Avtor: Marko

POSTOJNA – KOPER, 27. junija 1965

IZ UREDNIŠTVA

JULIJ

To je mesec žetve. Novi delavci odhajajo na prostrana polja, kjer se v vetru rahlo pozibava zrelo klasje.

To je mesec, ko se mnogi odločajo ob besedah Gospodarja, ki pravi: »Kaj delate tukaj? … Pojdite tudi vi …« Slišiš ta glas?

Skleni roke in moli za nove žanjce … Temu je posvečena ta številka Farnega ognjišča.

PISMO TEGA MESECA

Dobila sem prvo plačo. Čigava je?

Sem še zelo mlada. Dobila sem službo in prinesla domov prvo plačo. V dvomu sem, kaj naj naredim. Čutim dolžnost, da prispevam za hrano in stroške, ki jih imajo starši z menoj. Rada bi pa tudi razpolagala z denarjem po svoji želji. Ali sem sama dolžna dati svojo plačo staršem, ali jo lahko zadržim in plačam samo kolikor doma porabijo zame. (Pavla)

Sama čutiš, da plača, ki si jo prinesla domov ni popolnoma tvoja. Starši te še vzdržujejo. Samo to? Ne! Družine ne smemo spremeniti v gostinsko podjetje s prenočišči, kjer plačaš, kar porabiš (in zahtevaš račun), drugo te pa nič ne briga. Razumeti moraš, da so do zdaj drugi skrbeli zate in žrtvovali svojo plačo.

V dobri krščanski družini mora veljati: vsi za enega in èden za vse! Zato še moraš čutiti eno z družino in tudi ti prispevati za stroške, ki jih imajo domači ne samo s teboj, ampak z vsemi drugimi člani družine, s tvojimi mlajšimi bratci in sestricami.

Še posebej velja to za posebne izdatke in okoliščine, če pride na primer bolezen v hišo ali če družino doleti nesreča. Družinske skrbi morajo zanimati tudi tebe. Le tako se boš naučila pozneje skrbeti na samo zase, ampak za vso svojo bodočo družino.

Nespametno in krivično bi bilo, če bi se ti sedaj čutila popolnoma neodvisna in bi potrošila ves dènar za to, kar se tebi zdi potrebno, Težko je gledati gospodično, ki ima vse po najnovejši modi, se elegantno oblači, kupuje drage torbice in čevlje in še marsikaj, doma pa mlajši. bratje in sestre nimajo niti dostojne obleke ali se mati in oče trudita in ubijata z velikimi skrbmi, kako bi se za silo pretolkli, ker jim vsega primanjkuje.

S tem pa nočem trditi, da ne smeš imeti svojih upravičenih potreb. Vsekakor se moraš oblačiti in nositi kot je primerno tvojemu poklicu. Poleg tega imaš pred »seboj bodočnost, svoje načrte in želje. Danes so redka dekleta, ki dobijo »balo” od staršev, pač pa si jo mnoge napravijo ravno v teh letih. Če razmere tvoje družine dopuščajo, si nabavi stvari, ki ti bodo koristile. (Če bi bila bolj skromna v malicah in sladkarijah, pri oblekah in frizurah, bi bilo lahko pri vaši hiši že veliko novih krožnikov, kozarcev, pribora in gospodinjskih aparatov.)

Torej vprašanje ni v tem, ali dati ves denar staršem ali ne, ampak, kako ta denar pametno porabiti. O tem se moraš pogovoriti s svojimi starši (mamo). Vseeno je, kdo bo denar hranil, ti ali mama. Imeti moraš tudi oči, da znaš osrečiti druge. Včasih je za to potrebno malo denarja, pač pa veliko pozornosti in ljubezni. Ne smeš prezreti godov svojih domačih, družinskih praznikov in obletnic ali važnih življenjskih dogodkov.

Znaj biti mamica Še preden kupuješ plenice za dojenčka. Zate je sedaj tvoja družina tvoj dom z očetom in mamo, z brati in sestrami. Znaj jih osrečiti, da boš znala osrečiti tudi svojo lastno družino, kajti nekaterih stvari se lahko naučimo samo v mladosti. Tukaj igra tvoja plača, tvoj denar, precej važno vlogo.

TI, KI IŠČEŠ … TI, KI DVOMIŠ

Govoriti je lahko, toda … ali Zakaj je pariška milijonarka šla v samostan?

Pred poldrugim letom so pri nas vrteli film Nuna. Mlado, bogato, izredno sposobno dekle gre v samostan. Zakaj? se sprašuje sodobni človek. To je tudi glavni problem tega film, ki je prinesel glavni igralki Audrey Hepburn največje priznanje – oskarja. Ko so dekleta pri nas videla ta izredni film, so govorile: “Nikdar ne bi šla za ‘nuno’ Saj ravno to je tisto, kar da misliti. Zakaj se toliki fantje in tolika dekleta odrečejo vsemu lepemu življenju, svobodi, užitkom, slavi in gredo v samostan, za duhovnika, misijonarja…? Danes kot pred 100 leti ali kot pred 2000 leti, ko so nekateri zaslišali glas: »Zapusti vse in pojdi za menoj!”

Kdo so to? Ljudje, ki so razočarani nad življenjem? Kaj pa tisti, ki so komaj začeli živeti? Razočarani nad ljubeznijo? To traja en mesec, v najslabšem slučaju eno leto, ne pa celo življenje. Razen toliko vsakdanjih slučajev, ki razburijo morda samo najožjo okolico, so prime id, ki. so vzbudili take senzacije, da so pisali o njih vsi časopisi. Ti ljudje niso nori niti neuravnovešeni niti neumni, ampak ljudje v polni življenjski sili.

Nekaj imen: CHARLES DE FOUCAULD. O njem so predstojniki zapisali? »Nima čuta dolžnosti. Lahkoživec, ki misli samo na zabavo.” Leta 1880, ko je v Parizu specializirani delavec zaslužil 120 frankov na mesec, če je delal 10 ur na dan in 6 dni na teden, Foucauld potroši 4.000 zlatih frankov na mesec. Njegova največja skrb je, kako bi dobro jedel in pil ter se škandalozno zabaval z ženskami. Pri 22 letih se že proslavi kot znanstvenik. Vsi obožujejo lepega, bogatega in inteligentnega plemiča Foucaulda. Tedaj odkrije evangelij. Odreče se vsemu, postane najrevnejši redovnik in umre mučeniške smrti v Sahari med Arabci, za katere je živel. Danes stotine mladih fantov in deklet gredo po njegovi poti,

Drugo ime s DOLORES HART — filmska zvezdnica. »Dolores bo postala ‘nuna’?” so govorili predlanskim v Hollywoodu. “V katerem filmu?” V resničnem filmu svojega življenja. Znani nemški časopis Spiegel je o njej pisal, da bo postala kraljica Hollywooda. Pri 24 letih je postala novinka v nekem samostanu v Conneticutu.

Isto leto je polnila stolpce časopisov novica, da je stopila v enega najrevnejših samostanov v Parizu za ‘nuno’ markiza Yvonne de Rosanbo, ena najbolj bogatih žena Francije. Živela je v luksuznem stanovanju v Parizu. Trikrat na teden je v svojih bleščečih sobanah gostila na stotine povabljencev. Za vsako letno dobo si je dala sešiti pri najboljših pariških modnih ustvarjalcih več kot 40 oblek. Na njeni poroki so odprli nad 3.000 steklenic šampanjca. Leta 1963 je zbrala svojo služinčad, kakih 40 ljudi, kuharje, šoferje, sobarice, vrtnarje in izjavila, da bo stopila v samostan. Na pepelnično sredo tega leta se je zadnjič oblekla v najbolj razkošne obleke, se okitila s svojim najdragocenejšim nakitom in diamanti in potrkala na vrata samostana. Čez nekaj časa se je pojavila za rešetkami samostanske klavzure oblečena v preprosto obleko iz grobe sive volne. Od takrat naprej živi v sobi, ki meri tri kvadratne metre, na golih stenah kraljuje samo križ. Sestra Marija Pavla, to je njeno novo ime, bo odslej uporabljala svoj čas samo za molitev in najbolj preprosta dela. Čistila bo pod, prala perilo, delala na vrtu in živela v neprestani tišini, kot zahtevajo pravila.

Lahko bi nadaljevali … Sin ameriškega zunanjega ministra Johna Fostera Duliesa, ki je bil protestant, je postal katoliški duhovnik, jezuitski pater. Ameriški šahovski velemojster Lómbardy je postal redovnik trapist …

Si kdaj v dvomih, ali je pametno verovati? Pomisli: vsi ti ljudje so dobro premislili, preden so se odločili, saj ni šlo za besede, ki so poceni, ampak za življenjske odločitve, ki zahtevajo skrajno odpoved. Tvegali so vse, ti pa tvegaj vsaj nekaj – bodi dosleden vernik! (več: prelistaj)

ŽIVO BOGOSLUŽJE

Sveto mašniško posvečenje

KDO

Po njem se nadaljuje odrešilno delo našega Odrešenika in Gospoda. Je zakrament nadnaravnega očetovstva. Duhovnik namreč krščuje – podeljuje zakrament nadnaravnega rojstva, mašuje in deli božji kruh v svetem obhajilu – ohranja nadnaravno življenje. Prejmejo ga lahko samo moški. Tega ne smemo razumeti tako, kakor da bi bile žene v božjih očeh nesposobne ali manj vredne. Ne, žene niso duhovniki zato, ker jim je Bog namenil drug poklic, ki je enako lep, poklic matere.

KAJ

Z mašniškim posvečenjem postane mlad mož duhovnik, posredovalec med Bogom in ljudmi, med člani Cerkve in Kristusom. Sveto mašniško posvečenje vtisne v duhovnikovo dušo neizbrisno znamenje, pečat (podobno krst in birma), po katerem Kristus spozna svoje duhovnike. V večnosti bo ta pečat viden vsem. – Ta zakrament se podeli fantom, ki so izpolnili 24 let in so končali pet let bogoslovnega študija in temeljite duhovne priprave. (več: prelistaj)

Z NAHRBTNIKOM V LEMENAT

Vinogradi po slovenskih tleh zorijo. Trgatev je pred vrati. Oktober 1959.

Velika hiša nasproti ljubljanske stolnice, ki jo ob vratih stražita dva velikana iz in ima nad vrati napis »VERTUTI ET MUSIS – KREPOSTI IN UČENOSTI, spet oživlja. Dolgi, svetli hodniki, ki so bili tri mesece zaviti v blažen mir, danes spet odmevajo od veselih pozdravov.

V prvem nadstropju, pri prvih vratih na desni ob vrhu stopnic si fantje podajajo kljuko. Tu je gospodar hiše – rektor bogoslovnega semenišča (ali lemenata), po domače Ata. Prad temi vrati se srečujejo z nasmejanimi Atovimi očmi stari znanci in novi, pričakovanja polni obrazi.

Tudi novi Ata že poznajo. Poleti so se oglasili pri njem, potem ko so vsaj svoji mami razodeli, da gredo jeseni v lemenat, ko so se pomenili z župnikom in napisali prošnjo svojemu škofu. Z Atom, ki je že veliko rodov lemenatarjev »dal skozi«, so se pogovorili, če so »za to«, kakšno je življenje v lemenatu

Kmalu bo čas za večerjo. Po stopnicah s počasnim korakom pride zagorel fant. Vse je prašen in poten, ramena mu teži nahrbtnik. Očitno je od nekod prikolesaril. Ustavi se pred oglasno desko nedaleč od Atovih vrat. Radovedno bere nabite liste in bere: Navodila in dnevni red za prve dni skupnega življenja … Seznam vseh bogoslovcev … Razpored bogoslovcev po sobah …

Atova vrata se odpro. »Dober večer. Kaj bo lepega?» – »O, nič, tako gledam.» Ata si misli: Fant je gotovo, komu prinesel prtljago in zdaj gre proti domu, vendar se veselo pošali in pomežikne: »Ali vas zelo zanima? Se mislite vpisati? – »No, pa bi se res!« – »… pa ne mislite čisto zares?« – »Kako pa!« – »Potem pa kar z mano v sobo, da se pomeniva.«

Preberite reportažo poklica Alojzija Premrla iz Šmihela v hrenoviški fari, edinega primorskega novomašnika leta 1965 – ko je bil posvečen pri sv. Štefanu v Postojni. (več: prelistaj)

PATRIK HOČE POSTATI DUHOVNIK

Zgodba, ki jo je zapisal njegov prijatelj (Michel Lagrange)

Nisem še prišel k sebi. Če bi se to zgodilo Janezu ali Bernardu, ki sta mirna fanta, se ne bi čudil, toda Patriku …

Vidiš tisto majhno cerkev skozi ono špranjo? Neke sobote opoldne sem vstopil vanjo, ker je močno deževalo. Ko sem vstopil, nisem nič videl- Sedel sem. Oziram se okoli in vidim, da se gori red oltarjem v zraku nekaj premika. Nekdo je splezal na lestev. Župnik je. Brska po nečem. Kmalu razumem, da popravlja večno luč. Vidim njegove bele lase. Si mora misliti, ta bela glava na lestvi!« »Ali bi šel bliže ali ne!« se vprašujem. »Morda se na elektriko pri teh letih sploh ne razume.! Pa sem si takoj spet rekel: »Kaj se vtikaš? To ni tvoja skrb. Za to luč? Čemu, ko nihče ne pride sem« Naenkrat pa kot bi me nekaj prešinilo: »Luč je tam zaradi Kristusa, Kristus pa tam zaradi ljudi.Stari župnik je na straži. Njegova tiha navzočnost je kot večna luč, ki priča. Če ta luč ugsne, Kristusa ne bo več tukaj.« Stal sem pri vratih, naslonjen na kropilnik…

PRELISTAJ Ognjišče 03_1965

VSEBINA OGNJIŠČA 03_1965

Julij. 3,1. Urednikova beseda.

(BOLE, Franc.) Dobila sem prvo plačo. Čigava je? Pavla. 3, 2-4. Rubrika: Pismo tega meseca.

BERNANOS. Če hočete ljubiti, ne hodite od ljubezni. 3, 4. Iskra.

(BOLE, Franc.) Govoriti je lahko, toda . . . Ali zakaj je pariška milijonarka šla v samostan. 3, 5-7. Razmišljanje o filmu »Nuna«. – Rubrika: Ti, ki iščeš … ti, ki dvomiš.

(ČUK, Silvester.) Sveto mašniško posvečenje. Kdo? Kaj? Kako? Obred mašniškega posvečenja. 3, 8-12. Rubrika: Živo bogoslužje.

(ČUK, Silvester.) Z nahrbtnikom v lemenat. 3,12-15. Reportaža nekega poklica. Kako je prišel v lemenat Alojzij Premrl iz Šmihela v hrenoviški fari.

LAGRANGE, Mihael. Patrik hoče postati duhovnik. 3,15-19. Zgodba, ki jo je napisal njegov prijatelj.

SILVA, Sanchez. Marcelino. 3, 20-22. Povest. — Tretje nadaljevanje.

(ČUK, Silvester.) Nagradni liki. 3, 23-24.

Ali veš? Poglej v katekizem! 3, 24.

(RAVBAR, Bojan.) Oznanila in kronika koprske župnije. Bilo je zelo lepo. Sveta birma. Bili smo na izletu. Važno opozorilo. 3, 25-28.

PAVEL VI. Iz govora 1. marca 1964. Kakšno naj bi bilo cerkveno občestvo.

pripravlja: Marko Čuk

POSTOJNA – KOPER, 27. maja 1965

IZ UREDNIŠTVA

PRVA ŠTEVILKA našega ‘FARNEGA OGNJIŠČA’ je bila toplo sprejeta, Vsa naklada je pošla«, le za izjemne primere smo prihranili nekaj izvodov.

Zahvaljujemo se vsem, ki ste nas razumeli in ste nas tudi finančno podprli. Edino z vašo pomočjo lahko z delom nadaljujemo in list celo izboljšamo.

Ponovno vas vabimo k sodelovanju. Pošljite svoje pripombe, želje, prispevke, po pošti ali pa jih dajte v nabiralnik. To je NAŠ SKUPNI LIST!

Priporočamo vam da številke zbirate in jih hranite. Čez kakšno leto bodo mnogo bolj zanimive, kot si mislite, zlasti za radi naše farne kronike in seveda tudi zaradi člankov. Naš list vam bo obujal lepe spomine!

Radi posodite list tudi drugim. Radi se o njem pogovorite. S tem boste morda zdramili tudi koga, ki je njegova vera že precej ‘zarjavela’.

Bog daj, da bi bili vedno bolj prava družina božjih otrok. Ta list naj bo še ena družinska vez ki nas spaja.

vaši duhovniki

PISMO TEGA MESECA

Moj fant je brez vere, ali se lahko poročiva?

Oče urednik! Stara sem 19 let. Imam fanta. V začetku sva bila samo dobra znanca, potem mi je začel pisati. Sedaj pravi, da brez mene ne more živeti. Je resen in dostojen fant. Všeč mi je in mislim, da ja danes tako resnih fantov malo. Samo brez vere je in tudi meni pravi, da vera nima nobenega pomena, ker je s smrtjo vsega konec. Od svojega verskega prepričanja ne odstopim, njega pa tudi ne morem pustiti. Morda bi najin zakon kljub temu bil srečen? Prosim, oče, svetujte mi!

dekle v dvomih

Skoraj vsa dekleta že po naravi išćejo svojo »simpatijo«. Do tukaj je vse v redu – če imajo seveda primerna leta in če mislijo resno (edino to je za resna krščanska dekleta primerno in pošteno!). Vprašanje vere je, žal največkrat zadnje, kar jih pri fantu zanima.
Ali je za srečen zakon dovolj, če se fant in dekle ljubita? Kot pri vsakem človekovem važnem dejanju, mora tudi tukaj spregovoriti razum. Tako nam svetuje žalostna izkušnja tolikih nesrečnih zakonov.
Vsaka dekle mora imeti pred seboj jasno sliko svoje bodoče družine. Sama naj skuša postati taka, kot si zamišlja vzorno mamo, ljubezniva, požrtvovalna, globoko pobožna (ne pobožnjaška!) … Kakšen bo idealen mož, oče njenih otrok? Je mar to odvisno od nje? Seveda! Kako?
1. Izbrati si mora takega fanta, ki bo vsaj v glavnem odgovarjal njenemu idealu.
2. Vsaka dekle lahko na fanta veliko vpliva, če hoče, če zna (če ima trden in plemenit značaj) in če se res razumeta. Ta vpliv se bo nadaljeval pozneje v zakonu.
Sodoben primer: Veronika Rocky, žena filmskega zvezdnika Garyja Cooperja. S svojim vzornim življenjem, ljubeznijo in potrpežljivostjo in ne na zadnjem mestu z molitvijo je vplivala na moža, da je postal globoko veren katoličan.
Mar smemo pričakovati, da bosta v zakonu srečna dva, ki se ne strinjata v tako važni življenjski zadevi kot je vera? S tem, da si verna imaš jasno stališče do vseh važnih življenjskih vprašanj. Kako boš v takem zakonu vršila svoje verske dolžnosti? Kaj bo z nedeljsko mašo, molitvijo v družini, s krščansko vzgojo otrok? Če ti fant obljublja, da te pri vsem tem ne bo oviral, vprašaj poročene žene, kaj vse so jim možje (takrat fantje) pred poroko obljubljali. Pa že s tem, da mož s svojo besedo in zgledom verske vzgoje v družini ne podpira, tak zakon ni več idealen.
Bi bila srečna, če bi tvoji otroci prezirali to, kar je tebi sveto? (Dokler bodo majhni, te bodo morda še poslušali, pozneje pa vedno manj; ko bodo videli, da oče govori in dela drugače.)
Če se hočeta zakonca medsebojno podpirati – kar je poleg otrok glavni namen zakona – morata biti kakor ena duša: imeti moratra enak pogled na svet. Bolje biti neporočena kot slabo poročena!
Če je fant vero zanemaril (zaradi slabe družbe, vzgoje), naj ga dekle s svojo resno in živo pobožnostjo spet pridobi za vero in to PRED POROKO!
Če fant nima vere, pa je resen in plemenit, si lahko postaviš cilj: če ga bom s svojo globoko vero spreobrnila, lahko mislim na zakon. Če pa fant tvojemu verskemu prepričanju nasprotuje, ni kaj upati.
Pri vsakem vernem dekletu mora biti vprašanje vere pri izviri življenjskega sopotnika prvo. Postavi naj ga takoj, ko se začneta ‘meniti’ in ne šele, ko gredo pisat oklice. Važno je za srečo vse življenje in – za večno življenje!

OSEL – NAŠ BRAT

Naš Gospod in Učitelj nas zmeraj uči, da je v njegovi službi potrebna predvsem ponižnost. Ne tista narejena, ki ji pravimo ‘grbava’ nekoč priredili veličasten sprejem. Odgovoril jim je takole: »Sprejema, ki ste mi ga pripravili, ne jemljem zase, ampak za Kristusa, ki mu je dejansko namenjen. Kristus je samo enkrat doživel javno zmagoslavje: na cvetno nedeljo. Rože, ki jih je množica metala na božjega Učitelja, so padale tudi na oslička, ki ga je jezdil. Toda ta osel bi bil zelo otročji in dvakrat osel, če bi mislil, da se ve to cvetje in navdušeno klicanje namenjeno njemu.
Vaš nadškof je Gospodov osliček. Te rože so kot tiste na cvetno nedeljo: za Gospoda. Njemu torej vsa čast in slava.«

JEZUIT S KITARO

Kako je postal duhovnik, je izpovedal sam (članek Božji trubadur). Ljubil je glasbo in dolgo časa je bil zborovodja. Skladatelj je postal po dolgi vožnji z motorjem iz Pariza v Toulouse. Deževalo je, veter je pihal in mrzlo je bilo … Na moji poti so se ob cesti pobliskavala razsvetljena okna hiš. Molil sem za stanovalce, zlasti za mlade … kajti na poti nisem bil sam.

V Toulousu je nastala popevka o dobrem Bogu – Seigneur, mon Ami (Prijatelj, moj Bog). On je bil tisto noč z njim.
Kmalu se je drobni jezuitski pater s kitaro pojavil čisto sam pred reflektorji na odru velike pariške dvorane. Z odra spreletajo nenavadne silnice. Pet tisoč poslušalcev poje refrene njegovih božjih popevk …
Do leta 1960 je prodanih že več kot milijon njegovih gramofonskih plošč. Gostovanje v 12 državah, čez 60 pisem dnevno … Z zaslužki svojih koncertov kupi 40 džipov za sobrate misijonarje.
»Molite zame, da ne bi postal prevzeten. Na mojo kitaro igra oin po mojih ustih poje – Gospod Jezus.«

ŠPORT

Ne živi človek samo od nogometa

Ni športnika, ki ne bi poznal najboljšega nogometaša na svetu Pelea. Njegovo pravo ime je Edson de Nascimento, najboljši nogometaš najboljšega nogometnega kluba na svetu Santosa in Brazilije, svetovnega prvaka na Švedskem 1958 in v Čilu 1964 in isto pričakuje na svetovnem prvenstvu v Londonu 1966. Kadar nastopa Pele, so do zadnjega kotička polni tudi največji stadionu sveta kot Maracana, ki lahko sprejme do 2000.000 gledalcev. On je idol brazilskih mas. In ne samo brazilskih.

Tudi tisti, ki se za šport ne zanimajo, radi gledajo svojega narodnega junaka. Reporterji ga obkrožajo, da bi za svoj list dobili kakšno njegovo izjavo … Nedavno je v Santiagu (Čile) izšla bogata ilustrirana 134 številka lista Gol y gol. Na dveh straneh je reportaža o Peleju. Od štirih slik ga ena kaže, kako v beli obleki kleči pred oltarjem zelo lepe cerkve v svojem mestu Santosu in moli. O njem piše, da ni šel po poti mnogih drugih športnikov, ki so uspeli. Popularnost velik zaslužek in zunanji sijaj niso pokvarili duše tega fanta. Ostal je dober sin svojih staršev, dosleden katoličan, po duši skromen, darežljiv in velikodušen. Pod omenjeno sliko je zapisano Pelejev Bog.

PRELISTAJ Ognjišče 02_1965

VSEBINA OGNJIŠČA 02_1965

DANDER, Franz. Marijo častimo. 2,1-2.

(LELOTTE, Fernand.) O naša Gospa, mati Pomladi. 2, 2.

(BOLE, Franc.) Moj fant je brez vere – ali se lahko poročiva? 2, 3-5. Rubrika: Pismo tega meseca.

Ali more božji blagoslov priti in ostati. Ali more božji blagoslov priti in ostati nad tako družino? 2, 6. Razmišljanje o družini, kjer sta vera in Bog na zadnjem mestu.

Osel naš brat. 2, 7. Odgovor kardinala Avgusta da Silva vernikom o ponižnosti.

Zakonski par na koncilu. 2,8. Obvestilo o imenovanju zakonskega para iz Mehike za sodelavca na koncilu. – Iz Informations Catholiques Internationales. 1. V. 1965.

(ČUK, Silvester.) Sveta birma. 2, 9-10. Rubrika: Živo bogoslužje.

SVETI AVGUŠTIN. Bog ne postane večji, ker ga ti spoštuješ, ampak sam postaneš večji, če mu služiš. 2,10. Iskra.

(ČUK, Silvester.) Jezuit s kitaro. 2,11-12. Zapis o jezuitskem patru Aimé Duvalu.

DUVAL, p. Aimé. Zakaj sem postal duhovnik. 2,14-15.

DUVAL, p. Aimé. Trubadur. 2,13-14.

DUVAL, p. Aimé. Prijatelj, moj Bog. 2,16. Popevka o dobrem Bogu.

SILVA, Sanchez. Marcelino. 2,17 – 19. Povest. – Drugo nadaljevanje.

(ČUK, Silvester.) Ne živi človek samo od nogometa. Veliki Pele moli. 2,20-21. Rubrika: Ti, ki iščeš . . . ti, ki dvomiš. – Šport.

(ČUK, Silvester.) Nagradna križanka. 2, 22-23.

(LELOTTE, Fernand.) Darovanje telesa. 2, 24.

Oznanila in kronika koprske župnije. Spored božje službe. Spovedovanje. Sveta birma. Prvo sveto obhajilo. Obnova misijona. 2, 25-27.

(RAVBAR, Bojan.) Iz uredništva. 2, 28.

O, naša Gospa, mati Pomladi,
varuj te mlade duše, ki te ljubijo!
Imajo čistost izvira, toda kaj če se izvir skali?
Imajo sijaj krasnega cvetja, toda kaj če cvetje izgubi svoj sijaj?
Imajo polet škrjančka, toda kaj če se škrjanček odpove modremu nebu?

Bog ne postane večji, ker ga ti spoštuješ, ampak sam postaneš večji, če mu služiš. (sv. Avguštin)
Bog je popoln. Mi ne dodamo niti za komolec njegovi veličini niti za las njegovi moči ms tem da ga spoštujemo ali delamo dobro … Nasprotno pa Bog ni nikoli manjši zaradi naših grehov. Ta predstava o Bogu bi bila preotročja

Darovanje telesa

O Gospod, utrdi ROKE,
ki so sprejele presvete podobe
za odpuščanje naših grehov:
naj bodo vredne vsak dan prinašati
take sadove, da bodo v slavo
tvojega božanstva!
USTNICE, ki so te slavile v svetišču:
daj, da ti bodo tudi zunaj pele slavo!
UŠESA, ki so slišala glas tvojega nauka:
daj Gospod, da bodo gluha za glasove vznemirjenja.
OČI, ki so videle tvoje neizmerno usmiljenje:
daj, Gospod, da bodo vedno imele pred seboj tudi tvoje blaženo upanje.
JEZIK, ki je klical:
»Svet! Svet! Svet! Gospod vesoljnega sveta!«
naj bo vedno pripravljen za resnico!
NOGE, ki so se bližale tebi, v tvoji cerkvi:
naj gredo ve3dno naprej v tvoji Luči!
TELO, ki je jedlo tvoje božje telo;
obnovi ga z večnim življenjem!

MARIJO ČASTIMO

Samo ena krščanska p polnost je in samo ena je pot do nje .Vsi kristjani imamo namreč en sam cilj: “Bodite popolni, kakor je popoln vaš Oče v nebesih.” Kot božji otroci moramo biti vedno bolj in bolj podobni Bogu, vedno bolj moramo biti povezani z njim v popolni ljubezni.

Jezus je dejal o sebi: »Jaz sem pot, resnica in življenje.« Vsako krščansko prizadevanje za popolnost je v svojem jedru hoja za Kristusom.

Smisel in vodilo vsakega zdravega in pravega Marijinega češčenja je: PO MARIJI K KRISTUSU. Kaj to pomeni?

1. Na prvem mestu prav gotovo PRAVA VERA v vse, kar nam Cerkev daje kot razodeto resnico, kot božjo besedo o Mariji. Nepotvorjena Marijina podoba je zaklad pravovernosti, kajti ni je mogoče ločiti od čistega, katoliškega, nauka o Kristusu, Bogu in človeku, o izvirnem grehu in odrešenju, o devištvu in materinstvu, o poveličanju odrešenih ljudi.

2. Iz prave in žive vere samo od sebe raste otroško češčenje božje Matere in DEJAVNA LJUBEZEN do nje. Ta ljubezen ima tako moč, da spreobrača. Sili nas, da bi čimbolj upodobili sliko Matere v sebi (samoposvečenje), obenem pa nas navaja, da bi okoli sebe širili Kristusovo, kraljestvo, ki je Marija zanj živela (apostolat).

3. Vsa ta prizadevanja podpira in hrabri VELIKO ZAUPANJE v pomoč Srednice vseh milosti„ To zaupanje se na zunaj pokaže v tem, da jo prosimo za pomoč in da se zavestno postavimo pod njeno varstvo,

Šele ko smo vse to razumeli in začeli uresničevati, lahko govorimo o pravi pobožnosti do Marije. Ni to nič sladkobnega in neživljenjskega, ampak osnovna šola vsakdanjega življenja. Marija bi bila gotovo užaljena, če bi zaradi nje ne dobil dovolj časti njen Sin. Ona nam kaže Jezusa: “Karkoli vam poreče, storite!” Dala nam je tudi zgled? “Glej. dekla sem Gospodova!«

Franz Dander DJ

pripravlja: Marko Čuk

18. april 1965, velika noč:
izide prva številka Farnega Ognjišča, glasila župnij Koper in Postojna

ZAMISEL

Velikokrat me sprašujejo, kako smo prišli na zamisel, da bi izdajali Ognjišče. Stvar je bila zelo preprosta. Kot postojnski župnik sem se večkrat srečeval s prijateljem Bojanom Ravbarjem, tedaj kaplanom v Kopru, sedaj (1975) koprskim župnikom. V skupnem iskanju pastoralnih sredstev je prišla na dan tudi zamisel, da bi se prek tiska bolj približali zlasti mladim. Sklenila sva, da za veliko noč 1965 izide prva številka ‘Farnega ognjišča’, glasila župnij Koper in Postojna, ki pa je bilo že od vsega začetka zasnovano kòt pravi časopis, namenjen predvsem mladim. Nihče takrat ni mislil na list, ki bo dosegel večje naklade. K sreči je bil ravno to leto Postojni kot nedeljski kaplan dodeljen Silvester Čuk, vešč v pisanju in dober risar. Župniji sta si razdelili delo. Koper naj bi poskrbel pretežno za razmnoževanje in mladina v Kopru se je z velikim navdušenjem lotila tega dela, seveda ob podpori nekaterih starejših ‘izkušenih’ vernikov. Delalo se je udarniško in velikokrat ponoči. Postojnska ‘redakcija’ je skrbela v glavnem za besedilo, tipkanje matric in risbe in seveda razpečavanje svojega števila izvodov. Vse je pri delu vodila ljubezen, zato je njihovo prizadevanje rodilo nepričakovano bogate sadove. “Verniki so z začudenjem pa tudi z veseljem vzeli v roke listič (imel je 28 strani formata 13 x 20 cm), ki se je samopostrežno ponujal na vhodih obeh župnijskih cerkva. Cena ni bila določena, prepuščena je bila dobremu srcu bralcev. List se je hitro priljubil in kmalu je ‘zašel’ tudi v druge kraje Slovenije, ker sta tako Koper kot Postojna turistični mesti.” Prvo leto je v ciklostilni tehniki izšlo šest številk.
(Franc Bole 1975 – ob 10-letnici)

IDEJNA ZASNOVA

Uradna listina, poslana sekretariatu za informacije pri Izvršnem svetu SRS, takole povzema idejno zasnovo Ognjišča: “Ognjišče je verski mesečnik, ki ga izdajajo slovenski škofje. Namenjen je obveščanju in oblikovanju mladine in tistim, ki se za mladinska vprašanja zanimajo. Predmet obravnave so verske in nravne resnice, kakor jih uči katoliška Cerkev, podane v obliki, ki je ‘mladini primerna’. V skladu s katehetskim pravilnikom ter drugimi koncilskimi in pokoncilskimi listinami obravnava tudi dejstva in dogodke iz vsakdanjega življenja, za katere upravičeno sodimo, da morejo tako ali drugače vplivati na versko in nravno vzgojo mladine. Del prostora posveča tudi zdravemu razvedrilu, ki ima važno vlogo v vzgoji za življenje mladih. Temeljna izhodišča uredniške usmerjenosti so potrebe sodobnega nravnega in verskega oblikovanja. Pri tem se uredništvo opira na koncilske in pokoncilske listine in na našo stvarnost. Uredništvo izhaja iz zasnove odprtosti z močnim poudarkom na sodelovanju mladih bralcev ter tistih duhovnikov in laikov, ki sodelujejo pri verskem in nravnem oblikovanju mladine. Uredništvo pri svojem delu uporablja vse možnosti, ki jih daje udobno časnikarstvo za tovrstne liste, tako v vsebinskem, kakor tudi v ‘tehničnem pogledu’.”

ROJSTVO

Verniki župnij Koper in Postojna so 18. aprila 1965 – na veliko noč – ob izhodu iz cerkve dobili svojevrsten ‘pirh’: prvo številko ‘Farnega ognjišča’, ciklostilno razmnoženega glasila teh dveh župnij in sicer Postojne in Kopra. Tudi naklada je bila temu primerna, in sicer 800 izvodov za Postojno in 500 za Koper, skupno torej 1300 izvodov.

Ljudje so ta zvežček, ki za oko ni bil posebno prikupen, zaradi njegove vsebine, predvsem pa njegovega poslanstva: ljudi obeh župnij čim tesneje povezati med seboj in z Bogom, takoj vzljubili. Nekaj številk je bilo na razpolago v cerkvi tako v Kopru kot v Postojni, ki sta turistični mesti. Marsikateri turist je stopil tudi v cerkev in tako je Farno ognjišče prestopilo župnijske meje …

Njegovima ustanoviteljima – takratnemu postojnskemu župniku Francu Boletu in tedanjemu koprskemu kaplanu Bojanu Ravbarju – pa tudi vsem, ki so na to skromno ‘ognjišče’ devali prva polena, se še sanjalo ni, da se bo iz Farnega ognjišča razvil slovenski mladinski verski mesečnik Ognjišče. Če primerjava ne bi zvenela preveč domišljavo, bi rast našega lista primerjali gorčičnemu semenu iz evangelija. Iz tega skromnega lističa z naklado 1.300 izvodov se je razvil slovenski mladinski verski mesečnik ‘Ognjišče’, katerega naklada je ob njegovi 20-letnici znašala 102.000 izvodov vsak mesec. Njegovo rast so narekovale potrebe v slovenski Cerkvi po koncilu.

Navadno gre prva številka novega časopisa v svet z veliko reklamo in v veliki nakladi, da tako opozori nase in vzbudi zanimanje bralcev. Pot Ognjišča v svet je bila povsem drugačna. Nismo imeli možnosti, da bi sprožili mogočen val reklame, niti sredstev, da bi se prva številka dostojno predstavila in tiskala v visoki nakladi.

 PRELISTAJ PRVO ŠTEVILKO OGNJIŠČAI

VSEBINSKA ZASNOVA

Prve številke Ognjišča so bile dokaj skromne, na zunaj kar se da preproste: na ciklostil razmnožen zvež­čič formata 13 x 20 cm, ki je imel 28 strani. Na naslovni strani je bil nad “imenom in priimkom” lističa križ, ki se je dvigal iznad plamena. Ta plamen je postal “zaščitni znak”, ki smo mu ostali zvesti do današnjih dni, saj ta plamen govori o poslanst­vu, ki si ga je listič zadal od vsega začetka: ljudem hoče posre­dovati svetlobo evangeljske resnice in toplino Božje ljubezni. Podobno kot so v spočetega otroka, ki raste pod materinim sr­cem, položene že vse lastnosti njegove človeške narave in enkrat­ne osebnosti, je tudi Farno ognjišče že imelo “osebnostne pote­ze”, od katerih so se mnoge ohranile do danes: začelo se je s pismom meseca, ki naj bi nadomeščalo uvodnik, prinašalo je aktu­alne članke iz verskega življenja, na poljuden način je predstav­ljalo velike osebnosti, prinašalo je sodobne molitve, “iskre” za premišljevanje, zgodbe, podlistek (ljubko povest Marcelino kruh in vino). Le nekaj strani na koncu je bilo posvečenih župnijskim dogodkom in te strani so bile posebne v postojnski (800 izvodov) in koprski (500) izdaji. Glede plačila je bilo priporočeno, naj za list da vsakdo po svojih močeh: kdor ima več denarja, lahko plača tudi za tiste, posebej mlade, ki imajo bolj plitve žepe. Važno je, da list pride v roke bralcev. “Širite ga in še drugim ga priporočajte. Naj gre tja, kamor ne more naša živa beseda!”

PRVI ŠTEVILKI NA POT

“Cerkev je bila prva, ki je tisku dala veliko moč. Prve tiskane vrstice, prve ti­skane knjige in prvi časopisi so plod neutrudnega dela Cerkve. Na to smo ponosni. Danes ima svoj list tako rekoč že vsak športni klub, vsaka večja tovarna, vsaka večja skupnost. Končno je tudi naša župnija skupaj s koprsko začela izdajati svoj list. Po zuna­njosti je skromen, kakor so skromna sredstva, s katerimi razpola­gamo. Zato pa želimo, da bi bil vsebinsko čim bolj bogat. V njem boste našli tako potrebno duhovno hrano. Naša fara hoče iti v korak s časom, zato se (starejši verniki) ne pohujšujte, če bo obleka in vsebina našega lista skušala biti moderna. Tudi Božji Učitelj bi bil v našem času kar se le da moderen. Oznanjamo njegovo resnico, ki je vedno moderna. Listič bo skušal modernim lju­dem naše župnije dajati odgovore na pereča vprašanja, ki jih mu­čijo. Predvsem se bo oziral na potrebe mladih, ki je njihova ve­ra in njihovo življenje v največji nevarnosti.”

glavni urednik Franc Bole v prvi številki (Na pot v postojnsko župnijo):

VSEBINA PRVE ŠTEVILKE

– uvodnik Kristusova luč spodbuja k optimizmu (prižgimo svojo svečo ob velikonočni sveči, ki nikoli ne bo ugasnila)

– v Pismu meseca Roza pripoveduje, kako ni srečna, kljub temu, da ima vse, tudi vero, zavida pa drugim dekletom, ki si lahko privoščijo vse, tudi greh.

– rubrika Živo bogoslužje spregovori o optimizmu v bogoslužju: z izrazi upanje, veselje, zmaga …tudi bogoslužje kristjana navdaja z optimizmom, prav tako so vir optimizma zakramenti – maša je ognjišče veselja in optimizma

– začenja se prvi podlistek Marcelino, povest španskega pisatelja Sancheza, o najdenčku Marcelinu, ki je bila posneta tudi na filmski trak …

– objavljene Iskre tudi spodbujajo k optimizmu: zahvali se Bogu za srečo, ki jo imaš in ne išči le temne sence na stvareh …

– rubrika Ti, ki iščeš … ti, ki dvomiš prinaša zgodbo francoskega mikrobiologa in kemika Louisa Pasteurja

– zanimivo pismo petnajstletnega Japonca Masaa, ki ni poznal očeta, odkriva pa vero in Boga Očeta, vir veselja

– objavljena je tudi molitev za mame in gospodinje, pesem (Bratska molitev)

– na koncu pa še Ognjišču na pot: V Farnem ognjišču boste našli odgovore na svoje dvome in vprašanja, članke za poglobitev svoje vere, iskrice za premišljevanje, vesti iz verskega življenja in še … in še oznanila za postojnsko in koprsko župnijo …

… toliko vsebine na samo 28 straneh

pripravlja Marko Čuk

rubrike letnika 1965

– po vzoru italijanskega tednika Famiglia cristiana je na začetku ‘pismo tega meseca’ in odgovor nanj
– rubrika Živo bogoslužje (Fernand Lelotte)
– začne se povest (v nadaljevanjih):  Marcelino (Silva Sanchez)
– rubrika ti, ki iščeš … ti, ki dvomiš – prevod iz Famiglie cristiane – zgled znanega znanstvenika (Pasteur, Pele) in pričevanje, kako potrebna je vera
– rubrika molitev (za mame in gospodinje)
– krajše misli – Iskre (Lelotte)
– na zadnjih straneh so oznanila župnij Koper in Postojna in napovednik nekaterih župnijskih dogodkov za mesec, ki prihaja …

utrip uredništva leta 1965

18. april 1965, velika noč: začne izhajati Farno Ognjišče (prva številka) kot glasilo župnij Koper in Postojna.  Naklada ciklostilno razmnoženega lista je 1.300 izvodov (800 Postojna in 500 Koper).
glavni urednik je duhovnik Franc Bole (Postojna), list razmnnožuje (s pomočjo mladih) in odgovarja za vsebino duhovnik Bojan Ravbar (Koper)
pri pisanju, risanju vinjet in oblikovanju naslovov je zraven tudi postojnski kaplan Silvester Čuk
listič ima 28 strani (13 x 20 cm), cena ni določena (prepuščena dobremu srcu bralcev), ponuja se na vhodih obeh župnijskih cerkva.
vsak urednik je napisal svoj uvodnik (na pot … v koprsko … postojnsko župnijo) – Farno ognjišče želi povezovati župnijo v eno družino … urednika prosita, naj se ne pohujšujejo nad moderno obliko (hočejo iti v korak s časom) … tudi Božji Učitelj je bil v tistem času moderen … mi pa oznanjamo njegovo resnico, ki je vedno moderna

druga številka Farnega ognjišča izide 27. maja 1965:  ima že ustaljeno podobo, nekaj rubrik: pismo meseca, živo bogoslužje, iskre,  …objavljena je prva nagradna križanka …
iz vsebine: veliko o sveti birmi, pričevanje Aime Duvala, jezuita s kitaro, … in popevka o dobrem Bogu; v športni rubriki – o najboljkšem nogometašu Peleju …
obvestilo: prva številka je bila dobro sprejeta (vsa naklada je pošla, zahvala za finančno pomoč, vabilo k sodelovanju, posojanju lističa … družinske vezi, ki nas spaja

tretja številka Farnega ognjišča je izšla julija 1965, imela je že v tiskarni natisnjeno naslovnico z znakom: stilizirani ogenj in križ, z risbami članke opremlja Silvester Čuk …
iz vsebine: zanimiva je reportaža nekega poklica (Z nahrbtnikom v lemenat), ki jo je napisal Silvester; o mašniškem posvečenju …

četrta številka Farnega ognjišča je počitniška, z vnaprej natisnjeno naslovnico in  ročno dopisanimi številkami
2. septembra 1965: Franc Bole odhaja iz Postojne za župnika v Bertoke pri Kopru. Farno ognjišče je sicer še ostalo glasilo župnije Postojna (in Koper), vendar so bili ti okviri vedno bolj pretesni.
iz vsebine: glavna tema so počitnice, tu je nagradni kviz (14 točk za žrebanje), spomin na arhitekta Jožeta Plečnika in o tem, kako kamni spregovorijo o Bogu …

peta številka Farnega ognjišča nastaja na urednikovem novem delovnem mestu v Bertokih in v Kopru, v škofijskem domu, pri župniku očetu Bojanu
iz vsebine: v tej številki je prvič objavljena (prilepljena) fotografija (papeža Pavla VI.) … v njej je veliko prevodov člankov in zapisov francoskega duhovnika F. Lelotta – v molitvi prosimo Mater tehnike – oblikuje se športna rubrika: o  športnikih, ki pričujejo s svojim življenjem: tokrat o češkem tekaču Zatopeku in fr. kolesarju Jeanu Brancartu
v Farnem ognjišču je tudi reportaža s treh romanj (na Sveto Goro, Višarje in Barbano (pet avtobusov iz Kopra), v Oglej in na Staro Goro pri Čedadu … poročilo o »nekem taborjenju« in še in še spominov na počitnice
spodbuda reševalcem križank: rešujte jih, samo pridnost prinese srečo… (23 rešitev je prišlo za križanko iz 4. številke
obvestilo: pokvaril se je razmnoževalni stroj in bo prihodnja številka zamujala. »Nikar se ne bojte, ni pojenjala naša vnema!« sporočajo iz uredništva.

šesta številka Farnega ognjišča je izšla pred Miklavžem 1965: zamujala je pol meseca
iz vsebine: vsebina je še za november – mesec spomina na rajne in ob prazniku vseh svetih
aktualno pismo meseca o necerkvenem pogrebu samomorilcev; v rubriki Ti, ki iščeš … pa spomin na Alberta Einsteina in njegovo priznavanje višjega bitja …

dogodki leta 1965 o katerih piše Ognjišče

papež Pavel VI. govori v OZN – ves svet je prisluhnil besedam moža v belem

pripravlja Marko Čuk