Avtor: Marko

Če bi vam kdo rekel, da je vaše življenje brez smisla, kaj bi naredili?
Ste eden tistih, ki bi takoj začeli z argumenti dokazovati nasprotno: “Veš, to pa ni res, sem zdrav, imam družino, službo, ki mi še prinaša kruh na mizo …
Za vaše notranje zdravje duha in duše je pomembno, da imate zagotovljene osnove svoje eksistence. Biti ljubljen, deležen ljubezni, topline. Da vas ne moti biti taki, kot ste, ker ste vseeno ljubljeni. Da imate ob sebi človeka, družino, skupino. Da se brez strahu in bolečega stiskanja pri srcu z veseljem vračate domov. Da vam vaš partner, družina, skupina prisluhne, vas razume in vam pomaga v stiskah in težavah. Da vas ni strah pokazati svojo nemoč, ker veste, da je ne bodo izrabili. Noben zapor ni tako velik in hkrati tako zelo majhen, kot je zapor človeka, ki vsega tega ne dobi.
Vsak bo rekel: ljubi in boš ljubljen, ampak kaj pa če smo se svobodno odločili narobe in smo se sedaj prebudili v grd realen svet, kjer so se sanje razbile. Ali je tako življenje kaj vredno, smiselno? Požri svojo napačno odločitev in trpi, da ne bodo trpeli drugi, otroci, sorodniki, …
Vsak izmed nas lahko nekaj časa potrpi in se trudi dajati, čeprav ne dobi nič nazaj. Ampak prej ali slej se začne navidezni svet popolnosti in sreče sesipati, in mislim, da se takrat zgodi ravno nasprotno, da trpijo vsi. Zapusti nas telesno zdravje, ne gre nam dobro v službi ali v gospodinjstvu, vse, česar se lotimo, ima neki grenak priokus prisile: delaj to; da bo na videz tako, kot da je vse super dobro!
Ali sem egoist, če si želim osnovne stvari zase? Ali moram res do konca življenja nositi križ? Pa se vprašam: če je to res, zakaj imajo potem nune kljuko tudi na notranji strani vrat, zakaj lahko duhovnik izstopi iz celibata, zakaj lahko zamenjam službo? Družino pa ne smem zapustiti? Kot da bom naredila smrtni greh, če se bom končno postavila zase in za svoje otroke, in bomo odšli od partnerja, ki vam ni sposoben dajati tiste osnovne ljubezni, ki ni sposoben ljubiti drugega kot le sebe, mi pa smo le nujen dodatek v njegovem življenju, ker je ‘normalno’, da imaš službo, hišo, družino … Ki sliši le sebe, za nas pa je gluh? Zanj ne obstajamo! Gluh je za naše prošnje po njegovi ljubezni do nas, vsak dan znova imamo le občutek, da pri njem nismo vredni nič. Da imajo vsi probleme, mi pa jih sploh nimamo, ker samo malo kompliciramo. Ko ne spada k nam, ampak ima družino pri svojih starših.
Do kod naj izgorevam, do kod naj trpijo otroci, do kod s svojimi dejanji vplivam na življenje svojih sosedov, ki so nehote vključeni v mojo stisko? Do kod, se vprašam, za nebesa, ki me mogoče zaradi zmot sploh ne čakajo, potem ko mi bo Bog ob smrti rekel: no, pojdi še malo v vice razmislit, kaj si delala narobe? Do kje sega svobodna volja, kdaj se lahko postavim zase in za otroke? Ali morajo trpeti tudi oni? Ali res samo kompliciram in iz muhe delam slona, ali pa je to res stiska, bolečina in obup jokajočega? Ali moram tudi jaz reči tako, kot je rekel Jezus: “Oče, ne moja, ampak tvoja volja naj se zgodi”?
Poldka

V pismu si navedla kar nekaj lepih načel in pogojev, pod katerimi naj bi bil posameznik ali družina srečna. Ta načela nam velikokrat pomagajo, da se zavemo, kaj je bistveno in kaj nas lahko osreči v tem življenju. Res je, človek se čuti srečnega, če je ljubljen, zaželen, sprejet v svojem krogu, predvsem v družini. To velja najprej za zakonca in za otroke. Mora pa znati tudi ljubezen vračati. Živimo v svetu, ki ni popoln, imamo nagnjenja, ki rušijo našo srečo in srečo drugih. Predvsem je to sebičnost; videti samo sebe in svoje koristi. Nekaj sebičnosti je v nas vseh in se moramo proti njej boriti. Lahko pa sebičnost postane tako močna, da uniči družinsko srečo, kot si sama izkusila. Življenje si si predstavljala preveč ‘rožnato’, kot temu pravimo. Tako, kot si ga je zamislil Bog, a ga je človek z grehom (izvirnim in osebnimi) pokvaril. Bolj ko se človek trudi, da bi sam sebe ‘popravil’, bolj bo srečen že na tem svetu. Žal pa se mnogi ljudje nič ne trudijo,da bi bili boljši, ravno nasprotno, uživajo v svoji želji gospodovati drugim. Tega ne počne samo tvoj mož, poglej vse vojne in vse nasilje, ki vlada svetu. Televizija nam omogoča, da to vidimo vsak dan, pa nas bolj malo pretrese. To bi se lahko dogajalo tudi pri nas, ali pa da bi mi živeli v tistih krajih. Kako bi se takrat vprašali o smislu takega življenja. Verjetno bi se tudi mi borili za osebni obstoj, obstoj naših dragih, za preživetje.
Tebi je propadel zakon, vsaj čustveno. Moža nisi izbirala po pravih vrednotah. Se sedaj lahko ločiš od partnerja? Če bi bilo življenje z njim res neznosno, bi bilo tudi to možno. Cerkev v takih primeri prizna ločitev ‘od mize in postelje’, seveda pa ne dopušča ponovne poroke ali izvenzakonske zveze z drugim. Zakon kot zakrament je neločljiv. Judje so poznali ločitev, Jezus pa je rekel: »V začetku ni bilo tako … Jaz pa vam pravim: “Kdor odslovi svojo ženo in se poroči z drugo, prešuštvuje”.« Tista pripomba o kljuki na notranji strani vrat samostana ni primerljiva, ker redovnica, ki se je zaobljubila Bogu, lahko dobi od papeža odvezo od zaobljube, izstopi iz reda in postane navaden vernik. Prav tako duhovnik, če izstopi in se hoče poročiti cerkveno, mora dobiti spregled celibata od papeža.
Ti si očitaš, “da si se odločila narobe”. Ne odločaj se zopet narobe, da bi zamenjala tega partnerja z drugim. Če to ni tvoj namen, imaš vse možnosti, da skrbiš še bolje za svoje otroke. Oni ne bodo prizadeti, če jim boš ti dala več ljubezni. V svojih željah se moramo omejiti, da nam ne prinesejo novega zla.
Bog te ne bo sodil zaradi odločitve, ki si jo naredila pri izbiri moža, ampak po tem, kako si ljubila svojo družino. Če otroci nimajo ljubezni očeta, jim mora mati dati ljubezen za oba. Lepo si zapisala kaj človek potrebuje: »Biti ljubljen, deležen ljubezni, topline. Da vas ne moti biti taki kot ste, ker ste vseeno ljubljeni.« Otroke poučuj v veri, ki jih bo vodila po pravi poti, ti pa jim moraš dati zgled dobre matere. Ne pričakujmo, da bomo imeli nebesa na zemlji. Nebesa si moramo zaslužiti z vsakdanjim življenjem, tudi s trpljenjem. Ne da bi ga iskali, ampak da ga sprejmemo.

Bole F., Pismo meseca, v: Ognjišče (2013) 1, str. 6.

Spoštovani oče urednik!
Pišem vam na ta naslov, ker želim posredovati svoje razmišljanje v Pisma bralcev, pa te rubrike ne najdem.
Vstopili smo v sveto leto Božjega usmiljenja, ki ga je oznanil priljubljeni papež Frančišek.
Zelo sem si zapomnila njegove besede: “Usmiljenje je pred vsako sodbo!” in z razumevanjem do človeškega rodu je odprl svetoletna vrata za vse, ki iščejo Božjega usmiljenja.
Moram povedati, da grem zelo nerada v cerkev. Zakaj? Ne toliko zaradi spolnih in finančnih škandalov, ki so povsod po svetu, ampak zaradi nečesa drugega. Moti me namreč, da duhovniki preveč obsojajo in kritizirajo ljudi; ni prav to, ni prav ono … Ali ne bi raje pohvalili tisto kar je prav! Pa saj ni Kristus prišel na svet, da bi svet obsodil, ampak da bi se po njem rešil.
Veliko ljudi je prav zaradi papeža Frančiška spet malo pokukalo v cerkev, ker govori o ljubečem Očetu, odpuščanju, božji nežnosti in milosti. In kaj se dogaja?
Tudi jaz sem zdaj, ko se je to sveto leto začelo, prišla v cerkev, da bi slišala kaj lepega, spodbudnega. Vem, zelo dobro vem, kako boli trdosrčnost in brezbrižnost ljudi, takrat ko si v stiski in tega gotovo ne odobravam. Vendar … kaj smo slišali pri pridigi? Naj nehamo pasti sami sebe in da bomo sojeni po tem, koliko smo ljubili. Kot mrzel tuš na moje srce, ki sicer ne pasem samo sama sebe in verjetno tudi drugi ne. Pa tudi če bi bilo tako, se ljudi naj ne bi karalo, ampak spodbujalo k dobremu. Predvsem pa je duhovnik čisto pozabil povedati kaj o ljubečem Očetu, ki nas grešnike čaka z odprtimi rokami. Saj je tukaj vendar bistvo. Če se bodo ljudje tega zavedli, bodo tudi sami bolj usmiljeni do drugih.
Cerkev je bila napol prazna. Nič čudnega. Ko pa je prišel Pedro Opeka, je pokala po šivih.
Verjamem, da se cerkvene strukture ne spreminjajo tako hitro. A če se ne bo duhovščina malo zamislila nad besedami, ki jih slišimo od svetega očeta, bodo cerkve, še naprej napol prazne.
Jaz bi zelo rada prišla, toda da bi poslušala drugačne besede. To moderno farizejščino poslušam že od mladih let. Pri verouku so nam kot otrokom govorili, da je eden izmed darov Svetega Duha strah božji. Prav v Sveto pismo, sem šla iskat, če je to res. Zdaj vem, da ni (1 Pismo Korinčanom 12,4). Po birmi sem nehala hoditi v Cerkev, ker se mi je že kot otroku zdelo, da so kateheti malo preveč ‘hudi’ na nas. Kasneje, kot študentka, sem spet prišla in vztrajala, čeprav se mi je včasih zdelo, da sem prišla iz enega sodobnega življenja v srednji vek.
Ne mislim, da bi ljudje lahko delali, kar se jim zahoče. Saj je vsakemu žal, če kaj pogreši. To nam že vest očita. A jaz mislim, da bi se marsikdo rad poboljšal, če bi duhovniki ravnali tako, kakor Jezus z Zahejem, ki je splezal na smokvo, da bi ga videl, pa mu je dejal, da želi obedovati pri njem. Ni ga nadrl, zakaj pri davkih goljufa ljudi. Če naj se hudo z dobrim vrača, bi morali malo bolj psihološko postopati tudi dušni pastirji. Ljudje niso ovčice, katerim lahko rečeš, kar hočeš, Vsi vedno bolj razmišljamo s svojo glavo.
Bog blagoslovi papeža Frančiška! Upam, da mu bo uspelo prenoviti cerkev. On ne kritizira ljudi, ampak okostenelo Cerkev.
Oprostite mojemu pisanju, če je preveč direktno, vendar sem ga napisala v želji, da bi bila Cerkev res Mati z velikim srcem. Z veseljem bomo prišli. Pa ne samo verniki, tudi še kdo drug.
Marjeta

Smo eden od prvih časopisov, ki je začel objavljati pisma bralcev in sicer že pred petdesetimi leti. Ker pa je naša naloga kot verskega časopisa, da vzgajamo in to na temelju Božje besede ali Svetega pisma, je urednik pismom, ki smo jih objavljali, dodajal tudi odgovore na vprašanja, ki so mu jih v pismih postavljali bralci. Posebno v začetku, ko je verskega tiska bilo malo, so se prav pisma uredniku zelo priljubila in v več raziskavah so jih bralci postavljali na prvo mesto po priljubljenosti. Izdali smo celo dve knjigi izborov teh pisem in odgovorov (Pisma uredniku in Pisma mladih uredniku). V Ognjišču imamo rubriko Pisma meseca in Pisma, na katera odgovarjajo tudi drugi ne samo urednik, med njimi škof, teološki profesorji in drugi strokovnjaki.
Tvoje mnenje, ki ga v pismu izražaš, je zelo zanimivo in upoštevanja vredno.. Če bi upoštevali že to, kako je takšno gledanje na vero in na Cerkev vplivalo nate, bi se morali zamisliti. Slovenski star pregovor pravi: »Po duhovnikih vera gor, po duhovnikih vera dol«. Tega se zavedamo. Papež zato tako pogosto opozarja nas duhovnike in tudi škofe in druge cerkvene osebe, da so do sebe strogi, do vernikov pa blagi. Zato je tudi razglasil jubilejno leto usmiljenja, da bi se tega še bolj zavedli. Hvala Bogu, da nam je poslal takega papeža. Potrebovali smo ga.

Z druge strani pa se moramo tudi zavedati, da smo duhovniki po značajih zelo različni, imamo različne sposobnosti in tudi različno mero kreposti potrpežljivosti. Morali bi biti svetniki, pa nismo. Duhovniški poklic ni ravno lahek. Ne samo to, da se nekateri celo težko preživljajo. Po večini nimajo niti gospodinje, ki bi jim kuhala, prala, pospravljala … To morajo delati sami. Imeti toliko ur verouka in moda še potovati vmes, če upravljajo več župnij. Ni čudno da vedno bolj primanjkuje duhovniških poklicev. Biti duhovnik je velika milost, ker samo on lahko prikliče na oltar telo Kristusovo, samo on lahko da odvezo od grehov, deli druge zakramente, da sveto maziljenje … Ti si se nekoliko oddaljila od Cerkve. Kdo te lahko spravi s Kristusom? Res je, lahko se kesaš in usmiljeni nebeški Oče ti bo odpustil. Toda gotovost v njegovo odpuščanje ti lahko da samo duhovnik. In če tega nimaš je lahko tvoje življenje zgrešeno. Jezus pravi: »Kajti kaj koristi človeku, če si ves svet pridobi, svoje življenje pa zapravi?« (Mt 16,26).
Tudi to lahko vzameš kot ‘grožnjo’, pa je samo opozorilo, ki ga je dal Jezus sam. Lahko iz evangelija vzamemo samo prijetne stvari, vendar to ni vsa resnica. Res je, Jezus je dober in rad odpušča, vendar morajo biti za to pogoji (kesanje, volja po poboljšanju). Tudi papež postavlja te pogoje, čeprav bolj poudarja ‘usmiljenje’. Sicer bi bilo tako kot če bi starši otrokom samo odpuščali, ne bi pa zahtevali, da postanejo boljši.
oče urednik Franc Bole

Bole F., Pismo meseca, v: Ognjišče (2016) 2, str. 6.