papež Benedikt: ob odpovedi svoji službi
‘Zaslužni papež’ Benedikt XVI.
»Na ta konzistorij vas nisem sklical le zaradi razglasitve treh svetnikov, marveč da vam sporočim odločitev, ki je velikega pomena za življenje Cerkve,« je papež Benedikt XVI. 11. februarja 2013 presenetil kardinale. »Potem ko sem si večkrat pred Bogom izprašal vest, sem prišel do gotovosti, da zaradi napredujoče starosti nimam več dovolj moči, da bi primerno opravljal Petrovo službo. Zelo se zavedam, da te službe zaradi njenega duhovnega bistva ne smemo opravljati le z dejanji in besedami, marveč prav tako s trpljenjem in molitvijo … Za krmarjenje Petrove barke in oznanjevanje evangelija je kljub temu potrebna tako moč telesa kakor tudi duha, moč, ki je pri meni v preteklih mesecih tako opešala, da moram priznati, da ne zmorem več še naprej dobro opravljati zaupane mi službe. Ker se zavedam resnosti tega dejanja, v polni svobodi izjavljam, da se odpovedujem službi rimskega škofa, Petrovega naslednika, ki mi je bila zaupana po rokah kardinalov 19. aprila 2005, tako da bo od 28. februarja 2013 od 20. ure sedež rimskega škofa, sedež sv. Petra, izpraznjen in da bodo tisti, ki so za to pristojni, morali sklicati konklave za izvolitev novega papeža.« Vsi so ostali brez besed. Papeževa odločitev je bila »strela z jasnega« za katoliško Cerkev, za ves svet.
»To ne pomeni, da se umikam iz Cerkve«
»Ko je papež odšel iz dvorane, smo kardinali v spontano oblikovanih manjših skupinah ganjeni komentirali papeževo odločitev. Prevladovala je žalost, občutek, da odhaja oče in voditelj, nekateri so bili objokani,« je pričeval kardinal Franc Rode. Po prvem ‘šoku’ pa je prevladalo prepričanje, da je bila ta papeževa odločitev ‘preroško in revolucionarno dejanje’, dejanje ljubezni do Cerkve in ponižnosti – pisatelj Alojz Rebula ga imenuje ‘enciklika ponižnosti’. Pred zadnjo opoldansko molitvijo angelovega češčenja v nedeljo, 24. februarja 2013 je, navezujoč se na evangelij o Jezusovi spremenitvi na gori, dejal: »Čutim, da je ta Božja beseda na poseben način namenjena meni v tem trenutku mojega življenja. Gospod me kliče, naj se povzpnem na goro, da se še bolj posvetim molitvi in meditaciji. To ne pomeni, da se umikam iz Cerkve, nasprotno: če hoče Bog od mene to, hoče zato, da bi ji mogel še naprej služiti z enako predanostjo in enako ljubeznijo, kot sem skušal delati doslej.«
Odpoved papeža svoji službi je v dvatisočletni zgodovini Cerkve nekaj silno redkega. Najbolj znana je odpoved papeža sv. Celestina V. leta 1294 v mestu L’Aquila, šest mesecev po izvolitvi, vendar v povsem drugačnih okoliščinah: pred izvolitvijo za papeža je bil menih samotar Pietro Morrone, vladanje Cerkve mu je bilo tuje. Drugi primer je odpoved Gregorja XII. leta 1415 ob koncu zahodnega razkola. Zakonik cerkvenega prava predvideva možnost odpovedi in pravi: »Če se zgodi, da se rimski papež odpove svoji službi, se za veljavnost zahteva, da je odpoved svobodna in pravilno izražena, ne pa, da jo kdorkoli sprejme« (kan. 332, par. 2). Mnogi so se spraševali: kako to, da se je Benedikt XVI. odločil za to možnost, njegov predhodnik bl. Janez Pavel II. pa ostal na Petrovem sedežu do konca, ko niti govoriti ni več mogel? Papež Janez Pavel II. je zelo poudarjal ‘svetost življenja’ od spočetja do naravne smrti. S svojim zgledom sprejemanja bolezni in starostne oslabelosti je hotel poudariti, da je Bog gospodar življenja in smrti. Papež Benedikt XVI. pa je v tem času relativizma, ko nič ni trdno, s svojim dejanjem javno izpovedal, da se je treba za pomembne korake odločati po resnem spraševanju vesti, po kateri slehernemu človeku govori Bog. »Brez Boga človek ne ve, kam naj gre, in niti ne more razumeti, kdo pravzaprav je.«
»Sem star človek, moči mi pojemajo«
Za medije, ki iščejo senzacije, papeževa starost in onemoglost nista ‘zadostna razloga’ za njegovo odpoved. V ozadju morajo biti kakšne zarote! Nemški časnikar Peter Seewald, ki je svoje pogovore s papežem Benediktom XVI. objavil v knjigi Luč sveta (2010 – slovenski prevod pri založbi Družina), je papeža obiskal novembra lani. Ob vesti o njegovem odstopu je zapisal, da prav gotovo ne odstopa zaradi ‘vatikanskih afer’, ampak zaradi svojega zdravstvenega stanja, saj papeža še nikoli ni videl tako izčrpanega. Vprašal ga je: »Kaj lahko še pričakujemo od vašega pontifikata?« Benedikt XVI. mu je odgovoril: »Od mene? Ne veliko. Sem star človek, moči mi pojemajo. Mislim, da bo zadostovalo, kar sem naredil.« O možnosti odstopa je spregovoril s Seewaldom že leta 2010, ko je katoliško Cerkev zajel za papeža silno boleč pedofilski vihar. Na njegovo vprašanje, če je mislil na odstop, je papež odgovoril: »Če je nevarnost velika, ne smeš pobegniti. Zato sedaj gotovo ni trenutek, da bi odstopil. Prav v takšnem trenutku mora človek vzdržati in prestati težek položaj. Tako mislim. Odstopiti moreš v mirnem trenutku, ali če dejansko ne zmoreš več. A v nevarnosti ne smeš pobegniti in reči, naj to stori kdo drug.« Kdaj pa papež lahko odstopi? »Če papež pride do jasnega spoznanja, da fizično, psihično in duhovno naloge službe ne obvlada več, potem ima pravico in morda tudi dolžnost, da odstopi.« Papežev 89-letni brat Georg je dejal: »Odločitev je bila čisto osebna, o njej je dolgo razmišljal in molil, torej ni bila trenutna odločitev. Jaz sem vedel zanjo že nekaj mesecev.«
Zadnji dan februarja 2013 se je Benedikt XVI. poslovil od Vatikana in se s helikopterjem odpeljal v Castelgandolfo, poletno rezidenco papežev, kjer bo ostal kakšna dva meseca, dokler ne uredijo njegovega bivališča v Vatikanskih vrtovih. To je samostan Mati Cerkve, ki so ga zgradili leta 1994 na željo papeža Janeza Pavla II. za redovnice, ki so se posvečale molitvi. V naslednjih letih so se v njem izmenjavale sestre različnih redov. Leta 2012 pa je bil samostan ukinjen in v njegovih prostorih se bo zdaj naselil Benedikt XVI. s svojo ‘družino’ (najožjimi sodelavci). Poleg stanovanja so še razni drugi prostori (arhiv, knjižnica, soba za rekreacijo). Benedikt XVI. ohrani papeško ime in svojo belo papeško obleko, njegov uradni naslov pa je ‘zaslužni papež’.
»Moram se pustiti voditi«
V svoji homiliji ob pogrebu papeža Janeza Pavla II. 8. aprila 2005 je kardinal Joseph Ratzinger prikazal življenjsko pot pokojnega ponavljajoč besede »Hodi za menoj!«, ki jih je izrekel vstali Kristus apostolu Petru. Nekateri so to homilijo razumeli kot Ratzingerjevo ‘avtobiografijo’. V knjigi Luč sveta namreč beremo, da je bil njegov življenjski načrt biti teolog in profesor. Ni hotel postati škof, nerad je šel v vatikanske urade, še najmanj pa si je želel biti papež. Kot mož globoke vere pa se je vdal božjim načrtom: »Ne morem izbirati tega, kar sam hočem. Na koncu se moram pustiti voditi.«
Ob njegovi sedemdesetletnici je izšla njegova avtobiografija Iz mojega življenja, v kateri kramljaje pripoveduje o svoji življenjski poti do leta 1977, ko je bil še ‘srečen’ bogoslovni profesor. Za ‘velike reči’ je bil zaznamovan že ob rojstvu: rodil se je v kraju Marktl ob Innu na Bavarskem 16. aprila 1927, na veliko soboto, in bil še isti dan krščen. Imel je starejšo sestro Marijo in brata Georga (1924), s katerima je bila vse življenje tesno povezan. Z bratom Georgom sta šla leta 1939 v semenišče. Zaradi druge svetovne vojne sta študirala bogoslovje v letih 1945–1951 in 29. junija 1951 sta prejela mašniško posvečenje. Po novi maši je z disertacijo Božje ljudstvo in božja hiša v nauku sv. Avguština dosegel naslov doktorja teologije. Svoje temeljito bogoslovno znanje je posredoval številnim učencem na univerzah v Freisingu, Bonnu, Munstru, Tubibingenu in Regensburgu v letih 1957–1977. V letih 1962–1965 je bil ‘koncilski teolog’ kölnskega nadškofa kardinala Fringsa. Leta 1977 je ‘profesor postal pastir’: papež Pavel VI. ga je 25. maja imenoval za nadškofa v Münchnu. Za svoje škofovsko (in papeško) geslo je izbral besedi SODELAVCI RESNICE apostola Janeza (3 Jn 8). 27. junija je postal član kardinalskega zbora. Pastir bavarske nadškofije je bil le dobra štiri leta, kajti 25. novembra 1981 ga je papež Janez Pavel II. poklical v Rim za svojega najožjega sodelavca: imenoval ga je za prefekta Kongregacije za verski nauk, za predsednika Papeške biblične komisije in Mednarodne teološke komisije. Svojo poslanstvo je opravljal z vso vestnostjo. Ko je dopolnil 75 let, se je po pokoncilskih določbah hotel odpovedati svoji službi, toda papež o tem ni hotel niti slišati. Po smrti Janeza Pavla II. je bil že po četrtem glasovanju konklava 19. aprila 2005 izvoljen za njegovega naslednika. Ob nastopu svoje službe prvega pastirja Kristusove Cerkve je dejal: »Moj pravi program je ta, da ne bom delal po svoji volji, da ne bom sledil svojim idejam, ampak da bom prisluhnil skupaj z vso Cerkvijo Gospodovi besedi in volji in se bom pustil voditi njemu, tako da bo on sam vodil Cerkev v teh časih naše zgodovine.«
Svet Benedikta XVI.: svet pisane besede
Joseph Ratzinger – papež Benedikt XVI. velja za enega največjih mislecev našega časa. To je nakazal že s svojimi študijami o sv. Avguštinu in sv. Bonaventuri, s katerimi je pridobil naslov doktorja teologije in univerzitetnega profesorja. Med njegova prva dela, prevedena v številne jezike, je Uvod v krščanstvo (1978), razlaga Apostolske vere. Seznam njegovih del d izvolitve za papeža obsega 444 strani, s prevodi v 30 jezikov. Napisal je 135 knjig ter 1375 razprav in člankov. Zbrani spisi v 16 zvezkih potrjujejo vsestransko znanstveno in pastoralno dejavnost. Kar je napisal in govoril kot papež, najdemo v zbirki Nauk Benedikta XVI., ki obsega 15. zvezkov. Med temi spisi so najpomembnejše njegove tri okrožnice: Bog je ljubezen (2005), Rešeni v upanju (2007) in Ljubezen v resnici (2009). V prvi na podlagi Prvega pisma apostola Janeza razlaga in utemeljuje povezanost zapovedi ljubezni do Boga in do bližnjega. »Obe sta tesno povezani med seboj, da postane zatrjevanje ljubezni do Boga laž, če se človek pred bližnjim zapre ali ga celo sovraži. To Janezovo vrstico moramo razlagati tako, da je ljubezen do bližnjega pot, da srečamo tudi Boga, in da nas zapiranje oči pred bližnjim napravi slepe tudi za Boga.« Druga okrožnica razlaga temelj krščanskega upanja. »Odrešenje nam je darovano tako, da nam je bilo podarjeno upanje, zanesljivo upanje, s katerim moremo obvladovati svojo sedanjost … Upanje je v resnici osrednja beseda svetopisemske vere in sicer tako zelo, da sta besedi vera in upanje na različnim mestih zamenljivi.« Sporočilo tretje okrožnice bi lahko povzeli s papeževo mislijo: »Ljubezen blesti in jo lahko pristno živimo samo iz resnice. Resnica je luč, ki daje ljubezni smisel in vrednost. To je hkrati luč razuma in vere, po kateri razumnost prihaja do naravne resnice in nadnaravne ljubezni.« Pomembni dokumenti so njegove posinodalne apostolske spodbude o evharistiji, o Božji besedi, o Cerkvi v Afriki in o Cerkvi na Bližnjem vzhodu. Z apostolskim pismom Vrata vere (2011) je razglasil Leto vere (od 11. oktobra 2012 do 24. novembra 2013). Kot papež je ‘za svojo dušo’ napisal trilogijo Jezus iz Nazareta (2007, 2011, 2012), ki je postala svetovna uspešnica.
Svetovni popotnik v službi evangelija
Papež bl. Janez Pavel II. je v skoraj 27 letih svoje službe prvega pastirja katoliške Cerkve opravil 104 apostolskih potovanj po svetu, se pravi povprečno štiri na leto. ‘Stari’ Benedikt XVI. za njim ni veliko zaostajal: v manj kot osmih letih papeževanja je ‘zbral’ 24 potovanj v službi evangelija, povprečno tri na leto. Najprej ga je pot vodila v Nemčijo (18.–21. avgusta 2005) na 20. svetovni dan mladih v Kölnu. Med svojim drugim potovanjem na Poljsko (25.–28. maja 2006) je hodil po stopinjah svojega predhodnika in se ustavil v nekdanjem koncentracijskem taborišču Auschwitz. Povod za pot v Španijo (8.–9. julija 2006) je bilo peto svetovno srečanje družin v mestu Valencia. Drugo potovanje v Nemčijo (9.–14. septembra 2006) ga je vodilo v domače kraje na Bavarskem. Na univerzi v Regensburgu je imel predavanje o veri in razumu. Med potovanjem v Turčijo (28. novembra –1. decembra 2006) je obiskal Marijino hišo v Efezu in modro mošejo v Carigradu. Od 9. do 14. maja 2007 je bil na obisku v Braziliji, državi z največjim številom katoličanov na svetu. V Avstrijo je romal (7.–9. septembra) ob 850-letnici svetišča Maria Zell. Med svojim obiskom v ZDA (15.–21. aprila 2008) je nagovoril svet iz Steklene palače OZN. Med obiskom v Avstraliji (12.–21. julij 2008) ob 21. svetovnem dnevu mladih, je izrazil globoko obžalovanje zaradi pedofilskih zločinov duhovnikov in se opravičil žrtvam. Cilj njegovega potovanja v Francijo (12.–15. septembra 2008) je bil Lurd ob 150-letnici Marijinih prikazovanj. Med svojim prvim obiskom afriške celine (17.–23. marca 2009) se je ustavil v Kamerunu in Angoli. Na romanju v svete kraje (8.–15. maja 2009) je obiskal Jordanijo, Izrael in ozemlja Palestincev. V Češki republiki se je mudil od 26.– do 28. septembra 2009 ob godu narodnega zavetnika sv. Venceslava. Povod za obisk Malte (17.–18. april 2010) je bila 1950-letnica brodoloma apostola Pavla ob tem otoku. Cilj njegovega romanja na Portugalsko (11.–14. maja 2010) je bila Fatima. Ob obisku Cipra (4.–6. junija 2010) je škofom Bližnjega vzhoda izročil sinodalno gradivo. Med uradnim obiskom Anglije (16.–19. septembra 2010 je razglasil za blaženega Johna Henryja Newmana. V jubilejnem letu apostola Jakoba je romal v špansko Kompostelo 6.–7. novembra 2010). Na Hrvaškem je bil 4. in 5. junija 2011 ob narodnem srečanju katoliških družin. Njegovo tretje potovanje v Španijo (18.–21. avgusta 2011) je bilo povezano s 26. svetovnim dnevom mladih, ki je starega papeža zelo poživilo. Med tretjim obiskom svoje domovine (18.–21. avgusta 2011) je Benedikt XVI. spregovoril poslancem parlamenta. V afriško državo Benin (18.–20. novembra 2011) je poletel, da je škofom črne celine izročil svojo apostolsko spodbudo o Cerkvi v Afriki. Med svojim dolgim potovanjem (23.–29. marca 2012) v Mehiko in na Kubo se je srečal s Fidelom Castrom. Cilj njegovega zadnjega potovanja (14.–16. septembra 2012) je bil Libanon, kjer je škofom Bližnjega vzhoda izročil svojo spodbudo o nalogah Cerkve v tem delu sveta. – Od 34 pastoralnih obiskov in romanj po Italiji naj omenim obisk mesta L’Aquila (28. aprila 2009) po katastrofalnem potresu. Tam je počastil papeža sv. Celestina V., ki se je odpovedal svoji papeški službi. 7. maja 2011 se je Benedikt XVI. srečal z verniki v Ogleju ob začetku drugega kroga prenovitvenih srečanj.
Dal nam je kardinala in tri nove škofije
Papež Benedikt XVI. je na poseben način povezan s Cerkvijo na Slovenskem. Pri svojem prvem konzistoriju (posvetovalnem srečanju s kardinali, svojimi najožjimi sodelavci) 24. marca 2006 je v zbor kardinalov povzdignil dr. Franca Rodeta, nekdanjega ljubljanskega nadškofa, ki ga je papež Janez Pavel II. poklical v Rim za prefekta Kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega delovanja. V vseh svojih petih konzistorijih je Benedikt XVI. imenoval 90 novih kardinalov iz 37 dežel. Do začetka leta 2013 je papež Benedikt XVI. ustanovil več kot 120 novih škofij. Z njegovim odlokom so bile 7. aprila 2007 v Cerkvi na Slovenskem ustanovljene tri nove škofije: celjska, murskosoboška in novomeška, mariborska škofija pa je bila povzdignjena v nadškofijo in metropolijo.
Za časa papeža Benedikta XVI. se je povečalo število zvestih Jezusovih učencev, ki jim je Cerkev po strogih uradnih postopkih priznala naslov blaženih in svetnikov. Papež je odredil, da bo kandidate za blažene le potrdil, slovesno pa jih bodo v njegovem imenu razglasili izbrani kardinali in sicer v škofijah, kjer so delovali in umrli. Tako je slovenskega mučenca Lojzeta Grozdeta razglasil za blaženega kardinal Tarcisio Bertone 13. junija 2010 ob zaključku prvega slovenskega evharističnega kongresa v Celju. Drinske mučenke, med katerimi sta dve slovenski redovnici, pa je za blažene razglasil kardinal Angelo Amato 24. septembra 2011 v Sarajevu. Dve razglasitvi za blažene pa si je papež pridržal: 19. septembra 2010 je med svojim obiskom v Angliji v Birmighamu razglasil za blaženega kardinala Johna Newmana, 1. maja 2011 pa je med slavjem na Trgu sv. Petra v Rimu razglasil za blaženega papeža Janeza Pavla II.
Kardinal Franc Rode o papežu Benediktu XVI.
Kardinal Franc Rode, bivši prefekt Kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega delovanja, ‘zaslužnega papeža’ odlično pozna; za bralce slovenskega katoliškega tednika Družina (24. februarja 2013) je ‘naslikal’ portret Benedikta XVI. Povzemam nekaj njegovih »potez«.
»Ko je kardinal Ratzinger postal Benedikt XVI., se kot človek ni v ničemer spremenil. Kot papež je ostal tak, kot je bil prej kot kardinal. Poznal sem ga od leta 1981 dalje, saj sva skoraj istočasno prišla v Rim. Večkrat sem ga srečal in se z njim pogovarjal, bil sem z njim na raznih sejah vatikanskih uradov ali na mednarodnih simpozijih. Kot papeža ga po tej človeški plati njegove osebnosti nisem videl nič drugače. Najprej pade v oči njegova skromnost. Benedikt XVI. je skromen človek, ponižen, iskren prijazen, dobrohoten, nevsiljiv … Nikoli se ni rinil v ospredje … Po drugi strani se je vedno izkazal superiorno bistrega, velikega intelektualca, človeka z izrednim spominom … Omeniti je treba tudi njegov estetski čut, njegove umetniške sposobnosti … Niso pa tako očitno razvidne njegove vladarske sposobnosti, kar razloži marsikatero težavo njegovega pontifikata. Benedikt XVI. je v bistvu teolog, njegov svet je svet knjige, razmišljanja in pisane besede. Ni ljudski tribun, ni karizmatični voditelj množic …« Rode nadaljuje, da se je Benedikt XVI. od začetka svojega pontifikata spoprijemal z zmotami sedanjega časa, z ‘diktaturo relativizma’, ki ne priznava ničesar za dokončno, in s sekularizmom – izgubo čuta za sveto. »Benedikt XVI. je pogosto omenjal točke, o katerih se Cerkev ne more pogajati, ker so zanjo absolutno nedotakljive. To so spoštovanje človekovega življenja od spočetja do naravne smrti, jasna zavrnitev splava in evtanazije. Nedolžno človeško življenje je za Cerkev absolutna, nedotakljiva vrednota, ki se ji v zvestobi evangeljskemu sporočilu ne more in ne sme izneveriti. Drugo nepremakljivo načelo je podoba naravne družine kot zakonske zveze med moškim in žensko ter njune odprtosti za življenje. Tudi tu je Cerkev zvesta človeški naravi in Božjemu razodetju in ne more sprejeti enačenja zakona z istospolnimi zvezami. Vsako drugačno pojmovanje družine vodi do razkroja človekove podobe kot moškega in ženske in ima lahko pogubne posledice za prihodnost naše civilizacije.« Kardinal Rode poudarja, da je papež na miselnem področju “nenehno in z veliko bistrino duha zagovarjal racionalnost krščanske vere, da torej vera ni v nasprotju z razumom. V svojih govorih je rad poudarjal, da vera potrebuje razum in da se razum ne sme zapirati pred vero, če hoče biti dosleden, zvest samemu sebi. Razum se ob veri lahko le bogati.”
(priloga 04_2013)
Rožmanov naslednik Anton Vovk, v pravnem pogledu ljubljanski pomožni škof (1946–1959), zatem rezidencialni škof ter nazadnje nadškof (1961–1963) pa je v najtežjih časih za Cerkev na Slovenskem, ko so komunistični oblastniki hoteli ljudem iztrgati vero iz srca, njega pa zlomiti z mučnimi zasliševanji in poskusi umora, ostal trden, zvest svojemu geslu V Gospoda zaupam. V bolezni in trpljenju je bilo iz njegovih ust pogosto slišati vzklik: »Kakor in dokler Bog hoče!« Tako govorijo svetniki. Za nadškofa Antona Vovka, ki mu posvečamo ta zapis ob petdesetletnici blažene smrti, je bil leta 2007 končan škofijski postopek za njegovo beatifikacijo.
»Nisem se še javno hvalil, pa sem primoran, da se. Rodil sem se v isti kamri kot največji slovenski pesnik dr. Prešeren,« je rekel škof Anton Vovk nahujskanim razgrajačem v Dolenjskih Toplicah. »Na svoj slovenski rod sem lahko ponosen. Še bolj pa sem ponosen na to, da sem duhovnik katoliške Cerkve.« Anton Vovk se je rodil 19. maja 1900 v Vrbi na Gorenjskem. Po babici Mini, sestri Franceta Prešerna, je bil pesnikov pranečak. Že zgodaj je izgubil oba starša: oče je umrl leta 1904, mati pa leta 1917. Dva razreda osnovne šole je končal na Breznici, naslednja dva in šest razredov gimnazije pa v Kranju, zadnja dva pa na Škofijski klasični gimnaziji v Šentvidu nad Ljubljano. Po maturi se je novembra 1919 vpisal na Teološko fakulteto novoustanovljene univerze v Ljubljani. 29. junija 1923 je bil posvečen v duhovnika.
Tri leta je bil kaplan v Metliki, kjer so ga ljudje vzljubili zaradi njegovega sončnega značaja, zlasti pa zato, ker je bil odličen pridigar, spovednik in organizator. Leta 1926 je bil prestavljen za kaplana v Tržič, kjer je bilo njegovo glavno delo poučevanje verouka. Po odhodu župnika Matija Škerbeca v Kranj je škof Jeglič na željo vseh 1. decembra 1928 Antona Vovka imenoval za njegovega naslednika. Bil je najmlajši župnik v škofiji. Škofovo zaupanje je popolnoma opravičil s svojo bogato pastoralno dejavnostjo. Tržiški župnik je bil natanko štirinajst let (od 1. septembra 1926 do 1. septembra 1940). »Življenja, dela, veselja in skrbi sem doživel dosti. Bogu naj bo vse darovano, kateri naj mi bo ob sodbi za tržiška leta milostljiv.«
Škof Gregorij Rožman je leta 1940 Antona Vovka poklical v Ljubljano in ga imenoval za stolnega kanonika. Na njegova ramena, ki so bila močna, še krepkejši pa je bil njegov duh, je naložil razna bremena in službe. Najtežje breme pa je padlo nanj, ko je bil odhodu škofa Rožmana v Celovec izvoljen za generalnega vikarja. S tem se je zanj začela trnjeva pot celjenja ran osiroteli škofiji in urejanje odnosov z državnimi oblastmi, ki so izsilile izjavo o lojalnosti, niso pa izpolnile nobene obljube za nemoteno delovanje Cerkve na duhovnem področju. Slovenska posebnost v vsej komunistični Jugoslaviji je bila, da so duhovniki za svoje dušnopastirsko delo potrebovali pristanek notranjega ministra in lokalnih oblasti. Odnose z oblastniki je zaostrilo pastirsko pismo jugoslovanskih škofov 20. septembra 1945, ki ga je podpisal tudi generalni vikar Anton Vovk.
V njem so škofje opozorili na temeljne probleme, v katerih se je znašla katoliška Cerkev pod novimi oblastniki. Začelo se je sistematično preganjanje generalnega vikarja Vovka. Ko ga je papež Pij XII. 1946 imenoval za ljubljanskega pomožnega škofa, se je slovenska vlada čutila prizadeto, ker je bilo imenovanje sprejeto brez predhodnega posvetovanja z njo in brez njenega pristanka. Hoteli so preprečiti škofovsko posvečenje, ki je po posredovanju zvezne vlade bilo 1. decembra. Slovenska vlada ga ni priznala kot škofa in mu je dala vedeti, da se z njim pogovarja le ‘kot z navadnim državljanom’. Oblast je hotela od Vovka izsiliti, da bi se Cerkev v Sloveniji ‘postavila na lastne noge’ in se odtrgala od Vatikana, kar je škof Vovk odločno zavrnil.
Vovkovo škofovsko geslo ‘V Gospoda zaupam’je bilo izpoved njegove trdne vere, s katero je zmagoval tudi v težkih urah mučnih nočnih zasliševanj, pritiskov in poniževanj, ki so mu nevarno načela zdravje. O tem pričajo njegovi osebni zapisi od 1945 do 1953, ki so izšli v knjigi V spomin in opomin (Družina, Ljubljana 2003). Največja skrb škofa Vovka so bili duhovniki, za katere se je boril in jih branil. Iz njegovi zapisov je razvidno, da oblast duhovnikov po vojni ni preganjala zaradi njihove domnevne medvojne kolaboracije ali njihovega domnevnega protidržavnega delovanja, ampak zato, ker je hotela zlomiti škofa. Dokumenti o teh montiranih procesih so več kot zgovorni. Zato si je škof Vovk še posebej prizadeval za edinost duhovnikov in njihovo povezanost s škofom. Odločno je zavračal od oblasti ustanovljeno Ciril–Metodijsko društvo slovenskih duhovnikov, bil pa je zelo razumevajoč do svojih duhovnikov, ki so se pod pritiski vanj včlanili.
Nasilje nad duhovniki, redovniki, redovnicami in bogoslovci se je nadaljevalo po letu 1950, ko je bil škof Vovk imenovan za apostolskega administratorja ljubljanske škofije s pravicami rezidencialnega škofa. Višek nasilja je bil poskus atentata na škofa Vovka 20. januarja 1952, ko je na železniški postaji v Novem mestu ‘neznanec’ škofa polil z bencinom in ga zažgal. Škof si je zaradi svoje prisebnosti rešil življenje, posledice tega zločinskega dejanja pa so ga usodno zaznamovale in bile tudi krive njegove prezgodnje smrti. Ko je bil navzoč na prvem zasedanju drugega vatikanskega koncila, je zaradi vidnih znamenj opeklin vzbujal splošno spoštovanje in občudovanje.
Po smrti škofa Gregorija Rožmana 16. novembra 1959 v ZDA je papež Janez XXIII. 2. decembra 1959 imenoval za tridesetega rednega (rezidencialnega) škofa ljubljanske škofije. Ko je končno dobil potni list, je škof Vovk januarja 1960 odšel v Rim, da opravi predpisan obisk pri papežu (ad limina). Papež Janez XXIII. ga je sprejel 1. februarja in srečanje, ki ga je škof opisal v pastirskem pismu po vrnitvi iz Rima, je potekalo v prisrčnem vzdušju. Izpustil je podatek, ki ga omenjajo priče tega srečanja. Ko se je škof Vovk papežu opravičil, da zaradi bolezni ne more pred njim poklekniti, je Janez Dobri, ki je vedel za Vovkovo junaško pričevanje, odvrnil: »Jaz bi moral poklekniti pred vami!« Škof Vovk se je udeležil dveh sej pripravljalnega odbora in sodeloval je na prvem zasedanju drugega vatikanskega koncila. Nadaljevanja koncila ni dočakal.
Njegovo zdravje je vedno bolj pešalo in februarja 1963 je dobil pomožnega škofa Jožefa Pogačnika. Tedaj so že potekale priprave na praznovanje petstoletnice škofije. Ob tem jubileju je bila ljubljanska škofija povzdignjena v nadškofijo. To je storil papež Janez XXIII., ki je visoko cenil škofa Vovka, s svojo slovesno listino (bulo) z dne 22. decembra 1961. Ena zadnjih velikih slovesnosti, ki jo je še vodil močno opešani nadškof, je bila proslava petstoletnice ljubljanske nadškofije 8. in 9. septembra 1962. V svojem slavnostnem govoru je nadškof Vovk med drugim dejal: »V petsto letih se je marsikaj spremenilo: družbeni in politični razvoj je šel svojo pot in se slednjič pri nas ločil od Cerkve. Ob tej cerkveni slovesnosti bi rad poudaril, kako zelo želimo, da bi taka ločitev ne pomenila sovražnega razmerja, da bi namreč mogli vedno najti pot pravega sožitja. Še zmeraj smo namreč z vso dušo prepričani, da je samo globoko etično oblikovan človek zanesljiv in dober državljan in koristen ud družbe.«
Življenjska pot nadškofa Antona Vovka se je iztekla 7. julija 1963. Svoje poslednje zemeljsko je na lastno željo našel pri nadškofu Jegliču na ljubljanskih Žalah, v družbi njemu tako dragih duhovnikov. Dober teden dni pred svojo smrtjo, 29. junija, na praznik apostolov Petra in Pavla, je svojemu tajniku Franciju Vrhuncu z bolniške postelje narekoval svojo duhovno oporoko, v kateri prepoznavamo njegove svetniške poteze.
Kako rad bi hodil po župnijah, rad preprosto govoril otrokom in odraslim. Vsak obisk katerekoli župnije in slovesnosti je bil zame resničen oddih in poživitev. Bogu za vse hvala!« Na koncu svoje oporoke piše: »Svojim sodelavcem in prav vsem ki so mi pripomogli živeti in trpeti, iskrena hvala in zahvala. Zaupajmo v Gospoda! Molimo drug za drugega! To sem narekoval sam. Ne v lastno hvalo, pač pa na slavo Gospodovo. Amen.«
Duhovniki dekanije Radovljica so leta 1995 izročili nadškofu Alojziju Šuštarju prošnjo, da bi se začel škofijski postopek za beatifikacijo Antona Vovka. To prošnjo je podprl leta 1996 Duhovniški svet ljubljanske nadškofije. Ko je iz Rima prišlo ustrezno dovoljenje, je nadškof Franc Rode 13. maja 1999 začel uradni postopek za beatifikacijo božjega služabnika Antona Vovka. Po zaključku škofijskega postopka je postulator Ivan Merlak 27. oktobra 2007 zbrano dokumentacijo izročil prefektu Kongregacije za svetnike v Rimu. Zdaj je potrebna naša goreča molitev!
»Priljuden in nasmejan, okroglega života in prav takih besedi, veder pristaš šegavega dovtipa in žlahtne kapljice, vselej malce dostojanstven, pravi južnjaški grande po kretnjah in nastopu, neutruden tovariš pri dolgih nočnih razgovorih, odprte glave, odprtega razgleda v svet, pravi sin svoje primorske dežele, evropski po svoji kulturi, ves ljudski po svojem čustvovanju, nemara nekoliko sentimentalen v svojem humanizmu, toda zmerom poln posmeha za drobne ničevosti dnevnega življenja – tako se je gibal na svoja zrela leta v družbi Igo Gruden, veselo otožni Nabrežinec, bivši Narcis, ljudski pevec Krasa, Goriške in Primorja.« Tako je označil pesnika Iga Grudna pisatelj Filip Kalan v spremni besedi (Življenje in delo Iga Grudna) k izboru Grudnovih pesmi, ki ga je po njegovi smrti pripravil Fran Albreht (1950). Glasnika zasužnjene Primorske, ki je znal prisrčno zapeti tudi otrokom, predstavljamo ob obletnici rojstva.
Tako se začenja znana otroška pesem Iga Grudna, posvečena sinu. Ta ‘oče’ je torej pesnik sam. Rodil se je 18. aprila 1893 v Nabrežini v družini z desetimi otroki. Oče je bil posestnik in trgovec ter dolgoletni župan v tem slikovitem kraju, ki je bil nekdaj znan po kamnolomcih. Pri krstu je dobil ime Ignacij, vendar so mu vsi rekli Igo. Ljudsko šolo je obiskoval v Nabrežini, pripravnico za srednjo šolo v Trstu, gimnazijo pa je končal v Gorici leta 1912. Po maturi se je odločil za študij prava na Dunaju, toda že čez dve leti, po izbruhu prve svetovne vojne, je bil mobiliziran in poslan v Galicijo, potem pa ne soško fronto, kjer je bil ranjen, zato mladi častnik ni več sodeloval v vojaških operacijah. Po vojni je nadaljeval študij prava v Gradcu in Pragi, kjer je leta 1921 promoviral. V Ljubljani je bil nekaj časa služboval kot pripravnik v odvetniški pisarni, nato pa je postal samostojen odvetnik. V tem času se je poročil z Adelo Heine, pranečakinjo nemškega pesnika Heinricha Heineja. V zakonu, ki je trajal malo časa, se jim je rodila hči Marija. V drugem zakonu s Pepco Zajčevo sta se po drugi svetovni vojni rodila dva sinova. Med vojno so ga Italijani najprej zaprli v Ljubljani, potem pa so ga odpeljali v razna taborišča, nazadnje na otok Rab, kjer je dočakal kapitulacijo Italije. Nekaj časa je upravljal taboriščno bolnišnico nato pa preko Visa, Italije in severne Afrike prišel v Beograd, kjer je z Matejem Borom in Antonom Ingoličem skrbel za slovenske oddaje Radia Beograd. Po vrnitvi v Ljubljano je postal pravni referent na ministrstvu za prosveto. Huda bolezen (izredno nagla skleroza ožilja) je 29. novembra 1948 pretrgala nit njegovega življenja.
Igo Gruden je bil radožive, sončne narave in imel je čut ljubezni do vsega živega in to je izpovedal v številnih svojih pesmih. Pisati jih je začel že v gimnaziji in jih objavljati v otroškem listu Zvonček, leta 1912 je izšla njegova prva pesem v Ljubljanskem zvonu, objavljal je tudi v drugih revijah. Leta 1920 sta izšli njegovi pesniški zbirki Narcis in Primorske pesmi. Mladi Igo je bil lep fant, kar malce vase zagledan, zato mu je Oton Župančič dal vzdevek Narcis, on pa je tako naslovil svojo prvo zbirko, ki govori o sanjavo sentimentalni ljubezni. Povsem drugačne so Primorske pesmi: vanje je ujeta vsa toplota in navezanost na Primorsko, ki je ostala onkraj nove meje in pesniku odtrgana. Pesnik se vrača v rodni kraj; spomini se razrastejo v svojevrsten klic k odporu. Vsa leta pred drugo svetovno vojno je Gruden redno objavljal po revijah. Šele leta 1939 je izšla njegova tretja zbirka Dvanajsta ura, ki razodeva pesnikovo doživljanje takratnega slovenskega trenutka in njegovo iskreno željo, da bi zavladalo bratstvo med narodi. Po vojni je Igo Grude izdal dve knjigi svojih pesmi: V pregnanstvo (1945) in Pesnikovo srce (1946). Prvo bi lahko imenovali “pesniški dnevnik Grudnove zunanje in notranje biografije iz okupacijskih let” (B. Paternu). Druga, ki naj bi izšla že leta 1941, pa pomeni nadaljevanje in dopolnjevanje njegove dotedanje narodnostno, socialno in humanistično zavzete lirike. Gruden je pripravljal izbor svojih pesmi, ki ga je dokončal Fran Albreht in je izšel v knjigi Pesmi (1949). Iz zbirke, ki obsega okoli 200 pesmi, je čutiti, da so bile izločene pesmi, v katerih je bilo kaj nabožne motivike. Izbor je doživel več ponatisov.
Pomemben delež v pesniškem ustvarjanju Iga Grudna ima mladinska poezija, ki se uvršča med najboljše od Levstika In Stritarja do Ketteja in Župančiča. Že kot petnajstletni gimnazijec je objavil svoje prve mladinske pesmi v otroškem listu Zvonček. Pesmi za otroke je vedno rad pisal. Kmalu po prvi svetovni vojni je te svoje pesmice zbral in jih podaril otrokom v zbirki Miška osedlana (1922). S svojo etnografsko podobo ta zbirka korenini vsa v kraških tleh, ki so bila Grudnu domača. Svoje mlade prijatelje šaljivo vabi na zanimive sprehode po kraških vaseh v okolici njegove rodne Nabrežine. Po drugi svetovni vojni je napisal nekaj takih pesmi, v katerih je opozoril na veliko krivico, da njegova ožja domovina ni bila priključena Sloveniji. Nekaj pesmi sta mu navdihnila sinova Primož in Aleš, zlasti prvi, ki je bil ob pesnikovi smrti star dve leti. Pesem Sinku, v kateri mu pripoveduje o svoji mladosti, o svojem šolanju v Gorici in o petindvajsetih letih fašističnega nasilja, se končuje z naročilom: »Naj kdor koli kdaj te vpraša, / kdo živi na zemlji tej, / vedi: zemlja ta je naša, / tvoji dedi spijo v njej, / zanjo bori se naprej!« Izbral je najboljše pesmi in jih pripravil za knjigo Na Krasu (1949), toda njenega izida ni dočakal. Knjiga je doživela več izdaj. Izbor Grudnovih otroških pesmi je izšel v knjigi Jožek ima hiško (1966). Igo Gruden je prejel leta 1947 Prešernovo nagrado za svoje življenjsko delo. Njegove ustvarjalne načrte je prekrižala nenadna smrt poldrugo leto pozneje. Leta 1949 so mu na rojstni hiši odkrili spominsko ploščo kot ‘pesniku slovenske brežine’. Leta 1967 pa so po njem poimenovali šolo in prosvetno društvo v Nabrežini.
Stopil sem v sobo. Od bolezni do konca izžeta je počivala v belini postelje. Tiho sem pristopil, da bi ji s svetim oljem zarisal na čelo znamenje odrešenih. Ob dotiku se je zdrznila, odprla oči in bilo mi je podarjeno nekaj najlepšega, kar sem do sedaj videl v življenju: pogled, tako poln svetlobe, radosti, miru – bil je pogled Večnosti. Z njo sem delil čutenja spoznanja, da odhaja – ne v brezno brezsmisla in praznine, marveč v polnost življenja. Besede so molčale, celo misel je jecljala prevzeta pred Veličino, ki je odpirala vrata – bila je Mir, Ljubezen, Svetloba življenja …V tihoti ugašajočega dne velike sobote sem smel zreti v oči, v katerih je že vstalo Življenje, ki je vedno znova oznanjano, še posebej ob veliki noči, ki je prav zato praznik vseh praznikov. Ali je v našem zemeljskem bivanju – ob vseh, ki so nam tako neizmerno dragoceni, lahko še kaj bolj pomembno in pomenljivo kot oznanilo, da naše ljubezni niso ogrožene, da so naše ljubeče vezi neminljive? Prav zato zveni tja k Bogu vedno znova, ko se oglasi velikonočna aleluja, radostna hvaležnost srca.
V tretji evharistični molitvi pri spominu rajnih prosimo nebeškega Očeta: »S krstom si ga (jih) pridružil svojemu Sinu in njegovi smrti, naj z njim tudi vstane v večno življenje, ko bo iz zemlje obudil telesa umrlih in bo naše borno telo naredil podobno svojemu poveličanemu telesu.« Izraz ‘meso’ pomeni isto kot telo, ki je umrljivo in označuje človeka v njegovem stanju slabotnosti. Ko molimo angelovo češčenje, pravimo: “In Beseda je meso postala” in s tem hočemo povedati, da si je Božji Sin po materi Mariji privzel človeško telo in postal nam enak v vsem, razen v grehu. V tem umrljivem telesu je trpel in umrl na križu. Od mrtvih pa je vstal v poveličanem telesu, ki ni bilo več podvrženo fizičnim zakonitostim, vendar je bilo pravo telo, saj je učencem dejal: »Potipljite me in poglejte, kajti duh nima mesta in kosti, kakor vidite, da jih imam jaz« (Lk 24,39). ‘Vstajenje mesa’ pomeni, da bodo ob koncu časov tudi naša umrljiva telesa znova prejela življenje.
Senca
