Skip to main content

Za tiste, ki jih Bog ljubi, preizkušnje niso kazen, ampak milost.(sv. Janez M. Vianney)

Avtor: Marko

Radodarnost

Radodarnost

Napisal Marko na . Objavljeno v Povejmo z zgodbo.

 Radodarnost

Zgodba

Prosim, daj mi svojo pahljačo

Umetnik je obiskal sestri dvojčici, ko sta praznovali rojstni dan.
Med številnimi darili, ki sta jih dobili, sta bili tudi dve pahljači. Slikar je dvojčici prijazno, toda resno vprašal, če mu dasta pahljači.
Ena mu je voljno izročila svojo pahljačo, druga pa se je obrnila proč in jezno rekla: »Jaz sem jo dobila in jaz jo bom imela.«
Čez nekaj dni se je slikar vrnil v tisto hišo in prvi dvojčici vrnil pahljačo, a ne tako, kot jo je od nje dobil, ampak lepo poslikano. Deklica je bila presrečna, ko je videla svojo okrašeno pahljačo. Njena sestra dvojčica pa se je zopet jezna obrnila stran.

 

Misel

Dekličina velikodušnost, da je izročila svojo pahljačo slikarju, je spodbudila velikodušnost umetnika, da jo je poslikal.
Ko delimo svoje stvari z drugimi, spoznavamo, da ob tem tudi sami prejemamo, saj je veliko veselje v našem življenju prav to, da osrečujemo druge. Podarjanje darov drugim vzbuja v nas močno občutje sreče in zadovoljstva. To nas seveda navdaja s prijetnim občutkom v sedanjem trenutku, pa tudi z upanjem na prihodnost: pred Boga ne bomo stopili praznih rok.
Spoznajmo in priznajmo, da vsi ti darovi, s katerimi smo v življenju obdarovani, niso namenjeni samo nam, ampak tudi drugim. Če jih hočemo ohraniti zase, se lahko zgodi, da izgubijo svoj pomen, mi pa smisel življenja.

 

Molitev

Gospod,
hvala ti za vse lepe stvari,
ki si nam jih podaril
in za vso prijaznost,
ki nam jo namenjajo drugi ljudje.
Prosimo te odpuščanja,
ker nismo delili z drugimi stvari,
ki smo jih prejeli
in nismo vračali prijaznosti,
ki so nam jih naklanjali ljudje.
Pomagaj nam,
da bomo odslej bolj velikodušno
delili z drugimi darove,
ki jih prejemamo.

 

Iskrica

»Večja sreča je dajati, kakor prejemati« (Apd 20,35)

 

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 4 (2011), 52-53.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 14-15.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

na kratko 04 2013a

Kje je pravi svetopisemski Emavs?

Napisal Marko na . Objavljeno v Kratki odgovori.

Iz svoje mladosti se spominjam, da svojim sorodnikom in znancem nismo šli voščit na veliko noč, ker je bila tako velik praznik, da smo ostajali doma, ampak šele na velikonočni ponedeljek. Pravili smo, da ‘gremo v Emavs’. Ali res obstaja pravi Emavs? (Alojzija)

na kratko 04 2013aIzraz ‘iti v Emavs’ se nanaša odlomek Lukovega evangelija, v katerem pripoveduje, kako se je dvema potrtima učencema na veliko noč na poti v Emavs pridružil vstali Jezus. Luka piše: »In glej, prav tisti dan sta dva izmed njih potovala v vas, ki se imenuje Emavs in je šestdeset stadijev oddaljena od Jeruzalema« (Lk 24,13). Ni mogoče z gotovostjo doloćiti, kje je bil tisti Emavs. Za čast evangeljskega Emavsa se od 11. stoletja dalje poteguje več  krajev: sedanji Abu Gosh, porušena arabska vas Amwas in vasica Al-Qubeibeh, ki je po mnenju biblicistov najbolj verjetni Emavs in je zadnja stoletja od romarjev najbolj obiskan. V njegov prid govori razdalja, ki ta kraj loči od Jeruzalema: znaša res okoli ‘šestdeset stadijev’, kot je rečeno v Lukovem
poročilu. (sč)

ČUK, Silvester. (Na kratko). Ognjišče, 2013, leto 49, št. 4, str. 56.

emavs

Življenje – nenehno lomljenje kruha

Napisal Marko na . Objavljeno v Vzemi si čas za ....

EMAVS (Lk 24,30–31)

emavsUčenca te prepoznata po lomljenju kruha. Če naj bi neko dejanje postalo značilno, tako da po njem lahko spoznamo in prepoznamo kakšnega človeka, mora povzemati vse njegovo življenje. Lomljenje kruha je dejanje nekoga, ki ne nosi hlebca v svoja usta, brezbrižen za lakoto drugih; nekoga, ki ne plane požrešno k svojemu krožniku, drugi pa naj se sami znajdejo. To je dejanje nekoga, ki misli najprej na druge in šele potem nase, ki deli z drugimi, ki razdaja. Dejanje očeta in matere, ki sta rajši lačna, samo da so otroci siti. – Jezus, kolikokrat si ponavljal to dejanje ob večerih, obdan s svojimi učenci, lačnimi in utrujenimi? Kolikokrat si jim razlagal, da mora biti življenje nenehno lomljenje kruha? Kolikokrat si jim poskušal vnaprej povedati, da boš kot svojo oporoko zapustil prav to dejanje, tako vsakdanje, tako preprosto, pa tako izredno? – Ne velikokrat, ampak vedno. Jezus, tvoje življenje je bilo nenehno lomljenje kruha. – Jezus, pomagaj nam doumeti, da nas svet lahko prepozna kot tvoje prijatelje samo po življenju, ki je lomljenje kruha.

POMAGAJ MOJI NEVERI (Mr 9,24).

pomagaj-moji-neveriGospod Jezus, ko gledam tvoje darove in svoje odgovore, ko stopim pred tebe z iskrenim srcem, kakor zahteva tvoj pogled, ne najdem bolj resničnih in primernih besed, kakor so te: “Verujem, pomagaj moji neveri.” – Gospod Jezus, ko gledam sebe kot verujočega in kot Cerkev in ko nato pogledam tebe, ne znam reči drugega kakor zajecljati: “Verujem, pomagaj moji neveri.” – Gospod Jezus, kakšna bedna usoda za tvoje življenje in tvojo besedo, da si ju zaupal v moje roke, v naše roke! – Gospod Jezus, živel si na zemlji skromen in ponižen. Da bi ostal tu na tem svetu, si izbral skromno in ponižno znamenje. – Ti, ki si sprejel skromno vero tega očeta božjastnega dečka, sprejmi tudi našo vero. – Primi nas za roko in nas vzdigni. In tudi mi bomo vstali. –

MARIJIN DA (Lk 1,38)

Marija, kakšen je bil tvoj angel? Je imel velike srebrne peruti, dolgo belo oblačilo, modre oči in svetle valovite lase? Je bil obdan z bleščečo svetlobo, kakor je videti na slikah? – Če bi se ti Gabriel prikazal tako, ti, vsa prevzeta – in tudi malo prestrašena – z očmi, polnimi začudenja, in s srcem, ki bi ti divje utripalo, ne bi mogla nič drugega, kakor izjecljati svoj da.

– Le kdo bi lahko rekel ne angelu takšnega bleska in sijaja? – Ti pa mu odgovarjaš in ga sprašuješ sproščeno in modro, kakor da je nekdo, ki je takšen kakor mi. In preudarno izrečeš svoj da. – Kaj to pomeni, Marija? Da se ti je angel prikazal v človeški podobi, tako kot drugim svetopisemskim osebam? Da, moralo je biti tako. – Bog nikoli ne izsili pripravljenosti svojih otrok z razkazovanjem svoje mogočnosti. – Da, Marija, veliki čudež v revni nazareški hišici ni sijajnost angela, temveč neomajna moč tvoje vere. – Marija, angeli, ki prinašajo Gospodovo voljo nam, so moški in ženske, ki nimajo peruti in niso odeti v slavo. – Podari nam svojo veliko vero in pomagaj nam, da bomo rekli da.

TO JE MOJE TELO (Lk 22,19)

to-je-moje-teloTelo, ki ga je rodila Marija v neki votlini. Telo, ki je hodilo po poteh tega sveta in delalo dobro vsem. Telo, ki je živelo v revščini in ni imelo niti kamna, na katerega bi položilo glavo, da bi si odpočilo. – Telo, ki se je vsak dan dajalo v hrano množici, nagneteni pred vrati hiše, ki me je sprejela. Telo, ki so se mu smilili ljudje, razkropljeni kakor ovce brez pastirja, ko so iskali kakšno besedo, ki bi dala smisel in polnost njihovemu življenju. – Telo, ki je jokalo zaradi smrti prijatelja Lazarja in zaradi usode Jeruzalema. In se veselilo bližine prijateljev in prijateljic in trpelo zaradi njihove nezvestobe. – Telo, ki je ozdravljalo bolne, ozdravilo gobavce, obujalo mrtve. In pustilo, da so se ga dotikale ženske, ki so veljale za nečiste, da bi jim povrnilo veselje do življenja. – Telo, ki se je darovalo na križu za odrešenje sveta. – Telo, ki je vstalo od mrtvih, da bi vsem podarilo večno življenje. – Vsakokrat, ko jeste od mojega telesa, jeste mojo življenjsko zgodbo, moje odločitve, moj trud, moje veselje. – In imeli boste moč, da boste živeli tako, kakor sem jaz živel med vami.

TO JE MOJA KRI (Lk 22,20)

to-je-moja-kriKri, prelita na križu, kri, ki mi je kapljala v getsemanskem vrtu, ko se mi je telo krčilo od groze in sem v skrajnih mukah sprejemal smrt iz ljubezni do tistih, ki so me zapuščali, izdajali, krivično obtoževali, zasramovali in me umorili. – To je kri, prelita za vse tiste, ki so podobni Zaheju, Magdaleni, Nikodemu, prešuštnici. – In tudi za vse tiste, ki so podobni Judu. – Za tiste, ki so podobni Pilatu in velikim duhovnikom. – To je kri, prelita za gobavce, ki se mi niso prišli zahvalit za prejeto ozdravljenje. – Za množice, ki so me iskale, da bi dobile brezplačen kruh, a niso hotele sprejeti sporočila, ki se je skrivalo v tem znamenju. – Za ljudstvo, ki mi je vzklikalo hozana in mi nekaj ur za tem obrnilo hrbet v korist Baraba. – Za apostole in učence, ki so zbežali in me zatajili. – Za veliki zbor, ki me je obsodil, in za lažne priče, ki so privolile v sodelovanje. -Za tiste, ki so me pod križem zasmehovali. – Vsakokrat, ko jo pijete, pijete moč moje ljubezni do vseh, za vedno.

MAŠA (1 Kor 11,26)

masaGospod Jezus, kaj se je zgodilo z nami? – Maša, ki si nam jo zapustil, je slavje, ki se poraja v spominu, a je polno prihodnosti. Vsaka maša je korak proti prihodnosti, proti tvojemu ponovnemu prihodu, vnaprejšnje okušanje tvojega kraljestva. – Gospod Jezus, kaj se je zgodilo z nami? – Stoletja smo obhajali mašo v jeziku preteklosti, ki ga ljudje niso več govorili; z molitvami, ki niso več odražale življenja; s pesmimi, v katerih veselje ni več našlo svojega odraza; s kretnjami, ki so s časom zbledele in izgubile svoj pomen. – Gospod Jezus, kaj se je zgodilo z nami? – Stoletja te nismo jedli in pili, ampak samo gledali, daleč na mogočnih oltarjih, izgubljenega med svečami in oblaki kadila. – Gospod Jezus, kaj se je zgodilo z nami? – Tudi danes naše maše le redkokdaj izražajo veselje ljudstva, ki gre naproti svojemu Gospodu. Maše brez moči, vedno enake, pri katerih so včasih deležne še največ pozornosti retorične in neučinkovite pridige, polne besed, ki ničesar ne povedo, in kretenj brez pomena. Maše, ki jih otroci in mladina, antene prihodnosti, težko prenašajo in komaj čakajo, da se jih rešijo. – Gospod Jezus, kaj se je zgodilo z nami?

NEDELJA (1 Mz 2,3)

nedeljaNe vsakdanja pokrpana oblačila, temveč lepa obleka. Ne malovredni obroki, temveč obilno kosilo. Počitek po trdem delu. Prijatelji po samoti na poljih. – Takšna je bila nedelja v kmečki kulturi. Nedelja je bila dan, ki je dajal smisel drugim dnevom. – In vse se je vrtelo okoli maše. – V industrijski družbi je nedelja konec tedna, ko čakamo na ponedeljek: dan, ko bomo spet produktivni, tisti pravi dan. In maša? Maša je čas, ukraden spanju, pešačenju, športu, izletu. – Kako naj bi znova predstavili nedeljo kot dan, ki s Kristusovim vstajenjem od mrtvih presega čas in se odpira v praznovanje brez konca, za katerega smo ustvarjeni? Tarnati in objokovati preteklost nič ne koristi. – Nedelja mora dati tisto, kar išče srce in česar delovni dnevi ne dajejo: podarjanje. – Od ponedeljka do sobote ima glavno besedo dobiček. – Ob nedeljah je na vrsti podarjanje: čas zase, za družino, za prijatelje, za bolne, za uboge, za pokojne, za Gospoda. – Središče vsega pa je maša. – Ne dolžnost, temveč dar Boga nam in naš dar Bogu in skupnosti, dar za na pot proti tistemu pravemu dnevu, dnevu brez konca.

BOG NAS SLIŠI (Mt 7,7)

Bog-nas-slisiMožnost je samo ena: ali se je motil Jezus ali pa se motimo mi. Kajti izkušnje, ki jih imamo z molitvijo, nikakor ne potrjujejo, da nas Bog sliši in usliši. – Prosimo, da bi se pri izpitu dobro odrezali. In se ne. Prosimo, da bi prijatelj ozdravel. Pa umre. Prosimo, da bi dobili določeno službo. Dobi pa jo nekdo, ki sploh ne moli. Prosimo, da ne bi deževalo, ker pripravljamo praznovanje na prostem. In po dveh mesecih sončnega vremena ravno ta dan lije kot iz škafa. –

Torej? Kako naj si to razlagamo? – Jezus nam naroča, naj se obračamo na Boga, ne na avtomat. Dva žetona in priteče kava. Štirje žetoni in že imamo napitek. – Če otrok reče svojemu očetu, da bi se rad dotaknil posode z vrelo vodo, mu oče še zdaleč ne bo izpolnil želje. Mali potem vrešči in cepeta, ker misli, da ga oče noče slišati in uslišati. Toda oče ga sliši. In še kako! – Pred Bogom smo neskončno manjši kakor otrok pred svojim očetom. Mislimo, da nas noče slišati. Toda Bog nas sliši. In še kako! – Tako kot vedno ima prav Jezus. Zaupajmo mu!

V IMENU JEZUSA (Jn 14,14).

v-imenu-JezusaAli v Jezusovem imenu lahko prosimo, da bi sovražniki izgubili vojno? – Ne, ker se Jezus ne bi vojskoval proti nikomur. – Ali v Jezusovem imenu lahko prosimo, da bi naredili izpit, ne da bi študirali? – Ne, ker se Jezus nikoli ni izmikal delu. – Ali v Jezusovem imenu lahko prosimo, da bi bolnik ozdravel ali umrl, ker smo se mu naveličali streči? – Ne, ker se Jezus ni nikoli naveličal in je pomagal vsem, ki so potrebovali pomoč. – Ali v Jezusovem imenu lahko prosimo za delovno mesto, do katerega so upravičeni drugi? – Ne, ker Jezus nikoli ni bil pristranski. – Ali lahko prosimo, da bi lačni imeli kruh in zatirani pravice, mi pa še s prstom ne bi mignili zanje? Da reka ne bi spodkopala bregov, ne da bi jih mi utrdili? Da bi bilo morje čisto, ne da bi mi pazili, da ga ne bi onesnaževali? – Ne. – “V imenu Jezusa”. – To je ključ, da ne molimo tjavdan. Da si ne bi domišljali, da bomo z molitvami pridobili Boga na svojo stran v vsem, kar počnemo.

ZNAMENJA ČASOV (Mt 16,2-3).

Farizejem in saducejem izročila in navade zapirajo oči. Novo jim je v nadlego in jih vznemirja, ker jih sili, da se zamislijo nad seboj. Zato ne znajo in nočejo prepoznati znamenja časov: Jezusovo navzočnost med njimi. – In mi kristjani? – Znanost, demokracija, industrijska doba, obvezna osnovna šola, urbanizacija, delavsko gibanje, kultura podob, gibanja mladih in žensk … znamnja-casovvse, kar je po Božjem navdihu zgodovina prinesla novega, nas je vedno našlo z zaprtimi očmi in z nogo na zavornem pedalu, ko smo poskušali ustaviti čas. – Če razločevati znamenja časov pomeni prepoznavati vstalega Kristusa v novem, ki se razvija, potem zmagujemo proti farizejem in saducejem s pet proti nič. – In ne znamo več niti presojati obličja neba. Saj nam vse podrobnosti o vremenu jutrišnjega dne strese kar iz rokava televizija v vremenski napovedi. – Gospod, kako dolgo boš še imel potrpljenje z nami?

CILJ – JEZUS KRISTUS (Flp 3,13-14)

Koliko ljudi, tudi mladih, živi z obrazom, obrnjenim nazaj! – To je najboljši način, da zapademo v nostalgijo, ki pristriže peruti, v depresijo, v nesmisel. – Koliko ljudi, zlasti mladih, živi z obrazom, obrnjenim v prihodnost. Toda ne tečejo proti cilju! – To je najboljši način, da zamenjujemo sanje z resničnostjo, da zapademo v ujetništvo različnih vrst bega od resničnosti, da ne maramo sedanjosti in potonemo v nezadovoljnost in naveličanost. – Da bi nam bilo življenje lepo, da bi živeli ustvarjalno, dejavno in delavno, je treba pozabiti preteklost – tudi bližnjo preteklost, tudi včerajšnji dan – se iztegovati proti prihodnosti in teči v sedanjosti; kajti svoj cilj lahko dosežemo samo s sedanjostjo, z danes, s katerim se spoprijemamo s prizadevnostjo, dinamičnostjo, in treba je tudi teči. – Za tako življenje pa je treba imeti kakšen cilj, kakšno temeljno izbiro, ki bo dajala vsem drugim izbiram enotnost in trdnost in je nikoli ne bo mogla izpodriniti ali potisniti v ozadje nobena druga izbira. – Tak cilj je lahko samo Jezus Kristus.cilj-Jezus-Kristus

Sv. KATARINA SIENSKA (1 Jn 1,7)

V cerkvenih okoljih nikoli ni izginila vzvišena vloga moških. – Toda v Božjem ljudstvu je vedno ostal živ in dejaven Jezusov Duh, ki je izbrisal vsak predsodek in vsako zapostavljanje žensk. – Katarina Sienska (1347-1380) je svetel zgled krščanske ženske. – V času, ko je bilo ženskam komaj dovoljeno zapuščati hišo, je Katarina, ki jo je gnala goreča pobožnost do Jezusove krvi – pobožnost, ki bi jo le težko našli pri moških, saj jih kri instinktivno spominja ne na življenje, temveč na nasilje in smrt – potovala po Italiji, da bi vzpostavila mir med političnimi tabori in mesti. – Z značilno ženskim pogumom, ki že skoraj meji na nepremišljenost ter ne pozna taktiziranja in diplomacije, stopi pred vsakogar, govori z vsemi, piše vsem. In pripelje iz Avignona nazaj v Rim boječega in neodločnega papeža. – Kljub odporu do evangelija v sedanjem svetu tudi danes v župnijah, skupinah in življenjskih okoljih mnoge Katarine podpirajo napredovanje Božjega kraljestva z velikodušnostjo, konkretnostjo in vnemo, ki jih moški ne poznajo.

BOG JE PRED NAMI (Prd 7,10)

Družina v prejšnjih časih. Matere v prejšnjih časih. Očetje v prejšnjih časih. Cerkev v prejšnjih časih. Ljudje v prejšnjih časih … – Ni bolj kratkovidnega človeka, kakor je tisti, ki objokuje preteklost in živi z glavo, obrnjeno nazaj. – V mojih časih. Ko sem bil jaz mlad. Nekoč, seveda! Ko je bila narava še zdrava. Ko je bil zrak še čist. Ko je bila voda bistra in si se lahko kopal v bližnji reki. Ko si vedel, kaj ješ. Ko si lahko jedel sadje, ne da bi ga prej opral in olupil. Ko … – Takrat, ko je bilo vse pristno, je bila povprečna življenjska doba 45 let. – Danes, ko je vse onesnaženo, je povprečna življenjska doba 75 let. – Bog ne dopusti, da bi ga preteklost omejevala. Bog se nikoli ne zaplete v zanke zgodovine. Bog je vedno nekoliko naprej od tam, do koder smo prišli mi. Bog je vedno spredaj. – Kdor ga išče, mora gledati vedno naprej.

pripravlja Marko Čuk

pismo meseca 04 2013

Ta otrok je bil družinska svetinja

Napisal Marko na . Objavljeno v Pismo meseca.

Sem mama že v letih, imam otroke, fante in eno dekle. Pri fantih je bilo vse v redu. Lepo so odraščali in bili zdravi. Nekoč jim pri večerji povem, da bomo dobili dojenčka. Takrat sem bila stara štirideset let. Morda so si mislili vsak svoje, nobeden pa ni izrekel kakšne besede neodobravanja. Od takrat so mi še bolj pomagali pri težjih delih. Porod je bil normalen in dobili smo deklico. Še danes, po tolikih letih, čutim, kako sem bila srečna, ko so mi dali to malo čudo na prsi. Nisem se je mogla nagledati! Ko sem odhajala iz porodnišnice, so prišli vsi ‘fantje’ – sinovi in mož – in jo hoteli videti. Ta otrok je bil družinska svetinja. Vsi smo pazili nanjo. Rada je hodila v cerkev. V obhajilni oblekici se mi je zdela kot angelček. Ob birmi je bila že luštno dekle. Nato pa srednja šola: do drugega letnika je še kar šlo, potem pa je spoznala fanta, v katerega se je resno zaljubila. Kar je rekel on, je bilo sveto. K maši ni več hodila, ker je to ‘brez veze’, jaz pa sem molila, da bi dobila takega fanta, ki bi jo pripeljal na pravo pot. S težavo je končala srednjo šolo. Potem je rekla, da gre na faks. Začela je, pa tudi hitro končala. Nato nas je doletela nenadna smrt mojega moža. Joj, kako sem bila žalostna, ona pa še bolj svobodna! Dela samo občasno, sem pa tja najde kakšnega prijatelja. Nič resnega. Preveč, vse preveč smo jo imeli radi in jo razvajali. Sedaj to vem. Ampak jaz še vedno molim zanjo. Ko je pred nedavni prišla domov, je rekla: »Sedaj sem spoznala še kar v redu fanta. Ima samo eno napako: je zelo pobožen.« Mene je tako zabolelo, mislila sem, da mi bo srce kar počilo. Sedaj jo opazujem in zdi se mi, da je malo drugačna, boljša. Kljub temu še vedno molim, da bi dobila fanta, ki bi jo osvojil in spravil na pravo pot. Mogoče pa se bo to zgodilo. Da bi se le! Dragi urednik, ali naj jo kaj sprašujem, ali je bolje, da jo pustim pri miru? Končno je toliko stara, da sama zase odgovarja. A kaj, ko smo mame take, da ljubimo svoje otroke vedno.
Andreja

pismo meseca 04 2013In prav je, da jih ljubite, ker so vaše ljubezni zelo potrebni. Sama z bridkostjo ugotavljaš, da so danes ‘čudni časi’. Zlasti mladi so zbegani, ker imajo toliko slabih zgledov in slabo družbo. Če pride vmes še slepa ljubezen, je polomija še večja. Včasih pa se zgodi, da je ljubezen lahko odrešujoča. Vedno bi morala biti odrešujoča! Tista prava ljubezen, ki želi ljubljeni osebi dobro, resnično dobro. Danes pa se žal ljubezen pogosto enači s spolnostjo brez odgovornosti, kar bi lahko imenovali ‘sebičnost v dvoje’.
Uspeh v življenju je odvisen od truda, ki ga vložimo, da dosežemo neki cilj. Ta cilj je lahko nekaj omejenega, nekaj, kar zadovolji naše čute: lahko je nekaj višjega, kar zadovolji našega duha, naš razum, ali pa še bolj plemenitega, kar zadovolji našo dušo. Ti si v svojem življenju iskala višje vrednote, zato si svoje otroke vzgajala v veri. To je prineslo največje zadoščenje tebi in tudi tvojim ‘fantom’ (sinovom in možu). Ljubezen do hčerke je tudi bila na tej lestvici plemenitih ciljev in želja. Očitaš si, da ste tej vaši deklici izkazovali preveč ljubezni, da ste jo razvajali, ker je bila toliko mlajša od sinov. Modra vzgoja ne dopušča vsega, kar si otrok želi, treba ga je navajati k odpovedi. Življenje je sestavljeno iz prijetnih in neprijetnih stvari. Na to se mora že otrok naučiti, kot si se naučila ti sama, da si svoji družini lahko nudila varnost in sinovom z zgledom vcepljala smisel za žrtve, brez katerih ni mogoče doseči nobenega višjega cilja. Tega tvoja punčka ni razumela ali ni hotela razumeti. Ko je malo odrasla, je hotela uživati čimprej in čimveč. Razvajena je bila morda prav v tem, da ji nisi znala dopovedati te življenjske enačbe: če hočeš prejemati, moraš tudi dajati. Tega ji niste znali razložiti, pokazati. Te enačbe ne razumejo premnogi, zlasti mladi, pa tudi nam odraslim ne uspe vedno. Zato je potrebno, da spoštujemo in upoštevamo božje zapovedi, da hodimo v cerkev, prejemamo zakramente, beremo Sveto pismo.
Vsega tega se ne da ukazati, mogoče je le pokazati z zgledom. Sprašuješ, ali jo lahko kaj vprašaš, ali je bolje, da jo pustiš pri miru. Svetujem ti: skušaj se pogovoriti z njo, prijateljsko, brez očitkov ali ‘pridig’, ki jih seveda ne bi prenesla. Poišči trenutek, ko sta si bolj ‘blizu’, in ji povej o svojih življenjskih izkušnjah, predvsem pa ji prisluhni. Tvoja molitev bo še vedno potrebna in nujna, ker Bog najprej usliši matere, ki molijo za svoje otroke. Morda se sadovi ne bodo pokazali takoj ali v kratkem času, vendar zaupaj. Mladi mislijo, da je življenjski način, kot smo ga v mladosti živeli mi starejši, danes ‘brez veze’. Življenje jim bo pokazalo, da ni tako. Če bi se tvoja deklica potrudila in začela na faksu redno študirati, najbrž danes ne bi bila tam, kjer je: brez službe, nezadovoljna s svojim življenjem. Ne bi iskala kratkih avantur. Ni še vse izgubljeno, če bo dovzetna za ‘šolo življenja’.
Pred nami so velikonočni prazniki. Prav Jezusovo trpljenje in vstajenje nam odkrivata to modrost življenja: do sreče, veselja in zmage pridemo po poti odpovedi in žrtve. Sodobni človek ne sprejme te resnice, zato si sam nakoplje toliko trpljenja – sebi in drugim. Z begom pred trpljenjem še globlje pada vanj. Nemški bogoslovni pisatelj Romano Guardini je zapisal, da na naše trpko vprašanje: čemu trpljenje? ve odgovor le križ, ki govori: »Vse naše trpljenje, naše darovanja in naša smrt je božja setev. Če smo združeni z božjo voljo, požene iz nje življenje, bogato življenje za nas in za druge.« Veselje velikonočne ‘aleluje’ dosežemo samo, če gremo z Jezusom tudi po križevem potu.

oče urednik Franc Bole, Ta otrok je bil družinska svetinja. (Pismo meseca). Ognjišče, 2013, leto 49, št. 4, str. 6-7

cusin kolumna 04 2013

Kaj naj si mislim, Bog?

Napisal Marko na . Objavljeno v Za začetek.

cusin kolumna 04 2013Kaj naj si mislim, Bog?
Kaj naj si mislim o Tvojem Sinu? Bil je napovedan po prerokih … oznanjen po angelih … spočet od Svetega Duha … rojen iz Device …
Zdaj pa ga gledam prebičanega … ogrnjenega v škrlat posmeha … in v ušesih odzvanja: »Glejte, človek!« … Samo človek …
Kaj naj si mislim, Bog?
Kaj naj si mislim o Tvojem Sinu? Nastopil je z močjo … govoril kot nekdo, ki ima oblast … pokoril hude duhove … delal velika znamenja …
Zdaj pa ga gledam … nemočen leži v cestnem prahu … pokopan pod sramoto križa … in v ušesih odzvanja: »Glejte, človek!« … Samo človek …
Kaj naj si mislim, Bog?
Kaj naj si mislim o Tvojem Sinu? Vodo je spremenil v vino … namnožil kruh … zdravil gobave in slepe … grehe odpuščal …
Zdaj pa ga gledam pribitega na križ … golega … le s trnjevo krono na glavi …umirajočega … in v ušesih odzvanja: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?!«
Kaj naj si mislim, Bog?
Kaj naj si mislim o Tvojem Sinu? Vrnil je življenje Jairovi hčerki … Obudil mrtvega mladeniča … Iz groba priklical Lazarja …
Zdaj pa ga gledam mrtvega … prebodenih rok in nog … prebodenega srca … Položenega Materi v naročje … položenega v skalnat grob … Gledam kamen zavaljen k vhodu … in v ušesih odzvanja: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?!«
Kaj naj si mislim, Bog?
Kaj naj si mislim o Tvojem Sinu? Bil je prebičan … padel je pod križem … trpel je in umrl …
Zdaj pa ga gledam vstalega … poveličanega … zmagoslavnega … nepremagljivega … večnega … in v ušesih odzvanja: »Kaj iščete živega med mrtvimi?!«
Rane na Njegovem telesu se svetijo … cvetijo in dišijo kot nekdaj rože v Rajskem vrtu … Okrvavljeni križ je vzbrstel in razširil svoje veje na vse štiri strani neba … kot je brstelo nekdaj Drevo spoznanja … In je križ “drevo dobro za jed” … Sadež je morda res grenak, a daje življenje … in kdor je od tega drevesa, ne postane “kakor Bog”, se pa združi z Bogom … In živi …
Kaj naj si mislim, Bog?
Kaj naj si mislim o Tvojem Sinu? Grob je prazen … prtič zložen … in v ušesih odzvanja: »Kaj iščete živega med mrtvimi?!«
Kaj naj si mislim, Bog?

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2013, leto 49, št. 4, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

1. april

Napisal Marko na . Objavljeno v Spominjamo se.

LETA 1745 UMRL GREGOR MAČEK

01 04 1745 Gregor MacekSTAVBAR IN ARHITEKT SLOVENSKIH BAROČNIH CERKVA (* 1682)

Slovenski baročni arhitekt Gregor Maček (rojen leta 1682) je bil do leta 1706 delovodja (polir) pri gradnji sedanje ljubljanske stolnice. Kasneje so po njegovih načrtih sezidali vrsto čudovitih baročnih cerkva na slovenskih tleh (Nova Štifta pri Ribnici, Šmarna gora, Šmartin pri Kranju, Limbarska gora)

 

LETA 1788 ROJENA MARJETA BOSKO (MARJETA OCCHIENA)

01 04 1788-Marjeta-BoskoMATI SV. JANEZA BOSKA, BOŽJA SLUŽABNICA († 1856)

V začetku je bila mati je naslov knjige, ki je izšla pri salezijanski založbi Salve. Avtor Tone Ciglar v njej z veliko toplino pripoveduje življenjsko zgodbo Marjete Bosko, rojene Occhiena, matere sv. Janeza Boska, velikega vzgojitelja mladine, ob 150-letnici njene smrti (25. novembra 1856). Janez Lemoyne, prvi življenjepisec matere Marjete, je leta 1886 zapisal: “Kjer koli bo odmevalo blagoslovljeno ime Janeza Boska, se bo omenjalo tudi blagoslovljeno ime njegove matere. Ni si mogoče zamisliti dela Božje previdnosti in Marije Pomočnice, ne da bi omenili prispevek ljubezni te svete žene.” V poglavju Vzgojni vpliv matere Marjete je Ciglar zapisal: “Vzgojitelja Janeza Boska je vzgojila mati Marjeta. Dejansko pri don Bosku v njegovem vzgojnem sistemu ne najdemo ničesar, kar ne bi bilo vsebovano že v vzgojnem prizadevanju njegove matere. On je seveda stvari dopolnil s svojo prakso in strokovno pedagoško razgledanostjo.” Od leta 1995 teče postopek za njeno razglasitev za blaženo.

več:
S. Čuk, Marjeta Bosko. V začetku je bila mati: Pričevanje, v: Ognjišče 2 (2007), 20-21.

nekaj njenih pregovorov:

  • Kdor pri dvajsetih ne ve, pri tridesetih ne zna, na koncu kot tepček konča.
  • Kdor si ne zna porezati nohtov na obeh rokah, si tudi kruha ni sposoben služiti.
  • Vest vedno ščegeta, tistega, ki jo čuti, in tistega, ki je ne čuti.
  • Rana vedno potrebuje obliž.
  • Tudi nohti prav pridejo za lupljenje česna.
  • Spusti se, kdor hoče, povzpne pa se, kdor more.
  • En sam sovražnik je preveč.

 

LETA 1812 UMRL LOVRO JANŠA

01 04 1812 Lovro JansaSLIKAR KRAJINAR (* 1749)

Krajinarstvo je slikarstvo, ki upodablja pokrajino. Med mojstre te zvrsti se je vpisal Lovro Janša z Breznice na Gorenjskem, ki je bil po študiju na dunajski akademiji nekaj let profesor krajinarstva. Prizadeval si je ustvariti realistične krajine, kar je dosegel zlasti v akvarelu. Na Dunaju sta delovala tudi njegova brata Anton (1734–1775), ki se je posvetil čebelarstvu, a je bil tudi slikar, in Valentin (1747–1818), pravnik in slikar.

 

LETA 1815 ROJEN OTTO VON BISMARCK

01 04 1815 Otto von BismarckNEMŠKI DRŽAVNIK, KANCLER († 1898)

Končal pravo in postal diplomat, leta 1851 poslanec v pruskem deželnem zboru, 1859 pruski poslanec v Petrogradu in 1862 v Parizu. Istega leta je postal pruski kancler. Prizadeval si je za združitev Nemčije pod okriljem Prusije in nato krepitev in širjenje nemškega cesarstva. Najprej je priključil severne nemške državice, potem še južne in 1871 so v Versaillesu razglasili Nemčijo za cesarstvo, pruskega kralja Viljema I. pa za cesarja. Leta 1873 je sklenil zvezo treh cesarjev (z Avstro-Ogrsko in Rusijo), a je Rusija kmalu izstopila, zato je 1882 ustanovil podobno zvezo z Italijo in Avstro-Ogrsko. V notranji politiki se je opiral na kapitaliste, boril se je proti socialistom in tudi prepovedal delovanje socialnih demokratov …

 

LETA 1873 ROJEN SERGEJ VASILJEVIČ RAHMANINOV

01 04 1873-Sergej-Vasiljevic-RahmaninovRUSKI SKLADATELJ, PIANIST, DIRIGENT († 1943)

Rojen v Onegu pri Novgorodu v družini nadarjenih glasbenikov. Leta 1891 je po končanem konservatoriju v Sankt Petersburgu že nastopal kot pianist. V prvih letih 20 stol. je bil dirigent v Bolšoj teatru, kasneje živel in koncertiral v Nemčiji, po oktobrski revoluciji pa za vedno odšel v ZDA. Veliko je skladal (predstavnik pozne romantike) in kot pianist nastopal po vsem svetu. Znan je po štirih klavirskih koncertih in drugih klavirskih skladbah (po vzoru Čajkovskega), ki jih danes tudi največ izvajajo, predvsem Rapsodijo. Napisal je tudi številne samospeve.

 

LETA 1900 ROJEN TONE SELIŠKAR

01 04 1900 Tone SeliskarPESNIK IN PISATELJ († 1969)

“V tistih časih, ko sem bil otrok in sem vsa otroška leta preživel ob Tržaški cesti, je bila ta velika cesta moja vzgojiteljica in učiteljica,” je v knjigi Deček z velike ceste, v kateri obuja spomine na svoje otroštvo, zapisal Tone Seliškar, pesnik in pisatelj. Njegova najboljša dela, porojena iz osebnega izkustva, so posvečena mladim. Kot otrok se je družil s svojimi vrstniki in ob tem ‘dopolnjeval’ tisto, kar je prejel doma. “Kakor se rad spominjam našega skromnega stanovanja iz tistih časov, tako se še raje spominjam ceste, ki mi je odpirala oči v vso širino in globino človeškega življenja … Cesta je tisto nakovalo, kjer prične življenje kovati mlada srca z velikim kladivom, dom in šola pa potem to grobo kovanje opilita, ostružita, zgladita, mnogokrat tudi posrebrita in pozlatita.” Šola na tej ‘veliki cesti’ je rodila pisatelja, ki je znal prepričljivo nagovoriti mlade, da še danes z veseljem segajo po njegovih, zanje napisanih knjigah. Najbolj priljubljena je Bratovščina sinjega galeba, zgodba o dečkih, ki jih tovariško poveže skupen nastop proti zlu.

več:
S. Čuk, Tone Seliškar: Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (2010), 84-85.

nekaj verzov:

  • Jaz ne vidim zvončkov belih,/ jaz ne vonjam temnih vijolic. // Žalosten se krivim v pomladnem soncu / in obračam zemljo kakor poslikamo žogo / med svojimi prsti. // Bratomorilne vojske se zbirajo na širnih / poljanah in snažijo puške – /o, ali ni vsaka vojska bratomorilna? // Množice se valjajo po travnikih in pulijo / travo — na kruhu pa sede pošasti / in kvartajo za ljudstvo – / o, ali niste kakor Kajni, ki ubijate svoje brate? // Nepregledne trume se vzpenjajo k Pravici, / ki je z mitraljezami obdana kakor z nepredirnim / trnjem zakleta Trnjulčica – / o, ali ni junaka, ki bi presekal to trnje bodeče? // Jaz ne vidim zvončkov belih ,/ jaz ne vonjam temnih vijolic -/ jaz vidim samo zemljo, počečkano / s krvavimi lisami. (Pomlad)

 

LETA 1900 ROJEN FRANTA MIS

01 04 1900 Franta MisZDRAVNIK, HIGIENIK († 1975)

Gimnazijo končal v Ljubljani, medicino študiral v Zagrebu (do 1920) in v Pragi, kjer je doktoriral (1924). Bil je zdravnik v ljubljanski bolnišnici in asistent drž. higienskega zavoda v Ljubljani. Kot štipendist Rockefellerjeve fondacije je bil dve leti na študijskem potovanju v Ameriki in Angliji ter v tem času končal Harvard School of Public Health v Bostonu. Po povratku iz Anglije je postal šef drž. šolske poliklinike v Ljubljani, od 1928 pa je uradni mestni zdravnik. Veliko je pisal, zlasti strokovne članke, pa tudi o potrebni zaščite šolskih otrok, Predaval je po raznih humanitarnih in športnih organizacijah, vključil se je v akcijo proti tuberkulozi, pomagal pri socialnem delu Rdečega križa kot vodja prostovoljnih samaritanov Rdečega križa, v socialnem in zdravstvenem delu pri Sokolih in pri mnogih drugih humanitarnih organizacijah.

 

LETA 1905 ROJEN RUDA JURČEC

01 04 1905 Ruda JurcecNOVINAR, ESEJIST, PISATELJ,ORGANIZATOR NAŠEGA ZDOMSTVA († 1975)

Doma iz Ormoža, kot srednješolec na mariborski gimnaziji je že objavljal krajše zgodbe, se vpisal na pravo, s Koroščevo pomočjo opravil tečaj v Nancyju in študiral novinarstvo na visoki politični šoli v Parizu. Kot diplomiran novinar je bil dopisnik časnika Slovenec, potoval in postal dopisnik svetovne agencije Havas, leta 1935 urednik ljubljanske podružnice JU agencije Avala … med vojno prevzame urejanje Slovenca in zaradi delovanja na protikomunistični strani leta 1945 odide v Argentino, kjer postane eden vodilnih osebnosti družbenega in kulturnega življenja. Sodeluje pri tedniku Svobodna Slovenija, postane predsednik Slovenske kulturne akcije (1954), z Zorkom Simčičem ureja revijo Meddobje in Glas SKA. Začne pisati krajša prozna dela, leta 1957 pa izda Ljubljanski triptih, zgodbo medvojnih dogodkov okupirane Ljubljane, likvidacij in delovanja partijske tajne policije VOS s posledicami v povojnem času. Leta 1969 ustanovi revijo Sij slovenske svobode in napiše obsežne spomine Skozi luči in sence (1964–1969). Ruda je bil izjemen tudi v časnikarstvu, sledil je dogodkom po svetu, bil zelo razgledan v svetovni literaturi (Črke, misli in besede v Meddobju), pisal o slovenski književnosti, o Preglju, Balantiču, predaval je na kulturnih večerih Slovenske kulturne akcije, pisal uvodnike v tedniku Svobodna Slovenija. Bil je kritičen do komunistične oblasti v domovini in se zavzemal za svobodno Slovenijo, prepričan, da se je za svoje mesto vedno mogoče bojevati z odprtostjo in kakovostjo…

njegova misel:

  • Globoko spoštujemo pieteto, ljubezen in vero tistih doma, ki čuvajo stvaritve slovenskega duha in jih hranijo za bodočnost. Z njimi pa nas veže velika dolžnost, da duhovne vrednote po svojih močeh izpolnjujemo in bogatimo. Iz ljubezni do teh vrednost in pri tem delu pa se ne izločujemo iz ostalega narodovega delovanja. Ne postajamo ekipa zase ali celo tekmovalci s komerkoli, ali pa da bi hoteli delo kogarkoli motiti. Nasprotno – menimo, da pravi kulturni delavec vedno prinaša tudi svoj delež kvalitete, lepote in sijaja vsemu ostalemu narodnemu delu …

 

LETA 1909 ROJEN PASKVAL GUJON

01 04 1909 Paskval GujonBENEŠKI DUHOVNIK, POSLEDNJI ČEDERMAC († 2002)

Skoraj sedemdeset let je bil župnik v najvišje ležeči beneški vasi Matajur. Novo mašo je pel leta 1933, od leta 1937 pa skoraj do smrti je bil ‘matajurski gospod’. Obenj so butali viharni dogodki razburkanega dvajsetega stoletja. Poosebljal je vse tisto, kar pojmujemo pod imenom Čedermac. Bil je voditelj in skrbnik svojemu ljudstvu pod Matajurjem – ‘očak z Matajurja’. V času fašizma se je odlikoval po neustrašenosti: pridigal je v slovenskem jeziku, vodil je dva cerkvena zbora, ki sta prepevala slovenske pesmi, in organiziral je celo slovensko večerno šolo za odrasle, kar je izzvalo ‘varnostne’ ukrepe fašističnih oblasti. Znan je tudi po tem, da je na Matajurju, najvišjem vrhu Beneške Slovenije, na kraju, kjer je bila kapela porušena med prvo svetovno vojno, pozidal kapelo, posvečeno Kristusu Odrešeniku. Vedno se je zavzemal za spoštovanje slovenskega jezika in kulture je postal simbol boja Slovencev v videmski pokrajini.

več:
B. Rustja, Matajurski župnik Paskval Gujon. “V Matajurju že pol stoletja pridigam samo slovensko”: Gost meseca, v: Ognjišče 8 (1998), 6-10.

nekaj misli o njem:

  • Vse, kar je delal, je izhajalo iz njegovega duhovništva. Duhovniški poklic je sprejel kot božji dar, da bi kot beneški duhovnik naredil čim več dobrega za ljudi na verskem, jezikovnem, socialnem in kulturnem področju. S svojo kleno in možato besedo je ljudem oznanjal evangelij v njegovem slovenskem jeziku z govorjeno in pisano besedo. Mons. Gujon je bil dober pastir svojega ljudstva, kot ‘viharnik’ v gorah, ki kljubuje vsem letnim časom in nikdar ne klone. Vrh Matajurja je pustil sled svoje močne vere in narodne zavesti. Naj njegov zgled in njegova luč svetita duhovnikom in vernikom tu v Benečiji pa tudi v naši domovini.« (škof Metod Pirih)
  • (…) Na tem dolgem križevem potu je bila ena izmed najbolj z bolečino prežetih postaj prepoved slovenščine v beneških cerkvah, ki jo je leta 1933 odredil fašistični režim … Prav istega usodnega leta so bili posvečeni v mašnike Paskval Gujon, Valentin Birtič, Angel Cracina, Zaharia Succaglia, leto za tem Mario Lavrenčič in leta 1936 Arturo Blasutto; v tistih letih so že polno delovali starejši čedermaci Anton Kufolo v Lazah, Jožef Kramar v Landarju, Ivan Gujon v Ažli (bil je Paskvalov stric), Peter Qualizza v Barnasu, Jožef Simiz v Marsinu, Anton Domenis v Dreki, Božo Zufferli pri Kodermacih in drugi. Mons. Ivan Trinko je bil njihov duhovni oče; k njemu so se zatekali po nasvet, kako naj se obnašajo zaradi nasilnosti civilne javne uprave in nerazumevanja, ki so jim ga izkazovali nadrejeni. To so bili naši čedermaci, ki so sledili nauku, katerega je mons. Trinko leta 1903 dal novomašniku Božu Monkarju: “A še nekaj mi stoji pri srcu. Ne morem, da ti zopet ne priporočim, kar sem ti že stokrat priporočal, namreč naš rodni jezik, dragoceno svetinjo, katere ne smemo zametati, ker nam jo je dal Bog. /…/ Sveta dolžnost je skrbeti, da si ohranimo svojo narodnost in svoj jezik. Nobena pozemska oblast nima pravice poseči po tem našem zakladu, če ga sami ne zametamo. Sam Bog nam je dal nedotakljivo pravo braniti ga proti kakršnemukoli nasilju, in hraniti ga moramo kakor svojo osebnost.” (Giorgio Banchig)

 

LETA 1918 ROJEN DRAGO ŠEGA

01 04 1918 Drago SegaLITERARNI ZGODOVINAR, LITERARNI IN GLEDALIŠKI KRITIK, UREDNIK, IN DRAMATURG († 2004)

Drago Šega, diplomirani slavist, je bil mojster besede kot literarni zgodovinar in kritik, dramaturg, urednik in prevajalec. Opravljal je različne službe. Pomembno vlogo je imel pri posredovanju slovenske književnosti tujim bralcem; za domače in tuje založbe je sestavil več antologij, od katerih je bila najbolj odmevna antologija slovenske poezije Živi Orfej (1970). Kot dramaturg je sodeloval pri več slovenskih filmih (Na svoji zemlji, Kekec, Tri četrtine sonca, Dobri stari pianino …).

 

LETA 1980 UMRL AVRELIJ LUKEŽIČ

01 04 1980 Avrelij LukezicMIZAR, SLIKAR, OBLIKOVALEC (* 1912)

Rodil se je v Škednju (Trst) in pri očetu se je učil mizarskega poklica. Rad je slikal, toda ni bilo pogojev, da bi se likovno izšolal, izobraževal se je kot samouk, predvsem pa je veliko ustvarjal. Zelo je bil navezan na svoj rojstni kraj, zato je rad upodabljal motive iz tržaške okolice, predvsem pa kraško krajino. Imel je več samostojnih razstav in tudi skupinskih z drugimi tržaškimi umetniki. Po drugi svetovni vojni se je osamosvojil in specializiral za opremljanje stanovanj in sejemskih prireditev.

 

LETA 2003 UMRL STANKO ZORKO

01 04 1993 Stanko ZorkoDUHOVNIK, KULTURNI DELAVEC NA TRŽAŠKEM (* 1919)

Rojen je bil leta 1919 v Leskovcu pri Krškem, leta 1945 je bil kot begunec v kraju Montecortone pri Padovi posvečen za duhovnika ljubljanske škofije, a vse do smrti je opravljal duhovniško poslanstvo med slovenskimi verniki na Tržaškem. Trideset let je po tržaškem radiu vodil oddajo Vera in naš čas, ki je bila priljubljena povsod, kamor so segli valovi tega radia. Od leta 1965, ko je Radio Trst A začel prenašati nedeljsko mašo iz njegove rojanske župnijske cerkve, je veliko moči posvečal pripravi te svete maše.

 

LETA 2014 UMRL MILOŠ MIKELN

01 04 2024 Milos MikelnPISATELJ IN ČASNIKAR (* 1930)

Rojen v Celju s krstnim imenom Alojz je na Filozofski fakulteti v Ljubljani študiral primerjalno književnost, na AGRFT-ju pa režijo. Uveljavil se je kot pisatelj, novinar, režiser in prevajalec. Opravljal je različne funkcije v gledališčih in pri časopisih, nazadnje je bil samostojni pisatelj. Njegova dela so usmerjena predvsem v satiro in humor, opisuje življenje v času vojne, povojne čase ter svoj pogled na takratno življenje. Bil je tudi direktor podjetja Pavliha, ki je izdajalo humoristični časopis z istim imenom.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

zgodba2 03 2023

Učna ura

Napisal Marko na . Objavljeno v zgodbe.

Skavtski voditelj Luka je skrbno izbiral točke za orientacijski pohod. V svojem nekajletnem življenju med skavti je to področje preučil in prehodil po dolgem in počez, zato ga je dobro poznal in vedel, da bodo izvidnice iz voda Srnic lahko izpeljale uspešen orientacijski pohod. Zaradi odsotnosti vodstva voda se je po krajšem premisleku odločil, da bo tokrat njihova vodnica Ana. Presodil je, da je že nekajkrat pokazala vodstvene sposobnosti in ima tudi občutek za prostor. Sporočil ji je, naj po svoji presoji pripravi vse potrebno za orientacijski pohod v okolici Travne vasi. Določi naj, kje se bodo zbrale, na zemljevidu naj pregleda začrtano pot in računa na morebitne ovire. Ano je zaupana ji naloga presenetila, vendar jo je z veseljem sprejela. S pomočjo zemljevida sta skupaj z očetom, ki je te kraje dobro poznal, pripravila podroben načrt. Ko je naslednji dan Kaji mimogrede omenila, da je Luka tokrat izvedbo pohoda zaupal njej, jo je ta začudeno pogledala. »Zakaj pa tebi? Je imel pa zelo slab dan!« Hotela je še nekaj dodati, pa se je samo naglo obrnila in odkorakala proč.
Ano je zabolelo, rekla pa ni nič.
***
zgodba2 03 2023Zbrale so se na končni avtobusni postaji. Dobre volje in nasmejana so se dekleta podala na pot. Kmalu so zapustile asfaltirano cesto in krenile naprej po širokem kolovozu. Čez dobre pol ure so bile že daleč nad mestom in hitele po stezi, ki se je ovijala okoli obsežnega travnika.
»Sedaj, zgodaj spomladi, ne bomo naredile škode, če jo mahnemo kar čez travnik,« je predlagala Ana in vse so strinjale. Kot vedno so se živahno pogovarjale in se smejale.
»Glej, ura!« je zaklicala Tončka in pobrala zapestno uro. Vse so se ozrle v njeno roko.
»Še vedno teče,« je prisluhnila Mojca. Vse so začudeno gledale v nepričakovano najdbo. Da je ura moška, so ugotovile, in da se pozna, da je nekdo že dolgo časa ni imel na roki.
»Pasek je pa zapet,« je opazila Kaja. Zamislile so se. »Čudno, kako bi lahko nekdo izgubil zapeto uro?« so premišljevale.
»Nekomu je morala pasti iz žepa,« je glasno sklepala Ana.
»Na zimski čas je nastavljena,« je ugotovila Mojca.
»Kmetu, ki je jeseni delal na travniku, je verjetno padla iz žepa na srajci,« je misli vseh povzela Tončka.
»Ampak kateremu?« so se zamislile.
»Moramo ga poiskati!«
Zakorakale so do najbližje hiše, do kmetije. Nekaj časa so hodile okoli poslopij, da so srečale starejšega moža, ki je ravno stopil iz hleva in jih je začudeno gledal. »Ste se zgubile?« jih je ogovoril.
»Ne,« so nekoliko v zadregi začele, »samo rade bi vprašale, čigav je tisti travnik.«
»Čigav? Kar naš je. Zakaj vprašujete?«
»Nekaj smo našle …« je mencala Ana.
»Našle?« se je začudil. »Morda uro?« je previdno dodal.
Vse so glasno pritrdile.
»Kaj res? Uro ste našle. Vedel sem, da sem jo moral tam zgubiti. Ves travnik sem stokrat prehodil, pa je nisem našel. Ve ste jo pa!«
Ana mu je izročila uro. Mož jo je vzel v svojo veliko dlan in jo pobožal kot otroka. Solze so se mu začele nabirati v očeh. »To je zadnje darilo moje pokojne žene. Tako mi je bilo hudo! Vse drugo bi manj pogrešal … In ve ste jo našle! Kaj naj vam dam?«
»Nič ni treba,« so hitele, »in malo se nam že mudi.«
Ne, ne. Tako pa ne bo šlo.«
Pohitel je v hišo. Ko se je vrnil, je v veliki plastični posodi prinesel še v embalaži zavite piškote, dva litrska pomarančna soka in plastične kozarce. »To sem našel. Saj veste, moški ne znamo postreči.«
Z veseljem so segle po piškotih in mu razlagale, kako so ugotovile, da je morala ura pasti iz žepa, ko se je pri delu sklanjal. »Sedaj pa moramo hitro iti naprej,« so rekle.
»Da bi kar tako odšle, potem ko ste našle moj največji zaklad! Morate pogledati moje ovce in telička, ki je pred nekaj dnevi prišel na svet.«
Dekleta so radovedno stopila za njim. Pri skednju so jih izza ograje opazovale ovčke in nekatere so skozi late stegovale gobčke.
»Pričakujejo, da bodo dobile kakšen priboljšek,« jim je pojasnil in jim pokazal telička. Dvignil ga je v naročje in jim prigovarjal, da ga lahko pobožajo.
Bolj previdno so se ga dotikale. »Zdaj pa moramo res pohiteti!« je rekla Ana. »Noč nas bo ujela.«
»Kam pa greste?«
»Do Travne vasi moramo priti, potem pa nazaj do avtobusne postaje. Na orientacijskem pohodu smo. Malo že zamujamo.«
»Poznam bližnjico do Travne vasi. Mimogrede boste tam,« jim je pokazal stezo.
Mračilo se je že, ko so odšle. Hitele so po poti, ki jim jo je pokazal prijazni in hvaležni kmet, Travne vasi pa od nikoder …
»Saj sem ti rekla, da nisi sposobna,« je Kaja glasno zabrusila Ani, ki ji je vrnila jezen pogled.
Hitele so. Ko so se že zbale, da so nekje zgrešile bližnjico, so opazile razsvetljeno okno. Stekle so. Sprejele so jih prijazne hiše in napol razsvetljena cesta. Ko je bila za njimi zadnja hiša, so zagledale celo vrsto uličnih svetilk. Še nekaj minut in bile so na avtobusni postaji.
Ana je, tako kot ji je naročil, poklicala Luka: »Zaključile smo z orientacijskim pohodom.«
»Pošteno me je že skrbelo,« je resno dejal.
Ana mu je razlagala, kaj vse se jim je dogajalo. Luka je pozorno poslušal. »Vsega sicer ne razumem povsem,« je nato dejal, »zdi pa se mi, da ste odkrile stvari, s kakršnimi se ne srečaš na vsakem pohodu. Mislim, da ste dobro izkoristile dano situacijo. Ugotovile ste, čigav je najdeni predmet, in znašle ste se tudi na nenačrtovani poti. In niste se zmedle, ko vas je ujela noč. Zelo sem zadovoljen.« Zadnji stavek je povedal tako glasno, da so ga slišala vsa dekleta. Ponosno so se spogledale, le Kaja je gledala v tla in zmajevala z glavo. Ana se je naredila, kot da tega ni opazila, in skrila svoje občutke za nasmehom na obrazu. Bila je vesela in žalostna obenem in komaj je čakala, da se doma pogovori z očkom in mamico.

J. Jarc – Smiljan, zgodbe, v: Ognjišče 3 (2023), 84-85.

Smiljanove zgodbe lahko prebirate tudi v knjigah:
J. Jarc-Smiljan, Samo še pet minut, zbirka Žepna knjižnica Ognjišča 45, Koper. Ognjišče 2005.
J. Jarc-Smiljan, Marija na kolencah zbirka Žepna knjiga Ognjišča 17, Koper. Ognjišče 2021.

 

Božje odpuščanje

Božje odpuščanje

Napisal Marko na . Objavljeno v Povejmo z zgodbo.

Božje odpuščanje

Zgodba

Ali me boš kaznoval?

Neka deklica je gledala svojega strica, ko je iz predala vzel dragocen biser, ga malo podržal proti svetlobi in položil nazaj v predal.
Ko je stric šel od doma v službo, je deklica iz radovednosti odprla predal, da bi videla biser. Ko si ga je ogledovala, jo je obšel občutek krivde, da dela nekaj, česar ne bi smela. Dala ga je nazaj, zaprla predal in začela neutolažljivo jokati in čakati na stričevo vrnitev.
Ko je zvečer prišel, je deklica stekla k njemu in mu s solzami v očeh povedala, kaj je storila in kako krivo se počuti. »Stric,« ga je vprašala, »ali me boš kaznoval?«
»Da, da,« je odgovoril, »kaznoval te bom in sicer tako.« Objel jo je in poljubil.

 

Misel

Božje odpuščanje lahko dosežemo. Ključ, ki Božjemu odpuščanju na široko odpre vrata, je preprost: da ga prosimo s ponižnim in skesanim srcem. Ljubi nas in zato nam je vedno pripravljen odpuščati.
Brez odpuščanja nismo resnično svobodni. Potrebujemo Božje odpuščanje, pa tudi odpuščanje tistega, ki smo ga s svojim ravnanjem prizadeli.
Tisti trenutek, ko se iskreno kesamo in spovemo svojih grehov, nam Bog, ki je usmiljen, zvest in pravičen, odpusti vse naše krivičnosti.

 

Molitev

Gospod Bog,
prepričani smo,
da tvojega odpuščanja ne prejmejo edinole tisti,
ki te zanj ne prosijo.
Saj velikodušno odpuščaš vsem,
ki te iskreno prosijo.
Nočeš smrti grešnika,
marveč hočeš, da se spreobrne in živi.
Verujemo, da je odpuščanje
ena od tvojih temeljnih lastnosti.
Prosimo te, utrdi našo vero v tvoje odpuščanje.
Daj nam moč,
da bomo zmogli tudi mi odpuščati tem, ki nas prizadenejo.
Ko molimo »odpusti nam naše dolge«,
s tem izpovemo svojo željo in potrebo,
da nam očistiš srce sovraštva in zamere.
Obenem pa izkažemo pripravljenost,
iz srca odpustiti vsem,
ki so se pregrešili proti nam.

 

Iskra

Blagor tistemu, ki so mu pregrehe odpuščene,
ki so mu grehi oproščeni.
Blagor človeku, ki mu Gospod ne prišteva krivde
in v njegovem duhu ni prevare. (Ps 32,1-2)

Odpústi nam naše dolge, kakor smo tudi mi odpustili svojim dolžnikom. (Mt 6,12)

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 3 (2013), 28-29.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 83-85.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let

Greh

Greh

Napisal Marko na . Objavljeno v Povejmo z zgodbo.

Greh

Zgodba

General

Nekoč je dobrosrčen mož potoval z generalom, ki se je bil sprl s podrejenim častnikom. Ta je kasneje spoštljivo stopil do generala in ga prosil odpuščanja. Toda general je ostal trd in nepopustljiv ter je osorno odvrnil:
»Nikoli ne odpuščam.«
Podrejeni častnik je odšel zelo potrt.
Dobrosrčni mož je opazoval generala in mu spoštljivo, a odločno dejal:
»Če je tako, gospod, upam, da vi nikoli ne naredite nič narobe.«

 

Misel

Grešimo, ko kršimo Božje zapovedi in greh pretrže ali oslabi naš odnos z Bogom. To smo na tak ali drugačen način že vsi izkusili. Vest nas opominja, ko storimo greh, majhen ali velik.
Ni dovolj, da grešimo, pogosto greh tudi opravičujemo. Govorimo na primer, da je bila skušnjava zelo velika, da nismo imeli druge izbire, ali pa da je bilo tisto narobe za druge, pa za nas prav … To je napačno razmišljanje: V nobenem primeru ne smemo grešiti.
Najsi bo naš greh kakršenkoli, nikoli ni večji od Božje milosti. Kjer se je pomnožil greh, se je še bolj pomnožila milost, pravi Sveto pismo.
Če se želimo varovati greha, potem ostanimo tesno povezani z Bogom: v molitvi, z duhovnim branjem, s premišljevanjem, z dobrimi deli in z oznanjevanjem drugim.
Priznavanje grehov ni znamenje naše šibkosti ali slabosti, ampak znamenje moči in poguma.

 

Molitev

Gospod Bog,
daj nam razumeti,
da ti ne ugajamo takrat,
ko se varujemo greha
zaradi ponižanja ali strahu pred kaznijo,
ampak takrat, ko nas k temu
nagiba ljubezen do tebe.
Vemo, da ti sovražiš greh.
Ti in greh sta nezdružljiva.
Toda kakor si neizprosen do greha,
tako si blag do nas grešnikov.
Ne ravnaš z nami,
kakor zaradi svojih grehov zaslužimo.
Daj nam spoznati,
da tvoje neizmerne ljubezni do nas
ne more pogasiti noben greh,
ki smo ga storili.
Najsi bodo naši grehi veliki ali majhni,
ti moreš vse odpustiti.
Samo naše skesano srce moraš videti.

 

Iskra

Greh ni stvar, ni moralno stanje, je poškodba odnosa, zavrnitev ljubezni. Je razpoka, brezno.

B. Rustja, Povejmo z zgodbo, v: Ognjišče 3 (2012), 32-33.
v knjigi: Zgodba zate, Ognjišče, Koper, 2022, 47.
naročila knjig iz zbirke Zgodbe za dušo v spletni knjigarni Ognjišča
iz zgodovine: Zgodbe za dušo že petindvajset let.

Zakladnica molitve 2 41

Okrepi moje moči

Napisal Marko na . Objavljeno v Iz naših knjižnih izdaj.

iz knjige ZAKLADNICA MOLITVE 2 (Molitve iz Ognjišča, zbirka ZA LUČ IN MOČ 3), uredil: Marko Čuk,  216 strani, 11 x 16,5 cm, trda vezava s ščitnim ovitkom, Ognjišče, Koper 2022

Prelistajte: *** in naročite knjigo v spletni knjigarni Ognjišča, cena: 13,90 € 

Zakladnica molitve 2 41Gospod, vsako jutro
se napove tvoje sonce.
Žarki svetlobe zasijejo na nebu,
potem pa vzide nad obzorjem
prijazna plošča sonca,
ki vse stvari oblije z zlatom.
Noč je prešla,
tema je pozabljena.
Nov dan se začenja,
novo življenje, novo upanje.
Zvestoba ljubljenega človeka
je kot sončni vzhod,
ki se vedno vrača.
Še bolj trdno pa se lahko
vedno zanesem nate, Gospod.
Nikoli me ne pustiš samega.
Sonce, ki vedno znova
vzhaja in prepodi temo noči,
mi vliva vero in zaupanje
in okrepi moje moči..

N. N., Iskra, v: Ognjišče 4 (2013), 29.

 

Naše Ognjišče že od vsega začetka bralce uči tudi moliti. V vsaki številki najdete sodobno molitev kot vzorec osebnega pogovora z Bogom. Ta knjižica prinaša že tretji izbor teh molitev. Prvi je izšel leta 1995 v knjigi z zgovornim naslovom Prošnja za pravo besedo, drugi v knjižici Zakladnica molitve leta 2015. Tretji izbor ohranja ta naslov, vsebuje pa izbrane molitve iz obdobja 2015 do danes. Največ molitev je prevedenih iz nemškega lističa za bolnike in ostarele, ki ga ureja slovenski koroški duhovnik Janez Zitterer. Že skoraj šestdeset let jih izbira, prevaja in pripravlja naš urednik Silvester Čuk. Naj nas učijo, da vse naše življenje postane molitev!

izbira in pripravlja Marko Čuk