Skip to main content

Ljubezen in spoštovanje morata hoditi skupaj. Spoštovanje brez ljubezni postane strahopetnost. Ljubezen brez spoštovanja pa postane nadutost.(sv. Pij iz Pietrelcine)

Avtor: Ben-a

Dominik Savio

Dominik Savio (1842-1857)

God: 6. maj

Prvi življenjepis današnjega godovnjaka, svetega Dominika Savia, je napisal njegov vzgojitelj – sveti Janez Bosko ali Don Bosko, ustanovitelj salezijancev, ki se posvečajo predvsem vzgoji mladih. Don Bosko je Dominika sprejel v svoj vzgojni dom, imenovan oratorij, jeseni leta 1854. Dvanajstletni Dominik mu je ob sprejemu dejal: »Upam, da se bom vedno obnašal tako, da se vam ne bo treba nikoli pritoževati zaradi mojega vedenja.« Ta izredni deček je bil don Bosku zelo pri srcu in nekoč mu je dejal, da bi ga rad s čim obdaril, izbiro daru pa je prepustil njemu. Dominik Savio mu je dejal: »Darilo, ki si ga želim, je, da napravite iz mene svetnika. Ves bi se rad daroval Gospodu, saj že moje ime Dominik govori, da sem Gospodov. Rad bi bil njegov za večno, čutim potrebo, da postanem svetnik. Če ne postanem svetnik, je vse skupaj nič. Bog hoče, da bi bil svet in zato moram postati svetnik!« Za dosego tega cilja si je prizadeval vse svoje življenje, ki je trajalo manj kot petnajst let.

Ta božji ljubljenec se je rodil 2. aprila 1842 v kraju Riva di Chieri v jugozahodnem delu italijanske pokrajine Piemont in bil še isti dan krščen. 8. aprila 1849, na veliko noč, je prejel prvo sveto obhajilo. Znal je že pisati in ta dan je v svoj dnevnik zapisal sklepe za svoje življenje: »Pogosto bom šel k spovedi in pristopil bom k svetemu obhajilu, kolikokrat mi bo spovednik dovolil (takrat še ni bilo v navadi vsakdanje sveto obhajilo). Posvečevati hočem Gospodove dneve. Moja prijatelja bosta Jezus in Marija. Rajši umrjem, kot da bi storil en sam greh.« V šoli je bil vedno prvi, čeprav se za prvenstvo nikoli ni potegoval. Zvesto je služil Bogu, ki mu je podaril tako lepe talente.

Don Bosko v svojem življenjepisu Dominika Savia pripoveduje, kako sta se prvič srečala. Leta 1854 je prišel k njemu župnik iz mesteca Mondonico in mu pripovedoval o svojem učencu Dominiku Saviu. »Tukaj v vaši hiši imate morda prav take dečke,« mu je dejal, »toda težko bi našli katerega, ki bi ga prekašal po bistrosti in po krepostih. Poskusite in videli boste, da je to nov sveti Alojzij!« Kmalu zatem je Dominik prišel k don Bosku v spremstvu svojega očeta. »Poklical sem ga na stran,« se spominja don Bosko, »in pričela sva se pogovarjati o njegovem dosedanjem šolanju in življenju. Med nama se je takoj spletla iskrena zaupnost. Zaznal sem, da je duša tega dečka polna Gospodovega duha in nemalo sem osupnil spričo del, ki jih je božja milost uresničila v njem že v tako nežnih letih.«

V don Boskovi šoli je ostal dve leti in pol. Svetniški vzgojitelj je strmel, ko je videl, kako čudovito napreduje Dominik v božji modrosti in milosti. Posebno rad je častil Marijino brezmadežno Srce in 8. junija 1856 je ustanovil posebno Družbo Brezmadežne, za katero je sestavil pravila, ki razodevajo neverjetno duhovno zrelost komaj štirinajstletnega dečka.

9. marca 1857 zvečer je nenadno tako oslabel, da so mu podelili zakramente za umirajoče. Kdor ga je slišal govoriti ali je pogledal v njegov vedri obraz, bi si mislil, da je legel samo zato, da se malo odpočije. Nihče razen njega samega ni mogel verjeti, da se mu res bliža smrt. Ob njem je bil don Bosko pa oče in mati. Mati je jokala, oče je na njegovo prošnjo molil molitve za umirajoče. Z besedami: »Zbogom, dragi očka, kako lepo je, kar gledam!« in s srečnim smehljajem na obrazu je brez najmanjšega trepeta izdihnil – poroča don Bosko, ki se mu je ob smrti Dominika Savia trgalo srce. »Moja ljubezen do njega je bila ljubezen očeta do sina, vrednega najglobljega in najnežnejšega čustva.«

Dominika Savia je za blaženega razglasil papež Pij XII. leta 1950, štiri leta kasneje pa za svetnika. Leta 1956 ga je postavil za zavetnika mladih cerkvenih pevcev.

Gotard

Gotard (Godehard) (1038)

God: 5. maj

Gotard ali Godehard se je rodil leta 960 v Reichersdorfu pri Neideraltaichu. Njegov oče je služil v nekdaj premožnem samostanu, ki pa je obubožal v bojih z Ogri. V samostanski šoli je Gotard že zgodaj do bil trdno znanstveno in bogoslovno izobrazbo. Ker je bil zelo nadarjen, se je za dečka zavzel salzburški nadškof Friderik, ga vzel k sebi in mu omogočil nadaljevanje študija. Po vrnitvi iz Salzburga je leta 990 Gotard vstopil v samostan v Niederaltaichu, kjer naj bi vpeljal reformo po pravilih sv. Benedikta. Po opatovi smrti je sam prevzel vodenje samostana in kmalu dosegel, da je postal eden najpomembnejših samostanov obsežne salzburške nadškofije in še v druge samostane je pošiljal menihe, da so v njih uvedli lotarinško reformo. Pod Gotardovim vodstvom je samostan v Niederaltaichu tudi gospodarsko uspeval. Po njegovih navodilih so vse samostanske stavbe temeljito prezidali. Gotard je spretno združeval pametno vodenje ljudi z veliko razgledanost jo in izkušenostjo v gospodarskih vprašanjih, pa tudi z globoko učenostjo in klasično izobrazbo, ki se ni omejevala samo na branje bogoslovnih spisov.

Človek takih zmožnosti je bil poklican, da je pomagal obnoviti redovno življenje tudi v drugih samostanih. V letih 1001/1002 je bil hkrati opat tudi v Tegernsee (južno od Münchna), leta 1005 je na željo cesarja Henrika II. (gl. 13. julij) sprejel vodenje samostana v Hersfeldu in ga reformiral. Znani bavarski samostan Tegernsee je prav pod nje govim vodstvom dosegel začetek velikega razcveta na kulturnem in gospodarskem področju.

Ko se je iz notranjih nagibov odločil za ostro meniško in asketsko življenje ter se je le iz redovne pokorščine lotil obnove življenja po samostanih, mu ni bilo prav nič do visokih duhovnih časti. Ko je leta 1013 lahko ugotovil, da je svoje delo v samostanih Hersfeld in Tegernsee opravil, se je vrnil v Niederaltaich. Devet let je z vso skrbnostjo vodil svoj samostan, dokler ga ni stolni kapitelj v Hildesheimu leta 1022 na predlog cesarja Henrika II. soglasno izvolil za Bernwardovega naslednika. Kljub temu, da je imel rajši samoto in meniško življenje, se je odzval, ker je videl v tem božji klic, kateremu se ni mogel odreči. Kot škof tudi ni dosti spremenil svojega prejšnjega načina življenja, če prav je bil hkrati tudi državni knez in je moral opravljati več svetnih dolžnosti kakor prej. Zborovanjem knezov se je rad izognil in tudi o njegovi politični dejavnosti življenjepisci ne vedo dosti povedati. Z veliko vnemo pa je skrbel za gospodarsko blaginjo, kulturno in duhovno življenje svoje škofije, ki jo je v vsakem pogledu zelo dvignil.

Čisto drugače kakor njegov prednik, saški plemič Bernward, je bil Gotard človek, ki je prišel iz ljudstva in ki je zato tudi imel dar, da se je znal ljudstvu približati. Kot škof je večkrat pridigal sam in zahajal v hi še k revnim in bolnim, da jih je negoval in tolažil in jim pomagal. V svoji škofijski rezidenci je Gotard sprejel vsakega prosilca osebno, bil je ljudem vedno na voljo tudi v spovednici. Za grešnike, ki so se zate kali k njemu, je imel še posebno ljubezen in je kot človek praktičnega mišljenja skrbel tudi za njihove zemeljske potrebe ter jih tako obvaroval ponovnega padca v greh.

V hildesheimski škofiji je sezidal mnogo cerkva; najmanj trideset jih je postavil in zgodovinarji ga imenujejo »največji bavarski stavbe nik zgodnjega srednjega veka«. V Wrisbergholzenu, južno od Hildesheima, je zgradil benediktinski samostan, s čimer je hotel pokazati, da tudi na novem delovnem področju ni pozabil na redovna pravila svetega Benedikta. Zelo si je prizadeval tudi za napredek šolstva in je dal zgraditi šolo za umetnost lepega pisanja in slikarstva. Kadar se je hotel popolnoma posvetiti premišljevanju in molitvi, je šel v samostan v Wrisbergholzen. Tam se je mudil tudi o veliki noči 1038, ko je nenadoma začutil, da mu pešajo moči. Prepeljali so ga v Hildesheim, kjer je umrl 5. maja 1038, in so ga pokopali v stolnici.

Za svetnika je bil razglašen leta 1131. Njegovo češčenje se je kmalu razširilo tudi čez meje hildesheimske škofije prav na Švedsko in Finsko, v Švico in prav tako v naše kraje, kjer je postal zavetnik mnogih cerkva in romarskih krajev. Najpomembnejši prelaz v Alpah, ki drži iz Nemčije v Italijo, se imenuje po njem. Njemu v čast so bavarski vojvode na Gotardovi gori, čez katero drži prelaz, zgradili lepo kapelo. Pri nas so pod prelazom Trojane v 14. stoletju postavili cerkev njemu v čast – kraj se zdaj imenuje Šentgotard. Papež Leon XIII. ga je zaradi njegovega krepostnega življenja priporočal predvsem delavski mladini, naj ji bo zgled.

Upodabljajo ga kot škofa, z zmajem pod nogami, s cerkvico v roki in obujajočega mrtve. Ljudstvo se je zatekalo k njemu kot priprošnjiku v boleznih udnice (protina), revme, ledvičnih kamnov in otroških bolezni; nosečnice so ga prosile za srečen porod; častili so ga pa tudi kot zavetnika proti blisku in toči.

6. maj

 

  • Ana Roza Gattorno, bl., † 1900, vdova in redovna ustanoviteljica v Rimu
  • Anton Middleton, bl., 1159, duhovnik in mučenec v Londonu
  • Bartolomej Pucci-Franceschi, bl., † 1330, duhovnik reda manjših bratov
  • Dominik Savio, sv., † 1857, mladenič
  • Eadbert, sv., † 698, škof v Lindisfarni v Angliji
  • Edvard Jones in Anton Middleton, bl., † 1590, duhovnika in mučenca v Londonu v Angliji
  • Evodij, sv., 1. st. ?, škof
  • Falko, bl., † 1146, opat v Cavi pri Salernu v Kampanji
  • Frančišek de Montmorency Laval, bl., † 1708, škof v Quebecu v Kanadi
  • Gavdencij, sv., 4. ali 6. st., varuh popotnikov v Reciji
  • Jakob, sv., † ok. 259, diakon, mučenec iz Lambese v afriški Numidiji
  • Jožef Mindszenty, † 975, madžarski kardinal
  • Marija Devica Srednica vseh milosti
  • Marija Katarina Troiani, bl., † 1887, italijanska frančiškanska tretjerednica v Kairu
  • Marjan, lektor, in Jakob, diakon, sv., † ok. 259, mučenca iz Lambese v afriški Numidiji
  • Petrina Morosini, bl., † 1957, delavka, mučenka svete čistosti iz škofije Bergamo (6. april, god 6. maj)
  • Venerij, sv., † 409, škof v Milanu

5. maj

 

  • Afrodizij in tovariši, sv., 3./4. st.?, mučenci v Palestini (tudi 4. maj)
  • Angel, sv., † 1225, karmeličan v Likati na Siciliji
  • Atanazij, sv., 10. st., škof v Korintu na Peloponezu
  • Avertin, sv., † 1189, diakon v Toursu v Franciji
  • Benvenut Mareni, bl., † 1289, manjši brat v Recanatiju v Italiji
  • Brito, sv., † 386, škof v Trierju v Nemčiji
  • Edmund Ignacij Rice, bl., † 1844, irski ustanovitelj Družbe krščanskih bratov za vzgojo mladine
  • Evtimij, sv., † ok. 305, diakon in mučenec v Aleksandriji v Egiptu
  • Geruncij, sv., † ok. 472, škof v Milanu v Italiji Godehard
  • Gotard (Godehard), sv., † 1038, menih in škof
  • Hilarij, sv., † 449, škof v Arlesu v francoski Provansi
  • Jovinijan, sv., 3. st., škof v Auxerru v Franciji
  • Katarina Cittadini, bl., † 1857, vzgojiteljica zapuščenih otrok in redovna ustanoviteljica iz mesta Somasca
  • Maksim, sv., † 350, jeruzalemski škof
  • Mavroncij, sv., † 702, opat in diakon v Franciji
  • Nicetij, sv., 5. st., škof v Viennu v Franciji
  • Nuncij Sulprizio, bl., † 1836, mladenič iz Neaplja
  • Sacerdos, sv., † 720, škof v Akvitaniji

Avgust

Med moškimi imeni v Sloveniji je ime Avgust na 183. mestu. Po podatkih Statističnega urada RS je bilo 1. 1. 2016 z imenom Avgust poimenovanih 883 (1971: 4312; 1994: 1712; 2011: 1.027) oseb. Podatki po obdobjih kažejo, da je zanimanje za to ime v zadnjih desetletjih zelo upadalo. Različice imena Avgust so August (2016: 44; 2011: 53), Augustin (38), Avgustin (24), Auguštin (22), Avguštin (2016: 543; 2011: 654), Gusti (10). Ženska oblika imena Avgust je Avgusta (1971: 256; 1994; 123; 2011: 68; 2016; 60) z različicami Augusta (manj kot 5), Gusta, Gusti (6), Gustika.


God:

  • 15. januar
  • 26. januar
  • 4. maj
  • 7. maj
  • 27. maj
  • 3. avgust
  • 28. avgust
  • 20. september
  • 24. november (sv. Avguštin)

in

  • 15. januar
  • 7. oktober (Avgust)

Ime Avgust izhaja iz latinskega imena Augustus. Prvi Avgust, tj. Augustus s prvotnim pomenom ‘častitljiv, veličasten, vzvišen’ je bil Gaius Julius Caesar Octavianus Augustus, prvi rimski cesar, ki je umrl leta 14. Častni naziv Augustus je dobil leta 27 pred Kr.. Latinski pridevnik augustus ‘posvečen, svet; častitljiv, veličasten, vzvišen’ izhaja iz glagola augeō ‘pospeševati rast, oplajati; (po)večati, (po)množiti, ojačiti, okrepiti, pospeševati; rasti, narasti; pretiravati; poveličevati, hvaliti; povzdigovati itd.’

Po rimskem cesarju Avgustu je poimenovan mesec avgúst (podobno julij po Juliju Cezarju), latinsko Augustus mensis, ter zgodovinski poimenovanji avgúst ‘naslov za rimske cesarje od cesarja Oktavijana naprej’ in avgústa ‘naslov za ženo ali sorodnico rimskih cesarjev od cesarja Oktavijana naprej’, dalje slovensko avgústovec ‘cesarjev dvorjan’ in avgústovka ‘cesarjeva dvorjanka’ in ‘hruška’. Po imenu Avgust pa je tako kot po nekaterih drugih znanih imenih nastalo poimenovanje za komično figuro ávgust ‘burkež, klovn’, npr. V cirkusu je za avgusta; igrati neumnega avgusta. Ustrezni nemški izraz je der dumme August, obstaja pa tudi izraz der grüne August (tudi die grüne Minna) ‘intervencijsko vozilo; vozilo za prevoz aretirancev’, slovensko marica, hrvaško ali srbsko crna marica, angleško Black Maria, češko zelený anton.

Avgusta sta v koledarju dva:

  • Avgust Chapdelaine in Neža Tsao-Kone, sv., † 1856, francoski misijonar in kitajska laikinja, mučenca (28. februar, god 15. januar)
  • Avgust, sv., † ok. 560, duhovnik iz bližine Bourgesa v Franciji (7. oktober)

Goduje pa tudi na god sv. Avguština. Najbolj znani  Avguštin je 28. avgusta  Avguštin Avrelij, severnoafriški škof, cerkveni učitelj (u. leta 430), polleg njega pa so v koledarju svetnikov še:

  • Avguštin Zhao Rong, sv., † 1815, prvi Kitajec, mučenec (15. januar)
  • Avguštin Erledsson, sv., † 1188, škof norveške škofije Nidaros (26. januar)
  • Avguštin Webster, sv., † 1535, angleški mučenec (4. maj)
  • Avguštin Roscelli, sv., † 1902, duhovnik in vzgojitelj mladine iz Genove v Italiji (7. maj)
  • Avguštin Canterburyjski, sv., † ok. 604, apostol Anglije (26. maj, god 27. maj)
  • Avguštin Kažotić, bl., † 1323, škof iz Trogira (3. avgust)
  • Avguštin Pakin tovariši, sv., † 1840, korejski mučenci (31. januar, god 20. september)
  • Avguštin Yi, Agata Kim in sedem tovarišev, sv., † 1839, korejski mučenci (24. maj, god 20. september)
  • Avguštin Yu, sv., † 1839, korejski katehist, mučenec (22. september, god 20. september)
  • Avguštin Huy in Nikolaj The, sv., † 1839, mučenca iz Vietnama (13. junij, god 24. november)
  • Avguštin Schoeffler, sv., † 1851, misijonar v Vietnamu in mučenec (1. maj, god 24. november)

Florijan

Ime Florijan je med moškimi imeni v Sloveniji na 296. mestu. Po podatkih Statističnega urada RS je bilo 1. 1. 2010 z imenom Florijan poimenovanih 384 (1971: 521; 1994: 351) oseb. Različice: Florian (2010: 59), Florjan (356), Ferjan, Herjen. Ženski obliki: Florjana (2010: 102), Florijana (100).


God:

  • 4. maj

Florijan z različicama Florjan in Florian izhaja iz latinskega imena Florianus. To je izpeljanka iz latinskega imena Florus. Ime Florus pojasnjujejo z latinsko besedo florus ‘cvetoč, svetel, sijajen, krasen’. Slovenska različica imena Florijan je Cvetko, ki ima žensko obliko Cvetka.

Ime Florjan je bilo v času nastajanja priimkov precej znano, zato so iz njega nastali številni priimki, kot Florjan, Florjanc, Florjančič, Florjanič, Florijan, Florijanc, Florijančič, Ferjan, Ferjanc, Ferjančič, Flere.

Florijan se je imenoval tudi pri nas zelo znan svetnik, ki je bil rimski vojščak, mučenec v času rimskega cesarja Dioklecijana (v koledarju 4. maja). Velja za zavetnika pred ognjem, sušo, povodnijo in vojsko. Za svojega zavetnika so si gaizbrali tudi gasilci.Praznik sv. Florjana ali Florjanovo je bil nekoč zlasti čas fantovskih praznikov ter številnih šeg in navad. Praznovanje sv. Florjana ali florjanovanje se je ponekod združilo z jurjevanjem. Na Florijanovo je v Gradišču v Slovenskih goricah Florjanov sejem. V Sloveniji je 44 cerkva sv. Florijana. Po njih je poimenovano več krajev in zaselkov, npr. Florjan pri Gornjem Gradu, Florjan nad Zmincem v škofjeloški občini, zaselek Skorna pri Šoštanju Šentflorjan, Števerjan, italijansko San Floriano, naselje v Goriških Brdih, ki je zdaj v Italiji. Na sv. Florjana se nanaša tudi Cankarjeva dolina šentflorjanska, npr. v njegovi drami Pohujšanje v dolini šentflorjanski.

Jakob

Ime Jakob je med moškimi imeni v Sloveniji na 57. mestu. Dne 1. 1. 2016 je bilo s tem imenom poimenovanih 4.718 (1971: 5076; 1994: 2732; 2010: 3.692) oseb. Različice: Jak (2016: 11: 2010: 8), Jaka (1971: 134; 1994: 1596; 2010: 3729; 2016: 5.001– 56. mesto), Jakob, Jaš (1994: 7; 2010: 35; 2016: 88), Jaša (1980: 22; 1994: 91; 2008: 426; 2016: 747). Ženske oblike: Jakoba, Jakobina (2010: 19; 2016: 15), Jakica (14) Jaša (13).


God:

  • 16. januar
  • 18. januar
  • 28. januar
  • 14. marec
  • 14. april
  • 3. maj
  • 6. maj
  • 23. junij
  • 15. julij
  • 25. julij
  • 20. september
  • 1. november
  • 19. november
  • 24. november
  • 27. november
  • 28. november

Jakob je svetopisemsko ime. K nam je prišlo prek latinskega Jacobus in grškega Iakōb iz hebrejskega Jaakób. Izvor tega največkrat povezujejo s hebrejskim hákeb ‘peta’, ker se je Jakob rodil kot dvojček drugi in se držal svojega brata Ezava za peto: ‘on drži za peto, on sledi za kom’. Nekateri navajajo še pomen ‘ki prevari’ ali ‘Bog naj varuje’.

Ime Jaša je nastalo po krajšanju iz imena Jakob. Tvorjeno je s priponskim obrazilom ša, tj. Ja- + ša, ki je ruskega izvora in je imelo prvotno manjšalni in (ali) ljubkovalni pomen (prim. še Saša iz Aleksander, Griša iz Grigorij). Zaradi končnega -a se je prvotno moško priponsko obrazilo pri nas pričelo uporabljati tudi za ženska imena, ki so v nekaterih primerih pogostejša od enako pisanih moških, npr. Saša. Ime Jaka je tvorjenka na a iz skrajšane oblike imena Jakob, tj. iz Jak.

Jakob je angleško Jacob in James, skrajšano Jim, Jimmy, škotsko Jamie (tudi žensko), francosko Jacques, ženska oblika Jacqueline, italijansko Giacomo, starejše Giacobbe, nemško Jakob, češko Jakob, skrajšano Jaka, Jakeš, Kobeš, Kuba, hrvaško Jakov, Jakob, Jakub. Iz imena Jakob in njegovih različic je nastalo precej priimkov, npr. Jakac, Jakelj, Jaki, Jakil, Jaklič, Jakobčič, Jakobe, Jakobec, Jakobin, Jakomin, Jakop, Jakopec, Jakopič, Jakopin, Jakoš, Jakše, Jakšič, Kebe, Kobe, Kobetič.

V koledarju je več svetih Jakobov:

  • Jakob, sv., 5. st., škof v francoskem mestu Tarentaise (16.januar)
  • Jakob, sv., 6. st., puščavnik v Palestini (28. januar)
  • Jakob, sv., † ok. 259, diakon, mučenec iz Lambese v afriški Numidiji (6. maj)
  • Jakob, sv., 8. st., škof v Dijonu v Franciji (23. junij)
  • Jakob, sv., 338, škof v Nisibeni (15. julij)
  • Jakob, sv., † 344, duhovnik v Perziji (1. november)
  • Jakob Benfatti, sv., † ok. 1322, škof v Mantovi v Italiji (19. november)
  • Jakob Chastan, sv., † 1839, mučenec v Koreji (21. september, god 20. september)
  • Jakob Do Mai Nam in tovariši, sv., † 1838, mučenci v Vietnamu (12. avgust, god 24. november)
  • Jakob Hilarij Barbal Cosan, sv., † 1937, šolski brat, mučenec, ustreljen v španski revoluciji (18. januar)
  • Jakob in Azes, sv., 4. st., duhovnik in diakon, mučenca v Perziji (14. april)
  • Jakob iz Marke (Markič), sv., † 1476, ljudski pridigar (28. november)
  • Jakob Razrezani, sv., † ok. 420, mučenec v Perziji (27. november)
  • Jakob Mlajši, sv., 1. st., apostol (3. maj)
  • Jakob Starejši, sv., † 44, apostol (25. julij)

Filip

Med moškimi imeni je ime Filip na 116. mestu. Tako se je konec leta 2007 imenovalo 1828 (1971: 1121; 1994: 984) oseb. Iz podatkov je tudi razvidno, da se je zanimanje za ime Filip v zadnjih dveh desetletjih zelo povečalo. Obstajata tudi zelo redki skrajšani obliki Lipče in Lipe, a se večinoma uporabljata le kot klicni obliki. Ženska oblika imena Filip je Filipa (1994: 10; 2007: 11) z izpeljanko Filipina (1994: 36; 2007: 28).


God:

  • 3. maj
  • 11. maj
  • 12. maj
  • 26. maj
  • 10. julij
  • 15. avgust
  • 22. avgust
  • 11. oktober
  • 22. oktober
  • 25. oktober

Ime Filip izhaja iz latinskega imena Philippus, to pa iz grškega Fílippos z nekdanjim pomenom ‘ljubitelj konj’. Grško ime je zloženka iz grškega filéo ‘ljubim, imam rad’ in híppos ‘konj’. Obe grški besedi najdemo v tujkah, kot filozof, filologija, germanofil, rusofil in hipodrom.

Iz imena Filip in njegovih oblik so nastali priimki Fila, Filej, Fili, Filip, Filipan, Filipančič, Filipčič, Filipič, Filipec, Filipšek, Filipovič, Lipe, Lipej, Lipše, Pipan.

Filip je ime več svetnikov. Prvi je apostol Filip iz Betsajde ob Galilejskem jezeru, ki je bil križan okrog leta 90 (v koledarju 3. maja). Velja za zavetnika klobučarjev in suknarjev. V Sloveniji je 8 cerkva sv. Filipa in Jakoba. Po sv. Filipu je poimenovan tudi mesec maj z izrazoma šentlipovšek in šentlipušnik, hrvaško kajkavsko filipovščak. Iz imenske oblike Lipe je nastal tudi izraz lipe ‘omejen, neumen človek’. Iz zgodovine znan Filip je Filip Makedonski, oče Aleksandra Makedonskega. V zvezi z njim je izraz filípika ‘oster, napadalen govor ali članek’, ki je nastal po grškem filippikós ‘Demostenovi govori proti Filipu Makedonskemu’.

Boris

Ime Boris je med moškimi imeni v Sloveniji na 28. mestu. Po podatkih Statističnega urada RS je bilo 1. 1. 2012 z imenom Boris poimenovanih 8374 (2008: 8506; 1994: 9091; 1971: 6957) moških oseb. (Možne) različice imena Boris so: Bor (2012: 820), Bora (14), Boran (5), Borče (17), Borči, Borčo (7), Bore (36), Borislav (391), Borivoj (55), Borjan (8), Borko (67), Boro (246), Boroslav. Ženska oblika imena Boris je Borisa z (možnimi) različicami Bora (2012: 18), Borica (9), Borislava (72), Borislavka (20), Borjana (12), Borka (217).


God:

  • 2. maj
  • 24. julij

Ime Boris je bilo kot tudi druga slovanska imena sprejeto v naš imenski fond v zadnjih desetletjih 19. stoletja. Zelo se je uveljavilo po drugi svetovni vojni. Približno tri četrtine zdaj živih Borisov je namreč iz obdobja od 1951 do 1980. Navadno ga razlagajo kot skrajšano obliko iz slovanskega zloženega imena Borislav (prim. Borim iz Borimir). To je zloženka iz velelnika bori glagola boriti se in sestavine slav v pomenu ‘slaven’. Ime Borislav je torej prvotno pomenilo ‘kdor je slaven po borjenju, kdor naj bi se boril za slavo’. Ime Boris izvorno povezujejo tudi z imenom bolgarskega vladarja Bogoris, Borisis, ki je bil krščen za Mihaela leta 864 in je umrl 2. maja leta 907. Bolgarsko ime Bogoris razlagajo iz mongolskega bogori ‘majhen’.

V koledarju je 2. maja bolgarski knez Boris Mihael († 907); 24. julija pa brata Roman in David (prej Boris in Gleb, gl. starorusko Povest’ vremennyh let in Žitije Borisa in Gleba), kijevska kneza, mučenca († leta 1015)

Žiga

Žiga spada med zelo pogosta in tudi modna imena. Leta 2006 je bilo z imenom Žiga v Sloveniji poimenovanih 5372 oseb, kar je pomenilo 47. mesto med moškimi imeni. Močno povečano zanimanje za ime Žiga se je začelo po letu 1980 in traja še danes. Zelo redko je možno izhodiščno ime Siegfried (5), prav tako ime Sigmunt (manj kot 5), samo malo pogostejša pa je možna tvorjenka na ka Žika (12) z žensko obliko Žikica (5).


God:

  • 1. maj

Ime Žiga je skrajšana oblika nemških imen, ki se začenjajo na Sieg-, kot Siegmund, Siegfried. Ime Sigmunt, tudi Sigmund, nemško Siegmund, je zloženo iz starovisokonemških besed sigu ‘zmaga’ in munt ‘obramba, varstvo’. Sestavino sigu imajo npr. še naslednja nemška imena Siegbald, Siegbert, Siegher, Siegfried, Sieghard, Siegmar, Siegwald, Siegward. Različica nemškega imena Siegmund je Sigismund, pri Angležih Sigismund, Francozih Sigismond, Madžarih Zsigmond, skrajšano Zsiga, pri Čehih Zikmund, Poljakih Zygmunt. Pri nas se ime Sigmund ne uporablja več, ohranilo pa se je v priimku Sigmund (2006: 16 oseb).

Iz imen Žiga, Sigmund, Sigmunt, Sigismund, Siesmund in sorodnih imen so pri nas razen priimka Sigmund nastali še priimki Žiga (6), Žižmond (210, 2014. mesto), Žižmund (17), Žigon (450, 729. mesto).

V koledarju je Žiga takrat kot sv. Sigismund (1. maja), burgundski kralj, ki je umrl leta 523. V Sloveniji je ena cerkev sv. Žiga, tj. sv. Žiga na Polhovici, ki je podružnica fare sv. Jerneja v Šentjerneju na Dolenjskem in je bila zgrajena leta 1609. Znan Sigismund je Sigismund Luksemburški, rimsko-nemški cesar v letih 1410–1437, pri nas pa Žiga Zois, mentor in mecen slovenske literature in razsvetljenstva ter Žiga Herberstein, ki je živel v letih 1486–1566. Doma je bil iz Vipave in je bil diplomat in potopisec.