Peta postna nedelja – zakaj ‘tiha’?
Na cerkvenih koledarjih je ob peti postni nedelji pridevnik ‘tiha’. Zanima me, zakaj ima ta naziv in od kod izvira? (Polona)
Do prenove bogoslužja katoliške Cerkve je imel postni čas, čas priprave na veliko noč, glavni praznik celotnega cerkvenega leta tri dele: predpost (daljna priprava), ki se je začel v nedeljo pred pepelnico, post (bližnja priprava), od pepelnice do pete postne nedelje, ter čas trpljenja (neposredna priprava) od pete postne nedelje do velikega petka. V tem času je glavna misel bogoslužja trpljenje našega Gospoda Jezusa Kristusa. Da bi še bolj poudarila, da je samo to moglo rešiti človeštvo, so v znak žalosti zakrili križe na oltarju in svete podobe z vijoličnimi zagrinjali. Utihnile so orgle in zvonovi, kar je krščanska srca še bolj vabilo k resni pripravi na praznik Odrešenja. Resnoba pa narekuje molk. – Kjer želijo, lahko po presoji škofovske konference ohranijo navado zagrinjanja križev in svetih podob. Križi ostanejo zagrnjeni do konca obredov velikega petka, svete podobe pa do začetka velikonočne vigilije. (sč)
ČUK, Silvester. (Na kratko). Ognjišče, 2012, leto 48, št. 3, str. 56-57.
»Naša družina je bila zelo narodno zavedna in tudi zelo verna,« je ob svoji osemdesetletnici (1982) bralcem Ognjišča povedala koroška pesnica Milka Hartman, ki se je rodila 11. februarja 1902 v Libučah pri Pliberku v kmečki družini. Mati je bila Terezija Kušej, oče pa Matej Schick, ki je leta 1918 zaprosil za spremembo priimka Schick v hišno ime Hartman. Milka je imela tri brate in dve sestri; sestra Micka je umrla stara tri leta. Na otroška leta je imela lepe spomine. Vsi so bili nadarjeni za glasbo. V družini se je veliko muziciralo. Oče je bil glasbeni samouk: igral je citre. Milka in brat Foltej sta igrala kitaro in najmlajši brat Tevžej violino. Mnogo so tudi prepevali. »Ko je bila družina popolna, je bila že zbor: Moji bratje so bili basisti, oče je pel tenor, sestra Trezka alt in jaz sopran,« se tistih lepih časov spominja Milka. Šest let (1908-1914) je obiskovala dvojezično šolo, potem pa je izbruhnila prva svetovna vojna, ko je morala dvanajstletna zapustiti šolsko pot. Oče in kasneje še brat Anzej sta bila vpoklicana k vojakom, zato je morala doma na kmetiji prijeti za vsako delo.
Slabi dve leti po koncu prve svetovne vojne je bil 10. oktobra 1920 nesrečni plebiscit. Leta 1900 je od 377 prebivalcev Libuč 353 navedlo slovenščino kot materni jezik, po plebiscitu pa so nekateri sosedje zavedne Hartmanove sovražno prezirali in zaničevali, toda družina se ni dala prestrašiti. Milka bi se rada izšolala za učiteljico ali vzgojiteljico, a ni bilo možnosti. S podporo slovenskih krščanskih organizacij iz Celovca se je leta 1924 udeležila devetmesečnega gospodinjskega tečaja pri šolskih sestrah v Marijanišču v Ljubljani, nato pa se je urila kot voditeljica gospodinjskih tečajev po nekaterih slovenskih krajih.
Njene mladostne sanje so se vsaj deloma uresničile: ni sicer postala ‘prava’ učiteljica šolskih otrok, ampak učiteljica gospodinjstva za dekleta. Leta 1927 je prepričala vodstvo Slovenske krščansko socialne zveze v Celovcu, da bi bilo koristno gospodinjske tečaje organizirati tudi na Koroškem. Ko je bilo pridobljeno uradno dovoljenje, je Milka Hartman v letih 1927-1939 vodila okoli sto gospodinjskih tečajev po številnih krajih južne Koroške. Tečaji so trajali od šest do osem tednov in sicer samo v jesenskih in zimskih mesecih, kajti udeleženke so bila kmečka dekleta, ki so morala spomladi in poleti pomagati na kmetiji. Največkrat so tečaji potekali po župniščih, včasih v gostilni ali tudi v zasebni hiši. Dekleta, skoraj vedno jih je bilo več kot deset, so prihajala zjutraj na tečaj, Dopoldne so bila na sporedu praktična dela (kuhanje, šivanje), popoldne pa predavanja o gospodinjstvu, vrtnarstvu in kmetijstvu. Milka je ponavadi pridobila zdravnika, da je dekletom predaval o zdravstvu, in duhovnika, da jim je spregovoril o veri.
Tečaji so se končali z nekakšno »akademijo«: odrsko igrico, ki jo je napisala Milka, in z recitacijo njenih pesmi ter z razstavo in prodajo kuharskih izdelkov, predvsem peciva. Med drugo svetovno vojno, ko so bili Hartmanovi zaprti v nemških delovnih taboriščih, je Milka gospodinjila župniku Tomažu Holmarju v nemškem Št. Jakobu nad Krko. Po drugi svetovni vojni je bila v letih 1947-1956 spet potujoče učiteljica po vsem južnem Koroškem, kjer je imela okoli 40 gospodinjskih tečajev, vendar vzdušje na njih ni bilo več tako kot pred vojno, kajti “čutilo se je, da je mladež čisto drugačna”. Kot učiteljica koroških deklet je hkrati s kulturo urejenega gospodinjstva posredovala kulturo materine besede, ljubezni do slovenske kulture.
Govorila je o sebi, ko je slovenskim dijakom dejala: »Mladi umetniki, ki niso imeli sreče, da bi se izšolali, so se vedno zatekali k učiteljici naravi. Zato so take pesmi – v besedi kakor melodiji – čustvene in preproste, brez moderne prevleke. Zato pa jih preprosto ljudstvo tudi bolje razume.« Milka Hartman je začela pesnikovati že med prvo svetovno vojno. Leta 1919 je svoje pesmi pokazala dr. Gregoriju Rožmanu, profesorju v Celovcu in kasnejšemu ljubljanskemu škofu, ki je bil tedaj izgnan v Pliberk. Prebral jih je in ji razložil, kako se pesem gradi. »Pohvalil jih je in mi tako vlil poguma.« Prva zbirka pesmi Milke Hartman z naslovom Dekliške pesmi je izšla v samozaložbi leta 1934. Naslednje leto se je oglasila z zbirko Med cvetjem in v soncu. Sledila je zbirka Moje grede (1952), ki vsebuje 80 pesmi. V središč njenega pesniškega ustvarjanja je kmečki svet, narava, letni časi, običaji, prazniki in vera. Zbirka Lipov cvet je izšla ob njeni sedemdesetletnici (1972). Župnik Lovro Kaselj, s katerim jo je vezalo iskreno prijateljstvo, je v kratkem uvodu zapisal:« Ljubezen v vseh plemenitih zvrsteh in odtenkih diha iz sleherne pesmi.« Leta 1977 je izšla njena narečna zbirka Pesmi z libuškega puəla. Ob njeni osemdesetletnici je izšel izbor njenih pesmi v nemščini Gedichte aus Kärnten, ob devetdesetletnici pa angleško-slovenska zbirka Midsummer Night/Kresna noč. Zbirka Zimske rože (1998) je zagledala beli dan že po srečanju pesnice z božjo deklo smrtjo 19. junija 1997. V pričakovanju tega srečanja je zapisala: »Hvaljen Bog! – ne bode / prazen jerbas moj: / v njem so zbrane vse kreposti, / dobra dela. trud in boj.«
V nas je očitna težnja, da bi prerasli uniformiranost jezika. Ker nismo dovolj ovrednotili materinščine – narečja, se je po naši deželi (v poskusu kako prebiti uradnost) razpasla ‘tujščina’, ki je pritlehnost jezika. Če mu daje materinščina barvitost, mehkobo – odsev lepote naše dežele, ga ‘tujcizmi’ bremenijo in kazijo – odvečni so, nepotrebni. Zato predlagam: učimo se knjižnega jezika, a prav tako ohranjajmo materinski jezik, ki domuje v naši vasi, naši pokrajini. Če namenimo zbornemu jeziku tedensko npr. štiri šolske ure pouka, potem negujmo materinščino vsaj uro. To naj ne bo dodatno ‘mučenje’ učencev, pač pa preprosto prebujanje v dar in lepoto svojega kraja … Iz debla slovenstva (zbornega govora) se poglobimo tja h koreninam in koreninicam jezika – v barvitost besedovanja naših mater in očetov. In to storimo čim prej (da ne bo prepozno), da ne bomo zveneli le še zborno – enoumno – ne-umno.
Dekret za Bohinjsko Bistrico sem dobil 25. maja, službo sem nastopil 11. junija. Začetni tedni v službi so potekali mirno in prijetno. Dela nisem imel (poklicnega namreč) kar skoraj nič. Vsako nedeljo pridigo, ob sobotah majčkeno spovedovanja in konec. Zbolel ni nihče. Vsak dan sem prebil dokaj ur v ulnjaku na vrtu in bral. Tam sem spisal idilo (pesnitev) Triglav … Dela v Bistrici je bilo zame premalo. Ko sem imel časa in zdravja na pretek, bi se bil moral poglobiti v študij tuje literature in se marsikaj naučiti iz nje. Žal knjižnice tam ni bilo, sam nisem mogel kupovati dragih najboljših literarnih knjig drugih narodov. Star profesor me je potolažil: Nič ni škoda, ko nisi preveč bral. Naše ljudstvo ti je bilo živa knjiga, iz katere si bral. To dokazujejo vse tvoje povesti z jezikom in dejanjem. – V tem času je pisal krajše spise za otroke, ki jih je objavljal v Angelčku in Vrtcu.
Imenovan sem bil na Jesenice za pomočnika župniku Keršiču, ki je tako oslepel, da ni mogel več pisati ali kaj drugega opravljati. Prišel sem k njemu. Bil je zelo dobra duša. Določil mi je majhno sobo v župnišču. Na Jesenicah je bilo zelo lepo: župnik, tovariš Jaka Matjan, ljudje. Mnogo je bilo v tovarni Bohinjcev, ki sem jih že poznal. V Bohinju so takrat opuščali fužine in selili vse na Jesenice z delavci vred. – Literarno na Jesenicah nisem kaj prida delal razen nekaj pesmic. To ni bil moj poklic. Pač pa sem priredil na Jesenicah Pasijon. – Ker denarja nisem strpel, sem si kupil kolo. Večkrat sem se peljal na Brezje maševat. Imel sem belo čepico. Ko sem se nazaj grede večkrat ustavil doma, me je vprašala teta, kaj da imam tako čudno belo kapo. Pa ji je oče takoj razložil: »Viš, to ima zato, da vsak človek že pol ure prej na cesti vidi, da se bo pripeljal en norec.«
Dohodki so bili zelo revni. Tako mi je potekalo življenje prvo leto v Kočevju. Pesmi povedo, kako sem vedno hrepenel stran – čeprav mi ni bilo nič sile. Bil sem tudi odtrgan od prijateljev. V Ljubljano je bilo daleč. Pač pa mi je opazovanje naše kočevske in slovenske družbe dalo snov za novelo Deteljica, ki sem jo potem spisal v Idriji.
Pri Sv. Joštu nad Kranjem tedaj že nekaj let ni bilo stalnega duhovnika. Ker pa so ljudje v poletnem času še kaj radi romali na to goro, se je zdelo ordinariatu, da sem kakor nalašč, da prebijem počitnice kot expositus omnibus periculis (izpostavljen vsem nevarnostim) prav jaz. Na to znamenito goro sem prišel v sredo pred vnebohodom (11. maja 1899). Ko so me Joštarji zagledali, da prihajam, so mi prišli naproti s procesijo in banderi. Kadar je deževalo, ni bilo ne romarjev ne izletnikov, na gori tudi nikogar, da bi se kaj pogovoril. Bil sem pravi puščavnik. Bral sem, pisaril, prebiral stare listine v arhivu in po kolenih hodil po svetih stopnicah. Prva me je obiskala moja ljuba mati. Očetu je pripovedovala, kako slabo se mi godi in prišel me je obiskat. Pred slovesom je šel v cerkev. Ko se je vrnil, mi je rekel: »Svetemu Joštu sem te izročil, naj ravna s tabo, kakor ve, da bo prav. Mene pa na goro ne bo nikoli več, morda mimogrede tedaj, ko pojdem v nebesa.« Prve dni oktobra sem se poslovil od dobrih ljudi in s svojim kovčkom odhitel v dolino.
Ko sem šele grede od Sv. Jošta skozi Ljubljano, sem se šel poklonit škofu Jegliču, ki mi je rekel: »Sprejmite Loko kot zaupno mesto.« To je bilo moje sedmo službeno mesto. Dušnopastirskega dela je bilo res dosti. Razen mnogo ur šole sem imel daljna pota k podružnicam, ki si jih težko eno dopoldne opravil. Tudi prosvetnega življenja je bilo nekaj. Tako življenje in zaposlenost sta me ovirala, da nisem mogel književno skoraj nič delati. Dokončal sem povest Stara in nova hiša, ki ima za jedro mojo rojstno hišo in delo mojega očeta. Napisal sem tudi črtico Pomlad se poslavlja. Majnika 1900 sem odšel z romarji svetoletniki v Rim. Po smrti župnika Tomažiča sem bil od 26. junija do 1. decembra 1900 župnijski upravitelj v Škofji Loki. Dela je bilo mnogo, a za mladega človeka je to le veselje. Imel sem tudi premnogo obiskov. S Koroške me je obiskal pisatelj Meško. Ko sem bil upravitelj, sem še bolj prišel v stik z ljudmi. Prav rad priznam, da sem bil med hribovci posebno srečen. Tudi preprosta odkritosrčnost teh ljudi mu je bila zelo všeč. Nekoč se šel od Sv. Florijana proti domu. Potoma sem došel dve ženi. Pridružil sem se jima in smo prijetno kramljali. Kar se odloči ena in me vpraša: »Pravijo, da ste vi že mnogo služb imeli. Ali je to res?« – »Kar res je. Loka je v dobrih štirih letih že moja sedma služba.« – »No, potem ste pa tak kakor kak zanič hlapec, ki zmeraj gospodarja menja.« Že sem jim hotel razložiti, da primera ne drži. Toda posegla je vmes druga žena in sosedo zavrnila: »Kako si čudna! Gospoda imajo le tako radi, da ga hočejo povsod imeti.«
Nekdaj je bilo Želimlje ižanska podružnica, leta 1786 pa je bila ustanovljena jožefinska fara. Župnišče je tudi bilo vse prenovljeno, kar prijetno. Imelo je lep vrt in nekaj malega posestva. Fara je bila res skromnih dohodkov, zato sem se lotil kmetovanja. Kupil sem kravo in konja. Duhovniško delo je bilo zelo lepo in lahko. Župljani so bili dobri, preprosti ljudje, povečini malo premožni, bolj revni, živeči na skromnih posestvih. – Ker sem imel dokaj časa – bili so nekateri dnevi, ko nisem imel šole – sem se lahko nemoteno vtopil v delo. Takoj prvo leto sem napisal črtice: Moja duša vasuje, Zvonček s tihih poljan, Srečala sta se , Games-love, Govori, aloa itd. Leta 1903 sem bil pri Kreku. Pred seboj je imel Kosovo gradivo in spodbudil me je, naj to preberem. Res sem to storil in po dolgem študiju sem začel snovati roman Pod svobodnim soncem. Prvi del sem ponudil Mohorjevi, odbor ga je zavrnil. Nato sem šel z njim v Dom in svet. Ta je povest začel priobčevati, jaz pa sem pisal dalje. Za vsako številko posebej. Knjiga je bila namenjena mladini in preprostim ljudem, ki bi iz dejanja doumeli našo najstarejšo zgodovino.
Ko sem obiskal svojega očeta in mu povedal, da se preselim v Soro, mi je rekel – šaljivec, ki ni imel pojma, kje in kakšna je Sora: »Tak tako, na Soro so te posadili. Ne vem, kakšna je. To pa vem, da se na sori (pri vozu) slabo sedi. Zato pazi, da dol ne padeš!« Poprošen od škofa sem segel po Sori, ki je nihče ni maral. Škofovi prošnji sem ugodil, čeprav mi je prerokoval, da bom težko kaj opravil. Ko sem se peljal skozi prve vasi nove fare, me nihče ni pogledal. V nedeljo je bila cerkev nabito polna. Radovednost jih je prignala. Ko sem prebral evangelij, sem se predstavil. Dejal sem: »Pri umeščanju mi je bila izročena evangeljska knjiga, v znamenje, da je moja naloga s tega mesta oznanjati samo Kristusov nauk. Izročili so mi štolo, v znamenje, da naj delim sv. zakramente, in izročili so mi ključe, v znamenje, da naj modro gospodarim.« V Sori je na veliko kmetoval, v hudih letih prve svetovne vojne je ljudem po svojih močeh pomagal, jim svetoval, jih tolažil. – Leta v Sori so bila pisateljsko zelo rodovitna. Leta 1910 sem utegnil spet sesti in pisati. Prva črtica je bila Na petelina. Tega leta sem napisal tudi Skopuhovo smrt. Prihodnje leto je izšla novelica Sama. Dekla Ančka, ki jo je napisal leta 1913, je dvignila precej prahu. Posebno mesto v njegovih spisih iz tega obdobja imajo pripovedi, nastale ob stiskah prve svetovne vojne, sklenjene v vojno kroniko Prerokovana (1915-1919): Boji, Prerokbe zore, Kronika gospoda Urbana, Golobova njiva, Slike brez okvira, Polom.
V Sori sem se tako tesno strnil z ljudstvom kakor dotlej še nikjer. Na selitev nisem več mislil. Pa sem dobil iz Ljubljane pismo, naj prosim za Trnovo. Po Sori je zašumelo. Ljudje so hodili k meni in me pregovarjali, naj ne grem. Tudi meni je bilo zelo tesno pri srcu. Toda nazaj nisem ne smel ne mogel. V nedeljo, 7. aprila 1918 sem bil slovesno umeščen. Finžgarjeva pripoved o župnikovanju v Trnovem obsega nad sedemdeset strani v njegovi knjigi, zato glavna dogajanja samo navajam. Najprej opisuje trnovsko župnijsko cerkev, nato spregovori o koncu prve svetovne vojne, omenja svoje gospodarsko delo, praznične procesije, precej prostora posveča svojemu uredniškemu delu pri Mohorjevi družbi, najstarejši slovenski založbi. Breme uredništva je sprejel 1. septembra 1922 in ga nosil trideset let – do 24 junija 1952. –
O svojem literarnem delu v Trnovem je zapisal, da je utegnil napisati kvečjemu kaj krajšega, za večje delo ni bilo časa. Za Mohorjevo je napisal povesti Beli ženin in Strici. Za Dom in svet več črtic, med njimi Sibirijo, eno najmočnejših socialnih podob v naši književnosti. Dal je pobudo za odkup Prešernove rojstne hiše, da bi postala spominski muzej. 15. decembra 1936 je stopil v pokoj in se naselil v svoji hiši, zgrajeni iz prihrankov svojega pisateljskega dela. »Če prištejem še leto, ko sem bil semeniški duhovnik, sem služboval 42 let, 5 mesecev in 6 dni. Dne 15. novembra 1936 sem imel zadnji govor v cerkvi kot trnovski župnik. Navezal sem govor na evangelij: Daj odgovor od svojega hiševanja. Razgrnil sem pred župljani kratek razgled, kaj je bilo storjenega za mojega župnikovanja. “Vse se je naredilo le z božjo in vašo pomočjo. Bog povrni vsem. Lepo vas prosim, odpustite mi, če je bilo kaj napak; namenoma in nalašč ni bilo.” Tako sem se poslovil od župljanov.«
Finžgar je šel v pokoj z načrti, kako bo še pisal, vendar je bil z uredniškim delom pri Mohorjevi tako obložen, da je pisal bolj malo. Leta 1941 je staro in mlado razveselil s svojim Hudournikom. »Z njim sem poskusil popeljati otroka, mladino v naravo. Za vzgojevalno bitje sem si privoščil naravo: miško, polha in svojega psička Liska.« Med drugo svetovno vojno je pisal svoje spomine. »Svoje potovanje skozi življenje sem začel opisovati proti koncu leta 1941, nadaljeval pa v letih 1942 in 1943. V prvih dveh mesecih leta 1944 sem spis dokončal. Na čisto je bil rokopis prepisan do 23. februarja 1945 … Po letu 1946 sem k prejšnjim delom dodal še kratek opis svojega popotovanja skozi drugo svetovno vojsko.« Njegovi spomini so izšli v knjigi z naslovom Leta mojega popotovanja leta 1957, leta 1962 pa kot sedma in zadnja knjiga njegovih Izbranih del pri Mohorjevi družbi. Poleg spominov je Finžgar v pokoju napisal tudi knjigo pravljic Makalonca, ki jih je kot študent poslušal v kočah na planinskih pašnikih. Za Mohorjevo družbo je napisal še dve večerniške povesti: Mirna pota (1952) in Gostač Matevž (1954). Prizadel ga je bombni napad na Ljubljano 9. marca 1945, ki mu je porušil hišo in pri katerem je bil ranjen, da je moral biti dva meseca v bolnišnici, iz katere se je vrnil napol gluh.
Biserno mašo, šestdesetletnico duhovniškega poslanstva, je obhajal 5. avgusta 1954 v kapelici Marije Snežne v Martuljku v krogu najožjih prijateljev. Biseromašni pridigar škof Anton Vovk, njegov brezniški rojak, ga je nagovoril: »Romal si vse življenje. Ne samo na številnih postojankah od Bohinja in Jesenic in do Kočevja, romal si zvesto s svojim narodom v njegovo zgodovino, v njegove bridke in srečne dni, v njegovo temo in svobodno sonce, v njegove vrline in bolečine … Eno pa lahko pribijem: zvesto si uporabil talente, ki ti jih je Bog naklonil; ko boš odložil romarsko palico življenja, te čaka pri Bogu plačilo, dela tvoja bodo pa med našim dragim narodom živela.«
»Oba Tominca sta ob sv. Frančišku odkrivala pristno ljubezen do človeka. Kakor je bil Frančišek brat vsakemu človeku, posebno še gobavcem, zatiranim in ubogim, tako sta tudi onadva vse svoje moči posvetila človeku. Zavedala sta se, da je vera brez del mrtva, zato sta v svojem oznanjevanju spodbujala dejavno ljubezen do sočloveka. P. Angelik se je zelo poglobil v socialna vprašanja, ki so se nagrmadila po prvi svetovni vojni in še posebno v tridesetih letih, ko je svet zajela velika gospodarska kriza.« Tako je povedal p. dr. Silvin Krajnc v pogovoru za slovenski katoliški tednik Družina (27. 3. 2011), v katerem je spregovoril o svoji zajetni knjigi-doktorski disertaciji Brata p. Angelik in p. Roman Tominec – glasnika pravičnosti in dobrote. V njej je predstavil življenje in delo svojih dveh frančiškanskih sobratov – bratov Tominec, ki sta veljala za ‘apostola Ljubljane’. Na podlagi njegove knjige predstavljamo p. Angelika Tominca, ki je mnogim ostal v spominu zlasti kot neutruden spovednik, ob 120-letnici njegovega rojstva.
Poleg teh služb, ki jih je vestno opravljal, je Angelik veliko študiral in tudi pisal. Začel se je oglašati v raznih revijah. Svojo prvo razpravo (o verski svobodi) je objavil leta 1919 v znanstveni reviji Leonove družbe Čas. Pritegovala so ga zlasti socialna vprašanja; raziskoval je temelje katoliškega socialnega nauka. Ko je bila leta 1922 ustanovljena revija Socialna misel, je takoj začel v njej sodelovati z raznimi članki. Bil je med ustanovitelji Krekove socialne šole in je mladim delavcem v predavanjih razkrival katoliški socialni nauk. Vsa ta načela je uresničeval pri svojem pastoralnem delu. Leta 1931 je postal župnik in začutil je potrebo po povezovanju župnij v središču Ljubljane. Pastoralno delo je postajalo vedno bolj razvejano, samostanski prostori pa premajhni za različne dejavnosti. Skupaj s takratnim provincialom p. dr. Gvidom Rantom sta Tominca načrtovala izgradnjo serafinskega kolegija (dijaškega doma) in župnijske dvorane. Kolegij je zrasel od maja do decembra 1936. Vzporedno s tem zavodom so gradili župnijsko dvorano s 509 sedeži, ki je zadovoljila tudi razvajene prebivalce Ljubljane. V njej so bil razne prireditve in srečanja katoliških skupin. (Danes v tej dvorani, ki je bila v osemdesetih leti prenovljena, gostuje MGl.) Nekateri patri so tej gradnji nasprotovali; ena od posledic je bila ta, da so Angeliku ob srebrni maši (1939) odvzeli službo župnika. Napetosti v samostanski družini so se nadaljevale in še stopnjevale v letih druge svetovne vojne. Brata Tominec, ki sta veliko časa in skrbi posvečala zapornikom in jim v svojih redovnih oblekah prenašala zaupna pisma, sta tudi sama nekajkrat okušala bridkost in strah zapora.
Pater Angelik je junija 1945 spet prevzel župnijo Marijinega oznanjenja kot župnik. V nastopnem govoru je spraševal, kakšne so naloge kristjanov v sodobnem času in poudaril, da morata biti izhodišči delovanja resnica in ljubezen. Po tem se je ravnal tudi kot služabnik božjega usmiljenja v spovednici. Spovedovanje je bila njegova velika ljubezen. Vsak dan je bil na razpolago za spoved po ur, pred nedeljami ter v adventu in postu je pogosto spovedoval od dvanajst do petnajst ur dnevno, marsikdaj do desetih zvečer. Leta 1936 je v Bogoslužni koledar vsak dan zapisoval število spovedancev: okoli 90, kar pomeni blizu 34.000 vse leto! Po značaju sta se Tominca dopolnjevala: Angelik je bil bolj duhovnik za može, saj so pred njegovo spovednico vsak dan stale vrste mož. To ne pomeni, da žensk ni maral, ampak da so si ga možje nekako izbrali za svojega spovednika, kakor so si ženske izbrale Romana. Nekaj je k temu pripomogel tudi položaj spovednic: Angelikova je bila na moški strani, Romanova pa na ženski strani, ki sta bili takrat v cerkvah še strogo ločeni.
Gospod,