Novice - Revija Ognjišče

Marija Magdalena

Napisal marko na 31. marca 2018. Objavljeno v Za začetek, Novice.

Kako naj bi vedela, kdo jo kliče?

Kako naj bi ga prepoznala, ko je imela oči otekle od solza in groze pravkar minulih dni?

Ko je zaprla oči ob zadnjem kriku, ob zadnjem izdihu? Ko je rekla, da jih ne bo nikoli več odprla. Ker nima več kaj gledati na tem svetu, če njega ni več! Kaj ji bodo oči, ko nima več srca. Ker ji je bolečina izruvala srce in ji ga vzela. Zagrizla vanj. Ga vrgla stran?

Kako je, zaprtih oči, sploh našla pot? Kako se je pretipala po praznih jutranjih ulicah? Kako je, miže, prepoznala pot do vrta? Ko še nikoli prej ni bila tu?! So jo vodili kamni ob poti, še vedno krvavi? Kako, da se kri še ni posušila? Kako je vedela, da je kri in ne jutranja rosa? Če je zaprla oči ob zadnjem kriku, ob zadnjem izdihu? Če je rekla, da jih ne bo nikoli več odprla. Ker nima več kaj gledati na tem svetu, če njega ni več! Kaj ji bodo oči, ko nima več srca.

A če nima srca, kako da čuti žalost? Kako da jo boli srce, ko nima več srca? Kaj jo boli, ko v njej zeva praznina? Kako lahko boli praznina? Jo boli rana? Ali ta luknja? Ki je kot grob. Kot prazen grob.

Kako je lahko grob prazen? Kako sploh vidi, da je grob prazen, ko ima zaprte oči? Ko je rekla, da jih ne bo nikoli več odprla. Ker nima več kaj gledati na tem svetu, če njega ni več! Kaj ji bodo oči, ko nima več srca.

A srce ji pravi, naj odpre oči! A kdo ji to pravi, ko srca ni več? Ko ji ga je vzela bolečina. Ne razume. Kako naj razume? Ko pa ji razum pravi, naj posluša srce! In naj odpre oči!

In odpre oči. In se zablešči. Se zabliska. In je svetloba bela kot sneg. In je nekdo, ki ni On. Celo dva sta. Ki sta odvalila kamen od groba in sedla na kamen. Ki sta zlagala povoje in prtiče v praznem grobu. Kjer Njega ni bilo. Ki sta sedla ob vzglavje in vznožje. Kjer Njega ni bilo. Ki sta ji rekla: »Njega ni!«

In Njega res ni bilo. To je videla. Čeprav je imela oči otekle od solza in groze pravkar minulih dni. A kje je? Kako, da ga ni? Ko je bila ob Njem ob zadnjem kriku, ob zadnjem izdihu? Ko je zaprla oči in rekla, da jih ne bo več odprla. Ker nima več kaj gledati na tem svetu, če njega ni več! Kaj ji bodo oči, ko nima več srca.

A zdaj je odprla oči. In srce. Oči spet vidijo in srce spet bije. A Njega ni!

Tedaj jo je nekdo poklical.

A kako naj bi vedela, kdo jo kliče? Kako naj bi ga prepoznala, pa čeprav je spet imela srce. In oči odprte. Ko pa je iskala Njega. Ko je hotela videti Njega. Ki je iz nje odgnal sedem hudih duhov. Ki je od nje odgnal sedem grehov. Ko je grešila sedemdesetkrat sedemkrat in ji je sedemdesetkrat sedemkrat odpustil. Ki je šla za Njim. Ki je bila z Njim, ko je zakričal in izdihnil. Ki je mrtev. In je zato zaprla oči.

Zdaj pa ima oči odprte in ga gleda, a ga ne prepozna. Kako naj bi ga prepoznala? Ko pa je živ! Kako naj bi ga prepoznala, ko pa je iskala Njega, ki bi moral biti v grobu. Ko pa je čakala Njega, da bi prišel iz groba.

Potem pa jo je poklical po imenu.

In ni bilo več nobenih vprašanj. In le en odgovor.

Ker je videla preko groba. Spoznala ga je skozi grob. Ker ni prišel iz groba. Tudi on je šel skozi in preko. Ni se vrnil. Šel je naprej.

Dalje in dlje.

Ni se vrnil, a je bil tu.

Šel je dalje, pa je vendar ostal.

Ker se ljubezen nikoli ne vrača po isti poti. Ker ljubezen spremeni vsako pot. In vse poti. Ker gre naprej. Dalje in dlje. Pa vendar vedno ostane. In je tu.

Kot On.

Gledala ga je. Bleščečega. Svetlega. Svetega.

Gledala ga je z očmi, oteklimi od solza in groze preteklih dni. In ga videla z očmi, ponovno odprtimi. Z novim srcem.

Gledala je njegovo telo, lahno, kot da veter veje skozi odprto dlan. In videla, da je močnejši od viharja smrti.

Videla je njegovo telo umreti na križu. In ga gledala preko groba bolj živega kot prej. Ker je vstal v Življenje, ki ne umre več. Ki ne umre.

Videla ga je. Gledala ga je. In se ga ni smela dotakniti.

ČUŠIN, Gregor. (Na začetku). Ognjišče, 2018, leto 54, št. 4, str. 3.

Zbrane uvodnike (Na začetku, 2009-2013), ki jih za Ognjišče piše priljubljeni igralec Gregor Čušin lahko prebirate tudi v knjigi Na tretji strani.
Pri Ognjišču je marca 2019 izšla tudi knjiga Zgodbe iz velike knjige in iz malega predala, v kateri je Gregor Čušin na svoj, izviren in poetičen način, zapisal petdeset (50) svetopisemskih zgodb (ki jih sinu pripoveduje preprost tesar)

Nauk gora

Napisal marko na 28. februarja 2018. Objavljeno v Knjižne izdaje založbe Ognjišče, Novice.

Bogdan Žorž je kot ljubitelj gora želel svoje globlje izkušnje pri vzponu na različne vrhove zapisati in posredovati drugim. Z ženo, drugimi družinskimi člani in s prijatelji se je podal na mnogo planinskih poti in osvojil veliko vrhov.

Knjiga je zbirka prispevkov, ki so izhajali v rubriki Pot do Boga – preko gora v reviji Ognjišče . »Ta rubrika mi že dolgo leži na duši in že dolgo jo nosim v sebi,« je napisal Bogdan v pogovorih za sodelovanje z revijo. Tako je začel leta 2012 objavljati svoja ‘gorniško – vzgojna razmišljanja’. S to priljubljeno rubriko se je od nas tudi poslovil. Čeprav je do konca ustvarjal, svojega dela ni uspel končati. Zato je njegov prijatelj dr. Jože Ramovš napisal članek, ki ga je Bogdan napovedal – pot o caminu. Prav tako je Ramovš dodal še ženine spomina na njuno delovanje z otroki, ki potrebujejo vzgojno pomoč, njune gorske vzpone ter zadnje dneve pred Bogdanovim slovesom s tega sveta 6. marca 2014.

Žorževa globoka ‘gorniško – vzgojna razmišljanja’ presegajo zunanji opis vzpona oziroma poti, govorijo tudi o notranji poti vsakega izmed nas.

9,50 €

8,55 €

Prelistajte

spletni knjigarni Ognjišča

MARKACIJE

Človek mora imeti cilj, smisel. Brez cilja človekovo življenje pravzaprav ni pravo življenje, je životarjenje, tako kot brezciljno tavanje po gori. Nekaj časa je lahko celo zabavno – a le kratek čas, in še to le dokler vsaj približno veš, kje
si, dokler se ne izgubiš! Danes se zdi, da tako veliko ljudi živi brezciljno, da le tavajo skozi življenje, od blagovnice do blagovnice, životarijo. In ne doživijo pravega zadovoljstva, ki ga človek doživi, ko doseže neki cilj. Kot planinca navda zadovoljstvo, ko z naporom prileze na vrh gore … Življenjski cilji so lahko različni, vedno pa so pravi cilji le tisti, ki jih človek sam sprejme za svoje cilje. Tudi cilji ne štejejo.

Najbrž je zato danes toliko depresij, ker si ljudje ne postavljajo svojih ciljev … Vendar tudi v življenju se je treba pripraviti nanj, si pridobiti “življenjsko kondicijo”, se utrditi, in se podučiti o življenju.

Najpomembnejšo vlogo pri tem ima vzgoja. Človekovo otroštvo je priprava na življenje. Starši in vzgojitelji morajo otroka pripraviti na življenjske preizkušnje, ga utrditi, podučiti … Predvsem pa mu morajo pokazati možne cilje in ga spodbujati pri izbiri teh ciljev, spodbujati ga morajo v zavedanju svoje lastne odgovornosti zase.

Vendar tudi v življenju ne gre brez markacij. Ljudje imamo lahko zelo lepe cilje, imamo lahko celo neko kolikor – toliko jasne ideje. Kako doseči te cilje. A na poti do cilja se nekje nekaj zalomi, izgubimo pravo smer, zatavamo … Zato potrebujemo markacije.

MEGLA

Že otroke moramo vzgajati tako, da se bodo znali in zmogli opreti na sočloveka, si tudi poiskati pomoč nekoga, ki mu zaupajo, če se bodo znašli v megli. V vzgoji veliko govorimo o varnosti, ki jo je treba nuditi otroku. Otrok se mora počutiti varen ob svojih starših, nujno potrebuje ta občutek varnosti. Vendar je treba pri tem biti previden. Tega občutka varnosti otroku ne zagotavljamo tako, da poskrbimo za vse varnostne ukrepe, da “se otroku ne more nič zgoditi”. V našem času se pogosto obnašamo tako – a v takem, popolnoma varnem okolju, se otrok nikoli ne more naučiti, kako naj se sam izogiba nevarnostim, kako naj se znajde v nevarnostih.

Otrok potrebuje tudi možnosti, da se sooči z nevarnostmi, seveda na dokaj varen, nadzorovan način. In potrebuje priložnosti, da v teh nevarnostih išče tudi rešitve, izhode. Potrebuje pa tudi izkušnjo, da v večjih nevarnostih rabi pomoč – in da to pomoč zna poiskati, jo zna in zmore sprejeti. Še posebej pa potrebuje izkušnje, da »poiskati in sprejeti pomoč« nikakor ne pomeni kapitulacije. Tudi ne pomeni, da s tem drugemu v celoti prepustim reševanje problema.

TEMELJITOST

Pomembno je, da otroke vzgajamo za to temeljitost. Dandanašnji je vse preveč nekakšne ‘instant’ kulture,v kateri takšna temeljitost ni potrebna. Greš v trgovino, kupiš karkoli, vedno so zraven potrebna navodila, da kupljeni izdelek ‘na hitro’ pripraviš za uporabo. Tudi s hrano je tako, kupujemo že pripravljeno ali na pol pripravljeno hrano, zato da z njo ne “zapravljamo časa” – in tako v tej ‘instant’ kulturi vse bolj drsimo v neke poplitvene, površne potrošnike. Še na izlete se ne pripravljamo – to prepustimo agencijam, vodnikom … A pri tem veliko izgubljamo. Izlet, ki smo ga sami pripravili, nam nudi v resnici veliko več, doživetja so polnejša, pristnejša!

V vzgoji je zato pomembno, da otroke vključujemo v vse priprave – na karkoli pač: na izlet, na planinsko turo, na okopavanje vrta, na kuhanje kosila in celo na gledanje TV oddaje. Pomislimo kdaj na to? Kako bodo naši otroci lahko temeljiti, pozorni, zbrani, če jim vse pripravimo, oni “samo pridejo zraven, ko je najpomembnejši del”! Ni najpomembnejšega dela, v vsakem opravilu, v vsakem početju, pa naj gre za delo ali za zabavo, je pomembno vse – tudi priprave.

Danes se učitelji in starši pritožujejo, da je zelo veliko otrok z motnjami pozornosti in koncentracije. Se vprašamo kdaj, zakaj je tako?

pripravlja Marko Čuk

Marija Magdalena

Napisal marko na 10. julija 2017. Objavljeno v Novice, Korak v globino.

Jezus ji je dejal: »Marija!« Ona se je obrnila in po hebrejsko rekla: »Rabuní« (kar pomeni Učitelj). (Jn 20,16)

Magdalena, ki jo je ljudsko izročilo razglasilo za svetnico, je poezija vere. Vzdramila je ustvarjalno domišljijo slikarjev, pesnikov in režiserjev (ki pa vedno niso dokazali dobrega okusa in prefinjenega čuta, na primer v nekaterih ameriških filmih dvomljive kakovosti) ter navdajala z upanjem verujoče. – Ni moglo biti drugače. Le katero sporočilo je lepše in bolj razveseljivo, kakor je to, da je grešnica rehabilitirana, tako da sme celo objeti vstalega Gospoda? – Ni slabosti, napake, greha, ki ne bi našli v Magdaleni možnosti za rehabilitacijo, odpuščanje in odrešenje. – Ta žena je podoba (danes radi rečemo ikona) vere, od katere človeku prepeva srce.

Lasconi, Tonino. 365 + 1 dan s Teboj, Koper: Ognjišče, 2009. (izbor Čuk M. Korak v globino, Ognjišče (7) 2005, str. 96)

Dobro jutro, Sneguljčica

Napisal marko na 22. julija 2016. Objavljeno v zgodbe, Novice.

Zdravniki so rekli, da je hudo in da bom morala v bolnišnico za dolgo časa. Po operaciji sem ležala na intenzivnem oddelku; ko sem se zjutraj razgledala po sobi, sem ugotovila, da na sosednji postelji leži mlado dekle. Nekaj čez dvajset let je imela. Iz pogovora zdravnikov na jutranji viziti sem razbrala, da je zaradi prometne nesreče v komi.

Čas obiskov se je iztekel. Vrata so se tiho odprla in vstopilo je neko dekle. Bila je stara približno toliko kot moja soseda; nemara sta bili vrstnici. Nekoliko presenečeno me je pogledala, verjetno je bila prej ta postelja prazna ali je bil tam kdo drug. Dekle je stopila k drugi postelji, k svoji prijateljici. Sedla je na stol poleg postelje. Videlo se je, da je bila večkrat tu; čisto po domače in sproščeno je začela govoriti. Ker nisem imela drugega dela, sem prisluhnila.

»Danes je bilo na faksu kar zabavno, veš. Profesor za matematiko nam je predaval nekaj, česar nihče ni razumel. Ko smo mu to povedali, nas je nekaj časa zmedeno opazoval, pogledal na urnik in na mapo s predavanjem, pa pripomnil: Nič čudnega – predaval sem vam snov za ‘strojnike’. To smo se smejali. Ker je bila skoraj ena ura že izgubljena, je rekel, naj kar gremo in bomo naslednjič obravnavali pravo snov. Zato sem danes tako zgodaj, veš. Peter je potem rekel, če grem z njim na kosilo. Saj vem, zdaj boš popenila, ker sem prišla toliko prej sem, namesto da bi šla na kosilo z njim, ampak Tadeja je rekla, da je avanturist in ona ga pozna že od srednje šole. Torej je pametneje, da sem tu, kot da izgubljam čas z njim. Čez dva tedna imam pa izpit iz kemijskih spojin. Zadnjič sem pogrnila. Saj ni bilo težko, samo pripravljena nisem bila. Tokrat bom.«

Tako je dekle pri postelji svoje nezavestne prijateljice govorila še dobre pol ure. Potem je vstala, jo potrepljala in rekla, da sedaj se gre pa domov učit ‘blesave spojine’ in je šla.

Zvečerilo se je, potem je prišla noč, pa jutro … Moja soseda je še vedno nepremično ležala, priklopljena na najrazličnejše naprave. Malo po kosilu sta prišla starejša zakonca, verjetno njena starša. Nekaj trenutkov sta stala ob postelji, mati je jokala, oče jo je tolažil, nakar sta odšla. Popoldne pa se je ponovno oglasila prijateljica.

Spet je čisto po domače sedla k postelji in začela: »Danes je bil zadnji rok za vpis terminov za laboratorijske vaje. Ko je profesorica preverjala, je ugotovila, da ti nisi vpisana in rekla, da ne boš smela na izpit. Sem ji povedala, da si v bolnišnici in da niti ne boš mogla na izpit. Vprašala je, če je kaj hudega in če boš lahko študirala dalje. Rekla sem, da ja. Saj verjetno boš. Pa je kar napisala za vaje, da imaš opravljene. Je rekla, da ti bo tudi drugo leto še veljalo, da kar lahko greš na izpit in naj te lepo pozdravim. Pa tako zoprna je izgledala prve dni. Mihaela pa mi je en vic povedala. Poslušaj to: Kapitan Titanica reče potnikom: “Povedati vam moram dve novici. Slabo in dobro.” – “Povejte najprej slabo!” zavpijejo potniki. “Čez deset minut se bomo potopili!” – “Kakšna pa je dobra?” – “Dobili bomo enajst oskarjev …”

In spet je, ko je povedala vse dnevne novice, odšla domov. Tako je prihajala vsak dan. Občudovala sem njeno vztrajnost. Ne glede na vreme, ne glede na počutje, ne glede na dan. Vedno znova je prišla, govorila prijateljici dnevne novice s šole, od doma, iz sveta … Kmalu sem se zalotila, da jo pričakujem, kot bi bila moj obisk. Komaj sem čakala, da bom lahko spet poslušala njeno vedro pripovedovanje, prijeten glas … Stvari, take vsakdanje, dolgočasne, je znala povedati na privlačen, zanimiv način. Referendum za zaprtje trgovin ob nedeljah je označila nekako tako: “Vse kaže, da se bomo civilizirali in bomo omejili delovni čas v manufakturah. Če bo šlo vse po sreči, bomo izglasovali, da bodo otroci vsaj ob nedeljah lahko videli svoje starše. Po pravici povedano, jaz svoje kar malo pogrešam.”

Nekega dne, bil je dolgočasen ponedeljek, pa je dekle na sosednji postelji odprla oči. Zdramila se je iz svojega sna, oživela je. Starša sta spet jokala. Tokrat oba. Jaz pa kar nisem mogla pričakati, da pride dekle in vidi svojo prijateljico budno. In res je proti večeru prišla.

Kot običajno je stopila k postelji, primaknila stol in se udobno namestila. Tedaj pa je bolnica odprla oči in se ji slabotno nasmehnila.

»Zdravo, Valentina.«

Obiskovalka je za hip obsedela z odprtimi usti, nato pa se široko nasmejala in odgovorila: »Dobro jutro, Sneguljčica! Kako si spala?«

Obe sta se nasmehnili. Valentina pa je dostavila: »Ravno pravi čas si se zbudila. Ne uganeš, kaj se je zgodilo danes med predavanjem …«

Domov sem smela prej kot Sneguljčica. Bila sem vesela, da sem se rešila bele bolnišnice, hkrati pa sem pogrešala vedro mladenko. Tudi ko se je prijateljica zbudila iz kome, je prihajala vsak dan s pestrimi novicami, povedala tu in tam kak vic, potožila, kako je bilo na izpitu …

V tem času sem opazila pomembno razliko med obiski. Velika večina jih je prihajala objokovat dekličino usodo, zgražali so se nad voznikom, ki je zakrivil nesrečo, nad usodo, ki se je tako grdo poigrala z mladim življenjem, nad svetom, ki je tako grd. In komaj sem čakala, da odidejo. Spravljali so me v depresijo. In ko se je dekle zavedlo, so govorili samo, kako bo zdaj še vse v redu, da se bo pozdravila in da bo vse dobro … Človek bi pomislil, da kaj prikrivajo, ko tako vneto zatrjujejo, kako dobro bo vse … Valentina, ta vedra dvajsetletnica, pa je prišla s svežino, z mladostjo … Njene dogodivščine na faksu niso bile nič v primerjavi z nesrečo, ki jo je doživela prijateljica. Toda bile so tako življenjske, tako domače, da so dale veliko več upanja v ta svet, kot ‘saj–bo–vse–dobro’ obljube. Še neprijetne dogodke je povedala na dramatičen, a zabaven način.

Neka prijateljica je zbolela. Seveda se spodobi, da grem na obisk. Stopila sem že v cvetličarno po šopek in si pripravila dolg solzav govor. Pa sem na cesti zagledala dve mladi nasmejani dekleti in spomnila sem se Valentine in njene prijateljice.
Iz cvetličarne sem prišla brez šopka. Ko sem hodila proti bolnišnici, sem razmišljala, kaj se mi je danes zabavnega zgodilo, kar bi nasmejalo tudi mojo bolno prijateljico.
Zakaj pa ne?

SLIVKA, Eva. (zgodbe) Ognjišče (2011) 07, str. 22

Danes imam verouk

Napisal marko na 1. oktobra 2012. Objavljeno v Novice, zgodbe.

Ko zažarijo listi vinske trte, ko se sonce odpravi spat malo prej, ko je vse bolj tiho, ker otroci sedijo doma in pišejo naloge, takrat je september. Otroci niso več razposajeni kot takrat, ko so jahali morske valove in se igrali v vročem pesku. Sedaj je drugače. Začela se je šola, začel se je verouk. Otrokom se odpirajo vsak dan nova obzorja. Ne samo v šoli. V zlatih vinogradih bo kmalu zazvenela pesem trgačev in otroci jim bodo priskočili na pomoč. Nosili jim bodo prazne gajbice in jih razvrščali ob brajde …
Osemletni Tomaž vsako jutro nabaše torbo in jo oprta na šibka ramena, pozdravi babico, ki je še edina doma, se skoraj spotakne ob muca Mikija in že zdirja skozi vrata. Pokliče Polono, ki živi v sosednji hiši, in sošolko Meto, ki že zaklepa vhodna vrata. In že hitijo proti šoli. Pod težo nahrbtnikov se sprašujejo: Si naredil matko, si spisala slovko. Polona seže v žep in razdeli čokoladne bombone. Pohvali se, da ima rojstni dan, a praznovali da bodo v nedeljo, in hiti naštevat, koga vse bo povabila. Seveda tudi Tomaža in Meto, in pove, da se najbolj veseli očkovega darila. Upa, da bo tudi on prišel, ker ne živijo več skupaj, in v nedeljo ni dežuren v bolnišnici. To je v Celju in ima dolgo vožnjo.
Tomaž pove, da bo popoldne šel k babici številka dve, ne tisti, s katero živi, ker je to mamina mati, ampak k tisti, ki živi na vasi in ji reče nona. Danes imajo trgatev. Kako lepo je trgati sladko grozdje, kako lepo se je srečati z vsemi sorodniki, zlasti z bratrancem Borutom, s katerim je imel že veliko zanimivih dogodivščin.
»Ja, kako misliš iti danes v trgatev, ko pa imamo ob štirih popoldne verouk?« nenadoma vpraša Meta. Presenetila ga je. Joj, na verouk je popolnoma pozabil. Nalogo je napisal že v soboto. Kaj sedaj? Kako naj se odpove trgatvi? Kako naj danes ne vidi tega svojega razposajenega bratranca? Kako bodo shajali v vinogradu brez njega, saj že veliko pomaga. In vreme je tako lepo! Toliko zanimivih reči ga čaka v trgatvi. Sedaj pa verouk!
Meta mu reče: »Boš pa šel k babici jutri.« Jutri, jutri – se zdi Tomažu predaleč. Danes je prvi dan trgatve, najlepši dan. Vsi ga čakajo. Oče je že zjutraj pripravil rokavice in škarje za mamo, zase in tudi zanj. In zdaj naj bi ne šel?
Ves dopoldan je bil Tomaž v šoli zelo nemiren. Učiteljica je to brž opazila. Vprašala ga je, kaj ga teži, da se kar naprej vrti. Ves navdušen ji je povedal, da gre popoldne k babici v trgatev. »Lepo,« je rekla, »boš jutri povedal, kako je bilo, da bodo sošolci slišali, kako je v vinogradu.« Obljubil ji je. Ko pa je oprtal nahrbtnik in se napotil domov, je začutil črva, ki je vrtal v njegovi notranjosti. »Kaj naj naredim? se je spraševal. »Naj vseeno grem k verouku?« Verouk, trgatev, trgatev, nona, Borut verouk, katehistinja Maja, trgatev … V mislih so se prehitevali. Celo pot do doma.
Ko je stopil skozi vrata, je odložil težko torbo. Mama ga je slišala: »O Tomaž, si že doma! Hitro nekaj pojej, brž ko pride tata, gremo k noni v trgatev.« Požrl je slino in odgovoril: »Mama, danes imam verouk … Šel bom k verouku.« »Saj res!« se je mama udarila po čelu. »Pa saj … če te enkrat ni … bom napisala opravičilo.« »Ne, mama, odločil sem se! Bom pa šel jutri k noni.« »Tako si se odločil?« mama ni mogla verjeti svojim ušesom. »Vidva s tatom kar pojdita. Pomagal bom babici pospraviti posodo, potem bom naredil nalogo in šel k verouku. Čakal vaju bom. Radoveden sem, kako bo. Zvečer mi bosta vse povedala.« Mama se je nasmehnila. Ko je prišel oče, sta se brž odpravila.
Ob treh popoldne je Tomaž ponovil vse, kakor zjutraj. Vzele je torbo, poklical Polono in Meto in odšli so proti župnišču. Kar nekam tihi so bili. Tomaževe misli so dirjale med trtami in veselimi trgači …
Katehistinja Maja jih je čakala. Ko so za začetek srečanja odmolili, Tomaž ni mogel več biti tiho. Katehistinji je povedal, da bi moral biti v vinogradu pri noni in pri svojih sorodnikih. O, kako ga bodo pogrešali! On pa se je odločil, da gre k verouku. Katehistinja je razumela to iskreno otroško dušo in vedela je, da je to za Tomaža velika žrtev. Potem je otrokom začela pripovedovati o Jezusu, ki je dejal, da je vinska trta, mi pa smo njegove mladike. Na tablo je narisala močno trto, polno mladik, in na vsako od njih so otroci napisali svoje ime. Mladike so obrodile zdravo grozdje. »Gospod vabi v svoj vinograd,« je rekla otrokom. Sama pri sebi pa je prosila: »Gospod, pokliči veliko delavcev v svoj vinograd! Naj bodo delavni, odločni in vztrajni.«
Z očmi je božala svoje otroke. Deset jih ima v skupini in vsak je svet zase. Vsak ji znova in znova prinaša dragocena spoznanja. »Hvala ti, Gospod, ker me z odprtimi očmi vodiš po svojem vinogradu. Pomagaj mi, da bodo tudi ti otroci, ki si mi jih zaupal, rodoviten vinograd v njihovo veselje in v tvojo slavo.«
Pavlina Bizjak, zgodbe, v: Ognjišče (2012) 10, str. 52

Z možem imava probleme

Napisal marko na 9. julija 2010. Objavljeno v Pisma, Novice.

Že zelo dolgo se pripravljam, da bi vam pisala. Tudi danes se mi je neskončno težko pripraviti se k pisanju. Morda bom pismo celo napisala, a ne bom imela dovolj moči, da bi ga tudi odposlala.

Z možem imava že dalj časa trajajoče probleme, jaz bi rekla približno deset let, zadnjih pet pa sem ga pogosto prosila, da bi šel z menoj kamorkoli na pogovor – k svetovalcu, terapevtu, duhovniku … kamorkoli, samo, da bi nekam šla. On je to vedno vztrajno zavračal, češ da pred drugimi pa že ne bo pral umazanega perila in se razgaljal. Poleg tega nama rešitve ne bo nihče pokazal, nihče ne bo rekel, da ima eden prav in drugi narobe … da bo vse ostalo na najinih plečih. Seveda to po svoje razumem, pa vendar druge rešitve nisem več videla, sama dva očitno nisva bila sposobna predelati določenih stvari. In tako mi ni preostalo drugega, kot da se trudim naprej, potrpim … vendar je prišel čas, ko nisem več zmogla in sem sama odšla po nasvete k strokovnjakom. Vsi so bili istega mnenja: da midva sama ne bova zmogla, potrebna je obravnava in pomoč. Ko sem mu to povedala, se je zelo razjezil, da hodim okrog in ljudem razlagam traparije, verjetno izmišljene … ja, seveda so bile enostranski ti pogledi, zato pa bi moral iti tudi on in povedati, kako to on misli in doživlja. Zato pa sem ga prosila, naj gre z menoj. Pa še vedno ni hotel. Počasi sem obupala in živela iz dneva v dan naprej. En dan je bilo vse prav, naslednji vse narobe … vedno je kaj prišlo in njegovi izpadi so postajali vse pogostejši in hujši.

In v čem je pravzaprav problem? Res je, da sva imela težko življenje, veliko otrok, otroka s posebnimi potrebami … ja, najino življenje je bilo res na preizkušnji. Poleg tega mene v njegovem sorodstvu že na začetku niso sprejeli. Žalili so me in poniževali, kadar so le mogli. Verni niso, čeprav so opravili vse zakramente. Radi se pohvalijo, da oni so naredili svoje, ko so poskrbeli za slednje, zdaj se naj pa odrasli otroci sami odločijo, kako in kaj. Ko so najini otroci opravili birmo, so jih nagovarjali, da naj zdaj pa že res nehajo hoditi v cerkev … Temu sem odkrito in odločno nasprotovala, je pa to sprožilo še hujše nasprotovanje proti meni. Odtlej sem bila pri njih v hudi nemilosti. Moj mož ima to dobro lastnost, da je edini v svoji družini še vedno hodil v cerkev in tudi pomagal pri vzgoji otrok, ki so kljub vsem težavam postali in ostali dobi kristjani. Vsi so že polnoletni. Mož tudi nikoli ni hodil po gostilnah ali imel druge ženske. To mi sedaj očita. Pravi, da bi samo to lahko bil vzrok za nekega terapevta ipd.

Mnogi so mi svetovali odhod od doma. Povedala sem mu … še huje je bilo … bilo je hudo, hudo in še enkrat hudo. Teh grdih besed ne morem pisati … Vam pa povem, da sem v vseh teh letih ogromno prejokala. Potem mi postane tako zelo, zelo hudo, ker se zalotim, da do njega ne čutim več tega, kar bi morala … in zopet se počutim kriva in tako zelo sama … »O, ljubi Bog,« si pravim, »zakaj ga ne morem več imeti tako rada kot nekoč?!«

Se pa resnično že ves teden tresem in ne morem priti k sebi. Če ga zapustim, mi grozi, da se bo maščeval otrokom, ker se zaradi njih nisva mogla prej dovolj posvečati eden drugemu. Kako more nekdo razmišljati o maščevanju – lastnemu otroku?

Danica

Na svetu je veliko zla in trpljenja. Navadno vidimo samo zunanje trpljenje, ki se da videti ali sklepati iz videnega. V resnici pa je trpljenja še veliko več, kot ga vidimo, dodati namreč moramo notranje, skrito, nevidno trpljenje. Nekaj si nam ga odkrila ti, ko opisuješ svoje stanje. Kako lahko ljudje mučijo svojega bližnjega, tistega, ki bi mu morali biti v oporo v preizkušnjah? Žal so velikokrat to ljudje, ki se ne morejo obvladati, ker so psihološko šibki, omahljivi v svojem čustvovanju in obnašanju, kot se dogaja v tvojem slučaju. Isti pojav najdemo pri zasvojenosti, na primer od alkohola. To ni slučaj pri tvojem možu, hvala Bogu. Navajam smo kot primer. Pri alkoholiku je najtežje doseči, da prizna, da je alkoholik, ker to spretno skriva in celo sam sebe slepi, da to ni, da on bi lahko nehal piti, kadarkoli hoče. Druga stopnja zdravljenja je pogovor. V skupini, kjer vsi povedo svojo zgodbo, se vsak posameznik čuti bolj močnega, ker ve, da so tudi drugi v istih težavah. To se imenuje terapija AA, anonimnih alkoholikov. Nešteto se jih je tako pozdravilo, tudi pri nas. Potreben je iskren pogovor.

V drugih slučajih imajo vlogo človeka, s katerim se pacient lahko pogovori, terapevti, ki jih tudi ti omenjaš. To so specialisti, ki se strokovno ukvarjajo z duševnimi težavami pacientov. Ker so za to specializirani in obvladajo svoje področje, vedo, kako ravnati. Neke vrste terapevt za duše je tudi vsak duhovnik, ki je tudi študiral psihologijo, nekateri pa so za to še posebej usposobljeni.

Težava je v tem, kako prepričati moža, da bi bilo to zanj in zate, za vso družino dobro. Sama omenjaš, da je v svojem čustvovanju zelo nestanoviten, dobri in slabi dnevi se izmenjujejo. Ne vem, ali mu je njegov zdravnik predpisal kakšna pomirjevala. Morda bi se morala najprej obrniti nanj, ker je najbrž tudi tvoj (družinski) zdravnik. Morda bi tudi ti morala vzeti kakšno rahlo pomirjevalo za težke trenutke. To so sicer zdravila, ki jih zdravniki neradi predpisujejo, ker se organizem lahko nanje navadi in potem normalne doze ne učinkujejo več. Danes je takih stisk zelo veliko, ker smo vsi pod nekim stresom, napetostjo. »Privošči« si malo več miru. Poišči si ga v svojem napornem dnevu. Skušaj izklopiti vse skrbi in se umiri. Tudi molitev je lahko tak trenutek miru, ko se prepustimo v božje roke. Potem boš ugotovila, da lažje preneseš njegov »nemir«, če je mir v tvojem srcu. Da bi ga spravila k terapevtu, ni veliko upanja, saj si vse poskusila. Da si šla sama, je že nekaj, ni pa seveda dovolj. Iz vsega srca ti želim, da bi imela v sebi »božji mir« in bi ga prinašala tudi drugim. Ni pa seveda vse od nas odvisno, zato moramo imeti potrpljenje, tudi če nam vedno ne uspe. Najbrž ti nisem veliko pomagal, poskusi pa vsaj to.

Bole Franc (oče urednik), Pisma. Ognjišče (2010) 07, str. 75

Sočutje

Napisal marko na 5. marca 2008. Objavljeno v Povejmo z zgodbo, Novice.

Zgodba

Brez ene roke

Zaradi poškodbe v prometni nesreči so enajstletnemu dečku morali odrezati desno roko. Zaradi tega je bil tako obupan, da je zavračal vse obiske.

Oče mu je dejal: »Moj prijatelj, profesor, ki predava na univerzi, te bo prišel obiskat.« Sin je brez pomisleka zavrnil obisk: »Nočem videti ne njega ne kogarkoli drugega.«

Toda oče je prijatelja vseeno pripeljal v sobo. Deček je ostrmel, ko ga je zagledal. Profesorju je bingljal prazen desni rokav srajce…

Obiskovalec se je sklonil k dečku in dejal: »Glej, tudi jaz nimam desne roke. Izgubil sem jo, ko sem bil toliko star kot ti, zato vem, kako se sedaj počutiš.«

Misel

Nekaj dni so občutki jeze, brezupa in razočaranja tlačila dečka. Srečanje s človekom, ki je tudi izgubil roko, mu je pomagalo, da se je spremenil. Razorožilo ga je dejstvo, da profesor dobro ve, kako se počuti nekdo, ki je izgubil roko.

Dejansko se zgodba nadaljuje in pove, da se je deček takoj navezal na profesorja in sta se spoprijateljila. Predvsem je po tem srečanju izgubil občutek obupa.

Molitev

Gospod Bog, zavedamo se,
da imajo občutki velik vpliv na nas.
Pomagaj nam,
da bomo njihovi gospodarji, ne pa njihovi sužnji.
Zdi se nam, da ti nismo všeč zaradi naših molitev,
ampak po tem, kako se počutimo med molitvijo.
Mislimo si, da smo svetniki,
ko se počutimo svetnike,
in grešniki, ko se počutimo grešnike.
Najbrž pa je prav narobe res.
Vemo, da se trenutki,
ko ne moremo ukazovati svojim občutkom.
Večkrat nemočni opazimo, da morejo drugi ljudje
bolj nadzorovati svoja čustva, kot to zmoremo mi.
Laže si ukažejo, da jočejo, smejejo, ljubijo, sovražijo.
Okrepi nam razum in voljo,
da nas ne bodo nosila ta čustva.

Iskrici

Naša življenjska drža, naš trud za izboljšanje ali pa obup so močno pogojeni od naših čustev.

Nimamo velikega duhovnika, ki ne bi mogel sočustvovati z našimi slabostmi, marveč takega, ki je kakor mi preizkušan v vsem.
(Heb 4,15)

Povejmo z zgodbo (Božo Rustja), Ognjišče (2007) 03, str. 64-65.

Dostojanstvo in ponotranjenost žene

Napisal marko na 10. julija 2005. Objavljeno v Novice, Korak v globino.

Prav tako morajo biti ženske dostojanstvene, ne obrekljive, marveč trezne in vsestransko vredne zaupanja. (1 Tim 2,9-10).

Moški brez dostojanstva in samospoštovanja izgubi spoštovanje vseh, predvsem pa žensk. – Ženska, ki se odpove svojemu dostojanstvu in se ponuja kot predmet spolnosti, med moškimi vedno naleti na odobravanje in uživa sloves. Tudi če to traja le kratek čas in če se zanimanje zdi resno, jo lahko zavede v zmoto. – Moški so namreč, dokler so lahko, delili ženske na dostojanstvene, resne in zveste, kakršne so hoteli zase in za svoje otroke, ter na lahkomiselne, zlahka dosegljive, zgolj spolne igračke za zabavo in užitek. – Kar danes moški ne morejo več doseči s silo in z zakoni, poskušajo doseči z odobravanjem in z uvrstitvijo v kategorijo emancipiranih, svobodnih žensk, ki ne poznajo tabujev. – Ta past niti ni tako zelo zvita in skrita in ženske se neredko ujamejo vanjo.

Vrnil se je z njima in prišel v Nazaret ter jima je bil pokoren. In njegova mati je vse, kar se je zgodilo, shranila v svojem srcu. (Lk 2,51)

Evangelist Luka je z mojstrsko roko naslikal Marijo in nekaj, za kar bi lahko rekli, da je značilno za ženskost: ponotranjenost. Kakor se vse obline ženskega telesa stekajo v naročju, tako prvine ženskega čutenja vodijo v notranjost. – Drugače kakor pri moškem, ki je usmerjen navzven, da napada, osvaja, gospoduje. – Seveda, ko jih vidimo, kako se pozibavajo v bokih na vseh televizijskih kanalih, v vseh oddajah in predstavah, težko verjamemo, da je ponotranjenost značilna za ženske.- Toda dovolj je že, če se srečamo z ženskami, ki se ne postavljajo na ogled v izložbena okna, zlasti potem ko z izkušnjo materinstva postanejo zrelejše; ugotovili bomo, da so ženske resnično ustvarjene za to, da hranijo v svojem srcu življenje in svet. – Jasno je, da ni nobenega daru, podarjenega moškemu in ženski, ki ne bi bil izpostavljen nevarnosti, da ga uničita in zapravita zaradi sebičnosti, površinskosti in preračunljivosti. – Nekdo, njegovega imena se več ne spomnim, je zapisal: “Ženske hočejo ugajati in to je zanje pogubno.” – Morda je res to tista skušnjava, na katero bi morale ženske paziti, da bi ostale ženske.

V mesecu juliju razmišljamo o tem, kako z Marijinim zgledom do notranje lepote (6)

Lasconi, Tonino. 365 + 1 dan s Teboj, Koper: Ognjišče, 2009. (izbor Čuk M. Korak v globino, Ognjišče (7) 2005, str. 96)

Epigram dopustu

Napisal marko na 4. avgusta 0006. Objavljeno v Za začetek, Novice.

Pravkar sem se vrnil z morja. Statistika: prebral sem dve knjigi, videl krasno naravno čudo, se v največji vročini podal na pot, potem plaval, se smejal, ko smo si s prijatelji v vodi podajali žogo, občudoval mavrico ob sončnem zahodu, maševal v mesečini polne lune, čisto na koncu pa sem moral sprejeti težko odločitev, kakršnih je v življenju veliko, ta pa je bila posebno težka. Morda napačna, kaj pa vem.

Nazaj sem se vozil v temi, malce slabe volje, nisem si predstavljal, da se bo tako izteklo vse skupaj, nenazadnje sem šel tja dol z namenom, da si proč od vseh skrbi nekoliko odpočijem, se pošteno naspim, ker je to v župniji praktično nemogoče, da si tako naberem moči za pestro jesen, krepko jih bom potreboval, da si nekoliko odpočijem glavo od vseh dolžnosti, ki v tej službi tudi pritičejo. Mislim, da sem delil podobne občutke, kot jih doživi še kar nekaj ljudi, velikokrat si vtepemo v glavo, da je dopust nekaj, kar mora biti popolno in prazno hkrati, en velik nič, torej, točno tako, kot smo si zamislili in predvidevali, s sončno kremo in ležalnikom in mirnim morjem, da nas spočije praznota v glavi. In če ni tako, je potem vse narobe, se vse sesuje, če ga ni, še toliko bolj, in potem je popotnica v jesen samo slaba volja in čakanje na naslednji dopust.

Takega življenja pa nočem, na živce mi grejo ljudje, ki vsak dan štejejo dneve do vikenda, nikoli niso zadovoljni s svojim življenjem, ko niso prosti. Seveda je lažje ležati na plaži kot jadikovati nad sušo na svojem vrtičku, seveda je udobneje prepustiti se valovom, da te nosijo, kot pretuhtavati svoje misli in odločitve – toda zakaj bi bila plaža nekaj boljšega od pisarne, če ne samo zato, ker je to neki drugi prostor, neko drugo okolje? In je potem vseeno, če sta morje in duša mirna ali če ju pretresa vihar, to je pač naše življenje, enkrat pridejo oblaki, drugič sonce, tam nekje vmes pa smo mi, ki se premikamo skozenj. Zato je to vse, v čemer je dopust drugačen od delavnika, biti na poti, opazovati, občudovati življenje v vsej njegovi čudotvornosti, imeti čas za to. Videti mavrico, ki se pne nad teboj, ko te zalivajo dežne kaplje. Poslušati, kako se morje jezi. Videti, kdo je s teboj, razmišljati ob njem, mu dati nekaj svojega. Brati, dihati malo bolj polno.

Da se spomnimo, za kaj je naše življenje, kam gre, kdo je v njem, da spet vidimo, da se spet zavemo, zato dopust. Če se ob tem spočijemo, še toliko bolje, a ni to njegov osrednji namen, tako vidim. Nekoliko si obrisati očala, ki jih zastrejo kaplje vsakdana, zbanalizirati vse, s čimer nam – kot da je to nekaj izjemno pomembnega za naše življenje – v medijih polnijo glave, izostriti pozornost na tisto res bistveno, za to gremo na dopust. In karkoli pomaga, je dobro in prav, knjiga, mir, hoja, duhovne vaje, vitamin D na plaži ali plavanje v morju, karkoli, samo da se ne bi izgubili sredi lastnega življenja. Ker se je izgubiti lahko, tudi na dopustu.

M. Rijavec. (Na začetku). v: Ognjišče 8 (2022), 3.

MARKACIJE

MEGLA

TEMELJITOST

Zgodba

Brez ene roke

Misel

Molitev

Iskrici

Nastavitve zasebnosti

Funkcionalni piškotki

Nastavitveni piškotki

Statistics

Marketing