“Pijeva procesija”
Ob obletnici veličastnega romanja na Sv. Goro
SVETA GORA – MILOSTNI KRAJ
Primorci smo še posebej navezani na romarsko Sveto Goro, kjer že stoletja kraljuje Marijina bazilika s svojo milostno podobo. Na tem kraju se je leta 1539 dvanajstletni pastirici Urški Ferligoj iz Grgarja prikazala Marija in ji naročila: »Povej ljudstvu, naj mi tukaj hišo zida in me milosti prosi«. Že kmalu po začetku prikazovanj na Skalnici, kot so ljudje včasih imenovali Sveto Goro, so izprosili dovoljenje oglejskega patriarha za zidavo nove cerkve. Hieronim Attems, namestnik tedanjega goriškega glavarja, je daroval zemljišče na vrhu Skalnice in leta 1541 so pričeli z deli. Toda ni šlo brez problemov, kajti kmalu so se proti gradnji pojavile govorice in natolcevanja. Toda kljub nasprotovanju nekaterih je bila volja ljudstva močnejša in že 12. oktobra 1544 je bila na hribu nad Solkanom posvečena mogočna triladijska cerkev. Hitro se je uveljavila kot kraj zbiranja vernega ljudstva na Goriškem in po sosednjih deželah. S številnimi romarji je v svetišče, ki so ga od sredine 16. stoletja upravljali frančiškani, prihajala tudi miloščina in različni darovi. Tako je uspelo oskrbnikom svetišča marsikaj zgraditi in olepšati.
Leto dni po posvetitvi svetogorske cerkve je Marco Grimani, tedanji oglejski patriarh in cerkveni oblastnik na Goriškem, cerkvi podaril sliko na cedrovem lesu. Na njej je podoba Marije z Jezusom v naročju, ob njej pa prerok Izaija in sv. Janez Krstnik. Delo pripisujejo beneškemu slikarju Jakobu Palmi starejšemu, s pravim imenom Jacopo Negretti (1480–1528). Janez Krstnik na Marijini levici s prstom kaže na Jezusa, napis na njegovi romarski palici pa oznanja: »Glejte, Jagnje Božje!«. Na Marijini desnici je prerok Izaija, ki v roki drži knjigo s prerokbami o Zveličarju sveta in o njegovi deviški Materi.
Svetogorska milostna podoba je delila usodo Goriške in njenih ljudi. Kar trikrat v svoji zgodovini (jožefinske reforme, prva in druga svetovna vojna) se je morala umakniti iz bazilike na vrhu hriba in se zateči v begunstvo, a vedno znova se je vračala. Tako so se uresničile besede, ki jih vidimo zapisane nad vhodnimi vrati v romarsko baziliko: »Jaz pa stojim na gori kakor prej.«
To povezanost vernega okoliškega prebivalstva s Sveto Goro še posebej izpričujejo številna romanja, tako župnij kot posameznikov od blizu in daleč. Še danes pa odmeva veličastna t. i. Pijeva procesija, ki je potekala v začetku septembra 1872, prišlo pa je za tiste čase nepredstavljivo velika množica skoraj 50.000 romarjev.
CERKEV DOMA IN V SVETU SREDI 19. STOLETJA
Novo dinamiko katoliškega gibanja so na Goriško prinesli jezuiti, ki so se na pobudo nadškofa Andreja Gollmayerja v Gorico vrnili leta 1866. Opravljali so pomembno poslanstvo na področju duhovnega oblikovanja vernikov kot duhovni voditelji, pridigarji in spovedniki, hkrati pa so se angažirali ampak tudi na družbeno-kulturnem področju kot pospeševalci katoliškega gibanja.
Kmalu se je začela kazati družbena angažiranost tega gibanja, ob koncu decembra 1870 so duhovniki in laiki osnovali goriško Katoliško društvo (Il Circolo cattolico), ki je pod svojim okriljem združevalo tako slovenske kot furlanske katoličane. Osnovni namen njihovega delovanja je pomenilo nasprotovanje liberalnemu laicizmu in izražanje podpore papežu. Torej, združevati obe narodni komponenti, ščititi katoliško vero in vzgajati člane za delovanje v civilni družbi. Že leta 1872 so goriški Slovenci oziroma t. i. konservativni staroslovenci pod vodstvom Josipa Tonklija (1834–1907) ustanovili politično društvo Gorica, prvo katoliško društvo, ki se je nedvoumno narodno opredelilo, izdajali so lastno glasilo Glas. Predstavljalo je protiutež mladoslovenskemu oziroma liberalnemu društvu Soča, ustanovljenemu 1869, ki je leta 1871 začelo izdajati istoimensko glasilo.
Delovanje Katoliškega društva v Gorici sovpada z bojem srednjeevropskih katolikov proti naraščajočemu liberalizmu, tako na kulturnem kot političnem področju. Ta boj se je odražal tudi na tleh nastajajoče italijanske države, ko so trčili interesi Risorgimenta, gibanja za združitev Italije, in Svetega sedeža. Ti so se še dodatno zaostrili prav septembra 1870 z italijansko zasedbo Rima in protestnim umikom papeža Pija IX. za vatikanske zidove. Mimogrede, gre za papeža, ki je kar dvaintrideset let (1846–1878) sedel na Petrovem prestolu v Rimu, najdlje doslej. Tudi na Dunaju je knez Adolf Karel Auersperg (1821–1885) od jeseni 1871 vodil avstrijsko vlado, ki je zagovarjala liberalno, protikatoliško in centralistično politiko.
OBRAMBA PAPEŽA
Goriški nadškof Andrej Gollmayr je ostro obsodil nasilje do papeža, izgubo papeževe politične avtonomije in neodzivnost takratne Avstrije do zasedbe Papeške države. Po katoliški Avstriji so se sicer organizirale t. i. “Pijeve procesije” kot znak solidarnosti s papežem in so potekale pod geslom: »Marija Brezmadežna, reši papeža!«. Pobudo za pripravo takih procesij je februarja 1872 podalo Osrednje katoliško društvo sv. Mihaela z Dunaja, ki je škofijam po celotni habsburški monarhiji predlagalo organiziranje množičnih romanj v marijanska svetišča za obrambo papeža in katoliške vere.
Odziv vernikov je bil veličasten; 15.000 iz graške škofije se jih je zbralo v svetišču Maria Zell, 10.000 iz krške škofije jih je poromalo h Gospe Sveti, 15.000 iz ljubljanske škofije jih je na veliki šmaren leta 1872 obiskala božjo pot na Dobrovi pri Ljubljani. Toda nobena izmed teh procesij se ne more primerjat s tisto na Sveti Gori!
PIJEVA PROCESIJA NA SVETO GORO
Tudi na Goriškem je sicer narodnostni vidik začel prevladovati nad verskim, vseeno pa so se zvrstile veličastne procesije, katerih višek je predstavljalo škofijsko romanje na Sveto Goro v ponedeljek, 2. septembra 1872, udeležilo se ga je za tiste čase skoraj neverjetnih 40.000–50.000 vernikov. To je bila menda najveličastnejša Pijeva procesija v vsej takratni državi. Takšno navdušenje gre gotovo pripisati bližini Kraljevine Italije, ki so jo katoličani obtoževali, da je pravzaprav uničila Papeško državo.
Na Goriškem so katoličani enotno nastopili v obrambo papeža. Goriški nadškof Andrej Gollmayr je za organizacijo Pijeve procesije zaprosil Katoliško društvo, ki je nato pripravilo omenjeno romanje na Sveto Goro. Glede na dobre povezave Katoliškega društva z goriškimi jezuiti, je popolnoma jasno, da so prav člani Družbe Jezusove pomembno vplivali na sam potek romanja. K sodelovanju sta bili povabljeni tudi tržaška škofija in videmska nadškofija. Organizatorji so pričakovali do 30.000 romarjev.
Pravzaprav se je vse začelo že dan prej, 1. septembra 1872, ko se je goriški nadškof Andrej Gollmayr v spremstvu treh kanonikov stolnega kapitlja odpravil na Sveto Goro. Posebej slovesno so nadškofa Gollmayerja pozdravili ob poti skozi Solkan. Takoj, ko je ta predhodnica dospela na Sveto Goro, so ga obkrožili romarji, skoraj 10.000, ki so že tisti dan napolnili svetišče in okolico, ter ga zaprosili za blagoslov.
Že v ranih urah 2. septembra so se v Gorico zgrinjali romarji od blizu in daleč, mesto je bilo dobesedno oblegano, ponekod so ljudje vztrajali v molitvi že od prejšnjega večera, gneča je bila nepopisna po vsem mestu. Okrog osmih zvečer so se z vlakom iz Trsta pripeljali številni verniki iz Trsta, na postaji pa so jih sprejeli predstavniki Katoliškega društva. Skupaj s tistimi, ki so prispeli z jutranjim vlakom, so se uvrstili v skupino z več kot dva tisoč romarji. Razgrnili so svojo veličastno zastavo Brezmadežne in v spremstvu šestih duhovnikov, med katerimi je bil tudi predstojnik tržaške stolnice msgr. Giuseppe Schneider, ob prepevanju Marijih pesmi odšli z železniške postaje v središče mesta. 
Pričakala so jih mnoga okrašena okna meščanskih stanovanj in prižgane bakle.
Noč s prvega na drugi september je spremljala neprekinjen prihod romarjev z bližnjega podeželja in je minila ob prepevanju cerkvenih pesmi, ki so sredi nočne teme ustvarjale mogočen vtis, pomešan z velikim veseljem in pobožnostjo. Vsi so nestrpno pričakovali prvi znak za odhod.
PRIHOD NA SVETO GORO
V Gorici se je veličastno svetogorsko romanje začelo 2. septembra 1872 navsezgodaj zjutraj, ob 3.30, s slovesnim zvonjenjem iz zvonika goriške stolnice sv. Hilarija in Tacijana, ko so vabili ljudi, naj se prve skupine počasi odpravijo na pot. Glavna skupina romarjev, ki jo je vodil dekan stolnega kapitlja msgr. Ivan Budau, je na pot krenila ob četrti uri zjutraj. Romarje je spremljala mestna duhovščina, predstavniki različnih redovnih skupnosti in okoliških dekanij. Na goriškem Travniku so se združili z množicami romarjev ter nadaljevali pot ob prepevanju litanij. Na čelu romarjev so nesli velik križ, v procesijo pa so se vključili tudi verniki od drugod, iz Trsta, Vidma in Čedada.
Različni jeziki so slavili Boga, vsak na svoj način. Molitve v latinščini so se izmenjevale s slovenskimi pesmimi in hvalnicami v italijanščini. Vse je bilo zlito v eno samo srce, ki je govorilo z drugačnim izrazom, zbrani so delovali kot bratje in sestre ene same zaveze, molitve za skupnega Očeta.
O zbranem ljudstvu je 6. septembra 1872 slikovito poročal ljubljanski katoliški tednik Zgodnja Danica, kjer so med drugim zapisali: »Tu je bilo silovito ljudstva; tu gospodje, gospe, gospodičine – delavci, delavke, kmetje, kmetice, mladenči, device, revni, bogati – vsi ravno tistih misel, to je : prositi Marijo papežu in cerkvi na pomoč. Tu so bili mandrijani iz teržaške okolice, tam Oglejčani, tu Krašani iz kamnitega Krasa, tam Grajanski mornarji, kterim je morje vsakdanji dom; tu Furlani in Furlanke iz Viškega, Karmina, Cervinjana, Flumicella, sosednjih krajev talijanskega nesrečnega kraljestva, tu prebivalci vinskega gričevja unkraj Gorice, to je Kviščani, Biljani, Šentaverjani in drugi njih sosedje, tam meščani iz Vidma in Čividada in kmetje njih okolice itd. Ne bilo bi skoraj mogoče našteti krajev, duhovnij in vasi, iz kterih vsacih je bil del njih prebivalcev prišel se vdeležit tega svetega romanja. Vmes pa toliko duhovnov, želečih vdeležiti se te procesije.«
Ko so množice dosegle željeni cilj, se je navdušenje stopnjevalo in pesmi so odmevale proti dolini. Vrh Svete Gore in celotna cerkev so bili dobesedno natrpani po vseh kotih. Videlo se je samo morje glav. Ko je višja duhovščina dospela do vhoda v cerkev, so, takoj ko so od daleč zagledali Marijino milostno podobo, vsi pokleknili do tal in zaslišala se je molitev: Ave Maris Stella (Zdrava, morska zvezda).
Slovesno sv. mašo je vodil msgr. Ivan Budau ob asistenci nadškofa Gollmayerja, prepeval pa je zbor s Kostanjevice ob pomoči nekaterih pevcev zbora iz goriške stolnice. Med mašo se je na prižnico povzpel frančiškan p. Evstahij s Kostanjevice in v slovenščini spregovoril zbranemu ljudstvu. Z izbranimi besedami je opisal tedanjo nesrečo svetega očeta v Rimu in trpljenje Katoliške cerkve ter hkrati pozval vernike, naj goreče molijo k Bogu za priprošnjo k Mariji, ki naj izprosi skorajšnji konec vseh krivic. V italijanščini pa je vernike nagovoril jezuit Antonio Banchig, ki je spregovoril o sinovski ljubezni, ki jo je potrebno izkazovati Cerkvi, skupni Materi, in papežu, skupnemu Očetu.
Ob tem velja izpostaviti, da so se sv. maše pri stranskih oltarjih na Sveti Gori vrstile od tretje ure zjutraj pa vse do enih popoldne in nepretrgoma so duhovniki obhajali vernike.
Ob koncu slovesne maše in po predhodni objavi v obeh jezikih, so se vsi verniki pripravili na prejem popolnega odpustka in papeškega blagoslova, ki ga je podelil nadškof Gollmayr. Sledile so litanije Matere Božje in molitev za papeža. Ob koncu slovesnosti je bil podeljen blagoslov z Najsvetejšim, vse pa se je zaključilo ob prepevanju priljubljene himne Salve Regina.
Pobožni romarji, združeni v molitvi in ob skupnih željah, so začeli zapuščati Sveto Goro, toda njihova srca so ostajala povezana z Marijino podobo in veliko milostjo, ki so jo prejeli tistega dne. Bili so priče velikanske katoliške demonstracije in zmagi vere.
SPOMIN NA VELIČASTNO ROMANJE
O veličastnem romanju je 5. septembra 1872 poročal goriški tednik Soča: »Na Sveti Gori pa se je vse trlo in nij čuda, če je marsikaterega obhajala težava, kajti gnječa, soparni zrak in nevšečne vonjave gotovo nijso ugajale posebno bolj slabotnim ljudem. Toda nesreča se nij zgodila nobena in slovesnost se je vršila, kolikor mogoče, redno in tako tako se je tudi končala. Vreme je bilo krasno, in, kar mora vsakdo potrditi, je bil tako velikanski shod prav izvrstno aranžiran.«
V spomin na ta veličasten dogodek in velik dar romarjev so v livarni Alberta Samassa v Ljubljani ulili štiri nove zvonove za Marijino cerkev na Sveti Gori. Skupna teža zvonov je bila 9.800 kg.
Tej nepozabni svetogorski manifestaciji vere so v prihodnih mesecih in letih sledila še druga podobna romanja: Bovec, Log pri Vipavi, Cerkno, Vitovlje in Mengore. Slednjega se je udeležilo več kot 10.000 vernikov, na Vitovlje pa je prišlo okrog 5.000 vernikov.
R. Podbersič ml., “Pijeva procesija”: Ob 150. obletnici veličastnega romanja na Sv. Goro: Priloga, v: Ognjišče 9 (2022), 44-49.
Mnenje, ki ste ga zapisali v svojem pismu, sem že slišal, torej to ni samo vaš pomislek, ampak tako razmišljajo tudi drugi ljudje. Obenem vas moram pohvaliti, da tako pozorno spremljate moje zapise. Res je, v njih poudarjam tudi to, kar ste vi zapisali: da nas Bog ljubi in je usmiljen ter nam odpušča. Zanimivo, da vi v tem vidite nevarnost. Najbrž vam je bližje Bog kot strogi sodnik, ki pazi na naša dejanja in čaka, kje bomo pogrešili in nas bo potem kaznoval. Prav gotovo Bog vse ve in nas bo sodil za naša dejanja, ampak Bog je najprej ljubeči Oče, ki nas neizmerno ljubi, kar je dokazal tudi njegov Sin, Jezus Kristus, ki je prišel na svet ter trpel, umrl in vstal iz ljubezni do nas. Jezus je dejal: »Bog je namreč svet tako vzljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje« (Jn 3, 16).
Po materini strani kraljevega rodu, po očetu grofična, si sredi bogastva in sijaja cvetela imenu primerno: kot rožica. In ker si bila menda tudi lepa kot rožica, ti snubcev seveda ni manjkalo.
Se mi zdi. … Tako – v šali.
K sreči se ob vsakem prehodu meje poleg raznih informacij izpiše tudi njihova telefonska številka. Da naj se umiri, mu je svetovala uslužbenka, prekliče bančne kartice, nato pa odide na postajo policije, da prijavi izgubo dokumentov. Brez tega potrdila ob povratku ne bo mogel prestopiti meje.
Kmalu smo dobili elektriko in zdaj je bil razsvetljen vsak kotiček v hiši. Bilo je tudi več bralcev, ki so bili pogosto zatopljeni v knjige pozno v noč.
Visoke poletne temperature privabljajo na dan tudi mrčes. Na pikanje komarjev smo obsojeni ves poletni čas. Poleg komarjev pa nam grozijo piki in vbodi drugega mrčesa. Pomembno je, da se dobro zaščitimo ali po potrebi ukrepamo.
Ugriz ni boleč, je pa srbeč. Medtem ko pik komarjev redko povzroča več kot kožno srbečico, pa je klopov ugriz lahko veliko bolj nevaren. V Sloveniji je izrazito velik odstotek klopov prenašalcev bolezni. Najpogostejši sta lymska borelioza in klopni meningoencefalitis (KME). Medtem ko so z borelijami okuženi klopi razširjeni po vsej Sloveniji, pa je klopov, okuženih s povzročiteljem klopnega meningoencefalitisa največ na Gorenjskem, Koroškem, Štajerskem in v ljubljanski regiji. Lymska borelioza je bakterijska bolezen, zdravi se z antibiotiki, cepiva zanjo ni. Že v času kožnih sprememb ali pa v prvih mesecih po izginitvi tipičnega kolobarja, ki se pojavi na koži, lahko pride do resnih težav z živčevjem, sklepi in srcem. Če se bolezen ne zdravi takoj, lahko zdravstvene težave, povezane z okužbo, izbruhnejo več let po okužbi.
Ose so napadalne žuželke, pičijo lahko večkrat, osji pik pa je precej boleč, medtem ko čebela piči enkrat in je pik manj boleč. Žuželkam se je najbolje umakniti, saj načeloma niso napadalne, pičijo najpogosteje v samoobrambi. Mesto vboda dobro pregledamo, po potrebi odstranimo želo, spiramo z vodo in milom, posušimo in hladimo. Če ste na pike žuželk alergični, se lahko pojavijo resni zdravstveni zapleti, tudi šokovna stanja in smrt. Če veste, da ste alergični, morate v svoji bližini imeti vedno škatlico za samopomoč z zdravili. V primeru hujših reakcij na pik je potrebno takoj poiskati zdravniško pomoč.
Tistim, ki radi preživljajo svoje dneve v morju pa preti še ena nevarnost-meduze. Meduze so redni gostje severnega Jadrana. 
Ožge podobno kot mesečinka, vendar je ožig kompasne meduze običajno manj boleč. Meduze niso smrtonosne, razen v primeru, da smo alergični nanjo. Imajo pa te meduze toksine, ki učinkujejo na človeško telo različno, zato se jim je v vsakem primeru dobro izogibati in predvsem paziti na predele obraza.
Eva se je začudila, da tako majhno deklico pustijo samo. »Veš kaj, punčka, pojdi z menoj, saj stanujem tukaj zraven. Kako ti je ime?«
Ko se je po prvi svetovni vojni vrnil v Ljubljano (čeprav so ga Čehi s ponujeno profesuro na praški likovni akademiji želeli premamiti, da ostane), se je za to mesto začela nova doba.
Kapele je obdal z zelenjem, v arhitekturo pa namenoma ni vpletal črne barve. Z zasnovo je želel misli svojcev preusmeriti od bolečine k lepoti, torej k nebesom. Zato zelenje, okrasje, balustri … Vhod v nek drug, pomirjujoč svet prikažejo tudi propileji na vhodu, nad vhodni slavolok pa je umestil Kristusa in Marijo, ki umrle sprejemata v svoj objem.
Sprehodimo se po Plečnikovih ljubljanskih mostovih, od tromostovja pa čez čevljarski most in naprej vse do trnovskega mostu, ki je bil zgrajen med letoma 1929 in 1932 in je osrednja točka Plečnikove preureditve obrežij Gradaščice. Ko je Plečnik snoval most, je želel, da so pogledi usmerjeni v trnovsko cerkev, ob kateri stoji. Most si je zamislil kot podaljšek trga pred cerkvijo. Piramide, ki ga krasijo, so enake oblike kot zvonika cerkve. Ima masivno ograjo in na sredini kamnit kip sv. Janeza Krstnika (N. Pirnat), zavetnika trnovske cerkve. 
Leta 1956, ob koncu življenja, pa je prenovil križevo kapelo v ljubljanski stolnici. Na novo je projektiral stopnice na prižnico in križev oltar s krstilnikom. Ob krstnem oltarju je uporabil visoka kamnita svečnika. Krstilnica je bila zaključena po arhitektovi smrti.