Avtor: Marko

predsednik Alma Mater Europaea – ECM

“Moja življenjska izkušnja pravi, da morajo stvari večkrat odležati”

 »Ognjišče mi je že od nekdaj pri srcu. Desetletja ga spremljam in berem,« se je glasil odgovor dr. Ludvika Toplaka na prošnjo za pogovor. Živahni osemdesetletnik si je zato med številnimi obveznostmi vzel čas za pogovor in ga začel z besedami: »Mnogih stvari, ki vam jih bom sedaj povedal, nisem povedal še nikomur.« Preberite, kaj je desetletja držal zase.

Nekajkrat so me že v življenju “vrgli ven”, a zmeraj sem se vrnil tja čez sedem ali dvanajst let. Prvič so me izključili kot študenta, čez sedem let sem se vrnil za asistenta. Izključili so me kot predavatelja, čez sedem let – čez sedem let spet vse prav pride – sem se vrnil kot profesor. Vedno je bila vmes neka “fake news”, neka hudobija, neko podtaknjeno ljubosumje … Prvič so me izključili iz študija, in sicer tako, da so me poklicali k vojakom. Jožeta Pučnika v zapor, mene pa so vpoklicali k vojakom. O tem, da je Pučnik šel v zapor, se je vedelo in govorilo, meni so jasno zagrozili: »Če bodo študentje organizirali kakršnekoli nemire zaradi tvojega odhoda v vojsko, ti pet let vojaškega zapora ne uide!« Zvečer smo še pili s prijatelji, drugo jutro sem šel na pot. Nikomur nisem povedal, razen svoji družini.
Do druge izključitve je prišlo, ko sem že bil profesor na višji šoli. Sklenil sem, da zaključim doktorat v Ameriki. Pred odhodom so mi vzeli potni list! Razlog – ogrožam varnost države. Vendar pri tem ni bilo nobene razlage, kako jo ogrožam. Tudi tokrat nisem nikomur povedal za to. Ko sem zahteval potni list na UDBI in vprašal, kaj sem zakrivil, mi je uslužbenec odgovoril: »Nič. Če bi kaj zakrivil, bi te lahko za to ‘držali’. Ker pa te nimamo za kaj držati, si najnevarnejši politični aspirant liderstva na Štajerskem.« Vprašal sem ga: »Kako?« Dodal je: »Nevaren si kot dr. Bučar, ker bi znal napisati ustavo samostojne Slovenije.« To je zame žalitev, sem mu odvrnil. On pa: »Ne bodi farizej, te dobro poznam. Še več: nevaren si kot dr. Pučnik, ker bi znal organizirati politično stranko.« Ker mi je bila zaprta akademska pot, sem izbral drugo službo v Ljubljani.

– To je bilo v Iskra Delti?
Da. Pridružil sem se mladim inženirjem, ki so mi zatrjevali, da znajo delati računalnike. V začetku je bilo pet inženirjev, en ekonomist in jaz kot pravnik, predvsem za pravno komunikacijo z Američani. Ko sem po sedmih letih zapuščal podjetje, je bilo dva tisoč dvesto zaposlenih. Povezali smo vse računalnikarje Slovence, od Kalifornije do Tokia. Ves čar Iskre Delta je bil v tem, da smo prosto znanje povezali v razvojni potencial. Ob koncu 80-ih let pa so prišli k meni in dejali: »Na tvojem mestu mora biti nekdo, ki je vsaj član Centralnega komiteja zveze komunistov Slovenije.« Bil sem ves čas namestnik glavnega direktorja z uradnim dodatkom “za organizacijo in samoupravljanje”. Zaradi prejšnjih izkušenj nisem želel javno nastopati. Ko so mi rekli, da bi moral biti glavni direktor član Centralnega komiteja Jugoslavije, sem sklenil, da grem spet na univerzo. V tem času sem prevedel svoj doktorat iz angleščine in ga obranil na Univerzi v Novem Sadu, na temo Odgovornost direktorja v našem in primerjalnem pravu.

– Ste se potem vrnili na univerzo?
Na univerzo so me povabili nazaj, ko so se razmere spremenile. Postal sem profesor za tri leta, nato sem stopil v politiko za tri leta. Kasneje sem se ponovno vrnil na univerzo, bil izvoljen za rektorja, tri mandate. Tretji mandat sem predčasno prekinil, ko smo na univerzi potrdili ustanovitev medicinske, naravoslovne in filozofske fakultete. Leta 2002 sem bil imenovan za veleposlanika pri Svetem sedežu. 

– Zanimiv je bil medijski odziv na vaše delo in na nekatera druga imena v Sloveniji.
Največ negativne kampanje je v devetdesetih letih imel v Sloveniji Ludvik Toplak. Sledil je Marjan Podobnik, nato Franc Rode, za njim pa Janez Janša. Diskvalificiralo se je in izločevalo. Namišljene afere, danes bi rekli “fake news”, so se stopnjevale. Vse je “prehitel” Franc Kangler, ki je bil deležen številnih lažnih ovadb in medijskih diskreditacij. Na tak način se je posameznika diskvalificiralo in kriminaliziralo ter izključevalo iz javnega življenja. Vsak posameznik pa mora oceniti sam. Če je proti medijskemu sojenju nemočen, se pač mora umakniti za sedem ali 13 let. Tudi mene so po trinajstih letih povabili in mi podelili naziv zaslužni profesor, ki se praviloma podeli ob upokojitvi.

– Govorite o “vračanju” in o tem, kako je treba počakati. Udbovec vam je v pogovoru dejal, da ste sposobni napisati ustavo. In res ste pozneje sodelovali pri njenem pisanju …
Deset let po tistem pogovoru ob odvzemu potnega lista sva bila s Francetom Bučarjem v ustavni komisiji, kjer smo pisali novo Ustavo samostojne Slovenije, z Jožetom Pučnikom pa sva ustanavljala politične stranke.
Kako ste v študentskih letih sodelovali z Jožetom Pučnikom?
Kot študent sem v reviji Perspektive prebral kratek članek “Dve podobi otroštva na Slovenskem”. V prvem odstavku je avtor zapisal: »V Večeru sem prebral, da prvi september pomeni konec počitniškega veselja in začetek trdega dela za naše učence.« V drugem odstavku je avtor zapisal: »To velja samo za eno polovico otrok, ker za drugo polovico velja, da komaj čakajo, da gredo v šolo, da se spočijejo od težkega dela na kmetijah. Prepričan sem, da bodo ti otroci, ko bodo odrasli, storili vse, kar je storiti treba.« Avtor je podpisan z J. P.
Ko sem to prebral, me je pogrelo in sem se vprašal: kdo si ti, oportunist, da bomo čakali, da bodo otroci odrasli in sami storili, kar je storiti treba? Mi smo danes dolžni storiti, kar je treba storiti! Odgovoril sem na tisti članek in objavili so moj odgovor. Po objavi me je poklical sorodnik pesnik Tomaž Šalamun in mi dejal, da bi Jože Pučnik rad govoril z mano. Pod članek se je namreč podpisal samo z J. P. Prej ga nisem poznal in dogovorila sva se za srečanje. Moj odgovor mu je prišel prav. Spoznala sva se in pozneje sodelovala. Sodelovanje z dr. Jožetom Pučnikom me je spremljalo vsa desetletja. V vseh prej omenjenih “pripetljajih” (vojska, odvzem potnega lista …) so mi očitali “perspektivaštvo” in sodelovanje s Pučnikom.

– Leta 1990 ste vstopili v politiko. Takrat bi lahko pristopili k strankam, nadaljevalkam prejšnjega režima, pa niste. Zakaj ste se odločili, da greste na stran Demosa?
Pravzaprav se nisem opredeljeval, ampak je šlo za mojo orientacijo in samopotrditev. Jaz sem na tem že prej delal in gradil v Ameriki in doma v različnih oblikah zlasti pri organiziranju številnih društev in zadrug.
Nekateri mislijo, da so osamosvojitev, demokracija in Demos nastali ‘iz zraka’. Že v družini smo se zavedali, da je prišel čas za parlamentarno demokracijo. Do tega pridemo po normalni poti tako, da povezujemo programsko, vsebinsko in vrednostno opredeljene ljudi. V domači hiši je bila taka tradicija. Izkušnje v svetu so mi potrdile, da spadam v krog delovnorazvojne (programske) opcije. Druga opcija je socialnopravičniška (socialdemokrati). V političnem jeziku se prvi v Ameriki imenujejo republikanci, v Veliki Britaniji so to konservativci, v Evropi pa je to krščanskodemokratska ali krščanskosocialna ali ljudska opcija. V Sloveniji smo oblikovali to desno opcijo, ki je imela več korenin. Ena je bila tista, iz katere sem tudi jaz družinsko izhajal: kmečkostanovska zadružniška organizacija. Ta je imela že pred vojno svojo dobro organizacijo. Druga korenina demokratičnega procesa je tradicionalna kontinuiteta Slovenske ljudske stranke, ki pa je bila politično tako dotolčena, da si v Sloveniji ni mogla opomoči. Tretji steber so bili ljubljanski intelektualni krogi, ki so se zbirali okrog revije Perspektive in kasneje Nove revije ter še kje.

– Zelo vas moti zgodovinska razdeljenost Slovencev. Pa tudi to strašno izključevanje, delitev na naše in vaše …
V ljubljanski pokrajini tradicionalno velja izključujoče mišljenje. Osebno menim, zgodovinarji pa naj to raziščejo, da je to vpliv jakobinske tradicije, ki se je v Ljubljani deklarirala kot liberalizem. Ljubljanski liberalizem sploh ni liberalizem. Evropski liberalizem deklarira svobodno gospodarsko pobudo za gospodarski razvoj in kulturni ter politični pluralizem brez monopolov, privatnih ali državno zaščitniških. Poglejte nemški ali angleški liberalizem! Slovanski liberalizem (sokolstvo) pa skrbi še za narodno kulturo. Liberalizem v Ljubljani, jakobinske provenience, se je zasidral, ko so Francozi v Ilirske province poslali množične morilce iz časa jakobinskega terorja. Ti so takrat v Ljubljano prenesli določeno filozofijo izključevanja, klerofobije (sovraštva do duhovščine) in celo militantnega ateizma. Celo devetnajsto stoletje so se delili, pa naj to imenujemo kulturni boj ali delitev duhov … Tudi v dvajsetem stoletju se to nadaljuje. Za otroke teh liberalcev, praviloma je šlo za ljubljanske buržuje, je bil evropski liberalizem preveč anemičen, zato so ti otroci šli med boljševike. Boljševizem jim je bil bližji zaradi militantnega ateizma. Od tod izvira državljanska vojna in razkol v Ljubljanski pokrajini, ki ima posledice do današnjih dni. Z medijsko indoktrinacijo pa to lokalno izključujočo logiko širijo po vsej Sloveniji, ko govorijo o slovenskem razkolu in zgodovinski delitvi Slovencev.

– Vedno s spoštovanjem omenjate svojo družino. V njej je bilo enajst otrok, bili ste narodno zavedna, krščanska, kmečka družina.
Družina je bila krščanska in narodno zavedna. V Prlekiji pa je bila tradicija, da so v vsaki generaciji enega otroka poslali študirat, po svojih zmožnostih. Družina me je nesporno oblikovala tako, kot oblikuje vsakega človeka. Tu sem imel srečo, mogel bi reči privilegij.

– Morda samo še ena anekdota, povezana z vašim življenjem, ko vam je kot nekajtedenskemu otroku gestapo izdal poseben dokument. Tudi ta dogodek veliko pove o vaši družini.
Že aprila leta 1941 so Nemci na Štajerskem izselili izobražence. Tisti, ki se jim je uspelo vrniti ali pa priti iz jugoslovanske vojske, so se sestali že leta 1941, v maju, in organizirali neki odpor. Na drugem sestanku so se že širše organizirali. Na tretji sestanek pa je že prišlo osem narodnih herojev, zastopniki cele vzhodne Slovenije. Prišlo je do izdajstva. Zato jih je okupator veliko postrelil že jeseni 1941. Leta 1942 so se preživeli ponovno zbrali. Nemci pa so spet začeli izseljevati “sumljive” domačine. Tudi moje starše s šestimi otroki. Jaz sem bil star tri tedne, najstarejši brat pa sedem let. Mamo so zaradi obnemoglosti odnesli iz zbirnega taborišča. Z mano in leto in pol starim bratom je ostala babica. Očeta s štirimi otroki pa so odpeljali v zapor Stari pisker in nato proti Nemčiji. Kot vedno so se tudi tu našli dobri ljudje, ki so v najrazličnejših okolnostih pomagali tako, da so se otroci kmalu vrnili domov. 

– Kaj pa je bilo z mamo?
Odpeljali so jo iz taborišča. Babica je ostala z mano in leto in pol starejšim bratom. Tudi tu je neki nemški zdravnik in direktor policije za Štajersko zame izdal odpustnico, da sem »na podlagi strokovnega zdravniškega mnenja nesposoben odslužiti zaporno kazen«. Ker so že vse postrelili ali razselili, se je babica obupana odločila, da gre domov. Odpravila se je, a je bila prepričana, da kamorkoli gre, gre v smrt. Zato je mene, dojenčka, odložila v upanju, da me kdo najde, na poti od Melja do železniške postaje. Čez dva dni so pripeljali mamo iz Maribora. Babica je povedala, da me je odložila nekje na poti od zbirnega taborišča do železniške postaje. Našli sta me mama in gospodinjska pomočnica v nekem polkletnem stanovanju pri neznani ženski.

– Ko sem prebiral vaše politične poglede, sem zasledil misel, da politična demokracija ni dovolj, če ni tudi ekonomske in medijske demokracije (svobode). Misel ste izrekli pred desetletji, a je še danes aktualna.
Ta trditev je bila preslišana. Je pa res še danes aktualna. Pluralizem je predpogoj za uravnotežen razvoj, in to v politiki, gospodarstvu, kulturi in medijih. Sodobna tehnologija nudi pogoje tudi za medijsko demokracijo. Ta pa predpostavlja kultiviranega človeka. Zato je potrebna moralno-vrednostna prenova. Vzgoja.

– Kje smo naredili napako?
Zgrešili smo pri vrednostno-profesionalni prenovi. Neki kolega mi je dejal: Do zdaj so oni vladali, zdaj bomo mi. On je proces razumel kot personalno zamenjavo, ne pa kot vsebinsko. Morali bi izvesti vsebinsko tranzicijo. Nekateri so celo to “personalno” zamenjavo razumeli samo kot znotrajpartijski medgeneracijski spor: mladi komunisti niso mogli čakati, da bi se stari sami umaknili, ampak so jih hoteli predčasno zamenjati. Naj še dodam, da sem o tem pisal leta 1990, kakšno stvar pa že prej. In še pozneje mi je neki notranji minister dejal: »Če hočem videti, kam bo plula slovenska ‘ladja’, berem tvoje stare članke.«

– Torej ste bili nekakšen jasnovidec.
Ne, samo celovitejši pogled je bil potreben. Takratni predsednik Predsedstva Janez Stanovnik, ki je v nekem pogovoru moje prve analize ostro zavrnil, je pozneje svojemu bratu rekel, da sem “videc”. V resnici pa je treba čisto preprosto gledati okrog sebe, gledati na vse dejavnike. Ko sem študiral v Beogradu, sem dopoldan delal v ustavni komisiji, v Ustavni amandma smo zapisali, da je “republika suverena država”. To je izzvalo hude diferenciacije. Kot študent sem popoldan s strani opazoval, kako so moji kolegi nastopali ter kdo je po “spremembi političnega okusa” napredoval in kdo ni. V mojem letniku sta bila dva sošolca, Slobo in Vojislav. Vsak je nastopil s svojim programom. V sproščeni razpravi so razpravljali, ali naj čakamo na državljansko vojno ali naredimo državni udar. Če naredimo udar, ali Tita še pustimo, ali zamenjamo tudi njega. Drugi je bil klasično buržoazni Srb, prvi pa nekakšen komunistično discipliniran nacionalist. Na koncu so se odločili, da ne bodo naredili ne enega ne drugega, ampak so si naredili drugačen program. V njem je bila zadnja točka, kako mobilizirati srbski narod – mitingaše. Kako organizirati mlade ljudi, ki bodo šli po tovarnah in vaseh in mobilizirali srbski narod. To so bili “mitingaši”, ki so nastopili osemnajst let kasneje. Petdeset let je že minilo od tega, o tem nisem govoril.

– Vrniva se k vlogi medijev, o kateri ste govorili.
Ne smemo pozabiti, kako pomembno je informiranje in možnost nastopa v medijih in z njimi povezane lažne novice (“fake news”). Prvi dan, ko smo konstituirali demokratični parlament, se je sestal klub Demosovih poslancev. Njegovo vodstvo je prevzela Spomenka Hribar, ki je dejala: »Sedaj ni več komunizma, ni več enoumja, zdaj je demokracija, sedaj je samo še pragmatizem.« To je prva prevara, na kateri je padla slovenska desna opcija. Ker smo pristali na “pragmatizem”, smo mislili, da ni več treba programa, ampak samo to, kdo bo koga prehitel po desni. To pa ni smisel desne opcije. Ta je gospodarskorazvojna, z razvojnim programom in vrednostnimi izhodišči. Leva opcija je praviloma potrošniška, socialnopravičniška, “za sproti” in pragmatična. Desnice brez programa ni. Levica pa po definiciji zasleduje pragmatizem. Ko je desnica prevzela pragmatizem kot svojo metodo, ni več desnica. V medijih se nestrokovno, enostransko in zelo zavajajoče manipulira s pojmi, kot sta desnica in levica.

– Še kakšna druga prevara?
Do druge prevare je prišlo pri sestavljanju prve demokratične vlade. Tega moji prijatelji ne slišijo radi. “Pragmatično” so rekli: ljudska stranka ima toliko poslancev v parlamentu, da ji ni treba sodelovati pri izvršilni oblasti – v vladi. Ljudska stranka se je odrekla ministrom. Primer: prof. dr. Jože Osterc, ki je bil že prej v načrtu, da bo sprejel kmetijsko ministrstvo, je moral prestopiti h krščanskim demokratom, da je lahko postal minister. Šlo je za politično, strateško prevaro, ki so ji eni nasedli. Še ena taka prevara je bila, da so ‘vrgli’ med člane ljudske stranke “lažno novico”, da »kdor ni kmet, ne more biti v naši stranki«. Ljudsko stranko so hoteli omejiti samo na kmete. Izključevalo se je resnično ustvarjalne svobodne intelektualce. V evropski tradiciji pa mora biti ljudska stranka odprta in vključujoča, to je stranka razvojno mislečih in razvojno naravnanih ter svobodnih delovnih ljudi, vključno z intelektualci. Pojavljale so se tudi druge lažne novice, ki so v desno opcijo vnašale stalno nezaupanje in razkol na ravni osebnega prestiža.

– Potem ko ste bili vrsto let predavatelj na univerzah, rektor univerze … ste “šli na svoje” in ustanovili privatno univerzo. Lahko bi vas preprosto vprašal, zakaj, a bom začel z vašo trditvijo, da ima vsakdo pravico do izobraževanja v svojem okolju. Vam je bila ta pravica kršena kot gimnazijcu in ste se zanjo postavili. V gimnaziji na Ptuju so vam namreč rekli, da se ne morete šolati.
Tu ste postavili več podvprašanj. Nič niso rekli, ampak so otroke kmetov v mojem razredu “napotili” v šolo tja, od koder so prišli. Tudi mene. Ko sem jih vprašal, kaj bom delal doma, so mi odgovorili: krave pasel. Toda jaz sem se v ponedeljek vrnil v šolo. Sram bi me bilo povedati, da so me iz gimnazije izključili. Lahko rečemo, da se je takrat zgodil majhen “čudež”. Malo je poplavila Pesnica. Tako sem v šoli lahko rekel, da je Pesnica poplavila in ne morem domov. Nekako so potem “pozabili” na tisti dogodek in ostal sem na gimnaziji.

– Torej ste si že zgodaj prizadevali za pravico do šolanja vseh. Tako ste tudi s svojo privatno univerzo začeli v Murski Soboti, kjer še ni bilo visokošolskih ustanov.
Drugič rečete besedo “privatna”. Jaz razlikujem dobre in slabe univerze, ne državne in privatne. Dobre univerze dajejo dobre in zaposljive diplomante in so racionalno, mednarodno primerljivo organizirane ter mednarodno konkurenčne brez državne zaščite lokalnega monopola. Za vse univerze veljajo enaki zakoni, enaki standardi glede učiteljev in študentov, primerljiv program, ki ga za vse potrdi ista nacionalna agencija za kakovost, vsi učitelji in študenti morajo izpolnjevati enak ali primerljiv program in vsi izdajajo enakovredne javno veljavne diplome v Sloveniji in EU.
In sedaj odgovor na vaša vprašanja. Res je, v pomurski regiji je bilo 17.000 mladih ljudi prijavljenih na zavod za zaposlovanje. Tu sem hotel pomagati, in sicer z izobraževanjem. Pričakovali smo, da bo država dala koncesijo. Vsi drugi so jo dobili. Vzhodno od Trojan sta bili res samo dve koncesiji. Prejšnja vlada je sicer dodelila koncesijo za nego in za socialno gerontologijo za 3–4 % študentov in pričakujemo, da bo to zaživelo.

– Pravite, da so diplomanti vaših fakultet zaposljivi.
Alma Mater ima najvišji odstotek zaposljivosti diplomantov. Imeli smo največ tujih študentov, ker so tudi najbolj konkurenčni na domačem in mednarodnem trgu dela.

– »Delamo to, česar druge univerze ne delajo,« ste napisali. Torej izobraževati za potrebe ljudi.
Alma Mater Europaea ECM dela pod akademskim patronatom Evrop­ske akademije znanosti in umetnosti, ki ima preko 2.000 akademikov in med njimi 36 Nobelovih nagrajencev. To je neizmeren bazen znanja, ki ga lahko dobimo, če ga rabimo in lahko plačamo. Alma Mater izobražuje za potrebe dela na področju zdravja, aktivnega staranja, menedžmenta, humanistike, informacijskih tehnologij. Slovenci smo bili edini narod v Evropi, ki plesne umetnosti ni razvil do akademske stopnje. Verbalno komunikacijo smo v Sloveniji uvedli pred sto tremi leti na univerzi v Ljubljani, neverbalne (ples) pa ne. Šestdeset let je komisija za to delala na ministrstvu! Poklical me je član komisije in dejal: »Mi tega ne znamo. Bi ti to naredil?« Pripravili smo program, ki odlično teče. Poklicali smo najboljše mojstre baleta iz Zagreba, Budimpešte in Peterburga.

– Poleti ste praznovali 80-letnico življenja. Nadškof Cvikl je v voščilu dejal, da imate radi domovino, a da ste tudi odprti v svet. Sodelovali ste pri samem rojstvu naše države. Kaj ste takrat želeli za domovino in kaj ji želite danes?
Saj poznate: “Domovina je ena, kot mati, nam vsem dodeljena”. Domovino dobiš. S tem živiš in želim, da bi s tem živeli moji otroci. Zato vidimo osnovno poslanstvo univerze Alma Mater, da razvijamo osebnost, kjer vzporedno razvijamo to, čemur v Švici rečejo “hand, heart and head”: roka (delo), srce (ljubezen), glava (razum). Materialne, biološke, duševne in duhovne razsežnosti morajo biti vzporedno razvite. Za razvoj in ohranjanje človeka ter kulturne identitete moramo vzporedno razvijati materialni, družbeni, socialni in kulturno-duhovni vidik.
Vse, kar delamo na tem področju, delamo v prid mladih ljudi v želji, da so v življenju srečni in uspešni. S tem, ko izobražujemo ljudi, da dobijo službo, ustvarjamo podlago, da bodo postali svobodni ljudje. Vemo, da socialni podpiranec ne more biti svoboden človek. Izkušnje tujih univerz želimo prinesti k nam, naše pa povezati s svetom in se soočiti z odprto konkurenco. Kakovost bomo razvili samo s konkurenco.
Naše poslanstvo mora biti smiselno. Diplomante moramo izobraževati, da bodo zaposljivi, na področju znanosti pa to dosežemo z implementacijo inovacij. Zato poudarjamo inovativnost. Ni dovolj, da profesorji pišejo članke za napredovanje v svoji akademski karieri, ampak tudi zato, da bo industrija lahko na podlagi lastnega znanja delala konkurenčno s svetovnimi trendi. Znanost mora biti tudi v funkciji razvoja, ne samo gospodarskega, ampak celotnega.
Kot neprofitna organizacija moramo denar trošiti razumno, za izboljšanje izobraževanja. Pri znanosti ni samo vprašanje denarja, ampak tudi racionalne porabe tega denarja. Ne želimo izobraževati nezaposljivih poklicev. Ti ljudje prej ali slej objektivno postanejo lumpen proletarci ali lumpen birokrati. Navadili se bodo, da bodo razmišljali samo, kaj bodo dobili na lahek način, ne pa, kaj bodo ustvarili in kaj bodo dali od sebe zase, za družino in za skupno dobro.
Prav tako skrbimo, da približamo študij možnostim študentov in potrebam zaposlovalcev, predvsem gospodarstva. Zato da omogočamo študentom, da študirajo tisto, česar sicer ne bi mogli študirati. Gremo tja, kjer ni visokih šol ali je potreba po poklicu. Posebej je pomembno, da smo v demografsko ogroženih krajih, kjer se ljudje odseljujejo, da se zagotovi demografsko ravnotežje. Če tako delamo, bomo v tem prostoru zagotovili demografsko stabilizacijo, kar je izrednega pomena za naše obmejne kraje. Na teh področjih moramo ponuditi študije, ki so primerni za ta prostor.

Ludvik Toplak (1942)
je po študiju na pravni fakulteti v Ljubljani študiral še na več drugih univerzah in na njih opravil magisterij in doktorat. Nabrano znanje je razdajal drugim, saj je bil profesor na univerzi in tudi rektor univerze v Mariboru. Opravljal je tudi službo veleposlanika Republike Slovenije pri Svetem sedežu.
Na prvih večstrankarskih volitvah leta 1990 je bil izvoljen v Skupščino Republike Slovenije in postal predsednik Družbenopolitičnega zbora Skupščine. Kot eden vidnejših članov Slovenske kmečke zveze in Demosa in je bil aktiven v obdobju osamosvojitve in demokratizacije Slovenije. Sedaj je predsednik Alma Mater Europaea – ECM.

B. Rustja, dr. Ludvik Toplak, predsednik Alma Mater Europea – ECM: Gost meseca, v: Ognjišče 10, 2022, str. 6-10.