasti, v drugem pa pod naslovom Kaj sem napisal in kaj so napisali o mojem delu predstavi svojo bibliografijo. Pri tem se je opiral na svoje zapiske. “Teh zapiskov si najbrž ne bi bil delal, da me ni moja mama že od zgodnjih let naučila reda in da nisem videl, kako si je sproti zapisovala ne samo izdatke in dohodke naše mizarske delavnice, marveč je med številkami zapisovala tudi najvažnejše dogodke iz življenja naše družine in naše hiše.”

več:
S. Čuk, Anton Ingolič: Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2007), 32-33.

njegova misel:

• V roman (Gimnazijka) sem skušal položiti svoje spoznanje o srednješolski mladini, svoje razumevanje za njene probleme in dileme, svoj protest zoper brezdušnost naše šole in mnogo premajhno skrb staršev za stiske njihovih doraščajočih otrok, …

 

LETA 1909 ROJENA LOJZKA BRUS

PESNICA, PREVAJALKA, PROFESORICA, duhovna mati dijakov († 1965)

Luč sveta je zagledala v revni bajtarski družini v Novem Svetu pri Hotedršici kot enajsti otrok. Od 4. razreda gimnazije v Ljubljani se je vzdrževala sama z instrukcijami in ročnim delom. Po diplomi iz slavistike je službovala kot profesorica slovenščine na gimnaziji v Novi Gorici in Ajdovščini, občasno na osnovnih šolah. Svoj poklic je opravljala z veliko ljubeznijo, bila je prava duhovna mati dijakov. Med vojno je nastal ciklus njenih pesmi, ki jih je pozitivno ocenil F. S. Finžgar, bila je tudi prevajalka in publicistka.

 

LETA 1932 ROJEN UMBERTO ECO

ITALIJANSKI PISATELJ, FILOZOF, SEMIOTIK

Rojen v Alessandrii v Italiji, študiral srednjeveško filozofijo in literaturo (Tomaž Akvinski), po doktoratu je bil najprej zaposlen na RAI, v kulturnem uredništvu televizije, kasneje je predaval v Torinu in Milanu, kjer je tudi živel  in po letu 1965 predaval semiotiko v Bologni. Svetovno znan je postal s svojim prvim  romanom Ime rože (1980). Zanimivo pa je tudi njegovo znanstveno delo, v katerem izhaja iz postmodernistične predpostavke, da novo v literaturi ni več možno, ampak je mogoče le prenavljati dediščino: sestavljati koščke literarne tradicije v nove in nove kombinacije. Tega se drži tudi v svojih romanih, saj Ime rože, Foucaultovo nihalo, Otok prejšnjega dne in Baudolino … združujejo različna družbena, zgodovinska in filozofska sporočila.

nekaj njegovih misli:

• Ko človek preneha verovati v Boga, to še ne pomeni, da ne veruje ničemur. On zdaj veruje vsemu.
  
• Bojte se glasnikov, ki so pripravljeni umreti za resnico, ker navadno zaradi njih umirajo z njimi tudi mnogi drugi, pogosto celo pred njimi, večkrat pa tudi namesto njih.
  
• Ni vsaka resnica za vsaka ušesa.
  
• Star pregovor pravi: Pero držijo trije prsti, dela pa celo telo. In boli.

 

LETA 1941 ROJEN SILVESTER ČESNIK

misijonar, IZSELJENIŠKI DUHOVNIK (+ 2006)

Rodil se je v Gorenjah, v župniji Lokavec, kot najmlajši v družini trinajstih otrok. Oče mu je umrl, ko je bil Silvester star šest let. Po osnovni šoli v Lokavcu in Ajdovščini je odšel v Srednjo versko šoli v Vipavi, kjer je tudi maturiral (1961). V začetku šestdesetih je bil študent teološke fakultete v Ljubljani in bil leta 1965 posvečen. Njegova semeniška leta v Vipavi in v bogoslovju je spremljalo hudo nasprotovanje komunistične oblasti, bil je stalno tarča zasliševanj, kar se je nadaljevalo tudi med služenjem vojaščine v Nišu. Po novi maši je bil do leta 1968 kaplan v Postojni, od koder je odšel v Francijo, kjer se je pripravljal na misijonsko delo na Madagaskarju.V misijone je odšel leta 1969, deloval je v slovenskem misijonu Vangaindrano v škofiji Farafangana. Zaradi težav z zdravjem se je leta 1975 odpovedal misijonskemu delu in se vrnil v Francijo, kjer je vstopil v družbo lazaristov in tam deloval do leta 1993. Pogosto je pri svojem delu za duhovne poklice in ustanovo Cerkev v stiski odhajal v Lurd, kjer je veliko pomagal pri sprejemanju romarjev. Leta 1993 je spet stopil med škofijske duhovnike koprske škofije, še naprej ostal v Franciji in deloval med slovenskimi izseljenci v Parizu in okolici. Bolezen z Madagaskarja je napredovala in po možganski kapi 2002 se je odpovedal delu med izseljenci, se naslednje leto vrnil v domovino na rahabilitacijo. Precej onemogel se je 2004 naselil v duhovniškem domu v Šempetru, in po dveh letih hudega trpljenja (ni mogel govoriti) odšel k Očetu. V letih bolezni in trpljenja pa ni nikoli izgubil življenjskega optimizma in vere v dobroto in evangeljsko resnico. S svojim “pionirskim” delom v misijonih in s pismi iz misijonov, ki jih je objavljalo Ognjišče, je spodbudil zanimanje za delo v misijonih in njegovemu zgledu so sledili mnogi mladi duhovniki in kasneje tudi laiki.

več:
Misijonar Česnik piše. Ognjišče.1969, leto 5, št. 10, str. 29.
Oče, ki je še otrok (pismo misijonarja Česnika). Ognjišče, 1970, leto 6, št. 2, str. 16.
Kdo izmed vas mi hoče pomagati oznanjati evangelij? (pismo misijonarja Česnika). Ognjišče, 1970, leto 6, št. 10, str. 14.
Misijonar Česnik na obisku v domovini. Ognjišče, 1973, leto 9, št. 3, str. 14
Silvester Česnik – Cerkev v stiski. Ognjišče, 1993, leto 29, št. 2, str. 16-17.

 

LETA 1942 UMRL KAREL ŠIROK

MLADINSKI PESNIK, PISATELJ, KULTURNI DELAVEC (* 1889)

Mladinski pesnik, šolnik in prizadevni kulturni delavec, doma iz Šmartnega v Brdih, je bil po poklicu učitelj. Umetniško najbolj dognana je njegova pesniška zbirka Kapelica (Ljubljana 1935), v kateri se prepletata religiozni in nacionalni motiv. Najbolj pretresljiva je pesem Kako je bilo tebi, Marija, pri srcu takrat, v kateri primerja bolečino Božje Matere pod križem bolečini mater bazoviških žrtev (1930). Padel je kot nemški talec v Dragi pri Begunjah leta 1942.

 

LETA 1992 UMRL JOŽA J. LOVRENČIČ

PESNIK IN DRAMATIK (* 1921)

Rojen v Podnartu pri Kropi, sin pesnika in pisatelja dr. Jože Lovrenčiča, po končani klasični gimnaziji v Lj je študij prava je prekinila vojna, od leta 1945 je bil po italijanskih begunskih taboriščih od leta 1948 je poučeval po osnovnih šolah na Goriškem in Tržaškem. Leta 1951 je odšel v Argentino, v Buenos Airesu je delal kot prevajalec in zasebni učitelj. Pisal je pesmi in jih objavljal (pod psevdonimom Košanov) v reviji Tabor in Meddobju (izbor 1990-92). Napisal je tudi tri drame (tragedija Izdajalec je bila uprizorjena 1966). Njegova zadnja pesniška zbirka Spoznanje je ostala v rokopisu – nekaj pesmi je objavila revija Meddobje.

nekaj njegovih verzov:

• Življenje… / le sanje, / drhtenje / in trpljenje / brez mej. / Življenje… / samota, / prepadi, / teme / brez sonca / luči mineva. / Življenje… / še poslednji sen, / še poslednji spev / ljubezni brezmejne, / ko pride objem / hladne neskončnosti. (Življenje)
  
• Že znova leto v večnost tone. / Gredo za njim vse želje, sanje / in vsi spomini sreče mi nekdanje. / Z menoj ostanejo samote spone. // Še vedno monotono je življenje, / brez sonca izgubljene sreče. / Trpelo bo srce mi hrepeneče / in v bujno rast pognalo bo trpljenje. // Kot še nikdar težé me razvaline. / Izgubljen padam, padam le v prepade, / kjer sonca ni, kjer me obdajajo temine. // V samoti mi minevajo otožni dnevi. / Zatrl bom brez smisla hrepenenja / in tožni bodo moji sanjski spevi. (Spoznanje)

 

LETA 1995 UMRLA DOLORES TERSEGLAV

PISATELJICA, PESNICA, PREVAJALKA (* 1921)

Pisateljica, pesnica in prevajalka Dolores Terseglav se je rodila 1. julija 1921 v družini Franceta Terseglava, znanega časnikarja, krščanskega socialista. Po drugi svetovni vojni se je z družino preselila na Reko, kjer je živela in ustvarjala. Pisala je črtice in romane, objavljala je v zamejskih in zdomskih revijah (Mladika, Meddobje). Njena edina knjižna izdaja je pesniška zbirka Ladijski dnevnik, ki je izšla leta 1989 v Buenos Airesu. Njene pesmi prevevata ljubezen do slovenstva in krščanski etos. V zapuščini je ostal nedokončan roman Vihar v treh delih.

 

LETA 2002 UMRL 1911 ROJEN JAKA ČOP

PLANINEC IN FOTOGRAF (* 1911)

Rodil se je na Jesenicah, se izučil za natakarja, vendar tega poklica zaradi poškodbe kolena ni mogel opravljati, zato se je zaposlil v Železarni. Vsi Čopovi so bili planinci: oče oskrbnik koče na Golici, stric Joža pa vrhunski alpinist. Tudi Jaka se je že zgodaj posvetil goram, prehodil vse slovenske gore, bil je na mnogih vrhovih v Visokih Turah, v Dolomitih, Karnijskih in Centralnih Alpah pa tudi v gorstvih drugih dežel. Najljubši pa so mu bili Julijci, ki jih je prehodil neštetokrat v vseh letnih časih. Zaradi že omenjene poškodbe se ni mogel posvetiti alpinizmu, postal pa je dober planinec in odličen gorski fotograf. Pri srcu mu je bila črno-bela fotografija. Po letu 1950 je pričel snemati tudi barvne diapozitive. S svojimi fotografskimi monografijami je ljudem odpiral oči za naš prelepi gorski svet in jih navdušil zanj. Njegove fotografije so izšle v šestih knjigah: Svet med vrhovi (1962), Raj pod Triglavom (1968), Viharniki (1970), Kraljestvo Zlatoroga (1989), Slovenski kozolec (1993) ter Trenta in Soča (1996).

več:
S. Čuk, Jaka Čop (1911-2002): Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (2021), 38-39.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1412 ROJENA IVANA ORLEANSKA

FRANCOSKA NARODNA JUNAKINJA IN SVETNICA († 1431)

Ivana Orleanska je živela v prvi polovici 15. stoletja, v razdobju stoletne vojne med Anglijo in Francijo. Že s trinajstimi leti je nekega dne zaslišala glas, v katerem je prepoznala glas nadangela Mihaela. V letu 1429 jo je ta glas vedno pogosteje spodbujal, naj gre v Francijo in jo osvobodi Angležev. Še istega leta se je Ivana na belem konju in v viteški bojni opravi podala v boj za osvoboditev domovine. Vojake je spodbujala h krščanskemu življenju, sama pa je kazala tako moralno moč, da so jo vsi nehote spoštovali in ubogali. Kmalu je pregnala Angleže izpred Orleansa ter osvobodila vso srednjo in vzhodno Francijo. Ko se je 1430 vrnila na bojišče so jo zajeli Angleži. Začelo se je zadnje leto njenega življenja, leto ponižanja, trpljenja in najvišje žrtve. Postavili so jo pred sodni zbor, in obtožili ‘krivoverstva in čarovništva’. 29. maja 1431 razglašena za nepoboljšljivo grešnico in obsojena na smrt na grmadi.

… več o njej v rubriki pričevalec evangelija (knjiga Svetnik za vsak dan – 30. maj)

 

LETA 1745 ROJEN JACQUES-ETIENNE MONTGOLFIER

PIONIR LETENJA Z BALONI († 1799)

Z bratom Josephom sta izdelala prvi balon na vroči zrak in ga 5. junija 1783 in spustila s sejmišča v Annonayu pri Lyonu prvi balon na segreti zrak brez posadke, ki se je dvignil na višino 1800 m.

 

LETA 1832 ROJEN PAUL GUSTAVE DORE

FRANCOSKI ILUSTRATOR († 1883)

S svojo nadarjenostjo, domišljijo, z novimi tehnikami in svojimi številnimi ilustracijami (več kot 10.000 jih je narisal) velja za največjega ilustratorja vseh časov. Že kot otrok je veliko risal in kmalu tudi pošiljal ilustracije v krajevni humoristični list, s petnajstimi leti pa je bila objavljana njegova prva litografija. Odtlej začno njegove ilustracije izhajati tudi v pomembnejših časopisih, od leta 1852 je ilustriral klasike svetovne književnosti (več kot 120 knjig). Delal je tako, da je najprej vrezal sliko v les, pozneje je razvil svoj način graviranja (akvatinta), naslednja stopnja so bili bakrorezi. Doré je ilustriral dela Rabelaisa, Balzaca, Miltona i Danteja, francosko izdajo Cervantesovega Don Kihota … leta 1963 je bil povabljen v Anglijo, da ilustrira angleško Sveto pismo in po teh ilustracijah je pri nas tudi najbolj znan.

 

LETA 1852 UMRL LOUIS BRAILLE

FRANCOSKI IZUMITELJ PISAVE ZA SLEPE (* 1809)

Sinu vaškega sedlarja iz francoske vasice Coupvray se je pri treh letih v oko zapičilo ostro orodje. Ker takrat še niso znali zdraviti okužbe, je čez dve leti popolnoma oslepel, kljub temu hodil v šolo in bil med najboljšimi v razredu. Bil je zelo glasbeno nadarjen, kasneje je bil tudi organist v pariških cerkvah. Šolanje je nadaljeval v Zavodu za slepe v Parizu, kjer je že kmalu začel poučevati mlajše učence. Leta 1821 se je seznanil s sonografijo, ki jo je francoski stotnik Charles Barbier  izumil v vojaške namene (zapis besed, ki je s skupki pik izražal glasove). Braille je ta zapis izboljšal in odkril način, kako zapisati vse črke abecede, vsa naglasna znamenja in ločila ter matematične simbole, pri tem pa je uporabljal le šest pikic. Skupek pik za vsak znak je bil tako majhen, da premikanje prsta sploh ni bilo potrebno. Tako je izumil pisavo, ki slepim in slabovidnim omogoča branje in pisanje (po njem se imenuje braillova pisava (slovensko Brajeva pisava ali brajica). Leta 1827 je bila v njegovo abecedo najprej prevedena francoska slovnica, leto kasneje pa je svoj sistem razširil tudi na zapisovanje glasbe. Leta 1839 je Louis iznašel rafigrafijo; način zapisovanja črk navadne abecede s privzdignjenimi pikami. Tako so lahko slepi napisano otipali, zdravi pa videli. Po dvajsetletnem prizadevanju je bila braillova pisava uradno priznana kot pisava za slepe, saj je sprva naletela na nasprotovanje, ker je bilo treba preiti iz starega sistema (vtisnjenih črk Valentina Haüya) na novi, kar je pomenilo, da so morali na novo natisniti knjige in spremeniti metodo dela…

njegova misel:

• Nočemo biti zaprti pred svetom samo zato, ker ne vidimo. Zato moramo delati in se učiti, da bomo enakovredni drugim, da nas ne bodo prezirali zaradi naše nevednosti in ne bomo predmet sočutja. Storil bom vse, kar je v moji moči, da vam pomagam z znanjem doseči dostojanstvo.

 

LETA 1883 ROJEN KAHLIL (Khalil) GIBRAN

PESNIK, PISATELJ, FILOZOF IN MISTIK († 1931)

Rojen v Bešareju (Libanon), v krščanski družini, njegov stari oče je bil duhovnik maronitskega obreda. Odšel v ZDA in v začetku 20. stol. v Evropo, kjer je študiral slikarstvo. Pisal je v arabščini in prevajal v angleščino. Najbolje sprejeto je njegovo delo Prerok (1923), katerega sporočilo ne bo nikoli zastarelo, saj zadeva človeka v njegovi globini …

nekaj njegovih misli:

• Pomilujte narod, katerega državnik je lisjak, katerega modrec je slepar in katerega umetnost je umetnost šušmarjenja in posnemanja.
  
• Življenje je procesija. Kdor hodi počasi, se mu zdi prehitra in stopi ob stran; kdor pa hodi hitro, se mu zdi prepočasna in prav tako stopi ob stran.
  
• Pogosto praviš: “Rad bi dal, a le tistemu, ki si zasluži.” Rastline na tvojem vrtu in črede na tvojem pašniku te ne posnemajo.
  
• Če zaupaš svojo skrivnost vetru, ne smeš grajati vetra, če jo zaupa drevesom.
  
• Ne moremo te prositi za karkoli, ker ti poznaš naše potrebe, še preden se porodijo v nas. Tebe potrebujemo, in ko nam daješ več samega sebe, nam daješ vse.
  
• Prva misel Boga je bil angel. Prva beseda Boga je bil človek.
  
• Bog ti znanja ni podaril le zato, da bi s pomočjo njegove svet­lobe videl Njega in ga častil, temveč tudi zato, da bi videl sebe v svoji majhnosti in v svoji veličini.
  
• Z izmenjavo zemeljskih darov si boste pridobili obilje in boste nasičeni. Toda če te izmenjave ne boste opravljali z ljubeznijo in dobrohotno pravičnostjo, bo ene privedla v požrešnost, druge v lakoto.
  
• Kadar ljubite, ne smete reči: “Bog je v mojem srcu”, temveč raje: “Sem v srcu Boga”.
  
• Nekateri dajejo le malo od svojega obilja, a dajejo zato, da bi poželi priznanje. In njihova skrita želja pokvari ves dar. Drugi pa imajo malo, a vse razdajo. Samo ti zares verujejo v življenje in v dobroto življenja in njihova zakladnica se nikoli ne izprazni.
  
• Ne morem vas učiti, kako molite z besedo. Bog ne posluša vaših besed, če jih sam ne izgovarja skozi vaša usta.
  
• Prijatelj želi utešiti vaše potrebe, ne pa zapolniti vaše praznine.
  
• Moje življenje je drevo, obloženo s sadeži, ki jih trgam, da jih podarjam drugim ljudem.
  
• Ko se veselite, poglejte globoko v svoje srce in spoznali boste, da vam prinaša veselje prav tisto, kar vam je zadalo bolest.
  
• Spoznanje enega človeka ne posoja svojih kril drugemu človeku. In kako vsak izmed vas stoji sam v božjem znanju, tako mora biti vsak izmed vas sam v svojem znanju o Bogu in v poznavanju zemlje.
  
• Najprej glejte, da boste sami vredni biti darovalci in orodje darovanja. Kajti v resnici daje le življenje življenju, medtem ko ste vi, ki si domišljate, da ste darovalci, le priče.
  več:
  

 

LETA 1884 UMRL 1822 ROJEN GREGOR JOHANN MENDEL

AVSTRIJSKI AVGUŠTINSKI REDOVNIK IN PIONIR GENETIKE (* 1822)

V matični knjigi je zapisano, da se je rodilo na današnji dan, čeprav je sam rojstni dan praznoval 22. julija. (zato različni podatki) Marljivi avguštinski redovnik in srednješolski profesor Gregor Mendel je leta 1865 v zatišju samostanskega vrta v Brnu na Češkem odkril zakone dednosti. To odkritje, ki se biologi njegove dobe zanj niso zmenili, je 35 let kasneje pomenilo začetek nove, pomembne znanosti — genetike. Življenje vseh živih bitij, ki se razmnožujejo, se začne z življenjem ene same drobcene celice, ki nastane z združitvijo moške in ženske spolne celice. Ta celica ima v sebi nekakšen kontrolni mehanizem, ki usmerja njeno rast tako, da iz nje nastane bitje, podobno staršem. Novo bitje ne bo povsem podobno staršem: razlike pogojuje deloma okolje, v katerem živi, deloma pa po dedovane lastnosti Jedro celice vsebuje določeno število mikroskopsko majhnih nitk, ki jim pravimo kromosomi (človeška celica ima npr. 46 kromosomov, konjska 66, pasja 78, celica neke vrste raka pa kar 254). Ti se dele, ko se deli celica. Vsak kromosom sestavljajo nizi majhnih enot, ki jim pravimo geni in jih ni mogoče videti niti z najbolj natančnimi mikroskopi. Prav ti geni po mnenju biologov določajo, kakšen organizem se bo razvil iz jajčeca. Znanost, ki proučuje zakone dednosti se zato imenuje genetika in njen utemeljitelj je češki redovnik iz reda avguštincev pater Gregor Mendel.

več:
S. ČUK. Mendel – rodil se je pred 150 leti: V samostanskem vrtu je odkril velike zakone življenja, v: Ognjišče 8 (1972), 7-9.
S. ČUK. Pater Gregor Mendel – oče genetike: Pričevanje, v: Ognjišče 7 (2022), 89.

 

LETA 1886 UMRL BOŽIDAR RAIČ

DUHOVNIK, JEZIKOSLOVEC, POLITIK IN PUBLICIST (* 1827)

Pomembno vlogo pri narodnem prebujanju slovenskega naroda so v drugi polovici 19. stoletja odigrali narodni tabori – velika ljudska zborovanja. V treh letih (1868-1871) so pripravili kar 18 taborov. Med pobudniki taborov je bil Božidar Raič, župnik pri Sv. Barbari v Halozah. Prizadeval si je v slovensko narodno življenje pritegniti Prekmurce.

 

LETA 1897 ROJEN ANTON BAJEC

JEZIKOSLOVEC IN SLOVNIČAR († 1985)

Prvi predavatelj slovenskega knjižnega jezika kot posebnega predmeta na ljubljanski univerzi je bil v letih 1947-1962 jezikoslovec Anton Bajec, ki se je ukvarjal predvsem z vprašanji besedoslovja in besedotvorja. Pred drugo svetovno vojno je bil soavtor čitank in slovnic za nižje razrede srednjih šol. Sodeloval je pri Slovenskem pravopisu (1962) in Slovarju slovenskega knjižnega jezika (1970-1991).

 

LETA 1903 ROJEN MIHA MALEŠ

SLIKAR († 1987)

»Zanj postane motiv motor, ob katerem se mu sprožijo vsi registri njegove v tem trenutku tako pesniške kot slikarske duše. On ne prične iskati in primerjati sence in luči, perspektivnih razmerij v prostoru, marveč je ves predan trenutku, veseli se tega krasnega dneva, te gozdne samote ter poje in poje, enkrat tiho zase, nežno zasanjano, drugič vam vriska kot prešeren fant na vasi, kakor mu je pač v duši … Skratka, Maleš poje in muzicira in snuje pravljico, ko slika. Prav tako je pesnik kot slikar. Morda še bolj pesnik ali muzikant, ki so mu besede in zvoki barve in zopet in zopet samo le barve,« je o svojem bližnjem rojaku in poklicnem tovarišu Mihu Malešu leta 1943 zapisal slikar in ilustrator Ivan Vavpotič. Vsestranskega umetnika Miha Maleša, ki ob Božidarju Jakcu velja za utemeljitelja slovenske grafike, je zaradi sproščenosti in radoživosti njegove umetniške govorice zelo posrečeno imenoval ‘slikajoči pesnik’. Bil je eden najbolj plodovitih (nad 1200 slik in čez 3500 risb in grafik) in najvidnejših slovenskih likovnih ustvarjalcev 20. stoletja.

več:
S. Čuk, Miha Maleš (1903-1987): Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (2013), 48-49.

 

LETA 1920 ROJEN ANTON BITENC

arhitekt, naslednik Jožeta Plečnika († 1977)

Arhitekturo je študiral na Oddelku za arhitekturo Tehniške fakultete ljubljanske univerze v seminarju Jožeta Plečnika. Leta 1949 je postal Plečnikov asistent, po njegovi smrti (1957) pa v določenih vidikih njegov naslednik. Varovanje njegove dediščine je razumel kot svoje življenjsko poslanstvo. Ob spomeniškem delu na svetnem področju se je veliko posvečal cerkveni arhitekturi: po koncilu je preurejal številne cerkve in zasnoval nove v Dražgošah, Poljanah nad Škofjo Loko, Idriji ter v Šentvidu v Podjuni na Koroškem.

 

LETA 1932 ROJEN PAVLE ZIDAR

PISATELJ IN PESNIK (S PRAVIM IMENOM ZDRAVKO SLAMNIK) († 1992)

Rojen na Slovenskem Javorniku pri Jesenicah, sprva je bil medvojni revoluciji naklonjen, kasneje je bil do nje zelo kritičen. Po vojni najprej učitelj na Dolenjskem, kasneje se je preselil na Primorsko (živel v Piranu) in nekaj časa še vedno deloval v šolstvu, po izključitvi iz partije pa je postal svobodni umetnik in se ukvarjal samo s pisateljevanjem (Kobarid, Lucija). Je eden najplodnejših slovenskih pisateljev (76 knjig), pisal je o vsem, kar mu je prišlo na misel, tudi o tabu temah. Od pesniške pripovedke Tončkove sanje, prve zbirke pesmi (Kaplje ognjene), prek povesti in romanov (Soha z oltarja domovine, Sveti Pavel, Očenaš, Sveta Barbara …), avtobiografskih (Barakarji, Dim) in erotične tematike (Marija Magdalena, Harem…). Pisal je tudi za mladino, po njegovem delu Kukavičji Mihec je bil posnet tudi film.

nekaj njegovih misli:

• Vsak človek je luč, eden večja, drugi manjša. Kraji dobivajo štiri vrste svetlobe: sončno, lunino, zvezdno in človeško. Glavni sta dve: sončna in človeška. Če zmanjka prve, umreš, če zmanjka druge.
  
• Jezus preprosto je. Njegovo temeljno oznanilo na Gori blagrov nam ga približuje vsak hip; kraljestvo, h kateremu v resnici težimo, nam je odkril.
  
• Živeti za božje kraljestvo ni šala. Kako je njegovo življenje izmučilo njega, kralja kraljestva, vemo, a kako muči nas, bomo zvedeli. Prej seveda navedimo bistvo tega kraljestva: biti prvi, da si zadnji, bogat, da si ubog, večji, da si manjši …
  
• Moramo se razumeti, ljudje smo! Sovraštvo in jeza sta rja človekovega življenja. Le v razumevanju je ljubezen, je luč in blaga tema za našo utrujenost. Kdor živi v ljubezni, živi v soncu.
  
• Ne išči pravice na sodiščih, zdravja v bolnišnicah in modrosti po šolah; tam bi vse to moralo biti, ampak ni, žal; prav tako ni čistega vina v gostilnah in človeške ljubezni v zakonih; med brati in sestrami ni sestrske in bratovske ljubezni.
  
• Kdo še ni izdal Gospoda v sebi? Vsi smo ga izdajali in prodajali: ta za ugodnejšo lego v fotelju, ta za službo, oni za duševni mir.
  
• Božje kraljestvo je edino kraljestvo, ki je vredno tega imena: je kraljestvo brez hierarhije, je kraljestvo poslednjih, malih, otrok, ubogih vseh vrst, preganjanih in lačnih pravice.
  
• Malo Zahejev imajo mesta tega sveta. Krivic pa sploh nihče več ne popravlja. Krivica je postala danes metoda za ohranitev reda, toda reda je vse manj in vse več je krivic.
  
• Oče naš, ki si v nebesih, blagoslovi delo svojih otrok; niso vselej otroci in vselej dobri, a te ljubijo, čeprav skozi sebičnost.
  
• Človek je slep in vidi samo tisto, kar je, in nikoli tistega, česar ni in tudi je. Kar je torej treba verjeti.

 

LETA 1966 UMRL SLAVKO PENGOV

SLIKAR (* 1908)

Notranjost palače slovenskega parlamenta krasijo monumentalne slike s prizori iz slovenske zgodovine, katerih avtor je slikar Slavko Pengov. Njegova dela so bila vseskozi realistična, s pretehtanimi kompozicijami in plastično modelacijo predmetov in figur. Zgodnja dela, večinoma tihožitja in portrete je Pengov ustvaril v olju, ukvarjal se je z ilustracijo, poznan pa je predvsem kot slikar z najobsežnejšim opusom monumentalnega stenskega slikarstva 20. stoletja na Slovenskem, v tehnikah freska, mozaik in sgraffito je poslikal številne cerkve in profana poslopja. Med njegova najpomembnejša dela sodijo tudi freske v župnijski cerkvi na Bledu. 1951 je prejel Levstikovo, 1959 pa za poslikavo Skupščine še Prešernovo nagrado.

 

LETA 1980 UMRL ANTON OCVIRK

LITERARNI ZGODOVINAR, ESEJIST IN UTEMELJITELJ SLOVENSKE PRIMERJALNE KNJIŽEVNOSTI (* 1907)

Literarni zgodovinar, teoretik in kritik Anton Ocvirk, doma z Žage pri Bovcu, je bil profesor za primerjalno književnost in literarno teorijo na ljubljanski univerzi. Uspešno je deloval kot urednik: od leta 1946 je urejal Zbrana dela slovenskih pesnikov in pisateljev, zatem zbirko Sto romanov, dolga leta Slavistično revijo in nazadnje Literarni leksikon.

 

LETA 1981 UMRL ARCHIBALD CRONIN

ŠKOTSKI PISATELJ, NOVELIST, ZDRAVNIK S PERESOM (* 1896)

“Če sem kot študent medicine kdaj mislil na Boga, sem to delal z nekim vzvišenim nasmeškom, ki je kazal prezir znanosti do tega preživelega mita. Ko sem kot zdravnik prišel med rudarje v Walesu, sem imel priložnost pogum in predanost teh mož, ki so morali delati v zelo težkih pogojih. Prvikrat sem prodrl v kraljestvo duha! Minila me je moja vzvišenost in to je bil, čeprav se tega še nisem zavedal, moj prvi korak pri iskanju Boga. Nikdar ne bom pozabil prizora, ki sem mu bil priča v nekem premogovniku. Zaradi eksplozije zemeljskega plina je zasulo štirinajst rudarjev. Pet dni so ostali pod zemljo. Peti dan so reševalci končno odprli pot do njih in iz globine smo zaslišali slabotno, a razločno lete teh mož. Peli so staro versko himno Gospod, naše upanje in naša rešitev. Ko so jih reševalci spravili ven, izčrpane, toda nepoškodovane, je vsa množica, ki se je zgrnila k vhodu v rudnik, enoglasno zapela njihovo himno. Takrat sem občutil le bežno ganjenost, ko pa zdaj gledam na ta dogodek nazaj, moram priznati, da je naredil name globok vtis.” To je pričevanje Archibalda Josepha Cronina, ki se je izšolal za zdravnika, pa se je moral svojemu poklicu, ki ga je veselil, ker mu je omogočal stike z ljudmi, zaradi bolezni odpovedati in večji del svojega življenja je posvetil pisanju. Kot pisatelj je bil “še bolj zdravnik”, kajti po njegovem je pravi zdravnik samo tisti, ki zdravi ne samo telesa, ampak tudi srca, duše. Pri “zdravljenju” s pisateljskim peresom se je držal načela, da mora biti pisatelj “glasnik upanja”, ki v svojih spisih oznanja zmago dobrega nad zlom. Zaradi tega so bralci njegova dela sprejemali z navdušenjem in prevajali so jih v številne jezike. Tudi v slovenščini imamo lepo število njegovih romanov.

več:
S. Čuk, Archibald Joseph Cronin. “Božji otroci smo, Bog misli na nas in nas pričakuje”: Pričevanje, v: Ognjišče 1 (2011), 20-21.

nekaj njegovih misli:

• Prepričan sem, da človek dobi od življenja samo toliko, kolikor sam vloži vanj.
  
• Vsakdanje življenje zahteva močno vero.

 

LETA 1983 UMRL JOKA ŽIGON

LIT. ZGODOVINAR, DRAMATIK, ARHIVAR (* 1899)

Škofjeločan Joka (Jožef) Žigon je po gimnaziji v Kranju in tirolski fronti študiral slavistiko v Zagrebu in Ljubljani. Precej let je bil v raznih priložnostnih službah, od leta 1940 do 1964 je bil knjižničar v Narodnem muzeju v Ljubljani. Javnosti se je najprej predstavil kot pesnik, napisal je tudi nekaj dramskih del. Posvečal se je raziskovanju literarnih in kulturno zgodovinskih vprašanj. Pomembno je dopolnil številne podatke o Prešernu in njegovem delu in tudi o slovstvu iz Trubarjevih časov.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1820 ROJEN VALENTIN PLEMEL

DUHOVNIK IN BOTANIK († 1875)

Rodil se je na Bledu in se zanimal za rastline in jih nabiral v bližini krajev, kjer je študiral in služboval: na Gorenjskem, v okolici Ljubljane in Ilirske Bistrice, na Kočevskem in Dolenjskem. Herbarij je opremil z bolj ali manj popolnimi etiketami, na katerih so vsi važnejši podatki. (hrani ga Prirodoslovni muzej Slovenije (54 map), manjši del pa je shranjen v zbirki ljubljanske Univerze na Oddelku za biologijo). Z alfabetskim seznamom kranjskih rastlin, ki je izšel pod naslovom ‘Beiträge zur Flora Krains’ (1862) se je uvekovečil v botanični literaturi. Njegova razprava je tretje tiskano delo o flori ožjega slov. ozemlja (prej sta pisala Scopoli in Fleischmann). Pomen tega dela je v njegovi izvirnosti, v zanesljivosti in točnosti podatkov ter v nenavadno zgodni usmerjenosti k modernim strujam rastlinoslovja, h geobotaniki in rastlinski sociologiji.

 

LETA 1839 ROJEN JANEZ BILC

duhovnik, pesnik, PISATELJ, PUBLICIST († 1906)

Janez Bilc, pesnik, publicist, prevajalec in zbiralec ljudskega izročila, je kot duhovnik zaradi šibkega zdravja služboval v rojstni fari Trnovo pri Ilirski Bistrici. Prve pesmi in prozne spise je objavljal v raznih ljubljanskih listih. Kot pesnik se je zgledoval po Valentinu Vodniku. Njegove pesmi so večinoma nabožne vsebine in prigodnice. Pisal je tudi domoznanske članke za razne časopise. Leta 1888 je izdal knjigo o Postojnski jami, ki je doživela več ponatisov. Iz hrvaščine je prevedel Mažuraničevo pesnitev Smrt Smail-Age Čengića.

 

LETA 1844 ROJEN p. STANISLAV ŠKRABEC

FRANČIŠKAN, JEZIKOSLOVEC, UTEMELJITELJ SLOVENSKEGA PRAVOREČJA († 1918)

Malokdo ve, da je bil naš največji jezikoslovec slovenist 19. stoletja frančiškanski pater Stanislav Škrabec. Ta učeni mož, je utemeljitelj slovenskega pravorečja: pravil, ki določajo in predpisujejo glasove in naglas knjižnega jezika. Nad štirideset let je živel in deloval v frančiškanskem samostanu na Kostanjevici pri Gorici. Svoje jezikovne spise je objavljal na platnicah mesečnika Cvetje z vrtov sv. Frančiška. Zapisal je: »Naš slovenski jezik je največji zaklad, ki nam ga je Bog dal kot narodu.«

več:
S. Čuk, p. Stanislav Škrabec: Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (1994), 20-21.
S. Čuk, p. Stanislav Škrabec in slovenski jezikoslovci: Priloga, v: Ognjišče 10 (2018), 50-57.

njegova misel:

• Napake in norosti jezika bi se imele popravljati po šolah; žal da mnogi učitelji sami ne vejo, kaj je prav in kaj ne.
  
• Naš slovenski jezik je najdražji zaklad, ki nam ga je Bog dal kot narodu.

nekaj misli o njem:

• “Skoraj neverjetno je, kako se je mogel v tako majhnih razmerah razviti v tako velikega učenjaka. V svoji celici je bil bolje poučen o vsem znanstvenem in duševnem gibanju po Evropi kakor marsikateri znanstvenik v najbolj živahnem svetovnem središču. Bil je najmodernejši slovenski jezikoslovec svoje dobe in velik reformator.” (Anton Breznik).

 

LETA 1868 ROJEN ANTON SCHWAB

ZDRAVNIK, SKLADATELJ, ŠAHIST († 1938)

V rodnem Preboldu je hodil v ljudsko šolo, na gimnazijo pa v Celju, v Gradcu je študiral medicino. Po končanem študiju je bil na praksi v Ljubljani in Gradcu, službo zdravnika je dobil na Vranskem. Poleg medicine ga je zelo zanimala tudi glasba in tako je kot samouk tudi komponiral (Zdrava Marija, Srce človeško sveta stvar …), pozneje se je preselil v  Celje (zdravnik in zobozdravnik), kjer je veliko predaval o higieni, negi zob, alkoholizmu … prizadeval si je za izboljšanje zdravstvenih pogojev in tudi veliko objavljal v strokovni literaturi. Deset let je vodil tudi Celjsko pevsko društvo in skladal za zbore (Vasovalec, Vinska …) ter samospeve … Bil je tudi izvrsten šahist (Schwabovi zabavni problemi v Domu in svetu)

 

LETA 1872 ROJEN MATIJA PRELESNIK

duhovnik, pesnik in pisatelj povestii o naših davnih dedih († 1905)

Duhovnik Matija Prelesnik, doktor teologije, je bil tudi nadarjen pisatelj. »Bil je nenavaden talent,« je o njem zapisal pisatelj Finžgar, s katerim ga je vezalo iskreno prijateljstvo. Pisati je začel zgodaj, najprej pesmi, a pravo moč je razodel v trilogiji o porabskih Slovanih (Naš stari greh, V smrti senci, Vineta), v katerih pripoveduje, kako so zasužnjili slovanski rod ob Baltiku. Tretji del je zaradi njegove prezgodnje smrti (dočakal je le 33 let) ostal nedokončan.

 

LETA 1893 UMRL JOŽEF STEFAN

FIZIK, MATEMATIK, PESNIK (* 1835)

Rojen v Celovcu, študiral matematiko in fiziko na Dunaju, kjer je poslušal tudi predavanja Frana Miklošiča. Postal je profesor na zasebni gimnaziji, kasneje je postal profesor na dunajski univerzi in kasneje direktor fizikalnega inštituta. Uveljavil se je na vseh področjih tedanje fizike, najprej v mehaniki in optiki, kasneje pa se je posvečal elektrodinamiki, preučeval je toplotno sevanje v odvisnosti od temperature … Znani so njegovi zakoni: o toplotni prevodnosti plinov, Štefanov zakon o sevanju, zakon o dinamični teoriji plinske difuzije, o zakonih elektrodinamične indukcije. Manj znano je, da je pisal tudi pesmi. Po njem se imenuje vodilni raziskovalni inštitut v Ljubljani.

 

LETA 1894 ROJEN SV. MAKSIMILIJAN KOLBE (rojen kot Rajmund Kolbe)

POLJSKI REDOVNIK MINORIT, PRIČEVALEC LJUBEZNI DO KONCA, SVETNIK († 1941)

Jezusove besede o najvišji stopnji ljubezni do bližnjega, ki zastavi zanj svoje življenje, je dobesedno uresničil sv. Maksimilijan Kolbe, poljski redovnik, ki je v koncentracijskem taborišču Auschwitz daroval svoje življenje, da je rešil življenje sojetnika – družinskega očeta. To daritev je izvršil 14. avgusta 1941, na predvečer slovesnega praznika vnebovzetja Matere Marije, kateri je bil vse življenje otroško vdan. Kraljestvo miru in ljubezni njenega Sina je širil iz Niepokalanowa – mesta Brezmadežne v bližini Varšave, kjer je delovala za tiste čase najmodernejša tiskarna, ki jo je postavil v službo oznanjevanja evangelija. V svojem razmeroma kratkem življenju je storil ogromno. Največji “uspeh” pa je bilo njegovo svetništvo. Skoraj preroško zvenijo njegove besede: “Človeško življenje ima tri stopnje: priprava na delo, delo in trpljenje. Čim hitreje duša doseže svetost, toliko hitreje doseže tretjo stopnjo – trpljenje, ki ga zahteva ljubezen.”

več:
S. Čuk, sv. Maksimilijan Kolbe: Pričevanje, v: Ognjišče 8 (2004), 38-39.
S. Čuk, sv. Maksimilijan Kolbe. (1894-1941): Pričevalec evangelija, v: Ognjišče 8 (2007), 84.

nekaj njegovih misli:

• Zakaj je toliko ljudi, ki so celo bistri in na drugih področjih podkovani, ki se niti malo ne potrudijo spoznati, kaj je njihov življenjski cilj in kakšen je njihov odnos do Boga?
  
• Razum hoče spoznati vzrok vseh reči. Čim prodornejši je, tem bolj po stremel po tem spoznanju. Toda če razum zamegli nemoralno življenje ali napuh, bo obtičal že takoj na začetku in ne bo mogel prestopiti svojih meja.
  
• Človek je stvar, ki je bila poklicana iz niča v bivanje. Sam od sebe je nič, popoln Nič. Kar premore in zmore, ima od Boga. Še bolje: vsak trenutek dobiva od Boga tisto, kar potrebuje.
  
• Vsi prav dobro vemo, kateri so viri milosti: premišljevanje, srečanja, molitev, sveta maša in predvsem sveto obhajilo ter stalno zatekanje k božji Materi.
  
• Popolnoma se posveti nebeški Materi, pa boš zmagovito prebrodil vse težave v življenju in postal boš svetnik.
  
• Človek sam od sebe je nič, popoln Nič. Kar premore in zmore, ima od Boga. Še več: vsak trenutek dobiva od Boga tisto, kar potrebuje.
  
• Če bi ne bilo treba nič trpeti, zaradi česa pa naj bi potem prišli v nebesa?
  več:
  

 

LETA 1924 UMRL JOHANNES FRISCHAUF

AVSTRIJSKI MATEMATIK, GEODET IN ALPINIST (* 1837)

Obiskovalci Kamniško-Savinjskih Alp so se radi ustavili v Frischaufovem domu na Okrešlju (1378 m), v koči, ki je stala med macesni ob mrzlem studencu v ledeniški krnici. Koča, ki je bila postavljena leta 1908, je bila poimenovana po dr. Johannesu Frischaufu, ki je bil sicer tujec, toda vnet častilec Savinjskih Alp in velik prijatelj Slovencev. Novembra leta 2019 požar popolnoma uničil kočo in Planinsko društvo Celje – Matica je sklenilo, da s pomočjo države zgradi nov planinski dom. 16. septembra 2020 je bil položen temeljni kamen za moderno kočo, ki jo je projektiralo podjetje Kultivator …

 

LETA 1943 UMRL NIKOLA TESLA

SRBSKO-AMERIŠKI, IZUMITELJ, FIZIK, ELEKTROINŽENIR, MATEMATIK (* 1856)

Znanstvenik Nikola Tesla je eden največjih svetovnih umov in raziskovalcev v elektrotehniki. Iznašel ali vsaj teoretično si je zamislil ogromno tehničnih naprav, ki jih danes uporabljamo. Ko vključite računalnik, se spomnite tega velikega znanstvenika, kajti izmenični tok se proizvaja v Teslovem trifaznem generatorju, prenaša se po Teslovi mreži visoke napetosti, Teslov navoj daje napetost za sliko na monitorju, brezžična “miška” pa deluje po radijskih valovih, ki jih je prvi proizvedel Tesla. To je samo delček zapuščine tega velikega inženirja, ki se je v svojem življenju podpisal pod več kot 700 patentov, v resnici pa jih je imel več kot tisoč. Mnoga njegova odkritja so po krivici pripisovali drugim, ker sam ni znal “tržiti”. Mnogi njegovi izumi tvorijo osnovo sodobne uporabe električne energije. Njegov najznamenitejši izum je večfazni indukcijski elektromotor, ki ga je zgradil leta 1882 in deluje na njegovem načelu izmeničnega električnega toka. Večina izumov je s področja elektrike, toda iznašel je tudi Teslovo navitje, turbino brez lopatic …”Sedanjost je vaša, jaz delam za bodočnost,” je dejal Nikola Tesla. Unesco, odbor OZN za vzgojo, znanost in kulturo, je leto 2006 razglasil za leto Nikola Tesle.

več:
S. Čuk, Nikola Tesla, genij s tisoč patenti: Priloga, v: Ognjišče 7 (2006), 42-50.

 

LETA 1947 UMORJEN FILIP TERČELJ

DUHOVNIK, PROSVETNI DELAVEC, ORGANIZATOR, PESNIK IN PISATELJ  (* 1892)

Filip Terčelj je bil na današnji dan ubit iz sovraštva do vere blizu Davče. Kot goreč duhovnik in zavzet kulturni delavec med goriškimi Slovenci je bil žrtev fašističnega nasilja. Leta 2011 so mu v rojstni župniji Šturje pri Ajdovščini odkrili spomenik. Istega leta se je začel tudi postopek za njegovo beatifikacijo.  Postulator Primož Krečič poudarja, da je Terčelj vedno vztrajal na poti k Bogu prav zaradi zasidranosti v molitev, zelo je ljubil Sveto pismo in je v cerkveno glasbo vnašal besedila Božje besede. Oznanjal je evangelij v vsakdanjem življenju in v vseh okoliščinah. Zaradi Kristusa pa se je posvetil predvsem malim. Čeprav je storil ogromno za ohranitev slovenstva na Primorskem za časa fašizma in so ga zaradi te njegove dejavnosti fašisti preganjali ter poslali v izgnanstvo, se po vojni njegovo ime ni smelo omenjati, ker so ga oblastniki imeli na vesti. 7. januarja 1946 je spremljal prijatelja Franca Krašno, župnika v Sorici, ki je hotel iti v Ljubljano posredovat za kmete iz Davče. Ko sta hodila proti Železnikom, kjer bi dobila avtobus za Ljubljano, sta ju v gozdu pod Sorico prestregla terenca-partijca in ju v Štulcovi grapi izročila knojevcem, obmejnim stražarjem. Ti so ju brez razloga ustrelili in zagrebli, potem pa razširili glas, da sta pobegnila čez mejo. Toda domačini so tam našli brevir in kmalu odkrili grob. Po nekaj mesecih sta zahrbtno umorjena duhovnika našla zadnje počivališče na božji njivi v Davči.

več:
S. Čuk, Filip Terčelj: Obletnica meseca, v: Ognjišče 2 (1992), 52-53.
S. Čuk, Filip Terčelj (1892-1946): Pričevanje, v: Ognjišče 9 (2017), 42-43.
knjiga: M. Brecelj, Filip Terčelj, Graditelji slovenskega doma, Ognjišče, Koper, 1992. (RAZPRODANO)

nekaj njegovih misli in verzov:

• Strma je pot v nebo, / bridka in težka, / kdo nam odpiral bo / vrata nebeška? // Svetega raja premila Kraljica, / svojim otrokom boš ti vratarica. // Ko bomo morali, / Mati, umreti, / vrata, daj, tistikrat / rajska odpreti. // Svetega raja premila Kraljica, / svojim otrokom boš ti vratarica. // Sprejmi nas k Jezusu / v večno veselje, / kjer bo prenehalo / zemsko trpljenje! // Svetega raja premila Kraljica, / svojim otrokom boš ti vratarica. (Strma je pot v nebo)
  
• Bratje, poglejte, kako se dani, / jutro se svita iz temne noči. / Kristus se bliža, Kristus prihaja / k revnim zemljanom iz svetega raja.
  
• Klic veselja naj osreči / po vsem svetu vse ljudi. / Aleluja, pojmo vsi, / Kristus vstal je in živi.
  
• Kristus je vstal! / Vstanimo tudi mi / iz greha in strasti / z božjo močjo! Sveta velika noč / bodi nam vsem v pomoč.
  
• Kristus je vstal! / Iz groba skalnega, / dvignil se je svetal / z lastno močjo. / Sveta velika noč / kaže njegovo moč.
  
• Pomagaj, Marija, prečista Devica, / ti bodi trpečim vselej tolažnica! / Ti znaš zveseliti, ti znaš tolažiti, / obriši solze, umiri srce! / V trpljenju in radosti tvoji ostati / želimo presveta, usmiljena Mati!
  
• Najlepše jesenske smo rože nabrali / za tebe, Gospa, Kraljica neba! / Le sprejmi ta venec skrivnostne molitve, / da z njim zadostimo vse grešne žalitve!
  
• Če je mati določena, da s toplim srcem pripravlja otroku paradiž, je oče izbran, da ta paradiž z močno roko straži in brani.
  
• Njegov evangelij je luč nam prižgal / in upanje v večno življenje nam dal, / zveličan bo, kdor se po njem bo ravnal.
  
• Tudi jaz sem z grehi križal / in prebadal ti srce. / Ves skesan te srčno prosim: / daj, odpusti mi dolge.
  
• Presrečni bratje in sestre, / ki v Bogu se radujete / vodite nas v nebeški raj, / kjer bomo srečni vekomaj.
  
• Mir božji objema doline, gore, / ko v cerkev hitimo ubogi ljudje, / da Bogu potožimo svoje gorje. / Edino dobrotni nebeški Gospod / nas more rešiti pretečih nezgod.

LETA 1957 UMRL JOŽE PLEČNIK

ARHITEKT, APOSTOL RESNICE IN LEPOTE (* 1872)

»Veste, z nami je tako: pisatelje berejo, ko še žive, po smrti pa sunejo njihove stvari v pozabljenje. Arhitekta pa vse življenje brcajo, po smrti pa občudujejo njegovo delo. Seveda, če je kaj dobrega naredil.« Tako je za Koledar Mohorjeva družbe ob njeni stoletnici (1957) zapisal arhitekt Jože Plečnik. Ko je leta 1920 prišel v Ljubljano za profesorja arhitekture na tehniški fakulteti mlade slovenske univerze (ust. 1919), je bilo naše glavno mesto še ‘Ljubljan’ca dolga vas’. Kmalu je po njegovih načrtih začela nastajati premišljeno oblikovana narodna prestolnica. Njegove zamisli so mnogi kritizirali, po nekaj letih pa so morali priznati, da je mojster imel prav. Plečnika sicer niso ‘vse življenje brcali’, pa tudi sprejeli ga niso, kot bi ta veliki mož zaslužil. Njegovo vrednost je svetu in nam ‘odkrila’ mogočna razstava njegove umetnosti leta 1986, ki je bila najprej v Parizu, od tam je romala v Barcelono, London, Zürich, München, na Dunaj, v Milan in Beograd ter se ustavila v Ljubljani. »Velikemu oblikovalcu kamna, lesa in kovine pojejo in bodo peli nesmrtno hvalo in zahvalo pomniki in spomeniki nekdanjega cesarskega Dunaja, zlate Prage, našega Beograda, sosednjega Zagreba, posebej pa naše drage Slovenije od hribovitih Ponikev na Tolminskem, kjer po njegovih načrtih na razvalinah novo cerkev dovršujejo, mimo Maribora, kateremu je želel z izvirnimi potezami znamenito Slomškovo stolnico polepšati, pa do Bogojine v Prekmurju, kjer novo cerkev po njegovih načrtih v potankostih že trideset let urejajo« S temi besedami, izrečenimi ob odprtem grobu 10. januarja 1957 na ljubljanskih Žalah, ki jih je mojster Plečnik zasnoval kot ‘vrt slovesa z rajnimi’, je tedanji ljubljanski škof Anton Vovk orisal značilne poteze in glavne postaje umetniške poti velikega pokojnika, ki je bil ne le ‘navdihnjen’ arhitekt, ampak tudi izreden človek in evangeljski kristjan. Sledovi njegovega duha so najbolj vidni v Ljubljani, mestu, kjer se je tudi rodil.

več:
S. Čuk, Kamen govori o Bogu: Ti, ki iščeš … ti, ki dvomiš, v: Ognjišče 4 (1965), 23.
S. Čuk, Jože Plečnik: Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (1992), 28-29.
S. Čuk, Plečnikova hiša: Domače ognjišče, v: Ognjišče 1 (2017),  52-53.
S. Čuk, Jože Plečnik, naš Frančlišek Asiški: Pričevanje, v: Ognjišče 3 (2022), 76-77.
M. Pezdir Kofol, Plečnikove poti k Bogu in ljudem: Priloga, v: Ognjišče 7 (2022), 40-49.
M. Pezdir Kofol, Zgodbe Plečnikovih ljubljanskih cerkva: Priloga, v: Ognjišče 8 (2022), 40-49.
knjiga D. Prelovšek, Plečnikova sakralna umetnost, Ognjišče, Koper 1999, (RAZPRODANO))

nekaj njegovih misli:

• Živeti moramo posvečeno življenje. Samo fasada ne zadošča.
  
• Luč je življenje, up, molitev, ki naj blaži grenkobe, vzdiga misli, tudi v krogu prijateljev te jasni.
  
• Res molimo eden za drugega, četudi malo, vendar premišljeno, za zdravo pamet in pa za “ne vpelji nas v skušnjavo, temveč reši nas hudega”.
  
• Če ne bi delal, ne bi rastel. Rastel pa sem, to vem. Vedite pa, da boste napravili le takrat nekaj, kadar boste delali kot otroci. Dobrega delavca častim vsaj toliko kot velikega gospoda. Pot je dolga! Delajte veliko!
  
• Nikdo ne ve, odkod prihaja, kam gre, en sam velik čudež je življenje.
  
• Ne iščite sreče zunaj. Srečen si le, če se poglobiš vase. Čimbolj živite zase, tem bolj živite za druge.
  
• Imate veliko narodno nalogo: delati zase in za prihodnje rodove. Bodite dobri apostoli resnice in lepote.
  
• Ni važno, kakšen naslov imate: ali ste doktor ali inženir. To je postransko. Važno je, da postanete človek.
  
• Najlepše je, ako človek lahko reče: jaz sem naredil, kar sem mogel in kar sem znal. Imam čisto vest in vse drugo mi nič mar. Poštenost je tudi to, da imate za svoj poklic zadosti znanja in srčne kulture, da ga morete opravljati v korist človeštvu.
  
• Živeti v veri, živeti v globinah nje muzike, ni vsakomur dano. Samo najvišjim, najizbranejšim in nam malim, najmanjšim.
  
• Človek je ničevost, ampak človek je obenem tudi veličastvo. Soroden Bogu, ki je pravi dobesedni Oče. Kristus, njegov Sin, je resnični srednik. Evharistija je prelivanje človeka v Boga, Boga v človeka.
  
• Čudno! Ko se začne človek razbirati in ogledovati, spozna, kako malo zna. Ali ni torej greh ovirati bližnjega, da se po svoji faconi (načinu) izživlja? Počemu množiti bolečine v teh razrvanih časih…
  
• Eno vem: kakor bo Bog dopustil, tako se bo zgodilo. On bo dopustil prav.
  
• Človek doma Boga pozablja – v tujini Boga išče.

 

LETA 1984 UMRL JANKO AMBROŽ TESTEN

FRANČIŠKANSKI DUHOVNIK IN SLIKAR (* 1897)

»V osebi frančiškanskega brata Ambroža stopa pred nas človek, redovnik, umetnik, ki je svoje darove zastavil za svojo osebno rast in dozorevanje za Boga, njegovo čast in slavo, za ljudi, ki jih je s svojimi slikami še posebej nagovoril in osrečil ter jim približal svet vere, globino človeškega duha in skrivnosti božjega razodetja. Občudovalcem svojih slik je preprosto rekel: ‚Vzemite te slike, kolikor hočete’,« je sobrata slikarja ob 110-letnici rojstva označil takratni provincial p. Viktor Papež . S šestnajstimi leti je Janko prvič stopil v samostan, bil vključen v hrvaško provinco in bival in deloval po različnih hrvaških dalmatinskih samostanih: v Dubrovniku je dobil redovno ime Ambrož, v Orebiću na polotoku Pelješcu, v samostanu loretske Gospe, dvajset let v Krapanju, zadnjih petnajst let pa je preživel v samostanu sv. Evfemije na Rabu. Slikal je v glavnem nabožne motive, vse je posvetil cerkvenemu slikarstvu. Delal je hitro, bil je tudi zelo spontan v svojih tehnikah, razlivanje, polivanje, združeval pa je tudi različne tehnike (pastel, tuš, svinčnik, tempera …). Strokovnjaki pravijo, da je velika vrednost njegovih del v tem, da je znal poenotiti svetno in sveto … Zelo visoko so njegovo ustvarjalnost cenili Hrvatje, kar lahko ugotovimo iz zapisov v monografijah, ki so mu jih posvetili in s tem tudi opozorili na njegovo delo …

več:
BOLE, Franc. slikar Ambrož Testen je postal slaven pri 83. letih. (Obletnica meseca). Ognjišče, 1982, leto 18, št. 12, str. 6-10.

njegove misli:

• Zame je slikarstvo delo, ki me spravlja v radovednost.
  
• Zanima me le moja ideja in kako se bo prelila v končni izdelek. Dokler slike ne dokončam, sploh ne vem, ali mi bo zamisel uspela. Mislim, da je treba začeti ‚sprva’ – kadar manj misliš, več občutiš.
  Slikarstvo je izraz duše in ne nekaj naučenega. Tudi tu sem bil sam sebi učitelj, saj s strokovnjaki nisem imel preveč sreče.

 

iskalec in zbiralec Marko Čuk