Jaslice in božično drevesce
Kot veren kristjan si ne morem predstavljati božičnega praznovanja brez jaslic, ‘uprizoritve’ Jezusovega rojstva, doma in v cerkvi. Rad bi pa vedel, kakšen pomen ima (okrašeno) drevesce ob jaslicah. (Andrej)
Po naših cerkvah so začeli postavljati jaslice sredi 17. stoletja, v slovenskih kmečkih domovih pa so bile splošno znane okoli leta 1830. Božično drevo (drevesce) je nemškega in nordijskega izvora. Izsledki raziskav so pokazali dve različni obliki drevesa: zgolj zimzeleno drevo brez okrasja in luči ter okrašeno drevo s svečkami. Nedvomno je prva starejša in pričuje o drevesu življenja, ki z Jezusovim rojstvom dobiva večno vrednost. Predstavlja pa tudi ‘drevo spoznanja’ v raju, povezano z izvirnim grehom naših prastaršev in z napovedjo Odrešenika. Z okrasjem in darovi ovešeno drevo so poznali v Nemčiji in po nekaterih drugih deželah srednje Evrope sredi 19. stoletja. Pri nas so božična drevesa začeli postavljati nemški priseljenci po mestih, v slovenskih kmečkih domovih pa so bila do prve svetovne vojne povsem neznana. (sč)
Mnogi zmotno menijo, da je legenda isto kot pripovedka ali pravljica, kar pa ne drži. Legenda (lat. legendum, kar se mora brati) se je v prvih krščanskih časih imenovala knjiga, iz katere so brali odlomke iz življenja mučencev in svetnikov. V srednjem veku je bila najbolj znana Legenda aurea (Zlata legenda), zbirka svetniških življenjepisov, ki jo je sestavil Jakobus de Voragine (1228-1298). Zgodovinsko zanesljiva poročila o svetnikih je dopolnil s pričevanji o njihovem češčenju in priprošnji med vernimi ljudmi. Lahko bi rekli, da je legenda v nekem smislu ‘poljudna’ razlaga neke resničnosti. To velja tudi za skrivnost Jezusovega učlovečenja in rojstva. Božične legende so žive slike, razlage veselega oznanila, da je Bog postal človek. (sč)
Svoje razmeroma kratko življenjsko potovanje – trajalo je le nekaj tednov več kot petinšestdeset let – je začel 15. septembra 1946 v Pobrežju, župnija Sv. Vid – Videm pri Ptuju. Osnovno šolo je obiskoval v domačem kraju, potem pa je odšel v minoritsko semenišče v Zagreb. Po drugem letniku gimnazije je opravil noviciat na Cresu in leta 1964 tam naredil prve redovne zaobljube. Bogoslovne študije je opravil na Teološki fakulteti v Ljubljani; leta 1971 je naredil večne zaobljube, 2. julija 1972 pa je bil v cerkvi sv. Jurija na Ptuju posvečen v duhovnika. V času študija, leta 1969, je s tremi drugimi bogoslovci v Sostrem ustanovil že omenjeno glasbeno skupino Minores, ki je s svojimi nastopi doma in v tujini na nov način oznanjala evangelij.
Po treh letih kaplanske službe v Sostrem je v njem dozorela odločitev za misijone. Leta 1975 je šel v Anglijo, da se je naučil angleščine, ki je v Zambiji, kamor je bil namenjen, uradni jezik. »29. januarja 1977 ob šesti uri sem prvič stopil na zambijska tla.« V spominskem zapisu njegovih sobratov ob Mihovi smrti beremo: »Hitro je ugotovil, da je tam vse drugače kot doma: drugače so delali, drugače so se smejali, se drugače pogovarjali. V prvem hipu bi vse spremenil, vse poslovenil. A kmalu je odkril, da to ne bi bila prava pot. Začel se je učiti. V tem procesu učenja, sprejemanja drugačnosti je postal del njih.« Najprej se je naučil njihovega jezika, za kar se od tujcev potrudijo edino misijonarji. Prvi dve leti je bil ‘kot ptica selivka’ na šestih mestih, potem pa se je ustalil v Ndoli. Kot župnik velike župnije, ki je štela več deset tisoč duš, je deloval ob pomoči malih občestev, ki so jih sestavljale katoliške družine.
Veliko se je posvečal otrokom in samo zanje je imel vsako nedelo mašo, pri kateri je sodelovalo 1.500 otrok, ki so sami vse vodili. »Majhna punčka, deset let stara, dirigira celi cerkvi (starejši se lahko skrijemo pred otroci). Sami preberejo evangelij, sami pridigajo in navadno tudi zaigrajo. Potem pride še nekdo gor in s svojimi besedami pove, kako je razumel evangelij, potem poveže z njihovim praktičnim življenjem. Jaz poslušam in se od njih učim.« Pater Miha je ustvaril verski, kulturni, izobraževalni in zdravstveni center. Najprej pa je z drugimi sobrati misijonarji naredil semenišče, nadaljeval z osnovno šolo, kasneje še s poklicno šolo. Leta 1991 sprožil blagodejen načrt: botrstvo na daljavo.
Čez tisoč zambijskih otrok je dobilo slovenske botre in s tem možnost za izobrazbo. Sredi devetdesetih let je ustanovil katoliški radio Ičengelo, posvetil se je delu v tiskarni. S kritično besedo je opozarjal na krivice oblasti in na revščino ljudi. Bil je glas preprostega, domačega lačnega, bolnega, neukega človeka. Najprej je bil duhovnik, toda kot misijonar je postal tudi gradbenik, novinar, tiskar, mizar, ključavničar, mehanik, pri vsem delu tudi glasbenik, ki je rad vzel v roke kitaro in pel skupaj z otroki. Z raznimi skupinami je prihajal tudi v Slovenijo.
Naj uživa pri dobrem Bogu neminljivo radost med vsemi, katerim je tako nesebično služil.«
Rodil se je 31. oktobra 1931 v Osilnici ob Kolpi (“Osilnica – to je senčna dolina”) kot najmlajši od devetih otrok v družini očeta rezbarja, ki je delal predvsem za cerkve. Mati je ob tropu otrok imela na skrbi hiško, v kateri je danes Jarmova galerija, in kravico, ki jih je preživljala. »Mene je mati učila, da je najbolj pomembno biti dober človek: dober namen moraš ti imeti, pa bo tudi drugi do tebe dobronameren.« Po končani osnovni šoli v Osilnici je bil leta 1946 po uspešno opravljenih izpitih sprejet na srednjo šolo za umetno obrt v Ljubljani. Šolanje je nadaljeval na likovni akademiji, kjer je študiral kiparstvo pri bratih kiparjih Borisu in Zdenku Kalinu.
Po diplomi je pri njiju opravil tudi kiparsko specialko. Po končanem študiju se je preselil v Kočevje, kjer je bil zaposlen kot likovni pedagog na osnovni šoli in gimnaziji do upokojitve leta 1995. Ko se je po dveh letih samskega življenja v Kočevju nekoč peljal z vlakom v Ljubljano, se je z dvema sopotnicama – ena od njiju je bila njegova bodoča žena – “tako prisrčno zapletel v pogovor in ko smo prišli v Ljubljano, je tako treščilo vame, da bi se takoj oženil in pet mesecev kasneje sva se res poročila”. Imela sta štiri otroke, eden je umrl, živijo pa še Vaclav, Staš in Rosana. O svoji pokojni zvesti družici je dejal: »Žena je bila zame najlepša na svetu in dobra, znala se je postaviti tudi zame in za vse. Bila je poštena pokončna, bila je zelo verna in to je tudi javno pokazala: pri glavnih vratih je vstopala v cerkev, na nič se ni ozirala razen na svoj pošten odnos do življenja in vsega.«
S svojimi zgovornimi sakralnimi deli je kipar Stane Jarm obogatil številne cerkve po naši domovini. V njih, zlasti v križevih potih, je upodabljal velikonočno skrivnost: Jezusovo trpljenje, smrt in vstajenje. Eno njegovih prvih del je Križani na nosilnem stebru ob vhodu v cerkev v Idriji, ki je bila posvečena leta 1969. »Delo za cerkve me je mikalo, ker sem lahko po svoje delal, lahko sem izrazil sebe.« Všeč so mu dela kiparjev Franceta Kralja in Franceta Goršeta, vendar ni maral nikogar posnemati, hotel je ostati zvest samemu sebi. Rad je povedal, kako mu je znani slovenski slikar Nikolaj Omerza, ko je prišel k njemu v Kočevje in je občudoval njegova dela, dejal: »Veš, Jarm, ostani Jarm in se ne pusti podjarmiti!« Njegova posebnost je, da ‘kipari’ z motorno žago. Prvič jo je uporabil leta 1976 pri kipih, ki so mu jih naročili kočevski gozdarji. »Motorna žaga je zelo primerno orodje za takega kiparja, kot sem jaz, ki rad hitro uresničim zamisel, ki jo imam v glavi … Motorka zapusti za seboj posebno sled, podobno žuljem, koži, hrapavim dlanem.«
Jože Zadravec je v spominskem zapisu ob Jarmovi smrti lepo izpovedal: »Ob pogledu na njegove skulpture se človeku vselej izlije iz prsi vzdih: Oh, v les vklesani jok, v les vklesani kriki po odrešenju. V molk in bolečino zazrti liki, melanholično zavezani človekovi stiski. To je Jarmova zgodba o krhkosti in minljivosti bivanja, trpka pripoved o bivanjski stiski sodobnega človeka, grozljiva velika črna maša o dvanajsttisočglavi množici mučencev Kočevskega Roga in stotine drugih molčečih domovanj v nedrjih slovenske zemlje.« Njegov pogled na trpljenje je zaznamoval vojni čas in strahotna morija po končani vojni, ki je kakor svinčen oblak tlačila ljudi, pa se o tem ni smelo govoriti. Njegov pogled na trpljenje odseva z obrazov trpečega Kristusa. »Kristus zame ni samo Kristus iz krščanstva, ampak je zame podoba človeka, ki trpi … Ko sem gledal Kristusovo trpljenje, se mi je zdelo, da ljudje podobno trpijo. Name je trpljenje naredilo velik vtis, da se mi je zdelo, da je življenje polno trpljenja, da drugega v življenju ni.« Ko je ustvarjal križev pot za cerkev Kristusa Odrešenika, ga je prešinil poseben božji navdih: »Pri križevem potu sem nizal postajo za postajo, ko pa sem prišel do smrti na križu (dvanajsta postaja), sem tam naredil samo križ in srce, ki ga je razgnalo, ki je umrlo iz ljubezni. Tisti Kristus, ki bi moral biti tam, je ob strani. To je vstali Kristus, ki se dviga v nebo. Je že Odrešenik, ki je odrešil človeka smrti, ker je vstal od mrtvih.«
Sveta Katarina Aleksandrijska, ki goduje 25. novembra, je bila mučenka in je dala življenje za Kristusa leta 305. Ostri noži, nasajeni na kolo, naj bi jo razrezali – toda kolo se je razletelo (umetniki jo upodabljajo s tem kolesom). Bila je obglavljena in angeli so njeno mrtvo telo odnesli na goro Sinaj, kjer je danes znamenit samostan sv. Katarine. Njeno češčenje se pri nas razširilo v srednjem veku in pobožno ljudstvo jo je uvrstilo med ‘štirinajst zavetnikov v sili’. Zakaj je zavetnica za pravo pamet? Legenda pripoveduje o njej, da je bila nenavadno lepa in pametna. Cesarju Maksiminu, ki je preganjal kristjane, je pogumno ugovarjala. Ta je poklical največje modrijane, da bi Katarino ‘spametovali’, toda ona je znala tako prepričljivo govoriti o krščanski veri, da je tiste modrijane spreobrnila. Kot svojo zavetnico jo častijo učenjaki in študenti. Zaradi mučilnega ‘kolesa’ pa je zavetnica kolarjev in mlinarjev.
Dragi Tilen!
Naenkrat pa je plane iz Tajde: »Oprosti, Darinka, da ti nisem nič povedala. Spoznala sem fanta, Rudi mu je ime, in sem se noro zaljubila vanj.«
Strinjam se z vami, gospa Tilka, da je papež poklican, da je steber pravovernosti in vez edinosti kristjanov. Papeška služba je nastala iz posebnega Petrovega položaja med apostoli, saj je Petru Jezus podelil posebno veljavo: “Ti si Peter (skala) in na tej skali bom sezidal svojo Cerkev” (Mt 16,18). Cerkvi, ki je zgrajena hierarhično, daje Kristus, ki je glava Cerkve, zborno (kolegialno) strukturo. Od vstalega Kristusa izhaja vsa oblast in avtoriteta v Cerkvi. Hierarhični element v Cerkvi je v tem, da Kristus v njej deluje, saj pravzaprav Kristus – po duhovnikih in škofih deli zakramente, posvečuje. V njegovem imenu kristjani oznanjamo evangelij odrešenja. Kolegialni element pa je v tem, da je Kristus celoto vere zaupal skupnosti dvanajstih apostolov, katerih nasledniki pod vodstvom petrinske (papeške) službe vodijo Cerkev. Zaradi te zborne zasnove (zbornosti) so v Cerkvi potrebni koncili; v zadnjih desetletjih imamo zato tudi škofovske sinode. Papež ima, kot Petrov naslednik, prvenstvo v zboru škofov in je zato najvišji pastir Cerkve; ima najvišjo dušnopastirsko oblast in najvišjo avtoriteto v odločitvah v zvezi z naukom in disciplino. Papež, kot naslednik apostola Petra in glava zbora škofov, je tudi zanesljiv porok edinosti Cerkve.
Seveda pa so papež, škofje in duhovniki predvsem služabniki in sodelavci Jezusa Kristusa. Papežev odnos do Kristusa zgovorno simbolizira velika podoba Kristusa v rimski baziliki sv. Pavla zunaj obzidja. V njej je nad glavnim oltarjem (v apsidi) velik mozaik v polkrožnem prostoru, v katerem je upodobljen veliki Kristus z manjšimi apostoli in nekaterimi svetniki. Eden od najmogočnejših papežev, Honorij III., pa je upodobljen tako majhen, kot je na mozaiku Kristusov palec na desni nogi, kar nakazuje, da vstali Kristus, tudi danes na neviden, toda stvaren način, vodi svojo Cerkev in da je papež samo njegov služabnik. Najbrž čutite, da se tega zadnji papeži dobro zavedajo, tudi sedanji papež Frančišek, ki je med svojim prvim nastopom po izvolitvi prosil zbrano množico na Trgu sv. Petra v Rimu in televizijske gledalce po svetu, naj molijo zanj, kar pogosto ponavlja. Tudi upokojeni papež Benedikt XVI. je prav tako na začetku svojega papeževanja prosil vernike: “Molite zame, da se bom vedno bolj učil ljubiti vas – sveto Cerkev, vsakega posameznika in vse skupaj. Molite zame, da ne bom prestrašen pobegnil pred volkovi.” Spomnim se, kako smo se pred desetletji ob neki priložnosti pogovarjali s teološkim profesorjem, danes že Božjim služabnikom Antonom Strletom, in je eden od teologov takratnega papeža kritiziral. Dr. Strle pa je v svoji zavzetosti in ljubezni do papeštva pristavil: »Kardinali so ga izvolili, zdaj ga imamo in ga imejmo radi in zanj molimo.« Čeprav je nekoč isti teolog Strle v svoji vzhičenosti nad Božjo veličino med predavanjem vzkliknil: »Kaj papež, to ni nič, Bog to je nekaj!« S tem je hotel reči, da je papež samo človek in da je samo Bog trikrat sveti.
»Danes pa je vaša hčerka spet dolgo posedela pri vas,« ji je hitela sestra Mateja popravljat odejo, ko je obiskovalka odšla.
Ljubi Sveti Duh!