Kako po zlorabah naprej?
Gotovo nisem edina, ki so me številni članki o prestopkih, ki naj bi jih storil slovenski jezuit p. Marko Rupnik, zmedli in užalostili. Zakaj? Tudi sama sem večkrat poslušala njegova predavanja, tudi po medijih, brala njegove knjige in obiskala cerkve, ki jih krasijo njegovi mozaiki. Če je vse, kar mu očitajo, res, me zanima, kako naj se odslej vedem. Naj berem njegove knjige še naprej? Kako naj ravnam z nasveti in spodbudami, ki jih je dajal med svojimi predavanji? Takrat so se mi zdeli dobri in so mi pomagali pri duhovni rasti. Imela sem celo občutek, da spada med duhovnike, ki znajo dobro nagovoriti sodobnega človeka. Sprašujem se, kako je mogel človek, ki je tako dobro govoril in tako modro razmišljal, storiti tako slaba dejanja.
V januarskem Ognjišču sem prebrala razmišljanje na to temo. Saj se strinjam z napisanim, toda ali niste zmogli jasne obsodbe njegovih dejanj? Ste pomislili, kako se počutijo žrtve njegovih dejanj? Ali niso grda, zavržena dejanja vredna jasne obsodbe? Veliko vprašanj se mi poraja in napisala sem nekatera. Napišite nekaj, da nam bo v pomoč in da bomo vedeli, kako naj ravnamo, kako naprej.
Nataša
Hvala vam za vaše pismo. Prepričan sem, da si taka in podobna vprašanja postavlja mnogo kristjanov, nenazadnje pa tudi drugih ljudi, ki so si ogledali mozaike patra Rupnika ali spremljali njegove nastope v javnih medijih. Naj začnem od konca. Glede obsodbe neprimernih dejanj naj napišem, da obsojam vsa slaba dejanja, pa naj jih stori kdorkoli. Če nisem tega zadnjič jasno napisal, naj napišem sedaj: Slabo dejanje je slabo in vredno obsodbe. Če to velja v vseh primerih, velja tudi v tem, o katerem govorite.
Kako ravnati naprej?
Sprašujete, kako ravnati naprej, zlasti z nasveti in spodbudami, ki ste jih slišali ali prebrali pri p. Rupniku. Če velja, da so slaba dejanja slaba, velja tudi za dobre nasvete in dobre misli, da so dobre, pa četudi bi jih povedal baraba. Seveda se postavlja vprašanje, kako naj berem knjigo avtorja, ki je zlorabljal ljudi. Če bi ob branju njegove knjige začutili sovraštvo, odpor ali bi se vam knjiga upirala, jo prenehajte brati. Saj obstajajo še druge knjige in avtorji, ki vas lahko nagovorijo. Morda boste lahko segli po piscih, ki jih je navajal p. Rupnik. Spise cerkvenih očetov, ki jih je omenjeni pater večkrat navajal, lahko mirno berete.
Tu mi je v pomoč nauk moje mame, preproste verne žene. Kot najstnik sem ji dejal, da se mi ni treba lepo obnašati v šoli in se učiti, ker učitelji govorijo slabo o Cerkvi in trdijo, da ni Boga. Mama pa mi je odgovorila, naj jih v tem ne poslušam, ampak naj jih poslušam v tistem, kar me učijo dobrega. Nekaj podobnega bi lahko rekli za učenje patra, o katerem sprašujete. Seveda tukaj stvari niso enake, a vendar. Držite se tistega, kar vas je nagovorilo in vodilo k Bogu. Neki človek je dejal, da se bo sedaj ob branju patrovih knjig spomnil na avtorjeva slaba dejanja. Odsvetoval sem mu nadaljnje branje. 
Vrednost take umetnosti?
Podobno kot vi se tudi drugi sprašujejo, kako gledati na umetnost ljudi, ki so zagrešili nemoralna dejanja. V grobem srečamo dve mnenji. Prvo pravi, da je treba tako umetnost zavrniti. Drugo pa, da je treba razlikovati med umetnikom in umetninami. Nobelov nagrajenec slovenskega rodu Peter Handke je javno zagovarjal stvari in ljudi, ki jih ni mogoče zagovarjati, a so ob podelitvi nagrade poudarjali, da so njegova dela vredna literarne nagrade. Ko so nekateri zahtevali, da bi p. Rupnik zaradi nemoralnih dejanj moral vrniti Prešernovo nagrado, so jim drugi odgovorili, da tudi človek, po katerem se imenuje ta nagrada, ni bil moralna veličina in ni skrbel za nezakonska otroka ter je imel intimni odnos z izredno mladim dekletom. Seveda gre v Rupnikovem primeru za duhovno umetnost, tako, ki naj bi nas dvigala k Bogu in tu bi morali biti kriteriji strožji. A spet se najdejo poznavalci umetnosti, ki bodo našteli vrsto slikarjev, katerih dela so tudi v cerkvah, ki so živeli nemoralno. Naj tudi za umetnost velja, kar sem napisal o knjigah. Če kdo ob tej umetnosti ne doživlja Boga, ampak čuti zaradi dejanj umetnika do nje odpor, naj je ne hodi gledat, saj ne bo mogel pred njo moliti.
Kako je mogel to storiti?
To vprašanje je begalo tudi mene ob predpostavki. Toda ali imamo skušnjave samo navadni smrtniki? Ali skušnjavec napada samo običajne ljudi? Nikakor ne! Bolj kot se človek želi bližati Bogu, bolj ga napada skušnjavec. Večje darove kot ima nekdo, bolj mora računati, da bo skušan. Nekateri ljudje so mi dejali, da se v zadnjih letih bojijo cerkvenih praznikov, saj pred vsakim praznikom mediji vržejo v svet novico o kakšnem cerkvenem škandalu. Gotovo so prazniki »milostni trenutek«. Mnogi ljudje se takrat na poglobljen način srečajo z Bogom pri bogoslužjih, pa tudi pri spovedi in drugih zakramentih. Prepričan sem, da »nekoga« to zelo moti in bo izkoristil priložnost, da bo pred prazniki storil vse, da bi se čim manj ljudi srečalo z Bogom. Seveda pa nas dejstvo, da skušnjavec izkorišča praznični čas, ne sme preslepiti, da ne bi zavrnili slabih dejanj, ki so jih storili ljudje v Cerkvi, in dali potem priložnosti skušnjavcu.
Odnos do grešnika in do žrtev
Ob prvem šoku, ki smo ga mnogi doživeli ob novici o patrovih domnevnih zlorabah, smo si poleg mnogih vprašanj postavili tudi tega, kako naj se sedaj obnašamo do storilca nemoralnih dejanj. Rektor ljubljanskega semenišča dr. Roman Globokar je v pogovoru z bogoslovci, ki bodo v prihodnosti opravljali enak poklic kot pater, prišel do sklepa, da je Rupnikov primer podoben primeru, če bi grešil kdo v družini ali če bi kdo iz družine zakrivil zločin. Oče ostaja oče, tudi če zakrivi zločin. In duhovni oče ostaja človek, tudi če stori strašno dejanje. Ne opravičujemo njegovega slabega dejanja, a ga kot človeka še vedno sprejemamo. Sprejemamo pa ga ne zato, da bi opravičili njegova slaba dejanja, ampak da bi mu pomagali k spreobrnjenju. Zavrnimo greh, ne zavrnimo grešnika. Kristjani verujemo v Božje usmiljenje, ki je neizmerno in se pred nikomer ne zapre. Jezuit p. Jože Roblek, sicer ideolog skupine Dovolj.je, »verjame, da ima vsak človek možnost spreobrnjenja, tudi največji zločinec. Vidimo, kaj je storil desni razbojnik na križu. Ne glede na vse povedano, pa še vedno boli storjen greh, kajti storjeni greh človeka ponižuje: ‘V tem ga (Rupnika) ne hvalim.’ Po drugi strani pa so tudi žrtve poklicane k odpuščanju, kakor je Kristus, ki je naša žrtev, odpustil na križu: Oče, odpusti jim, saj ne vedo, kaj delajo.«
B. Rustja, Pisma, v: Ognjišče 2 (2023), 36-37.
Neka priseljenska družina, ki je imela šest otrok, je še kar lepo živela. Tudi za prihranke so poskrbeli. Dolgo jim je šlo dobro. Potem pa je začel bolehati oče, ki je delal v rudniku. Tako je po malem pošel ves denar, ki so ga tako skrbno shranjevali. Oče ni mogel več delati in prišlo je tako daleč, da je družina popolnoma obubožala. Niso imeli več kaj jesti, niso mogli plačevati stanovanja. Prosili so za pomoč na več krajih, a pomoči je bilo bore malo. Bili so na robu obupa. Ker so bili verni, jim je ostala edina tolažba molitev. Zaupno so se priporočali tudi Materi Božji. 
Misliti s svojo glavo je nevarno, zato ne razmišljajte preveč. Kupujte, kar kupujejo vsi, oblačite se, kakor se oblačijo vsi, kimajte, čemur kimajo vsi, verjemite, kar verjamejo vsi, nikar ne dvomite. Ohranite si zdravje in ne razmišljajte. Pozabljajte, da so vas pretentali. Ne vznemirjajte se, če nekaj ni logično. Izognili se boste neprespanim nočem, izognili čiru na želodcu, izognili toliko nesmiselnim prepirom, bolje je imeti mir v hiši kot prav. Pa kaj, če ne morete razumeti, kako je mogoče, da v času razcveta medicine zaman čakamo na zdravnika, pa kaj, če očitno preplačujete hrano in elektriko, pa kaj, če zaradi varčevanja v službi zmrzujete pri 18 stopinjah, medtem ko se na novoletni večer v ognjemetnem razkošju kurijo milijoni. Bolje je imeti mir v hiši kot prav. 
Kongregacija za bogoslužje in disciplino zakramentov v Rimu je na praznik Lurške Matere Božje, 11. februarja 2020, razglasila sv. Leopolda Mandića (1866–1942) za zavetnika bolnikov z rakom. Zakaj prav njega?
Da, nažiranje (grda beseda, se strinjam) vodi k osovraženi debelosti in končno k boleznim. 
Janez Frančišek Gnidovec
V osnovi gre za reaktivacijo imunskega sistema. Tako se okrepi imunski odgovor na tarče, ki jih lasten imunski sistem ne obvladuje več, v tem primeru na rakaste celice. 
Pri moških zavzemata nemelanomski kožni rak in rak prostate vsak približno petino vseh rakov, sledita pljučni rak ter rak debelega črevesa in danke. Pri ženskah je najpogostejši nemelanomski kožni rak, sledi rak dojke, ki predstavlja petino vseh rakov, nato pa še pljučni rak ter rak debelega črevesa in danke. 
Ena glavnih nalog imunskega sistema je, da loči telesu tuje snovi (naše napadalce – viruse, parazite, bakterije) od naših lastnih ter prepozna rakave celice. Ko prepozna tuje snovi in rakave celice, jih uniči s celicami, ki se imenujejo limfociti (predvsem limfociti T).
Takega pozdrava se verjetno nisi kaj dosti naposlušal v svojem življenju, saj si komaj desetleten prestopil prag novomeške frančiškanske gimnazije in so te tedanjemu času primerno brez dvoma začeli vikati. Po maturi pa si vstopil v bogoslovje in za vse življenje postal »gospod«, kasneje kot skopskega škofa pa so te verjetno celo onikali. Priznam, da niti ne vem, ali makedonščina in albanščina poznata onikanje. Lahko bi se pozanimal, pobrskal po spletu, pa se mi ne da, ker se mi ne zdi tako zelo pomembno. Jaz svetnike pač tikam in zato ti še enkrat voščim: Bog daj, Janez!
Potem ko je izvršil svoje odrešenjsko poslanstvo, se je Jezus pred vrnitvijo k Očetu poslovil od svojih apostolov z naročilom: »Pojdite po vsem svetu in oznanjujte evangelij vsemu stvarstvu!« (Mt 16,15). Zatorej ima Cerkev, tako vesoljna kot krajevna, dolžnost širiti Kristusovo blagovest. Tej njeni »ustavni« dejavnosti, ki ji je bila Cerkev v vseh časih zvesta, pravimo misijoni, od Cerkve poslanim glasnikom evangelija pa misijonarji. Od množice slovenskih misijonarjev je najbolj znan Friderik Baraga, ki je v letih 1831 do 1868 s svetniško vnemo deloval ob Velikih jezerih med severnoameriškimi Indijanci. Pri oznanjevanju evangelija si je prizadeval tudi za njihov gospodarski in kulturni napredek. Nekaj desetletij zatem je po njegovem zgledu med Indijanci v Minnesoti misijonaril Jožef Frančišek Buh. Predstavljal je vez med slovenskimi duhovniki v ZDA, ki so bili »pravi« misijonarji med pogani, in tistimi, ki so prišli po misijonskem obdobju, da bi skrbeli za slovenske izseljence.
V začetku leta 1864 je prišel v Evropo 78-letni misijonar Franc Pirc iz škofije St. Paul, ki je obsegala celotno Minnesoto, po duhovnike in bogoslovce. Dobil jih je 16; med osmimi Slovenci je bil tudi Jožef Frančišek Buh z odpustnico škofa Jerneja Vidmarja. Na ameriška tla so stopili 19. maja 1864. Po prihodu v mesto St. Paul je tamkajšnji škof štiri bogoslovce poslal v semenišče, kjer so se pod Buhovim vodstvom pripravljali na mašniško posvečenje. Ko je to nalogo opravil, je odšel k staremu misijonarju Francu Pircu in prevzel skrb za njegove misijonske postaje ter ustanavljal nove. V Minnesoto je prišel v obdobju hitre rasti prebivalstva. Od polovice šestdesetih let 19. stoletja so se v to deželo ob številnih Evropejcih priseljevali tudi Slovenci, ki so v več krajih ustanovili rudarske naselbine. Buh je skrbel zanje ne le v duhovnih, ampak tudi v materialnih potrebah.
Sredi leta 1865 je Buh od častitljivega misijonarja Franca Pirca odšel med Indijance v severni Minnesoti. Ob njegovem prihodu so tam živeli posamezni indijanski rodovi. Po zgledu modrega misijonarja Friderika Barage je hotel biti Indijanec med Indijanci. Takoj se je lotil učenja ter preučevanja njihovega jezika in navad. Uporabljal je knjige, ki jih je pripravil Friderik Baraga. Sam pa je sestavil in dal natisniti veroučni priročnik v indijanskem jeziku. Indijance je poleg krščanskega nauka učil tudi življenja s stalnim bivališčem (kot lovci so se stalno selili), pisanja in branja, miroljubnih odnosov s sosedi ter novih oblik preživljanja. Spoznal je, da bo Indijance težko pridobiti za sprejem krščanske vere, ker »preveč ljubijo svoje neverske vraže«. Veselilo pa ga je, da so bili pripravljeni popustiti pri poučevanju svojih otrok. Uvidel je, da bi bile za to nalogo najprimernejše redovnice. Od Pirca se je naučil tudi homeopatske metode zdravljenja in zdravil Indijance, ki pravih zdravnikov niso imeli. Indijanski poglavarji so v Buhu videli svojega zaveznika in se vedno posvetovali z njim, ko je šlo za urejanje odnosov z oblastmi. Indijanske rezervate je Buh obiskoval do konca svojega življenja. 
Včasih je maševal tudi v štirih jezikih. Skrbel je za družbeni napredek slovenskih priseljencev. Leta 1891 je začel izdajati časnik Amerikanski Slovenec, prvi slovenski časnik, ki je izhajal v ZDA. Uredništvo je prenesel v Chicago. Zaradi izgub je Buh kupil tiskarski stroj in ustanovil prvo slovensko tiskarno v ZDA, v kateri je tiskal Slovensko-angleško slovnico, prvo slovensko knjigo, natisnjeno v ZDA. Leta 1901 je Jožef Buh postal župnik v Elyju, kjer je živelo več Slovencev kot v Towru. Ob 50-letnici duhovništva (1908) so mu pripravili veličastno slavje. Postal je eden najdejavnejših članov Zveze slovenskih duhovnikov v ZDA, katere namen je bila duhovna oskrba slovenskih priseljencev. V Elyju je ostal do leta 1918. Kmalu po ustanovitvi škofije Duluth (1889) je škof James McGolrick imenoval Buha za generalnega vikarja, saj se je zavedal znanja in izkušenj, ki si jih je Buh pridobil med dolgoletnim misijonskim delovanjem po Minnesoti. Po smrti škofa McGolricka je postal upravitelj škofije. Novi škof je ustanovil Buhov misijonski zavod za izobraževanje misijonarjev in Buha imenoval za voditelja. V tej službi je ostal do 3. februarja 1923, ko je bil poklican v večnost.