Avtor: marko

Andrej Majcen

Napisal marko na 28. septembra 2023. Objavljeno v Naši svetniški kandidati.

Kdo?
Andrej Majcen

Kdaj?
Rojen je bil 30. septembra 1904 v Mariboru, kjer je bil njegov oče Andrej uradnik na sodišču. Mati Marija je izvirala iz sloveče Koroščeve družine, iz katere je bil tudi duhovnik-politik Anton Korošec. 9. oktobra je v cerkvi Matere usmiljenja prejel krst.

Izobrazba
Osnovno in srednjo šolo je obiskoval v Krškem, kamor je bil oče službeno prestavljen, potem pa se je odločil za učiteljišče v Mariboru. Svojo prvo službo je dobil na salezijanski šoli na Radni. Po enem letu je zaprosil za sprejem med don Boskove sinove.

Delovne izkušnje
Leta 1925 je naredil prve zaobljube in postal salezijanec. Nato je deset let živel na Rakovniku v Ljubljani, kjer je študiral bogoslovje. Obenem je bil tudi vzgojitelj in strokovni učitelj rokodelcev (krojačev, čevljarjev, mizarjev). Tako se je naučil marsičesa, kar mu je prišlo prav, ko je postal misijonar. Leta 1933 je bil posvečen v duhovnika. Dve leti je še deloval na Rakovniku, potem pa je odšel v misijone.Majcnova nova maša (1933). – Salezijanska šola na Radni. – Rakovnik v Majcnovem času

Poslanstvo
Leta 1935 je odpotoval na Kitajsko, kjer sta z Jožefom Kerecem vodila novoustanovljeni misijon do leta 1951, ko so komunisti izgnali misijonarje iz Kitajske. Potem je leto dni deloval v Makau, od koder je odšel v Vietnam, kjer je oral ledino salezijanskega misijona in dve leti vodil sirotišnico. Leta 1954 je bil tudi od tu izgnan. Nato je dve leti deloval kot ravnatelj velikega zavoda v Hongkongu. Sledilo je dvajset zlatih let njegove misijonske dejavnosti v Južnem Vietnamu (1956–1976). Potem se je kot izgnanec za tri leta ustavil na Tajvanu pri požrtvovalnem misijonskem zdravniku dr. Janezu Janežu. Spomladi 1979 se je vrnil v domovino. Najprej je bil dve leti v Želimljem, kjer je bil spovednik in misijonski animator. Nato se je preselil na Rakovnik, kjer je opravljal enako poslanstvo.

Posebni in manj znani dosežki
V svojih štiriinštiridesetih misijonskih letih je bil graditelj zavodov, strokovnih in tehničnih šol, voditelj delavnic, organizator dejavnosti … Po zgledu apostola Pavla, velikega misijonarja, ki je hotel biti »vsem vse«, se je tudi on trudil biti Kitajec med Kitajci, Vietnamec med Vietnamci. Ko je leta 1976 moral oditi iz Vietnama, je bilo tam kar 141 salezijancev. Vsi razen enega so bili mlajši od trideset let.Majcen s skupino novincev. Prevod igre v kitajščino. – Majcnov grob.

Odhod v večnost
Po zlati maši leta 1983 se je načrtno posvečal duhovnemu zorenju, kar priča petnajst popisanih zvezkov z duhovno vsebino. Ljudje, ki so ga srečevali, izjavljajo, da so ob njem doživljali Božjo bližino. K svojemu Gospodarju je odšel 30. septembra 1999, na svoj 95. rojstni dan.

več:
S. Čuk, Andrej Majcen, Pričevanje, v: Ognjišče 12 (2005), 32-33.
S. Čuk, Misijonar Andrej Majcen, Pričevanje, v: Ognjišče 9 (2009), 32-33.
S. Čuk, Andrej Majcen (1904-1999), Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (2014), 32-33.
na spletni strani

B. Rustja, Svetniški kandidati, v: Ognjišče (2023) 9, str. 99.
izbor fotografij: M. Erjavec

Urednikova beležnica oktober 2023

Napisal marko na 28. septembra 2023. Objavljeno v Beležnica.

Oktober začenjamo z godom priljubljene svetnice sv. Terezije Deteta Jezusa ali male Terezike. Letos praznujemo 150 let od njenega rojstva in to obeležujemo tudi v oktobrski prilogi in se sprašujemo: Kaj nam mala Terezika govori danes? Njena Povest duše je brezčasna, preprosta, a globoka, njena iskrena pobožnost pa nam je lahko zgled.

Prvega oktobra praznujemo tudi rožnovensko nedeljo, s katero začenjamo mesec, posvečen tej molitvi. Oktobrsko rožnovenski je tudi namig za družinski izlet. Tokrat je izobraževalne vsebine zamenjala molitev.
Prav tako vam v mesecu rožnega venca ponujamo štiri knjige V Marijini šoli po polovični ceni.

V jesenskem oktobru se začne tudi akademsko leto. Tokratna gostja meseca je naša že skoraj 20-letna sodelavka, ustvarjalka rubrike Narava in zdravje, prof. dr Mihaela Jurdana. Ob začetku akademskega leta in njenem napredovanju v naziv redne profesorice in znanstvene svetnice smo jo povprašali o njenem pedagoškem in raziskovalnem delu, pa tudi o skrbi za zdravje in zanimanju študentov za vede o zdravju.

Pred otvoritvijo in blagoslovom nove skavtske hiše smo bili na obisku pri skavtih, na njihovem novem domovanju v Štepanjskem naselju v Ljubljani. V sredini oktobra bodo uresničene dolgoletne skavtske sanje, da bi imeli svoje prostore in so nam že sedaj, v času, ko se vseljujejo, z veseljem odprli svoja vrata.

V rubriki o dilemah bioetike prehajamo na občutljivo tematiko genetike. V času, ko je vse uperjeno samo v napredek, se pogosto dogaja, da pozabimo ali ne pomislimo ne na posledice ne na postopke, po katerih posegamo za ta napredek. Cilj pogosto posvečuje sredstva. Prav tako metode. Tudi za ceno tlačenja človekovega dostojanstva.

Ob koncu decembra bo v Ljubljani potekalo evropsko srečanje mladih. To je lansko leto oznanil prior taizéjske skupnosti, br. Alois. Srečanje se bo začelo čez manj kot 100 dni, so pa že v teku priprave nanj. Ob tej priložnosti smo se pogovarjali s Tilnom Čebuljem s Katoliške mladine, ki koordinira srečanje pri nas, in bratom Jeanom Patrickom, ki je v Slovenijo prispel v sredini septembra in bo s skupino sobratov pomagal pri pripravi srečanja.

Vstopili smo v novo pastoralno, katehetsko in tudi šolsko leto. To pomeni, da so se začeli različni procesi in dogodki, na katerih lahko pridobivamo znanje. Kakšno pa je naše znanje na področju vere? Tokratna tema meseca razmišlja in vzpodbuja, da se vsi, ne glede na starost, aktivno ukvarjajmo s poglabljanjem vere. Ker je to nekaj, kar je za vsakega kristjana nujno.

Izšla je prenovljena izdaja knjige Phila Bosmansa Z najboljšimi željami. V njej so zbrane lepe misli za naše drage: besede, s katerimi lahko voščimo za rojstni dan, za poroko, ob rojstvu otroka, pa tudi besede, ki tolažijo in vzpodbujajo v težkih urah življenja. Več o knjigah, ki jih pripravljamo za Miklavževo in božično obdarovanje, pa v prihodnji številki Ognjišča.

B. Rustja. (Iz urednikove beležnice), v: Ognjišče 10 (2023), 4.

Ljubi bratec Andrej!

Napisal marko na 28. septembra 2023. Objavljeno v S svetniškim kandidatom na TI.

Ne zameri, da te naslovim tako prešerno, tako kot je Prešeren naslovil svojega nesrečnega in prezgodaj preminulega prijatelja Andreja Smoleta. Nikar ne misli, da se imam zavoljo tistih nekaj stihov, ki jih od časa do časa sklepljem, za pesnika. Nikakor. Že res, da sem na svoje rimane besede silno ponosen in da jih rade volje zrecitiram kakemu nič hudega slutečemu poslušalcu, a se vendarle zavedam, da se Čušin ne rima s Prešeren.
Se mi pa kar sama od sebe vsiljuje bratska primerjava med teboj in Smoletom.
Kot prvo: oba sta bila krščena za Andreja. Dobro, vem, da bo marsikdo zamahnil z roko in rekel: »Pa kaj? A sploh veš, koliko je Andrejev?« Vem, vem. Ne nazadnje sem v otroških letih z veseljem prebiral knjigo Polonce Kovač: Andrejev ni nikoli preveč. Pa še res je! To namreč, da Andrejev ni nikoli preveč. Seveda, če so take sorte kot vidva. A so še drugi zanimivi podatki, ki vaju – vsaj v moji glavi – postavljajo v soroden kontekst, namreč – kot drugo: Oba sta videla precej sveta. Smole, kot je zapisal Prešeren: Nemško, Francosko, Britansko, jasno nebo italijansko in Švajca visoke gore, kar za užitka in zabave iščočega boema morda niti ni toliko, a za tiste čase vseeno kar precej, pa vendar ga ti, pobožna in posvečena duša, prekašaš, saj si večji del svojega življenja premisijonaril na eksotičnem Vzhodu: na Kitajskem, Makau, Južnem in Severnem Vietnamu, Hongkongu in Tajvanu.
Kot tretje: Obema se je želja spolnila: v zemlji domači de truplo leži, če si stihe spet sposodim pri Prešernu. Smole je tako komaj štiridesetleten umrl na svoj godovni dan, ti pa, ljubi moj bratec, več kot še enkrat starejši na svoj rojstni dan.
Kot četrto moram pa kar iskreno priznati, da je na tem mestu mojemu bratskemu primerjanju enostavno zmanjkalo tal pod nogami. In ta občutek je, ljubi moj bratec Andrej, še kako dobro poznan tudi tebi, saj ti je nekoč kot mulcu, ko si brodil po Krki, prav tako zmanjkalo tal pod nogami, da si se začel utapljati. Tistega dne se nisi naučil zgolj plavati, ampak si se naučil tudi pomembne življenjske lekcije, ki ti je prišla prav kar nekajkrat v tvojem razburljivem misijonskem življenju. Recept za rešitev iz rečnih in iz življenjskih valov je namreč enak: »Brcaj, mahaj … pa boš splaval!«
Čeprav si po priimku majcen, si vse prej kot to in v življenjskih preizkušnjah si se izkazal za velikega. Tvoj življenjepis se bere kot scenarij za film. Kaj vse si na svoji misijonski poti počel, česa vsega si se lotil, kaj vse te je doletelo in kam vse te je neslo … Preveč za eno samo življenje.
Ni te obšla vihra svetovne vojne, čeprav si misijonski križ prejel že na veliki šmaren leta 1935 in mesec dni kasneje z ladjo odplul iz Trsta, a tudi Kitajski, kamor si se namenil, vojna ni prizanesla. Po koncu vojne pa je bilo še huje, saj so oblast prevzeli Maovi komunisti. Nekaj časa si jih lahko vodil za nos: s svojim znanjem ruščine, ki je bila takrat razumljivo popularna v državi, si postal profesor, dvorano v šoli, katere ravnatelj si bil, pa si dvoumno poimenoval Dvorana Velikega Vzgojitelja in če je prišla državna inšpekcija, so na slikah na steni viseli Mao, Lenin in Marx, na hrbtni strani pa Jezus, Marija in Jožef. A dolgo ta farsa ni mogla trajati.
Lahko bi rekli, da si tako z odhodom od doma na Vzhod prišel iz dežja pod kap. Pa ne samo enkrat. Ko so te zaradi tvojega delovanja izgnali iz Kitajske, so te v Vietnamu pričakali novi spopadi, ki so razdelili deželo na južni in severni del. Svoje misijonsko poslanstvo si tako vršil najprej na jugu, potem pa še na severu. In čeprav si leta 1972 prejel državno odlikovanje za svoje delo, te je ta ista država leta 1976 nagnala. Malo si še vedril na Tajvanu, potem pa te je bolezen prisilila, da si se vrnil domov in svojo pot sklenil, kjer si jo pravzaprav začel – na Rakovniku, takrat pred petdesetimi leti kot učitelj in vzgojitelj, zdaj na stara leta pa kot preizkušen duhovni voditelj in spovednik.
Ljubi bratec Andrej! Umrl si – kot že zapisano – na svoj rojstni dan, ki je hkrati smrtni dan Male cvetke, svete Terezije Deteta Jezusa, zavetnice misijonov, ki si jo nadvse čislal in častil in ki si nebes ni predstavljala kot večni počitek, ampak kot večno akcijo. Zmotno bi bilo torej misliti, da tam v nebesih sedita skupaj. Vidva še vedno delata skupaj.
Obilo žegna za god, pa ga pošlji še nad Slovenijo, ki postaja vse bolj misijonska pokrajina.

G. Čušin, S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 9 (2023), 98.

Miroslav Bulešić

Napisal marko na 27. septembra 2023. Objavljeno v V spomin.

*13. maj 1920, Čabrunići, Svetvinčenat (Istra, Hrvaška); † 24. avgust 1947, Lanišće (Istra, Hrvaška)

(ob obletnici beatifikacije) Miroslav Bulešić se je rodil 13. maja 1920 v istrski vasici Čabrunići, župnija Svetvinčenat. Ko mu je bilo deset let, so ga poslali na pripravnico v Alojzijevišče v Gorici. Šolanje je nadaljeval v koprskem semenišču. Po maturi leta 1939 ga je poreško-puljski škof poslal na študij filozofije in teologije v Rim, kjer je ostal do jeseni 1943. Že spomladi tega leta, 11. aprila, je bil v domači cerkvi posvečen v duhovnika. Najprej je bil župnik v Baderni v Istri, kjer je v zapletenih vojnih razmerah dočakal konec vojne. Jeseni 1945 je bil imenovan za župnika v Kanfanaru sredi Istre. V šolskem letu 1946/47 so odprli škofijsko semenišče v Pazinu in Bulešić je postal podravnatelj in profesor na tamkajšnji gimnaziji. Z vsem srcem se je posvetil vzgoji mladih fantov, povečini duhovniških kandidatov. Postal je tudi tajnik Duhovniškega zbora sv. Pavla.

Komunističnim oblastnikom je bil goreči duhovnik trn v peti. Čutil je, da ga nenehno nadzorujejo in ga hočejo spraviti s poti. Avgusta 1947 je spremljal Jakoba Ukmarja, uglednega slovenskega duhovnika iz Trsta, ki je prišel birmovat v Istro namesto škofa Santina. Nasprotniki so organizirali izgrede po raznih krajih (v Tinjanu, Buzetu …), višek pa je bil v Lanišču, kjer je bil župnik Slovenec Štefan Cek. Kljub grožnjam in nemirom je Ukmar podelil birmo 237 otrokom. Nasprotniki so se maščevali po maši: v župnišču so do smrti zabodli Miroslava Bulešića in Ukmarja zverinsko pretepli.

Pokopati so ga morali v Lanišču in šele leta 1958 so njegove posmrtne ostanke smeli prenesti v rojstni Svetivinčenat. Kmalu po mučeniški smrti Miroslava Bulešića je ob začetku šolskega leta 1947/48 semenišče v Pazinu (tam je bilo tudi mnogo gimnazijcev iz Primorske in iz ljubljanske škofije) obiskal apostolski nuncij v Jugoslaviji Joseph Hurley, ki je dejal: »S smrtjo tega mladega duhovnika ste več dobili, kot ste izgubili, ker ste dobili svetnika, mučenca.«

20. decembra 2012 je papež Benedikt XVI. potrdil dekret o Bulešićevem mučeništvu. Za blaženega je bil razglašen 28. septembra 2013 v puljski Areni.

njegove misli:

Moje maščevanje je odpuščanje ...
S tvojo milostjo in če me ti narediš za vrednega, se ne bojim mučeništva, ampak hrepenim po njem.

o njem:

S smrtjo tega mladega duhovnika ste več dobili, kot ste izgubili, ker ste dobili svetnika, mučenca. (Joseph Hurley, ap. nuncij v Jugi)

pripravil Marko Čuk

Kar zagotovo vem

Napisal marko na 26. septembra 2023. Objavljeno v Za začetek.

je naslov knjige svetovno znane TV voditeljice Oprah Winfrey, ki sem jo bral v teh dneh. Knjiga vsebuje nekaj zelo pomembnih življenjskih modrosti, zato jo priporočam v branje vsakomur, ki ga vsaj malo zanimajo teme življenja in smisla. Avtorica na samem začetku opisuje dogodek, ki jo je zaznamoval in ki je tudi povzročil, da se je lotila pisanja te knjige. Leta 1998 je v oddaji gostila znamenitega filmskega kritika Gena Siskela pri časopisu Chicago Sun-Times. Winfreyjeva pravi, da je celoten intervju potekal gladko do trenutka (oddaja je bila povsem pri zaključku), ko je gost njej zastavil vprašanje. Oprah, ki je mojstrica vodenja oddaj in intervjujev, je umolknila – pravi, da jo je dar govora v tistem trenutku povsem zapustil – nato pa se je začela sprenevedati in ga spraševati, kaj točno misli, ali kaj glede filma, o katerem sta govorila ali kaj drugega … Ob tem pa je točno vedela, da gre za nekaj globljega, nekaj bistvenejšega, nekaj kompleksnejšega – nekaj veliko bolj resnega. Gost v oddaji jo je vprašal na prvi pogled nekaj povsem preprostega: »Kaj veste zagotovo?«
»Kaj veste zagotovo?«
Nedvomno gre za eno temeljnih vprašanj vsakega izmed nas: Kaj je tisto, kar zagotovo vem? Kaj je tisto najbistvenejše? Kaj je temelj mojega življenja? Kaj je smisel mojega življenja? Kaj mi v življenju prinaša radost in veselje? Ali sem srečen? Človek v soočanju s tovrstnimi vprašanji zelo pogosto vklopi psihološko-duhovni obrambni mehanizem in »zbeži« ali zablokira, ko določeni ljudje ali dogodki začnejo odpirati vrata do bistvenih vsebin v njegovem življenju. To se je zgodilo tudi svetovno znani mojstrici besede Oprah. Ampak njen beg pred tem vprašanjem ni bil trajen, ampak, kot pravi sama, je to postalo osrednje vprašanje njenega življenja. Kasneje je na to temo napisala celo knjigo.
Ko sem v roke vzel knjigo, sem pričakoval še eno populistično knjigo o sreči, stila new age, ki ponuja zlajnane pop-psihološke odrešujoče rešitve za posameznika in človeštvo. Pričakoval sem behavioristično modroslovje ameriškega stila, za kar ti je na koncu žal vsake potrošene minute, ki si jo investiral v to čtivo. Vendar sem bil prijetno presenečen; v knjigi je čutiti veliko iskrenosti in pristnosti ter vsebin, za katere tudi zahtevnejši bralec lahko reče, da je zadela »žebljico na glavico«.
Ali živim ali životarim?
Med drugim avtorica zastavi vprašanje, kaj neuresničenega bi najbolj obžalovali, če bi se vaše življenje jutri izteklo. Vprašanje, o katerem bi človek lahko napisal knjigo. Vprašanje, ki bi mu moral vsak posameznik nameniti posebno pozornost. Ali živimo polno, strastno, radostno, ali v svojem življenju vidimo smisel? Svojim študentom in na seminarjih za strokovne kolektive imam navado reči, da na svetu obstajata dve vrsti ljudi: tisti, ki živijo in tisti, ki životarijo. Vsak se sam odloči, kako bo živel. Vsak zase prevzema polno odgovornost za kakovost in način življenja. Kaj bi v življenju počeli, če se ne bi bali neuspeha, zavrnitve, nesprejetosti, kaj si bodo drugi mislili o nas ipd.? Ali ti ljudje, ki životarijo, ki zgolj opazujejo svoje življenje, ki so nenehno v vlogi takšne ali drugačne žrtve, sploh ljubijo? Najverjetneje ne. Nekoč sem poslušal nekega pridigarja, ki je dejal, da je nasprotje ljubezni strah. Kar nekaj časa sem potreboval, da sem prišel do uvida, kako veliko resnico je izrekel. Nasprotje ljubezni ni sovraštvo, ampak strah. Za kakovostno in smiselno življenje je nedvomno potreben pogum, veliko poguma. Zato bo vzgoja 21. stoletja nujno morala iti v smeri vzgoje za življenje, vzgoje za smisel – vzgoje za pogum, srčnost, pravičnost, zmernost, razumnost.
Novi začetki so vedno nove priložnosti za nove odločitve. Novo šolsko leto je gotovo ena izmed novih priložnosti – priložnosti, da starši in pedagoški delavci stvari zastavijo na novo, da se zavemo, da je svet odraslih odgovoren tudi za razvoj otrokove osebnosti, srčnosti in njegove sreče.

S. Kristovič, (kolumna), v: Ognjišče 9 (2023), 11.

Bomo kristjani še naprej dopuščali, da nas žalijo?

Napisal marko na 26. septembra 2023. Objavljeno v Pisma.

Vemo, da je kristjane skozi zgodovino spremljalo zasmehovanje, neodobravanje, tudi grožnje nevernih ali drugih ver. Nekateri kristjani so zaradi tega dali življenje za Kristusa. Tudi v Sloveniji smo bili priče temu: podoba brezjanske Marije s podgano v naročju, goreč križ, za katerega so se izgovarjali, da je umetniška instalacija, uprizoritev križanja Jezusa študentov na škiosovi tržnici. Tisti zaboji piva, tista študentka na križu … To je do kraja perverzno, žaljivo in vulgarno. In primitivno!
Kristjani smo zasmehovani in deležni neodobravanja tudi v službi. Če je kdo zavzet za vero v Jezusa, je tega lahko deležen celo med kristjani. Tudi to se dogaja v slovenski družbi. Se ljudje bojijo izgube službe ali družbe in so raje tiho, se potuhnejo? Naj kristjani na take besede, da smo nazadnjaškega vedenja in dejanj, vedno odgovarjamo z ljubeznijo do bližnjega, kot piše v Svetem pismu, ali bi bilo bolj prav, da se odzovemo in to takoj ustavimo? Seveda je prav, da ljubimo bližnjega kot sebe. Bi bilo prav, da bi bili ljudje sodno kaznovani? Bi se potem vse to nehalo ali vsaj precej zmanjšalo? Zanima me vaše mnenje.
Naj se znova zahvalim za revijo Ognjišče, za katero se tako trudite. Ponuja zares bogato vsebino, dobre intervjuje, in za vsakega bralca nekaj, naj bo mlad ali star. Vesela za verski tisk, ki nam je na voljo, saj nas napolnjuje in gradi tako osebno in še posebej duhovno, vas pozdravljam
Branka

Tudi mene moti nestrpnost do kristjanov, pravzaprav katoličanov v družbi. Resnici na ljubo je treba reči, da smo največ žaljivk in nestrpnosti deležni prav katoličani. Vaše naštevanje takih primerov to potrjuje. Evangeličani in pravoslavni skoraj nikoli niso predmet nestrpnosti in sovraštva. Podobno je z muslimani in judi. Včasih pomislim, kako bi slovenska in svetovna javnost veliko ostreje odreagirala na nestrpnost ali žaljenje judov. Pri katoličanih pa je vse v redu. Nihče ali redko kdo opozori na to nestrpnost. Toda najbolj nevarna je tista nestrpnost, ki se je ne zavedamo in o kateri ne govorimo. Omenjate uprizoritev križanja Jezusa študentov na škiosovi tržnici. Prav v tistih dneh je predsednik vlade naročil, naj v vseh šolah obravnavajo pojav nestrpnosti in nasilja. Vzrok za to je bil poboj v beograjski šoli. Družba kliče k strpnosti in sobivanju, študentje, »up naroda«, pa uprizorijo nestrpnost do katoličanov! Zelo značilno za slovensko družbo, ki zna obsoditi vse vrste nestrpnosti in sovražnosti, koraka, da bi obsodila nestrpnost do kristjanov, pa ni sposobna.
Nedavno je po etapni zmagi kolesar Matej Mohorič na dirki po Franciji za TV Slovenija omenjal Božjo roko in nebesa. Oboje so nekateri novinarji kar izpustili. Izrinjanje Boga in vsega, kar je krščanskega, ima v Sloveniji že kar tradicijo. Spomnimo se, kako je nekdanji predsednik ZDA Bill Clinton ob obisku Slovenije končal svoj govor z besedami: Bog vas blagoslovi. Toda uradni prevajalec si jih ni upal prevesti v slovenščino. Tako vidimo, kako je naša družba polna predsodkov do krščanstva in kako nekateri v naši družbi niso sposobni niti pravilno prevajati ali navajati, ko gre za omenjanje Boga in podobnih tipično krščanskih izrazov.

ODZIV DRUGIH VER NA NESTRPNOST
Pred kratkim so v Skandinaviji zažgali muslimansko knjigo Koran. Dejanje, ki je vredno obsodbe. In so ga obsodili številni ljudje, tudi kristjani, med njimi tudi papež Frančišek. Zanimivo je, da so storilci kmalu za Koranom zažgali še Sveto pismo, sveto knjigo vseh kristjanov. Sedaj nekatere države razmišljajo, da bi javno prepovedale zažig Korana. Z ukrepom se lahko samo strinjamo, saj omejuje širjenje nestrpnosti, toda nobena država ni niti pomislila, da bi enako zaščitila krščansko sveto knjigo.
Z napisanim nikakor nočem reči, da bi morali nestrpneži in žalivci sedaj zlo prizadevati tudi pripadnikom drugih Cerkva in ver. Nikakor ne! Kakor zavračam žaljenje katoličanov, sem tudi proti žaljenju pripadnikov drugih ver in njihovih simbolov. Muslimani sami popolnoma drugače odreagirajo na žalitve. Oni žalivcem zagrozijo z maščevanjem. Zgovoren je primer pisatelja Salmana Rushdieja, ki ga je zaradi žalitve preroka Mohameda po več desetletjih napadel musliman in ga težko telesno poškodoval.

KRŠČANSKI ODZIV NA NESTRPNOST
Zato se pojavlja vprašanje, ali naj katoličani tako odreagiramo kot muslimani. Naj naši verski voditelji razglasijo smrtno obsodbo za tiste, ki žalijo Boga, Kristusa in Marijo, kakor naredijo muslimani, ko kdo žali njihovo vero? Naša vera nas ne uči maščevanja, kaj šele da bi koga ubili, ker je žalil simbole naše vere. Če je kdo v zgodovini to počel, potem je ravnal v nasprotju z Jezusovim naukom. Jezusov nauk pa nas ne odvezuje, da bi javno in glasno protestirali proti pojavom nestrpnosti in sovraštva. Vsako tako stranpot je treba obsoditi. Tudi v javnosti. Najbrž smo velikokrat katoličani preveč tiho in nestrpnosti do naše vere, njenih simbolov in do nas ne obsodimo dovolj in tega ne prikažemo v sklopu boja proti nestrpnosti. Premalo poudarjamo, da je toleriranje nestrpnosti do katoličanov slabo za prihodnost. Kajti s toleriranjem ta nestrpnost postane način delovanja družbe. Zavedati se moramo, da smo danes žrtve nestrpnosti mi, jutri bodo druge skupine. Zato je treba obsoditi vsako nestrpnost in si prizadevati za njeno odpravljanje.

ZAFRKAVANJE ZARADI VERE V SLUŽBI
Pišete tudi o tem, kako smo kristjani doživljali nasprotovanja v zgodovini in jih doživljamo še danes. Tudi v službi. Spominjam se pogovora z mamo prizadetega otroka, ki je spovedniku potožila, kako jo boli trpljenje. Tej je duhovnik dejal, da so bili pravi kristjani, pristni verniki vedno preizkušani. Nenazadnje poznamo primere, ko so celo svetnikom, ki so živeli v samostanih, drugi stanovalci hiš, katerih prebivalci so poklicani k svetosti, nagajali. Nekako jih je motilo dosledno krščansko življenje svetih ljudi. Zato je po svoje nekakšen kompliment, če katerega kristjana v službi zafrkavajo. Pomeni, da sodelavcem s svojim življenjem sprašuje vest. Velikokrat so sodelavci jezni, ker jim kaže na to, kakšni bi lahko bili oni ali pa so celo nekoč bili, sedaj pa niso več. Toda kristjan se ne bo pustil zasmehovati, kajti osebno zafrkavanje lahko kaj hitro preide v žaljenje vere. Zato se bo odločno postavil za svoje pravice. Sodelavca lahko vpraša, zakaj ga moti, če je on kristjan. Reče mu lahko, da on kot kristjan pusti pri miru njega, ki to ni, in zato naj tudi on pusti njega pri miru. Končno nam je sam Kristus zgled prizadevanja za resnico in pravico. Pilata, ki ga je udaril, je odločno vprašal, zakaj je to storil. Dodal je še, da ga nima pravice tolči, ampak naj mu pove, kaj je naredil narobe. Podobno se bo kristjan dostojanstveno postavil za svoje pravice. Ljubezen do bližnjega ne pomeni, da drugemu dovolimo, da počne, kar mu je volja, ampak da ga v ljubezni opomnimo, če ne dela prav. V ljubezni pomeni, da ga ne ponižujemo in žalimo, ko to delamo. Drugemu povedati, da imamo tudi mi kristjani pravice, ne pomeni, da grešimo proti ljubezni do bližnjega. Grešili bi, če se ne bi zavzemali za pravico in resnico. Spoštovanje različnosti je temelj sobivanja v družbi. Demokratična družba ne temelji na samovolji ali na prepričanju ene skupine (v tem primeru nevernih), da imajo samo oni pravice in lahko počnejo, kar se jim zljubi, ampak temelji na spoštovanju drugačnosti in priznavanju pravic drugim.

B. Rustja, Pisma, v: Ognjišče 9 (2023), 34-35.

Jubilejnih 35 let kariere Alenke Godec

Napisal marko na 26. septembra 2023. Objavljeno v MP Glasba.

Alenka Godec je priznana slovenska pevka, ki je svoj preboj na glasbene odre doživela pred 35 leti v Pop delavnici, kjer je s takratno skupino Cafe in skladbo Tvoja prejela prvo nagrado občinstva in strokovne žirije. Na svoji glasbeni poti se je še večkrat udeležila glasbenih festivalov in izdala osem samostojnih albumov. Od leta 2015 je del skupine Dinamitke in nepogrešljiva članica muzikala Mamma Mia!

– Junija ste praznovali 35 let svoje glasbene kariere. Kako se spominjate svojih začetkov?
Uf, lepo je bilo iskati nove poti. Glasba mi je bila položena v zibelko, moj oče je bil namreč glasbenik. A kljub temu si nisem mislila, da se bo vse skupaj odvilo tako, kot se je, čeprav sem si že kot deklica želela postati pevka. Dokaj pozno sem prišla na prvi resni oder, pri svojih dobrih 23 letih, kar pa štejem za prednost. Vsaj v tistih časih, ki so bili bistveno drugačni od današnjih.

– V enem izmed intervjujev ste omenili, da je v Sloveniji malo glasbenih skladateljev, ki bi lahko pisali skladbe za vas. Kaj ste mislili s tem?
Nikakor ne v smislu, da sem sama tako dobra, da zase težko najdem dovolj dobrega avtorja. Dobrih avtorjev je veliko, a med temi je večina takih, ki pišejo zase, kar je razumljivo. Z leti sem najbrž postala tudi bolj izbirčna in niti ne bi za vsako ceno sprejela pesmi, ki ni čisto po mojem okusu. Ni tako enostavno, da se res vse poklopi, kar pa ne pomeni, da se ne bo še kdaj.

– Kateri glasbeni žanr pa vam je najbolj pisan na kožo?
Sin pravi, da mi najbolj pašejo pop balade, in mislim, da ima kar prav. Pop je moja zvrst, a prav tako se zelo dobro počutim v jazzu, čeprav ga zadnja leta izvajam bolj sem ter tja.

– Tekom kariere ste doživeli tako vzpone kot padce. Bi radi izpostavili kakšno izkušnjo?
Če se ozrem nazaj, lahko rečem, da morda spadam v tisto skupino pevk, ki dokaj konstantno držijo svojo pozicijo na glasbeni sceni. Nikdar nisem zelo zaštrlela ven, a sem vedno tu nekje. To mi ustreza in najbrž sem sama vplivala na to s svojim karakterjem, odnosom do glasbe in do medijev.

– Kako v življenju gledate na zmage in poraze in kako se soočate s slednjimi?
Ni vedno preprosto, a imam zelo trdno oporo v družini, v možu in sinu, prej sta bila zame vedno tu še moja mama in oče, ki sta žal že oba pokojna. Zmage in porazi so del življenja vsakega in najpomembneje je, da imaš tako ob zmagah kot ob porazih ob sebi svojega človeka, svoje ljudi.

– Nedvomno je eden izmed vaših uspešnejših projektov zadnjih let muzikal Mamma mia! Kaj vam pomeni sodelovanje v takem glasbenem spektaklu?
Noro hvaležna sem za to izkušnjo in priložnost. Bila sem namreč velika oboževalka skupine Abba vse od Waterlooja naprej. Večino pesmi sem znala na pamet, takrat seveda v angleščini. Lahko si mislite, kako navdušena sem bila, ko me je Simona Vodopivec Franko povabila, da zaigram vlogo Rosie v muzikalu. S Simono ter tudi z Damjano (op. Golavšek) smo se poznale že od prej, pravzaprav od mojih začetkov, ki segajo v leto 1988 (onidve sta bili dejavni že nekaj let pred mano), ko smo bile skupaj na oddelku za jazz petje v okviru Srednje glasbene šole, pri prof. Nadi Žgur. Vedno smo se imele rade, si bile naklonjene, se srečevale. Leta 2015 pa je naša trojka z imenom Dinamitke zaživela in eksplodirala v Mamma mii.

– Letos so potekale ponovitve muzikala. Zanima me, če se vaje pred premiero muzikala razlikujejo od vaj po premoru. Koliko spomina pevcem ostane? Se je treba kaj na novo naučiti?
Ko sem dobila informacijo, da bomo ponovno obudili muzikal, sem se sicer malce ustrašila … zdelo se mi je, da sem že vse pozabila. A tako lepo in intenzivno izkušnjo človek hitro prikliče nazaj, jo obudi. Imeli smo dobro načrtovane vaje, kar je pri našem producentu Juriju Franku običajno. Povrh vsega smo bile Dinamitke ves čas aktivne – imele smo koncerte, nastope, osvojile dve nagradi na Popevki 2022. Je pa muzikal zares zelo kompleksen. Vaje, priprave so bile intenzivne, celotna ekipa je čutila veliko odgovornost in vse skupaj se je hitro začelo postavljati na svoje mesto. Razprodane predstave to potrjujejo.

– Sodelovali ste v glasbeni komediji Nune v akciji, kjer je potrebno tudi igralsko znanje. Ste igralski talent v sebi odkrili z leti?
Nune v akciji so še vedno v pogonu – mislim, da smo odigrali 85 predstav, ogledalo si jih je veliko ljudi, med katerimi so bile tudi prave nune, župniki, in prav vsi so bili navdušeni. Predstava namreč ni v nobenem trenutku do nikogar žaljiva. Krasen off-Broadway muzikal, ki postreže z odštekanim, a zdravim humorjem, lepimi songi, koreografijo, predvsem pa ima krasno sporočilo, in sicer, da je vsak od nas lahko svetnik. Vsak od nas je lahko dober, širi in dela dobro! Kar se igre tiče … tudi pevci smo na odru na nek način igralci, in že to, da ti oder ni tuj, da se ga ne bojiš, je v veliko pomoč. Jaz pa sem se tudi kar hitro poistovetila s sestro Vido, ki je zanimiv lik. Poleg tega sem vedno z vso resnostjo sprejela nasvete režiserja Jaše Jamnika, pa igralca Gojca (Gojmir Lešnjak). Tudi Marjan Bunič in Simona V. F. nista od muh, saj imata oba veliko izkušenj na tem področju.

– Omenili ste že zasedbo Dinamitke, kjer pojete s svojima dobrima prijateljicama Simono Vodopivec Franko in Damjano Golavšek. Se je bilo po vseh letih solo kariere težko navaditi na delovanje v skupini?
Nikoli nisem imela težav z delovanjem v skupini, pa čeprav sem večji del svoje glasbene poti prepevala kot solistka. Rada imam večglasno petje, to je bil zame vedno izziv, ki sem ga rada sprejela. Nekaj, kar zahteva več discipline, je težje, saj se moraš znati prilagoditi, peti tudi zahtevnejše vokalne linije, da večglasje lepo zazveni. In Dinamitke skupaj res zvenimo lepo. Naše barve so različne in ravno v tem je čar, da se pobarvamo v res lepo zveneče troglasje.

– Kje je trenutno vaš glasbeni fokus? Si želite v prihodnje še nadaljevanja solo kariere, novih skladb, morebiti celo albuma?
Založba Dallas me je povabila k ustvarjanju še tretjega dela plošče So najlepše pesmi že napisane. Tri skladbe (Gremo na morje, Spomin in nazadnje Hiša nasprot‘ sonca) so počasi (tudi zaradi epidemije) prikapljale na radijske postaje, narejen pa je že levji delež za ploščo. Če bo šlo vse po sreči, bo album ugledal luč sveta ob koncu letošnjega ali v začetku prihodnjega leta. Tudi s solističnimi nastopi nadaljujem, veliko je koncertov s pianistom Miranom Juvanom, še bolj zanimiva pa je kombinacija ob spremljavi Mirana in kitarista Robija Pikla. Sicer pa se rada odzovem povabilom različnih zasedb, orkestrov, pihalnih godb …

Zmage in porazi so del življenja vsakega in najpomembneje je, da imaš tako ob zmagah kot ob porazih ob sebi svojega človeka, svoje ljudi.«

– Pred nami je začetek šolskega leta. Po izobrazbi ste profesorica nemškega jezika. Koliko let ste bili v pedagoških vodah in kaj ste se iz tega naučili?
Res je, kar nekaj let sem poučevala nemščino, a v jezikovnih šolah, kjer pa je sistem malce drugačen. Začela sem že kot absolventka in poučevala približno deset let, dokler mi ni bilo tega pretežko usklajevati z glasbeno kariero. Naučila sem se predvsem prilagodljivosti in razumevanja različnosti med ljudmi.

– Kako pa sami gledate na znanje? Katera področja vas najbolj zanimajo?
Znanje je vedno dobrodošlo, je dobro izhodišče, a je tisto znanje iz knjig, sploh na nekaterih področjih, dobro ali celo nujno znati skombinirati z realnim življenjem. Glede na to, da imamo trenutno dva kužka in da me nasploh kužki spremljajo že celo življenje, včasih pomislim, da bi se lahko odločila tudi za študij veterine. Sobivanje s kužki je prineslo različne preizkušnje, bolezni in veliko sem se naučila. Če že nisem veterinarka, sem pa vsaj kar dobra negovalka naših kužkov. ?

– Za konec bi vas še prosila, da z bralci revije Ognjišče delite svoj življenjski moto.
Težko strnem, ampak na koncu vedno pridem do prijaznosti, sočutja, strpnosti … To so zagotovo vrline, ki se jih trudim udejanjati, jih živeti, in tega si želim za vse ljudi.

U. Jeglič, Mladinska priloga, Glasba, v: Ognjišče 9 (2023), 66-67.

Premisliti si

Napisal marko na 25. septembra 2023. Objavljeno v MP čudeži.

»Kaj se vam zdi? Nekdo je imel dva sina. Stopil je k prvemu in rekel: ›Sin, pojdi danes delat v vinograd!‹ Ta je odgovoril: ›Nočem.‹ Toda pozneje se je premislil in šel. Stopil je k drugemu in rekel isto. Ta je odgovoril: ›Grem, gospod,‹ vendar ni šel. Kateri od teh dveh je izpolnil očetovo voljo?« Rekli so: »Prvi.« Jezus jim je dejal: »Resnično, povem vam: Cestninarji in vlačuge pojdejo pred vami v Božje kraljestvo. Janez je namreč prišel k vam na poti pravičnosti in mu niste verjeli, cestninarji in vlačuge pa so mu verjeli. Vi ste to videli in se tudi potlej niste skesali, da bi mu verjeli.« (Mt 21,28-32)

Če gledam od zunaj, potem res nikoli ne vem, ali je človeku, ki dela kakšno stvar, ki se meni osebno zdi narobe ali taka, da bi mu mogoče lahko škodila, dobro to povedati ali ga pač pustiti, naj dela svoje. Kakor nekdo, ki se postavlja za sodnika, se zdim samemu sebi. Pa čeprav vem, vedno bolj in vedno bolj prepričljivo, da je drugi človek vesolje, ki ga ne poznam. Pa se vseeno kdaj pustim nagovoriti tihemu glasku v sebi, ki me priganja, naj stopim, naj grem, naj premagam svojo varnost – ki je najbolj v tem, da se vedno delam, kot da je vse v redu in prav – naj ljubim na nek čuden in velikokrat nerazumljiv način – s kritiko. Četudi v zameno dobim celo poplavo zmerljivk, ob kateri je jasno, da sem dregnil globoko v človekov ponos, mi je na nek način lažje. Vem, da sem naredil, kar je bilo treba, in tega občutka ne premaga niti še tako glasno nasilje.
Drugače je seveda, kadar sem na drugi strani, kadar sem jaz tisti, ki posluša kritiko, grajo, svarilo, opomin. Takrat vedno vem, da mi ima drugi nekaj povedati – in to še posebno tedaj, kadar ga nočem poslušati. Da povem drugače, kadar me zmoti v sveti zaverovanosti v moj prav, kadar mi prekine tako lepo tekoč potoček v dolgo načrtovano smer; kadar v meni naredi vihar, spopad med mojo lenobo, ki ne bi rada iz varnega območja starega in preizkušenega, in vestjo, ki me sili rasti in se spreminjati. Zelo redko, ampak res zelo zelo redko, ti ljudje nimajo prav in mi ni treba ničesar spremeniti. Četudi ne maram takih ljudi in jih na hitro odpravim po prej omenjenem sistemu, vame vendarle vsadijo dvom. In to je to. Potem se v meni začne mučno preigravanje med prav in narobe, med pro in contra, »Grem, Gospod« in »Nočem«, in ta boj v meni vztraja tako dolgo, dokler izmučen ne pokleknem in skrušeno izdavim: »Prav imaš, Gospod.«
Gospod, prav ste prebrali. Ker je On vedno tisti, ki zmoti, ne človek; nekdo ga je poslal, nek tihi glasek mu je vsadil v srce in ta ga je samo prenesel predme, glasek, ki sem ga slišal že sam, že prej, v svojem srcu, pa ga nisem poslušal, mu nisem dal prav. Kadar se ta glaska strinjata, takrat se vse to zgodi, takrat se zgodi čudež poslušanja.
Pravi čudež je namreč, če si kdo premisli. Ko torej iz oblaka svoje prepričanosti, iz megle svoje trme pogleda ven in vidi nekoga, ki mu pravi, da tole ne bo šlo. Ker seveda večina ljudi ne zgreši zato, ker ne bi vedela, kam je treba, ampak ker si misli, da to lahko naredi sama. Biti sposoben podvomiti v svoj prav, v tem je spreobrnjenje srca, ki ga pričakuje Jezus od nas, samo to, pustiti dletu v svoje srce. Ono bo naredilo vse, kar je treba – rešilo bo življenje.k

M. Rijavec, Kolumna v Mladinski prilogi, v: Ognjišče 9 (2023),75.

Ali je spol pomemben ali ne?

Napisal marko na 24. septembra 2023. Objavljeno v Dileme bioetike.

Tokrat se bova z dr. Gabrielom Kavčičem dotaknila tudi določenih realizacij teh spolnih identitet v družbi, kaj to konkretno pomeni za nas kot družbo in kje vse lahko pričakujemo spremembe.

– Prva vprašanja, ki si jih moramo v zvezi s tem zastaviti, so, kaj je pravo, resnično, naravno, in kaj je nekako vsiljen konstrukt, izraba situacij, jezikovni element. Danes je že težko uporabiti izraz moško oz. žensko delo, biti pravi moški, mož, oče, biti prava ženska, žena, mama … V tem primeru vidimo, kako teorije spolnih identitet vplivajo na družbo kot celoto, ki se skorajda boji uporabljati nekatere izraze, da ne bi kdo koga obsojal in označeval za homofoba, nazadnjakarja …
Poudariti želim, da je v teh razpravah treba ločiti med osebnim (lahko rečeva tudi pastoralnim) nivojem in ideološkim nivojem. Na eni strani so ljudje, ki imajo težave s svojo identiteto, na drugi pa je tako imenovana woke ideologija, ki te ljudi, ki imajo disforije in težave, uporabi, zlorabi kot sredstvo za povsem druge ideje. In te ideje se spreminjajo. O tem sva že govorila, ko sva omenjala, da gre za podaljške revolucije. Med tema vidikoma je treba dobro ločiti, kdaj gre za katero področje. Na eni strani imamo človeka, ki ima v sebi neko disforijo in se dejansko ne počuti v redu ne v sebi, ne v družbi, ne v družini, ne v Cerkvi, na drugi strani pa so ljudje in organizacije, ki tega človeka podprejo, a nimajo pravega razloga in namena pomagati. Ko ta ideološki nivo preveč naraste, ko se v njem najdejo dobesedno norci, ki dejanske težave ljudi instrumentalizirajo, pridemo do popolnoma nesmiselnih zadev.
Slovenska družba je tega v dobršni meri še obvarovana, ker imamo splošno razumevanje še vedno dovolj dobro postavljeno. Pri tem je treba z veliko mirnosti reči, da bo zdrava družba, ki želi napredovati in imeti trdne temelje, napredovala samo, če se bo držala osnov, ki zagotavljajo napredek. To pa gotovo ni čim več ekscesnih skupin in posameznikov, ni v tem, da imamo čim več nesrečnikov, ki mislijo, da niso v pravem telesu – o tem sem govoril že zadnjič –, ampak da gradimo zdravo jedrno družbo. Vsem tistim, ki imajo težave, pa kot družba pomagajmo na pravi način, ne pa jih izkoriščajmo za dosego ideoloških ali revolucionarnih ciljev.

Danes se Cerkev – ki si jo organizacije in ateisti vedno znova privoščijo in jo blatijo z besedami, da uči pravljice – kot ena redkih samostojnih organizacij bori proti pravljicam glede spolnih identitet in s tem povezanih razlag. Mnogi nas obtožujejo, da ne učimo znanosti – a smo zdaj edini, ki uporabljamo znanstvene trditve in dognanja, da razlagamo dejstva glede teorije spola in znanstvene osnove antropologije človeka. Bilo bi smešno, če ne bi bilo tako tragično, da do tega prihaja.

– Ali je upravičen, strah, da se bomo zaradi uvidevnosti, strahu in nerazjasnjenih pojmov odpovedali resnici, znanosti, odpovedali pomembnosti razlik med spoloma in pristali na, kot rečeno, pravljice?
Nevarnost je v utišanem narodu. Toda ko gledamo stvari po svetu, za zdaj ni tako. Tudi če država sprejme še tako stroge, čudne in neumne zakone glede sovražnega govora, se govora množice, govora večine, ne da utišati.
Sicer pa ne vemo, kaj bo prinesel čas; mogoče je vse in ne delam si utvar glede možnosti, da bo šlo vse skupaj v zelo napačno smer. Predstavljam si, da je najslabši scenarij nekaj takega, kar je slovenski narod že preživel, ko je stoletja ohranjal svojo identiteto pod tujo oblastjo ter vztrajal v svojem slovenstvu in svoji veri, ko se je ravno zaradi vere tolklo po njem. Imamo veliko primerov, ko so ljudje tudi v zelo nevarnih in krutih režimih vztrajali pri tistem, kar je bilo prav. Domače ognjišče in zdravo družinsko jedro marsikaj od tega preživi.
Prepričan pa sem v Božjo previdnost in Božjo prisotnost. Z razdalje je jasno, da na dolgi rok stvari vodi Bog. Ni prepuščeno naključjem in človekovi popolni samovolji. Hkrati sem, kot sem že dejal, prepričan, da bodo starši še vedno vzgajali svoje otroke v skladu s svojimi vrednotami, ne glede na zakone in šolske predmetnike. Prišlo bo celo do tega, da bolj kot se bo s temi vsebinami pritiskalo, večji odpor se bo vzpostavil.

– Po svoje smešno, pa vendar skrajno resno težavo predstavljajo pritiski in zahteve po nevtralnih toaletah, se pravi brez ločevanja po spolu. Hkrati s tem se v športu dogaja, da se predvsem rojeni moški, ki spremenijo svoj spol v ženskega, začnejo udejstvovati v ženskih športih in seveda prevladovati.
To sta dve konkretizaciji teorije spola v družbi, ki pa sporočata nekaj bistvenega in ob katerih se postavlja vprašanje, kako daleč bomo še dovolili, da bo to rušilo zdrave temelje družbe.
Znova gre za vsebine, ki nosijo v sebi osnove paradoksa. Če kdo želi nevtralne toalete, naj jih ima, vendar naj naredijo eno novo toaleto, ki bo res nevtralna. Za ostala dva prostora se namreč točno ve, v katerega smo do sedaj in bomo še naprej hodili moški, in v katerega ženske. Čeprav se ta debata zdi trivialna, nosi v sebi zelo konkretne korenine nepravičnosti in nepoštenosti.
Na enak način lahko razložimo tudi prehajanje moških in žensk v športu. Tukaj bi družba morala ustaviti konje, tudi športne zveze in organizacije bi morale postaviti jasne meje, saj sicer prihaja do uničevanja ženskega športa.

– Po eni strani omenjava nevtralnost spolov, po drugi strani uničevanje ženskega športa – nekaj, kar ni ravno v prid teoriji feminizma …
Od leta 1968 smo imeli štiri valove feminizma in v desetletjih od spolne revolucije naprej smo ženske pravice vpeljevali, jih širili, reševali – skratka, v dobrem smislu je šlo vse v več pravic za ženske. Sedaj pa smo v situaciji, ko prihaja celo že do nazadovanja ženskih pravic.
Kajti ali ni nazadovanje ženskih pravic, ko ženska ne more zmagati v lastni športni panogi, ker jo vedno premaga sotekmovalec, ki pa lahko tekmuje kot ženska zaradi sprememb na področju teorije spolov? To je nazadovanje. Po 60 letih naporov za širjenje ženskih pravic, za njihovo enakopravnost in dostojanstvo, smo na nekem sicer majhnem, vendar zelo konkretnem področju prišli do nazadovanja teh pravic.
Enako se dogaja z ženskimi kvotami. Tudi na tem področju gre za nazadovanje ženskih pravic, saj sposobna ženska nikoli ne bo zares vedela, ali je do nekega položaja, službe ali vodilnega mesta prišla zaradi svoje sposobnosti ali zaradi tega, ker je ženska. Je potem ideja izenačevanja zastopanosti v družbi res dobra in se moramo z njo nujno strinjati?
In tole misel lahko razvijamo še dlje. Če v ta trenutek pogovora vključiva ideologijo kvir (queer) iz zadnje debate, ki zagovarja nepomembnost pripadnosti spolu, torej da sploh ni pomembno, ali si moški ali ženska, smo spet v paradoksu in si moramo končno odgovoriti – je ali ni pomembno, katerega spola si? Če ni pomembno, potem nima smisla uvajati ženske kvote. Če pa je spol pomemben, potem je ta ideologija brezpredmetna.
Naj dodam še primer ge. Tine Gaber. Gospa ima določen vpliv v družbi, a ne zaradi svoje sposobnosti, odgovornosti ali dosežkov, ki bi jo potrdili kot relevantno osebo v družbi, ki ji je prav prisluhniti, ampak samo zato, ker je ženska in trenutno drži pod roko moškega na položaju. Če to ni nasprotje feminizma, potem res ne vem, kaj bi opredelili kot tako nasprotje.

– Stopili smo v novo šolsko leto. Po sprejetju novega Družinskega zakonika so predvidene tudi spremembe na področju uvajanja teh vsebin v šole – kaj lahko pričakujemo in kako naj starši v teh primerih ravnamo?
Starši imate ogromno dela in zadolžitev. Čas, v katerem živimo, je po svoje težak, neizprosen do staršev že iz naslova odgovornosti in nalog, ki jih posamezniki izvajajo mimo tega, da so starši. Kljub temu sledi apel, spodbuda, da morate starši prevzeti pobudo in spremljati, poizvedovati, slediti, kaj se na šolah dogaja. Slovenci smo navajeni tipičnega socialističnega šolstva, kjer se odgovornost prelaga na državo in na šolo. Iz tega razloga smo ljudje izpustili iz rok kakršno koli kontrolo ali nadzor nad dogajanjem v šolah. To ne pomeni, da posegajmo v avtonomijo šole, torej v pedagoške, strokovne in vsebinske poudarke posameznega predmeta. Smo pa dolžni in imamo pravico vedeti, kaj in kako se izobražuje ter predvsem tudi vzgaja v šoli, sploh če se na tem področju ponujajo ali predavajo vsebine, ki so v nasprotju z vzgojnimi vrednotami staršev.
Ne smemo pristati na to, da je delovanje šole na tem področju kot dobro naoljen stroj, ki deluje po principu okrožnic in poslanic s strani ministrstva ali zavodov, kjer lahko piše in se svetuje marsikaj, nas pa to ne bi zanimalo. Zato velja spodbuda staršem, naj se vključijo v svete staršev, se informirajo ter spremljajo, kaj se izvaja in ponuja poleg rednega pouka. Na tem mestu bom uporabil besede Mojce Belcl Magdič, ki pravi, da lepše kot zveni ime neke delavnice ali vsebine, ki se bo na šoli izvajala, bolj se nam morajo prižgati alarmi, saj gre verjetno za podajanje vsebin o spolni identiteti in teoriji spolov. Zato bodite pozorni na vse delavnice in dogodke v šoli, kjer je govora o boljši družbi, bolj odprti družbi, bolj demokratični družbi – to so parole, ki so slišati všečne, v sebi pa lahko skrivajo veliko nevarnosti.

– Kako ravnati, ko bodo te vsebine servirane v šolah med poukom brez naše vednosti in bomo starši pred izzivom, kako o ideologiji spola spregovoriti doma? Ali starši vemo dovolj o teh področjih – o teoriji spola, postopkih spremembe spola, hormonskih zaviralcih, delovanju teh ideologij in načinih prigovarjanju k tovrstnemu raziskovanju lastne identitete?
Iz dinamike družinskega življenja – pa se zavedam, da o tem kot duhovnik mogoče težje govorim, čeprav po pogovorih z dijaki in starši mislim, da imam vseeno dober vpogled v interakcije – je ravno pri najstnikih, mlajših mladostnikih težko na dnevni ravni vzpostaviti takšen stik, da bi stekla tudi komunikacija o tem, kaj se je dogajalo v šoli. Pogosto se vse skupaj konča, še preden se je začelo.
»Kako je bilo v šoli?«
»V redu.«
Na tem področju ne bi dajal nasvetov, dobro pa je biti pozoren na komunikacijo, nelagodje, celo stisko, ki jo lahko šolarji prinesejo domov.
Sicer pa zelo spodbujam, da ne tiščimo glave v pesek in se do določene mere izobrazimo o stvareh, ki so okoli nas. Zavedam se, da smo kot družba naveličani teh tem, pa je vseeno treba imeti določene pojme razčiščene.
Tudi najini pogovori so droben prispevek k razjasnjevanju pojmov, da se opozarja na pasti ter se spodbuja k sprejemanju, kjer je treba sprejemati in pomagati, ne pa človeka samo potrjevati v njegovi stiski, ki se izraža skozi identitetne krize. V slovenščini je dovolj gradiva o teh temah, samo v roke je treba vzeti Ognjišče, kakšen drug medij, poiskati v spletnem brskalniku organizacije, ki delajo dobro na tem področju. Na sploh bi rekel, da se katoliški mediji trudijo teh vprašanj lotevati umirjeno, zdravo, argumentirano in informativno, na način, da se da razumeti širšo sliko, in tudi, kako razumeti konkretne situacije. In če zaključim z mislijo za starše, naj se zavedajo, da otroci potrebujejo varno okolje, kjer se bodo čutili sprejete in bodo lahko sprejeli tudi sami sebe – v nasprotnem primeru, ko gre za beganje v sprejemanju in iskanju lastne identitete, je največja nevarnost, da se srečajo z aktivisti in teorijami, ki jim bodo zaradi lastnih problemov to stisko sprejemanja in iskanja svoje identitete samo še poglobili.

pogovarjal se je: M. Erjavec, Dileme bioetike, v: Ognjišče 9 (2023), 29-31.

Učenje je potovanje do znanja!

Napisal marko na 24. septembra 2023. Objavljeno v MP Tema meseca.

Ko razmišljamo o začetem šolskem letu, nas lahko prevevajo različni občutki. Želimo ti, da bi bilo leto uspešno, blagoslovljeno in veselo, sami pa dodajamo nekaj spodbud, ki naj pri tem pomagajo.

UČENJE JE POTOVANJE, NE DESTINACIJA
Ko vstopaš v novo šolsko leto, je pomembno razumeti, da se uspeh ne meri samo s končnimi ocenami, ampak z napredkom, ki ga dosežeš skozi celo leto. Spodrsljaji in padci so del tega procesa. Pomembno je vztrajati, se učiti iz napak in se zavedati, da se pravi uspeh meri z osebno rastjo in spremembo glede na začetno stanje.

ORGANIZACIJA JE KUL
Z organizacijo časa in nalog se lahko v veliki meri izogneš nepotrebnemu stresu. Pri tem lahko uporabiš fizični (papirnati) koledar ali dnevnik, ali pa digitalne aplikacije (Todoist, Any.do, Trello, Google/Apple koledar …), ki jih lahko sinhroniziraš z različnimi napravami. Takšno načrtovanje je lahko koristno pri organizaciji domačih nalog, pripravah na teste, pa tudi pri delu za druge obveznosti (glasbena šola, šport, sestanki za animatorje, srečanja skavtov …). Vnaprejšnje načrtovanje nam omogoča, da si lahko vzamemo čas tako za učenje in delo kot tudi za sprostitev in hobije. Ob različnih dejavnostih, obveznostih, hobijih lahko postane pametno sprejemanje kakšnih hitrih odločitev precej trd oreh, ki ga je lažje streti s podporo dobrega sistema načrtovanja časa.

OK SEM
V času šolanja se nam dogaja veliko sprememb. V tem času tudi močno iščemo, kdo v resnici sploh smo. Pomembno je, da se zavedaš, da si super ravno tak, kot si. Včasih znamo precej obupovati sami nad sabo zaradi primerjanja z drugimi. Dejstvo je, da lahko hitro odkrijemo koga, ki je v nečem boljši od nas. Primerjanje z drugimi nam nikoli ne koristi. Bolje, kot da se primerjam z nekom drugim danes, je, da se primerjam s samim seboj – včeraj. Ob tem bom lažje prepoznaval svoje močne točke, talente, darove ter sprejemal svoje šibkosti in si postavljal realne cilje za prihodnost.

PRIJATELJI ME GRADIJO
Prijatelji in ostali socialni odnosi so za naše življenje bistvenega pomena. Tako je včasih prava modrost najti dobro ravnovesje med šolo, družabnim življenjem in drugimi obveznostmi. Pomembno je, da imam ob sebi iskrene ljudi, ki me podpirajo in razumejo, vseeno pa tudi nastavljajo ogledalo mojim (včasih ne najbolj pametnim) dejanjem. Morda se precej spreminja družba, kjer se čutim sprejetega in res verjamem, da ji pripadam. Morda se mi v določenih trenutkih zdi celo, da ne spadam v nobenega od okolij. To je normalno, saj v času odraščanja vsi stopamo po poti iskanja identitete in svojega poslanstva. Le prek te poti je možno priti do odgovorov, ki niso samo trivialno-fluidni (pač vsak dan bodi to, kar si izbereš oz. kar ti najbolj paše biti) in ki predstavljajo trdne korenine tudi za obdobja, ko me bodo zalile poplave dvomov, nemoči in zapuščenosti. Vprašanje o tem, kdo sem, se po izkušnjah splača zelo iskreno postaviti tudi Bogu. Odgovoril bo morda malo kasneje in na drugačen način, kot bi si jaz želel, vendar pa zadene točno v sredino .

Molitev spokojnosti

Bog, nakloni mi spokojnost,
da sprejmem stvari,
ki jih ne morem spremeniti,
pogum, da spremenim stvari, ki jih lahko,
in modrost, da spoznam razliko.
Da živim le en dan naenkrat,
sprejemam stisko kot pot do miru,
jemljem, kot je to storil Jezus:
ta svet takšen, kot je,
in ne, kakor bi ga hotel jaz imeti.
Zaupajoč, da boš Ti vse stvari prav uredil,
če se predam Tvoji volji.
Tako sem lahko razumno srečen
v tem življenju
in neizmerno srečen s Teboj
v prihodnjem.
Amen.
(Reinhold Niebuhr)

ZDRAVJE IN DOBRO POČUTJE
Čustveno in telesno zdravje je ključno za uspešno šolsko leto. Redna telesna aktivnost, uravnotežena prehrana in dovolj spanja pomagajo pri koncentraciji in učenju. Verjetno ne bo konec sveta, če grem občasno na kak obrok v restavracijo s hitro hrano, bo pa negativno vplivalo, če bo to postalo zelo pogosta navada in če bodo tudi v vmesnem času na krožniku velikokrat zelo sladka, slana in mastna hrana. Prav tako je dobro, da spregovorim o svojem čustvenem svetu z ljudmi, ki jim zaupam. Sploh če se počutim močno preobremenjen ali stalno izčrpan. Lahko sem prepričan, da takšno občutje deli še marsikdo in da je iz te situacije mogoče ponovno priti na zeleno vejo, z več moči in modrosti (velikokrat to uspe le s strokovno pomočjo terapevta, psihologa, svetovalca, psihiatra).

ŽIVLJENJE JE SPREMINJANJE
V določenih obdobjih življenja se lahko hitro spreminjajo interesi, telo, občutja, prijateljstva in celo življenjske poti. Nekatere spremembe je dobro vzeti kot del življenjskega potovanja. Vsaka sprememba prinese nove izkušnje in priložnosti za rast.
Ne glede na izzive, ki te čakajo v tem letu, in nepredvidene situacije si lahko prepričan, da si edinstven in da imaš poslanstvo, ki ga lahko izpolniš le ti. Pomembno je, da najdeš svojo strast, si postaviš cilje ter slediš svojim sanjam ne glede na ovire in izzive.

SPREJEMANJE IN ODGOVORNOST – KLJUČ DO ODRASLOSTI
V življenju se vedno prepletajo stvari, ki jih res ne moremo močno spremeniti, in tiste, ki so odvisne predvsem od nas.
Nekatere stvari, ki jih v večji meri ne moremo nadzorovati, so na primer:

Videz: Morda ti ni všeč višina, oblika nosu ali barva oči. A te lastnosti so del tebe in so tisto, kar te dela unikatnega.
Družina: Ne moreš izbrati staršev ali sorojencev. Nekateri odnosi so lahko zapleteni in težavni. Toda prav iz vsakega odnosa se lahko nekaj naučiš.
Preteklost: Stvari, ki so se zgodile pred leti ali celo včeraj, ne morejo biti spremenjene. Prav tako pa lahko sčasoma spoznavaš širšo sliko in se učiš, da te ta spoznanja bogatijo za odločitve v prihodnosti.

A kljub temu da teh stvari ne moreš spremeniti, je pomembno, kako se do njih obnašaš. Namesto da se boriš proti njim, jih poskusi sprejeti. To ne pomeni, da si moraš lagati, da so ti všeč, ampak da jih priznaš in najdeš način, kako živeti z njimi.
Zdaj pa k tistemu delu, ki opisuje stvari, za katere sem odgovoren in jih lahko spreminjam, na primer:

Odnos do šole: Čeprav morda ne moreš vplivati na to, kateri predmeti ti niso všeč, lahko nadzoruješ, koliko truda vložiš v učenje.
Prijateljstva: Izbiraš, s kom se družiš in kako se obnašaš do drugih.
Svoje navade: Izbiraš, ali boš prosti čas preživel na telefonu, na igrišču, ob branju knjige, kakšnem prostovoljnem delu ali drugi dejavnosti.

ZAUPAJ VASE IN VERJEMI V SPREMEMBE
Mogoče misliš, da si premlad, da bi naredil razliko. A zgodovina je polna zgodb o mladih ljudeh, ki so spremenili svet. Tvoje ideje, strasti in energija so tisto, kar svet potrebuje. Če vidiš nepravičnosti ali probleme, postani del rešitve. Pomagaj s prostovoljnim delom, povezuj se z drugimi, ki delijo tvoje vrednote, in skupaj delajte za boljši jutri. Ob neverjetni moči posameznika je pomembno še zavedanje, da v delu za skupni cilj postaneta dve osebi, ki se borita skupaj, močnejši kot dva posameznika, ki delata ločeno za isto stvar.
Zapomni si, da je življenje kombinacija sprejemanja tistega, česar ne moremo spremeniti, in aktivnega ukrepanja tam, kjer lahko naredimo spremembo. Razločevanja in prepoznavanja kdaj gre bolj za prvo in kdaj bolj za drugo stvar, se učimo vse življenje, a praksa nam pomaga, da gremo skozi dneve z več notranjega miru in dejanskega spreminjanja sveta na bolje.
Ne čakaj na pravi čas ali pravo priložnost. Začni zdaj. Tvoja prihodnost in prihodnost sveta sta predvsem v tvojih rokah. Bog ti daje talente in energijo, da jih uporabljaš za dobro, in verjame vate bolj kot ti sam.

SOOČANJE S SPREMINJAJOČIMI SE ČUSTVI
Velikokrat je naša notranjosti kot vihar, kjer se prepletajo različna čustva, in ne vemo točno, kaj bi z njimi počeli.
Pri tem nam lahko pomaga zavedanje, da so čustva osebna. Pogovarjanje o čustvih že od malih nog pripravlja poligon za pogovore o globljih doživljanjih, tudi tistih, povezanih s šolo, spolnostjo, osamljenostjo, smrtjo … Če čakamo na primerno starost otroka, preden začnemo z njim govoriti o teh vsebinah, se bomo do takrat verjetno znašli v veliki zadregi – otrok in mi. A če govorimo o občutkih in čustvih z otrokom od tretjega leta naprej, bo to pomenilo samo naravno nadaljevanje pogovorov o temah, ki so občutljive, vendar del vsakdanjega življenja in zato zelo pomembne.
Ob hitrem spreminjanju čustev, ki jih mladostnik doživlja, se lahko sprašuje: »Kaj je narobe z menoj? Zakaj toliko razmišljam o smrti/spolnosti/dekletih/fantih …?« Verjeti začne, da je z njim nekaj narobe, namesto da bi razumel, da je to običajen del razvoja.
Prav tu je tista svetla točka, kjer imamo veliko priložnost. Če v družini ustvarjamo varno okolje in se učimo, da se o negativnih občutkih pogovorimo, potem se vzpostavi vzorec, znotraj katerega se nelagodje ne rešuje s pomočjo skrivanja čustev ali iskanja neprimernih načinov za njihovo sproščanje (nasilje, alkohol, droge, spolnost, pornografija, video igrice …), ampak v odnosu z najbližjimi.
Če se mi dogaja, da se velikokrat srečujem z določenim čustvom, ki ga ne znam/ne zmorem na primeren način predelati, so mi lahko v pomoč naslednja tri vprašanja in odgovori nanje:
Kaj je tisto, kar pri meni sproži takšno doživljanje?
Kako bi najnatančneje opisal občutja, ki se takrat pojavijo v moji notranjosti? (Pri tem ti je lahko v pomoč kolo čustev.)
Kaj v takšni situaciji potrebujem (čas zase v naravi, poslušanje mirne glasbe, cepljenje drv, metanje na koš, tuš, počitek …)?

NOVI ŠOLSKI IZZIVI TUDI ZA STARŠE
Tudi starši se učimo in rastemo ter se soočamo s posebnimi izzivi. Nekaj stvari, ki lahko staršem povzročajo težave pri odraščajočem otroku, je zbranih v nadaljevanju z namenom, da se vprašamo, ali je težava to tudi pri nas – in če je, kaj lahko naredimo.

Sprejemanje povečevanja otrokove neodvisnosti: Za najstnika je normalen del razvoja, da se začne osamosvajati in želi prevzemati več odgovornosti zase. Čeprav imamo ob tem včasih občutek, da otrok beži stran v neznan in nevaren svet, mu lahko precej pomagamo s spodbujanjem samostojnosti, ki pomaga krepiti samozavest in odgovornost ter vero vanj.
Podpora otroku, ki je v stresu in pod pritiski: Poleg ocen so tu še sovrstniški odnosi, pričakovanja staršev, trenerjev, učiteljev, načrtovanje prihodnosti in še marsikaj, kar lahko na mladostnika deluje zelo stresno. V tem obdobju je pomembno, da smo starši v oporo in da razumemo, kako kompleksna se lahko zdi mladostniku trenutna situacija. Obenem seveda ostaja izrednega pomena, da pred mladostnika postavljamo tudi zahtevne situacije, ki mu pomagajo rasti in postajati močnejši.
Pomen pogovorov: Odnosov ne zgradimo z enkratnim srečanjem in tudi uničimo jih zelo redko z enim dejanjem. Redni pogovori tako o šoli kot o prijateljih, težavah, veselih dogodkih … so bistvenega pomena, da čutimo, kje smo v določenem trenutku. Dobro bi bilo, da bi nas v takih primerih vodilo načelo, da imamo dve ušesi za poslušanje in samo ena usta za govorjenje, ter zgled Jezusa, ki ni obsodil niti prostitutke, ko so mu jo pripeljali z vprašanjem, ali jo lahko kamenjajo. Odnos je proces, je tek na dolge proge.
Spletna varnost: To je točka, kjer ima vsaka generacija staršev večji izziv, saj postaja splet vedno pomembnejši del našega življenja. Digitalna doba prinaša številne priložnosti in izzive. Varna uporaba interneta in družbenih omrežij je pomembnejša, kot je bila kadarkoli prej, in prehitra uporaba digitalne tehnologije lahko otroku/najstniku prej škodi kot koristi (določene raziskave so pokazale, da otroci, ki se kasneje srečajo z digitalno tehnologijo, v splošnem bolje usvojijo njeno uporabo, saj se zaradi drugih dejavnosti možgani do takrat bolje razvijajo). Pogovor in razlaga o nevarnostih in pasteh spleta sta danes zelo pomembna popotnica, ki jo starši moramo dati otrokom, če jih želimo opremiti za soočanje s sodobnimi izzivi življenja.
Pomen spanja: Najstniki potrebujejo več spanja kot odrasli. Pomembno je, da imajo reden spanec, saj to vpliva na njihovo razpoloženje, rast, razvoj, rehabilitacijo, fokus, učinkovitost in zdravje. Določene navade spanja, ki želijo nadoknaditi zamujene ure v nočeh čez teden s spanjem za vikend, dolgoročno nimajo najboljših posledic.
Iskanje ravnovesja in vrednost napak: V iskanju ravnovesja med pomembnimi zadolžitvami, ki jih imamo za šolo, delo, družinske obveznosti in prosti čas, se vedno pojavi kakšna napaka, ki jo naredimo. To je del učenja, rasti in definicije tega, da smo ljudje. Namesto da se osredotočimo na to, kaj vse naredimo narobe, lahko te izkušnje uporabimo kot priložnost za učenje in razvoj.

B. Tomažič, Inštitut Integrum, Tema meseca. Mladinska priloga, v: Ognjišče 9 (2023), 52-56.

Avtor: marko

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing