Sem redna bralka revije Ognjišče. Prebiram jo že štirideset let, sedaj sem se odločila, da se tudi sama obrnem na vas z vprašanjem. Ali bom lahko kdaj naredila križ na vnukovo čelo, za katerega sin govori, da ga ne namerava krstiti? Dolgo sem čakala na trenutek, ko bom končno postala babica. Ta želja se mi bo letos izpolnila. Saj si bova oba povedala veselo novico, da bom na pomlad postala tako težko pričakovana in ponosna babica. Vse lepo in prav. Vendar me je dejstvo, da eden od sinov noče niti slišati, da bi dal otroka krstiti, zelo skrbi. Ali bom temu vnuku kdaj lahko naredila na čelo križ? Zanima me, kako je s tem, ali ga lahko kljub vsemu prekrižam, naučim sveti angel in podobne molitve? Lahko tudi zanj molim in prosim Boga, da ga čuva? Vse to in polno podobnih vprašanj se mi poraja v glavi. Tako, da niti mirno ne morem spati. Lepo vas prosim, če mi lahko napišete, kako je s temi stvarmi, da bom bolj mirna.

zaskrbljena babica

Razumem vašo bolečino, da vaš otrok ne posreduje tega, kar je nam vernim najbolj sveto – vero in zakramente – svojim otrokom. Koristno bi bilo, da se v miru pogovorite s sinom in bi vam povedal, zakaj se je tako odločil. Morda vam bo razodel, da je pod pritiskom npr. žene, ki mu preprečuje ta korak ali kakšnega drugega človeka. Morda boste po tem pogovoru laže razumeli njegovo odločitev in tako tudi manj trpeli. Velikokrat miren in odkrit pogovor razbremeni napete odnose.

Miren pogovor pa ne pomeni stalnega očitanja, stalnega spraševanja in ‘gnjavljenja’. Na tak način bi si sina samo odtujili. Če bi mu stalno očitali in se stalno z njim prepirali zaradi tega, da vnuk ni krščen, sin ne bi želel več prihajati k vam. Tako si ne bi odtujili samo sina, ampak tudi vnuka in celo družino. Samo z dobroto in mirnostjo boste kaj dosegli.

Sprašujete, če boste za tega otroka lahko molili in prosili Boga, da ga varuje. Seveda boste lahko molili, ne samo lahko, ampak morate moliti zanj in za njegovo družino. Vsak dan naj bo že sedaj v vaših molitvah. Priporočajte ga Bogu ter njega ter vse njegove v mislih stalno blagoslavljajte. Silvano Fausti, nedavno umrli italijanski jezuit in pisec svetopisemskih komentarjev, je dejal: »Ko ne moreš več človeku govoriti o Bogu, govori Bogu o tem človeku.« To pomeni: moli zanj! To je tudi vaše poslanstvo.
Podobno naj velja tudi za križ na čelu. Seveda ga vnuku lahko naredite. So stare mame, ki se tako poslavljajo od vnukov. In kakšen se nanj že tako navadi, da ga pride sam prosit, če babica nanj pozabi. Ne vidim razloga, da otroka ne bi učili moliti. Otrok je dojemljiv in ne dvomim, da se bo molitev zelo hitro naučil. Predvidevam, da boste vnuka vsaj občasno pazili. Takrat boste lahko izkoristili čas za učenje molitev, za razlago vere, za pripovedovanje zgodb iz Svetega pisma. Nabavite si kakšno Sveto pismo za otroke in ga skupaj z vnukom prebirajte.

Ponavljam, da boste samo z dobroto in mirnostjo ohranili stik s sinom in vnukom. Z dobroto in ljubeznijo boste tudi pokazali na krščanskega Boga, ki je Bog ljubezni in ljubi vsakega človeka. O tem sem prepričan. Pred leti sem ustavil štoparju, ki je imel okrog vratu rožni venec. Ker je malo prej še divjala vojna Hrvaškem, sem ga vprašal, če je bil v vojni, ker nosi rožni venec. Potem mi je odgovoril približno takole: »Ne, nisem bil v vojni. Tole (zanj je bil rožni venec tole) je od babice. Kot otrok sem bil veliko pri njej. Starša sta bila dejavna kot politika v socializmu in nista imela časa zame, zato sta me pogosto peljal k njej. Ona je imela čas in se ukvarjala z menoj. Bila je zelo dobra. Ko je umrla, so se drugi prepirali, kaj bodo dobili od nje. Jaz pa sem vzel tole kot spomin nanjo, ker je ona imela tole velikokrat v rokah. Tako mi je drag, da ga stalno nosim.« Potem je sklenil: »Morda bom tudi jaz nekoč tako kot babica veroval v Boga, ker je bila tako dobra. Ona je verovala in imela čas zame. Starša nista imela časa ne za to, da bi me vzgajala, ne za vero ne zame.«

Velikokrat se pomnim na to srečanje in ga pripovedujem kot spodbudo vsem, ki menijo, da je njihova verska vzgoja propadla, da so se otroci ali vnuki izgubili. Pa nas prav naša vera uči, da ni nič izgubljeno, kar je narejeno v ljubezni in združeno z božjo ljubeznijo, ampak je vse to zapisano pri Bogu.

Božo Rustja

Sem verna kristjanka. Zadnja leta se mi je vera zelo okrepila Bila sem namreč zelo bolna in sem bila dvakrat v bolnišnici. V najtežjih trenutkih sem najbolj molila in se z vsemi močmi, oklepala vsega, kar mi je ponujala vera. Pred kratkim pa se je zgodil pravi čudež, saj sem bolezen nenadoma ukrotila in tudi ozdravela od neke notranje rane, ki me je obremenjevala 13 let. Nisem namreč mogla preboleti svojega prvega fanta. Sicer sem še mlada, vendar pa sem do pred kratkim bila kot živa mumija. Živela sem brez volje, brez pravega cilja. Pred kratkim pa se je zgodil ta veliki preobrat, čudež, in čutim se, kot bi se znova rodila. Moram pa povedati, da vsako jutro berem Sveto pismo in tudi sicer čutim veliko bližino Boga. Živim povsem duhovno življenje, hočem reči, da mi materialne dobrine nič ne pomenijo. Tudi sicer sem vse življenje preživela v odrekanju in za svoja leta veliko pretrpela. In preživela zelo hude čase. Vendar pa je to zame le še slab spomin, kajti sedaj živim čisto novo in drugačno življenje. Problemov nimam več, skrbi so odšle. Sedaj živim le za veselje, srečo in veliko ljubezen, ki jo čutim do Boga. Res, moralo je biti resnično božje delo, da se mi je življenje tako korenito spremenilo.

Moje vprašanje je naslednje: imam znanko, ki je prav tako verna. Ona pravi, da bi se jaz morala priključiti kakšni molitveni skupini, sicer me bo hudič skušal dobiti na svojo stran. Pravi, da Jezus varuje le skupnost – Cerkev, posameznika pa ne. Ali resnično ni dovolj, če hodim k maši, berem Sveto pismo (ona ga ne) in mislim na Boga in molim? Vem, da Bog velikokrat skuša prav take, ki so blizu Bogu, vendar ali se lahko hudiču uprem tudi na način, ki ga imam jaz? V srcu namreč ljubim Boga in bi mu rada služila po svojih močeh. Držim se vseh krščanskih načel in mislim, da je moja vest (ki mora biti čista) poglavitna.
Ne veseli me iti v kakšno skupino, kjer se ljudje bahajo, kako ljubijo Boga, delajo pa drugače. Rajši ostanem doma. Imam tudi drugo znanko, ki pravi, da mi ni treba k skupini, če nočem, saj živim v družini, ki je tudi skupnost, Starši so tudi verni. Prosim, da mi odgovorite, ali je treba iti v tako skupino ali ne.

Mihaela

Milost spremenjenja, ki si jo doživela, je nekaj velikega in bodi Bogu hvaležna zanjo. Ne zgodi se tako pogosto. Je pa to dokaz, kaj lahko naredi božja milost. Napisala si, da si v življenju že veliko pretrpela, ne samo bolezen, tudi tisto, kar imenuješ »notranja rana«, ki te je nekako omrtvila. Sedaj čutiš »veselje, srečo in veliko ljubezen«. Računaj, da ne bo vse življenje tako. Seveda boš vedno čutila božjo podporo, njegovo posebno ljubezen, prišle pa bodo tudi preizkušnje. Kot svetilnik ti bo vedno ostalo to doživetje božjega dotika v duši. Iz tega boš morala črpati moč in tudi iz Svetega pisma. To je neizčrpen vir božje modrosti in vodilo našega življenja. V tem vztrajaj in tudi drugim našim bralcem bi priporočal, da se, kot ti, napajajo pri tem viru.

Molitvene skupine so nedvomno koristne, saj je Jezus rekel: »Kjer sta namreč dva ali so trije zbrani v mojem imenu, tam sem sredi med njimi« (Mt 18, 20). Ni pa res, da Jezus varuje le skupnost, ker bi potem ne imeli v prvih stoletjih krščanstva toliko svetnikov puščavnikov. Res pa je za to potreben božji klic. Danes razumemo krščanstvo kot službo bližnjemu zaradi Boga. Vprašaj se, ali je tvoja služba Bogu tudi služba bližnjemu. Tudi danes imamo redovnike in redovnice v tako imenovanih kontemplativnih redovih.

Njihovo prvo opravilo je slaviti Boga, moliti, delati pokoro, vendar vse to za druge, za velike namene Cerkve. Take redovnice so pri nas karmeličanke in klarise.

Mislim, da bi morala razmisliti, ali je tvoj način življenja res koristen, ne samo zate, ampak tudi za druge. Milosti, ki si jih prejela v tako obilni meri in na tako izreden način, niso samo zate, morajo biti za vse »ude Cerkve«, Kristusovega skrivnostnega telesa, katerega del je vsak posameznik. Premisli o tem in išči pot, ki ti jo bo Bog pokazal.

BOLE, Franc. Ognjišče (2008) 09, str. 76

K pisanju me je spodbudilo pismo V naši župniji se nič ne dogaja. Najprej bi vam, oče urednik, omenila, da primer Gabrijele ni edini. Tudi v naši župniji se dogaja enako, kot je opisala ona. Čeprav je na podeželju možnost za vero v določeni meri večja, kot v mestih, kjer je veliko več mamil, alkohola in podobnega, se, žal, ponekod dogaja ravno obratno. Mogoče bi bilo bolje, če bi pri določanju kraja poslanstva duhovnika preverili, kdo je primeren za neko župnijo in kakšne so bile dotedanje razmere v župniji.
Draga Gabrijela, mogoče ti bo pomagalo, če ti napišem svojo zgodbo.

Tudi jaz izhajam iz družine, ki ji je vera na zadnjem mestu. Meni osebno pa je vera na prvem mestu. Žal pa se je tudi v naši župniji zgodilo, da je bil tu pred leti duhovnik, ki je rad delal z mladimi, pa so ga kmetje pregnali, ker je vodil otroke na taborjenje, saj jim to ni ustrezalo, ker so jih potrebovali za delo doma. In so ga premestili. Žalostno, pa vendar resnično. Obiskovanje maše je večini (še vedno obstajajo nekatere izjeme) v naši župniji postala zgolj navada. Tudi jaz sem zato skušala delovati v sosedni župniji, kjer se kaj »dogaja«. Govorila sem tudi z duhovnikom, pa pri nas ni bilo spremembe.

S prijateljico sva vodili mladinski verouk (brez prisotnosti duhovnika). Kasneje sem še poskušala prepričati duhovnika, a mi ni uspelo. Žalostno gledam, kako v večji meri župnija propada, a žal spremeniti ne morem ničesar. Vendar pa sem spoznala, da je to zame pravzaprav priložnost za rast v veri. Razmere, v kakršnih živim, sem začela gledati v pozitivni luči in skozi božje oči. Saj tudi Jezusa niso sprejemali pri oznanjevanju, ni tako? Tisti, ki se moramo boriti, postanemo bolj močni.

Jaz sem sprejela dejstvo, da je »moje poslanstvo« v župniji tako zaključeno in Gospod mi kaže, kje me zares potrebuje. Sedaj še vedno nisem zelo aktivna, vendar pa mi Gospod kaže pot, kjer spoznavam osebe, ki jim je vera na prvem mestu in preko njih spoznavam nove možnosti svojega poslanstva. Se pa strinjam, da so takšne možnosti zgolj v večjih mestih. Sama sem začela poglabljati svojo vero z obiskovanjem skupine Samuel, obiskom Medjugorja, Lurda… in prav na teh krajih sem spoznala, kje sem lahko dejavna.

Pomembno je, da ne obupuješ nad sedanjimi razmerami, ampak da pogumno stopiš korak naprej brez vsiljevanja. Možnosti je danes zares veliko. Že oče urednik ti je omenil ogromno možnosti. Verjamem pa, da ti bo Gospod pokazal pravo pot, in če obstaja še kakšna možnost, da v župniji kaj spremeniš, ti jo bo Gospod pokazal, ko bo čas za to. Do takrat pa poskusi delovati kje drugje in predvsem pusti Gospodu, da ti pokaže, kje te potrebuje.
Če želiš še kakšen pogovor, je moj naslov v uredništvu.

Darinka

Res je, od duhovnika je največ odvisno ali je neka župnija živa, ali ne. Moramo pa razumeti, da vsi duhovniki nimajo enakih sposobnosti, talentov za delo z mladino in seveda nimajo enakih let. Običajno so mladi duhovniki bolj dinamični, bolj razumejo mladino, ker so tudi sami razmeroma mladi. Imajo več energije in želje narediti čim več za svojo župnijo. Žal pa škofje nimajo na razpolago samo mladih duhovnikov, vedno več je starejših, ker je duhovniških poklicev zelo malo. Škofje imajo vsako leto težko nalogo, da v svoji škofiji razporedijo duhovnike, nadomestijo umrle, premestijo tiste, ki so že dolgo na isti župniji, in tiste, ki si želijo premestitve. Čeprav imajo svetovalce in sami še najbolj poznajo svojo škofijo, jih v času premestitev velikokrat boli glava. In čim manj bo duhovnikov, težje bo. To, kar ti svetuješ, da preverijo, ali je nekdo primeren za določeno župnijo, tudi storijo.

Toda, če ima škof večino duhovnikov starejših od 50 let in komaj nekaj mladih, kako naj zadosti vsem potrebam v škofiji? In, kar je še huje, nima dovolj duhovnikov, da bi zapolnil vse župnije in tako mora eden oskrbovati po dve ali celo tri manjše župnije. Sama ugotavljaš, da se ljudje prav veliko ne zanimajo za župnijo in duhovnika, pridejo k maši iz navade, ne sodelujejo.

To lahko privede do tega, da duhovnik »obupa«, da bo lahko kaj naredil v župniji, in tudi sam postane manj zavzet. Duhovnik oblikuje župnijo, pa tudi župnija oblikuje duhovnika. Mnogokrat nima niti gospodinje, ne samo zato, ker jo je težko plačati, ampak tudi zato, ker so redke ženske, tudi mlajše upokojenke, ki bi bile pripravljene priti v župnišče. Duhovnik si mora potem še sam kuhati in pospravljati, je sam in počasi postane še čudak. Verniki ne bi smeli pustiti svojih duhovnikov osamljenih.

Nekoliko sem se spustil v zagovor duhovnikov. Vem, da nam ne bi smelo nikdar zmanjkati gorečnosti za Gospodovo čredo, pa smo slabotni. Nasveti, ki si jih dala Gabrijeli, so lepi in zelo na mestu. Zaupati moramo v Boga, ki vodi naše življenje in on bo našel ob pravem času prave rešitve. Pa tudi sami jih moramo neprestano iskati.

Franc Bole, Ognjišče (2007) 10, str. 74