Učiti se, učiti se, učiti se!
Vsakič mi septembra v glavi še vedno odmeva znana parola, s katero so nas, otroke, pionirje, kakor se nam je takrat še reklo, v minulem političnem sistemu napolnjevali kot spužvo, dokler ni bila tako polna vode, da se je še cedilo iz nje. Učiti se, učiti se, učiti se! Dober pionir se vedno in rad uči!
Menda je bil to instrument, s katerim so želeli splošno rajo že od majhnega napraviti za poslušno, ubogljivo množico, pa je bilo ravno narobe. Tistih, ki so se res učili, nikoli nihče ni maral, kako tudi ne, saj je veliko znanje, ki se ga pridobi z učenjem, pravzaprav sedež modrosti, modrost pa se rodi iz opazovanja in razmišljanja. O svetu, o sebi in s svojo glavo, seveda. Ker se pač res uči samo nekdo, ki se nima za najboljšega in najpametnejšega, tisti, ki se zna zazreti v lastno nepopolnost in si želi postati drugačen, dvomiti, vprašati. Rasti, predvsem na podlagi svojih napak, napak družine, napak države. Zato je razmišljujoče ljudi pravzaprav nevarno imeti v svoji državi – zakaj bi jim potemtakem govoril, naj se učijo? –, zmožni bi bili kreniti po svoje, se upirati, kritizirati, zmogli bi vznemirjati množice s svojimi dvomi v “najboljše rešitve”, in so tako delali z njimi, kar so, s tistimi, ki so se učili, učili, učili. Pa saj ni bilo nikoli drugače, preberite si samo, kaj je bilo s preroki v Izraelu, kako so Jeremija zaprli v vodnjak, ker je govoril stvari, resnične stvari, ki pa jim niso bile všeč (Jer 38,4-6).
Nič drugače ni niti zdaj. Učiti se je nevarno. Ker nekdo, ki se uči, preprosto mora dvigniti obrv, ko se zgodi kaj nenavadnega, pa naj bi se o tem ne govorilo. Učiti se je naporno. Ker nekdo, ki se uči, mora pretehtavati, kaj je res in kaj ne, kaj je dobrota in kaj manipulacija. Učiti se je prepovedano. Ker nekdo, ki se uči, ve, da so prava vprašanja naše družbe tista, ki nam jih nihče ne zastavi.
Zato si nikar ne lažimo, malo ljudi se še uči, malo ljudi vznemirjajo in zanimajo stvari, naučili so nas pač, da se je učiti neumno – in tega smo se naučili – počasi kot spužvo, dokler se ni začelo cediti iz nje, so nas prepričali, da je tako, ker je pač lažje, če se ne učiš, če si ne dovoliš tega napora, “kajti kjer je veliko modrosti, je veliko žalosti, kdor si veča znanje, si veča bolečino.” (Prd 1,18) Kdor se uči, kdor razmišlja, pač stalno živi v stresu, tako so zastavili svet, v katerem je vse že tako narobe, da se zdi, kot da je to prav, in je zato razmišljati, opazovati, tehtati, učiti se – napor. Napor, kakršnih je že tako dovolj, hitenje, konkurenčnost, multiopravilnost, narobe svet, v katerem najbolje preživi tisti, ki ne razmišlja, ki nima še ene naloge, ki samo opravlja svojo zadolžitev nekje za tekočim trakom vsakdanjosti, v odmoru pa zdrsne v zaslon in se pita z informacijami, s katerimi nima kaj početi, ker jih ne zna razumeti, interpretirati, s podatki, ki jih je tako veliko, da se zdi, da nima druge možnosti, kakor da jim verjame.
Kaj naj torej rečem otrokom tega našega časa? Učiti se, učiti se, učiti se? Kljub temu, da vem, kaj to prinese? Da, vedno znova “učiti se”. Ker se je učiti lepo, vznemirljivo je videti vedno nova obzorja pred seboj, v nevihtah življenja iskati mir, ki ga ne bo. Menda to pomeni rasti, menda prav to pomeni biti človek, vedeti, da nič ne veš.
M. Rijavec. (Na začetku). v: Ognjišče 9 (2022), 3.
Rodila se je leta 1256 kmetu v tirolskem mestu Ratenburg. Ko je bila stara 18 let, je šla služit v bližnji grad, kjer je bila najprej dekla, potem vratarica in dobrotnica revežev. Grob priprošnjice za srečen porod (v Ebnu) so obiskovali tudi romarji iz naših krajev.
Cesar Friderik II. je v 13. stoletju vladal na Siciliji. Hotel je odkriti prajezik človeštva. V neko sirotišnico je spravil najdenčke in jim priskrbel negovalke. Dojenčkom so morale nuditi najboljšo hrano in skrbno nego. Negovalkam je bilo najstrožje prepovedano samo eno: z otroki niso smele spregovoriti niti besedice. Če otroci nikoli ne bodo slišali besedice v nekem določenem jeziku, si je mislil cesar, bodo nekega dne začeli govoriti prajezik človeštva. Sad tega poskusa ni bil prajezik človeštva, temveč je pokazal na prapotrebo človeštva. Otroci so namreč hirali in umirali kljub skrbni negi in dobri prehrani. Izkazalo se je, da otroci za rast, razvoj in življenje poleg hrane in nege potrebujejo besede ljubezni. (sč)
Neka žena je v spominsko knjigo zapisovala vse, kar se je lepega zgodilo v njihovi družini: uspešne izpite otrok, kdaj se je možu zvišala plača, zelo lep družinski izlet in podobno. Najraje pa je zapisovala komplimente prijateljev, znancev in družinskih članov. Tako je na primer zapisala, kaj je o njej rekla štiriletna hčerka: »Ti si najboljša mama na svetu!« Zabeležila je tudi vse drobne pozornosti svojega moža do nje.
Med njimi sem našla podobico s sliko Ptujske Marije s plaščem iz leta 1964, ko smo obhajali 550-letnico Ptujske Gore. Na hrbtni strani piše: Gorska Marija, / pod sveti plašč zagrinjaš / stoletja že naš rod, / otrok se nas spominjaš, / v bodočnost kaži pot! // Po Mariji k Jezusu!
Gotovo ste že ugotovili, da je svet, v katerem živimo, bolj kot ne krut, neusmiljen in neizprosen. Nič kaj primeren za to, da bi v njem živeli mirno in srečno do konca svojih dni, česar si bolj ali manj vsi želimo – in od življenja to tudi pričakujemo. Srečni želimo biti, veseli, zdravi, vse, kar bolj ali manj vsebujejo rojstnodnevne čestitke in pa tisti zdaj že tako pogost pozdrav, ko se razidemo: »Uživaj!« ali »Imej se fajn!« Tudi na radiu mi že preseda, da so tri četrtine govora ponavadi usmerjene na vikend; samo še dva dni, pa bo petek …
Ne iščem te visoko nad oblaki.
Da, Sveto pismo o Joahimu in Ani, Marijinih starših, molči, o njiju govori Jakobov protoevangelij, apokrifni (svetopisemskim knjigam podoben) spis iz srede 2. stoletja. Zgovorno je, da sta bila brez otrok, po vztrajni in zaupni molitvi sta na stara leta dobila hčerko Marijo, ki je bila od Boga izbrana za mater Jezusa Kristusa. Hčerke nista vzgojila zase, ampak za Boga. Po poročilu Jakobovega evangelija in legend iz okoli leta 150 sta jo triletno izročila v varstvo oskrbnikov templja. Sv. Ana je postala simbol materinstva, Joahim pa očetovstva.
V svojem kratkem pismu ste se dotaknili problema, ki je izredno pereč za današnje krščanske starše. Ti zlepa ne govorijo toliko o nobeni drugi bolečini kot prav o tej: otroke so vzgajali v krščanskem duhu, želeli so jim privzgojiti vrednote, pa so otroci, ko so odrasli, izbrali drugo pot. Ne hodijo v cerkev ali vsaj ne redno, nekateri ne krstijo svojih otrok in jih ne vzgajajo versko … So primeri, ko kakšen od otrok postane celo nasprotnik vere in Cerkve. Na drugi strani pa lahko v verskem tisku ali na spletnih portalih beremo pričevanja ljudi, ki jih starši niso vzgajali v veri, pa so vero pozneje odkrili in so zato srečni.