Volitve papeža, 1. del

VOLITVE PAPEŽA NEKDAJ

Prvi papež je bil apostol Peter. Izmed dvanajsterih najožjih učencev ga je za to službo izbral sam ustanovitelj Cerkve, Jezus Kristus. Dal mu je 'oblast ključev' (Mt 16, 18) in nalogo, da bi v veri potrjeval svoje brate (Lk 22,32). Po Jezusovem vnebohodu so apostoli Petra smatrali za Kristusovega namestnika v mladi Cerkvi. Priznavali so mu prvenstvo (primat) v apostolskem zboru (kolegiju).

Apostol Peter je tek svojega življenja končal z mučeniško smrtjo v Rimu, prestolnici imperija, kjer je bil Škot Petrovi nasledniki, škofje mesta Rima, so vedno veljali za voditelje vesoljne Cerkve. Imenovali so jih papeže (prvič najdemo ta naziv v Rimu na nekem nagrobniku iz druge polovice 4. stol.), O njih ne vemo veliko več kot le imena in vrstni red. Med njimi je bilo veliko mučencev, kajti to so bila stoletja krvavih preganjanj Cerkve.

Kako so bili izvoljeni? Kakor tedaj večino škofov, so tudi rimske škofe volili duhovniki skupaj z ljudstvom. Nekatere stare krščanske listine povejo, da so verniki sprva imeli aktivno volilno pravico pri izbiranju svojih škofov, kasneje pa je bila ta volilna pravica oslabljena v pravico sprejetja (aklamacije) kandidata, ki so ga bili izvolili duhovniki. Izvoljeni ni smet še biti škof. Po izvolitvi so mu škofovsko posvečenje podelili sosednji škofje. Od 4. stol. dalje so se v volitve rimskega škofa vmešavali rimski cesarji in razni germanski vladarji (z neposredno postavitvijo novega škofa, s posegi na volitvah, z raznimi ukrepi in določbami itd.). V 5. stol. je začela naraščati moč rimskih aristokratskih družin in senata Ljudstvo, preprosti verniki, za katere je bil škof postavljen, so bili od volitev izrinjeni. Na volitvah so se pojavljali kandidati raznih strank: rimskega senata in aristokracije, vzhodnogotskih vladarjev in bizantinskih cesarskih upraviteljev. Bilo je veliko nereda in umazanih iger. Papež Simah (498–514) je na sinodi v Rimu (499) izdal prva določila o volitvah papeža. Njegovo izvolitev je potrdil vzhodnogotski kralj Teodorik, ki je razsodil, da je papež tisti, ki je bil izvoljen prvi in je prejel večje število glasov. Reda še precej časa ni bilo.

Končno je sinoda v Lateranu (769) je omejila volilno pravico samo na klerike in prepovedala, da bi za to službo volili laike. Cesar Ludovik I. je v posebni pogodbi (leta 817) priznal neodvisnost papežev od cesarjev, vendar je ta listina pogosto obveljala le na papirju.

Ta zmeda je vladala vse do leta 1095, ko je papež Nikolaj II., po rodu Nemec, na sinodi v Lateranu izdal dekret o volitvi papeža: volilno pravico imajo samo kardinali, svetne sile se ne smejo vmešavati v volitve. Duhovščina In verniki so Imeli pravico Izreči soglasje, prav tako tudi cesar, veljavno pa je bilo le to, kar so sklenili kardinali. Ta odlok je naletel na nasprotovanje raznih vladarjev, ki so še kar naprej želeli odločati o tem, kdo bo papež. Na koncilu v Lateranu (1179) je bilo določeno, da je veljavno Izvoljen tisti papež, ki je prejel dve tretjini glasov kardinalov volilcev. Zaradi zavlačevanja papeških volitev je koncil v Lyonu (1274) vpeljal konklave po vzoru volitev v nekaterih italijanskih mestnih komunah ali po kapitljih dominikanskega reda. Tam je bilo določeno, da ostanejo kardinali ob kruhu, vinu in vodi, če v osmih dneh ne Izvolijo papeža. Prvič so tako volili papeža Inocenca VI. (1352 – 1362), ki je bil Francoz in je Cerkev vodil iz Avignona kamor se je leta 1309 naselil Klemen V. Pri volitvah papeža Gregorja XII. (1406 – 1415) so prvič uporabljali glasovalne listke. Za njegove vlade sta bila še dva protipapeža: nemška stranka je izvolila Aleksandra V., za njim pa Janeza XIII. pariška univerza, ki si je prizadevala za obnovo Cerkve, pa je izbrala protipapeža Benedikta XIII. Koncil v švicarskem mestu Konstanci (1415) je hotel napraviti red. Namesto Gregorja XII., ki je odstopil, je 30 koncilskih očetov izbralo papeža Martina V. (1417 – 1431). Nove določbe odločno prepovedujejo ta način Izvolitve papeža Sledilo je obdobje renesančnih papežev, ki so se bolj brigali za umetnost, znanost in druge svetne zadeve kot pa za duhovne koristi Cerkve. Mnogi so prišli do te visoke službe s simonijo – z denarjem. Papež Julij II. (1503 – 1513) je določil, da je simonistična volitev neveljavna.

Papež Pij IV. (1559 – 1565) je v svojem odloku o papeških volitvah določil, da smejo kardinali v konklave vzeti s seboj po enega tajnika, kar je veljalo vse do omenjenega odloka Pavla VI. iz leta 19751, Mnogi papeži so z raznimi odloki zavračali 'veto', ki so ga 'ob papeških volitvah na določene kandidate postavljali razni vladarji. Najodločneje je to storil sv. Pij X. (1903 – 1914) s konstitucijo 'Vacante Sede Apostollca' (Ko je izpraznjen apostolski sedež) in Zakonik cerkvenega prava (kan. 160) določa to listino kot edino veljavno. Že Pij XI. je (1922) določbe nekoliko spremenil, občutno pa je to storil Pij XII. (1945), kajti lateranska pogodba med Italijo In Vatikanom (1929) je papeža naredila povsem svobodnega. O volitvi papeža je izdal posebno listino (motuproprij) tudi papež Janez XXIII., apostolska konstitucija Pavla VI. pa razveljavlja vse prejšnje določbe.

Pripomniti velja, da so bili od leta 1389 (Bonifacij VIII.) za papeže Izvoljeni samo kardinali, od leta 1523 (Klemen VII.) pa samo Italijani. To je mogoče opravičiti z dejstvom, da je papežev prvi naslov 'škof Rima', šele potem sledi osem drugih naslovov, od katerih prvi je 'namestnik Jezusa Kristusa'.

S. Čuk