Avtor: marko

Ognjišče – april 1967

Napisal marko na 30. marca 1967. Objavljeno v Zgodovina Ognjišča 2026.

1967 04 naslovna V tem mesecu obhajamo nedeljo Dobrega pastirja — Jezusa. Papež je hotel, da bi ta nedelja bila nedelja duhovniških poklicev. Kaj vse je odvisno od enega samega duhovnika! V svojem življenju bo vplival na nekaj tisoč ljudi, da bodo spoznali Boga, ga vzljubili in živeli po njegovih zakonih. Pomagal jim bo, da bodo svojo dušo zveličali. Ali se zavedam, kaj to pomeni? Ena sama duša! Jezus je rekel: »Kaj človeku koristi, če ves svet pridobi, če pa svojo dušo pogubi?« Če bi ne postal duhovnik, koliko ljudi bi propadlo, se pogubilo za večno? Ali razumeš sedaj, zakaj je duhovnik tako srečen, ko pripelje k Bogu dušo? Kaj pa ti, si se kdaj vprašal: »Zakaj pa ne bi bil tudi jaz med njimi?« Si kdaj komu pomagal, da se je za to odločil? Moliš kaj, se žrtvuješ, zato da bi naš narod imel dovolj duhovnih voditeljev? Če tega še nisi storil, stori sedaj.

PISMO TEGA MESECA

Bom iskren. Star sem osemnajst let. Obiskujem gimnazijo. Po končani osnovni šoli sem se ves spremenil. Začel sem zahajati v tako družbo in od tod moja sprememba. Spremenila se je moja zunanjost. Dolgi lasje, široke hlače in povrhu še kajenje. Postal sem torej pravi pravcati huligan. Sedaj pa se v meni prebuja nekaj bolj idealnega, nekaj, kar me navdaja s srečo.

Prava ljubezen ne potrebuje besed. Bereš jo v vsakem pogledu, v vsakem stisku roke, z obraza in iz vedenja. Besedni izlivi so dostikrat lepa posoda za prazna čustva in na take besede se je ujelo že mnogo deklet. Ne pravim, da so besede brez pomena. Vsekakor se morata fant in dekle, ki mislita resno, pomeniti o svojih čustvih. (odgovor na pismo meseca)

Lansko leto sem med počitnicami slučajno spoznal dekle. Kasneje sem izvedel, da me ljubi. Zapustil sem družbo svojih vrstnikov, »klapo«, čeprav sem to težko storil. Vso pozornost sem začel obračati na tisto dekle. Začel sem se vesti drugače, postal sem novi fant. Za ta odločni korak se moram zahvaliti njej. Povedati vam moram, da je čisto drugačna kot tiste, s katerimi sem se do sedaj srečeval. Močno se razlikuje od drugih.

Kasneje sva začela hoditi skupaj v cerkev, v kino … skratka, povsod sva bila skupaj. Prav ona mi vliva moči, ki so mi potrebne, čeprav je stara šestnajst let, je pravo nasprotje od mene. Priznam vam, da jo imam rad. Vendar me muči misel, da ji ne znam razkriti svojih čustev. Z njeno pomočjo si utrjujem voljo in še in še … Prav zato ji hočem izkazati hvaležnost in ji uresničiti ljubezen, po kateri hrepeni.

To je moja izpoved. Zdaj pa vas vprašam, kako naj to napravim. Kako naj se ji oddolžim za njeno naklonjenost? Kako naj se ji približam? Kako naj ji razodenem svoja čustva?

A. I .

TI, KI IŠČEŠ … TI, KI DVOMIŠ

1967 04 ti ki isces Življenjske smernice tajnika OZN – odkrili so dnevnik Daga Hammarskjolda

Zgodovino našega stoletja pišejo ljudje dveh vrst: temne veličine, obsedene od ošabnosti, maščevalnosti, krutosti, pohlepa po oblasti in svetle veličine, ki jih navdihujejo plemenitost in dobrota, požrtvovalnost, sočutje do trpečih.

Močnejši je vedno tisti, ki zna skleniti roke
Kierkegaard, danski filozof

Ena izmed teh svetlih veličin je bil Dag Hammarskjold. Do njegove smrti, pravzaprav do lanskega leta, ko je izšel na švedskem njegov dnevnik »Vagmarken« (Beležke), nismo vedeli, kaj je navdihovalo njegova prizadevanja za mir, njegovo delo glavnega tajnika OZN. Za njegov dnevnik ni nihče vedel. Našli so ga med njegovimi papirji v New Yorku. V njem je bilo tudi pismo, naslovljeno na nekega prijatelja: »… Začel sem pisati z namenom, da teh vrstic ne bo nihče bral. Po tem pa, kar se je zgodilo pozneje, in po tem, kar je bilo rečeno na moj račun, se je stvar spremenila, če misliš, da je vredno, ga lahko objaviš.« V zadnjih mesecih je knjiga že izšla v angleškem, nemškem, italijanskem jeziku.

Vzemi nas, Gospod, v svojo službo. Nikogar naj nas ne bo strah, razen tebe, le tebi naj sledimo.
Naredi nas bolj pogumne in dobre, naj bodo naša srca bolj čista.
Vej nas, kot veje kmet pšenico, na katero je ljubosumen.
Za služabnike nas, Kristus, sprejmi. Oboroži nas z vero, s ponosom; oboroži nas z ljubeznijo, z dobroto.
Z močjo, ki jo daje upanje, oboroži nas. Kristus, Kristus, vzemi nas v svojo službo.(P. Doncoeur, S. J.)

(…)Človek ki je bil gospodar v stekleni palači Združenih narodov, je sklenjenih rok molil takole: »Pomagaj mi, da ti pripravim pot, da se ti zahvalim za vse, kar sem doživel, da nikdar ne pozabim na potrebe drugih. — Imej usmiljenje z nami, z našimi slabotnimi močmi. Daj, da bomo vedno tvoji v ljubezni, veri, ponižnosti in pravici, da lahko hodimo velikodušno za teboj, vztrajno in pogumno, da bi se s teboj srečali v tihoti. Daj nam čisto srce, da bi te videli, ponižno srce, da bi te slišali, srce polno ljubezni, da bi ti služili … Ah, ti, ki ga jaz ne poznam, iz katerega pa izhajam, ki ga ne razumem in kateri mi je dal vzvišeno usodo.«

IZBERITE NASLOV

Že nekaj številk objavljamo vaše naslove. Vaših dopisov je vedno več. Po tej poskusni dobi bi radi vedeli za vaše mnenje, zato razpisujemo ANKETO. Kaj mislite o rubriki Izberite naslov?

1967 04 popevka 1. Je po vašem mnenju tako dopisovanje lahko škodljivo? Veste za kakšen primer? 2. Je tako dopisovanje koristno? Veste za kakšen primer? 3. Ta rubrika dviga ali zmanjšuje vrednost našega lista? Predlagate, da jo: a) ohranimo, b) spopolnimo (kako), c) ukinemo? 4. Kaj o tem mislijo vaši prijatelji, sosedje, odrasli? Prosimo za odgovor ne samo tiste, ki ste dali svoj naslov, ampak tudi ostale. Vprašanja ni treba ponavljati. Navedite samo številko. Na dopis napišite: Anketa. Izmed vseh, ki boste poslali odgovor do 20. junija, bomo izžrebali 10 nagrad v vrednosti 2.000 Sdin vsaka. Hvala.

POPEVKA ZA VAS

»Svetniki

Mnogi naši bralci so nas prosili, naj objavimo v tej rubriki tudi kakšne ansamble »beat«, ki so postali ljubljenci tisočev in tisočev. Danes vas hočemo zadovoljiti, predstavljamo vam HOLLIESE, »svetnike«.

»V zabavnem življenju se zelo dolgočasim. To življenje je prazno in brez prave vsebine. Če se bom posvetil teologiji, bom ostali del svojega življenja porabil za poučevanje verouka. Ko se bom umaknil iz sedanjega načina življenja, ne bo več nobene poti nazaj. To pomeni, da se moram ločiti od dosedanjega razkošja, od svojih treh luksuznih avtomobilov, od čudovite vile in mnogih drugih lepih reči. Vzgojen sem v krščanskem okolju, v njem sem tudi dozorel in prepričan sem, da delam prav.« (Cliff Richard v rubriki Popevka)

Po nepričakovanem uspehu, ki so ga imeli štirje razkuštrani dolgolasi dečki Beatlesi iz Liverpoola v Angliji, je to mesto postalo glavno mesto beat glasbe. »Kar se danes dogaja v Liverpoolu, se bo jutri dogajalo v Londonu,« se glasi geslo moderne zabavne glasbe. Zadnje odkritje Liverpoola pa je petero dolgolascev, ki se imenujejo (od leve na desno): Tony Hicks, Bemie Calvert, Graham Nash, Bobby Eliot in (v prvi vrsti) Allan Clarke. V glasbi niso novinci, note so jim tako rekoč v krvi. Tony je z dvanajstimi leti že odlično igral kitaro in nastopil na televiziji kot neke vrste »čudežni otrok«. To pa mu ni zmešalo glave in se je izučil za električarja.

MLADINA IŠČE SVOJ OBRAZ

Berem, berem in nič več. Včasih mi uide zaničljiv nasmeh. Pisma in vaši odgovori. Biba, ki pravi, da išče opore, in Alice, ki jo je našla. Prekleto, Alice je posmeh tistim, ki niso našli, ki ne najdejo.
Ste nehali brati? Prav, pustite me stradati. Resnice, miru in ljubezni.
Kristjani govorite o ljubezni. Iz cerkve grede preklinjate moje lase. Predolgi so, da bi bili podobni vašim. Ni mi mar. Nočem moledovati.

1967 04 priporocamo berite Pišete o Sanremu 67. Antoine je pel o nas. Kamenje, vedno mečejo v nas kamenje. Pa smo dobri, slabi, revni, bogati in lačni, lačni. Posmehujete se, moji lasje ostanejo dolgi.
Pridigate nam, že 2000 let nam pridigate isto in si domišljate, da so tudi vaši primeri še vedno aktualni. Vaši svetniki, ki jih ni nihče razdevičil, ki so se bičali do krvi.
Mi le zamahnemo z roko. Vem, nikoli ne greste do dna. Med seboj se bičate, tudi vi kristjani, katoličani.

ODGOVOR NA ATEISTOVO PISMO IZ LURDA

PRIPRAVLJENOST
Gospod, hočem biti eden izmed tistih, ki svoje življenje postavljajo na kocko … Čemu življenje, če ne zato, da ga darujem?
Gospod, potegni me iz tega mojega samoljubja in iz moje udobnosti, da se, zaznamovan s tvojim križem, ne bom bal težkega življenja. Naredi me sposobnega za lepo pustolovščino, na katero me kličeš.
Drugi naj le bodo modri, ti si mi rekel, da je treba biti nor. Drugi naj verujejo, ker je tako zapovedano, ti si mi rekel, naj verujem ljubezni.
Drugi iščejo stalnih bivališč tukaj, a ti si mi rekel, naj grem in naj bom pripravljen na radost in na trpljenje, na uspehe in neuspehe. Rekel si mi, naj ne zaupam vase, ampak vate. (Abbé Joly)

MLADINA je v letošnji 12. številki objavila dolgo pismo P. Vodopivca o njegovem mnenju glede Lurda. Naslov članka je vzet iz zadnjih vrstic pisma: »Lahko ste veseli, ker vas niso nikoli učili, da verjamete v Lourdes …« Prebral sem članek in se čudil, da tako resen list objavlja tako neresna in površna mnenja. V Mladini smo že velikokrat brali o verskih problemih. Brali smo vrsto člankov o vlogi religije v sodobnem svetu. To so bile debate, kjer je vsakemu priznana pravica in spoštovanje mnenja. Na vsak način, tam ni bilo fraz, ki razodevajo popolno nepoučenost o obravnavanem vprašanju. Nihče tov. Vodopivcu ne brani, da ima o Lurdu svoje mnenje, toda če hoče nekaj javno kritizirati, je po mojem mnenju prvi pogoj, da se o stvari vsaj nekoliko pouči.

Kot študent sem tudi sam dvakrat v počitnicah pet mesecev kot avtostopar križaril po Franciji. Takrat sem obiskal tudi Lurd. Bil sem tam skoraj teden dni. Upam, da sem vsaj kolikor toliko opravičen izreči kako sodbo o nekajurnem obisku tov. Vodopivca v tem kraju.

PISMA OGNJIŠČU

Po želji večine smo rubriko Pisma Ognjišču povečali. Kljub temu pa ne moremo vsem tako hitro odgovoriti, kot bi želeli. Prosimo za razumevanje.

ZANIMA ME POKLIC DUHOVNIKA

Obiskujem osmi razred. Odločiti se bo treba za poklic. Najbolj me veseli duhovniški poklic in se zanj tudi najbolj zanimam. Kakšno izobrazbo potrebuje dijak, da se vpiše v šolo za duhovnike? Na kateri naslov naj pošljem prošnjo? Upam, da mi boste odgovorili v Ognjišču. Morda imajo tudi drugi bralci take zelje in se bo še kdo odločil za ta poklic. L. Franc s Koroške

PRELISTAJ Ognjišče 04_1967

IZ VSEBINE

(BOLE, Franc.) Slika z naslovne strani. 4, ovitek.

DANCOEUR, S. J. Vzemi nas, Gospod, … 4, 1. Molitev.

(BOLE, Franc.) Moje dekle je čisto drugačno. X. Y. 4, 2-4. Rubrika: Pismo tega meseca.

Če hočeš . . . (ob svetovnem dnevu poklicev). 4, 4-5. Postati duhovnik?

Prvo žalostno poglavje iz Alicijinega življenja. Vaša Alice. 4, 6. Pismo.

Življenjske smernice tajnika OZN. Odkrili so dnevnik Daga Hammarskjòlda. 4, 7-10. Rubrika: Ti, ki iščeš. . . ti, ki dvomiš.

Sonce neke sence. 4,10. Voščilo Bibe uredniku.

BOLE, Franc. Brali smo ateistovo pismo iz Lurda. 4,11-12. O pismu P. Vodopivca iz Mladine.

KIERKEGAARD. Močnejši je vedno tisti… 4, 12. Rubrika: Iskra.

CRONIN, Archibald Joseph. Nikoli ne boš dober kirurg. 4,13-16. Mladina išče svoj obraz. Rubrika. 4,16-17. Obupani mladenič.

Kdo je Jezus Kristus? II del. 4,18-20.

(ČUK, Silvester.) France Avčin. Kjer tišina šepeta. 4, 20-21. Ocena. Rubrika: Priporočamo, berite.

(ČUK, Silvester.) Trygve Gulbranssen. In večno pojo gozdovi. Druga knjiga: Dediščina gozda. 4, 21. Ocena. Rubrika: Priporočamo berite.

Hollies. Svetniki. Ne prosim za se. 4, 22-25. Note in besedilo. Rubrika: Popevka.

Don Bosco. 4, 26-27. Slikanica. Enajsto nadaljevanje.

Izberite naslov. Rubrika. 4, 28-29.

Ali se Cliff Richard poslavlja? 4, 30-31. Rubrika: S filmskega platna.

WEISER, F. Višine vabijo. 4, 31-34. Povest. Deseto nadaljevanje.

(BOLE, Franc.) Zanima me poklic duhovnika. L. Franc s Koroške. 4, 35-36. Rubrika: Pisma Ognjišču.

(BOLE, Franc.) Za mnoge stvari sem bila prikrajšana. Zvesta bralka. 4, 36-37. Rubrika: Pisma Ognjišču.

(BOLE, Franc.) Pustila sem se zapeljati v greh. Justina. 4, 37-38. Rubrika: Pisma Ognjišču.

(BOLE, Franc.) Delala sem zaobljube in prisege. 4, 38-39. Rubrika: Pisma Ognjišču.

ŽVEGLIČ, p. H. Bog ni zaželen. 4, 39. Opozorilo glede krajšanja knjige Heidi.

(ČUK, Silvester.) Nagradna križanka. 4, 40. Humor. 4, ovitek.

Žaloigra z mnogo dima in brez besed.

JOLY, Abbé. Pripravljenost. 4, ovitek. Molitev.

pripravlja: Marko Čuk

Wernher von Brown

Napisal marko na 4. novembra 1966. Objavljeno v Nekdanje rubrike.

* 23. marca 1912, Wyrzysk, Poljska, † 16. junija 1977, Aleksandrija, ZDA

Triinpetdesetletni Wernher von Braun, po rodu Nemec, je že od leta 1963 ameriški državljan. V ZDA je prišel kot strokovnjak za rakete že leta 1945 in od tedaj je zaposlen v ameriškem obrambnem ministrstvu kot nadzornik in eksperimentator. Od leta 1960 je ravnatelj George-S.-Marshall vesoljskega centra za ameriško orožje in urada za vesoljske polete. Napisal je več knjig o problemih vesoljskih poletov in raziskovanj.

Von Braun misli tako:

Znanost in vera sta prevladujoči sili našega stoletja. Glavna oznaka znanosti je vedoželjnost. Ljudje so si vedno prizadevali, da bi zvedeli, kaj se skriva pod skalami, za gorami in onkraj morja. Ljudje hočejo vedeti, kaj je tisto, kar spravi atom v gibanje, kako se poraja in razvija življenje, ali kaj je na drugi strani meseca.
Toda nobeno veliko dejanje v zgodovini človeštva ni bilo izvedljivo brez vere. Kdorkoli hoče kaj narediti, mora imeti najprej vero vase. In če prevzame nalogo, ki presega njegove moči, potem potrebuje vero v Boga.
Moderna znanost je poleg čudovitih zdravil, dirigiranih satelitov itd. dala tudi atomsko bombo. Vendar znanost ne daje nobenega praktičnega nasveta, kako je treba ravnati z atomsko bombo. Zato se znanosti in znanstvenikom pripisuje obupna zadrega, v kateri resnično tičimo.

Znanost sama na sebi ni niti moralna niti nemoralna. Zdravilo, ki v majhni dozi zdravi, more v večji meri umoriti. Jedrska energija more povzročiti primeren električni tok, če jo kontrolira kakšen stroj, more pa tudi ubiti, če se sprosti v bombi. Zato nima smisla vprašati znanstvenika, če je njegovo zdravilo ali njegova jedrska energija »dobra« ali »slaba« za človeštvo.

Odtod spoznanje, da znanost ne more ničesar storiti proti vsem mogočim zlorabam sil, ki jih daje. Zato v svetu na stotine ljudi zopet sprejema vero. Tudi v atomski dobi razočaran človek občuti potrebo po moralni kontroli sil, ki jih je sam proizvedel.

Znanost in vera nista nasprotnici, ampak sestri. Medtem ko si znanost prizadeva čimveč vedeti o stvarstvu, si vera prizadeva Stvarnika bolje spoznati in razumeti. Medtem ko se človek s pomočjo znanosti trudi, zadrževati okrog sebe sile, se trudi s pomočjo vere, krotiti v sebi sile narave.

Čeprav znanost ne more biti niti moralna niti nemoralna, sem vendar prepričan, da je pri raziskovanju novih pogledov v ustvarjeno naravo odkrila nove etične vrednote posebne vrste. Pri tem delu ji je brezdvomno pomagala ljubezen do resnice. Razpoznavno znamenje vsake prave znanosti je v tem, da so njeni izsledki nepristranski, da veljajo za vse čase in vse ljudi in da zahtevajo brezpogojni sprejem. Prava znanost postane splošno priznana takrat, ko je dokazana njena pravilnost, če se je človek kdaj približal odgovoru na vprašanje Poncija Pilata »Kaj je resnica?«, potem mu je znanost pri tem pomagala. Verujem v zmago resnice, čim več bomo vedeli o naravi, tem hitreje bomo prišli do splošno

sprejetih znanstvenih izsledkov, pa tudi do splošno znanih zakonov in pravil medsebojnih človeških odnosov.

Materialisti devetnajstega stoletja in njihovi dediči marksisti dvajsetega stoletja so nas hoteli prepričati, da mi lahko poglabljamo svoje znanje o naravi s pomočjo znanosti, da zato lahko živimo brez vere, ker nam vera v Stvarnika ni več potrebna. Vendar smo si doslej z vsakim še tako točnim odgovorom postavili vedno novo vprašanje. Kolikor bolj namreč spoznavamo najgloblje bistvo atomske strukture, bistvo in naravno življenje ali čudovite zakonitosti zvezdnega sveta, tem večji je naš razlog, da strmimo in se čudimo boljšemu stvarstvu.

(Ti, ki iščeš … ti, ki dvomiš 11_1966)

Von Braun je obrnil konico rakete proti Luni

Bil je star 13 let, ko je naredil prvi poskus z raketnim pogonom. Cele dneve je delal v svojem »laboratoriju«, da je izgotovil svoj avto na raketni pogon. Tisti dan se je v Berlinu mnogo ljudi sprehajalo po ulicah, da bi se naužili sonca. Mali Wernher je postavil na pločnik svoj avtomobil, izdelan iz vezane plošče. Sam pripoveduje: »S ‘strokovnim’ pogledom sem še enkrat ocenil svoj motor, ki je bil sestavljen iz desetih raket, postavljenih na rep. Podrgnil sem z vžigalico po cementu in prižgal zažigalno vrvico.

S strašnim ropotom se je mali zmaj začel premikati in vsak trenutek večal hitrost. Tu pa tam je zadel kakega presenečenega pešca na svoji cikcakasti poti. Navdajala so me čustva strahu in ponosa, ko sem videl, kako se je moj avto končno ustavil v oblaku dima. Nato je prišel miličnik in me je dobesedno odnesel na postajo milice. Zasliševanje je bilo dolgo. Na srečo ni bilo ranjencev, čez nekaj ur so me izročili očetu.«

Šest let pred tem dogodkom je Wernher bil pri prvem obhajilu. Za darilo je prejel mali kromiran teleskop. Ta svetla igrača ga je začarala. Od tistega trenutka dalje mu ni rojilo po glavi nič drugega kot zvezde in medplanetarni poleti.

Slučajno mu je prišla v roke knjiga z očarljivo naslovno stranjo. Raketa potuje po zvezdnatem nebu proti luni. V knjigi je bilo vse polno enačb in računov, ki jih ni razumel. Napisal jo je Nemec Oberth, ki pa stanuje v Romuniji. Wernher se ni ustrašil. Nakupil si je matematične priročnike in noč in dan slonel nad knjigami, dokler ni razumel vsega, kar je bilo napisano v knjigi. V Berlinu so pričakovali boksarsko srečanje med Schmelingom in Američanom Sharkeyem. Wemherja to ni zanimalo. Pričakoval je prihod svojega »prvaka« Obertha. Uspelo mu je srečati ga že na postaji. Plahi osemnajstletni fant stopi pred Obertha in ga prosi, naj ga vzame za sodelavca. Oberth zna dobro ocenjevati ljudi in ga takoj sprejme. Cez leto dni je von Braun eden od treh njegovih asistentov. Trije mušketirji z učiteljem na čelu delajo poskuse. Pošiljajo v zrak rakete. Od tridesetih se jih dvajset izneveri svojemu poslanstvu in se razletijo že na zemlji ali nekaj metrov više. Toda to so majhne rakete, ki ne naredijo nikomur nič hudega in oblast pusti »strokovnjake« pri miru. Kmalu pa rakete s precejšnjo gotovostjo potujejo proti nebu in potrdijo Oberthovo mnenje, da je za rakete tekoče gorivo boljše od goriva v prahu.
Poskusi pa kmalu izčrpajo vse Oberthove prihranke in prisiljen je odpustiti svoje sodelavce. Toda novi položaj jih ne spravi v obup. še naprej bodo delali poskuse. Denar si bodo pridobili s tem, da bodo pobirali od radovednežev vstopnino za svoje »predstave«, ko bodo spuščali rakete v nebo.

Nekega dne je bil med radovedneži, ki so plačali vstopnino, tudi kapetan nemške vojske Domberger. Postavil se je v prvo vrsto in žvečil debelo cigaro. Pazljivo je opazoval, kako so vzletale ali sabotirale male rakete. Ena je pred njegovimi očmi dosegla višino 1000 metrov. V tistem trenutku se je Dornberger nečesa spomnil. Po končani »predstavi« je povabil te čudne znanstvenike, da bi prišli delat poskuse na vojaško vežbališče. Pristali so.

Nemčija je bila po porazu v prvi svetovni vojni postavljena pod kontrolo. Ni smela na primer izdelovati topov težkega kalibra. Dornberger je tisti dan zaslutil, da bi rakete lahko bile še bolj učinkovite od težkega topništva.

Naslednji dan je deževalo. Na vežbališču so trije mušketirji von Braun, Nebel in Riedel pripravljali raketo za poskus. Slabo vreme ni oviralo visokih vojaških osebnosti, da bi prisostvovale poskusu. Von Braun je vzel škatlico vžigalic, prižgal krpo, namočeno v bencinu, odprl ventil rakete, potisnil gorečo krpo k ventilu in se v skoku odmaknil. Vsi so bili na varnem za bližnjimi drevesi, ko je raketa z močno eksplozijo odletela v zrak. Kmalu se je začela obračati okrog svoje osi, nato je spremenila smer, letela nad glavami opazovalcev in se zapičila v zemljo nedaleč od kraja, kjer je vzletela. Eden od oficirjev se je približal von Braunu in mu rekel: »Kot kaže, poskus ni uspel.« »Mislim, da je popustil ventil tanka za gorivo,« je rekel von Braun.

Kapetan, ki je bil presenečen nad navdušenjem, s katerim je delal mladi Wernher, ga je poklical na samo in mu rekel: »Zate so rakete, še igračke. Ti se niti toliko ne potrudiš, da bi si zapisoval svoja izkustva. Če hočeš resno delati, so ti potrebni instrumenti in predvsem moraš imeti nekaj pod palcem (pri tem je podrgnil palec ob kazalec). Predlagam, da prideš delat k nam v vojsko.« Fant se je ves. srečen nasmehnil in prikimal.

Po petih letih ni mogoče nadaljevati poskusov v Kummendorfu, ker tam poskušajo nove mitraljeze Mauzer. Začenja se druga svetovna vojna. Von Braun pozna samoten otok, o katerem mu je mati govorila, da je njen stari oče hodil tja na lov. Ogledat si ga gre in ga prehodi in prevozi po dolgem in počez ter sanja o svojih načrtih. Dne 3. oktobra 1942 poleti z otoka prva »V2« in predmet, ki ga je napravil človek, doseže hitrost zvoka. Wernher je nor od sreče. Zdaj je prepričan, da mu bo uspelo priti na luno.

Toda to leto je že tretje leto vojne in v Berlinu mislijo na vse kaj drugega kot na luno … Osebno Hitlerjevo letalo pristane na otoku Peenemunde. Fuhrer pokliče von Brauna in ga obsipava z vprašanji. – Koliko eksploziva lahko nosi vaša raketa? Na kakšno razdaljo lahko zadene? Koliko takih raket bi bilo potrebno, da se uniči London? – Von Braun odgovarja hladnokrvno: »Moja raketa ni čudežno orožje. Ko smo začeli z delom, nismo mislili na to, da bi ga uporabljali kot sredstvo uničevanja …« . Hitler vpije: »Vi ne, gotovo, vi niste mogli misliti na to, toda jaz, jaz moram misliti na ta!« Obrne se h generalu Keitlu in mu pravi: »Odslej mora biti baza Peenemunde prva na prednostnem spisku v programu oborožitve.«

Dne 8. novembra 1944, ko se Nemci umikajo na vseh frontah, odleti prva »V2«, polna eksploziva, in eksplodira nad Londonom. Kljub velikemu uničevalnemu učinku »V2« vojna gre proti koncu. Slišijo se že streli sovjetskega topništva. Von Braun zbere svoje sodelavce in jim reče: »Hitler je zgubil, mi pa smo največja znanstvena ekipa na svetu. Odločiti se moramo. Jaz sem že sklenil, da se bom predal Amerikancem.« V maju se je 120 strokovnjakov s von Braunom na čelu predalo Amerikancem. Bili so sprejeti s toplim stiskom roke, ponudili so jim poln krožnik kuhanih jajc in coca colo.

Nekaj mesecev zatem so že delali na oporišču Cape Canaveral. Von Braun je bil bolj kot kadarkoli odločen, da uresniči sanje, ki jih je sanjal ob kromiranem teleskopu, ko je imel 7 let.

Leta1965 je von Braun, ravnatelj vesoljskih poletov, poslal v krožnico »Saturn«, ki je nesel s seboj 26 ton. 28. januarja 1967 ob 18.21 se je zgodila velika tragedija. Trije astronavti Grisson, Withe in Chaffee najdejo smrt v požaru, ki je nastal v kabini Apollo; To je velika žalost za von Brauna, vendar ne popusti. Zdaj se v njegovih očeh iskri še trdnejša volja: »Moramo uspeti, tudi zaradi njihove žrtve.«

Von Braun je poročen in srečen družinski oče. V lanski 11. številki (1966_11) smo pisali, kaj ta oče vesoljskih poletov misli o veri: »Znanost in vera sta prevladujoči sili našega stoletja,« beremo v njegovi knjigi. »Nobeno veliko dejanje v človeški zgodovini ni bilo izvedeno brez vere.« »Znanost in vera nista nasprotnici temveč sestri.«

»Materialisti 20. stoletja so nas hoteli prepričati, da lahko poglabljamo svoje znanje o naravi s pomočjo znanosti, da zato lahko živimo brez vere, ker nam vera v Stvarnika ni več potrebna. Vendar smo doslej z vsakim še tako točnim odgovorom postavili vedno novo vprašanje. Kolikor bolj namreč spoznavamo najgloblje bistvo atomske strukture, naravo življenja ali čudovite zakonitosti zvezdnega sveta, tem večji je naš razlog, da strmimo in se čudimo božjemu stvarstvu.«

(Ti, ki iščeš … ti, ki dvomiš 03_1967)

Ognjišče za april 1966

Napisal marko na 1. septembra 1966. Objavljeno v Zgodovina Ognjišča 2026.

IZ UREDNIŠTVA

Dragi bralci, dragi mladi prijatelji, vedno več vas je. Krog naših bralcev in prijateljev se vedno bolj širi. Nismo pričakovali tako velikega odziva in mnogi nam pišejo: »Saj bi se še marsikdo naročil na vaš list, če bi ga poznal. Imate slabo organizirano propagandno službo…« »Slučajno mi je prišel v roke vaš list, rad bi ga redno prejemal …« »Šele sedaj sem zvedel za vaš list…« Mnogi duhovniki nam pišejo: »Zanimanje za Ognjišče se veča iz dneva v dan. Pošljite nam še…« To vaše navdušenje nas veseli, saj je dokaz, da se ne trudimo zaman. Da smo glede propagande na prazgodovinski stopnji, se sami dobro zavedamo, ker doslej na to niti mislili nismo. Edina naša propaganda ste vi, dragi bralci. Zato vam moramo nekatere stvari pojasniti. V naši upravi so sami prostovoljci, brez honorarja in z zelo obremenjenim delovnim časom, ker ima vsakdo izmed nas svoje poklicno delo. Zelo nam boste olajšali trud, če se na list naročite skupinsko, najbolje kar pri svojem župniku. Prva in druga številka letošnjega letnika sta že pošli. Posameznikom, ki bi radi imeli cel letnik, bomo lahko ugodili, če nam kdo od bralcev odstopi prvo številko. Naš prvi poziv je imel le nekaj, pa ne veliko uspeha. Morda je tudi to dober znak.

Kot naši propagandisti imate pravico vedeti, kaj mislimo za v bodoče. Veliko razmišljamo o tem, kako bi list postal še bolj prikupen in moderen. Vseh uredniških skrivnosti vam pa le ne moremo izdati. Lahko vam še povemo, da smo ostali pri starem naslovu in prvotni zunanji opremi, ker smo imeli naslovne strani že prej tiskane v večji nakladi in bi bilo škoda vse to zavreči. Še ena številka bo izšla v tej zunanji opremi, potem pa smo z zalogo pri kraju. Upamo, da bo nova naslovna stran za vas prijetno presenečenje. Tudi vsebinsko bomo list dopolnili, da bo bolj] privlačen, in sicer z … Toda vsega vam res ne smem povedati, ker sicer ne bo več presenečenje. »Glede naslova lahko poveste svoje mnenje in predlog.

Želimo, da nam veliko pišete. Sporočite nam svoje želje, opombe, predloge, kritike. To bo za nas dokaz, da oddajamo na vaši valovni dolžini, da nas slišite in da smo vam koristni, upamo, tudi potrebni. Naj bi tudi naš list pomagal, da bo pokoncilska doba za naš narod doba duhovnega preporoda.

VSEBINA OGNJIŠČA 04_1966

(BERNANOS, Georges.) Aleluja, aleluja. 4, 1. Molitev.

(JENKO, Janez.) Z živim Kristusom. 4,2-4. Koprski škof govori mladim o njihovem listu Farno Ognjišče.

(KONFUCIJ.) Veselje je povsod, samo poiskati ga moramo. 4, 4.

(BOLE, Franc.) Ali mora kristjan molčati? Maturantka iz Celja. 4, 5-7. Rubrika: Pismo tega meseca.

In imeli so praznik. Pavle božji huligan. 4, 8-9.

(ŠIMENC, Jože.) Entuziazem. 4, 9. Misleči kristjan, ki je umrl na velikonočni ponedeljek.

FERRARI, Andrej. Moja nalivka. 4, 10-11. Rubrika: Živo bogoslužje.

Alice, Kristus je vstal tudi zate! Nesrečna Alice. 4, 12. Pismo, ki ga je napisala 20. 3. 1966 sodobno slovensko dekle.

(ČUK, Silvester.) Popevka dneva. 4, 13-16. Pevka Katerina Caselli in njena pesem Nessuno mi può giudicare. Slovenski prevod. Rubrika: Popevka.

(ČUK, Silvester.) Pele je imel grenke dneve. 4, 17-19. Rubrika: Šport.

Kristus v fraku. 4, 20-21. – Pripetilo se je v sezoni 1963/64 na odru Bolšoj teatra v Moskvi sovjetskemu igralcu Rastovcevu.

KONCILJA, Rudi. Šesta postaja. 4, 21. Molitev.

SILVA, Sanchez. Marcelino. 4, 22-25. Povest. Deseto nadaljevanje.

B(ole), F(ranc). Gigliola – res solidna. P. V. 4, 26-27. Rubrika: Izmenični tok.

(KOBAL, Vinko.) Ne verujem v pravo prijateljstvo. Oče Mirko. M. M. — Nova Gorica. 4, 27. Rubrika: Izmenični tok.

(KOBAL, Vinko.) Ali je to fantovsko? F. B. Kanal. Oče Mirko. 4, 27-28. Rubrika: Izmenični tok.

QUOIST, Michel. Gospod, pomagaj mi. 4, 28. Molitev.

Nagradna zlogovnica v liku. 4, 29.

(BOLE, Franc.) Iz uredništva. 4, 32.

PRELISTAJ APRILSKO ŠTEVILKO OGNJIŠČA 1966I

ŠKOF JANEZ JENKO MLADIM

MLADINA, ki ji je ta list namenjen, si želi izoblikovati sredi sveta, v katerem smo, trdno osebnost po katoliških načelih. Živeti hočete kot polnokrvni kristjani, s Cerkvijo graditi svojo osebno srečo, koristiti ljudem okoli sebe in vsej domovini. (…)

NADVSE važno je, kakšen svetovni nazor ima človek. Čisto drugače presoja svet praktičen katoličan kakor pa neveren človek, ki trdi, da je svet delo slučaja, s smrtjo pa da se vse konča.

O, kako bi bilo zares čudovito,
Če bi te naše župnije lepo pokazale,
Kakšno mora biti cerkveno občestvo!
To se pravi:Ljudje,
ki se sprva ne poznajo,
različni po navadah, vzgoji, poreklu, poklicu …
ki se najdejo v cerkvi in se spoznajo,
se začutijo kakor bratska jedra. Spoprijateljijo se,
si dajo drug drugemu roko, odpustijo si žalitve,
ne opravljajo bližnjega, pač pa skušajo,
kjer je kak bolnik, da mu postrežejo,
kjer je kak brezposelni, da mu najdejo delo, kjer je kak otrok, da ga vzgojijo,
skratka, kjer se da opraviti dobro delo v korist bližnjega,
imajo pri priči srce in pripravljenost,
da rečejo: glejte, Kristus nas kliče!
(papež Pavel VI., iz govora 1. marca 1964)

NAM katoličanom je zadnji koncil prinesel veliko novih misli in pobud s svojimi številnimi odloki. Za razgledanost in odnos do sveta okrog nas je zlasti pomembna uredba o Cerkvi v sodobnem svetu. V njej vidimo in čutimo, s kakšno materinsko ljubeznijo Cerkev spremlja sodobnega človeka v njegovem teženju in iskanju, kako se veseli vsakega napredka v tehniki, znanosti, umetnosti, gospodarstvu in družbenih vprašanjih. Cerkev je prepričana, da nosi v sebi bogato preteklost, obenem pa zna korakati s svojim časom. (…)

PRED KRATKIM je bil v Ljubljani simpozij, čigar predmet je bil: morala v sedanji fazi našega družbenega razvoja. O problemu huliganstva se polnijo stolpci našega dnevnega časopisja. O vzgoji mladine in njenem vključevanju v dejavno življenje se mnogo razpravlja. Pozdraviti je treba vsako stremljenje, da bi se naša mladina skladno razvijala in rastla, saj je od nje odvisna bodočnost naroda. Pa je še toliko drugih vprašanj, ki zadevajo življenje in bodočnost naših ljudi.

KAJ MISLITE, ali bi mogla Cerkev, po koncilu pomlajena, kaj pomagati pri reševanju naših domačih družbenih in osebnih težav? Kdor Cerkev in njeno delovanje po svetu in pri nas vsaj malo pozna, ve, da je Cerkev izredno važen činitelj pri vsem, posebno pri vzgoji in oblikovanju mladine. Koncilska poslanica mladim pravi: »Le ona (Cerkev) vsebuje to, kar pomeni moč in čar mladosti. Poglejte jo in našli boste v njej Kristusov obraz, obraz resničnega junaka, ki je ponižen in moder, prerok resnice in ljubezni, tovariš in prijatelj mladine.«

DRAGI fantje in dekleta! Zgodovinski Kristus, ki je skoraj pred dva tisoč leti dovršil veliko delo odrešenja človeštva in odšel v nebesa, je ustanovil na zemlji svoje kraljestvo — Cerkev, v kateri je na skrivnosten način vedno navzoč in po njej nadaljuje svoje odrešilno delo. Držimo se ga, oklepajmo se ga z vso silo mladostnega navdušenja, da se ob njem in ob njegovi Cerkvi usposobimo za življenje ter potem izpolnimo naloge, ki jih je Bog pred nas postavil. (…)

DRAGA MLADINA, obnovite v teh milostnih dneh svojo življenjsko povezanost s Kristusom! Veliki četrtek je spominski dan zadnje večerje, ustanovni dan svete maše, svetega obhajila in mašniškega posvečenja. Veliki petek je spominski dan daritve na Golgoti. Ta dan po cerkvah odkrivamo in častimo sveti križ. Tudi za vas naj bo to dan duhovne resnosti in spokornosti. Velikonočno bdenje vsebuje bogate in globoke obrede: blagoslov ognja, velikonočne sveče, krstne vode in obnovo krstnih obljub.

Z ŽIVIM KRISTUSOM v srcu bomo mogli oblikovati sebe in izpolniti v življenju nalogo, ki nam jo je Bog namenil.

ALI MORA KRISTJAN MOLČATI?

Oče urednik! Sem dekle 20. stoletja s problemi, ki so značilni za našo dobo. Delno jih skušam reševati kar sama, ali pa vprašam za svet kakšnega duhovnika. Dovolite, da Vam na kratko opišem svoj položaj, ki me večkrat spravlja v slabo voljo. V razredu veljam za »glavno«, toda nekateri so videli, da hodim v cerkev in zdaj me vedno zafrkavajo. Veste, nekaj časa človek to še nekako posluša, enkrat pa ti je vsega dovolj! Sicer mi še na misel ne pride, da bi zaradi tega zbadanja vero zatajila, toda ne vem, kako bi se branila pred njihovimi besedami in zasmehi j ivimi izrazi na obrazih. Svetujte mi, prosim, kako naj se obnašam v takem položaju. Za odgovor Vam bom zelo hvaležna.

Maturantka iz Celja

Neki novinar jo je vprašal: »Katera je najbolj važna stvar v življenju?« »Zaupanje v božjo previdnost,« je odgovorila. »Mislim, da se nič ne more zgoditi brez božje pomoči. Meni je Bog tolikokrat pomagal. Ne škoduj nikomur, živi pošteno, ne zavidaj drugim, bodi iskren, pomagaj vsakemu, ki te prosi, in tudi tistemu, ki te ne prosi, pa je potreben — to je, kar resnično cenim. (pevka Katarina Caselli)

Za mladega človeka je prijateljstvo veliko darilo. Pomaga pri dozorevanju osebnosti. Prijateljstvo človeka nauči važnih resnic: misli na druge, brez zavisti uživaj, če so drugi srečni, deli žalost in veselje z drugimi, pomagaj nositi tujo žalost… (Izmenični tok – pisma bralcev)

V vsakem okolju, v vsakem kolektivu vlada javno mnenje, ki je le malokrat pravičen sodnik, ima pa ogromno moč in silen vpliv. Odrasli morajo računati z njegovo slepo silo in ga skušajo spretno izkoristiti v svoje namene: dobre ali slabe, koristoljubne ali plemenite. Javno mnenje je zagrenilo življenje že mnogim genijem na vseh področjih človeškega udejstvovanja, preprečilo uspehe že velikim izumiteljem, če moč javnega mnenja hudo občutijo odrasli, ki so kolikor toliko zreli in samostojni, potem njegova moč toliko bolj pritiska na mlade ljudi, ki komaj iščejo svojo pot v življenje.

JAVNO MNENJE pa na neki način tudi izraža duhovno podobo človeka tiste dobe. Javno mnenje našega rodu je precej različno od javnega mnenja, ki je vladalo pred nami. Razumeli borno, zakaj se starejši ljudje ne morejo »vživeti« v sedanji čas. Mislijo drugače, živijo v svojem času. Zato niso več »moderni«.

ČISTO PRAV JE, da se čutiš moderno. To je dokaz, da pripadaš svojemu času. Morda je ravno to odločilno, da si v razredu vplivna. Prav nič mi niso všeč taki kristjani, ki menijo, da njihovo versko prepričanje zahteva, naj se držijo čimbolj v kotu, stran od »pokvarjenega« sveta in skrbijo samo za to, da jih kdo ne bi »okužil«.

Nikakor nočem podcenjevati nevarnosti, ki ste jim, zlasti mladi izpostavljeni v šoli, v službi ali pri razvedrilu (o tem smo govorili več v 2. številki), reči hočem samo, da rešitev ni v umiku. Rešitev je v zavesti, da te tvoje versko prepričanje ne naredi manj vrednega. Nasprotno: ravno mladi ljudje, ki imajo vero, se morajo čutiti bolj trdne, samostojnejše in bolj samozavestne pri nastopu, ker imajo trdno podlago, jasno orientacijo za presojanje dobrega in slabega, veliko notranjo moč, da izberejo dobro in zavržejo slabo. Te lastnosti te vsekakor lahko naredijo simpatično v tvojem okolju.

Brez dvoma ima vsakdo rajši veder obraz, izklesan značaj in iskrene odnose, kot pa muhavost, sumničenje in neznačajnost. Od kod torej pri mladih vernih fantih in dekletih težave v javnem življenju?

»Mnoge reči na svetu se spreminjajo,« je dejal novinarju tega lista, »mnogi ljudje mislijo, da Boga ni, toda jaz sem prepričan, da je.« Največji nogometni as vseh časov, ali kakor ga imenujejo »njegovo veličanstvo« v nogometu, se ne sramuje svoje vere. (Pele)
PRAVI ČLOVEK MORA BITI SPOJINA LUČI, ZNAČAJA, SRCA.

NEKATERIM V TVOJEM RAZREDU se zdi absolutno srednjeveško, da bi dekle, ki se zna smejati in druge zabavati, ki zna govoriti, voditi, organizirati in odločati, hodila tudi v cerkev. To zanje ni moderno. Ali je pa to čisto res? Samo površno je treba pobrskati po naših časopisih, ki zadnje čase vedno znova pišejo o verskih problemih. Videli bomo, da je vera še vedno aktualna. Tudi pri nas. Ko sem v osmi številki letošnje Mladine bral zadnje Irenino pismo, v katerem pravi, da so se na religiozne teme bolj prizadevno oglašali mladi ljudje, ki so svetovnonazorsko v nasprotnem taboru, sem si mislil: glej, to je pa res zanimivo! Ti ljudje so versko popolni samouki. Morda nekaj mršavih uric verouka, brez solidne verske literature, in vendar si upajo… Ponosen sem na vas! Tistim tipom daj prebrati prvi članek pod naslovom Religija v sodobnem svetu v zadnji (12. številki) letošnje Mladine (če sploh kaj berejo, seveda!). Morda bodo potem mislili drugače in se jim ne bo zdelo posebno imenitno zafrkavati tiste, ki hodijo v cerkev. Članki v Tribuni, listu ljubljanskih študentov, in v drugih časopisih potrjujejo aktualnost vere.

V »entuziazmu« je skrita grška beseda Theos, ki pomeni Bog. Entheos, pomeni človeka, ki ima v sebi Boga in je prevzet po njem, ali je navdušen zanj. Francoski filozof je rekel: »Biti nesposoben za entuziazem, je znamenje srednjosti, polovičarstva« (Descartes). Lacordaire je rekel: »človek brez strasti, to se pravi brez navdušenja, ni za nobeno rabo.« Kdor ne gori, ne vžiga!
Če bi bili zadosti krščanski, bi bili nalezljivi, če moreš biti zvezda na nebu, bodi zvezda na nebu! če pa ne moreš biti taka zvezda, bodi kres na hribu! če ne moreš biti kres na hribu, bodi svetilka v hiši!
Tvoja vrednost se meri po velikosti plamena, ki ga nosiš v sebi.
Duša, ki ne gori, je drevo brez soka. Gospod, suha trska sem.
Prižgi jo!

VSEKAKOR TI MORA biti jasno: v resni debati je treba govoriti resno, smešenje in zbadanje je v takem pogovoru nepošteno. Pogosto pa se zgodi, da taki fantje in dekleta, ki nimajo dovolj pojmov (velikokrat celo najosnovnejših ne!) o stvareh, ki jih kritizirajo, uporabljajo to najbolj poceni orožje, ko hočejo nasprotnika spraviti na kolena. Mnoge nič ne moti, da to ni lojalno, važno je samo, da jim uspe nasprotnike osmešiti. Kaj naj naredim v takem položaju? Slovenski pregovor pravi: »Klin se s klinom izbija.« Odgovoriti jim moraš v istem zafrkljivem tonu, samo ne sme biti žaljiv. Logičnost tukaj ne pomaga. Na primer: »Simona hodi k maši, ha, ha!« »Seveda, ali še ne veš, da je to zadnja moda! Ti si pa res nazaj s kartami!« ali kaj podobnega.

ŠE NEKAJ )bi ti orad rekel. Čim bolj boš skrivala, da hodiš k maši, tem bolj te bodo zafrkavali. Zakaj ? Prvič: to je znak, da te je pred njimi sram in da ne vidiš rada, da oni to vedo. Če se ti hoče kdo na kakšen način maščevati ali ti nagajati, izvleče ven to stvar in jo obesi na veliki zvon. Če zardiš ali si morda celo užaljena, je uspeh dosežen. Drugič: psihološko pravilo pove: skrivnosti mikajo! Čim bolj svoje versko prepričanje skrivaš, tem bolj te bodo izzivali. Kar je pa znano vsem, ni več interesantno. Kako zapreš vsem usta, če rečeš na primer: »Punce, ste slišale v nedeljo tisto pridigo pri svetem Danijelu? Prima, vam rečem!« Ali: »Zadnjič pri verouku smo pa debatirali na mrtvo!« »Prideš k meni v nedeljo ob desetih?« »Ne morem, grem k maši!« Zasmejali se bodo morda: »Kaj, k maši greš?« »Da, greš z mano?« Ker vidijo, da ti nič ne gre na živce, bodo kmalu nehali. Karte so odkrite in igra ni več zanimiva.

VEM, DA NISEM odgovoril na vse možne situacije in kombinacije. Upam pa, da bo nekaj teh migljajev koristilo tebi in vsem, ki so v podobnih težavah kot ti. Verjemite, danes biti kristjan je lepo!

oče urednik

ALICE, KRISTUS JE VSTAL TUDI ZATE!

PISMO, KI GA JE 20. 3. 1966 NAPISALO SODOBNO SLOVENSKO DEKLE

Dragi oče,

čutim dolžnost, da se Vam opravičim. Bila sem krivična do Vas in do Vaših idealov. Obsojala sem Vas, ker sem mislila, da je vse, kar počenjate, hlinjenje in laž. Zdaj vem in prepričana sem: karkoli delate, delate iz čiste ljubezni.

Aleluja! Aleluja!
Cerkev je polna radosti / tiste radosti, / ki je namenjena temu žalostnemu svetu. Če kaj storite proti njej, / ste storili proti radosti. (Georges Bernanos)

Veselje je povsod, samo poiskati ga moramo. (Konfucij)
Ta znameniti mož bi postal Kristusov učenec, če bi se srečal z njim, kajti ves Gospodov nauk je nauk veselja… Ne materialne ne moralne nesreče ne bolezen ne razočaranje in niti smrt kristjanu ne sme vzeti veselja… Sleherni drobec snovi je poln energije; problem jev tem, da jo dobimo ven in jo uporabimo … Vse moje življenje je polno veselja, važno je le, da ga znam poiskati in ga izrabiti, se pravi postaviti ga v službo Bogu in ljudem… Gospod, vedno bom iskal veselje, ki je skrito tudi v temnih urah mojega dne…

Kot božji namestnik pomagate dušam, spomnite se v molitvi tudi mene, Vam nepoznane duše, ki pada v blato iz dneva v dan.
Nekoč je bila moja duša čista in lepa. Toda to je bilo takrat, ko sem prejela prvo sveto obhajilo. Takrat sem oblekla belo obleko, moja duša je bila ovenčana z belimi lilijami, a kaj je danes?
Umazala in raztrgala sem čistost duše; zdaj je umazana in smrdljiva.
Kaj mislite, da so moje kolegice na boljšem?
Prodajamo svoje telo, morda smo srečne le trenutek, potem pa nastane velika praznina.
Vse, prav vse je minljivo, denar, užitki… le eno se ne more uničiti, vest, vest, ki neprestano opominja, nekje globoko, na dnu srca, kljuva in kliče na pomoč.
Oče, bom zbrala pogum, da pridem k duhovniku …?
Če bi vedeli, kako obžalujem to svoje grešno življenje! Hotela bi povedati vsem mladim dekletom, naj živijo čisto življenje in naj jih nikar ne omami materializem, ker prinaša samo žalost, nesrečo in nezadovoljstvo. To piše dekle, ki je globoko zabredla in obžaluje svoje zavoženo življenje.
Prosim Vas, oče, objavite to pismo, naj bo opozorilo ostalim dekletom. Za vse na svetu ne bi želela tako gnusnega življenja, tako praznega kot je moje, nobenemu, še tako lahkomiselnemu dekletu. Se enkrat Vas prosim odpuščanja in Vas pozdravljam
nesrečna Alice

ALICE, KRISTUS JE VSTAL TUDI ZATE!

pripravlja Marko Čuk

Moje pesmi, moje sanje

Napisal marko na 11. avgusta 1966. Objavljeno v Nekdanje rubrike.

(ob obletnici) Film z naslovom Moje pesmi, moje sanje (The Sound of Music, posnet leta 1965) se je gledalcem zelo priljubil, in je še vedno eden najbolj priljubljenih filmskih muzikalov vseh časov). Film je snemala ameriška 20th Century-fox po odličnem romanu Marije Avguste Trapp z naslovom: Družina Trapp. Knjiga je zasedla mesto med bestsellerji (najbolj prodane knjige) in dobila nagrado Zlata knjiga. O tej knjigi je rekel pokojni Kennedy: »Spoznati se s temi ljudmi (o katerih govori knjiga) je pravi užitek.«

V glavnih vlogah igrajo Christopher Plummer — kapitan in Julie Andrews, v vlogi Marije — vzgojiteljice. Film je poln vedrine in mladostnega navdušenja, življenjskega krščanstva in neprisiljene pobožnosti.

Ko je knjiga prvič izšla, je pisateljica v uvodu napisala: »V naši dobi je Bog postal Veliki Neznanec. Za vsako stvar se izgovarjamo na čas, v katerem živimo, na politiko, na okoliščine, na pomanjkanje vitaminov, na dedno obremenjenost in redkokdaj najdemo pravi razlog. Zgodba družine Trapp hoče biti pesem ljubezni in hvaležnosti Nebeškemu Očetu, ki s svojo previdnostjo vse uravnava.« Film se seveda v mnogih stvareh nujno oddaljuje od knjige, po kateri je povzet, vsekakor pa je ohranil duha, ki ga je dala knjigi pisateljica.

Marija je novinka v dominikanskem samostanu v Nonnbergu. Prišla je s tirolskih hribov in srčno želi postati redovnica. Njena živahna narava pa ji povzroča neprestane težave. Vidi odprta vrata in v trenutku zbeži na vrt, teče po travi in prepeva na ves glas, pozabi na čas in zamudi skupno molitev v koru. Voditeljica novink jo mora zopet opomniti. Resni samostanski zidovi še niso videli takega obnašanja. Marija preskakuje po tri stopnice naenkrat, žvižga po hodnikih. Napevi so sicer iz pobožnih pesmi, toda voditeljica vedno bolj maje z glavo in misli: »Je to dekle za samostan?« Mati prednica se prav nič ne pohujšuje, saj Marija na otroški način povsod doživlja Boga. V samostan dospe pismo s prošnjo, če bi poslali vzgojiteljico za nekaj mesecev k družini mornariškega kapitana Trappa. Žena mu je umrla pred štirimi leti in zapustila sedem otrok. Za to nalogo je izbrana Marija. Silno je potrta, ker mora pustiti svoj ljubljeni samostan, pa čeravno samo za nekaj mesecev. Toda taka je božja volja. S pesmijo si kot vedno prepodi temne misli in pravi: »Če Bog zapre vrata, zagotovo odpre okno.«

V dvorcu, kjer biva družina Trapp, jo čakajo huda presenečenja. Tu vladata eleganca in vojaški red. Oče zbere svojo mlado četo s piščalko v ustih. Za vsakega ima svoj signal. Pred zaprepadeno Marijo se na dogovorjen signal predstavljajo otroci Trapp drug za drugim. Agata, naj starejša, Hedviga, Marija, Ivana, stara pet let, in najmlajša Martina, od fantov pa starejši Rupert in mlajši Verner. Kljub strogi disciplini ali pa morda prav zaradi tega so otroci zelo nabriti. Marija se prestraši, ko najde v žepu žabo, darilo za prvo srečanje; in prvič, ko sede k mizi, dobi na stolu storž. Ni čudno, če je bila Marija šestindvajseta vzgojiteljica v teh štirih letih. Kljub vsemu pa je Marija otroke takoj vzljubila. Ko je zvečer pokleknila k postelji, je Boga prosila zanje. Saj je bilo potrebno, šestnajstletna Agata se je zaljubila v mladega pismonošo in ko je tisti večer prinese] telegram za očeta, sta se dobila na vrtu. Nastala je nevihta in Agata je ostala zunaj. Vrata so bila zaklenjena. Ni ji ostalo drugega, kot priti v hišo skozi odprto okno Marijine sobe. Marija jo takoj razume. Ne bo je zatožila očetu. Svetuje ji, naj se takoj preobleče in se vrne na klepet. Nevihta razsaja in otroke je strah. Drug za drugim prihajajo v Marijino sobo, začenši od najmlajših. Sedaj so ze veliki prijatelji (naša slika). Oče Trapp gre za mesec dni zdoma. Medtem nauči Marija svoje varovance iskati v pesmi, naravi in pravem veselju moč, da bodo lahko pozneje v življenju premagali težke trenutke. Nauči jih peti in odkrije, da imajo lepe glasove. Oče se vrne v spremstvu markize Ivonne, s katero se je hotel v kratkem poročiti. Oče je bil večkrat odsoten, ker so ga otroci preveč spominjali na srečne dni, ko je bila žena še živa. Zdaj je uvidel, da jim mora dati novo mater. Srečanje je bilo polno grenkih presenečenj. Za očeta in markizo so otroci sicer pripravili pozdravno pesem, pa kaj ko sta prišla iznenada. Oče je bil preplašen nad spremembami. Sklene, da bo Marijo odpustil, ubrano petje pa zopet vse popravi. Oče odkrije, da ga imajo otroci radi in da jih je preveč zanemarjal. Vedno bolj občuduje Marijo, ki je znala tako spremeniti vzdušje v njegovi hiši. Življenje se je spremenilo. Otroci z Marijo prirejajo zabavne večere, lutkovni oder in vse to samo za prebivalce dvorca.

Naposled organizira kapitan Trapp hišno veselico. Pride veliko izbranih gostov. Otroci se seveda veselice ne udeleže. Z Marijo sledijo hišni zabavi v sosednji sobi in se tudi oni zabavajo. Tako kapitan odkrije, da zna Marija lepo plesati stare tirolske plese. Pleše z njo, jo gleda in vedno bolj mu je všeč. Tudi Marija zardi. Markiza je to takoj opazila in postala ljubosumna. Marijo pregovori, naj zapusti dvorec in takoj odpotuje. Marija, ki jo preganja očitek vesti, da je dala povod kapitanovemu obnašanju, brez slovesa odpotuje. Zopet je v samostanu, toda nikakor ne more pozabiti otrok in kapitana. Vse to jo vznemirja. Tudi v dvorcu vlada preplah. Otroci ne morejo razumeti, čemu se je to zgodilo. Pobegnejo zdoma, da bi poiskali Marijo. Toda brez uspeha. V samostanu jih prijazno toda odločno zavrnejo. Niti videti je ne smejo. Po tem obisku otrok pokliče prednica Marijo in jo materinsko sprašuje. Ugotovi, da se je Marijino srce navezalo na družino Trapp in na kapitana. Takoj razume, kakšen poklic ji je izbral Bog. Ukaže ji, naj se takoj vrne v dvorec. Veselje otrok je nepopisno. Otroci ji povedo, da sta se markiza in oče zaročila. Ostala bo do poroke. Zvečer se Marija sprehaja ob jezeru. Kapitan pride na teraso. Vedno bolj mu je jasno, kaj potrebuje sam in njegova družina. Markiza pride za njim na teraso in tedaj ji reče: »Midva ne bi mogla biti srečna.« Markiza to razume, saj je že delala načrte, kako bo otroke poslala v razne zavode. V prijateljstvu se poslovita. Kapitan gre k Mariji na vrt in ji razodene svojo ljubezen. Poroka je v samostanu in sestre spremljajo nekdanjo novinko k poročnemu oltarju. Sreča je na višku. Toda že se zbirajo temni oblaki. Kapitan je zaveden Avstrijec. Hitlerjevi pristaši pa pripravljajo državni udar. Dan, ko se to zgodi, bi družina Trapp morala prvič nastopiti na festivalu. Kapitanu po telegramu ponudijo mesto v nemški mornarici. Obupan je. Raztrga nacistično zastavo, ki so mu jo obesili na hišo, in skuša organizirati beg. Toda prepozno je. Da se rešijo nacistov, se delajo, kot da gredo na festival. Po nastopu, ko bi morali prejeti na odru prvo nagrado, jih ni več. Zbežali so v samostan, kjer jih redovnice skrijejo. Toda tudi nacisti gredo tja iskat svoje žrtve. Na pokopališču za las uidejo strogi preiskavi. Zadnji trenutek pa jih izda mladi pismonoša. Toda še je čas za beg. Nacisti skočijo v avtomobile, da bi jim sledili, toda avtomobili se ne premaknejo. V samostanu pa dve sestri stojita pred prednico: »Mati, morava se obtožiti, da sva prelomili pravila reda. Odstranili sva tole iz avtomobilov.« V njihovih rokah so nekateri važni deli motorjev. Družina Trapp pa se že pomika proti ljubljenim goram.

Čuk S., Rezervirano za film, v: Ognjišče (1966) 12, str. 16.

Ognjišče za februar 1966

Napisal marko na 28. februarja 1966. Objavljeno v Zgodovina Ognjišča 2026.

Poglejmo tokrat, o čem je pisalo Ognjišče februarja 1966, v svojem drugem letu izhajanja, ko je bilo še Farno in sta ga izdajala Župnijska urada Koper in Postojna. To je bila druga tiskana izdaja (prva januar 1966), doslej je bil prvi letnik (šest številk) natisnjen na ciklostil.
Veliko odzivov je prihajalo na “uredništvo” v Postojno in Koper, v glavnem o tem, kako so Farna ognjišča hitro pošla in zato prosijo za več izvodov. Mladi pišejo, da jih je Farno ognjišče osvojilo – navdušenje je veliko – sprašujejo po številkah prvega letnika … le nekaj jih imajo še na uredništvu. Prihajajo prva pisma, mladi pričakujejo odgovore.

Prelistajte:

vsebina OGNJIŠČA 2, 1966

(BOLE, Franc.) Ozračje je zastrupljeno, kako naj dihamo?!. 2, 2-4. Iztok. Rubrika: Pismo tega meseca.
Pismo, ki da misliti. Bralec iz Švice. 2,4-5. Pretresljivo pismo, ki ga je leta 1963 objavila Famiglia cristiana.
(LELOTTE, Fernand.) Če se hoče, uspe! 2, 6-7. Rubrika: Živo bogoslužje.
Kaj mislite vi? 2, 8. Mišljenje odraslih o mladini.
(MAC ARTHUR, general.) Ostati mlad. 2, 9. Besedilo, ki ga je obesil general Mac Arthur nad svojo mizo.
LUBICH, Chiara. Znamenje. 2, 9.
(ČUK, Silvester.) Astronavti nad našimi glavami molijo! 2, 9-12. Rubrika: Ti, ki iščeš …ti, ki dvomiš.
KADAR, Janosz. Kdo ima prav? 2, 12. Misel.
JANEZ XXIII. Kdo ima prav? 2, 12. Misel.
LELOTTE, Fernand. Inženir neskončnih prostorov. Prva svetovna vojna je končana. 2, 13-15.
EDDINGTON. Če vidimo bolj daleč kot naši predniki, vidimo zato, ker stojimo na njihovih ramah. 2, 15. Misel.
POWELL, Baden. Od nog do glave sem božja last. 2, 15. Rubrika: Iskra.
Hamlikon. Vas, ki je vanjo treščilo. 2, 16-20.
Molitev ameriškega astronauta Cooperja, ko je letel v vesolju. 2, 20.
Morda se boste pohujšali. Bravo Gigliola ali San Remo 1966. 2, 21-22. Original in prosti prevod pesmi »Dio, come ti amo«.
SILVA, Sanchez. Marcelino. 2, 23-25. Povest. – Osmo nadaljevanje.
(ČUK, Silvester.) Venec za športnike pri Bremenu. 2, 26-27. Rubrika: Šport. Nesreča športnikov pri Bremenu.
Darovanje telesa. 2, 28.
(ČUK, Silvester.) Nagradna zlogovna križanka. 2, 29-30.
(ČUK, Silvester.) Magični lik. 2, 30.
(ČUK, Silvester.) V šoli gre počasi. 2, 30. Domislica.
Bog te vidi, toda ne špeca. 2, 31.
(BOLE, Franc.) Iz uredništva. 2, 32. Uvodna beseda.
Pravkar smo prejeli. 2, 32.

pripravlja Marko Čuk

Kamen govori o Bogu

Napisal marko na 11. avgusta 1965. Objavljeno v Nekdanje rubrike.

Za Križanim, ki je odtrgal desnico s križa in z njo usmiljeno blagoslavlja, nekaj desetin metrov na desno počiva veliki slovenski arhitekt prof. Jože PLEČNIK

Žale, poslednji dom Ljubljančanov, s čudovitimi vežami za rajne in z mnogimi prelepimi spomeniki so njegovo delo. Sam ima na grobu preprost slovenski kamen, ki je vanj vklesan križ in ob njem ime in letnice: arh. JOŽE PLEČNIK 1872 – 1957. Ljubljana je vsa njegova. V svoje rodno mesto je prišel šele po prvi vojni. Takoj jo je hotel imeti lepšo. Tako kot je o njej sanjal v tujini. Ko se je vrnil domov, je bil zrel mož. Iskal je odtenke božje lepote v snovi, ki jo je znal z nadarjeno roko uporabiti in prenarediti tako, da je še lepše in zgovorneje spregovorila o Bogu … Boga je iskal tudi v tihih pogovorih z njim. »Morebiti starši molijo zame in ti moliš zame,« piše bratu Andreju, duhovniku, »zato ne preneha docela v meni gnada. Da se v raztrganem življenju mojem zatekam zatekam v najhujših navalih k nebesom, da mi vroče solze mnogokrat blaže bolečine. Več ti ne morem povedati. Eno vem: kakor bo Bog dopustil, tako se bo zgodilo. On bo dopustil prav.«

Tako piše zrel mož, ne otrok ali pobožna ženica. Ker zna moliti s srcem in ker je njegova pobožnost prepojila zadnje vlakno njegove plemenite duše, zato moli tudi vsa njegova umetnost.

Pod njegovimi rokami vse poje: les, kamen, železo, beton. Vse govori o neizmerni božji lepoti. Plečnik je naš Frančišek Asiški. Tako je naraven in pošten, da mu je sleherna stvarca božji poslanec. Les mu je brat, železo je brat, kamen je brat, pevec božje slave.

Njegova čista in ponižna duša povsod vidi božje sledove. Kakor mnogokrat, se vidi tudi tukaj: malo znanje napihuje, veliko znanja pripravlja ponižno pot Bogu.

Ko je s svojimi umetniškimi očmi in čisto dušo okoli sebe videl vse polno božjih sledi, je hotel vse svoje najboljše sposobnosti uporabiti prav v božjo slavo. Najlepše stvaritve njegovega genija krasijo cerkve na Slovenskem in drugod. Vsako podrobnost je natančno izdelal, vsaki je vedel najgloblji pomen. Tabernekelj je studenec žive vod3e, monštranca je drevo življenja, kelih božje srce …

Svojemu bratu Andreju piše: »Kadar pa Boga v rokah držiš, reči mu, da ga ljubim, reci mu, da ne maram denarja, reci mu, da ne lažem – no, On to ve, da naj moji želji življenje da: fantazijo, moč in ponižnost naj vsadi v mene, da bodo moja dela v čast njegovo.«

Za svoja dela nikoli ni delal računa. »Eh, pustite, kaj bi tisto; to je moje veselje in moje življenje!« S snovjo ni štedil. Hotel je povsod imeti najboljše. »Za Gospoda nobena stvar ni prelepa!«

V osebnem življenju je bil skromen. Imel je revno posteljo, na roke stesano. Na nočni omarici najpreprostejšo električno svetilko, pod njo pa rožni venec, Hojo za Kristusom in Novo zavezo.

Učencem je dal to oporoko: »Živite preprosto, delavno in čisto življenje.«

Čuk S., Ti, ki iščeš … ti, ki dvomiš, v: Farno ognjišče (1965) 4, str. 23.

Farno ognjišče – avgust 1965

Napisal marko na 1. avgusta 1965. Objavljeno v Zgodovina Ognjišča 2026.

POSTOJNA – KOPER, 1. avgust 1965

IZ UREDNIŠTVA

ŽIVELE POČITNICE

umik / sanjarjenje / izgubljen čas / prazna glava in prazno srce

ali

oddih / poglobitev / izpolnjen čas / klic, da bi bolj ljubili

PISMO TEGA MESECA

Pišite o slovenskih družinah z enim ali dvema otrokoma …

Spoštovani oče urednik!

Veselo sem bila presenečena, ko je izšla prva številka Farnega ognjišča. Druga številka je bila še boljša. Posebej mi je ugajal članek Jezuit s kitaro. Vendar menim, da bi morali dati malo več poudarka na družino. Tako npr. o stalnem izumiranju Slovencev, o družinah z enim ali dvema otrokoma …

zvesta bralka Pavla

Hvala za spodbudne besede. Če pomislim na problem, ki ga načenjate, se me loteva žalost in skoraj izgubljam pogum za delo. Pred nekaj leti je dr. Janez Janžekovič, profesor bogoslovja v Ljubljani, v reviji Nova pot zapisal članek z naslovom »Naj nekdo zakriči!«, v katerem v vsej žalostni resničnosti predstavlja boleči problem izumiranja Slovencev. Predlanskim smo o tem vprašanju brali v Nedeljskem dnevniku porazno statistiko za leto 1962. Znano je, da je naša domovina v tem pogledu prav na dnu evropske lestvice. Za nas je še žalostnejše, da ravno naša Primorska nosi zastavo »modernosti« glede enega ali dveh otrok.

Zakaj ta pojav pri nas? Ali lahko kaj storimo?

Zakaj samo eden ali kvečjemu dva otroka? Nekateri menijo, da je to nujen pojav civilizacije. Zakonci si želijo več udobja, nočejo biti vezani na »drobiž«. Bolj ko raste življenjski standard, bolj se večajo zahteve po udobju in zabavi … Zdravega razuma teh ljudi nič ne moti, da je ravno v republiki, kjer je največ avtomobilov, tV, hladilnikov … najmanj sredstev za preživljanje otrok. Kje je tukaj logika?

Meni nebo odprto se zdi, / kadar se v tvoje ozrem oči, / kadar prijazno nasmeješ se, / kar sem prestala, pozabljeno je. (Prešeren)

Ali ste že slišali govoriti o kakem skopuhu? Na banki ima milijone, bogato posestvo … sam pa živi kot berač. Vsake stvari se mu zdi škoda, zato oblači umazane cunje … Če pa namesto besede denar postavimo besedo ljubezen, vomo hitro spoznali, da je svet nabito poln skopuhov, ki tega kapitala ljubezni ne privoščijo drugim, ker ne ljubijo nikogar in tudi sebe ne … Taki skopuhi ljubezni so starši, ki nočejo otrok … V mnogih deželah so to razumeli in ni jih sram imeti pet ali sedem otrok v družini … Najbolj žalostno za nas kristjane je dejstvo, da nezaželene otroke črtajo iz družin z vedno številčnejšimi splavi. Kaj naj rečemo ob dejstvu, da je v Sloveniji število nasilno iztrganih še nerojenih človeških življenj večje kot število rojenih? Na 1000 žena v starosti od 14 do 54 let pride v Sloveniji 18 splavov na leto, na Koprskem 28 ,… In kaj naj naredimo? Veliko.

Naša dolžnost je ustvariti zdravo javno mnenje in spremeniti zgrešeno pojmovanje. Z besedo in dejanjem pokažimo svojo naklonjenost do očetov in mater številnih družin … Draga bralka, rešitev problema je v tem, da postanemo res dobri kristjani.

MOLITEV MOŽA, KI SE ODPRAVLJA NA POČITNICE

Gospod, zaupam ti, kar sem sklenil za počitnice: z ženo in otorki nameravam na morje. Ali bi hotel ti poskrbeti za nekatere stvari? …

Daj, da bodo cene ugodne, da bo vreme lepo in stanovitno (da ne bo dežja in vetra), da moja žena ne bo izgubila živcev, da se bodo otroci prijetno zabavali, da nihče ne utoni …

Če hočemo postati srečni, moramo najprej imeti okus za pravo srečo (Francis)

In če ne bo šlo vse tako? pravi Bog Kdo bo tedaj tega kriv?

Glej, dragi prijatelj, v svojih prošnjah si malce zašel … Tudi sam želim, da te gospodar ne bi izkoriščal; saj sem vse ljudi ustvaril, da si med seboj pomagate. Vendar pa mu ne morem narekovati cen za stanovanje in morda boš žrtev njegove sebičnosti … Kako moreš zahtevati, naj preprečim razne nepredvidene stvari

Pojte Gospodu novo pesem

Bog je ljubezen, ko spoznam to, se zame začne novo življenje. Da je Bog ljubezen spoznam iz meditacije stvarstva. Stvarstvo je ljubezen božja na delu! Stvarjenje je delo Božje ljubezni. Najprej postavi Bog ogromno število snovnih delcev. Ogromno, kajti ljubezen ne skopari. Vihranje meglic v vesolju je vihar božje ljubezni … Ves svet je film, ki ga Bog predvaja o sebi. Film, ki bi nas mogel navdušiti. Odpreti moramo usta od strmenja nad krasoto tega, kar nam Bog prikazuje. Predvsem odpreti svoje srce. Odpreti v široki ljubezni … »Ne motite glasbe sveta!« je zaklical Paul Claudel. … Iz vsake, še tako neznatne stvari gleda vame lepi božji obraz. V zimskem jutru je božji obraz čist in svež, v poletnem poldnevu topel in božajoč kot materina roka, v jesenskem večeru sladek in dober kakor očetova dlan in kot sadovi naših njiv …

ŽIVO BOGOSLUŽJE

Kako se reče AMEN

Če moliš v nerazumljivem jeziku, kako bo tisti, ki ne razume, odgovoril »amen? saj ne ve, kaj govoriš (prim sv. Pavel Korinčanom)

Amen pomeni: da

Amen je naše potrdilo: sprejemamo, kar nam Bog pošilja po svojem poslancu. Sprejemamo z razumom, sprejemamo za življenje. Amen je zagotovilo našega sodelovanja, naše solidarnosti z božjo voljo.. Amen nam nalaga obveznosti, predvsem obveznosti do velike družine božjih otrok, v kateri živimo …Sveti Justin (+ 165) je kot bivši advokat in učen pravnik napisal reportažo o maši prvih kristjanov v katakombah. Za nas bo zanimivo to, da govori tudi o tem, kako so ti navdušeni božji ljudje v težkih časih preganjanj pri bogoslužju odgovarjali: Ko je končana velika evharistična daritev (tisti del maše od Svet dalje, ki ga duhovnik moli tiho sam zase), in duhovnik povzdigne hostijo, glasno moli ali zapoje sklepni slavospev. Na duhovnikove besede vsi navzoči verniki kot iz enih ust odgovore: Amen!«

… Kdor je pri daritvi božje ljubezni res začutil, kako je združen s svojimi brati, gotovo tega ne bo pozabil, ko pride ven. Tudi zunaj bo treba izpolnjevati božjo voljo in Amen pomeni: Da, hočem!

ŠPORT

Otrok najdragocenejša medalja

Avstralska rekorderka bazena Dawn Fraser pričakuje letošnjo zimo prvega potomca. Nadležnim novinarjem, ki so hoteli vedeti, kako se kaj počuti v zakonski hiši in kot bodoča mamica, je navdušeno odgovorila: »To je specialno, to je čudovito, to je lepše kot vse zlate medalje na svetu.

Kolajne so drage

Telovadec Miro Cerar, nosilec treh kolajn z olimpijskih iger v Tokiu, evropski prvak leta 1963 (letos so ga ob naslov pripravili pristranski sodniki), je junija dobil posebno nagrado kot najboljši jugoslovanski športnik. Ko se je leta 1963 vračal iz Luksemburga kot evropski prvak, so mu njegovi številni prijatelji in oboževalci pripravili v Ljubljani navdušen sprejem. Skromni Miro se je skoraj sramežljivo zahvalil in pokazal na svojega trenerja Gregorka: »Zahvalite se njemu!«

Trener Gregorka pravi, da so vse Mirove kolajne drago plačane z dolgimi urami napornega treninga. Kaj vse je moral Miro dati skozi; ko je študiral je vtaknil stopala pod omaro, da bi noge ne motile skladnosti pri izvajanju njegovih vaj na orodju.

TI , KI IŠČEŠ … TI, KI DVOMIŠ

Kamen govori o Bogu

Za Križanim, ki je odtrgal desnico s križa in z njo usmiljeno blagoslavlja, nekaj desetin metrov na desno počiva veliki slovenski arhitekt prof. Jože PLEČNIK

iskra

Ljudje se raje izpostavijo toči krogel kot enemu porogljivemu nasmehu. (kard. Suenens)

Mnogi so res pravi junaki ob času poplave, požara, operacije, ob izgubi premoženja, v času vojne … Da bi pa prenesli porogljiv nasmeh neznanca ali navideznega prijatelja, tega ne! …Tako se godi fantu, ki si ne upa k spovedi, ker se mu bi prijatelji smejali … Tako se dogaja dekletu, ki nima toliko poguma, da bi se odločno uprla presvobodnemu obnašanju kavalirja, ker se boji njegovega nasmihanja …

Tako piše zrel mož, ne otrok ali pobožna ženica. Ker zna moliti s srcem in ker je njegova pobožnost prepojila zadnje vlakno njegove plemenite duše, zato moli tudi vsa njegova umetnost.

Njegova čista in ponižna duša povsod vidi božje sledove. Kakor mnogokrat, se vidi tudi tukaj: malo znanje napihuje, veliko znanja pripravlja ponižno pot Bogu.

V osebnem življenju je bil skromen. Imel je revno posteljo, na roke stesano. Na nočni omarici najpreprostejšo električno svetilko, pod njo pa rožni venec, Hojo za Kristusom in Novo zavezo.

Učencem je dal to oporoko: »Živite preprosto, delavno in čisto življenje.«

PRELISTAJ Ognjišče 04_1965

VSEBINA OGNJIŠČA 04_1965

Številka 4,1965

Živele počitnice. 4, 1. Urednikova beseda.

(BOLE, Franc.) Pišite o slovenskih družinah z enim ali dvema otrokoma. 4, 2-6. Rubrika: Pismo tega meseca.

(LELOTTE, Fernand.) Molitev moža, ki se odpravlja na počitnice. 4, 7-10.

(ŽUŽEK, Miha.) Pojte Gospodu novo pesem. 4,11-13. Razmišljanje o tem, kako čudovito je stvarstvo.

(ČUK, Silvester.) Kako se reče Amen. 4,14-16. Rubrika: Živo bogoslužje.

SILVA, Sanchez. Marcelino. 4,17-19. Povest. – Četrto nadaljevanje.

(ČUK, Silvester.) Otrok, naj dragocenejša medalja. Kolajne so drage. 4, 20. O plavalki Dawn Fraser in telovadcu Miru Cerarju. Rubrika: Šport.

(ČUK, Silvester.) Nagradni Kdo je kaj? Preizkusite svoje znanje. 4, 21-22.

(ČUK, Silvester.) Kamen govori o Bogu. 4, 23-25. Plečnik in njegovo delo. Rubrika: Ti, ki iščeš . . . ti, ki dvomiš.

SUENNENS. Ljudje se rajši izpostavijo toči krogel, kot enemu porogljivemu nasmehu. 4, 25. Iskra.

(RAVBAR, Bojan.) Dikiju v slovo. 4, 26-27. Ob grobu mladega človeka.

(RAVBAR, Bojan.) Verouk 1965/66. Romanje. Gradimo božjo hišo. 4, 27-28.

pripravlja: Marko Čuk

Farno ognjišče – julij 1965

Napisal marko na 1. julija 1965. Objavljeno v Zgodovina Ognjišča 2026.

POSTOJNA – KOPER, 27. junija 1965

IZ UREDNIŠTVA

JULIJ

To je mesec žetve. Novi delavci odhajajo na prostrana polja, kjer se v vetru rahlo pozibava zrelo klasje.

To je mesec, ko se mnogi odločajo ob besedah Gospodarja, ki pravi: »Kaj delate tukaj? … Pojdite tudi vi …« Slišiš ta glas?

Skleni roke in moli za nove žanjce … Temu je posvečena ta številka Farnega ognjišča.

PISMO TEGA MESECA

Dobila sem prvo plačo. Čigava je?

Sem še zelo mlada. Dobila sem službo in prinesla domov prvo plačo. V dvomu sem, kaj naj naredim. Čutim dolžnost, da prispevam za hrano in stroške, ki jih imajo starši z menoj. Rada bi pa tudi razpolagala z denarjem po svoji želji. Ali sem sama dolžna dati svojo plačo staršem, ali jo lahko zadržim in plačam samo kolikor doma porabijo zame. (Pavla)

Sama čutiš, da plača, ki si jo prinesla domov ni popolnoma tvoja. Starši te še vzdržujejo. Samo to? Ne! Družine ne smemo spremeniti v gostinsko podjetje s prenočišči, kjer plačaš, kar porabiš (in zahtevaš račun), drugo te pa nič ne briga. Razumeti moraš, da so do zdaj drugi skrbeli zate in žrtvovali svojo plačo.

V dobri krščanski družini mora veljati: vsi za enega in èden za vse! Zato še moraš čutiti eno z družino in tudi ti prispevati za stroške, ki jih imajo domači ne samo s teboj, ampak z vsemi drugimi člani družine, s tvojimi mlajšimi bratci in sestricami.

Še posebej velja to za posebne izdatke in okoliščine, če pride na primer bolezen v hišo ali če družino doleti nesreča. Družinske skrbi morajo zanimati tudi tebe. Le tako se boš naučila pozneje skrbeti na samo zase, ampak za vso svojo bodočo družino.

Nespametno in krivično bi bilo, če bi se ti sedaj čutila popolnoma neodvisna in bi potrošila ves dènar za to, kar se tebi zdi potrebno, Težko je gledati gospodično, ki ima vse po najnovejši modi, se elegantno oblači, kupuje drage torbice in čevlje in še marsikaj, doma pa mlajši. bratje in sestre nimajo niti dostojne obleke ali se mati in oče trudita in ubijata z velikimi skrbmi, kako bi se za silo pretolkli, ker jim vsega primanjkuje.

S tem pa nočem trditi, da ne smeš imeti svojih upravičenih potreb. Vsekakor se moraš oblačiti in nositi kot je primerno tvojemu poklicu. Poleg tega imaš pred »seboj bodočnost, svoje načrte in želje. Danes so redka dekleta, ki dobijo »balo” od staršev, pač pa si jo mnoge napravijo ravno v teh letih. Če razmere tvoje družine dopuščajo, si nabavi stvari, ki ti bodo koristile. (Če bi bila bolj skromna v malicah in sladkarijah, pri oblekah in frizurah, bi bilo lahko pri vaši hiši že veliko novih krožnikov, kozarcev, pribora in gospodinjskih aparatov.)

Če hočete ljubiti, ne hodite od ljubezni. (Bernanos)

Isti pisatelj pravi še to: “Bog ni učitelj ljubezni, on JE Ljubezen.” … Ljubiti brez Boga, pomeni izbrati pot, kjer ni trajne ljubezni … Seveda, tudi brezbožec more ljubiti, toda samo če sledi glasu svoje vesti, ki je glas – božji … Koliko raznih ljubezni, ki jih izražajo poljubi in ljubimkanja, kažejo le živalsko strast! Prihajajo iz praznega srca in bežne so prav zato, ker izključujejo Boga … Izpahnjena kost boli, ljubezen, ki ne počiva v Bogu, bo povzročila bolečine … Gospod, nauči nas ljubiti …

Torej vprašanje ni v tem, ali dati ves denar staršem ali ne, ampak, kako ta denar pametno porabiti. O tem se moraš pogovoriti s svojimi starši (mamo). Vseeno je, kdo bo denar hranil, ti ali mama. Imeti moraš tudi oči, da znaš osrečiti druge. Včasih je za to potrebno malo denarja, pač pa veliko pozornosti in ljubezni. Ne smeš prezreti godov svojih domačih, družinskih praznikov in obletnic ali važnih življenjskih dogodkov.

Znaj biti mamica Še preden kupuješ plenice za dojenčka. Zate je sedaj tvoja družina tvoj dom z očetom in mamo, z brati in sestrami. Znaj jih osrečiti, da boš znala osrečiti tudi svojo lastno družino, kajti nekaterih stvari se lahko naučimo samo v mladosti. Tukaj igra tvoja plača, tvoj denar, precej važno vlogo.

TI, KI IŠČEŠ … TI, KI DVOMIŠ

Govoriti je lahko, toda … ali Zakaj je pariška milijonarka šla v samostan?

Pred poldrugim letom so pri nas vrteli film Nuna. Mlado, bogato, izredno sposobno dekle gre v samostan. Zakaj? se sprašuje sodobni človek. To je tudi glavni problem tega film, ki je prinesel glavni igralki Audrey Hepburn največje priznanje – oskarja. Ko so dekleta pri nas videla ta izredni film, so govorile: “Nikdar ne bi šla za ‘nuno’ Saj ravno to je tisto, kar da misliti. Zakaj se toliki fantje in tolika dekleta odrečejo vsemu lepemu življenju, svobodi, užitkom, slavi in gredo v samostan, za duhovnika, misijonarja…? Danes kot pred 100 leti ali kot pred 2000 leti, ko so nekateri zaslišali glas: »Zapusti vse in pojdi za menoj!”

Kdo so to? Ljudje, ki so razočarani nad življenjem? Kaj pa tisti, ki so komaj začeli živeti? Razočarani nad ljubeznijo? To traja en mesec, v najslabšem slučaju eno leto, ne pa celo življenje. Razen toliko vsakdanjih slučajev, ki razburijo morda samo najožjo okolico, so prime id, ki. so vzbudili take senzacije, da so pisali o njih vsi časopisi. Ti ljudje niso nori niti neuravnovešeni niti neumni, ampak ljudje v polni življenjski sili.

O, kako bi bilo zares čudovito,
če bi te naše župnije lepo pokazale,
kakšno mora biti cerkveno občestvo!
To se pravi:
Ljudje,
ki se sprva ne poznajo,
različni po navadah, vzgoji, poreklu, poklicu … ki se najdejo v cerkvi in se spoznajo,
Se začutijo kakor bratska jedra. Spoprijateljijo se,
si dajo drug drugemu roko,
odpustijo si žalitve,
ne opravljajo bližnjega,
pač pa skušajo,
kjer je kak bolnik, da mu postrežejo,
kjer je kak brezposelni, da mu najdejo delo, kjer je kak otrok, da ga vzgojijo,
skratka, kjer se da opraviti dobro delo v korist bližnjega,
imajo pri priči srce in pripravljenost, da rečejo:
Glejte, Kristus nas kliče!
(papež Pavel VI., iz govora 1. marca 1964)

Nekaj imen: CHARLES DE FOUCAULD. O njem so predstojniki zapisali? »Nima čuta dolžnosti. Lahkoživec, ki misli samo na zabavo.” Leta 1880, ko je v Parizu specializirani delavec zaslužil 120 frankov na mesec, če je delal 10 ur na dan in 6 dni na teden, Foucauld potroši 4.000 zlatih frankov na mesec. Njegova največja skrb je, kako bi dobro jedel in pil ter se škandalozno zabaval z ženskami. Pri 22 letih se že proslavi kot znanstvenik. Vsi obožujejo lepega, bogatega in inteligentnega plemiča Foucaulda. Tedaj odkrije evangelij. Odreče se vsemu, postane najrevnejši redovnik in umre mučeniške smrti v Sahari med Arabci, za katere je živel. Danes stotine mladih fantov in deklet gredo po njegovi poti,

Drugo ime s DOLORES HART — filmska zvezdnica. »Dolores bo postala ‘nuna’?” so govorili predlanskim v Hollywoodu. “V katerem filmu?” V resničnem filmu svojega življenja. Znani nemški časopis Spiegel je o njej pisal, da bo postala kraljica Hollywooda. Pri 24 letih je postala novinka v nekem samostanu v Conneticutu.

Isto leto je polnila stolpce časopisov novica, da je stopila v enega najrevnejših samostanov v Parizu za ‘nuno’ markiza Yvonne de Rosanbo, ena najbolj bogatih žena Francije. Živela je v luksuznem stanovanju v Parizu. Trikrat na teden je v svojih bleščečih sobanah gostila na stotine povabljencev. Za vsako letno dobo si je dala sešiti pri najboljših pariških modnih ustvarjalcih več kot 40 oblek. Na njeni poroki so odprli nad 3.000 steklenic šampanjca. Leta 1963 je zbrala svojo služinčad, kakih 40 ljudi, kuharje, šoferje, sobarice, vrtnarje in izjavila, da bo stopila v samostan. Na pepelnično sredo tega leta se je zadnjič oblekla v najbolj razkošne obleke, se okitila s svojim najdragocenejšim nakitom in diamanti in potrkala na vrata samostana. Čez nekaj časa se je pojavila za rešetkami samostanske klavzure oblečena v preprosto obleko iz grobe sive volne. Od takrat naprej živi v sobi, ki meri tri kvadratne metre, na golih stenah kraljuje samo križ. Sestra Marija Pavla, to je njeno novo ime, bo odslej uporabljala svoj čas samo za molitev in najbolj preprosta dela. Čistila bo pod, prala perilo, delala na vrtu in živela v neprestani tišini, kot zahtevajo pravila.

Lahko bi nadaljevali … Sin ameriškega zunanjega ministra Johna Fostera Duliesa, ki je bil protestant, je postal katoliški duhovnik, jezuitski pater. Ameriški šahovski velemojster Lómbardy je postal redovnik trapist …

Si kdaj v dvomih, ali je pametno verovati? Pomisli: vsi ti ljudje so dobro premislili, preden so se odločili, saj ni šlo za besede, ki so poceni, ampak za življenjske odločitve, ki zahtevajo skrajno odpoved. Tvegali so vse, ti pa tvegaj vsaj nekaj – bodi dosleden vernik! (več: prelistaj)

ŽIVO BOGOSLUŽJE

Sveto mašniško posvečenje

KDO

Po njem se nadaljuje odrešilno delo našega Odrešenika in Gospoda. Je zakrament nadnaravnega očetovstva. Duhovnik namreč krščuje – podeljuje zakrament nadnaravnega rojstva, mašuje in deli božji kruh v svetem obhajilu – ohranja nadnaravno življenje. Prejmejo ga lahko samo moški. Tega ne smemo razumeti tako, kakor da bi bile žene v božjih očeh nesposobne ali manj vredne. Ne, žene niso duhovniki zato, ker jim je Bog namenil drug poklic, ki je enako lep, poklic matere.

KAJ

Z mašniškim posvečenjem postane mlad mož duhovnik, posredovalec med Bogom in ljudmi, med člani Cerkve in Kristusom. Sveto mašniško posvečenje vtisne v duhovnikovo dušo neizbrisno znamenje, pečat (podobno krst in birma), po katerem Kristus spozna svoje duhovnike. V večnosti bo ta pečat viden vsem. – Ta zakrament se podeli fantom, ki so izpolnili 24 let in so končali pet let bogoslovnega študija in temeljite duhovne priprave. (več: prelistaj)

Z NAHRBTNIKOM V LEMENAT

Vinogradi po slovenskih tleh zorijo. Trgatev je pred vrati. Oktober 1959.

Velika hiša nasproti ljubljanske stolnice, ki jo ob vratih stražita dva velikana iz in ima nad vrati napis »VERTUTI ET MUSIS – KREPOSTI IN UČENOSTI, spet oživlja. Dolgi, svetli hodniki, ki so bili tri mesece zaviti v blažen mir, danes spet odmevajo od veselih pozdravov.

V prvem nadstropju, pri prvih vratih na desni ob vrhu stopnic si fantje podajajo kljuko. Tu je gospodar hiše – rektor bogoslovnega semenišča (ali lemenata), po domače Ata. Prad temi vrati se srečujejo z nasmejanimi Atovimi očmi stari znanci in novi, pričakovanja polni obrazi.

Tudi novi Ata že poznajo. Poleti so se oglasili pri njem, potem ko so vsaj svoji mami razodeli, da gredo jeseni v lemenat, ko so se pomenili z župnikom in napisali prošnjo svojemu škofu. Z Atom, ki je že veliko rodov lemenatarjev »dal skozi«, so se pogovorili, če so »za to«, kakšno je življenje v lemenatu

Kmalu bo čas za večerjo. Po stopnicah s počasnim korakom pride zagorel fant. Vse je prašen in poten, ramena mu teži nahrbtnik. Očitno je od nekod prikolesaril. Ustavi se pred oglasno desko nedaleč od Atovih vrat. Radovedno bere nabite liste in bere: Navodila in dnevni red za prve dni skupnega življenja … Seznam vseh bogoslovcev … Razpored bogoslovcev po sobah …

Atova vrata se odpro. »Dober večer. Kaj bo lepega?» – »O, nič, tako gledam.» Ata si misli: Fant je gotovo, komu prinesel prtljago in zdaj gre proti domu, vendar se veselo pošali in pomežikne: »Ali vas zelo zanima? Se mislite vpisati? – »No, pa bi se res!« – »… pa ne mislite čisto zares?« – »Kako pa!« – »Potem pa kar z mano v sobo, da se pomeniva.«

Preberite reportažo poklica Alojzija Premrla iz Šmihela v hrenoviški fari, edinega primorskega novomašnika leta 1965 – ko je bil posvečen pri sv. Štefanu v Postojni. (več: prelistaj)

PATRIK HOČE POSTATI DUHOVNIK

Zgodba, ki jo je zapisal njegov prijatelj (Michel Lagrange)

Nisem še prišel k sebi. Če bi se to zgodilo Janezu ali Bernardu, ki sta mirna fanta, se ne bi čudil, toda Patriku …

Vidiš tisto majhno cerkev skozi ono špranjo? Neke sobote opoldne sem vstopil vanjo, ker je močno deževalo. Ko sem vstopil, nisem nič videl- Sedel sem. Oziram se okoli in vidim, da se gori red oltarjem v zraku nekaj premika. Nekdo je splezal na lestev. Župnik je. Brska po nečem. Kmalu razumem, da popravlja večno luč. Vidim njegove bele lase. Si mora misliti, ta bela glava na lestvi!« »Ali bi šel bliže ali ne!« se vprašujem. »Morda se na elektriko pri teh letih sploh ne razume.! Pa sem si takoj spet rekel: »Kaj se vtikaš? To ni tvoja skrb. Za to luč? Čemu, ko nihče ne pride sem« Naenkrat pa kot bi me nekaj prešinilo: »Luč je tam zaradi Kristusa, Kristus pa tam zaradi ljudi.Stari župnik je na straži. Njegova tiha navzočnost je kot večna luč, ki priča. Če ta luč ugsne, Kristusa ne bo več tukaj.« Stal sem pri vratih, naslonjen na kropilnik…

Lestev se je bliskovito razklenila, toda drsenje po gladkem parketu so ustavile prve klopi. In on, župnik, je zdrčal po klinih. Lahko si predstavljaš, kako je bilo. Takrat sva se spoznala. Nekoliko se je ranil, polomil pa se ni nič. Z okna svojega prezbiterija mi je pokazal to novo mesto. Pred dvema letoma tisoč dvesto ljudi, sedaj jih je osemnajst tisoč. Glej, nasproti nama, onstran reke, je še drugo tako mesto … problem se nadaljuje v vseh drugih mestih, v Franciji, v Evropi … Jaz sem star, ubog in sam, kako me bodo poslušali mladi ljudje kot ti …
Ta trenutek sem rekel: »Postal bom duhovnik …« (več: prelistaj)

PRELISTAJ Ognjišče 03_1965

VSEBINA OGNJIŠČA 03_1965

Julij. 3,1. Urednikova beseda.

(BOLE, Franc.) Dobila sem prvo plačo. Čigava je? Pavla. 3, 2-4. Rubrika: Pismo tega meseca.

BERNANOS. Če hočete ljubiti, ne hodite od ljubezni. 3, 4. Iskra.

(BOLE, Franc.) Govoriti je lahko, toda . . . Ali zakaj je pariška milijonarka šla v samostan. 3, 5-7. Razmišljanje o filmu »Nuna«. – Rubrika: Ti, ki iščeš … ti, ki dvomiš.

(ČUK, Silvester.) Sveto mašniško posvečenje. Kdo? Kaj? Kako? Obred mašniškega posvečenja. 3, 8-12. Rubrika: Živo bogoslužje.

(ČUK, Silvester.) Z nahrbtnikom v lemenat. 3,12-15. Reportaža nekega poklica. Kako je prišel v lemenat Alojzij Premrl iz Šmihela v hrenoviški fari.

LAGRANGE, Mihael. Patrik hoče postati duhovnik. 3,15-19. Zgodba, ki jo je napisal njegov prijatelj.

SILVA, Sanchez. Marcelino. 3, 20-22. Povest. — Tretje nadaljevanje.

Koga naj pošljem? Gospod, pošlji mene! (Bog preroku Izaiju)

(ČUK, Silvester.) Nagradni liki. 3, 23-24.

Ali veš? Poglej v katekizem! 3, 24.

(RAVBAR, Bojan.) Oznanila in kronika koprske župnije. Bilo je zelo lepo. Sveta birma. Bili smo na izletu. Važno opozorilo. 3, 25-28.

PAVEL VI. Iz govora 1. marca 1964. Kakšno naj bi bilo cerkveno občestvo.

pripravlja: Marko Čuk

Farno ognjišče – junij 1965

Napisal marko na 1. junija 1965. Objavljeno v Zgodovina Ognjišča 2026.

POSTOJNA – KOPER, 27. maja 1965

IZ UREDNIŠTVA

PRVA ŠTEVILKA našega ‘FARNEGA OGNJIŠČA’ je bila toplo sprejeta, Vsa naklada je pošla«, le za izjemne primere smo prihranili nekaj izvodov.

Zahvaljujemo se vsem, ki ste nas razumeli in ste nas tudi finančno podprli. Edino z vašo pomočjo lahko z delom nadaljujemo in list celo izboljšamo.

Ponovno vas vabimo k sodelovanju. Pošljite svoje pripombe, želje, prispevke, po pošti ali pa jih dajte v nabiralnik. To je NAŠ SKUPNI LIST!

Priporočamo vam da številke zbirate in jih hranite. Čez kakšno leto bodo mnogo bolj zanimive, kot si mislite, zlasti za radi naše farne kronike in seveda tudi zaradi člankov. Naš list vam bo obujal lepe spomine!

PREVEČ NAVDUŠEN RAZŠIRJEVALEC NAŠEGA LISTA. Ali je to mogoče! Da je nekdo prodajal po hišah naš list po 100 din za komad. Dišal pa je po alkoholu. Nihče nima pravice našega lista preprodajati. Razume se, da ta denar ni prišel v naše roke.

Radi posodite list tudi drugim. Radi se o njem pogovorite. S tem boste morda zdramili tudi koga, ki je njegova vera že precej ‘zarjavela’.

Bog daj, da bi bili vedno bolj prava družina božjih otrok. Ta list naj bo še ena družinska vez ki nas spaja.

vaši duhovniki

PISMO TEGA MESECA

Moj fant je brez vere, ali se lahko poročiva?

ALI MORA BOŽJI BLAGOSLOV PRITI IN OSTATI
na družini, v kateri sta Bog in vera za zadnjem mestu
– kjer poredkoma ali nikoli ne gre v cerkev,
– kjer mati beži od materinstva, mož pa jo k temu sili
na družini, kjer otrok ne pošiljajo k verouku in k sveti maši,
– v kateri fantje in dekleta gredo, kamor hočejo in kolikor časa hočejo,
na družini, kjer je kletev in psovka vsakdanji pogovor med otroci in starši,
– v kateri ni niti enega molitvenika, verskega lista ali verske knjige,
– v kateri se (poleg vode)( pije največ alkohol,
na družini, kjer je sramotno iti večkrat k spovedi in obhajilu,
kjer se nikdar skupno ne moli?
ALI MORE BOŽJI BLAGOSLOV PRITI IN OSTATI NAD TAKO DRUŽINO?

Oče urednik! Stara sem 19 let. Imam fanta. V začetku sva bila samo dobra znanca, potem mi je začel pisati. Sedaj pravi, da brez mene ne more živeti. Je resen in dostojen fant. Všeč mi je in mislim, da ja danes tako resnih fantov malo. Samo brez vere je in tudi meni pravi, da vera nima nobenega pomena, ker je s smrtjo vsega konec. Od svojega verskega prepričanja ne odstopim, njega pa tudi ne morem pustiti. Morda bi najin zakon kljub temu bil srečen? Prosim, oče, svetujte mi!

dekle v dvomih

Skoraj vsa dekleta že po naravi išćejo svojo »simpatijo«. Do tukaj je vse v redu – če imajo seveda primerna leta in če mislijo resno (edino to je za resna krščanska dekleta primerno in pošteno!). Vprašanje vere je, žal največkrat zadnje, kar jih pri fantu zanima.
Ali je za srečen zakon dovolj, če se fant in dekle ljubita? Kot pri vsakem človekovem važnem dejanju, mora tudi tukaj spregovoriti razum. Tako nam svetuje žalostna izkušnja tolikih nesrečnih zakonov.
Vsaka dekle mora imeti pred seboj jasno sliko svoje bodoče družine. Sama naj skuša postati taka, kot si zamišlja vzorno mamo, ljubezniva, požrtvovalna, globoko pobožna (ne pobožnjaška!) … Kakšen bo idealen mož, oče njenih otrok? Je mar to odvisno od nje? Seveda! Kako?
1. Izbrati si mora takega fanta, ki bo vsaj v glavnem odgovarjal njenemu idealu.
2. Vsaka dekle lahko na fanta veliko vpliva, če hoče, če zna (če ima trden in plemenit značaj) in če se res razumeta. Ta vpliv se bo nadaljeval pozneje v zakonu.
Sodoben primer: Veronika Rocky, žena filmskega zvezdnika Garyja Cooperja. S svojim vzornim življenjem, ljubeznijo in potrpežljivostjo in ne na zadnjem mestu z molitvijo je vplivala na moža, da je postal globoko veren katoličan.
Mar smemo pričakovati, da bosta v zakonu srečna dva, ki se ne strinjata v tako važni življenjski zadevi kot je vera? S tem, da si verna imaš jasno stališče do vseh važnih življenjskih vprašanj. Kako boš v takem zakonu vršila svoje verske dolžnosti? Kaj bo z nedeljsko mašo, molitvijo v družini, s krščansko vzgojo otrok? Če ti fant obljublja, da te pri vsem tem ne bo oviral, vprašaj poročene žene, kaj vse so jim možje (takrat fantje) pred poroko obljubljali. Pa že s tem, da mož s svojo besedo in zgledom verske vzgoje v družini ne podpira, tak zakon ni več idealen.
Bi bila srečna, če bi tvoji otroci prezirali to, kar je tebi sveto? (Dokler bodo majhni, te bodo morda še poslušali, pozneje pa vedno manj; ko bodo videli, da oče govori in dela drugače.)
Če se hočeta zakonca medsebojno podpirati – kar je poleg otrok glavni namen zakona – morata biti kakor ena duša: imeti moratra enak pogled na svet. Bolje biti neporočena kot slabo poročena!
Če je fant vero zanemaril (zaradi slabe družbe, vzgoje), naj ga dekle s svojo resno in živo pobožnostjo spet pridobi za vero in to PRED POROKO!
Če fant nima vere, pa je resen in plemenit, si lahko postaviš cilj: če ga bom s svojo globoko vero spreobrnila, lahko mislim na zakon. Če pa fant tvojemu verskemu prepričanju nasprotuje, ni kaj upati.
Pri vsakem vernem dekletu mora biti vprašanje vere pri izviri življenjskega sopotnika prvo. Postavi naj ga takoj, ko se začneta ‘meniti’ in ne šele, ko gredo pisat oklice. Važno je za srečo vse življenje in – za večno življenje!

OSEL – NAŠ BRAT

Naš Gospod in Učitelj nas zmeraj uči, da je v njegovi službi potrebna predvsem ponižnost. Ne tista narejena, ki ji pravimo ‘grbava’ nekoč priredili veličasten sprejem. Odgovoril jim je takole: »Sprejema, ki ste mi ga pripravili, ne jemljem zase, ampak za Kristusa, ki mu je dejansko namenjen. Kristus je samo enkrat doživel javno zmagoslavje: na cvetno nedeljo. Rože, ki jih je množica metala na božjega Učitelja, so padale tudi na oslička, ki ga je jezdil. Toda ta osel bi bil zelo otročji in dvakrat osel, če bi mislil, da se ve to cvetje in navdušeno klicanje namenjeno njemu.
Vaš nadškof je Gospodov osliček. Te rože so kot tiste na cvetno nedeljo: za Gospoda. Njemu torej vsa čast in slava.«

JEZUIT S KITARO

Ime: p. Aime Duval
Poklic: duhovnik – jezuit
Rojstno leto: 1921
Kraj: Val d’Ajol (Vogezi – Francija)
Posebni znaki: neozdravljiv optimizem

Kako je postal duhovnik, je izpovedal sam (članek Božji trubadur). Ljubil je glasbo in dolgo časa je bil zborovodja. Skladatelj je postal po dolgi vožnji z motorjem iz Pariza v Toulouse. Deževalo je, veter je pihal in mrzlo je bilo … Na moji poti so se ob cesti pobliskavala razsvetljena okna hiš. Molil sem za stanovalce, zlasti za mlade … kajti na poti nisem bil sam.

Prijatelj, moj Bog, / dal roko sem ti / in šel bom s teboj, / brez strahu, / prav do konca poti. // Zdaj hodim s teboj / skozi veter in mraz. Jaz grem, kaj mi mar. / V srcu svojem imam / te s seboj. // Povsod, koder grem, / smeh, veselje in ples. / A jaz grem naprej, / iščem tvoj le obraz / v vsem tem. // Še bolj bom hitel / in pesmi bom pel, / ker vem, da na pragu stojiš / in da čakaš na me. // Ti čakaš me tam, / Vidim, da si odkrit. / Tvoj vidim obraz / in da mizo pogrinjaš / za dva. (Aimé Duval , Prijatelj, moj Bog)

V Toulousu je nastala popevka o dobrem Bogu – Seigneur, mon Ami (Prijatelj, moj Bog). On je bil tisto noč z njim.
Kmalu se je drobni jezuitski pater s kitaro pojavil čisto sam pred reflektorji na odru velike pariške dvorane. Z odra spreletajo nenavadne silnice. Pet tisoč poslušalcev poje refrene njegovih božjih popevk …
Do leta 1960 je prodanih že več kot milijon njegovih gramofonskih plošč. Gostovanje v 12 državah, čez 60 pisem dnevno … Z zaslužki svojih koncertov kupi 40 džipov za sobrate misijonarje.
»Molite zame, da ne bi postal prevzeten. Na mojo kitaro igra oin po mojih ustih poje – Gospod Jezus.«

ŠPORT

Ne živi človek samo od nogometa

Ni športnika, ki ne bi poznal najboljšega nogometaša na svetu Pelea. Njegovo pravo ime je Edson de Nascimento, najboljši nogometaš najboljšega nogometnega kluba na svetu Santosa in Brazilije, svetovnega prvaka na Švedskem 1958 in v Čilu 1964 in isto pričakuje na svetovnem prvenstvu v Londonu 1966. Kadar nastopa Pele, so do zadnjega kotička polni tudi največji stadionu sveta kot Maracana, ki lahko sprejme do 2000.000 gledalcev. On je idol brazilskih mas. In ne samo brazilskih.

Mnoge stvari se na svetu spreminjajo. Mnogi ljudje mislijo, da Boga ni, toda jaz sem prepričan, da je …« (Pele)

Tudi tisti, ki se za šport ne zanimajo, radi gledajo svojega narodnega junaka. Reporterji ga obkrožajo, da bi za svoj list dobili kakšno njegovo izjavo … Nedavno je v Santiagu (Čile) izšla bogata ilustrirana 134 številka lista Gol y gol. Na dveh straneh je reportaža o Peleju. Od štirih slik ga ena kaže, kako v beli obleki kleči pred oltarjem zelo lepe cerkve v svojem mestu Santosu in moli. O njem piše, da ni šel po poti mnogih drugih športnikov, ki so uspeli. Popularnost velik zaslužek in zunanji sijaj niso pokvarili duše tega fanta. Ostal je dober sin svojih staršev, dosleden katoličan, po duši skromen, darežljiv in velikodušen. Pod omenjeno sliko je zapisano Pelejev Bog.

PRELISTAJ Ognjišče 02_1965

VSEBINA OGNJIŠČA 02_1965

DANDER, Franz. Marijo častimo. 2,1-2.

(LELOTTE, Fernand.) O naša Gospa, mati Pomladi. 2, 2.

(BOLE, Franc.) Moj fant je brez vere – ali se lahko poročiva? 2, 3-5. Rubrika: Pismo tega meseca.

Ali more božji blagoslov priti in ostati. Ali more božji blagoslov priti in ostati nad tako družino? 2, 6. Razmišljanje o družini, kjer sta vera in Bog na zadnjem mestu.

Osel naš brat. 2, 7. Odgovor kardinala Avgusta da Silva vernikom o ponižnosti.

Naučil sem se, da se je treba z Bogom pogovarjati počasi in resno, umirjeno in potrpežljivo. Danes me posebno gane ob spominu na to, kako je molil moj oče … On, ki je bil zmeraj utrujen od dela na polju in od težkih gozdnih voženj, on, ki ga ni bilo sram pokazati, da je po vsem dnevnem delu utrujen, je po večerji padel na kolena, naslonil roke na stol in glavo, jih zakopal med dlani, ni pogledal otrok okoli sebe, ni se zganil, ni zakašljal, ni bil prav nič nepotrpežljiv … Premišljeval sem: »Glej, kako je moj oče, ki je tako močan in ki igraje vlada vso hišo in ima v oblasti par močnih volov, ki je ponosen pred vsemi udarci usode, ki se tako malo boji župana, bogatašev in sleparjev, čisto majhen pred ljubim Bogom… (Aimé Duval)

Zakonski par na koncilu. 2,8. Obvestilo o imenovanju zakonskega para iz Mehike za sodelavca na koncilu. – Iz Informations Catholiques Internationales. 1. V. 1965.

(ČUK, Silvester.) Sveta birma. 2, 9-10. Rubrika: Živo bogoslužje.

SVETI AVGUŠTIN. Bog ne postane večji, ker ga ti spoštuješ, ampak sam postaneš večji, če mu služiš. 2,10. Iskra.

(ČUK, Silvester.) Jezuit s kitaro. 2,11-12. Zapis o jezuitskem patru Aimé Duvalu.

DUVAL, p. Aimé. Zakaj sem postal duhovnik. 2,14-15.

DUVAL, p. Aimé. Trubadur. 2,13-14.

DUVAL, p. Aimé. Prijatelj, moj Bog. 2,16. Popevka o dobrem Bogu.

SILVA, Sanchez. Marcelino. 2,17 – 19. Povest. – Drugo nadaljevanje.

(ČUK, Silvester.) Ne živi človek samo od nogometa. Veliki Pele moli. 2,20-21. Rubrika: Ti, ki iščeš . . . ti, ki dvomiš. – Šport.

(ČUK, Silvester.) Nagradna križanka. 2, 22-23.

(LELOTTE, Fernand.) Darovanje telesa. 2, 24.

Oznanila in kronika koprske župnije. Spored božje službe. Spovedovanje. Sveta birma. Prvo sveto obhajilo. Obnova misijona. 2, 25-27.

(RAVBAR, Bojan.) Iz uredništva. 2, 28.

O, naša Gospa, mati Pomladi,
varuj te mlade duše, ki te ljubijo!
Imajo čistost izvira, toda kaj če se izvir skali?
Imajo sijaj krasnega cvetja, toda kaj če cvetje izgubi svoj sijaj?
Imajo polet škrjančka, toda kaj če se škrjanček odpove modremu nebu?

Bog ne postane večji, ker ga ti spoštuješ, ampak sam postaneš večji, če mu služiš. (sv. Avguštin)
Bog je popoln. Mi ne dodamo niti za komolec njegovi veličini niti za las njegovi moči ms tem da ga spoštujemo ali delamo dobro … Nasprotno pa Bog ni nikoli manjši zaradi naših grehov. Ta predstava o Bogu bi bila preotročja

Darovanje telesa

O Gospod, utrdi ROKE,
ki so sprejele presvete podobe
za odpuščanje naših grehov:
naj bodo vredne vsak dan prinašati
take sadove, da bodo v slavo
tvojega božanstva!
USTNICE, ki so te slavile v svetišču:
daj, da ti bodo tudi zunaj pele slavo!
UŠESA, ki so slišala glas tvojega nauka:
daj Gospod, da bodo gluha za glasove vznemirjenja.
OČI, ki so videle tvoje neizmerno usmiljenje:
daj, Gospod, da bodo vedno imele pred seboj tudi tvoje blaženo upanje.
JEZIK, ki je klical:
»Svet! Svet! Svet! Gospod vesoljnega sveta!«
naj bo vedno pripravljen za resnico!
NOGE, ki so se bližale tebi, v tvoji cerkvi:
naj gredo ve3dno naprej v tvoji Luči!
TELO, ki je jedlo tvoje božje telo;
obnovi ga z večnim življenjem!

MARIJO ČASTIMO

Samo ena krščanska p polnost je in samo ena je pot do nje .Vsi kristjani imamo namreč en sam cilj: “Bodite popolni, kakor je popoln vaš Oče v nebesih.” Kot božji otroci moramo biti vedno bolj in bolj podobni Bogu, vedno bolj moramo biti povezani z njim v popolni ljubezni.

Jezus je dejal o sebi: »Jaz sem pot, resnica in življenje.« Vsako krščansko prizadevanje za popolnost je v svojem jedru hoja za Kristusom.

Smisel in vodilo vsakega zdravega in pravega Marijinega češčenja je: PO MARIJI K KRISTUSU. Kaj to pomeni?

1. Na prvem mestu prav gotovo PRAVA VERA v vse, kar nam Cerkev daje kot razodeto resnico, kot božjo besedo o Mariji. Nepotvorjena Marijina podoba je zaklad pravovernosti, kajti ni je mogoče ločiti od čistega, katoliškega, nauka o Kristusu, Bogu in človeku, o izvirnem grehu in odrešenju, o devištvu in materinstvu, o poveličanju odrešenih ljudi.

2. Iz prave in žive vere samo od sebe raste otroško češčenje božje Matere in DEJAVNA LJUBEZEN do nje. Ta ljubezen ima tako moč, da spreobrača. Sili nas, da bi čimbolj upodobili sliko Matere v sebi (samoposvečenje), obenem pa nas navaja, da bi okoli sebe širili Kristusovo, kraljestvo, ki je Marija zanj živela (apostolat).

3. Vsa ta prizadevanja podpira in hrabri VELIKO ZAUPANJE v pomoč Srednice vseh milosti„ To zaupanje se na zunaj pokaže v tem, da jo prosimo za pomoč in da se zavestno postavimo pod njeno varstvo,

Šele ko smo vse to razumeli in začeli uresničevati, lahko govorimo o pravi pobožnosti do Marije. Ni to nič sladkobnega in neživljenjskega, ampak osnovna šola vsakdanjega življenja. Marija bi bila gotovo užaljena, če bi zaradi nje ne dobil dovolj časti njen Sin. Ona nam kaže Jezusa: “Karkoli vam poreče, storite!” Dala nam je tudi zgled? “Glej. dekla sem Gospodova!«

Franz Dander DJ

pripravlja: Marko Čuk

Farno ognjišče – prva številka 1965

Napisal marko na 12. aprila 1965. Objavljeno v Zgodovina Ognjišča 2026.

18. april 1965, velika noč:
izide prva številka Farnega Ognjišča, glasila župnij Koper in Postojna

ZAMISEL

Velikokrat me sprašujejo, kako smo prišli na zamisel, da bi izdajali Ognjišče. Stvar je bila zelo preprosta. Kot postojnski župnik sem se večkrat srečeval s prijateljem Bojanom Ravbarjem, tedaj kaplanom v Kopru, sedaj (1975) koprskim župnikom. V skupnem iskanju pastoralnih sredstev je prišla na dan tudi zamisel, da bi se prek tiska bolj približali zlasti mladim. Sklenila sva, da za veliko noč 1965 izide prva številka ‘Farnega ognjišča’, glasila župnij Koper in Postojna, ki pa je bilo že od vsega začetka zasnovano kòt pravi časopis, namenjen predvsem mladim. Nihče takrat ni mislil na list, ki bo dosegel večje naklade. K sreči je bil ravno to leto Postojni kot nedeljski kaplan dodeljen Silvester Čuk, vešč v pisanju in dober risar. Župniji sta si razdelili delo. Koper naj bi poskrbel pretežno za razmnoževanje in mladina v Kopru se je z velikim navdušenjem lotila tega dela, seveda ob podpori nekaterih starejših ‘izkušenih’ vernikov. Delalo se je udarniško in velikokrat ponoči. Postojnska ‘redakcija’ je skrbela v glavnem za besedilo, tipkanje matric in risbe in seveda razpečavanje svojega števila izvodov. Vse je pri delu vodila ljubezen, zato je njihovo prizadevanje rodilo nepričakovano bogate sadove. “Verniki so z začudenjem pa tudi z veseljem vzeli v roke listič (imel je 28 strani formata 13 x 20 cm), ki se je samopostrežno ponujal na vhodih obeh župnijskih cerkva. Cena ni bila določena, prepuščena je bila dobremu srcu bralcev. List se je hitro priljubil in kmalu je ‘zašel’ tudi v druge kraje Slovenije, ker sta tako Koper kot Postojna turistični mesti.” Prvo leto je v ciklostilni tehniki izšlo šest številk.
(Franc Bole 1975 – ob 10-letnici)

Ovira za srečo je, če si obetamo preveč sreče (Bernard Fontenelle)
Namesto da bi tožil, ker ima vrtnica trn, se veselim, da so med trni vzcvetele rože. (J. Joubert)
Predno boš izrekel sodbo o svojem bližnjem, obuj njegove čevlje (kitajski pregovor)
Iskre iz prve številke

IDEJNA ZASNOVA

Uradna listina, poslana sekretariatu za informacije pri Izvršnem svetu SRS, takole povzema idejno zasnovo Ognjišča: “Ognjišče je verski mesečnik, ki ga izdajajo slovenski škofje. Namenjen je obveščanju in oblikovanju mladine in tistim, ki se za mladinska vprašanja zanimajo. Predmet obravnave so verske in nravne resnice, kakor jih uči katoliška Cerkev, podane v obliki, ki je ‘mladini primerna’. V skladu s katehetskim pravilnikom ter drugimi koncilskimi in pokoncilskimi listinami obravnava tudi dejstva in dogodke iz vsakdanjega življenja, za katere upravičeno sodimo, da morejo tako ali drugače vplivati na versko in nravno vzgojo mladine. Del prostora posveča tudi zdravemu razvedrilu, ki ima važno vlogo v vzgoji za življenje mladih. Temeljna izhodišča uredniške usmerjenosti so potrebe sodobnega nravnega in verskega oblikovanja. Pri tem se uredništvo opira na koncilske in pokoncilske listine in na našo stvarnost. Uredništvo izhaja iz zasnove odprtosti z močnim poudarkom na sodelovanju mladih bralcev ter tistih duhovnikov in laikov, ki sodelujejo pri verskem in nravnem oblikovanju mladine. Uredništvo pri svojem delu uporablja vse možnosti, ki jih daje udobno časnikarstvo za tovrstne liste, tako v vsebinskem, kakor tudi v ‘tehničnem pogledu’.”

ROJSTVO

Verniki župnij Koper in Postojna so 18. aprila 1965 – na veliko noč – ob izhodu iz cerkve dobili svojevrsten ‘pirh’: prvo številko ‘Farnega ognjišča’, ciklostilno razmnoženega glasila teh dveh župnij in sicer Postojne in Kopra. Tudi naklada je bila temu primerna, in sicer 800 izvodov za Postojno in 500 za Koper, skupno torej 1300 izvodov.

Ljudje so ta zvežček, ki za oko ni bil posebno prikupen, zaradi njegove vsebine, predvsem pa njegovega poslanstva: ljudi obeh župnij čim tesneje povezati med seboj in z Bogom, takoj vzljubili. Nekaj številk je bilo na razpolago v cerkvi tako v Kopru kot v Postojni, ki sta turistični mesti. Marsikateri turist je stopil tudi v cerkev in tako je Farno ognjišče prestopilo župnijske meje …

Njegovima ustanoviteljima – takratnemu postojnskemu župniku Francu Boletu in tedanjemu koprskemu kaplanu Bojanu Ravbarju – pa tudi vsem, ki so na to skromno ‘ognjišče’ devali prva polena, se še sanjalo ni, da se bo iz Farnega ognjišča razvil slovenski mladinski verski mesečnik Ognjišče. Če primerjava ne bi zvenela preveč domišljavo, bi rast našega lista primerjali gorčičnemu semenu iz evangelija. Iz tega skromnega lističa z naklado 1.300 izvodov se je razvil slovenski mladinski verski mesečnik ‘Ognjišče’, katerega naklada je ob njegovi 20-letnici znašala 102.000 izvodov vsak mesec. Njegovo rast so narekovale potrebe v slovenski Cerkvi po koncilu.

Navadno gre prva številka novega časopisa v svet z veliko reklamo in v veliki nakladi, da tako opozori nase in vzbudi zanimanje bralcev. Pot Ognjišča v svet je bila povsem drugačna. Nismo imeli možnosti, da bi sprožili mogočen val reklame, niti sredstev, da bi se prva številka dostojno predstavila in tiskala v visoki nakladi.

PRELISTAJ PRVO ŠTEVILKO OGNJIŠČAI

VSEBINSKA ZASNOVA

Če je Louisa Pasteurja kdo vprašal za skrivnost tolikih odkritij, je vedno pokazal na klečalnik, ki ga je imel v kotu znamenitega laboratorija: »Jaz sem učenček, ki ga Bog prime za roko, da bi odkril katero izmed neštetih skrivnosti, ki jih je on položil v naravo.« (Ti, ki iščeš … ti ki dvomiš)

Prve številke Ognjišča so bile dokaj skromne, na zunaj kar se da preproste: na ciklostil razmnožen zvežčič formata 13 x 20 cm, ki je imel 28 strani. Na naslovni strani je bil nad “imenom in priimkom” lističa križ, ki se je dvigal iznad plamena. Ta plamen je postal “zaščitni znak”, ki smo mu ostali zvesti do današnjih dni, saj ta plamen govori o poslanstvu, ki si ga je listič zadal od vsega začetka: ljudem hoče posredovati svetlobo evangeljske resnice in toplino Božje ljubezni. Podobno kot so v spočetega otroka, ki raste pod materinim srcem, položene že vse lastnosti njegove človeške narave in enkratne osebnosti, je tudi Farno ognjišče že imelo “osebnostne poteze”, od katerih so se mnoge ohranile do danes: začelo se je s pismom meseca, ki naj bi nadomeščalo uvodnik, prinašalo je aktualne članke iz verskega življenja, na poljuden način je predstavljalo velike osebnosti, prinašalo je sodobne molitve, “iskre” za premišljevanje, zgodbe, podlistek (ljubko povest Marcelino kruh in vino). Le nekaj strani na koncu je bilo posvečenih župnijskim dogodkom in te strani so bile posebne v postojnski (800 izvodov) in koprski (500) izdaji. Glede plačila je bilo priporočeno, naj za list da vsakdo po svojih močeh: kdor ima več denarja, lahko plača tudi za tiste, posebej mlade, ki imajo bolj plitve žepe. Važno je, da list pride v roke bralcev. “Širite ga in še drugim ga priporočajte. Naj gre tja, kamor ne more naša živa beseda!”

PRVI ŠTEVILKI NA POT

“Cerkev je bila prva, ki je tisku dala veliko moč. Prve tiskane vrstice, prve tiskane knjige in prvi časopisi so plod neutrudnega dela Cerkve. Na to smo ponosni. Danes ima svoj list tako rekoč že vsak športni klub, vsaka večja tovarna, vsaka večja skupnost. Končno je tudi naša župnija skupaj s koprsko začela izdajati svoj list. Po zunanjosti je skromen, kakor so skromna sredstva, s katerimi razpolagamo. Zato pa želimo, da bi bil vsebinsko čim bolj bogat. V njem boste našli tako potrebno duhovno hrano. Naša fara hoče iti v korak s časom, zato se (starejši verniki) ne pohujšujte, če bo obleka in vsebina našega lista skušala biti moderna. Tudi Božji Učitelj bi bil v našem času kar se le da moderen. Oznanjamo njegovo resnico, ki je vedno moderna. Listič bo skušal modernim ljudem naše župnije dajati odgovore na pereča vprašanja, ki jih mučijo. Predvsem se bo oziral na potrebe mladih, ki je njihova vera in njihovo življenje v največji nevarnosti.”

glavni urednik Franc Bole v prvi številki (Na pot v postojnsko župnijo):

Popolne sreče na tem svetu ni. To velja za danes, za petdeset let nazaj in za petdeset let naprej, za vse čase. Zate in za tiste, ki nimajo vere, še bolj.
Drugič: Ne zamenjuj trenutnega nerazpoloženja ali razočaranja s pojmom biti nesrečna. Vsi moramo prenašati take trenutke,vprašanje je le, kakšno važnost jim daš. Tukaj vidiš,kako prav ti pride krščansko načelo premagovanja.
Tretjič: zadovoljni bodimo s tem, kar imamo. Nešteti imajo mnogo mnogo manj.
Četrtič: najbolj te bo osrečilo to, kar žrtvuješ za druge. Poskusi biti z domačimi in vsemi prijazna in uslužna. Ko je treba doma kaj pospraviti ali narediti, se ti zdi, da si nesrečna, če ti tisto delo ni všeč. Ko se ga pa lotiš in ga narediš, si zadovoljna.
Naposled: resnično nesrečna bi bila samo takrat, ko bi iskala srečo v trenutnih užitkih, ker bi bila podobna pijancu, ki je srečen samo kadar je omotičen.
Ali bi bilo tvoje življenje še vredno življenja? Veseli se vsega, kar je v življenju lepega, ker ti vse to daje Bog tvoj nebeški Oče, ki te ljubi. Ne pozabi pa, da Bog od tebe zahteva tudi žrtve, da izpolniš zapoved: »Ljubi Boga in svojega bližnjega …«
Jezus je dobro poznal človeško dušo in nam je dal edino trdna načela za našo srečo.
Spolnjuj jih!
VESELI SE ŽIVLJENJA, KAJTI KRISTUS JE VSTAL, SAJ JE REKEL: »IN ZOPET ME BOSTE VIDELI IN RAZVESELILO SE BO VAŠE SRCE IN VAŠEGA VESELJA VAM NIHČE NE BO VZEL!«
(Franc Bole v odgovoru na pismo meseca)

VSEBINA PRVE ŠTEVILKE

– uvodnik Kristusova luč spodbuja k optimizmu (prižgimo svojo svečo ob velikonočni sveči, ki nikoli ne bo ugasnila)

– v Pismu meseca Roza pripoveduje, kako ni srečna, kljub temu, da ima vse, tudi vero, zavida pa drugim dekletom, ki si lahko privoščijo vse, tudi greh.

– rubrika Živo bogoslužje spregovori o optimizmu v bogoslužju: z izrazi upanje, veselje, zmaga …tudi bogoslužje kristjana navdaja z optimizmom, prav tako so vir optimizma zakramenti – maša je ognjišče veselja in optimizma

– začenja se prvi podlistek Marcelino, povest španskega pisatelja Sancheza, o najdenčku Marcelinu, ki je bila posneta tudi na filmski trak …

– objavljene Iskre tudi spodbujajo k optimizmu: zahvali se Bogu za srečo, ki jo imaš in ne išči le temne sence na stvareh …

– rubrika Ti, ki iščeš … ti, ki dvomiš prinaša zgodbo francoskega mikrobiologa in kemika Louisa Pasteurja

– zanimivo pismo petnajstletnega Japonca Masaa, ki ni poznal očeta, odkriva pa vero in Boga Očeta, vir veselja

– objavljena je tudi molitev za mame in gospodinje, pesem (Bratska molitev)

– na koncu pa še Ognjišču na pot: V Farnem ognjišču boste našli odgovore na svoje dvome in vprašanja, članke za poglobitev svoje vere, iskrice za premišljevanje, vesti iz verskega življenja in še … in še oznanila za postojnsko in koprsko župnijo …

… toliko vsebine na samo 28 straneh

pripravlja Marko Čuk

Avtor: marko

PISMO TEGA MESECA

TI, KI IŠČEŠ … TI, KI DVOMIŠ

IZBERITE NASLOV

POPEVKA ZA VAS

»Svetniki

MLADINA IŠČE SVOJ OBRAZ

ODGOVOR NA ATEISTOVO PISMO IZ LURDA

PISMA OGNJIŠČU

ZANIMA ME POKLIC DUHOVNIKA

IZ VSEBINE

IZ UREDNIŠTVA

VSEBINA OGNJIŠČA 04_1966

ŠKOF JANEZ JENKO MLADIM

ALI MORA KRISTJAN MOLČATI?

ALICE, KRISTUS JE VSTAL TUDI ZATE!

IZ UREDNIŠTVA

PISMO TEGA MESECA

VSEBINA OGNJIŠČA 04_1965

IZ UREDNIŠTVA

PISMO TEGA MESECA

TI, KI IŠČEŠ … TI, KI DVOMIŠ

ŽIVO BOGOSLUŽJE

VSEBINA OGNJIŠČA 03_1965

IZ UREDNIŠTVA

PISMO TEGA MESECA

OSEL – NAŠ BRAT

JEZUIT S KITARO

ŠPORT

VSEBINA OGNJIŠČA 02_1965

18. april 1965, velika noč:izide prva številka Farnega Ognjišča, glasila župnij Koper in Postojna

ZAMISEL

IDEJNA ZASNOVA

ROJSTVO

VSEBINSKA ZASNOVA

PRVI ŠTEVILKI NA POT

VSEBINA PRVE ŠTEVILKE

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing

18. april 1965, velika noč:
izide prva številka Farnega Ognjišča, glasila župnij Koper in Postojna