Avtor: marko

»Končno vam dajem v roke že dolgo obljubljeno knjigo o Jezusovem otroštvu.«

»Končno morem bralkam in bralcem dati v roke že dolgo obljubljeno knjigo o Jezusove otroštvu. Ni tretji zvezek, ampak nekakšna vhodna veža k obema knjigama o liku Jezusa iz Nazareta, ki sta že izšli (obe tudi v slovenskem prevodu),« piše papež Benedikt XVI. v kratkem predgovoru svoje knjige o Jezusovem otroštvu. »Tu sem zdaj v pogovoru s preteklimi in sedanjimi razlagalci poskušal razložiti to, kar Matej in Luka na začetku svojih evangelijev poročata o Jezusovem otroštvu … Prizadeval sem si vzpostaviti dialog z besedili. Pri tem sem se zavedal, da ta pogovor v prepletanju sedanjosti, preteklosti in prihodnosti ne more biti nikoli dokončan in da vsaka razlaga zaostaja za veličino svetopisemskega besedila. Upam, da knjižica kljub svojim mejam lahko pomaga mnogim ljudem na njihovi poti k Jezusu in z Jezusom.« Knjiga, papežev dar za božične praznike, je že izšla v slovenskem prevodu pri založbi Družina. Obsega štiri poglavja: »Od kot si ti?«, Oznanilo rojstva Janeza Krstnika in Jezusovega rojstva, Jezusovo rojstvo v Betlehemu ter Modri z Vzhoda in beg v Egipt. Malo se bomo ustavili ob tem zadnjem poglavju.

»Komaj katera svetopisemska pripoved je zbudila toliko domišljije, a tudi raziskovanja in premišljevanja kakor pripoved o ‘modrih’ iz ‘dežele sončnega vzhoda’, ki jo evangelist Matej navezuje neposredno na poročilo o Jezusovem rojstvu: »Ko je bil Jezus rojen v Betlehemu v Judeji v dneh kraja Heroda, so prišli modri (zvezdoslovci) z Vzhoda v Jeruzalem in spraševali: “Kje je novorojeni kralj Judov? Videli smo namreč, da je vzšla njegova zvezda in smo se mu prišli poklonit”« (Mt 2,1 sl.). Kot prvo najdemo tukaj določitev zgodovinskega okvira s sklicevanjem na kralja Heroda in na rojstni kraj Betlehem.« Ko razmišlja o modrih, papež piše o zgodovinskem in zemljepisnem okviru pripovedi, sprašuje se, kdo so bili ti modri, kakšna je bila zvezda, ki jih je vodila, po njihovem postanku v Jeruzalemu jih vodi v Betlehem. V vsem je treba iskati globlji pomen.

Pojem ‘modreci’ ima več pomenov: tako so imenovali pripadnike perzijske duhovniške kaste; modreci (magoi) pa so bili tudi čarodeji. V Matejevi pripovedi o modrih je modrost tista moč, ki privede ljudi na pot, ki vodi h Kristusu. »Možje, o katerih govori Matej, niso bili samo zvezdogledi … predstavljajo naravnanost verstev na Kristusa«. Osebe, ki stopajo pred nas v tem božičnem času, so povezane s Svetim pismom. »Cerkveno izročilo je božično zgodbo kar samoumevno bralo skupaj z Izaijem (1,3) in tako sta v jaslice prišla vol in osel. Podobno je tudi zgodbo o modrih brala skupaj s psalmom 72 in prerokom Izaijem. Tako so modri z Vzhoda postali kralji, z njimi pa so zavile v jaslice kamele in dromedarji … Ljudstvo jih je predstavljalo kot kralje treh tedaj znanih celin: Afrike, Azije, Evrope. Črni kralj trdno spada zraven: v Jezusovem kraljestvu ni razlike med rasami in porekli, človeštvo je v njem in po njem zedinjeno, ne da bi izgubilo bogastvo različnosti. Pozneje so trem kraljem pripisovali tudi življenjske dobe ljudi: mladost, zrelost in starost. Tudi to je smiselna ideja, ki kaže, da različni liki človeškega življenja v občestvu z Jezusom vedno najdejo svoj pomen in svojo notranjo edinost. Ostane odločilna misel: modri z Vzhoda so začetek. Zastopajo odprtost človeštva za Kristusa. Začenjajo procesijo, ki se vije skozi vso zgodovino. Zastopajo notranje pričakovanje človeškega duha, zastopajo naravnanost verstev in človeškega razuma na Kristusa.«

Zvezda, ki je modre poklicala na pot, je po postanku v Jeruzalemu spet zasijala in modri so se je razveselili. »To je veselje človeka,« piše papež, »kateremu božja luč zasije v srce in ki sme videti, da se njegovo upanje uresničuje. To je veselje človeka, ki je našel in bil najden.« Zdaj so modri na cilju. »Stopili so v hišo in zagledali dete z Marijo, njegovo materjo. Padli so preden in ga počastili« (Mt 2,11). V tem stavku zbuja pozornost, da manjka sveti Jožef, s čigar zornega kota je Matej pisal svojo pripoved o otroštvu … Matej ima prav, saj se s tem spominja na deviško rojstvo in označuje Jezusa za božjega Sina …

Modri se pred kraljevim otrokom priklonijo do tal, to se pravi, da se pred njim vržejo na tla. Takšna počastitev se izvrši pred Bogom-Kraljem. Na tej osnovi je mogoče razumeti tudi darove, ki jih modri prinašajo. Niso uporabna darila, ki bi bila za sveto Družino v tem trenutku koristna. Darovi izražajo isto kakor poklonitev do tal. Darovi izpovedujejo kraljevsko visokost tistega, kateremu so poklonjeni … Cerkveno izročilo je v več različicah razumelo, da so v teh darovih upodobljeni trije vidiki Kristusove skrivnosti: zlato kaže na Jezusovo kraljevanje, kadilo na božje sinovstvo, mira na skrivnost njegovega trpljenja.« S svojim rojstvom, s svojim oznanjevanjem, predvsem pa s svojim trpljenjem, smrtjo in vstajenjem, nas uči zvestobe, ki vodi v večno življenje.«

(pričevanje 01_2013)

* 15. oktober 1919, Dornberk, † 13. marec 2013, Corumbà, Brazilija

»Navezal sem se na uboge, oni pa name. Iz ljubezni do Marije Pomočnice sem se zaobljubil, da bom kaj storil zanje.«

»Hočeš vedeti, kdo sem? Ime mi je Ernest, po rodovini pa sem Saksida. Rodil sem se 15. oktobra 1929 v Dornberku očetu Jožefu in materi Jožefi, rojeni Vodopivec,« zvemo na začetku knjige. Oče je bil organist, najprej v Zaloščah, nato pa v Dornberku. Bil je zaveden Slovenec. Ko je Ernest kot enajstletni deček odhajal v Turin v šolo k salezijancem, mu je oče naročil: »Pojdi, moj sin, toda vedno pomni, da si Slovenec in to tudi povej!« Mati, sveta žena, pa mu je, ko ga je spremljala v Alojzijevišče v Gorico, kupila podobico sv. Terezije Deteta Jezusa, zavetnice katoliških misijonov. Podobica je bila prepognjena in v sredini je bila natisnjena devetdnevnica. Rekla mu je: »Moli to!« »Tisto devetdnevnico sem molil vsak dan veliko let. Podobico sem imel vedno pri sebi kot največjo dragocenost … Svojega misijonskega poklica ne morem razlagati drugače, kot da je sad tiste molitve, kajti zame ne obstajajo slučaji.« Za božjim klicem je šel najprej v Gorico, od koder so ga po enem letu poslali domov. Kmalu pa se mu je odprla pot k salezijancem v Bagnolu pri Turinu, kjer se je pripravljal na svoj misijonski poklic. Po končanem četrtem razredu gimnazije je v družbi nekaterih sošolcev odpotoval v Brazilijo, v pokrajino Mato Grosso ob meji z Bolivijo. V mestu Corumba, kjer salezijanci delujejo že od leta 1899, je končal šolanje in bogoslovne študije ter bil 7. aprila 1945 v Sao Paolu posvečen v duhovnika. Po novi maši je trinajst let deloval v salezijanskem zavodu v mestu Corumba in hodil maševat v barakarsko naselje, kjer se je srečal z revščino ljudi, ki se niso zavedali svojega človeškega dostojanstva.

Ti ljudje so bili povečini katoličani, vendar samo krščeni, ne pa v veri poučeni. Začel jim je oznanjati evangelij tako, da so ga mogli razumeti. »Vsak večer smo od osmih do desetih krožili od barake do barake in molili rožni venec, vmes pa smo kaj zapeli. S seboj smo imeli tudi večji kip Marije Pomočnice, ki smo ga puščali v baraki, ki je imela vsaj mizo … Ko sem hodil med revne, sem resnično spoznal, kdo so ti ljudje. Navezal sem se nanje, oni pa name. Iz ljubezni do Marije Pomočnice sem se zaobljubil, da bom kaj storil zanje.«

Videl je, da so najbolj potrebni šole in vzgoje, zato je prve otroke 3. aprila 1961 zbral v šoli – leseni baraki. 5. novembra 1961 je bil blagoslovljen temeljni kamen prve stavbe za obrtno šolo, ki je bila prva ustanova Don Boskovega mesta. Oče Ernest je iskal pomoč pri bogatih someščanih, a je naletel na gluha ušesa. Odšel je po svetu ‘beračit’ za uresničitev svoje ustanove. Največ dobrotnikov je našel v Španiji, Italiji, Nemčiji, Franciji in tudi v Sloveniji. Stalno pomoč je prejemal od ‘botrov’, ki so se zavezali, da bodo ‘posvojili’ otroke in jim omogočili, da se izšolajo. »Šolanje je bistveni pogoj, da se bo otrok razvil v človeka, ki se zaveda svojega dostojanstva.« S pomočjo dobrotnikov in graditeljev je začelo rasti pravo Don Boskovo mesto (oče Ernest ga je rad imenoval tudi Slovensko mesto): sodoben splet stavb: šola za 2000 mladih, razne poklicne šole, igrišča, gledališče, kinodvorana, obednica (za 1800 lačnih ust), telovadnica, ambulante, cerkev sv. Janeza Boska.

Še lepša je velikanska družina otrok, mladine, odraslih, vzgojiteljev, zdravstvenega osebja. »Ustanovili smo posebno ‘mesto otrok’, v katerem pri vodstvu in upravi odločajo tudi otroci sami, zlasti nekoliko starejši. Tako se naučijo odgovornosti in so pri svojem delu bolj vestni in zavzeti. Mladi iz svojih vrst izvolijo ‘župana’ in neke vrste ‘občinski svet’, ki me nadomešča, ko potujem po svetu in iščem pomoči zanje.« V Don Boskovem mestu je doslej prejelo izobrazbo in vzgojo za življenje nad 20.000 mladih, ki bi sicer postali plen ulice. Pod strehami tega mesta se dnevno zbira okoli 3000 mladih ljudi, ki se pripravljajo na odgovorno življenje. Eden najlepših prizorov, ki se je ponavljal vsak dan, je bil: ko se je oče Ernest pojavil na dvorišču, so z vseh strani otroci tekli k njemu, se ga hoteli dotakniti in mu tako izraziti svojo hvaležnost. To je bilo tudi zanj naj lepše plačilo na tem svetu. Zdaj uživa tudi zasluženo nebeško plačilo.

Silvester Čuk