Na preizkušnji
»Nikamor ne hodi nocoj, Majda,« je stopila pred njo mati in v očeh so se ji nabirale solze, ko je druščina njenih prijateljic nestrpno čakala pred vrati, da gredo skupaj v dolino na pustovanje.
»Ja kdaj pa naj, če ne zdaj!« se ji je uprla hči, ki je pred kratkim dopolnila osemnajst let. Res je bila pridna v šoli in je le malo zahajala v družbo; odkar pa sta pred pol leta izgubili moža in očeta, se je še bolj držala doma. Nocoj pa, kot da jo je nekaj obsedlo, je hotela ven in pika.
»Glej, noči se že, sneg pada, ti pa z avtom. Tam je alkohol, ceste so nevarne, pa, veš, opolnoči se prične post, v družbi čas hitro mine, pozabila boš na uro. Pa še drugo je: Noč ima svojo moč,« jo je mati rotila in se žalostna sesedla za mizo, ko se je družba razigranih mladih odpeljala.
Bučna glasba, razgreta telesa, ki so se pozibavala v njenih ritmih, so potegnila medse tudi Majdo. In prve kaplje alkohola, ki je nevajenemu dekletu hitro stopil v glavo. Janja, njena najboljša prijateljica, ni mogla verjeti svojim očem, ko je praznila že tretji kozarec ob šanku. Obe sta bili bolj mirne narave, Majda še bolj kot ona, le da je ona večkrat kam šla in vedela iz pogovorov sošolk za marsikatero past take družbe in je bila vedno previdna. Majda pa ni imela nobenih izkušenj in poštena, kot je bila, je bila prepričana, da je ves svet pošten in nepokvarjen. »Moram ji vzeti ključe od avta,« je prešinilo Janjo in takoj je pobrskala po njeni torbici in jih dala v svojo.
»Moj Bog, saj je že pijana!« je zgroženo opazovala, ko se je vse bolj stiskala k fantu, s katerim je plesala. »Tega trezna ne bi nikoli storila,« je pomislila.
Res, Majda se je po prvem kozarcu počutila, kot da so izginili vsi predsodki, izginil je strah pred jutrišnjo kontrolno nalogo, na katero ni bila – prvič, odkar je hodila v šolo – čisto nič pripravljena. Njene misli so bile že nekaj dni na nocojšnjem plesu, kjer je bil tudi Igor, v katerega je bila prvič resno zaljubljena. Slepa in gluha za Janjine besede, da Igor menja dekleta kot majice, da lovi dekleta, za katera ve, da so še nedolžna, potem jih pa še pogleda ne več. In Majda je še bila, zato se je nocoj vrtel le okoli nje. Vsa blažena mu je naslanjala glavo na ramo in vpijala vase sladke besede, ki jih ji je šepetal na uho. Zanjo v tem trenutku ni obstajal nihče: ne mati, ki jo je čakala doma, ne Janja, ki jo je zaskrbljena opazovala od mize, ne šola, nič in nihče – bil je le Igor, postaven črnolasec iz razbite družine, polne alkohola in denarja, brez vere in brez vzgoje.
Prijel jo je za roko in jo vodil ven. Kot omamljena mu je sledila, ne da bi pomislila, kam jo pelje. Odprl je vrata svojega avtomobila in jo posadil na zadnji sedež. Šele ko ji je pričel odpenjati gumbe na bluzi, se je zavedla, kaj namerava.
»Ne, Igor, ne!« je zavpila.
»Pa saj to hočeš, mar ne,« se je zasmejal.
»Moj Bog, tega nočem! Pusti me!« Z nadčloveško močjo ga je udarila v obraz in planila iz avta. Pričela je teči po poti, ki je vodila iz vasi. Nekaj časa je tekel za njo, potem pa je zamahnil z roko in se vrnil v družbo. Ona pa je tekla, tekla, ni si upala ozreti, samo bežala je. V sami jopici, saj plašča ni oblekla, brez kape, v nizkih čevljih, vendar ni čutila ne mraza, ne snega, ki je padal, ne premočenih čevljev. Bolj ko se je vzpenjala v hrib, več snega je bilo. Bilo je temno in čeprav je dobro poznala pot, je večkrat skoraj zgrešila cesto. »Moj Bog, kaj sem storila, kaj sem storila,« je šepetala. Solze so ji močile obraz in počutila se je umazano in ponižano. Ni več čutila popitega alkohola, streznila se je v trenutku, ko je spoznala, kako pokvarjen je lahko človek.
Vsa omagana je končno le zagledala domačo hišo. V dnevni sobi je še gorela luč. Stopila je k oknu in skozi napol odgrnjeno zaveso je zagledala mamo, ki je sedela za mizo in skozi prste so ji drsele jagode rožnega venca. Molila je zanjo, za hčerko edinko in edino, za katero je, odkar je umrl mož, še živela. Polna sramu je potrkala in ko ji je mati odprla, se ji je ihte vrgla v naročje. Jokala je in šepetala: »Moj Bog, mati, kaj sem storila.« Kot dete jo je stisnila v naročje in pustila, da izjoče vso bolečino, ki se je nakopičila v njeni mladi duši. Božala je njen lepi, skoraj otroški obraz, srce pa ji je trgala bolečina, kaj se je zgodilo nocoj njeni deklici, in šele ko ji je povedala vso zgodbo, si je oddahnila.
»Veš, Majda, nocoj te je vodil sam angel varuh, da nisi podlegla, ko te je preizkušal sam satan. Ni vsak tak, kot si ti, svet je tudi pokvarjen, kar si nocoj izkusila sama. Vsaka stvar pa se zgodi z nekim določenim namenom. To je zate velika šola. Ko si odhajala, nisi videla moje bolečine, čutiš je tudi sedaj ne. To boš občutila šele takrat, ko bo čez leta tudi k tebi pritekla hčerka, če ti jo bo Bog dal. Šele takrat, ko boš sama mati, me boš razumela, tako kot jaz svojo mater razumem šele sedaj. Tudi njo je večkrat skrbelo zame in vedno me je sprejela in potolažila. Pri njej sem vedno našla toplo zavetje, dom, ki je bil poln topline in vere. Tudi ona je, kot jaz nocoj, molila zame, da me je angel varuh vodil skozi vse nevarne čeri življenja.«
Majda je molče stisnila materino žuljavo dlan in je naslonila glavo na njene prsi, vsa sreča da jo ima. In še nikoli ni občutila tolike hvaležnosti do nje kot nocojšnjo tako preizkušano noč.
KUMER, Ana, (zgodbe). Ognjišče, 2012, leto 48, št. 3, str 24.
Delavci so bili trije – eden z rovokopačem, dva z lopatama. Niso govorili slovensko, slišala sem jih. Na sebi so imeli modre delovne obleke, čeznje so si nadeli debele sive brezrokavnike, podložene z jagnječjo kožo. Skuhala sem jim kavo in ponudila zraven še kos jabolčnega zavitka, ki sem ga pravkar spekla. Vidno presenečeni so si vzeli nenačrtovan odmor, se naslonili na rovokopač in srkali vročo kavo. Zvedela sem, da sta dva iz Bosne, tretji pa s Kosova. Smilili so se mi, ko sem videla njihove od mraza pordele in od dela razpokane roke, njihove zgarane in prezgodaj postarane obraze. Morali so si poiskati kruh daleč od doma, a urežejo si ga lahko le tanke rezine. Kdove kakšne načrte so imeli, kaj vse bi lahko postali, če bi imeli možnost in priložnost …
Katekizem katoliške Cerkve (Kompendij) pojasnjuje: »Vsak vernik, ki je prišel v leta razločevanja, se je dolžan spovedati svojih velikih grehov vsaj enkrat v letu, in prav gotovo pred prejemom svetega obhajila.« Greh je ‘velik’, kadar gre za veliko stvar, za popolno spoznanje in za premišljeno odločitev. Moralisti opravičujejo grehe, storjene iz nevednosti, vendar dodajajo, da more biti nevednost tudi zadolžena, če jo povzroči pomanjkanje zanimanja in nemarnost. Takšna nevednost grešnika ne opravičuje. Žal so danes mnogi (kristjani), ki ne poznajo niti osnovnih resnic naše vere. Glede grehov opuščanja pa tole: mnogi pravijo, da se nimajo ničesar spovedati, ker ne delajo slabega. In vendar je to, kar opustimo, pogosto težje od prekršitve kakšnega moralnega zakona.
O svetih stopnicah ali ‘svetih štengah’ piše naš priznani etnograf Niko Kuret v svojem delu Praznično leto Slovencev. Svete stopnice so posnetek tistih 28 stopnic pred Pilatovo palačo v Jeruzalemu, vrh katerih je Pilat judovski množici pokazal razbičanega Jezusa: »Glejte, človek!« Posnetki svetih stopnic so v Srednji Evropi zelo pogosti. Najznamenitejše so lateranske svete stopnice v Rimu, ki se ponašajo z relikvijami Jezusovega križa. Na Slovenskem smo prve svete stopnice dobili leta 1747 v Šmarju pri Jelšah, pri Sv. Joštu nad Kranjem leta 1751, kmalu zatem še na Gradu nad Slovenj Gradcem, na Mirenskem Gradu, na Žalostni Gori pri Mokronogu, pri Novi Štifti na Dolenjskem, pri Sv. Križu pri Belih vodah. V slovenskih svetih stopnicah so vzidane relikvije mučencev iz rimskih katakomb. Verniki so včasih trumoma obiskovali svete stopnice in se po kolenih pomikali po njih do vrha. Vrh stopnic se je začenjala pobožnost križevega pota.
»Slovenski duhovniki na Primorskem so bili vsa stoletja tesno povezani s svojim ljudstvom, saj so tudi iz njega izšli … Primorski duhovniki so bili samo iskreni in neupogljivi oznanjevalci evangeljske resnice in pravice v materinem jeziku, zvesti sinovi katoliške Cerkve in svojega naroda. Odklanjali so vsako nasilje, laž in prevaro. Ko je državna oblast ali politični režim, kot je bil fašizem, obsodil na smrt slovensko narodno manjšino, so se neustrašeno, za ceno velikih žrtev uprli takemu rodomoru prav duhovniki … Veličina tega odpora in borbe ni bila v zunanjih manifestacijah, temveč v zvestobi svojemu poslanstvu, veri in narodu.« Tako je v svoji knjigi Primorska duhovščina pod fašizmom (Gorica 1979) zapisal dr. Rudolf Klinec, ki je bil tudi sam med duhovniki, ki so bili kot oznanjevalci evangeljske resnice o enakosti vseh ljudi odločni branitelji temeljnih človeških pravic svojih vernikov. Tega delavnega in odločnega moža malo Slovencev pozna, zato ga predstavljamo ob obletnici njegovega rojstva.
Rudolf Klinec je bil sin Goriških Brd. Rodil se je 18. marca 1912 v Vipolžah v družini kmeta – kolona z desetimi otroki. Ob izbruhu prve svetovne vojne je vpoklican na fronto oče in dva starejša sinova; vrnil se je samo oče. Rudi se je kot šolarček odlikoval po svoji nadarjenosti, marljivosti in pobožnosti. Pobožnosti se je navzel od svoje matere, s katero je večkrat romal na Staro goro, in na enem od teh romanj je Rudi začutil, da ga kliče Bog v svojo službo. Po končani osnovni šoli v domačem kraju (še v slovenščini!) je odšel v Gorico v malo semenišče. Vključil se je v mladinsko gibanje, ki ga je vodil Ivo Juvančič, in se navdušil ideale tega gibanja: samovzgojo, ljubezen do narave, posebej do gora, predvsem pa do slovenstva in do Cerkve. Po maturi je vstopil v goriško bogoslovje. Predstojniki so poznali njegovo nadarjenost in takratni nadškof Carlo Margotti ga je poslal študirat v bogoslovje v Bologno, kjer so študirali bogoslovci iz raznih italijanskih pokrajin. Mašniško posvečenje je prejel 18. decembra 1937 in na praznik sv. Štefana, 26. decembra, je imel novo mašo v svoji domači župniji. Nadškof ga je poslal na župnijo Velike Žablje na Vipavskem z nalogo, da ob rednem dušno pastirskem delu študira cerkveni pravo na Lateranski univerzi v Rimu, kamor se je vozil z vlakom. Za doktorsko disertacijo, s katero je študij končal, si je izbral temo iz goriške cerkvene preteklosti Izvedba cerkvene zakonodaje Jožefa II. v goriški nadškofiji (1941). Med drugo svetovno vojno je vsa težka leta služil vernikom v svoji župniji Velike Žablje, ki jih je moral zapustiti maja 1945, ko so zmagoviti partizani prišli iz gozdov polni maščevanja. Med ‘zaznamovanimi’ je bil tudi on.
V malem semenišču so se nekateri dijaki navdušili za pisanje dnevnika. Med temi je bil tudi Rudolf Klinec: začel ga je pisati v tretjem razredu gimnazije in ostal zvest zapisovalec dogodkov okrog sebe vse do smrti. Izredno pomembni so njegovi zapisi v zadnjih dveh letih druge svetovne vojne, ki so izšli v knjigi Dnevniški zapisi 1943-1945 kot 21. zvezek zbirke Naše korenine Goriške Mohorjeve družbe leta 2010. Ti zapisi so ‘vojna kronika’ dogajanja na Goriškem med junijem 1943 in avgustom 1945 skozi oči izobraženega, politično aktivnega in izrazito narodno zavednega duhovnika, ki si je prizadeval za osvoboditev Primorske izpod fašističnega jarma. Po zlomu Italije 8. septembra 1943 je Primorska množično podprla splošno vstajo, ki jo Rudolf Klinec večkrat ocenjuje kot vstajo izrazito narodnega značaja, brez vsakršnega ideološkega predznaka. Goriška duhovščina ga je zaradi njegove modrosti in treznosti izbrala za pogajalca z OF, toda že jeseni 1944 se je ideološki (komunistični) pritisk OF spremenil v nasilje. Rokopis Dnevniških zapisov obsega tri zvezke. Skozi vsa vojna leta si je v vlogi župnika močno prizadeval za svoje farane in dosledno uveljavljal narodne in verske vrednote skupnosti, ki mu je bila zaupana. Da bi ljudem pomagal, je sam večkrat tvegal življenje. Konec vojne ga je presenetil v Velikih Žabljah. Zaradi osebne varnosti in strahu pred komunističnim nasiljem so zadnje dni aprila številni protikomunisti na Primorskem odšli v begunstvo v razna italijanska taborišča, ki so jih upravljali Američani in Angleži. Med njimi je bil tudi dr. Rudolf Klinec, ki je septembra 1945 nastopil zelo odgovorno in pomembno službo nadškofijskega kanclerja v Gorici, ki jo je opravljal vse do svoje prezgodnje smrti 2. decembra 1977
Poleg službe na nadškofiji je bil duša verskega in kulturnega dela za Slovence na Goriškem. Posebno je bilo njegovo mesto pri Goriški Mohorjevi družbi (GMD), zlasti po letu 1965, ko je postal njen tajnik. Pri GMD so izšle njegove knjige: Zgodovina goriške nadškofije (1951), Marija v zgodovini Goriške (1955), Zgodovina Goriške Mohorjeve družbe (1967), po njegovi smrti pa je izšla še knjiga Primorski duhovniki pod fašizmom (1979). Za časa njegove tajniške službe je GMD uresničila zamisel dela, “ki bi prikazalo delovanje vidnejših primorskih ustvarjalcev na vseh področjih slovenske kulture”. Na seji odbora marca 1971 je s sodelavci predložil izdelan načrt Primorskega slovenskega biografskega leksikona (PSBL). »Delo naj bi bilo podobno Slovenskemu biografskemu leksikonu (SBL). Obdelalo naj bi osebnosti, ki so bile važnejše v zvezi z življenjem in delom primorskega človeka, in tudi tiste, ki bi zaradi nepomembnosti na splošni slovenski ravni ne našle vstopa v SBL, a so za Primorsko zelo zaslužne.« Navezali so tudi stike z uredništvom SBL v Ljubljani. Na seji 23. februarja 1972 so sklenili, naj delo izhaja v snopičih z vsakoletnimi mohorjevkami. Prvi snopič (A – Bartol) so bralci dobili v roke leta 1974, dvajseti in zadnji snopič (Dodatek M – Ž) pa je izšel leta 1994. Rudolf Klinec je postal njegov zavzet in najodličnejši sodelavec: napisal je nad sto člankov, čeprav je umrl že na koncu 4. snopiča, veliko jih je zapustil v rokopisu. Predvsem pa je PSBL vodil s svojim ogromnim znanjem, velikim ugledom in izredno človeško toplino. Ob njegovi smrti je dr. Kazimir Humar zapisal: »Rudolf Klinec se je s svojim raziskovanjem domače zgodovine in s svojim delom pri GMD uvrstil med tiste kulturne ustvarjalce, ki njih spomin ne bo izginil z njihovim odhodom od nas.«
»V bistvu sem srečen človek. Počutim se zares blagoslovljenega. V svojem življenju sem imel zelo veliko ‘šans’, sreče, in srečal sem mnoge čudovite ljudi ter ob njih našel gotovost. Čutim tudi, da je bil Bog v mojem življenju vedno navzoč. Ljubi me, dokler živim, ljubil me bo, ko umrjem. Zato se mi ni treba ničesar bati. Počutim se resnično zadovoljnega in srečnega. To ne pomeni, da nimam slabih in težkih dni. Vsakdo jih ima, kajti sreča je sestavljena iz mnogih delov, en del pa je vedno prekratek. Hvaležen sem za to, kar sem prejel. To mi pomaga biti srečen. Da sem hvaležen za življenje vsak dan, hvaležen, ker srce utripa 123.700-krat na dan, ker vdihnemo 20.000-krat in predelamo 137 kubičnih metrov zraka. In vse brezplačno, gratis!« Tako je ob svoji osemdesetletnici povedal belgijski (flamski) redovnik Phil Bosmans, svetovno znan in priljubljen duhovni pisatelj. Precej njegovih knjig, iz katerih diha veselje do življenja ter ljubezen do ljudi in vseh stvari v duhu sv. Frančiška, imamo tudi v slovenščini. »Moja zadnja beseda je: hvaležnost,« je dejal ta sončni pričevalec, ki je umrl 17. januarja 2012 v devetdesetem letu polnega življenja.
V svoji najbolj osebni knjigi Ta neverjetni Bog poje hvalo svojim staršem, revnim kmečkim ljudem, ki so bili kljub svojim neštetim skrbem srečni in zadovoljni. S hvaležnostjo se spominja svojega rojstnega kraja Gruitrode v belgijski pokrajini Limburg, kjer je zagledal luč sveta 1. julija 1922. Družina se je kasneje preselila v bližino mesta Genk, kjer so bratje in oče dobili delo v rudniku, da so imeli za vsakdanji kruh. Nadarjenemu Philu je teta omogočila, da je obiskoval šolo pri redovnikih montfortjancih; leta 1941 pa je postal član tega reda, ki ga je na začetku 18. stoletja ustanovil francoski duhovnik sv. Ludvik Marija Grignion de Montfort (1673-1716), znan kot velik častilec Matere Božje. »Bil je moj vzornik. Poseben vtis je naredil neki dogodek, zapisan v njegovem življenjepisu. Na rame si je naložil nekega siromaka ter šel z njim v samostan, kjer je pozvonil in rekel: “Odprite Jezusu Kristus!”« Leta 1948 je bil posvečen za duhovnika. Prva leta je šel v razkristjanjeno severno Francijo, kjer je deloval kot duhovnik-delavec. Kmalu se je vrnil v svojo rodno pokrajino, kjer je imel ljudske misijone po župnijah: več pridig na dan, pogovore z ljudmi, obiske družin – od jutra do večera. Pri tem delu je doživel popoln zlom: dve leti je ležal bolan v postelji, ob ljubeči negi se je proti pričakovanjem zdravnikov spet postavil na noge in se vrnil na delo. »Zdaj vem: nekatere stvari se zdijo kot katastrofa, vendar pa so milost.« Sprejel je vodstvo Zveze brez imena, ki jo je ustanovil nizozemski radijski pridigar Harrie de Greeve. Pravi, da to zvezo sestavljajo ljudje, ki “imajo pod plaščem srce”. »Zame je to tisoč src, ki ljubijo druge ljudi. Tisoče rok, ki ljudi tolažijo, hrabrijo in jim pomagajo.«
Največji apostolat pa vrši s svojimi knjigami, ki so ‘knjigotrški fenomen’: prevajajo jih v številne in povsod jih tiskajo in ponatiskujejo v visokih nakladah. Leta 1972 je izšla prva knjiga v nizozemskem izvirniku z naslovom Dragi človek, rad te imam in sicer v nakladi 3.000 izvodov. Knjiga je bila hitro razgrabljena. Doslej je številnih nakladah bilo v izvirniku natisnjenih več kot 850.000 knjig! Nemški prevod se je pojavil leta 1976 v 6.000 izvodih, že leto kasneje je izšla 15. izdaja. Po nemškem prevodu je nastal slovenski z naslovom Ne pozabi na veselje (Mohorjeva družba, Celje 1995). »Mislim, da sem v tej knjigi napisal nekaj, kar ljudje čutijo. Ljudje pravzaprav o vsem tem razmišljajo, jaz pa to samo zapišem. Morda je to razlog, zakaj tako radi berejo moje knjige: v njih prepoznajo sebe.« Postal je mojster posrečenih gesel (“Ustvarjeni smo za veselje”, “Sonce ne prezre nikogar”), presenetljivih naslovov (“Srečen človek velja za dva”, “Če mi želiš dobro, bom postal boljši”). Njegovim izrekom pravijo “vitamini za srce”, ki jih ‘pošiljajo’ po telefonu, z velikimi črkami izpisani visijo na javnih mestih.
Do prenove bogoslužja katoliške Cerkve je imel postni čas, čas priprave na veliko noč, glavni praznik celotnega cerkvenega leta tri dele: predpost (daljna priprava), ki se je začel v nedeljo pred pepelnico, post (bližnja priprava), od pepelnice do pete postne nedelje, ter čas trpljenja (neposredna priprava) od pete postne nedelje do velikega petka. V tem času je glavna misel bogoslužja trpljenje našega Gospoda Jezusa Kristusa. Da bi še bolj poudarila, da je samo to moglo rešiti človeštvo, so v znak žalosti zakrili križe na oltarju in svete podobe z vijoličnimi zagrinjali. Utihnile so orgle in zvonovi, kar je krščanska srca še bolj vabilo k resni pripravi na praznik Odrešenja. Resnoba pa narekuje molk. – Kjer želijo, lahko po presoji škofovske konference ohranijo navado zagrinjanja križev in svetih podob. Križi ostanejo zagrnjeni do konca obredov velikega petka, svete podobe pa do začetka velikonočne vigilije. (sč)
»Naša družina je bila zelo narodno zavedna in tudi zelo verna,« je ob svoji osemdesetletnici (1982) bralcem Ognjišča povedala koroška pesnica Milka Hartman, ki se je rodila 11. februarja 1902 v Libučah pri Pliberku v kmečki družini. Mati je bila Terezija Kušej, oče pa Matej Schick, ki je leta 1918 zaprosil za spremembo priimka Schick v hišno ime Hartman. Milka je imela tri brate in dve sestri; sestra Micka je umrla stara tri leta. Na otroška leta je imela lepe spomine. Vsi so bili nadarjeni za glasbo. V družini se je veliko muziciralo. Oče je bil glasbeni samouk: igral je citre. Milka in brat Foltej sta igrala kitaro in najmlajši brat Tevžej violino. Mnogo so tudi prepevali. »Ko je bila družina popolna, je bila že zbor: Moji bratje so bili basisti, oče je pel tenor, sestra Trezka alt in jaz sopran,« se tistih lepih časov spominja Milka. Šest let (1908-1914) je obiskovala dvojezično šolo, potem pa je izbruhnila prva svetovna vojna, ko je morala dvanajstletna zapustiti šolsko pot. Oče in kasneje še brat Anzej sta bila vpoklicana k vojakom, zato je morala doma na kmetiji prijeti za vsako delo.
Slabi dve leti po koncu prve svetovne vojne je bil 10. oktobra 1920 nesrečni plebiscit. Leta 1900 je od 377 prebivalcev Libuč 353 navedlo slovenščino kot materni jezik, po plebiscitu pa so nekateri sosedje zavedne Hartmanove sovražno prezirali in zaničevali, toda družina se ni dala prestrašiti. Milka bi se rada izšolala za učiteljico ali vzgojiteljico, a ni bilo možnosti. S podporo slovenskih krščanskih organizacij iz Celovca se je leta 1924 udeležila devetmesečnega gospodinjskega tečaja pri šolskih sestrah v Marijanišču v Ljubljani, nato pa se je urila kot voditeljica gospodinjskih tečajev po nekaterih slovenskih krajih.
Njene mladostne sanje so se vsaj deloma uresničile: ni sicer postala ‘prava’ učiteljica šolskih otrok, ampak učiteljica gospodinjstva za dekleta. Leta 1927 je prepričala vodstvo Slovenske krščansko socialne zveze v Celovcu, da bi bilo koristno gospodinjske tečaje organizirati tudi na Koroškem. Ko je bilo pridobljeno uradno dovoljenje, je Milka Hartman v letih 1927-1939 vodila okoli sto gospodinjskih tečajev po številnih krajih južne Koroške. Tečaji so trajali od šest do osem tednov in sicer samo v jesenskih in zimskih mesecih, kajti udeleženke so bila kmečka dekleta, ki so morala spomladi in poleti pomagati na kmetiji. Največkrat so tečaji potekali po župniščih, včasih v gostilni ali tudi v zasebni hiši. Dekleta, skoraj vedno jih je bilo več kot deset, so prihajala zjutraj na tečaj, Dopoldne so bila na sporedu praktična dela (kuhanje, šivanje), popoldne pa predavanja o gospodinjstvu, vrtnarstvu in kmetijstvu. Milka je ponavadi pridobila zdravnika, da je dekletom predaval o zdravstvu, in duhovnika, da jim je spregovoril o veri.
Tečaji so se končali z nekakšno »akademijo«: odrsko igrico, ki jo je napisala Milka, in z recitacijo njenih pesmi ter z razstavo in prodajo kuharskih izdelkov, predvsem peciva. Med drugo svetovno vojno, ko so bili Hartmanovi zaprti v nemških delovnih taboriščih, je Milka gospodinjila župniku Tomažu Holmarju v nemškem Št. Jakobu nad Krko. Po drugi svetovni vojni je bila v letih 1947-1956 spet potujoče učiteljica po vsem južnem Koroškem, kjer je imela okoli 40 gospodinjskih tečajev, vendar vzdušje na njih ni bilo več tako kot pred vojno, kajti “čutilo se je, da je mladež čisto drugačna”. Kot učiteljica koroških deklet je hkrati s kulturo urejenega gospodinjstva posredovala kulturo materine besede, ljubezni do slovenske kulture.
Govorila je o sebi, ko je slovenskim dijakom dejala: »Mladi umetniki, ki niso imeli sreče, da bi se izšolali, so se vedno zatekali k učiteljici naravi. Zato so take pesmi – v besedi kakor melodiji – čustvene in preproste, brez moderne prevleke. Zato pa jih preprosto ljudstvo tudi bolje razume.« Milka Hartman je začela pesnikovati že med prvo svetovno vojno. Leta 1919 je svoje pesmi pokazala dr. Gregoriju Rožmanu, profesorju v Celovcu in kasnejšemu ljubljanskemu škofu, ki je bil tedaj izgnan v Pliberk. Prebral jih je in ji razložil, kako se pesem gradi. »Pohvalil jih je in mi tako vlil poguma.« Prva zbirka pesmi Milke Hartman z naslovom Dekliške pesmi je izšla v samozaložbi leta 1934. Naslednje leto se je oglasila z zbirko Med cvetjem in v soncu. Sledila je zbirka Moje grede (1952), ki vsebuje 80 pesmi. V središč njenega pesniškega ustvarjanja je kmečki svet, narava, letni časi, običaji, prazniki in vera. Zbirka Lipov cvet je izšla ob njeni sedemdesetletnici (1972). Župnik Lovro Kaselj, s katerim jo je vezalo iskreno prijateljstvo, je v kratkem uvodu zapisal:« Ljubezen v vseh plemenitih zvrsteh in odtenkih diha iz sleherne pesmi.« Leta 1977 je izšla njena narečna zbirka Pesmi z libuškega puəla. Ob njeni osemdesetletnici je izšel izbor njenih pesmi v nemščini Gedichte aus Kärnten, ob devetdesetletnici pa angleško-slovenska zbirka Midsummer Night/Kresna noč. Zbirka Zimske rože (1998) je zagledala beli dan že po srečanju pesnice z božjo deklo smrtjo 19. junija 1997. V pričakovanju tega srečanja je zapisala: »Hvaljen Bog! – ne bode / prazen jerbas moj: / v njem so zbrane vse kreposti, / dobra dela. trud in boj.«
V nas je očitna težnja, da bi prerasli uniformiranost jezika. Ker nismo dovolj ovrednotili materinščine – narečja, se je po naši deželi (v poskusu kako prebiti uradnost) razpasla ‘tujščina’, ki je pritlehnost jezika. Če mu daje materinščina barvitost, mehkobo – odsev lepote naše dežele, ga ‘tujcizmi’ bremenijo in kazijo – odvečni so, nepotrebni. Zato predlagam: učimo se knjižnega jezika, a prav tako ohranjajmo materinski jezik, ki domuje v naši vasi, naši pokrajini. Če namenimo zbornemu jeziku tedensko npr. štiri šolske ure pouka, potem negujmo materinščino vsaj uro. To naj ne bo dodatno ‘mučenje’ učencev, pač pa preprosto prebujanje v dar in lepoto svojega kraja … Iz debla slovenstva (zbornega govora) se poglobimo tja h koreninam in koreninicam jezika – v barvitost besedovanja naših mater in očetov. In to storimo čim prej (da ne bo prepozno), da ne bomo zveneli le še zborno – enoumno – ne-umno.
