Avtor: Marko

01. Romanje se rodi

Napisal Marko na 20. junija 1969. Objavljeno v Romanje invalidov in bolnikov na Brezje.

1. romanje: 19. avgusta 1969

Romanje se rodi

Ste že kdaj romali? Gotovo! Čisto enostavna stvar: vzameš vozni listek za vlak ali avtobus (če že nimaš svojega fička), se usedeš in potuješ. Danes je svet majhen…

Pa ni za vse tako. So ljudje, ki niti na dvorišče ne morejo priti prej kot v pol ure. Sami sploh nikamor.

Vsako leto se v Lurd vozijo celi vlaki bolnikov. Na velikem trgu jih postavijo v prvo vrsto. Najprej tiste na nosilih, potem tiste na vozkih in končno tiste s protezami in spremstvom. Pretresljiv prizor. Malokateri od teh bolnikov čudežno ozdravi, toda skoraj vsi gredo iz Lurda srečni. Prejeli so še večjo milost kot zdravje: milost, da svoje trpljenje z vdanostjo prenašajo.

Mi nimamo Lurda in malokateri od naših bolnikov bi imel toliko denarja, da bi lahko romal tja … Ne, tudi mi imamo svoj Lurd, kjer Marija sprejema svoje otroke. Mar je Marija vezana na en kraj? Zakaj je Kraljica sveta? Če Marija sprejema bolnike in invalide v Lurdu, zakaj jih ne bi tudi na Brezjah?

Zamisel je pravzaprav prišla s strani naših bralcev. Predlagali so, naj bi se lastniki osebnih avtomobilov ponudili bolnikom, da jih peljejo na kakšno božjo pot. Na uredništvu smo razmišljali o tem in prišli do zaključka, da bi se to dalo narediti v malo večjem obsegu: SLOVENSKO ROMANJE BOLNIKOV IN INVALIDOV NA BREZJE. Objavili smo to zamisel.

Začele so prihajati prijave. V začetku kot da skoraj ne verjamejo, da bi bilo to mogoče, zlasti pa, da bi bilo to za bolnike in invalide brezplačno! Nabralo se je kakšnih 70 prijav iz vse Slovenije. Potrebno je bilo organizirati prevoze. Ker so bili iz vseh mogočih krajev, to ni bilo ravno lahko. Upali smo na pomoč ‘lastnikov osebnih avtomobilov’, kot je v začetku padla zamisel – toda od teh se ni javil nihče! Romati smo morali na delavnik, ker je ob nedeljah brezjanska cerkev prenapolnjena z drugimi romarji, ‘lastniki osebnih avtomobilov’ pa so v službi, ali pa so sploh prezrli oglas v Ognjišču (če ga berejo). Bolnike je bilo treba iti iskat na domove, v hribe, v zakotne vasi. Z avtobusi se ne more povsod.

Najprej se je odpravil na ‘romanje’ oče urednik in obiskal zbirne centre. Iskal je prevoznike, privatne, državne, osebne prijatelje (zlasti duhovnike), spraševal – in končno smo spravili skupaj vozni red. Nekateri invalidi so dobili prevoz sami, druge so pripeljali njihovi župniki. Tako smo v torek, 19. avgusta 1969, od vseh strani in z vsemi mogočimi vozili (razen s traktorji) prišli na Brezje k Mariji. Z avtobusov, kombijev, osebnih avtomobilov so razkladali invalidske vozičke. Romarji so imeli značke, da smo jih lahko postregli s prostori v cerkvi. Cerkev se je skoraj napolnila z romarji. Spredaj so bili invalidi na vozičkih, stolicah, ob spremljevalcih. Šest duhovnikov je s koprskim škofom dr. Janezom Jenkom, ki je romanje vodil, pristopilo k oltarju v praznično razsvetljeni cerkvi. Večina invalidov še nikdar ni bila na Brezjah. Težko pridejo celo v domačo cerkev. Lahko si predstavljajte njihovo veselje ob tem dnevu! Obhajilo so prejemali v svojih vozičkih.

Po maši je bil blagoslov, nato še nekaj časa za osebne prošnje in molitev k Mariji. Sledilo je skupno kosilo v bližnji gostilni. Tam smo se med seboj nekoliko bolje spoznali. Bili smo zbrani od Šentilja do Kopra, od Jesenic do Sevnice.

Po končanem romanju smo prejeli veliko pošte od naših invalidov. Iz teh pisem odseva sreča in hvaležnost, da so lahko bili na romanju. Mnogi se kesajo, da se niso prijavili: prezrli so oglase v Ognjišču. Sprašujejo, če bo še kdaj tako romanje.

Franc Bole

… se nadaljuje

pripravlja Marko Čuk

Brezje – 50 let romanj

Napisal Marko na 1. maja 1969. Objavljeno v Romanje invalidov in bolnikov na Brezje.

Marsikdo se je čudil, kako da Ognjišče, ki je namenjeno mladim, začenja z romanji invalidov, bolnikov in ostarelih na Brezje. Zadeva je zelo enostavna. Ognjišče hoče svoje bralce vzgajati v duhu evangelija. Najboljši način vzgoje so dejanja. Prav k dejanjem smo želeli usmeriti našo mladino in ne samo mladino. Narediti nekaj za bližnjega, zlasti za tistega, ki je v stiski in potreben pomoči. Rodila se je rubrika Poštni predal dobrote, v kateri smo objavljali dopise in naslove invalidov, da bi jim naši bralci pisali, jih obiskovali, jim pomagali. To pomeni tudi, pomagati jim priti do cerkve, do romarskega svetišča. Za vzor nam je bil Lurd, kot smo v Ognjišču razložili ob prvih romanjih.

Vedeli smo, da romanja ne bo mogoče imeti ob nedeljah, ker takrat svetišče na Brezjah napolnijo redni romarji. Tako smo izbrali delavnik; dve leti v sredo po 15. avgustu, pozneje soboto po velikem šmarnu. Zaradi vročine pa smo romanja premaknili (1975) na tretjo ali četrto soboto v juniju. Prosili smo župnike, da ob šoferjih prostovoljcih in domačih ali sorodnikih tudi sami poskrbijo za invalide, bolne in ostarele iz svoje župnije. Odziv je bil presenetljiv. Mnogi župniki so najeli avtobus in tako pripeljali večje število svojih invalidnih, bolnih ali ostarelih vernikov s pomočniki vred. Na romanje pripelje zdaj do 120 avtobusov. Že četrto leto smo morali postaviti oltar na trg pred cerkvijo, ker za toliko romarjev v cerkvi ni bilo več prostora. Problem so bili sedeži. Najprej smo si jih izposojali od raznih večjih župnij, pozneje pa smo jih vsako leto nekaj sami nabavili s pomočjo darovalcev in dobrotnikov. Tako imamo sedaj okrog 2000 sedežev. To romanje je kmalu postalo največje vsakoletno romanje v Sloveniji. Vedno smo zaprosili za vodstvo romanja enega od škofov. Včasih je prišlo tudi več škofov, za 25- letnico pa smo povabili vse slovenske škofe.

Nekatere župnije so organizirale večjo skupino mladih za pomočnike, drugi so se priglasili sami. Ponavadi jih pride okoli 300. Tako so se počasi izoblikovale skupine z voditelji, ki skrbijo za razna področja: pomočniki z našimi invalidskimi vozički (okrog 40); pomočniki, ki skrbijo za pijačo in vse druge potrebe, redarji, ki poskrbijo, da sedeže in prostore spredaj zasedejo bolniki; pomočniki, ki spremljajo duhovnike pri delitvi svetega maziljenja in obhajila; bolniški pomočniki z zdravnikom in bolniškimi sestrami …

Največja nagrada za vse, ki se z romanjem trudijo, je sreča invalidov, bolnikov in ostarelih. Mnogi celo leto pričakujejo ta dogodek. Skozi leta so se med njimi in z njimi spletle močne vezi prijateljstva.

Ob zlatem jubileju naših romanj smo hvaležni najprej Bogu in Mariji, da smo se lahko vsa ta leta v takem številu zbirali okrog oltarja in pod materinsko varstvo Marije Pomagaj na Brezjah, kraljice Slovencev. Mnogi od teh, ki so ta leta romali z nami, so že v večnosti in prepričani smo, da nam pomagajo s svojo priprošnjo, kar velikokrat močno občutimo. Hvaležni smo romarjem, ki se vabilu odzovejo, našim škofom in duhovnikom, patrom frančiškanom, oskrbnikom bazilike na Brezjah, mladim in odraslim prostovoljcem, šoferjem in spremljevalcem ter vsem, ki nam pri tem pomagate. V Marijino priprošnjo smo Slovenci vedno otroško zaupali in nebeška Mati nas nikdar ni zapustila. Naj bo tako tudi v bodoče.

Franc Bole, oče romanja

… se nadaljuje

pripravlja Marko Čuk

Mamca, se peljeva skupaj?

Napisal Marko na 26. marca 1969. Objavljeno v Nekdanje rubrike.

Tako pust dan je bil, da se človeku še pošteno zazehati ni ljubilo. Dež je nalahno udarjal ob stekla avtomobila (točneje fička) in brisalci so strgali kaplje izpred Ivanovih oči. Vozil je hitro, kakor vedno, kadar je bil fičko dobre volje. Zrl je na cesto, misli pa so se mu sprehajale drugod. Samo na ovinkih je malo nagrbančil čelo in z napol priprtimi očmi pogledal, če je že blizu roba ceste. Takoj pa, ko je privozil iz ovinka, so mu misli zopet pohitele drugam, vandrale so od ljudi do ljudi, od mesta do mesta … Bežno je opazoval ljudi in hiše, ki so švigale mimo njega in le avtomatično je pogledoval prometne znake.
Kako prijetno je voziti sam. Nihče te ne moti, nikogar ni treba poslušati, nikomur odgovarjati, nikomur pritrjevati … Lahko se pogovarjaš sam s seboj, si pripoveduješ lastne težave, pokritiziraš druge, spoznaš, da imaš vendar ti prav in ne drugi, se hitro opravičiš pred samim seboj, na neprijetnosti pa niti ne misliš in sploh ves svet je tvoj, samo tvoj. Poslušen ti je kot avto: obrneš volan v levo in brez pomisleka ti avto sledi, zavreš in kolesa se začno ustavljati, izklopiš kontakte in motor utihne.
Kdo ve, kaj je mislil, ko je pripeljal na most blizu domače vasi. Pred seboj je zagledal staro ženico, ki se je opirajoč na palico počasi premikala ob robu ceste.
“Naj ustavim? Nima smisla, mimo sem že, pa gotovo ne gre daleč! … Fant ali misliš resno? Si človek ali nisi?”
Verjetno niti sam ni natančno vedel, kdaj je pritisnil na zavoro. Ustavil se je in vzvratno pripeljal do ženice.
»Mamca, bi se peljala skupaj?«
Starka ga je začudeno pogledala. Nekaj posebnega je bilo v tem pogledu, veselje, morda dvom, ali sploh misli resno, upanje v ta današnji mladi pokvarjeni svet – kdo ve?
»Ah ne, saj ni potrebno. Ne grem daleč, samo do trgovine na križišču.«
»Dva bova hitreje tam!«
»Stara sem, pa noge me ne ubogajo,« je tarnala žena, ko se je s težavo spravila v fička. »Presneta palica, kako je dolga! Veste, vse mi pada iz rok.«
»Tako, dajte meni palico. Pa še dežnik. Vidite, pa je šlo.«
»Me poznate?«
»Ne, zakaj?«
»Ja, zakaj ste mi pa potem ustavili?«
“Zakaj? Saj res, zakaj? V zadregi je bil, Ali naj reče, da zato, ker je stara, ali naj se pohvali, da iz želje, da bi bil nekomu v korist …”
Molčal je, le z rameni je zmignil, češ: “Zakaj me sprašujete?”
»Ja čigav pa ste?«
Povedal ji je, razložil kje stanuje, kaj študira.
»To bom pa moji hčerki povedala, da ste mi ustavili. Saj jo poznate. Kako, ne poznate je? Čudno. Pa vseeno ji bom povedala.«
»Tako, mama, na desno bom zavil, vaša trgovina je pa tudi tu.«
»Fante, dajte mi roko. Bog z vami! Vedno taki ostanite!«
Ivan je čutil v svoji roki zgubano, suho roko, ki ga je nežno božala.
Tako topla je bila in njen pogled ga je objel z vso milino starega človeka. »Dobri ste, dobri. Bom že hčerki povedala.«
Malce je zastokala, ko je nogo težko dala ven iz fička, nato pa je s tresočo roko vzela dežnik in palico.
Ivan je bil nervozen, ustavil je skoraj v križišču in za njim je že čakal spaček.
»Čigavi ste? Veste, vse sproti pozabim.«
Voznik v spačku je živčno zatrobil. Mudilo se mu je.
»Dajte mi še enkrat roko. Bog vam poplačaj!«
V njenem pogledu je igral nasmeh. Pogleda sta se srečala. In če bi danes vprašali Ivana, kaj je videl v tem pogledu, bi dejal: »Ne vem. Vem le, da sem bil takrat srečen .«
Odpeljal je. Mislil je na ženico. Zdelo se mu je, kot da sta celo dolgo pot prevozila skupaj.

JaS. (zgodbe). Ognjišče, 1969, leto 5, št. 3, str. 19-20.

Ognjišče – april 1967

Napisal Marko na 30. marca 1967. Objavljeno v Zgodovina Ognjišča 2026.

1967 04 naslovna V tem mesecu obhajamo nedeljo Dobrega pastirja — Jezusa. Papež je hotel, da bi ta nedelja bila nedelja duhovniških poklicev. Kaj vse je odvisno od enega samega duhovnika! V svojem življenju bo vplival na nekaj tisoč ljudi, da bodo spoznali Boga, ga vzljubili in živeli po njegovih zakonih. Pomagal jim bo, da bodo svojo dušo zveličali. Ali se zavedam, kaj to pomeni? Ena sama duša! Jezus je rekel: »Kaj človeku koristi, če ves svet pridobi, če pa svojo dušo pogubi?« Če bi ne postal duhovnik, koliko ljudi bi propadlo, se pogubilo za večno? Ali razumeš sedaj, zakaj je duhovnik tako srečen, ko pripelje k Bogu dušo? Kaj pa ti, si se kdaj vprašal: »Zakaj pa ne bi bil tudi jaz med njimi?« Si kdaj komu pomagal, da se je za to odločil? Moliš kaj, se žrtvuješ, zato da bi naš narod imel dovolj duhovnih voditeljev? Če tega še nisi storil, stori sedaj.

PISMO TEGA MESECA

Bom iskren. Star sem osemnajst let. Obiskujem gimnazijo. Po končani osnovni šoli sem se ves spremenil. Začel sem zahajati v tako družbo in od tod moja sprememba. Spremenila se je moja zunanjost. Dolgi lasje, široke hlače in povrhu še kajenje. Postal sem torej pravi pravcati huligan. Sedaj pa se v meni prebuja nekaj bolj idealnega, nekaj, kar me navdaja s srečo.

Prava ljubezen ne potrebuje besed. Bereš jo v vsakem pogledu, v vsakem stisku roke, z obraza in iz vedenja. Besedni izlivi so dostikrat lepa posoda za prazna čustva in na take besede se je ujelo že mnogo deklet. Ne pravim, da so besede brez pomena. Vsekakor se morata fant in dekle, ki mislita resno, pomeniti o svojih čustvih. (odgovor na pismo meseca)

Lansko leto sem med počitnicami slučajno spoznal dekle. Kasneje sem izvedel, da me ljubi. Zapustil sem družbo svojih vrstnikov, »klapo«, čeprav sem to težko storil. Vso pozornost sem začel obračati na tisto dekle. Začel sem se vesti drugače, postal sem novi fant. Za ta odločni korak se moram zahvaliti njej. Povedati vam moram, da je čisto drugačna kot tiste, s katerimi sem se do sedaj srečeval. Močno se razlikuje od drugih.

Kasneje sva začela hoditi skupaj v cerkev, v kino … skratka, povsod sva bila skupaj. Prav ona mi vliva moči, ki so mi potrebne, čeprav je stara šestnajst let, je pravo nasprotje od mene. Priznam vam, da jo imam rad. Vendar me muči misel, da ji ne znam razkriti svojih čustev. Z njeno pomočjo si utrjujem voljo in še in še … Prav zato ji hočem izkazati hvaležnost in ji uresničiti ljubezen, po kateri hrepeni.

To je moja izpoved. Zdaj pa vas vprašam, kako naj to napravim. Kako naj se ji oddolžim za njeno naklonjenost? Kako naj se ji približam? Kako naj ji razodenem svoja čustva?

A. I .

TI, KI IŠČEŠ … TI, KI DVOMIŠ

1967 04 ti ki isces Življenjske smernice tajnika OZN – odkrili so dnevnik Daga Hammarskjolda

Zgodovino našega stoletja pišejo ljudje dveh vrst: temne veličine, obsedene od ošabnosti, maščevalnosti, krutosti, pohlepa po oblasti in svetle veličine, ki jih navdihujejo plemenitost in dobrota, požrtvovalnost, sočutje do trpečih.

Močnejši je vedno tisti, ki zna skleniti roke
Kierkegaard, danski filozof

Ena izmed teh svetlih veličin je bil Dag Hammarskjold. Do njegove smrti, pravzaprav do lanskega leta, ko je izšel na švedskem njegov dnevnik »Vagmarken« (Beležke), nismo vedeli, kaj je navdihovalo njegova prizadevanja za mir, njegovo delo glavnega tajnika OZN. Za njegov dnevnik ni nihče vedel. Našli so ga med njegovimi papirji v New Yorku. V njem je bilo tudi pismo, naslovljeno na nekega prijatelja: »… Začel sem pisati z namenom, da teh vrstic ne bo nihče bral. Po tem pa, kar se je zgodilo pozneje, in po tem, kar je bilo rečeno na moj račun, se je stvar spremenila, če misliš, da je vredno, ga lahko objaviš.« V zadnjih mesecih je knjiga že izšla v angleškem, nemškem, italijanskem jeziku.

Vzemi nas, Gospod, v svojo službo. Nikogar naj nas ne bo strah, razen tebe, le tebi naj sledimo.
Naredi nas bolj pogumne in dobre, naj bodo naša srca bolj čista.
Vej nas, kot veje kmet pšenico, na katero je ljubosumen.
Za služabnike nas, Kristus, sprejmi. Oboroži nas z vero, s ponosom; oboroži nas z ljubeznijo, z dobroto.
Z močjo, ki jo daje upanje, oboroži nas. Kristus, Kristus, vzemi nas v svojo službo.(P. Doncoeur, S. J.)

(…)Človek ki je bil gospodar v stekleni palači Združenih narodov, je sklenjenih rok molil takole: »Pomagaj mi, da ti pripravim pot, da se ti zahvalim za vse, kar sem doživel, da nikdar ne pozabim na potrebe drugih. — Imej usmiljenje z nami, z našimi slabotnimi močmi. Daj, da bomo vedno tvoji v ljubezni, veri, ponižnosti in pravici, da lahko hodimo velikodušno za teboj, vztrajno in pogumno, da bi se s teboj srečali v tihoti. Daj nam čisto srce, da bi te videli, ponižno srce, da bi te slišali, srce polno ljubezni, da bi ti služili … Ah, ti, ki ga jaz ne poznam, iz katerega pa izhajam, ki ga ne razumem in kateri mi je dal vzvišeno usodo.«

IZBERITE NASLOV

Že nekaj številk objavljamo vaše naslove. Vaših dopisov je vedno več. Po tej poskusni dobi bi radi vedeli za vaše mnenje, zato razpisujemo ANKETO. Kaj mislite o rubriki Izberite naslov?

1967 04 popevka 1. Je po vašem mnenju tako dopisovanje lahko škodljivo? Veste za kakšen primer? 2. Je tako dopisovanje koristno? Veste za kakšen primer? 3. Ta rubrika dviga ali zmanjšuje vrednost našega lista? Predlagate, da jo: a) ohranimo, b) spopolnimo (kako), c) ukinemo? 4. Kaj o tem mislijo vaši prijatelji, sosedje, odrasli? Prosimo za odgovor ne samo tiste, ki ste dali svoj naslov, ampak tudi ostale. Vprašanja ni treba ponavljati. Navedite samo številko. Na dopis napišite: Anketa. Izmed vseh, ki boste poslali odgovor do 20. junija, bomo izžrebali 10 nagrad v vrednosti 2.000 Sdin vsaka. Hvala.

POPEVKA ZA VAS

»Svetniki

Mnogi naši bralci so nas prosili, naj objavimo v tej rubriki tudi kakšne ansamble »beat«, ki so postali ljubljenci tisočev in tisočev. Danes vas hočemo zadovoljiti, predstavljamo vam HOLLIESE, »svetnike«.

»V zabavnem življenju se zelo dolgočasim. To življenje je prazno in brez prave vsebine. Če se bom posvetil teologiji, bom ostali del svojega življenja porabil za poučevanje verouka. Ko se bom umaknil iz sedanjega načina življenja, ne bo več nobene poti nazaj. To pomeni, da se moram ločiti od dosedanjega razkošja, od svojih treh luksuznih avtomobilov, od čudovite vile in mnogih drugih lepih reči. Vzgojen sem v krščanskem okolju, v njem sem tudi dozorel in prepričan sem, da delam prav.« (Cliff Richard v rubriki Popevka)

Po nepričakovanem uspehu, ki so ga imeli štirje razkuštrani dolgolasi dečki Beatlesi iz Liverpoola v Angliji, je to mesto postalo glavno mesto beat glasbe. »Kar se danes dogaja v Liverpoolu, se bo jutri dogajalo v Londonu,« se glasi geslo moderne zabavne glasbe. Zadnje odkritje Liverpoola pa je petero dolgolascev, ki se imenujejo (od leve na desno): Tony Hicks, Bemie Calvert, Graham Nash, Bobby Eliot in (v prvi vrsti) Allan Clarke. V glasbi niso novinci, note so jim tako rekoč v krvi. Tony je z dvanajstimi leti že odlično igral kitaro in nastopil na televiziji kot neke vrste »čudežni otrok«. To pa mu ni zmešalo glave in se je izučil za električarja.

MLADINA IŠČE SVOJ OBRAZ

Berem, berem in nič več. Včasih mi uide zaničljiv nasmeh. Pisma in vaši odgovori. Biba, ki pravi, da išče opore, in Alice, ki jo je našla. Prekleto, Alice je posmeh tistim, ki niso našli, ki ne najdejo.
Ste nehali brati? Prav, pustite me stradati. Resnice, miru in ljubezni.
Kristjani govorite o ljubezni. Iz cerkve grede preklinjate moje lase. Predolgi so, da bi bili podobni vašim. Ni mi mar. Nočem moledovati.

1967 04 priporocamo berite Pišete o Sanremu 67. Antoine je pel o nas. Kamenje, vedno mečejo v nas kamenje. Pa smo dobri, slabi, revni, bogati in lačni, lačni. Posmehujete se, moji lasje ostanejo dolgi.
Pridigate nam, že 2000 let nam pridigate isto in si domišljate, da so tudi vaši primeri še vedno aktualni. Vaši svetniki, ki jih ni nihče razdevičil, ki so se bičali do krvi.
Mi le zamahnemo z roko. Vem, nikoli ne greste do dna. Med seboj se bičate, tudi vi kristjani, katoličani.

ODGOVOR NA ATEISTOVO PISMO IZ LURDA

PRIPRAVLJENOST
Gospod, hočem biti eden izmed tistih, ki svoje življenje postavljajo na kocko … Čemu življenje, če ne zato, da ga darujem?
Gospod, potegni me iz tega mojega samoljubja in iz moje udobnosti, da se, zaznamovan s tvojim križem, ne bom bal težkega življenja. Naredi me sposobnega za lepo pustolovščino, na katero me kličeš.
Drugi naj le bodo modri, ti si mi rekel, da je treba biti nor. Drugi naj verujejo, ker je tako zapovedano, ti si mi rekel, naj verujem ljubezni.
Drugi iščejo stalnih bivališč tukaj, a ti si mi rekel, naj grem in naj bom pripravljen na radost in na trpljenje, na uspehe in neuspehe. Rekel si mi, naj ne zaupam vase, ampak vate. (Abbé Joly)

MLADINA je v letošnji 12. številki objavila dolgo pismo P. Vodopivca o njegovem mnenju glede Lurda. Naslov članka je vzet iz zadnjih vrstic pisma: »Lahko ste veseli, ker vas niso nikoli učili, da verjamete v Lourdes …« Prebral sem članek in se čudil, da tako resen list objavlja tako neresna in površna mnenja. V Mladini smo že velikokrat brali o verskih problemih. Brali smo vrsto člankov o vlogi religije v sodobnem svetu. To so bile debate, kjer je vsakemu priznana pravica in spoštovanje mnenja. Na vsak način, tam ni bilo fraz, ki razodevajo popolno nepoučenost o obravnavanem vprašanju. Nihče tov. Vodopivcu ne brani, da ima o Lurdu svoje mnenje, toda če hoče nekaj javno kritizirati, je po mojem mnenju prvi pogoj, da se o stvari vsaj nekoliko pouči.

Kot študent sem tudi sam dvakrat v počitnicah pet mesecev kot avtostopar križaril po Franciji. Takrat sem obiskal tudi Lurd. Bil sem tam skoraj teden dni. Upam, da sem vsaj kolikor toliko opravičen izreči kako sodbo o nekajurnem obisku tov. Vodopivca v tem kraju.

PISMA OGNJIŠČU

Po želji večine smo rubriko Pisma Ognjišču povečali. Kljub temu pa ne moremo vsem tako hitro odgovoriti, kot bi želeli. Prosimo za razumevanje.

ZANIMA ME POKLIC DUHOVNIKA

Obiskujem osmi razred. Odločiti se bo treba za poklic. Najbolj me veseli duhovniški poklic in se zanj tudi najbolj zanimam. Kakšno izobrazbo potrebuje dijak, da se vpiše v šolo za duhovnike? Na kateri naslov naj pošljem prošnjo? Upam, da mi boste odgovorili v Ognjišču. Morda imajo tudi drugi bralci take zelje in se bo še kdo odločil za ta poklic. L. Franc s Koroške

PRELISTAJ Ognjišče 04_1967

IZ VSEBINE

(BOLE, Franc.) Slika z naslovne strani. 4, ovitek.

DANCOEUR, S. J. Vzemi nas, Gospod, … 4, 1. Molitev.

(BOLE, Franc.) Moje dekle je čisto drugačno. X. Y. 4, 2-4. Rubrika: Pismo tega meseca.

Če hočeš . . . (ob svetovnem dnevu poklicev). 4, 4-5. Postati duhovnik?

Prvo žalostno poglavje iz Alicijinega življenja. Vaša Alice. 4, 6. Pismo.

Življenjske smernice tajnika OZN. Odkrili so dnevnik Daga Hammarskjòlda. 4, 7-10. Rubrika: Ti, ki iščeš. . . ti, ki dvomiš.

Sonce neke sence. 4,10. Voščilo Bibe uredniku.

BOLE, Franc. Brali smo ateistovo pismo iz Lurda. 4,11-12. O pismu P. Vodopivca iz Mladine.

KIERKEGAARD. Močnejši je vedno tisti… 4, 12. Rubrika: Iskra.

CRONIN, Archibald Joseph. Nikoli ne boš dober kirurg. 4,13-16. Mladina išče svoj obraz. Rubrika. 4,16-17. Obupani mladenič.

Kdo je Jezus Kristus? II del. 4,18-20.

(ČUK, Silvester.) France Avčin. Kjer tišina šepeta. 4, 20-21. Ocena. Rubrika: Priporočamo, berite.

(ČUK, Silvester.) Trygve Gulbranssen. In večno pojo gozdovi. Druga knjiga: Dediščina gozda. 4, 21. Ocena. Rubrika: Priporočamo berite.

Hollies. Svetniki. Ne prosim za se. 4, 22-25. Note in besedilo. Rubrika: Popevka.

Don Bosco. 4, 26-27. Slikanica. Enajsto nadaljevanje.

Izberite naslov. Rubrika. 4, 28-29.

Ali se Cliff Richard poslavlja? 4, 30-31. Rubrika: S filmskega platna.

WEISER, F. Višine vabijo. 4, 31-34. Povest. Deseto nadaljevanje.

(BOLE, Franc.) Zanima me poklic duhovnika. L. Franc s Koroške. 4, 35-36. Rubrika: Pisma Ognjišču.

(BOLE, Franc.) Za mnoge stvari sem bila prikrajšana. Zvesta bralka. 4, 36-37. Rubrika: Pisma Ognjišču.

(BOLE, Franc.) Pustila sem se zapeljati v greh. Justina. 4, 37-38. Rubrika: Pisma Ognjišču.

(BOLE, Franc.) Delala sem zaobljube in prisege. 4, 38-39. Rubrika: Pisma Ognjišču.

ŽVEGLIČ, p. H. Bog ni zaželen. 4, 39. Opozorilo glede krajšanja knjige Heidi.

(ČUK, Silvester.) Nagradna križanka. 4, 40. Humor. 4, ovitek.

Žaloigra z mnogo dima in brez besed.

JOLY, Abbé. Pripravljenost. 4, ovitek. Molitev.

pripravlja: Marko Čuk

Wernher von Brown

Napisal Marko na 4. novembra 1966. Objavljeno v Nekdanje rubrike.

* 23. marca 1912, Wyrzysk, Poljska, † 16. junija 1977, Aleksandrija, ZDA

Triinpetdesetletni Wernher von Braun, po rodu Nemec, je že od leta 1963 ameriški državljan. V ZDA je prišel kot strokovnjak za rakete že leta 1945 in od tedaj je zaposlen v ameriškem obrambnem ministrstvu kot nadzornik in eksperimentator. Od leta 1960 je ravnatelj George-S.-Marshall vesoljskega centra za ameriško orožje in urada za vesoljske polete. Napisal je več knjig o problemih vesoljskih poletov in raziskovanj.

Von Braun misli tako:

Znanost in vera sta prevladujoči sili našega stoletja. Glavna oznaka znanosti je vedoželjnost. Ljudje so si vedno prizadevali, da bi zvedeli, kaj se skriva pod skalami, za gorami in onkraj morja. Ljudje hočejo vedeti, kaj je tisto, kar spravi atom v gibanje, kako se poraja in razvija življenje, ali kaj je na drugi strani meseca.
Toda nobeno veliko dejanje v zgodovini človeštva ni bilo izvedljivo brez vere. Kdorkoli hoče kaj narediti, mora imeti najprej vero vase. In če prevzame nalogo, ki presega njegove moči, potem potrebuje vero v Boga.
Moderna znanost je poleg čudovitih zdravil, dirigiranih satelitov itd. dala tudi atomsko bombo. Vendar znanost ne daje nobenega praktičnega nasveta, kako je treba ravnati z atomsko bombo. Zato se znanosti in znanstvenikom pripisuje obupna zadrega, v kateri resnično tičimo.

Znanost sama na sebi ni niti moralna niti nemoralna. Zdravilo, ki v majhni dozi zdravi, more v večji meri umoriti. Jedrska energija more povzročiti primeren električni tok, če jo kontrolira kakšen stroj, more pa tudi ubiti, če se sprosti v bombi. Zato nima smisla vprašati znanstvenika, če je njegovo zdravilo ali njegova jedrska energija »dobra« ali »slaba« za človeštvo.

Odtod spoznanje, da znanost ne more ničesar storiti proti vsem mogočim zlorabam sil, ki jih daje. Zato v svetu na stotine ljudi zopet sprejema vero. Tudi v atomski dobi razočaran človek občuti potrebo po moralni kontroli sil, ki jih je sam proizvedel.

Znanost in vera nista nasprotnici, ampak sestri. Medtem ko si znanost prizadeva čimveč vedeti o stvarstvu, si vera prizadeva Stvarnika bolje spoznati in razumeti. Medtem ko se človek s pomočjo znanosti trudi, zadrževati okrog sebe sile, se trudi s pomočjo vere, krotiti v sebi sile narave.

Čeprav znanost ne more biti niti moralna niti nemoralna, sem vendar prepričan, da je pri raziskovanju novih pogledov v ustvarjeno naravo odkrila nove etične vrednote posebne vrste. Pri tem delu ji je brezdvomno pomagala ljubezen do resnice. Razpoznavno znamenje vsake prave znanosti je v tem, da so njeni izsledki nepristranski, da veljajo za vse čase in vse ljudi in da zahtevajo brezpogojni sprejem. Prava znanost postane splošno priznana takrat, ko je dokazana njena pravilnost, če se je človek kdaj približal odgovoru na vprašanje Poncija Pilata »Kaj je resnica?«, potem mu je znanost pri tem pomagala. Verujem v zmago resnice, čim več bomo vedeli o naravi, tem hitreje bomo prišli do splošno

sprejetih znanstvenih izsledkov, pa tudi do splošno znanih zakonov in pravil medsebojnih človeških odnosov.

Materialisti devetnajstega stoletja in njihovi dediči marksisti dvajsetega stoletja so nas hoteli prepričati, da mi lahko poglabljamo svoje znanje o naravi s pomočjo znanosti, da zato lahko živimo brez vere, ker nam vera v Stvarnika ni več potrebna. Vendar smo si doslej z vsakim še tako točnim odgovorom postavili vedno novo vprašanje. Kolikor bolj namreč spoznavamo najgloblje bistvo atomske strukture, bistvo in naravno življenje ali čudovite zakonitosti zvezdnega sveta, tem večji je naš razlog, da strmimo in se čudimo boljšemu stvarstvu.

(Ti, ki iščeš … ti, ki dvomiš 11_1966)

Von Braun je obrnil konico rakete proti Luni

Bil je star 13 let, ko je naredil prvi poskus z raketnim pogonom. Cele dneve je delal v svojem »laboratoriju«, da je izgotovil svoj avto na raketni pogon. Tisti dan se je v Berlinu mnogo ljudi sprehajalo po ulicah, da bi se naužili sonca. Mali Wernher je postavil na pločnik svoj avtomobil, izdelan iz vezane plošče. Sam pripoveduje: »S ‘strokovnim’ pogledom sem še enkrat ocenil svoj motor, ki je bil sestavljen iz desetih raket, postavljenih na rep. Podrgnil sem z vžigalico po cementu in prižgal zažigalno vrvico.

S strašnim ropotom se je mali zmaj začel premikati in vsak trenutek večal hitrost. Tu pa tam je zadel kakega presenečenega pešca na svoji cikcakasti poti. Navdajala so me čustva strahu in ponosa, ko sem videl, kako se je moj avto končno ustavil v oblaku dima. Nato je prišel miličnik in me je dobesedno odnesel na postajo milice. Zasliševanje je bilo dolgo. Na srečo ni bilo ranjencev, čez nekaj ur so me izročili očetu.«

Šest let pred tem dogodkom je Wernher bil pri prvem obhajilu. Za darilo je prejel mali kromiran teleskop. Ta svetla igrača ga je začarala. Od tistega trenutka dalje mu ni rojilo po glavi nič drugega kot zvezde in medplanetarni poleti.

Slučajno mu je prišla v roke knjiga z očarljivo naslovno stranjo. Raketa potuje po zvezdnatem nebu proti luni. V knjigi je bilo vse polno enačb in računov, ki jih ni razumel. Napisal jo je Nemec Oberth, ki pa stanuje v Romuniji. Wernher se ni ustrašil. Nakupil si je matematične priročnike in noč in dan slonel nad knjigami, dokler ni razumel vsega, kar je bilo napisano v knjigi. V Berlinu so pričakovali boksarsko srečanje med Schmelingom in Američanom Sharkeyem. Wemherja to ni zanimalo. Pričakoval je prihod svojega »prvaka« Obertha. Uspelo mu je srečati ga že na postaji. Plahi osemnajstletni fant stopi pred Obertha in ga prosi, naj ga vzame za sodelavca. Oberth zna dobro ocenjevati ljudi in ga takoj sprejme. Cez leto dni je von Braun eden od treh njegovih asistentov. Trije mušketirji z učiteljem na čelu delajo poskuse. Pošiljajo v zrak rakete. Od tridesetih se jih dvajset izneveri svojemu poslanstvu in se razletijo že na zemlji ali nekaj metrov više. Toda to so majhne rakete, ki ne naredijo nikomur nič hudega in oblast pusti »strokovnjake« pri miru. Kmalu pa rakete s precejšnjo gotovostjo potujejo proti nebu in potrdijo Oberthovo mnenje, da je za rakete tekoče gorivo boljše od goriva v prahu.
Poskusi pa kmalu izčrpajo vse Oberthove prihranke in prisiljen je odpustiti svoje sodelavce. Toda novi položaj jih ne spravi v obup. še naprej bodo delali poskuse. Denar si bodo pridobili s tem, da bodo pobirali od radovednežev vstopnino za svoje »predstave«, ko bodo spuščali rakete v nebo.

Nekega dne je bil med radovedneži, ki so plačali vstopnino, tudi kapetan nemške vojske Domberger. Postavil se je v prvo vrsto in žvečil debelo cigaro. Pazljivo je opazoval, kako so vzletale ali sabotirale male rakete. Ena je pred njegovimi očmi dosegla višino 1000 metrov. V tistem trenutku se je Dornberger nečesa spomnil. Po končani »predstavi« je povabil te čudne znanstvenike, da bi prišli delat poskuse na vojaško vežbališče. Pristali so.

Nemčija je bila po porazu v prvi svetovni vojni postavljena pod kontrolo. Ni smela na primer izdelovati topov težkega kalibra. Dornberger je tisti dan zaslutil, da bi rakete lahko bile še bolj učinkovite od težkega topništva.

Naslednji dan je deževalo. Na vežbališču so trije mušketirji von Braun, Nebel in Riedel pripravljali raketo za poskus. Slabo vreme ni oviralo visokih vojaških osebnosti, da bi prisostvovale poskusu. Von Braun je vzel škatlico vžigalic, prižgal krpo, namočeno v bencinu, odprl ventil rakete, potisnil gorečo krpo k ventilu in se v skoku odmaknil. Vsi so bili na varnem za bližnjimi drevesi, ko je raketa z močno eksplozijo odletela v zrak. Kmalu se je začela obračati okrog svoje osi, nato je spremenila smer, letela nad glavami opazovalcev in se zapičila v zemljo nedaleč od kraja, kjer je vzletela. Eden od oficirjev se je približal von Braunu in mu rekel: »Kot kaže, poskus ni uspel.« »Mislim, da je popustil ventil tanka za gorivo,« je rekel von Braun.

Kapetan, ki je bil presenečen nad navdušenjem, s katerim je delal mladi Wernher, ga je poklical na samo in mu rekel: »Zate so rakete, še igračke. Ti se niti toliko ne potrudiš, da bi si zapisoval svoja izkustva. Če hočeš resno delati, so ti potrebni instrumenti in predvsem moraš imeti nekaj pod palcem (pri tem je podrgnil palec ob kazalec). Predlagam, da prideš delat k nam v vojsko.« Fant se je ves. srečen nasmehnil in prikimal.

Po petih letih ni mogoče nadaljevati poskusov v Kummendorfu, ker tam poskušajo nove mitraljeze Mauzer. Začenja se druga svetovna vojna. Von Braun pozna samoten otok, o katerem mu je mati govorila, da je njen stari oče hodil tja na lov. Ogledat si ga gre in ga prehodi in prevozi po dolgem in počez ter sanja o svojih načrtih. Dne 3. oktobra 1942 poleti z otoka prva »V2« in predmet, ki ga je napravil človek, doseže hitrost zvoka. Wernher je nor od sreče. Zdaj je prepričan, da mu bo uspelo priti na luno.

Toda to leto je že tretje leto vojne in v Berlinu mislijo na vse kaj drugega kot na luno … Osebno Hitlerjevo letalo pristane na otoku Peenemunde. Fuhrer pokliče von Brauna in ga obsipava z vprašanji. – Koliko eksploziva lahko nosi vaša raketa? Na kakšno razdaljo lahko zadene? Koliko takih raket bi bilo potrebno, da se uniči London? – Von Braun odgovarja hladnokrvno: »Moja raketa ni čudežno orožje. Ko smo začeli z delom, nismo mislili na to, da bi ga uporabljali kot sredstvo uničevanja …« . Hitler vpije: »Vi ne, gotovo, vi niste mogli misliti na to, toda jaz, jaz moram misliti na ta!« Obrne se h generalu Keitlu in mu pravi: »Odslej mora biti baza Peenemunde prva na prednostnem spisku v programu oborožitve.«

Dne 8. novembra 1944, ko se Nemci umikajo na vseh frontah, odleti prva »V2«, polna eksploziva, in eksplodira nad Londonom. Kljub velikemu uničevalnemu učinku »V2« vojna gre proti koncu. Slišijo se že streli sovjetskega topništva. Von Braun zbere svoje sodelavce in jim reče: »Hitler je zgubil, mi pa smo največja znanstvena ekipa na svetu. Odločiti se moramo. Jaz sem že sklenil, da se bom predal Amerikancem.« V maju se je 120 strokovnjakov s von Braunom na čelu predalo Amerikancem. Bili so sprejeti s toplim stiskom roke, ponudili so jim poln krožnik kuhanih jajc in coca colo.

Nekaj mesecev zatem so že delali na oporišču Cape Canaveral. Von Braun je bil bolj kot kadarkoli odločen, da uresniči sanje, ki jih je sanjal ob kromiranem teleskopu, ko je imel 7 let.

Leta1965 je von Braun, ravnatelj vesoljskih poletov, poslal v krožnico »Saturn«, ki je nesel s seboj 26 ton. 28. januarja 1967 ob 18.21 se je zgodila velika tragedija. Trije astronavti Grisson, Withe in Chaffee najdejo smrt v požaru, ki je nastal v kabini Apollo; To je velika žalost za von Brauna, vendar ne popusti. Zdaj se v njegovih očeh iskri še trdnejša volja: »Moramo uspeti, tudi zaradi njihove žrtve.«

Von Braun je poročen in srečen družinski oče. V lanski 11. številki (1966_11) smo pisali, kaj ta oče vesoljskih poletov misli o veri: »Znanost in vera sta prevladujoči sili našega stoletja,« beremo v njegovi knjigi. »Nobeno veliko dejanje v človeški zgodovini ni bilo izvedeno brez vere.« »Znanost in vera nista nasprotnici temveč sestri.«

»Materialisti 20. stoletja so nas hoteli prepričati, da lahko poglabljamo svoje znanje o naravi s pomočjo znanosti, da zato lahko živimo brez vere, ker nam vera v Stvarnika ni več potrebna. Vendar smo doslej z vsakim še tako točnim odgovorom postavili vedno novo vprašanje. Kolikor bolj namreč spoznavamo najgloblje bistvo atomske strukture, naravo življenja ali čudovite zakonitosti zvezdnega sveta, tem večji je naš razlog, da strmimo in se čudimo božjemu stvarstvu.«

(Ti, ki iščeš … ti, ki dvomiš 03_1967)

Ognjišče za april 1966

Napisal Marko na 1. septembra 1966. Objavljeno v Zgodovina Ognjišča 2026.

IZ UREDNIŠTVA

Dragi bralci, dragi mladi prijatelji, vedno več vas je. Krog naših bralcev in prijateljev se vedno bolj širi. Nismo pričakovali tako velikega odziva in mnogi nam pišejo: »Saj bi se še marsikdo naročil na vaš list, če bi ga poznal. Imate slabo organizirano propagandno službo…« »Slučajno mi je prišel v roke vaš list, rad bi ga redno prejemal …« »Šele sedaj sem zvedel za vaš list…« Mnogi duhovniki nam pišejo: »Zanimanje za Ognjišče se veča iz dneva v dan. Pošljite nam še…« To vaše navdušenje nas veseli, saj je dokaz, da se ne trudimo zaman. Da smo glede propagande na prazgodovinski stopnji, se sami dobro zavedamo, ker doslej na to niti mislili nismo. Edina naša propaganda ste vi, dragi bralci. Zato vam moramo nekatere stvari pojasniti. V naši upravi so sami prostovoljci, brez honorarja in z zelo obremenjenim delovnim časom, ker ima vsakdo izmed nas svoje poklicno delo. Zelo nam boste olajšali trud, če se na list naročite skupinsko, najbolje kar pri svojem župniku. Prva in druga številka letošnjega letnika sta že pošli. Posameznikom, ki bi radi imeli cel letnik, bomo lahko ugodili, če nam kdo od bralcev odstopi prvo številko. Naš prvi poziv je imel le nekaj, pa ne veliko uspeha. Morda je tudi to dober znak.

Kot naši propagandisti imate pravico vedeti, kaj mislimo za v bodoče. Veliko razmišljamo o tem, kako bi list postal še bolj prikupen in moderen. Vseh uredniških skrivnosti vam pa le ne moremo izdati. Lahko vam še povemo, da smo ostali pri starem naslovu in prvotni zunanji opremi, ker smo imeli naslovne strani že prej tiskane v večji nakladi in bi bilo škoda vse to zavreči. Še ena številka bo izšla v tej zunanji opremi, potem pa smo z zalogo pri kraju. Upamo, da bo nova naslovna stran za vas prijetno presenečenje. Tudi vsebinsko bomo list dopolnili, da bo bolj] privlačen, in sicer z … Toda vsega vam res ne smem povedati, ker sicer ne bo več presenečenje. »Glede naslova lahko poveste svoje mnenje in predlog.

Želimo, da nam veliko pišete. Sporočite nam svoje želje, opombe, predloge, kritike. To bo za nas dokaz, da oddajamo na vaši valovni dolžini, da nas slišite in da smo vam koristni, upamo, tudi potrebni. Naj bi tudi naš list pomagal, da bo pokoncilska doba za naš narod doba duhovnega preporoda.

VSEBINA OGNJIŠČA 04_1966

(BERNANOS, Georges.) Aleluja, aleluja. 4, 1. Molitev.

(JENKO, Janez.) Z živim Kristusom. 4,2-4. Koprski škof govori mladim o njihovem listu Farno Ognjišče.

(KONFUCIJ.) Veselje je povsod, samo poiskati ga moramo. 4, 4.

(BOLE, Franc.) Ali mora kristjan molčati? Maturantka iz Celja. 4, 5-7. Rubrika: Pismo tega meseca.

In imeli so praznik. Pavle božji huligan. 4, 8-9.

(ŠIMENC, Jože.) Entuziazem. 4, 9. Misleči kristjan, ki je umrl na velikonočni ponedeljek.

FERRARI, Andrej. Moja nalivka. 4, 10-11. Rubrika: Živo bogoslužje.

Alice, Kristus je vstal tudi zate! Nesrečna Alice. 4, 12. Pismo, ki ga je napisala 20. 3. 1966 sodobno slovensko dekle.

(ČUK, Silvester.) Popevka dneva. 4, 13-16. Pevka Katerina Caselli in njena pesem Nessuno mi può giudicare. Slovenski prevod. Rubrika: Popevka.

(ČUK, Silvester.) Pele je imel grenke dneve. 4, 17-19. Rubrika: Šport.

Kristus v fraku. 4, 20-21. – Pripetilo se je v sezoni 1963/64 na odru Bolšoj teatra v Moskvi sovjetskemu igralcu Rastovcevu.

KONCILJA, Rudi. Šesta postaja. 4, 21. Molitev.

SILVA, Sanchez. Marcelino. 4, 22-25. Povest. Deseto nadaljevanje.

B(ole), F(ranc). Gigliola – res solidna. P. V. 4, 26-27. Rubrika: Izmenični tok.

(KOBAL, Vinko.) Ne verujem v pravo prijateljstvo. Oče Mirko. M. M. — Nova Gorica. 4, 27. Rubrika: Izmenični tok.

(KOBAL, Vinko.) Ali je to fantovsko? F. B. Kanal. Oče Mirko. 4, 27-28. Rubrika: Izmenični tok.

QUOIST, Michel. Gospod, pomagaj mi. 4, 28. Molitev.

Nagradna zlogovnica v liku. 4, 29.

(BOLE, Franc.) Iz uredništva. 4, 32.

PRELISTAJ APRILSKO ŠTEVILKO OGNJIŠČA 1966I

ŠKOF JANEZ JENKO MLADIM

MLADINA, ki ji je ta list namenjen, si želi izoblikovati sredi sveta, v katerem smo, trdno osebnost po katoliških načelih. Živeti hočete kot polnokrvni kristjani, s Cerkvijo graditi svojo osebno srečo, koristiti ljudem okoli sebe in vsej domovini. (…)

NADVSE važno je, kakšen svetovni nazor ima človek. Čisto drugače presoja svet praktičen katoličan kakor pa neveren človek, ki trdi, da je svet delo slučaja, s smrtjo pa da se vse konča.

O, kako bi bilo zares čudovito,
Če bi te naše župnije lepo pokazale,
Kakšno mora biti cerkveno občestvo!
To se pravi:Ljudje,
ki se sprva ne poznajo,
različni po navadah, vzgoji, poreklu, poklicu …
ki se najdejo v cerkvi in se spoznajo,
se začutijo kakor bratska jedra. Spoprijateljijo se,
si dajo drug drugemu roko, odpustijo si žalitve,
ne opravljajo bližnjega, pač pa skušajo,
kjer je kak bolnik, da mu postrežejo,
kjer je kak brezposelni, da mu najdejo delo, kjer je kak otrok, da ga vzgojijo,
skratka, kjer se da opraviti dobro delo v korist bližnjega,
imajo pri priči srce in pripravljenost,
da rečejo: glejte, Kristus nas kliče!
(papež Pavel VI., iz govora 1. marca 1964)

NAM katoličanom je zadnji koncil prinesel veliko novih misli in pobud s svojimi številnimi odloki. Za razgledanost in odnos do sveta okrog nas je zlasti pomembna uredba o Cerkvi v sodobnem svetu. V njej vidimo in čutimo, s kakšno materinsko ljubeznijo Cerkev spremlja sodobnega človeka v njegovem teženju in iskanju, kako se veseli vsakega napredka v tehniki, znanosti, umetnosti, gospodarstvu in družbenih vprašanjih. Cerkev je prepričana, da nosi v sebi bogato preteklost, obenem pa zna korakati s svojim časom. (…)

PRED KRATKIM je bil v Ljubljani simpozij, čigar predmet je bil: morala v sedanji fazi našega družbenega razvoja. O problemu huliganstva se polnijo stolpci našega dnevnega časopisja. O vzgoji mladine in njenem vključevanju v dejavno življenje se mnogo razpravlja. Pozdraviti je treba vsako stremljenje, da bi se naša mladina skladno razvijala in rastla, saj je od nje odvisna bodočnost naroda. Pa je še toliko drugih vprašanj, ki zadevajo življenje in bodočnost naših ljudi.

KAJ MISLITE, ali bi mogla Cerkev, po koncilu pomlajena, kaj pomagati pri reševanju naših domačih družbenih in osebnih težav? Kdor Cerkev in njeno delovanje po svetu in pri nas vsaj malo pozna, ve, da je Cerkev izredno važen činitelj pri vsem, posebno pri vzgoji in oblikovanju mladine. Koncilska poslanica mladim pravi: »Le ona (Cerkev) vsebuje to, kar pomeni moč in čar mladosti. Poglejte jo in našli boste v njej Kristusov obraz, obraz resničnega junaka, ki je ponižen in moder, prerok resnice in ljubezni, tovariš in prijatelj mladine.«

DRAGI fantje in dekleta! Zgodovinski Kristus, ki je skoraj pred dva tisoč leti dovršil veliko delo odrešenja človeštva in odšel v nebesa, je ustanovil na zemlji svoje kraljestvo — Cerkev, v kateri je na skrivnosten način vedno navzoč in po njej nadaljuje svoje odrešilno delo. Držimo se ga, oklepajmo se ga z vso silo mladostnega navdušenja, da se ob njem in ob njegovi Cerkvi usposobimo za življenje ter potem izpolnimo naloge, ki jih je Bog pred nas postavil. (…)

DRAGA MLADINA, obnovite v teh milostnih dneh svojo življenjsko povezanost s Kristusom! Veliki četrtek je spominski dan zadnje večerje, ustanovni dan svete maše, svetega obhajila in mašniškega posvečenja. Veliki petek je spominski dan daritve na Golgoti. Ta dan po cerkvah odkrivamo in častimo sveti križ. Tudi za vas naj bo to dan duhovne resnosti in spokornosti. Velikonočno bdenje vsebuje bogate in globoke obrede: blagoslov ognja, velikonočne sveče, krstne vode in obnovo krstnih obljub.

Z ŽIVIM KRISTUSOM v srcu bomo mogli oblikovati sebe in izpolniti v življenju nalogo, ki nam jo je Bog namenil.

ALI MORA KRISTJAN MOLČATI?

Oče urednik! Sem dekle 20. stoletja s problemi, ki so značilni za našo dobo. Delno jih skušam reševati kar sama, ali pa vprašam za svet kakšnega duhovnika. Dovolite, da Vam na kratko opišem svoj položaj, ki me večkrat spravlja v slabo voljo. V razredu veljam za »glavno«, toda nekateri so videli, da hodim v cerkev in zdaj me vedno zafrkavajo. Veste, nekaj časa človek to še nekako posluša, enkrat pa ti je vsega dovolj! Sicer mi še na misel ne pride, da bi zaradi tega zbadanja vero zatajila, toda ne vem, kako bi se branila pred njihovimi besedami in zasmehi j ivimi izrazi na obrazih. Svetujte mi, prosim, kako naj se obnašam v takem položaju. Za odgovor Vam bom zelo hvaležna.

Maturantka iz Celja

Neki novinar jo je vprašal: »Katera je najbolj važna stvar v življenju?« »Zaupanje v božjo previdnost,« je odgovorila. »Mislim, da se nič ne more zgoditi brez božje pomoči. Meni je Bog tolikokrat pomagal. Ne škoduj nikomur, živi pošteno, ne zavidaj drugim, bodi iskren, pomagaj vsakemu, ki te prosi, in tudi tistemu, ki te ne prosi, pa je potreben — to je, kar resnično cenim. (pevka Katarina Caselli)

Za mladega človeka je prijateljstvo veliko darilo. Pomaga pri dozorevanju osebnosti. Prijateljstvo človeka nauči važnih resnic: misli na druge, brez zavisti uživaj, če so drugi srečni, deli žalost in veselje z drugimi, pomagaj nositi tujo žalost… (Izmenični tok – pisma bralcev)

V vsakem okolju, v vsakem kolektivu vlada javno mnenje, ki je le malokrat pravičen sodnik, ima pa ogromno moč in silen vpliv. Odrasli morajo računati z njegovo slepo silo in ga skušajo spretno izkoristiti v svoje namene: dobre ali slabe, koristoljubne ali plemenite. Javno mnenje je zagrenilo življenje že mnogim genijem na vseh področjih človeškega udejstvovanja, preprečilo uspehe že velikim izumiteljem, če moč javnega mnenja hudo občutijo odrasli, ki so kolikor toliko zreli in samostojni, potem njegova moč toliko bolj pritiska na mlade ljudi, ki komaj iščejo svojo pot v življenje.

JAVNO MNENJE pa na neki način tudi izraža duhovno podobo človeka tiste dobe. Javno mnenje našega rodu je precej različno od javnega mnenja, ki je vladalo pred nami. Razumeli borno, zakaj se starejši ljudje ne morejo »vživeti« v sedanji čas. Mislijo drugače, živijo v svojem času. Zato niso več »moderni«.

ČISTO PRAV JE, da se čutiš moderno. To je dokaz, da pripadaš svojemu času. Morda je ravno to odločilno, da si v razredu vplivna. Prav nič mi niso všeč taki kristjani, ki menijo, da njihovo versko prepričanje zahteva, naj se držijo čimbolj v kotu, stran od »pokvarjenega« sveta in skrbijo samo za to, da jih kdo ne bi »okužil«.

Nikakor nočem podcenjevati nevarnosti, ki ste jim, zlasti mladi izpostavljeni v šoli, v službi ali pri razvedrilu (o tem smo govorili več v 2. številki), reči hočem samo, da rešitev ni v umiku. Rešitev je v zavesti, da te tvoje versko prepričanje ne naredi manj vrednega. Nasprotno: ravno mladi ljudje, ki imajo vero, se morajo čutiti bolj trdne, samostojnejše in bolj samozavestne pri nastopu, ker imajo trdno podlago, jasno orientacijo za presojanje dobrega in slabega, veliko notranjo moč, da izberejo dobro in zavržejo slabo. Te lastnosti te vsekakor lahko naredijo simpatično v tvojem okolju.

Brez dvoma ima vsakdo rajši veder obraz, izklesan značaj in iskrene odnose, kot pa muhavost, sumničenje in neznačajnost. Od kod torej pri mladih vernih fantih in dekletih težave v javnem življenju?

»Mnoge reči na svetu se spreminjajo,« je dejal novinarju tega lista, »mnogi ljudje mislijo, da Boga ni, toda jaz sem prepričan, da je.« Največji nogometni as vseh časov, ali kakor ga imenujejo »njegovo veličanstvo« v nogometu, se ne sramuje svoje vere. (Pele)
PRAVI ČLOVEK MORA BITI SPOJINA LUČI, ZNAČAJA, SRCA.

NEKATERIM V TVOJEM RAZREDU se zdi absolutno srednjeveško, da bi dekle, ki se zna smejati in druge zabavati, ki zna govoriti, voditi, organizirati in odločati, hodila tudi v cerkev. To zanje ni moderno. Ali je pa to čisto res? Samo površno je treba pobrskati po naših časopisih, ki zadnje čase vedno znova pišejo o verskih problemih. Videli bomo, da je vera še vedno aktualna. Tudi pri nas. Ko sem v osmi številki letošnje Mladine bral zadnje Irenino pismo, v katerem pravi, da so se na religiozne teme bolj prizadevno oglašali mladi ljudje, ki so svetovnonazorsko v nasprotnem taboru, sem si mislil: glej, to je pa res zanimivo! Ti ljudje so versko popolni samouki. Morda nekaj mršavih uric verouka, brez solidne verske literature, in vendar si upajo… Ponosen sem na vas! Tistim tipom daj prebrati prvi članek pod naslovom Religija v sodobnem svetu v zadnji (12. številki) letošnje Mladine (če sploh kaj berejo, seveda!). Morda bodo potem mislili drugače in se jim ne bo zdelo posebno imenitno zafrkavati tiste, ki hodijo v cerkev. Članki v Tribuni, listu ljubljanskih študentov, in v drugih časopisih potrjujejo aktualnost vere.

V »entuziazmu« je skrita grška beseda Theos, ki pomeni Bog. Entheos, pomeni človeka, ki ima v sebi Boga in je prevzet po njem, ali je navdušen zanj. Francoski filozof je rekel: »Biti nesposoben za entuziazem, je znamenje srednjosti, polovičarstva« (Descartes). Lacordaire je rekel: »človek brez strasti, to se pravi brez navdušenja, ni za nobeno rabo.« Kdor ne gori, ne vžiga!
Če bi bili zadosti krščanski, bi bili nalezljivi, če moreš biti zvezda na nebu, bodi zvezda na nebu! če pa ne moreš biti taka zvezda, bodi kres na hribu! če ne moreš biti kres na hribu, bodi svetilka v hiši!
Tvoja vrednost se meri po velikosti plamena, ki ga nosiš v sebi.
Duša, ki ne gori, je drevo brez soka. Gospod, suha trska sem.
Prižgi jo!

VSEKAKOR TI MORA biti jasno: v resni debati je treba govoriti resno, smešenje in zbadanje je v takem pogovoru nepošteno. Pogosto pa se zgodi, da taki fantje in dekleta, ki nimajo dovolj pojmov (velikokrat celo najosnovnejših ne!) o stvareh, ki jih kritizirajo, uporabljajo to najbolj poceni orožje, ko hočejo nasprotnika spraviti na kolena. Mnoge nič ne moti, da to ni lojalno, važno je samo, da jim uspe nasprotnike osmešiti. Kaj naj naredim v takem položaju? Slovenski pregovor pravi: »Klin se s klinom izbija.« Odgovoriti jim moraš v istem zafrkljivem tonu, samo ne sme biti žaljiv. Logičnost tukaj ne pomaga. Na primer: »Simona hodi k maši, ha, ha!« »Seveda, ali še ne veš, da je to zadnja moda! Ti si pa res nazaj s kartami!« ali kaj podobnega.

ŠE NEKAJ )bi ti orad rekel. Čim bolj boš skrivala, da hodiš k maši, tem bolj te bodo zafrkavali. Zakaj ? Prvič: to je znak, da te je pred njimi sram in da ne vidiš rada, da oni to vedo. Če se ti hoče kdo na kakšen način maščevati ali ti nagajati, izvleče ven to stvar in jo obesi na veliki zvon. Če zardiš ali si morda celo užaljena, je uspeh dosežen. Drugič: psihološko pravilo pove: skrivnosti mikajo! Čim bolj svoje versko prepričanje skrivaš, tem bolj te bodo izzivali. Kar je pa znano vsem, ni več interesantno. Kako zapreš vsem usta, če rečeš na primer: »Punce, ste slišale v nedeljo tisto pridigo pri svetem Danijelu? Prima, vam rečem!« Ali: »Zadnjič pri verouku smo pa debatirali na mrtvo!« »Prideš k meni v nedeljo ob desetih?« »Ne morem, grem k maši!« Zasmejali se bodo morda: »Kaj, k maši greš?« »Da, greš z mano?« Ker vidijo, da ti nič ne gre na živce, bodo kmalu nehali. Karte so odkrite in igra ni več zanimiva.

VEM, DA NISEM odgovoril na vse možne situacije in kombinacije. Upam pa, da bo nekaj teh migljajev koristilo tebi in vsem, ki so v podobnih težavah kot ti. Verjemite, danes biti kristjan je lepo!

oče urednik

ALICE, KRISTUS JE VSTAL TUDI ZATE!

PISMO, KI GA JE 20. 3. 1966 NAPISALO SODOBNO SLOVENSKO DEKLE

Dragi oče,

čutim dolžnost, da se Vam opravičim. Bila sem krivična do Vas in do Vaših idealov. Obsojala sem Vas, ker sem mislila, da je vse, kar počenjate, hlinjenje in laž. Zdaj vem in prepričana sem: karkoli delate, delate iz čiste ljubezni.

Aleluja! Aleluja!
Cerkev je polna radosti / tiste radosti, / ki je namenjena temu žalostnemu svetu. Če kaj storite proti njej, / ste storili proti radosti. (Georges Bernanos)

Veselje je povsod, samo poiskati ga moramo. (Konfucij)
Ta znameniti mož bi postal Kristusov učenec, če bi se srečal z njim, kajti ves Gospodov nauk je nauk veselja… Ne materialne ne moralne nesreče ne bolezen ne razočaranje in niti smrt kristjanu ne sme vzeti veselja… Sleherni drobec snovi je poln energije; problem jev tem, da jo dobimo ven in jo uporabimo … Vse moje življenje je polno veselja, važno je le, da ga znam poiskati in ga izrabiti, se pravi postaviti ga v službo Bogu in ljudem… Gospod, vedno bom iskal veselje, ki je skrito tudi v temnih urah mojega dne…

Kot božji namestnik pomagate dušam, spomnite se v molitvi tudi mene, Vam nepoznane duše, ki pada v blato iz dneva v dan.
Nekoč je bila moja duša čista in lepa. Toda to je bilo takrat, ko sem prejela prvo sveto obhajilo. Takrat sem oblekla belo obleko, moja duša je bila ovenčana z belimi lilijami, a kaj je danes?
Umazala in raztrgala sem čistost duše; zdaj je umazana in smrdljiva.
Kaj mislite, da so moje kolegice na boljšem?
Prodajamo svoje telo, morda smo srečne le trenutek, potem pa nastane velika praznina.
Vse, prav vse je minljivo, denar, užitki… le eno se ne more uničiti, vest, vest, ki neprestano opominja, nekje globoko, na dnu srca, kljuva in kliče na pomoč.
Oče, bom zbrala pogum, da pridem k duhovniku …?
Če bi vedeli, kako obžalujem to svoje grešno življenje! Hotela bi povedati vsem mladim dekletom, naj živijo čisto življenje in naj jih nikar ne omami materializem, ker prinaša samo žalost, nesrečo in nezadovoljstvo. To piše dekle, ki je globoko zabredla in obžaluje svoje zavoženo življenje.
Prosim Vas, oče, objavite to pismo, naj bo opozorilo ostalim dekletom. Za vse na svetu ne bi želela tako gnusnega življenja, tako praznega kot je moje, nobenemu, še tako lahkomiselnemu dekletu. Se enkrat Vas prosim odpuščanja in Vas pozdravljam
nesrečna Alice

ALICE, KRISTUS JE VSTAL TUDI ZATE!

pripravlja Marko Čuk

Moje pesmi, moje sanje

Napisal Marko na 11. avgusta 1966. Objavljeno v Nekdanje rubrike.

(ob obletnici) Film z naslovom Moje pesmi, moje sanje (The Sound of Music, posnet leta 1965) se je gledalcem zelo priljubil, in je še vedno eden najbolj priljubljenih filmskih muzikalov vseh časov). Film je snemala ameriška 20th Century-fox po odličnem romanu Marije Avguste Trapp z naslovom: Družina Trapp. Knjiga je zasedla mesto med bestsellerji (najbolj prodane knjige) in dobila nagrado Zlata knjiga. O tej knjigi je rekel pokojni Kennedy: »Spoznati se s temi ljudmi (o katerih govori knjiga) je pravi užitek.«

V glavnih vlogah igrajo Christopher Plummer — kapitan in Julie Andrews, v vlogi Marije — vzgojiteljice. Film je poln vedrine in mladostnega navdušenja, življenjskega krščanstva in neprisiljene pobožnosti.

Ko je knjiga prvič izšla, je pisateljica v uvodu napisala: »V naši dobi je Bog postal Veliki Neznanec. Za vsako stvar se izgovarjamo na čas, v katerem živimo, na politiko, na okoliščine, na pomanjkanje vitaminov, na dedno obremenjenost in redkokdaj najdemo pravi razlog. Zgodba družine Trapp hoče biti pesem ljubezni in hvaležnosti Nebeškemu Očetu, ki s svojo previdnostjo vse uravnava.« Film se seveda v mnogih stvareh nujno oddaljuje od knjige, po kateri je povzet, vsekakor pa je ohranil duha, ki ga je dala knjigi pisateljica.

Marija je novinka v dominikanskem samostanu v Nonnbergu. Prišla je s tirolskih hribov in srčno želi postati redovnica. Njena živahna narava pa ji povzroča neprestane težave. Vidi odprta vrata in v trenutku zbeži na vrt, teče po travi in prepeva na ves glas, pozabi na čas in zamudi skupno molitev v koru. Voditeljica novink jo mora zopet opomniti. Resni samostanski zidovi še niso videli takega obnašanja. Marija preskakuje po tri stopnice naenkrat, žvižga po hodnikih. Napevi so sicer iz pobožnih pesmi, toda voditeljica vedno bolj maje z glavo in misli: »Je to dekle za samostan?« Mati prednica se prav nič ne pohujšuje, saj Marija na otroški način povsod doživlja Boga. V samostan dospe pismo s prošnjo, če bi poslali vzgojiteljico za nekaj mesecev k družini mornariškega kapitana Trappa. Žena mu je umrla pred štirimi leti in zapustila sedem otrok. Za to nalogo je izbrana Marija. Silno je potrta, ker mora pustiti svoj ljubljeni samostan, pa čeravno samo za nekaj mesecev. Toda taka je božja volja. S pesmijo si kot vedno prepodi temne misli in pravi: »Če Bog zapre vrata, zagotovo odpre okno.«

V dvorcu, kjer biva družina Trapp, jo čakajo huda presenečenja. Tu vladata eleganca in vojaški red. Oče zbere svojo mlado četo s piščalko v ustih. Za vsakega ima svoj signal. Pred zaprepadeno Marijo se na dogovorjen signal predstavljajo otroci Trapp drug za drugim. Agata, naj starejša, Hedviga, Marija, Ivana, stara pet let, in najmlajša Martina, od fantov pa starejši Rupert in mlajši Verner. Kljub strogi disciplini ali pa morda prav zaradi tega so otroci zelo nabriti. Marija se prestraši, ko najde v žepu žabo, darilo za prvo srečanje; in prvič, ko sede k mizi, dobi na stolu storž. Ni čudno, če je bila Marija šestindvajseta vzgojiteljica v teh štirih letih. Kljub vsemu pa je Marija otroke takoj vzljubila. Ko je zvečer pokleknila k postelji, je Boga prosila zanje. Saj je bilo potrebno, šestnajstletna Agata se je zaljubila v mladega pismonošo in ko je tisti večer prinese] telegram za očeta, sta se dobila na vrtu. Nastala je nevihta in Agata je ostala zunaj. Vrata so bila zaklenjena. Ni ji ostalo drugega, kot priti v hišo skozi odprto okno Marijine sobe. Marija jo takoj razume. Ne bo je zatožila očetu. Svetuje ji, naj se takoj preobleče in se vrne na klepet. Nevihta razsaja in otroke je strah. Drug za drugim prihajajo v Marijino sobo, začenši od najmlajših. Sedaj so ze veliki prijatelji (naša slika). Oče Trapp gre za mesec dni zdoma. Medtem nauči Marija svoje varovance iskati v pesmi, naravi in pravem veselju moč, da bodo lahko pozneje v življenju premagali težke trenutke. Nauči jih peti in odkrije, da imajo lepe glasove. Oče se vrne v spremstvu markize Ivonne, s katero se je hotel v kratkem poročiti. Oče je bil večkrat odsoten, ker so ga otroci preveč spominjali na srečne dni, ko je bila žena še živa. Zdaj je uvidel, da jim mora dati novo mater. Srečanje je bilo polno grenkih presenečenj. Za očeta in markizo so otroci sicer pripravili pozdravno pesem, pa kaj ko sta prišla iznenada. Oče je bil preplašen nad spremembami. Sklene, da bo Marijo odpustil, ubrano petje pa zopet vse popravi. Oče odkrije, da ga imajo otroci radi in da jih je preveč zanemarjal. Vedno bolj občuduje Marijo, ki je znala tako spremeniti vzdušje v njegovi hiši. Življenje se je spremenilo. Otroci z Marijo prirejajo zabavne večere, lutkovni oder in vse to samo za prebivalce dvorca.

Naposled organizira kapitan Trapp hišno veselico. Pride veliko izbranih gostov. Otroci se seveda veselice ne udeleže. Z Marijo sledijo hišni zabavi v sosednji sobi in se tudi oni zabavajo. Tako kapitan odkrije, da zna Marija lepo plesati stare tirolske plese. Pleše z njo, jo gleda in vedno bolj mu je všeč. Tudi Marija zardi. Markiza je to takoj opazila in postala ljubosumna. Marijo pregovori, naj zapusti dvorec in takoj odpotuje. Marija, ki jo preganja očitek vesti, da je dala povod kapitanovemu obnašanju, brez slovesa odpotuje. Zopet je v samostanu, toda nikakor ne more pozabiti otrok in kapitana. Vse to jo vznemirja. Tudi v dvorcu vlada preplah. Otroci ne morejo razumeti, čemu se je to zgodilo. Pobegnejo zdoma, da bi poiskali Marijo. Toda brez uspeha. V samostanu jih prijazno toda odločno zavrnejo. Niti videti je ne smejo. Po tem obisku otrok pokliče prednica Marijo in jo materinsko sprašuje. Ugotovi, da se je Marijino srce navezalo na družino Trapp in na kapitana. Takoj razume, kakšen poklic ji je izbral Bog. Ukaže ji, naj se takoj vrne v dvorec. Veselje otrok je nepopisno. Otroci ji povedo, da sta se markiza in oče zaročila. Ostala bo do poroke. Zvečer se Marija sprehaja ob jezeru. Kapitan pride na teraso. Vedno bolj mu je jasno, kaj potrebuje sam in njegova družina. Markiza pride za njim na teraso in tedaj ji reče: »Midva ne bi mogla biti srečna.« Markiza to razume, saj je že delala načrte, kako bo otroke poslala v razne zavode. V prijateljstvu se poslovita. Kapitan gre k Mariji na vrt in ji razodene svojo ljubezen. Poroka je v samostanu in sestre spremljajo nekdanjo novinko k poročnemu oltarju. Sreča je na višku. Toda že se zbirajo temni oblaki. Kapitan je zaveden Avstrijec. Hitlerjevi pristaši pa pripravljajo državni udar. Dan, ko se to zgodi, bi družina Trapp morala prvič nastopiti na festivalu. Kapitanu po telegramu ponudijo mesto v nemški mornarici. Obupan je. Raztrga nacistično zastavo, ki so mu jo obesili na hišo, in skuša organizirati beg. Toda prepozno je. Da se rešijo nacistov, se delajo, kot da gredo na festival. Po nastopu, ko bi morali prejeti na odru prvo nagrado, jih ni več. Zbežali so v samostan, kjer jih redovnice skrijejo. Toda tudi nacisti gredo tja iskat svoje žrtve. Na pokopališču za las uidejo strogi preiskavi. Zadnji trenutek pa jih izda mladi pismonoša. Toda še je čas za beg. Nacisti skočijo v avtomobile, da bi jim sledili, toda avtomobili se ne premaknejo. V samostanu pa dve sestri stojita pred prednico: »Mati, morava se obtožiti, da sva prelomili pravila reda. Odstranili sva tole iz avtomobilov.« V njihovih rokah so nekateri važni deli motorjev. Družina Trapp pa se že pomika proti ljubljenim goram.

Čuk S., Rezervirano za film, v: Ognjišče (1966) 12, str. 16.

Ognjišče za februar 1966

Napisal Marko na 28. februarja 1966. Objavljeno v Zgodovina Ognjišča 2026.

Poglejmo tokrat, o čem je pisalo Ognjišče februarja 1966, v svojem drugem letu izhajanja, ko je bilo še Farno in sta ga izdajala Župnijska urada Koper in Postojna. To je bila druga tiskana izdaja (prva januar 1966), doslej je bil prvi letnik (šest številk) natisnjen na ciklostil.
Veliko odzivov je prihajalo na “uredništvo” v Postojno in Koper, v glavnem o tem, kako so Farna ognjišča hitro pošla in zato prosijo za več izvodov. Mladi pišejo, da jih je Farno ognjišče osvojilo – navdušenje je veliko – sprašujejo po številkah prvega letnika … le nekaj jih imajo še na uredništvu. Prihajajo prva pisma, mladi pričakujejo odgovore.

Prelistajte:

vsebina OGNJIŠČA 2, 1966

(BOLE, Franc.) Ozračje je zastrupljeno, kako naj dihamo?!. 2, 2-4. Iztok. Rubrika: Pismo tega meseca.
Pismo, ki da misliti. Bralec iz Švice. 2,4-5. Pretresljivo pismo, ki ga je leta 1963 objavila Famiglia cristiana.
(LELOTTE, Fernand.) Če se hoče, uspe! 2, 6-7. Rubrika: Živo bogoslužje.
Kaj mislite vi? 2, 8. Mišljenje odraslih o mladini.
(MAC ARTHUR, general.) Ostati mlad. 2, 9. Besedilo, ki ga je obesil general Mac Arthur nad svojo mizo.
LUBICH, Chiara. Znamenje. 2, 9.
(ČUK, Silvester.) Astronavti nad našimi glavami molijo! 2, 9-12. Rubrika: Ti, ki iščeš …ti, ki dvomiš.
KADAR, Janosz. Kdo ima prav? 2, 12. Misel.
JANEZ XXIII. Kdo ima prav? 2, 12. Misel.
LELOTTE, Fernand. Inženir neskončnih prostorov. Prva svetovna vojna je končana. 2, 13-15.
EDDINGTON. Če vidimo bolj daleč kot naši predniki, vidimo zato, ker stojimo na njihovih ramah. 2, 15. Misel.
POWELL, Baden. Od nog do glave sem božja last. 2, 15. Rubrika: Iskra.
Hamlikon. Vas, ki je vanjo treščilo. 2, 16-20.
Molitev ameriškega astronauta Cooperja, ko je letel v vesolju. 2, 20.
Morda se boste pohujšali. Bravo Gigliola ali San Remo 1966. 2, 21-22. Original in prosti prevod pesmi »Dio, come ti amo«.
SILVA, Sanchez. Marcelino. 2, 23-25. Povest. – Osmo nadaljevanje.
(ČUK, Silvester.) Venec za športnike pri Bremenu. 2, 26-27. Rubrika: Šport. Nesreča športnikov pri Bremenu.
Darovanje telesa. 2, 28.
(ČUK, Silvester.) Nagradna zlogovna križanka. 2, 29-30.
(ČUK, Silvester.) Magični lik. 2, 30.
(ČUK, Silvester.) V šoli gre počasi. 2, 30. Domislica.
Bog te vidi, toda ne špeca. 2, 31.
(BOLE, Franc.) Iz uredništva. 2, 32. Uvodna beseda.
Pravkar smo prejeli. 2, 32.

pripravlja Marko Čuk

Kamen govori o Bogu

Napisal Marko na 11. avgusta 1965. Objavljeno v Nekdanje rubrike.

Za Križanim, ki je odtrgal desnico s križa in z njo usmiljeno blagoslavlja, nekaj desetin metrov na desno počiva veliki slovenski arhitekt prof. Jože PLEČNIK

Žale, poslednji dom Ljubljančanov, s čudovitimi vežami za rajne in z mnogimi prelepimi spomeniki so njegovo delo. Sam ima na grobu preprost slovenski kamen, ki je vanj vklesan križ in ob njem ime in letnice: arh. JOŽE PLEČNIK 1872 – 1957. Ljubljana je vsa njegova. V svoje rodno mesto je prišel šele po prvi vojni. Takoj jo je hotel imeti lepšo. Tako kot je o njej sanjal v tujini. Ko se je vrnil domov, je bil zrel mož. Iskal je odtenke božje lepote v snovi, ki jo je znal z nadarjeno roko uporabiti in prenarediti tako, da je še lepše in zgovorneje spregovorila o Bogu … Boga je iskal tudi v tihih pogovorih z njim. »Morebiti starši molijo zame in ti moliš zame,« piše bratu Andreju, duhovniku, »zato ne preneha docela v meni gnada. Da se v raztrganem življenju mojem zatekam zatekam v najhujših navalih k nebesom, da mi vroče solze mnogokrat blaže bolečine. Več ti ne morem povedati. Eno vem: kakor bo Bog dopustil, tako se bo zgodilo. On bo dopustil prav.«

Tako piše zrel mož, ne otrok ali pobožna ženica. Ker zna moliti s srcem in ker je njegova pobožnost prepojila zadnje vlakno njegove plemenite duše, zato moli tudi vsa njegova umetnost.

Pod njegovimi rokami vse poje: les, kamen, železo, beton. Vse govori o neizmerni božji lepoti. Plečnik je naš Frančišek Asiški. Tako je naraven in pošten, da mu je sleherna stvarca božji poslanec. Les mu je brat, železo je brat, kamen je brat, pevec božje slave.

Njegova čista in ponižna duša povsod vidi božje sledove. Kakor mnogokrat, se vidi tudi tukaj: malo znanje napihuje, veliko znanja pripravlja ponižno pot Bogu.

Ko je s svojimi umetniškimi očmi in čisto dušo okoli sebe videl vse polno božjih sledi, je hotel vse svoje najboljše sposobnosti uporabiti prav v božjo slavo. Najlepše stvaritve njegovega genija krasijo cerkve na Slovenskem in drugod. Vsako podrobnost je natančno izdelal, vsaki je vedel najgloblji pomen. Tabernekelj je studenec žive vod3e, monštranca je drevo življenja, kelih božje srce …

Svojemu bratu Andreju piše: »Kadar pa Boga v rokah držiš, reči mu, da ga ljubim, reci mu, da ne maram denarja, reci mu, da ne lažem – no, On to ve, da naj moji želji življenje da: fantazijo, moč in ponižnost naj vsadi v mene, da bodo moja dela v čast njegovo.«

Za svoja dela nikoli ni delal računa. »Eh, pustite, kaj bi tisto; to je moje veselje in moje življenje!« S snovjo ni štedil. Hotel je povsod imeti najboljše. »Za Gospoda nobena stvar ni prelepa!«

V osebnem življenju je bil skromen. Imel je revno posteljo, na roke stesano. Na nočni omarici najpreprostejšo električno svetilko, pod njo pa rožni venec, Hojo za Kristusom in Novo zavezo.

Učencem je dal to oporoko: »Živite preprosto, delavno in čisto življenje.«

Čuk S., Ti, ki iščeš … ti, ki dvomiš, v: Farno ognjišče (1965) 4, str. 23.

Farno ognjišče – avgust 1965

Napisal Marko na 1. avgusta 1965. Objavljeno v Zgodovina Ognjišča 2026.

POSTOJNA – KOPER, 1. avgust 1965

IZ UREDNIŠTVA

ŽIVELE POČITNICE

umik / sanjarjenje / izgubljen čas / prazna glava in prazno srce

ali

oddih / poglobitev / izpolnjen čas / klic, da bi bolj ljubili

PISMO TEGA MESECA

Pišite o slovenskih družinah z enim ali dvema otrokoma …

Spoštovani oče urednik!

Veselo sem bila presenečena, ko je izšla prva številka Farnega ognjišča. Druga številka je bila še boljša. Posebej mi je ugajal članek Jezuit s kitaro. Vendar menim, da bi morali dati malo več poudarka na družino. Tako npr. o stalnem izumiranju Slovencev, o družinah z enim ali dvema otrokoma …

zvesta bralka Pavla

Hvala za spodbudne besede. Če pomislim na problem, ki ga načenjate, se me loteva žalost in skoraj izgubljam pogum za delo. Pred nekaj leti je dr. Janez Janžekovič, profesor bogoslovja v Ljubljani, v reviji Nova pot zapisal članek z naslovom »Naj nekdo zakriči!«, v katerem v vsej žalostni resničnosti predstavlja boleči problem izumiranja Slovencev. Predlanskim smo o tem vprašanju brali v Nedeljskem dnevniku porazno statistiko za leto 1962. Znano je, da je naša domovina v tem pogledu prav na dnu evropske lestvice. Za nas je še žalostnejše, da ravno naša Primorska nosi zastavo »modernosti« glede enega ali dveh otrok.

Zakaj ta pojav pri nas? Ali lahko kaj storimo?

Zakaj samo eden ali kvečjemu dva otroka? Nekateri menijo, da je to nujen pojav civilizacije. Zakonci si želijo več udobja, nočejo biti vezani na »drobiž«. Bolj ko raste življenjski standard, bolj se večajo zahteve po udobju in zabavi … Zdravega razuma teh ljudi nič ne moti, da je ravno v republiki, kjer je največ avtomobilov, tV, hladilnikov … najmanj sredstev za preživljanje otrok. Kje je tukaj logika?

Meni nebo odprto se zdi, / kadar se v tvoje ozrem oči, / kadar prijazno nasmeješ se, / kar sem prestala, pozabljeno je. (Prešeren)

Ali ste že slišali govoriti o kakem skopuhu? Na banki ima milijone, bogato posestvo … sam pa živi kot berač. Vsake stvari se mu zdi škoda, zato oblači umazane cunje … Če pa namesto besede denar postavimo besedo ljubezen, vomo hitro spoznali, da je svet nabito poln skopuhov, ki tega kapitala ljubezni ne privoščijo drugim, ker ne ljubijo nikogar in tudi sebe ne … Taki skopuhi ljubezni so starši, ki nočejo otrok … V mnogih deželah so to razumeli in ni jih sram imeti pet ali sedem otrok v družini … Najbolj žalostno za nas kristjane je dejstvo, da nezaželene otroke črtajo iz družin z vedno številčnejšimi splavi. Kaj naj rečemo ob dejstvu, da je v Sloveniji število nasilno iztrganih še nerojenih človeških življenj večje kot število rojenih? Na 1000 žena v starosti od 14 do 54 let pride v Sloveniji 18 splavov na leto, na Koprskem 28 ,… In kaj naj naredimo? Veliko.

Naša dolžnost je ustvariti zdravo javno mnenje in spremeniti zgrešeno pojmovanje. Z besedo in dejanjem pokažimo svojo naklonjenost do očetov in mater številnih družin … Draga bralka, rešitev problema je v tem, da postanemo res dobri kristjani.

MOLITEV MOŽA, KI SE ODPRAVLJA NA POČITNICE

Gospod, zaupam ti, kar sem sklenil za počitnice: z ženo in otorki nameravam na morje. Ali bi hotel ti poskrbeti za nekatere stvari? …

Daj, da bodo cene ugodne, da bo vreme lepo in stanovitno (da ne bo dežja in vetra), da moja žena ne bo izgubila živcev, da se bodo otroci prijetno zabavali, da nihče ne utoni …

Če hočemo postati srečni, moramo najprej imeti okus za pravo srečo (Francis)

In če ne bo šlo vse tako? pravi Bog Kdo bo tedaj tega kriv?

Glej, dragi prijatelj, v svojih prošnjah si malce zašel … Tudi sam želim, da te gospodar ne bi izkoriščal; saj sem vse ljudi ustvaril, da si med seboj pomagate. Vendar pa mu ne morem narekovati cen za stanovanje in morda boš žrtev njegove sebičnosti … Kako moreš zahtevati, naj preprečim razne nepredvidene stvari

Pojte Gospodu novo pesem

Bog je ljubezen, ko spoznam to, se zame začne novo življenje. Da je Bog ljubezen spoznam iz meditacije stvarstva. Stvarstvo je ljubezen božja na delu! Stvarjenje je delo Božje ljubezni. Najprej postavi Bog ogromno število snovnih delcev. Ogromno, kajti ljubezen ne skopari. Vihranje meglic v vesolju je vihar božje ljubezni … Ves svet je film, ki ga Bog predvaja o sebi. Film, ki bi nas mogel navdušiti. Odpreti moramo usta od strmenja nad krasoto tega, kar nam Bog prikazuje. Predvsem odpreti svoje srce. Odpreti v široki ljubezni … »Ne motite glasbe sveta!« je zaklical Paul Claudel. … Iz vsake, še tako neznatne stvari gleda vame lepi božji obraz. V zimskem jutru je božji obraz čist in svež, v poletnem poldnevu topel in božajoč kot materina roka, v jesenskem večeru sladek in dober kakor očetova dlan in kot sadovi naših njiv …

ŽIVO BOGOSLUŽJE

Kako se reče AMEN

Če moliš v nerazumljivem jeziku, kako bo tisti, ki ne razume, odgovoril »amen? saj ne ve, kaj govoriš (prim sv. Pavel Korinčanom)

Amen pomeni: da

Amen je naše potrdilo: sprejemamo, kar nam Bog pošilja po svojem poslancu. Sprejemamo z razumom, sprejemamo za življenje. Amen je zagotovilo našega sodelovanja, naše solidarnosti z božjo voljo.. Amen nam nalaga obveznosti, predvsem obveznosti do velike družine božjih otrok, v kateri živimo …Sveti Justin (+ 165) je kot bivši advokat in učen pravnik napisal reportažo o maši prvih kristjanov v katakombah. Za nas bo zanimivo to, da govori tudi o tem, kako so ti navdušeni božji ljudje v težkih časih preganjanj pri bogoslužju odgovarjali: Ko je končana velika evharistična daritev (tisti del maše od Svet dalje, ki ga duhovnik moli tiho sam zase), in duhovnik povzdigne hostijo, glasno moli ali zapoje sklepni slavospev. Na duhovnikove besede vsi navzoči verniki kot iz enih ust odgovore: Amen!«

… Kdor je pri daritvi božje ljubezni res začutil, kako je združen s svojimi brati, gotovo tega ne bo pozabil, ko pride ven. Tudi zunaj bo treba izpolnjevati božjo voljo in Amen pomeni: Da, hočem!

ŠPORT

Otrok najdragocenejša medalja

Avstralska rekorderka bazena Dawn Fraser pričakuje letošnjo zimo prvega potomca. Nadležnim novinarjem, ki so hoteli vedeti, kako se kaj počuti v zakonski hiši in kot bodoča mamica, je navdušeno odgovorila: »To je specialno, to je čudovito, to je lepše kot vse zlate medalje na svetu.

Kolajne so drage

Telovadec Miro Cerar, nosilec treh kolajn z olimpijskih iger v Tokiu, evropski prvak leta 1963 (letos so ga ob naslov pripravili pristranski sodniki), je junija dobil posebno nagrado kot najboljši jugoslovanski športnik. Ko se je leta 1963 vračal iz Luksemburga kot evropski prvak, so mu njegovi številni prijatelji in oboževalci pripravili v Ljubljani navdušen sprejem. Skromni Miro se je skoraj sramežljivo zahvalil in pokazal na svojega trenerja Gregorka: »Zahvalite se njemu!«

Trener Gregorka pravi, da so vse Mirove kolajne drago plačane z dolgimi urami napornega treninga. Kaj vse je moral Miro dati skozi; ko je študiral je vtaknil stopala pod omaro, da bi noge ne motile skladnosti pri izvajanju njegovih vaj na orodju.

TI , KI IŠČEŠ … TI, KI DVOMIŠ

Kamen govori o Bogu

Za Križanim, ki je odtrgal desnico s križa in z njo usmiljeno blagoslavlja, nekaj desetin metrov na desno počiva veliki slovenski arhitekt prof. Jože PLEČNIK

iskra

Ljudje se raje izpostavijo toči krogel kot enemu porogljivemu nasmehu. (kard. Suenens)

Mnogi so res pravi junaki ob času poplave, požara, operacije, ob izgubi premoženja, v času vojne … Da bi pa prenesli porogljiv nasmeh neznanca ali navideznega prijatelja, tega ne! …Tako se godi fantu, ki si ne upa k spovedi, ker se mu bi prijatelji smejali … Tako se dogaja dekletu, ki nima toliko poguma, da bi se odločno uprla presvobodnemu obnašanju kavalirja, ker se boji njegovega nasmihanja …

Tako piše zrel mož, ne otrok ali pobožna ženica. Ker zna moliti s srcem in ker je njegova pobožnost prepojila zadnje vlakno njegove plemenite duše, zato moli tudi vsa njegova umetnost.

Njegova čista in ponižna duša povsod vidi božje sledove. Kakor mnogokrat, se vidi tudi tukaj: malo znanje napihuje, veliko znanja pripravlja ponižno pot Bogu.

V osebnem življenju je bil skromen. Imel je revno posteljo, na roke stesano. Na nočni omarici najpreprostejšo električno svetilko, pod njo pa rožni venec, Hojo za Kristusom in Novo zavezo.

Učencem je dal to oporoko: »Živite preprosto, delavno in čisto življenje.«

PRELISTAJ Ognjišče 04_1965

VSEBINA OGNJIŠČA 04_1965

Številka 4,1965

Živele počitnice. 4, 1. Urednikova beseda.

(BOLE, Franc.) Pišite o slovenskih družinah z enim ali dvema otrokoma. 4, 2-6. Rubrika: Pismo tega meseca.

(LELOTTE, Fernand.) Molitev moža, ki se odpravlja na počitnice. 4, 7-10.

(ŽUŽEK, Miha.) Pojte Gospodu novo pesem. 4,11-13. Razmišljanje o tem, kako čudovito je stvarstvo.

(ČUK, Silvester.) Kako se reče Amen. 4,14-16. Rubrika: Živo bogoslužje.

SILVA, Sanchez. Marcelino. 4,17-19. Povest. – Četrto nadaljevanje.

(ČUK, Silvester.) Otrok, naj dragocenejša medalja. Kolajne so drage. 4, 20. O plavalki Dawn Fraser in telovadcu Miru Cerarju. Rubrika: Šport.

(ČUK, Silvester.) Nagradni Kdo je kaj? Preizkusite svoje znanje. 4, 21-22.

(ČUK, Silvester.) Kamen govori o Bogu. 4, 23-25. Plečnik in njegovo delo. Rubrika: Ti, ki iščeš . . . ti, ki dvomiš.

SUENNENS. Ljudje se rajši izpostavijo toči krogel, kot enemu porogljivemu nasmehu. 4, 25. Iskra.

(RAVBAR, Bojan.) Dikiju v slovo. 4, 26-27. Ob grobu mladega človeka.

(RAVBAR, Bojan.) Verouk 1965/66. Romanje. Gradimo božjo hišo. 4, 27-28.

pripravlja: Marko Čuk

Avtor: Marko

1. romanje: 19. avgusta 1969

Romanje se rodi

PISMO TEGA MESECA

TI, KI IŠČEŠ … TI, KI DVOMIŠ

IZBERITE NASLOV

POPEVKA ZA VAS

»Svetniki

MLADINA IŠČE SVOJ OBRAZ

ODGOVOR NA ATEISTOVO PISMO IZ LURDA

PISMA OGNJIŠČU

ZANIMA ME POKLIC DUHOVNIKA

IZ VSEBINE

IZ UREDNIŠTVA

VSEBINA OGNJIŠČA 04_1966

ŠKOF JANEZ JENKO MLADIM

ALI MORA KRISTJAN MOLČATI?

ALICE, KRISTUS JE VSTAL TUDI ZATE!

IZ UREDNIŠTVA

PISMO TEGA MESECA

VSEBINA OGNJIŠČA 04_1965

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing