sv. Maksimilijan Kolbe (14. avgust)
Jezusove besede o najvišji stopnji ljubezni do bližnjega, ki zastavi zanj svoje življenje, je dobesedno uresničil sv. Maksimilijan Kolbe, poljski redovnik, ki je v koncentracijskem taborišču Auschwitz daroval svoje življenje, da je rešil življenje sojetnika – družinskega očeta. To daritev je izvršil 14. avgusta 1941, na predvečer slovesnega praznika vnebovzetja Matere Marije, kateri je bil vse življenje otroško vdan.
ZAVETNIK
Sv. Maksimilijan Kolbe je zavetnik narkomanov, družin, ujetnikov, političnih zapornikov, časnikarjev in Gibanja za življenje.
več o sv. Maksimilijanu Kolbeju v knjigi Svetnik za vsak dan – 2. knjiga, str. 95-96.
njegova misel:
- Vsi prav dobro vemo, kateri so viri milosti: premišljevanje, verska srečanja, molitev, sveta maša in predvsem sveto obhajilo ter stalno zatekanje k Božji Materi.
• “Mučencu iz ljubezni” sta pri nas posvečeni dve podr. cerkvi: v Žvirčah (Hinje – LJ) – levo in na Janževskem Vrhu (Ribnica na Pohorju – MB) – skupaj z Marijo Vnebovzeto.
M. Čuk, Svetniški domovi, v: Ognjišče (2022) 10, str. 99.
Radegunda Turinška je bila kraljevega rodu, prisiljena v zakon s krutim frankovskim kraljem in dvajset let je trpela ob možu, ki je opustošil njeno domovino. Končno ji je uspelo pobegniti, zatekla se je v cerkev in izprosila blagoslov za Bogu posvečeno življenje. Poslej je živela za Boga in reveže, posebno gobavce.
»Radi bi peli Slovenci in Slovenke, Bog da bi znali! Česar človek ne zna, tega se mora učiti; tudi šola veselega petja mora biti pri poštenih, dobrih ljudeh. Nate jih torej čednih pesmic lično zbirko. Radi se jih učite, pa še rajši jih popevajte, da si polepšate svoje življenje, poslajšate svoje veselje, pa tudi polajšajte svoje trpljenje. Vesela pesem žalostno srce razvedri – mila pesem ohladi njegove rane. Lepa pesem je Božji dar,« je v uvodu svoje knjige Šola lepega petja (1853) zapisal blaženi Anton Martin Slomšek. »Petje ima lepšati življenje, požlahtnjevati vse naše dejanje in nehanje. Kjer ljudje radi lepo pojo, tamkaj je dobro biti; med hudobnimi ljudmi ni lepih pesmi.« Te njegove spodbude si je vzel k srcu Luka Kramolc, ki je vse svoje življenje posvetil pesmi in petju: kot profesor glasbe na srednjih šolah in kot zbiratelj starih slovenskih ljudskih pesmi, posebej skrbno na Koroškem, kjer mu je pred 130 leti tekla zibelka.
Po Meškovem nasvetu so Luka vpisali na orglarsko šolo v Celju, ki jo je po treh letih končal z odliko. Pot ga je vodila na Akademijo za glasbo na Dunaju. Leta 1920 ga je Matej Hubad povabil v Ljubljano za tajnika in učitelja mladinskega petja na konservatoriju Glasbene Matice, hkrati pa je tam tudi študiral ter leta 1924 diplomiral. Od tedaj je poučeval glasbo na raznih ljubljanskih srednjih šolah, sodeloval je pri sestavljanju raznih šolskih pesmaric v prostem času pa je zbiral stare slovenske ljudske pesmi, jim zapisoval melodijo in jih objavljal. Izdal je okoli trideset zbirk, v katerih je poskrbel, da je častno zastopana koroška ljudska pesem. Pripravil je snemanje koroške ovceti (svatbe) v Šentanelu ter snemanje božične pastirske igre ter kolednikov. Čil in zdrav je delal do zadnjega, zato je vse presenetila vest, da je 12. februarja izpel svojo življenjsko pesem. »Njegovi znanci in prijatelji,« je zapisala Zmaga Kumer, »se bomo spominjali predvsem človeka, ki je prinesel vedrino in sonce, kamor je prišel, saj je iz njega sijala dobrota človeka, ki je blizu zemlji in z vsem srcem služi lepoti.«
Med zbiratelji, prireditelji in harmonizatorji koroških narodnih pesmi zavzema po širini svojega delovanja Luka Kramolc prvo mesto. Leta 1954 je Mohorjeva družba v Celju izdala najboljše pesmi pevca in vižarja Franca Ledra-Lesičjaka, ki jih je zbral, izbral in priredil Luka Kramolc. Med njimi je najbolj znana in priljubljena Pesem od rojstva, ki jo radi pojo vsi zbori – od najbolj skromnega do najbolj imenitnega. Več kot petdeset let je živel in ustvarjal v Ljubljani, ves čas s Koroško v srcu. »Rad je zahajal v svoj rojstni kraj in ljubil ga je zvesto, goreče, kakor sin svojo mater, kakor fant ljubico,« je ob njegovem odhodu v večnost zapisala etnomuzikologinja Zmaga Kumer, ki si je štela v čast, da je lahko sodelovala z njim »Bil je srečen med svojimi rojaki in domača koroška pesem mu je bila od vse muzike najljubša, najlepša.« Želja, da bi tudi drugi Slovenci spoznali in vzljubili Koroško v njeni pesmi, ga je gnala k zbiranju in raziskovanju. S posebno vnemo je ugotavljal avtorje besedil in napevov pesmi, ki jih pojo po Koroškem, in dopolnjeval znanje o koroških bukovnikih. Če je šlo za Koroško, mu ni bila nobena pot odveč in nič pretežko. Njegovo zadnje obsežno delo je bila pesmarica z naslovom Koroške viže za mlade pevce; v njej je zajel pozabljene koroške vižarje, pevce, zbiratelje in zapisovalce iz vseh štirih koroških dolin. Lepo je pričevanje dr. Zmage Kumer o Luku Kramolcu kot človeku. »Nikoli ga nismo videli slabe volje ali potrtega, komaj kdaj resnega. Ponavadi je prišel široko nasmejan, pripravljen, da vsak hip razdere krepko šalo ali pove anekdoto.«
Po upokojitvi se je Luka Kramolc posvetil zbiranju in sestavljanju Slovenske pesmarice, ki jo je načrtovala Celjska Mohorjeva družba. Uredniško nalogo je zaupala njemu in skladatelju Matiju Tomcu. Izšla je v treh knjigah kot del rednega knjižnega daru za leta 1963, 1964 in 1969. Mohorjeva družba ima bogato tradicijo s svoji pesmaricami: od Slomškove Šola veselega petja (1853), prek Cvekove (1904) do Aljaževe Slovenske pesmarice v dveh zvezkih, ki je doživela tri izdaje (1896, 1911, 1925). S sedanjo sta urednika otela pozabljenja nekaj biserov naše stare pevske umetnosti. V prvem delu pesmarice so z notami in celotnim besedilom objavljene pesmi iz Bele krajine, z Dolenjskega, Notranjskega, Primorskega in Benečije. V drugi knjigi so pesmi z Gorenjskega, s Koroškega, Štajerskega, iz Prlekije in Prekmurja. Izbor pesmi je (načelno) upošteval vse skladatelje, pesnike in ljudske vižarje s posamezne slovenske pokrajine. Koroška je zastopana z enaintridesetimi pesmimi; osem v Kramolčevi priredbi (najbolj znane: Pesem od rojstva, Tam, kjer teče bistra Zilja, Nmau čriez jizaro …). V tretjem delu so zbrane narodne pesmi iz vseh slovenskih pokrajin, prirejene v preprostem dvoglasju ali kvečjemu troglasju, tako kot so jih ljudje peli. V knjigo so uvrščene pesmi, ki so se še kakšno desetletje po drugi vojni pele. zdaj pa izginjajo. »Nekdaj je ljudska pesem spremljala slovenskega človeka od zibeli do groba, v sreči in nesreči, v veselju in žalosti, pri delu in počitku,« je zapisala Zmaga Kumer na začetnih straneh tretje knjige. »Pesem je spremljala tudi letne običaje … Seveda ne smemo pozabiti nabožnih pesmi, med njimi so nekatere iz najzgodnejšega obdobja slovenske zgodovine.«
Vi v pismu nakazujete še en problem. Če sem jaz omenil problem dežja in vremena, vi omenjate osebne, zakonske in družinske zadeve. Tudi glede tega si ne upamo prositi Boga. Kakor da je Bog nemočen, celo mrtev in kakor da je mrtva tudi njegova beseda. Ne zanašamo se več nanjo: »Kar je Bog združil, tega naj človek ne loči,« (Mt 19,6) pravi Jezus v evangeliju in te besede duhovnik ponovi pri poročnem obredu. In na mestu je vaše vprašanje, če še verujemo vanje? Ali verujejo tisti, ki se ne poročijo v cerkvi oziroma se sploh ne poročijo? Ali verujejo vanje tisti, ki trdijo, da bodo skupaj, dokler bo pač “šlo”? Ko ne bo več “šlo”, bodo šli narazen. Kaže, da v tem primeru res velja, da smo izgubili še tako majhno vero v moč Jezusovih besed, saj jih premalo upoštevamo.
K nekemu staremu modremu možu je nekega dne prišel otrok in ga vprašal, če bi se lahko naučil leteti.
Bogat zemljiški posestnik je šel nekoč mimo velike kmetije in ni mogel verjeti svojim očem, ko je zagledal tablo z napisom To posestvo podarim tistemu, ki je resnično srečen! Mož je rabil precej časa, da je prišel k sebi od presenečenja. Potem pa je sam pri sebi razmišljal: “Po pravici lahko rečem, da sem zadovoljen. Imam vse, kar potrebujem. Torej se bom potegoval za to posestvo!” Potrkal je na hišna vrata in odprl mu je starejši gospod, po videzu kot kakšen filozof. »Pa ste resnično zadovoljni?« je vprašal, ko mu je obiskovalec povedal svojo željo. »Da, res sem zadovoljen,« je odgovoril. »Če je tako, dragi prijatelj,« je dejal lastnik posestva, »moram reči, da se čudim. Zakaj potem hočete moje posestvo, če ste zadovoljni?« (sč)
Neki kralj je zapadel v globoko žalost. Ko so ga vprašali, kaj ga tako žalosti, je dejal: »Nenehno moram misliti na to, da vedno, ko se kje človek rodi, drugje človek umrje!« Dolgo so se posvetovali, kako bi kralju mogli pomagati. Najeli so dvornega norca, ki naj bi ga s svojimi norčijami razvedril. Zaman. Nazadnje se je oglasil nekdo, ki je rekel, da bi rad govoril s kraljem. Po pogovoru je bil kralj veder in vesel. Ko so tistega človeka vprašali, kako mu je uspelo kralja ozdraviti, je povedal: »Rekel sem mu, naj misli na to: Vedno, ko kje kakšen človek umrje, se drugje nekdo rodi.«
Dominik Guzman je zagledal luč sveta leta 1170 v španski pokrajini Kastiliji. Navdušil se je za duhovniški poklic in oznanjevanje evangelija s tehtno besedo in zgledom. Ustanovil je red dominikancev – uradno red pridigarjev – ki so bili tudi veliki apostoli rožnega venca. Pri svojih pridigah so jemali kot vodilo in podlago posamezne skrivnosti odrešenja, vključene v rožni venec.
Prve omembe (RA) v znanstveni literaturi segajo v leto 1800. Takrat je bil potek bolezni slabo poznan, zato učinkovitega pristopa k bolezni ni bilo. Bolezen je neozdravljiva, zato je cilj zdravljenja usmerjen v lajšanje bolečin in doseganje remisije (umiritve) bolezni.
Več raziskav opisuje pozitivne učinke kurkume, ki vsebuje snov imenovano kurkumin, ki zmanjšuje vnetje pri RA. Podobno poročajo o ingverju in cimicifugi.
Spomin mi seže daleč nazaj, v sedemdeseta leta. Vpisala sem se na tečaj nemščine v ustanovi, kjer sem bila zaposlena kot pisarniška delavka. Skupina tečajnikov je bila majhna, dvanajst odraslih ljudi. Pri enaindvajsetih letih sem bila najmlajša. Nekoč smo se na tečaju pogovarjali o družini, seveda v nemščini. Na vprašanje profesorice, koliko otrok bi rada imela, sem brez pomišljanja odgovorila: »Viele!« (Veliko)