Skip to main content

Za tiste, ki jih Bog ljubi, preizkušnje niso kazen, ampak milost.(sv. Janez M. Vianney)

Avtor: wp.adm26

Sergej

Napisal wp.adm26 na . Objavljeno v Ime veliko pove.

Med moškimi imeni v Sloveniji je ime Sergej na 188. mestu. Dne 1. 1. 2012 je bilo z imenom Sergej poimenovanih 815 (1971: 308; 1994: 593; 2008: 756). Različici: Sergij (1971: 66; 1994: 162; 2012: 136), Sergio (2012: 79). Ženski obliki: Sergeja (1971: 73; 1994: 309; 2012: 408), Sergija (2012: 9).


God:

  • 31. januar
  • 13. maj
  • 8. september
  • 25. september
  • 8. oktober

Ime Sergej z različico Sergij izhaja iz latinskega imena Sergius. To je bilo starorimsko rodovno ime z nejasnim pomenom, ki so ga Rimljani verjetno dobili od sosednjih Etruščanov. Prek grškega Sérgios je ime prišlo v Rusijo, kjer je postalo popularno po zaslugi svetnika Sergija Radoneškega, puščavnika in opata samostana Sv. Trojice, ki je umrl 25. septembra 1392 (v koledarju 25. septembra). Ime Sergio je italijanska oblika imena Sergius, ki se pri nas uporablja zlasti na Primorskem in večinoma pri pripadnikih italijanske narodnosti. Ime Sergij je pri Nemcih Sergius, pri Francozih Serge, pri Hrvatih Srđ, pri Rusih poleg imena Sergej še oblika Serëža [serjóža). Slednji je v izrazu Serëža-proimi-uho v pomenih ‘slepar; prebrisanec’. Ime Sergij je po P. Merkuju (Svetniki v slovenskem imenoslovju, 118) na Tržaškem znano predvsem zaradi legendarnega Sergeja Tržaškega in se pojavlja v tržaških kodeksih od leta 1308, zanesljivi slovenski nosilci pa že od leta 1355. Po srednjem veku je ime Sergij pri nas in na Zahodu šlo v pozabo in smo ime Sergej v novejšem času sprejeli skupaj z nekaterimi drugimi ruskimi imeni, kot so npr. Olga, Nataša, Boris.

V koledarju je razen že omenjenega ruskega še: 31. januarja (nekdaj 24. feb.) Sergij Palestinski, mučenec († leta 304); 13. maja Sergij iz Carigrada († ok. 820), preganjan zaradi svetih podob; 8. septembra Sergij I, papež († leta 701); 7. oktobra Sergij Cezarejski, sirski mučenec (u. leta 304); 8. oktobra pa Sergij Tržaški, mučenec iz 3. ali 4. stoletja.

23. september

Napisal wp.adm26 na . Objavljeno v Svetniki.

  • Adamnan, sv., † 704, opat na škotskem otoku Iona
  • Andrej, Janez, Peter in Anton, sv., † po 881, mučenci v severni Afriki
  • Anton, bl., † 1529, mehiški deček, mučenec
  • Anton, sv., † po 881, mučenec v severni Afriki
  • Bernardina (Marija Jablonska), bl., † 1940, poljska redovna ustanoviteljica
  • Helena Duglioli, bl., † 1520, vdova v Bologni v Italiji
  • Janez, bl., † 1529, mehiški deček, mučenec
  • Janez, sv., † po 881, mučenec v severni Afriki
  • Krištof, Anton in Janez, bl., † 1529, mehiški dečki, mučenci
  • Lin, sv., † 79? papež
  • Najdenje telesa sv., Klare (življenjepis sv. Klare glej 11. avgust)
  • Peter, sv., † po 881, mučenec v severni Afriki
  • Peter Acotanto, bl., † ok. 1187, menih v Benetkah v Italiji
  • Pij iz Pietralcine, sv., † 1968, spovednik in mistik
  • Sos, sv., prva st., mučenec v Misenu v Italiji
  • Tekla, sv., † ok. 100, devica in mučenka
  • Viljem Flower, bl., † 1588, mučenec v Kingstonu v Angliji

22. september

Napisal wp.adm26 na . Objavljeno v Svetniki.

  • Dionizij Pamplona Polo in 12 tovarišev, bl., † 1936, šolski bratje, mučenci v španski državljanski vojni
  • Emeram, sv., 7. st., škof in mučenec v Regensburgu v Nemčiji
  • Emerita, sv., prva st., mučenka v Rimu
  • Feliks IV, sv., † 530, papež
  • Florencij, sv., 5.16. st., duhovnik v Franciji
  • Fokas, sv., prva st., vrtnar in mučenec v Pontu
  • Ignacij iz Santhiaja, bl., † 1770, kapucin v Turinu v Italiji
  • Jona, sv., † 9. st. puščavnik, oče sv. Teodora in Teofana v Palestini
  • Jožef Aparicio Sanz in 232 mučencev, bl., † 1936, mučenci v španski vojni leta 1936, ubiti v različnih dneh
  • Lauto, sv., † ok. 568, škof v Coutancessu v Franciji
  • Mavricij in tovariši, sv., 3. st., mučenci
  • Sadalberga, sv., † ok. 664, opatinja v Laonu v Franciji
  • Silvan in Silvester, sv., prva st., iz Francije
  • Silvester, sv., prva st., priprošnjik iz Francije
Pij iz Pietrelcine

Pij iz Pietrelcine (1887-1968)

Napisal wp.adm26 na . Objavljeno v Pričevalec evangelija.

23. september

»Življenje tega ponižnega Frančiškovega sina ni bilo nič drugega kot nenehna vaja v veri, ki jo je krepilo upanje v združenje s Kristusom v nebesih,« je dejal papež Janez Pavel II., ko je 2. maja 1999 med slovesno mašo na Trgu sv. Petra v Rimu razglasil za blaženega kapucinskega redovnika p. Pija iz Pietrelcine. Njegova vera in upanje sta se uresničevala v ljubezni, s katero je sprejemal ljudi kot zdravnik duš – spovednik, pomagal pa je lajšati tudi telesne bolezni, ko je v kraju San Giovanni Rotondo ustanovil najsodobnejšo bolnišnico. V tamkajšnjem samostanu je prebil skoraj vsa leta svojega redovniškega življenja in tja so se že tedaj zgrinjale velike množice romarjev.

Rodil se je 25. maja 1887 v kraju Pietrelcina blizu mesta Benevento kot četrti od sedmih otrok v družini Forgione, ki je bila tako revna, da je moral oče dvakrat iti v Ameriko služit denar za preživljanje družine. Pri krstu so mu dali ime Francesco; ko je leta 1903 vstopil h kapucinom, je dobil redovno ime Pij (Pio), po rojstnem kraju pa je ohranil vzdevek ‘iz Pietrelcine’ (da Pietrelcina). Po končani redovniški vzgoji in bogoslovnem študiju je leta 1910 prejel mašniško posvečenje. Leta 1916 so ga predstojniki zaradi slabega zdravja poslali v samostan v San Giovanni Rotondo blizu mesta Foggia nedaleč od jadranske obale. Tam je mladi redovnik 20. septembra 1920 v mističnem zamaknjenju prejel stigme – znamenja Kristusovih ran – na rokah, nogah in na prsih. Cerkveni predstojniki so mu naročili, naj te rane skrije in nosi rokavice. Redovnik je ubogal. Prav tako je v duhu pokorščine sprejel ukaz iz Rima, da ne sme maševati javno, temveč le v samostanski kapeli. To je trajalo dve leti. Hoteli so ga zavarovati pred navalom ljudi, ki so od vseh strani vreli v San Giovanni Rotondo, da bi videli ‘svetega patra’. Pater Pij je bil žrtev sumničenj, obtožb, obrekovanja

in preganjanja, pa vse je junaško prenašal. Prav nič ni bil vesel tistih, ki jih je v San Giovanni Rotondo prignala zgolj radovednost. Želel je, da bi romarji prihajali z vero in voljo po spreobrnjenju. Tja dol je poromal tudi milanski nadškof kardinal Montini, poznejši papež Pavel VI., in bil pri njegovi maši, pri kateri je zbrano sodelovala množica vernikov. »Ena maša patra Pij a za mnoge pomeni veliko več kot deset dni misijona,« je zapisal potem.

»V tukajšnji cerkvi poznam samo oltar in spovednico,« je pisal pater Pij nekemu prijatelju leta 1926. Dolga desetletja je bil v spovednici celo jutro. Zadnja leta je od šestih do devetih dopoldne spovedoval ženske, od pol treh do pol petih popoldne pa moške. Imel je dar, da je bral v dušah. Zadostovala je štiriminutna spoved, da je spovedanec bolje razumel, kaj naj stori, da bo pravi kristjan. Nekega dne je prijatelja, ki je napovedal obisk nekega igralca, opozoril: »Pazite, kajti ko mi pripeljete nekoga in mu jaz po božji milosti odprem oči, pred Bogom ne bo mogel reči: nisem vedel!« Njegovo blagoslovljeno zemeljsko poslanstvo se je izteklo 23. septembra 1968. Od njegove razglasitve za blaženega se obhaja njegov god na ta dan. Med svetnike katoliške Cerkve je bil blaženi pater Pij slovesno uvrščen 16. junija 2002.

Silvester ČUK

Mavricij

Mavricij (3. stol.)

Napisal wp.adm26 na . Objavljeno v Pričevalec evangelija.

22. september

Tiranom vseh časov so bili napoti ljudje, ki so mislili drugače kot oni. Ker so imeli moč in oblast, so se jih znebili tako, da so jih dali pomoriti. Takega velikega pokola nedolžnih ljudi se spominjamo danes, ob godu svetega Mavricija in njegovih tovarišev, ki jih je bilo nekaj tisoč! Vsi so bili rimski vojaki iz legendarne tebajske legije, znane po izredni hrabrosti. Tebajska se je imenovala zato, ker so bili njeni možje večinoma iz pokrajine Tebaide v Gornjem Egiptu, ki je bila po svojem prebivalstvu odločno krščanska, zato so bili v tebajski legiji sami kristjani. Ko ji je poveljeval Mavricij, je dal surovi in kruti Maksimijan, sovladar cesarja Dioklecijana, celotno legijo poklati zato, ker si zaradi svojega krščanskega prepričanja njeni vojaki niso hoteli omadeževati rok s krvjo nedolžnih ljudi. To se je zgodilo na ozemlju današnje Švice med leti 280–300. Tamkajšnji škof Teodor je dal okoli leta 360 na kraju pokola postaviti cerkev v čast tem krščanskim junakom, katerih spomin Cerkev obhaja že od leta 350.

Mavricij je bil po vsej verjetnosti črnec, kajti njegovo ime v latinščini pomeni ‘Maver ali zamorec ali črnec’ (v starem veku se je severozahodna Afrika imenovala Mavretanija). Legija, ki ji je poveljeval, je prišla iz Afrike čez Alpe v Galijo (sedanjo Francijo), da bi tam zatrla upor domačega prebivalstva, kakor je svojemu sovladarju Maksimijanu ukazal cesar Dioklecijan. Vzrok za bojni pohod je bilo preganjanje krščanstva. V rimski vojski je bil tedaj običaj, da čete opravijo daritev bogovom in si izprosijo uspeha v bitki, hkrati pa vojaki ob tem obnovijo svojo prisego. Krščanska tebajska legija se je tej daritvi hotela izogniti in se je umaknila v soteske, kjer je danes mesto Sankt Moritz (ni težko uganiti, da je to nemška oblika imena Mavricij). Drugo poročilo pravi, da so se tja umaknili zato, ker niso hoteli napasti nedolžnega prebivalstva. Ko je Maksimijan opazil, da se je tebajska legija umaknila, je poslal poveljniku Mavriciju ukaz, da se mora legija vrniti k drugim četam, sodelovati pri daritvi in obnoviti prisego. Tebajci so to odklonili, češ da proti svoji vesti ne morejo ravnati. Maksimijan je dal vsakega desetega vojaka te legije obglaviti. To jih ni oplašilo. Ker so vztrajali pri svoji odločitvi, je Maksimijan spet ukazal, naj vsakega desetega obglavijo.

Tedaj je Mavricij poslal Maksimijanu pismo, v katerem med drugim pravi: »Mi smo tvoji vojaki, cesar in gospod, smo pa tudi služabniki pravega Boga. Do tebe imamo dolžnost, da ti služimo, Bogu pa dolgujemo poštenost življenja. Od tebe prejemamo plačo za svojo službo, od Boga pa imamo življenje. Če nič grešnega ne zahtevaš od nas, ti bomo pokorni. Pokaži nam sovražnika, pa boš videl, kaj vse zmoremo. Ne smemo pa si omadeževati rok s krvjo nedolžnih …« Ko je cesar prebral to pismo, je spoznal, da teh junaških bojevnikov ne bo mogel pripraviti do tega, da bi odpadli od vere, zato je vso tebajsko legijo obsodil na smrt.

Češčenje svetega Mavricija in tovarišev se je kmalu razširilo zlasti po Srednji Evropi. Umetniki upodabljajo svetnika kot poveljnika v bojni opremi, z zastavo, okrašeno s sedmimi zvezdami ali grbi.

Ime Mavricij je pri nas zelo redko, še najbolj je znano na Primorskem.

Iris

Napisal wp.adm26 na . Objavljeno v Ime veliko pove.

Med ženskimi imeni v Sloveniji je ime Iris na 190. mestu. Po podatkih Statističnega urada RS je bilo 1. 1. 2012 z imenom Iris poimenovanih 988 (1971: 169; 1994: 702; 2008: 931) ženskih oseb. Te so bile po regijah razporejene takole: v podravski 270, v osrednjeslovenski 191, v savinjski 122, v goriški 98, v obalno-kraški 78, v pomurski 65, v gorenjski 58 itd. Primerjava pogostnosti imena Iris po časovnih odsekih od leta 1971 naprej, kaže, da se je število tako poimenovanih oseb povečalo za skoraj šestkrat.


God:

  • 4. maj
  • 4. september
  • 4. oktober
  • 24. november

Različici imena Iris sta Ira (2012: 39) in Irka.

Ime Iris se navadno povezuje z imenoma Iris, Irida. Tako se je v grški mitologiji imenovalo žensko božanstvo, hči boga Taumanta in Okeanide Elektre, poosebljene mavrice, tj. loka, ki povezuje nebo z zemljo. V Homerjevi Iliadi je Iris krilata glasnica bogov. V antični umetnosti je Irida upodabljana kot krasno krilato dekle s palico glasnice in z vrčem, v katerem prinaša vodo oblakom. Drugi razlagalci ime Iris povezujejo z rastlinskim imenom iris s sopomenko perunika ‘vrtna rastlina s suličastimi listi in velikimi raznobarvnimi cveti’. S tem ime Iris uvrščajo med priljubljena imena, ki so nastala po poimenovanjih rastlin, kot so Cvetka, Flora, Florijan, Jasmina, Lilijana, Rozalija, Roža, Suzana.

Iris je tudi ime planetoida, katerega krožnica je med krožnicama Marsa in Jupitra in so ga odkrili leta 1847, kot občno ime pa iris pomeni še ‘šarenica v očesu’.

V koledarju je bila nekdaj 4. septembra Iris, palestinska mučenka, hči apostola Filipa. Danes je ni več v rimskem in tudi našem koledarju in se njen god pridružuje sv. Florijanu (4. maja); sv. Flori (24. novembra) ali sv. Frančišku Asiškemu (4. oktobra).

Tamara

Napisal wp.adm26 na . Objavljeno v Ime veliko pove.

Ime Tamara je med ženskimi imeni v Sloveniji na 88. mestu. Dne 1. 1. 2012 je bilo z imenom Tamara poimenovanih 3205 (1971: 256; 1994: 2332; 2008: 3138) ženskih oseb. Te so bile po regijah razporejene takole: v podravski 840, v osrednjeslovenski 657, v savinjski 377, v gorenjski 249, v pomurski 227, v goriški 213, v obalno‑kraški 173 itd. Primerjava pogostnosti imena Tamara po štirih časovnih odsekih kaže, da se ta je po letu 1970 povečala za nekaj več kot 12-krat, največ (tj. 1145) pa v obdobju 1981–1990.


God:

  • 16. januar
  • 1. maj (pravoslavni)
  • 1. september

Skrajšana in obenem klicna oblika imena Tamara je Tami (2012: 10).

Ime Tamara je svetopisemsko in izhaja iz hebrejskega imena Tamár, ki je nastalo iz starohebrejskega tāmār ‘dateljnova palma’; ‘figovo drevo’. V grščini in vulgati ima to ime obliko Thamar. Po stari zavezi je bila Tamara snaha praočeta Judovega rodu. Od Juda si je po smrti moža Era, preoblečena v prostitutko, s prevaro pridobila potomca Peresa in Zeraha. Kljub tej dokaj neslavni osebni zgodbi je Tamara svetopisemska žena obljube, ker je pomagala graditi Judovo rodovino, iz katere je bil David in njegovi potomci vse do Kristusa. Ker od Peresa izhaja Davidova dinastija, je Tamara omenjena v Jezusovem rodovniku. Spomin nanjo je v Izraelu ostal živ vsa stoletja. Judovsko izročilo jo je sprejelo v svoj duhovni, verski, družbeni in vsakdanji življenjski proces in ji odmerilo odlično mesto v celotnem poslanstvu izvoljenega ljudstva. Tamara se je imenovala tudi Davidova hči, prav tako hči Davidovega sina Absaloma.

Ime Tamara je pogosto pri Rusih in Ukrajincih. Pri slednjih ima npr. naslednje različice: Tamaron’ka, Tamaročka, Tamarcja, Tama, Tamon’ka, Tamočka, Tamunja, Tamulja, Toma, Tomon’ka, Tomočka, Tomka, Tomunja, Tomulja, Tomusja. Tamara se je imenovala tudi slavna gruzinska kraljica s konca 12. in začetka 13. stoletja in jo v Gruziji častijo kot svetnico (v pravoslavnem koledarju 1. maja). V našem koledarju (Leto svetnikov) je 1. septembra sv. Tamar, škof po izročilu v Beneventu (prva stoletja), nekdaj pa naj bi bila v Rimskem martirologiju tudi Tamara, svetopisemska žena, hči kralja Davida.

Regina

Napisal wp.adm26 na . Objavljeno v Ime veliko pove.

Med ženskimi imeni je ime Regina na 248. mestu. Tako se je leta 2006 imenovalo 525 (1971: 818; 1980: 773; 1994: 640) oseb. Precej redkejši sta bili različici Gina (72) in Džina (6), večinoma klicni pa obliki Džinka, Rega.


God:

  • 7. september

Ime Regina izhaja iz latinskega imena Regina. To je nastalo iz latinskega poimenovanja regina ‘kraljica’. Iz moške oblike tega poimenovanja rex ‘kralj’, v rodilniku regis, je nastalo ime Rex. Temu v grščini ustreza ime Basiléus, latinsko Basilius, nemško Basil, rusko Vasilij, slovensko Bazilij, Vasilij, Vasja, Vasko, Vaso. Regina spada med t. i. mistična imena. V zvezi s tem je latinski izraz Regina Coeli v pomenu ‘nebeška kraljica’, tj. ‘mati Božja’. Regina Coeli je bilo tudi ime sodnega zapora v Rimu, ki je nastalo po imenu nekdanje cerkve. Tam je bil zaprt pisatelj Ciril Kosmač, kar je opisal v poglavju Gosenica v knjigi Pomladni dan.

V koledarju sta Regina, francoska opatinja (1. julija), Regina, devica in mučenka iz Burgundije v 3. stoletju (7. septembra). Zadnjo imajo za svojo zavetnico sobarice. Upodabljajo jo kot pastirico, z mečem, stoječo v plamenih, nad njo pa je križ z belim golobom.

Zara

Napisal wp.adm26 na . Objavljeno v Ime veliko pove.

Ime Zara je verjetno nastalo po krajšanju iz imena Zaharija. Imena Zarika, Zarina in Žarka so tvorjenke na -ika, -ina in -ka iz imena Zara.


God:

  • 21. januar
  • 15. marec
  • 26. maj
  • 6. september
  • 5. november

Zaharija je svetopisemsko ime, ki se v hebrejščini glasi Zekharjahu in je zloženo iz zakhar ‘spomnil se je’ in Jahu, ki je skrajšano iz Jahveh Bog. Svetopisemski Zaharija je bil mož Elizabete in oče Janeza Krstnika (v koledarju 5. novembra). Tako se je imenoval tudi starozavezni prerok (v koledarju 6. septembra). Zaharija so se med svetniki imenovali še: puščavnik v Kalabriji (umrl 950) (god 21. januarja); zadnji grški papež (od leta 741), ki je umrl leta 752 (v koledarju 15. marca) in galski škof iz Vienuja v Franciji (26. maja).

Ime Zara imajo nekateri za različico imena Sara. To je svetopisemsko ime, ki izhaja iz hebrejskega Sara z nekdanjim pomenom ‘kneginja, vladarica’. Svetopisemska Sara (Saraja) je bila žena praočeta judovskega rodu Abrahama (Abrama) in kot mati “sina obljube” Izaka tudi mati izvoljenega ljudstva (v koledarju 9. oktobra).

Ime Zara pa je lahko tudi različica imena Zarja, ki je tako kot Zora slovanskega izvora. V koledarju se uvrščajo k imenom Albin, Fulgencij, Lucij, Lucija.