LETA 1571 ZMAGA KRŠČANSKE VOJSKE V BITKI PRI LEPANTU

Ladjevje beneško – španske mornarice je v bitki pri Lepantu premagalo Turke. Najhujši boj se je razvnel prav na 1. nedeljo meseca oktobra (7. 10.) 1571, ko so se bratovščine rožnega venca zbrale in goreče molile rožni venec. Kljub silni premoči na strani Turkov so kristjani zmagali. Papež Pij V. naj bi imel 7. oktobra videnje, v katerem je spoznal, da so v tistem trenutku kristjani zmagali; pohitel je v svojo kapelo in se zahvalil Mariji za njeno priprošnjo. Zmaga je bila Marijin odgovor na pobožno molitev rožnega venca. V hvaležni spomin na to milost je Pij V. 17. marca 1572 z listino Salvatoris Domini odredil, naj bo odslej 7. oktober posvečen praznovanju spomina sv. Marije Zmagovalke. Ljubezen do te molitve so Slovenci izrazili tudi tako, da so ji posvetili tri župnijske in pet podružničnih cerkva.

več:
S. Čuk, Rožni venec in bitka pri Lepantu: Priloga, v: Ognjišče 10 (2021), 44-49.

 

LETA 1775 ROJEN ANDREJ KANČNIK

PESNIK, ORGLAVEC, UČITELJ († 1841)

Zibelka mu je tekla v Podčetrtku, kot organist in učitelj pa je služboval v raznih krajih, najdlje v Dobrepoljah. Poleg cerkvenih pesmi je, podobno kot bukovniki (pisci-samouki) zlasti na Koroškem, pisal tudi ženitovanjske, šaljive, koledniške, godovne in nagrobne pesmi, nekaj je tudi ponarodelih. Pri ljudeh in pri duhovščini je bil zelo priljubljen. Fran Levstik ga omenja v svojem znamenitem delu Popotovanju od Litije do Čateža (1858), v katerem zagovarja načelo: slovstvo mora “narodno prebujati in slovstveno vzgajati”.

 

LETA 1787 UMRL JANEZ KAREL HERBERSTEIN

GROF, LJUBLJANSKI ŠKOF (* 1719)

Med leti 1769 -1772 je bil pomožni, med 1772 – 1787 pa redni ljubljanski škof. Bil je privrženec reformiranega katolicizma s primesmi janzenizma in jožefinizma. Leta 1773 je Japlju naložil prevod Svetega pisma (1784 – 1802) in bogoslužnih knjig. Prizadeval si je za obnovo duhovščine in dušnega pastirstva ter je svoje reformne poglede izpovedoval v pastirskih pismih duhovnikom, v vsakoletnih navodilih bogoslužnega koledarja in dekretih škofovskih sinod. Leta 1782 je v pastirskem pismu priznal vladarju pravico posega v notranje zadeve cerkve in zagovarjal versko toleranco, kar ga je leta 1785 stalo imenovanja za ljubljanskega nadškofa, ki ga ni hotela potrditi rimska kurija, dokler ne bi preklical svojih zmot. Spor, ki je zaradi tega nastal med Dunajem in Rimom, se je končal šele z njegovo smrtjo.

 

LETA 1810 ROJEN MARTIN HOČEVAR

poslovnež, mecen in politik († 1886)

Rodil se je v Podlogu pri Velikih Laščah, obiskoval normalko v Ljubljani, nato pa pomagal očetu pri trgovini s konji. Kasneje je sam pobiral užitninski davek v zakup, kot samostojni zakupnik se je naselil v Krškem, najprej imel gostilno, potem pa za dalj časa prevzel pošto. Trgoval je z vinom in vinogradi, ukvarjal se je tudi z gradbeništvom (železniška proga Zidani most – Zagreb) … Ker ni imel potomcev, je veliko svojega premoženja razdelil v dobrodelne namene, največ za gradnjo šol. Zelo je skrbel za izobraževanje mladine, odločil se je za gradnjo meščanske šole z nemškim učnim jezikom v Krškem. Hočevar je v Krškem dal zgraditi več poslopij za državne urade in uradniška stanovanja, več let je bil predsednik okrajnega šolskega sveta in okrajni šolski nadzornik. Bil je član nemške stranke, prepričan, da bi prelom z nemško kulturo in jezikom zavrl njihov gospodarski, kulturni in politični napredek.

 

LETA 1868 UMRL JURIJ PREŠEREN

DUHOVNIK, BRAT PESNIKA FRANCETA PREŠERNA (* 1805)

Jurij Prešeren, pet let mlajši brat našega največjega pesnika, je v letih od 1819 do 1828 v Ljubljani obiskoval gimnazijo in licej. Ker od rojstva ni imel desnega uhlja, ga škof Wolf ni hotel sprejeti v semenišče, zato je odšel v celovško bogoslovje. V duhovnika je bil posvečen leta 1832. Kot kaplan in župnik je služboval na Koroškem med Nemci. Leta 1834 se je k njemu preselila mati Mina. Z bratom pesnikom sta se odtujila, vendar ga je v bolezni podpiral z denarjem. Umrl je 2. oktobra 1868 v Ovčji vasi pri Žabnicah, kjer je ob vhodu v cerkev nagrobnik s slovenskim napisom.

 

LETA 1904 ROJEN EDO DERŽAJ

PLANINSKI IN MLADINSKI PISATELJ (U 1980)

Ljubljančan Edo Deržaj je končal učiteljišče in služboval po raznih slovenskih krajih. Študiral je tudi slikarstvo. V tridesetih letih je bil samostojen slikar in književnik. Uveljavil se je tudi kot ugleden alpinist. Njegovi literarni področji sta bili mladinska in planinska književnost. Vse svoje knjige je sam ilustriral. Posebnost njegove planinske književnosti je satiričnost (Gruh), posebnost njegove mladinske književnosti pa slikanica brez besedila (Življenje hudobne kavke Katke).

 

LETA 1910 ROJEN ANTON POLENEC

ZOOLOG, raziskovalec sveta pajkov († 2000)

Kot diplomirani biolog je poučeval na gimnaziji v Kranju in v Spittalu ob Dravi v Avstriji. V letih 1949–1975 je bil profesor zoologije na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, od leta 1955 do 1980 ravnatelj Prirodoslovnega muzeja v Ljubljani in posodobil je njegove zbirke. Bil je strokovnjak za pajke in opisal okoli 500 vrst v Sloveniji; po njem je imenovan rod Polenecia. V raznih revijah je objavljal strokovne in poljudne članke. Njegova najpomembnejša knjižna dela so: Razvoj živega sveta, Iz življenja žuželk, Iz življenja pajkov, Živi svet.

 

LETA 1964 UMRL FRANC KSAVER CUKALA

DUHOVNIK, PREDSEDNIK MOH. DRUŽBE (* 1878)

Sin trdnega kmeta z Gomilskega v Savinjski dolini je po maturi na gimnaziji v Celju vstopil v celovško bogoslovje, saj je takrat na Koroškem primanjkovalo slovenskih duhovnikov. Po novi maši (1902) je na univerzi v Gradcu doktoriral, nato pa opravljal razne službe v celovški škofiji. Leta 1920 je moral zaradi šovinistov zapustiti celovško škofijo. Svoje moči je posvetil mariborski škofiji. Vsa duhovniška leta je bil povezan z Mohorjevo družbo. Leta 1921, ko se je morala seliti iz Celovca na Prevalje (leta 1927 pa od tam v Celje), je bil njen predsednik.

 

LETA 1990 UMRLA BL. CHIARA BADANO

LAIKINJA IN FOKOLARINA, BLAŽENA (*1971)

“Če hočeš to ti, Jezus, hočem tudi jaz.” Tako je 19. julija 1990, nekaj mesecev pred svojo smrtjo, v pismu Chiari Lubich, ustanoviteljici Gibanja fokolarov, zaupala še ne osemnajstletna Chiara Badano. Kostni rak je neusmiljeno požiral njene telesne moči, ni pa mogel načeti duševnih. Ostala je mirna in vedra v trdni veri, da se bliža njeno srečanje z Ženinom-Jezusom. “Tvoj tako sijoči obraz priča o tvoji ljubezni do Jezusa,” je v svojem odgovoru zapisala Chiara Lubich, ki ji je izbrala novo ime: Luce (Luč), in od tistega dne je Chiara Badano za vse postala Chiara Luce. Ta “luč” zdaj širi svojo svetlobo po vsem svetu. Sveti predvsem mladim vsega sveta, ki so to potrdili, ko so se v velikem številu 25. septembra 2010 zbrali v Rimu na njeni razglasitvi za blaženo v svetišču Madonna del Divino Amore. Slovesnost je vodil prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov nadškof Angelo Amato, ki je v svojem nagovoru mladim njihovo vrstnico postavil za zgled: “Tudi danes lahko kratek mladostni čas živimo v svetosti. Tudi danes imamo mlade, ki so krepostni, ki v družini, v šoli in v družbi ne uničujejo svojega veselja.”

… več o njej v rubriki pričevanje 11_2010

njena misel:

• Ne smem o Jezusu govoriti, Jezusa moram dajati s svojim življenjem.

 

LETA 1990 JE MARIJA ŠTREMFELJ

kot prva Slovenka stopila NA VRH NAJVIŠJE GORE SVETA …

Z MOŽEM ANDREJEM STA TAKO POSTALA PRVA ZAKONCA NA EVERESTU

Marija: Takrat sva bila tam gori skupaj, Andrej je bil že enkrat prej. Sedmi oktober leta 1990 je bil čudovit dan, ponoči je sicer pihal orkanski veter, čez dan pa se je umirilo. Vrh sva res doživela kot vrh, ker sva bila na njem sredi dneva in imela sva dovolj časa, kazalo je, da bo vreme držalo, da sva si lahko privoščila, ostati na vrhu celo uro, kar je na osemtisočakih redko mogoče. Vsa naša družina se vsako leto prav na ta dan zbere. Na Everestu sem se jih spominjala, saj sem vedela, da so vsi, ki mi karkoli pomenijo, takrat skupaj, in tudi sama sem čutila močno vez z njimi. Pa še to: na Everestu si že tako visoko, da tam s prostim očesom vidiš, da je zemlja okrogla, ker se vidi, da se na obzorju krivi, razgled je bil čudovit, ker sva imela čudovito vreme. Na vrhu je bilo res lepo, do njega priti, pa je bilo še in še naporno. Ni lahko prilesti na vrh Everesta: kisika manjka, ustavljaš se na pet minut in si res utrujen, pa še zebe te.

Andrej: Res je, lepo je stati na vrhu, to je res vrh. Pa tudi fantastičen občutek je potem kasneje. Kljub vsem naporom je tam gori neki določen čar, ki te potegne in ga morda razumeš šele kasneje. Pravzaprav je tako, kot z vsemi stvarmi v življenju: težje ko prideš do nekega cilja, več ti pomeni!

več:
M. Čuk, Marija Štremfelj, Šport, v: Ognjišče 1 (1991), 42-44.
M. Turk, Andrej in Marija Štremfelj: Moj pogled, v: Ognjišče 8, 2010,. 22-24.
B. Rustja, Alpinista Marija in Andrej Štremfelj prva zakonca na Everestu: Gosta meseca, v: Ognjišče 4 (2016), 8-13.

 

LETA 2000 JE DAVO KARNIČAR

opravil prvi neprekinjen spust z vrha Mount Everesta do baze

Davo: Tistega dne ob 6.45 uri sem prvič stal na vrhu Everesta. Človek mora imeti izreden motiv, da že na vrh pride, potem pa mora zelo paziti na vsak korak; če tam narediš napako, padeš – in to daleč. Drugače pa sem poleg čestitanja in formalnega slikanja predvsem mislil, kako bo šlo navzdol. Že navzgor sem bil popolnoma skoncentriran na plezanje, saj to ni olimpiada, kjer lahko čez štiri leta ponavljaš, navzdol pa še toliko bolj. Ta dan je moralo uspeti. Trdno sem bil namreč odločen, da ne bom prišel nazaj domov, dokler ne bom preplezal Everesta in odsmučal z njega.

(…) Z vrha do baznega tabora sem smučal 4 ure in 40 minut, s tem, da sem na drugem taboru pol ure čakal, da so pravilno postavili kamere. Tudi to je svojevrsten dosežek za Guinnessovo knjigo rekordov. Že pred odhodom so mi mnogi rekli: “Zares velik dosežek, če ti bo uspelo!”

Hillaryjeva stopnja je bila zelo pozitivno presenečenje in ni nepredstavljivo težka stvar, čeprav se ne bi ustavil vsaj 2000 m, če bi padel. Odločilno pa je bilo, da smo šli gor jeseni, ko je to zaradi monsunskih padavin zgolj strm greben, spomladi je veliko težje. Tokrat je bilo veliko težje malo pod tem grebenom, kjer se je začel kložast sneg in je bila velika nevarnost plazov. Doma bi se gotovo obrnil. Poleg nekaterih težjih mest pa je bilo gotovo najbolj nevarno na delu od prvega višinskega tabora do baze, kjer je Ledeni slap. Tam je že težko hoditi in plezati,  smučati pa nemogoče, tako da sem moral iti po desni med ledenikom in steno Zahodne rame, kjer so dnevno vsaj trije plazovi in je zaradi njih vse razbito. Tudi nikamor jim ne moreš uiti, tako da takšnega strahu še nisem doživel. Strah, ker veš, da lahko vsak čas zaslišiš kotaljenje plazu, a vsaj dvajset minut nimaš kam. Poleg tega sem bil že zelo utrujen, izgubljal sem orientacijo in mi je izredno pomagala radijska zveza z bazo, po kateri so mi tudi sporočili, da je bil v tem delu petnajst minut prej en velik plaz. Kaj bi bilo, če zgoraj ne bi čakal na tiste kamere…

Še sedaj sem neskončno vesel, da mi je resnično uspelo, tako solzen od ganjenosti pa gotovo še nisem bil. Ko že nekoliko oddaljen od tistega dne razmišljam o vsem skupaj, začutim pravo zadovoljstvo in veselje, ki je čedalje močneje. Vse življenje se bom s pristnim občutkom spominjal, da mi je uspelo, ampak za ta občutek je bilo potrebnega tudi veliko dela.

več:
V. Ponikvar. Prvi s smučmi z najvišje gore sveta: Šport, v: Ognjišče 12 (2000), 52-53.

 

LETA 2004 UMRL SAMO VREMŠAK

SKLADATELJ, ZBOROVODJA, PEVEC, PEDAGOG (* 1930)

Rodil se je v Kamniku, njegov oče Ciril je bil skladatelj, Samo pa je v Ljubljani obiskoval najprej srednjo ekonomsko, zatem srednjo glasbeno šolo, na Akademiji za glasbo je študiral kompozicijo in petje. Najprej je poučeval na srednji glasbeni šoli v Ljubljani, bil nekaj časa svobodni umetnik, nato vodil glasbeno vzgojo na osnovni šoli v Kamniku. Od leta 1973 je bil dirigent Zbora Slovenske filharmonije v Ljubljani in od 1978 profesor za solfeggio na glasbeni akademiji. Kot baritonist velike pevske kulture je več let pel v Komornem zboru RTV Ljubljana.

 

LETA 2021 UMRL JOŽE SNOJ

PESNIK, PISATELJ IN ESEJIST (* 1934)

Rojen v Mariboru, pred Nemci je družina bežala na Dolenjsko, pred komunisti pa v Ljubljano, kjer je leta 1960 diplomiral iz slavistike in primerjalne književnosti, deset let je bil novinar in lektor pri Delu, potem urednik pri DZS. Najprej je začel pisati pesmi, potem pripovedno prozo, tudi za mladino. V svojih pesmih se je v sedemdesetih začel navezovati na slovensko ljudsko pesništvo, v naslednjih letih pa je veliko bolj transcendenten (Duhovne pesmi) skušal je izražati ne samo svoje občutje, ampak tudi to, kar je za človeka neizrekljivo. Poezija mora pred Bogom umolkniti, in če skuša še govoriti, bo njena beseda vedno jecljajoča (Bajanja o Bogu). Tako je njegova poezija osebnoizpovedna v najlepšem pomenu besede. Njegova dvanajsta pesniška zbirka Poslikava notranjščine, je po mnenju kritikov vrh njegovih duhovnih pesmi. Ob njegovi 80-letnici je pri založbi Miš izšel izbor njegovih pesmi In cel boš, podoben otok, ki prinaša sto pesmi iz njegovega obsežnega pesemskega opusa trinajstih pesniških zbirk, objavljenih med letoma 1963 in 2008. V svojih leposlovnih delih razkriva svoj krščanski humanizem. Njegovi romani (Gavžen hrib in Fuga v križu) spregovorijo o najbolj bolečem obdobju slovenske zgodovine, ko pisatelj z globokim občutkom za človeka osvetli bratomorno vojno. Literarna kritika ga pozdravlja predvsem kot romanopisca, ki je izoblikoval slovensko različico evropskega modernističnega romana. Pomembna so tudi njegova esejistična dela (Med besedo in Bogom, Ubijanje zemlje), veliko pa je napisal tudi za otroke in mladino (Škorček norček, Lajna drajna, Stop za pesmico, Pesmi za punčke in pobe …) Za svoje delo je prejel številne nagrade, tudi Prešernovo za življenjsko delo (2012),Rožančevo za zbirko esejev Med besedo in Bogom … Slovenska javnost ga pozna kot enega izmed pobudnikov in rednega soustvarjalca Nove revije. Njegova razprava iz znamenite 57. številke, v kateri spregovori o sodobnem slovenskem katoličanu, kako lahko soustvarja ključni trenutek slovenske zgodovine, je bila še posebej odmevna. Šest let po osamosvojitvi je tudi za Ognjišče pojasnil nekatera stališča 31 izobražencev, ki so na slovensko javnost naslovili pismo Ura resnice za Slovenijo (Ognjišče 08_1997)

nekaj njegovih misli:

• Sporočilo vsake prave poezije, umetnosti je, da obstaja presežnost, ki je nepresegljiva! ‘Sestra’ pesem in ‘sestra’ vera sta si tu najbližji, saj kaj je tisto neizrekljivo nepresegljivo drugega kot Bog sam!
  
• V vsem svojem pisanju sem poskušal priklicati v svojo in bralčevo zavest pričujočnost božjega. Še posebno uporno in zavzeto tudi zato, ker mi je komunistično enoumje, v katerem sem preživel večino svojega življenja, to prepovedovalo. Upesniti in oteti pozabi roško tragedijo, nedoumno strašen nastop Boga skoznjo, je postal moj poglavitni pesniški cilj.

in verzov:

• Ko sem bil še otrok / in si me vsako noč / uspaval v budnost / si v jok nabiral zle slutnje / preden si mi zaspal / v naročju // velik, prevelik oče sem postal tedaj zate, / da bi se lahko, o Bog, / upiral / mojemu premočrtnemu polnočju / in si, samega sebe truden, / prespal tudi že dan / in dva / in se končno nisi več zbúdil // in zapustil si me / kalejdoskopskega vsèga / in imel sem čas / sukati čas brez tebe / – njegovo čarno simetrične jalove / lége // in še ga imam za kak dan / ali morda dva / in ne vem ne ure ne dneva // namučil si me / namučil sem se / namučil (Duhovne pesmi- Ime Sina)
  
• Ozelenel je zrak. / V ozonu / mrtva trupelca rose. // Nebo se je obtesalo / v sinjino, / na njem / obledela bronza / naših imen. // Samo marmorni stebriči / naših rok / nas podpirajo. // Roke in kri. / Pazite na roke in kri: / kri rdeča – roke bele. // Roke in nebo. // Pazite na roke in nebo: / roke sinje – nebo grabežljivo. / V nedojemljivem kraju / bo mirna voda / vsemu / zadnji / očiščujoč / požirek. (Ozon pomladnih duš)

iskalec in zbiralec Marko Čuk

 

LETA 1552 ROJEN MATTEO RICCI

ITALIJANSKI JEZUITSKI DUHOVNIK, RAZISKOVALEC IN MISIJONAR († 1610)

Po končanem študiju se je pridružil jezuitom … njegova velika želja pa so bili misijoni. Tako je najprej odšel v Indijo, leta 1583 pa je začel z misijonarskim delom na Kitajskem. Ljudem je posredoval znanje in tudi oblasti so ga sprejele, saj je leta 1601 dobil stalno dovoljenje za bivanje v Pekingu. Od tam je začel širiti svoje misijonsko delovanje, ustanavljal je nove misijonske postojanke, prevajal bogoslužna besedila v kitajščino. Pri oznanjevanju evangelija in uvajanju krščanstva je v celoti sprejemal običaje domačega prebivalstva. Tudi sam se je popolnoma privadil na kitajsko življenje. To je sprožilo številne razprave, do kakšne mere se krščanstvo sme prilagoditi krajevni kulturi.

 

LETA 1851 ROJEN SIMON OGRIN

SLIKAR († 1930)

Slikarske veščine se je učil pri podobarju Avguštinu Goetzlu, nato pri Janezu Wolfu, od leta 1876 pa je izobraževal na akademiji v Benetkah in na Dunaju. V tem času se je ukvarjal tudi z ilustracijo (za Stritarjev Zvon), svojemu učitelju Wolfu je med počitnicami pomagal pri poslikavi vipavske cerkve sv. Štefana. Prvo samostojno delo je bilo za kapucinsko cerkev v Vipavskem Križu leta 1882. Med najbolj uspelimi deli je poslikava Marijine kapele v Škofji Loki, največja dela pa so iz obdobja od leta 1885 do 1930, kar lahko razberemo iz beležke naročil, ki je ohranjena še danes in v njej so navedena vsa njegova dela. Slikal oltarne podobe, križeve pote, bandera in božje grobove ter s freskami okrasil veliko cerkva in kapelic.

 

LETA 1889 ROJENA MARIA DABROWSKA

POLJSKA PISATELJICA († 1965)

Maria Dabrowska. ki spada med najpomembnejše poljske pisatelje 20- stoletja, je izšla iz obubožane plemiške družine, vendar pa je študirala v Švici, Belgiji in Angliji. Svojo pisateljsko pot je začela z mladinskimi deli, potem pa je v svojih novelah in romanih nadaljevala tradicijo poljskega realizma. Roman Noči in dnevi (1932-34), njeno najpomembnejše delo, je široka podoba družbenih sprememb na Poljskem po vstaji 1863 do prve svetovne vojne in obenem kritika poljskih meščanov in izobražencev.

 

LETA 1902 ROJEN MIHOVIL LOGAR

SKLADATELJ, PEDAGOG († 1998)

Rojen na Reki, glasbo je študiral v Pragi in se v mladih letih navduševal nad ekspresionizmom in atonalnostjo, v starejšem obdobju pa se je vrnil h klasičnim načelom in tonalni živopisni harmoniji. Pri svojem ustvarjanju se je dotaknjil skoraj vseh glasbenih zvrsti. Zaradi fašističnega nasilja se je leta 1927 preselil v Beograd, kjer je do leta 1972 deloval kot profesor kompozicije na Glasbeni akademiji. Napisal je tudi opero Pohujšanje v dolini Šentflorjanski.

 

LETA 1910 ROJEN FRANCE AVČIN

ZNANSTVENIK, UNIVERZITETNI PROFESOR, PLANINSKI PISATELJ, ALPINIST, NARAVOVARSTVENIK, IZUMITELJ († 1984)

“Moderni človek ne pozna več odpovedi, vedno več ga je in več hoče. Žene se, a ne ustvarja več. Drvi, a ne pride več z mesta, kot veverica v bobnu … Človek gozda ne razume več. Gozdna tišina je izgubila svoj blagodejni vpliv na človekovo dušo, človek ne zna več in noče biti tih in sam, raje se utaplja v hrupu in trušču. Zato tudi ne ustvarja več, le gradi še. Zato se človeštvo iz posamičnih osebnosti staplja v brezoblično gmoto, ki ne zna in noče več samostojno misliti.” To strogo, a zdi se, da upravičeno sodbo izreka v svojem “razmišljanju v gozdu” pod naslovom Beli križ France Avčin, ob čigar imenu je dolg spisek njegovih poklicnih dejavnosti: znanstvenik, univerzitetni profesor, planinski pisatelj, alpinist, naravovarstvenik, izumitelj, v mladih letih vrhunski športnik. Kot pisatelj je zaslovel s svojo knjigo Kjer tišina šepeta (1964), ki je doživela več izdaj. Življenjska pot tega ljubitelja miru in tišine se je pričela na današnji dan.

… več o njem v obletnici meseca 10_2010

nekaj njegovih misli:

• Gore so vselej čiste. Kot žareče plamenice nad somrakom izrojene človekove civilizacije sijejo vzvišeno, prek vseh časov. Tudi v čase, ko nihče ne bo več hodil po njih, po tej Zemlji.
  
• Narava, gore so mi vselej bile brezčasna četrta razsežnost, ki sem se vanjo lahko umaknil ob vseh tegobah in umazanosti trodimenzionalnega vsakdanjega življenja. Že v mladih letih sem to čutil in zrelemu mi je spoznanje dozorelo v pravo vero. Tistega, v kar veruješ, pa ne smeš poznati, razumeti do kraja, ker sicer zvodeni. Vzvišena vera se sprevrže v suho znanje. Zato tudi vsebine in osnov alpinizma nisem nikdar raziskoval in jih ne bom.
  
• Zakaj človek ne more vse življenje ostati vsaj malo otrok, da bi se še mogel čuditi? Vsaj malo mlad, da bi še mogel ljubiti? Res čudijo se le otroci, res ljubijo le mladi. Stari vedo, kaj je ljubezen. Zato in takrat so stari.
  
• Mlada duša je čista, zato terja čistost človeških odnosov in si je želi. Otrok je čista, uravnovešena Narava. Če današnji mladostnik to ni več, bo tega kriv današnji starostnik.
  
• Če ozdraviš bolnega psa, te ne bo več ugriznil. V tem je glavna razlika med psom in sploh živaljo ter človekom, kajti na tem svetu je od vseh bitij najbolj zlagano samo eno: človek.
  
• Gozdna tišina je izgubila svoj blagodejni vpliv na človekovo dušo, človek ne zna več in noče biti tih in sam, raje se utaplja v hrupu in trušču. Zato tudi ne ustvarja več, le gradi še.
  
• Moderni človek ne pozna več odpovedi, vedno več ga je in več hoče. Žene se, a ne ustvarja več. Drvi, a ne pride več z mesta, kot veverica v bobnu.

 

LETA 1917 UMRL JOŽEF STUSSINER

entomolog in biolog (* 1850)

Rojen v Ljubljani, kjer je končal šolanje na realki, kot poštni uslužbenec je delal v Novem mestu, Radovljici, Pragi …. Že v mladosti ga je zelo zanimalo naravoslovje, vendar zaradi gmotnih težav tega ni mogel štiudirati, zato je raziskoval ljubiteljsko. Na svojih ekskurzijah je raziskoval kraško favno, gradivo zbiral tudi v Istri, Dalmaciji,  … Kalabriji. Posebno pozornost je posvečal, naši podzemni favni in nabral zelo bogato zbirko hroščev in mehkužcev, opremljeno s točno navedbo najdišč. Njegove zbirke hrani Prirodoslovni muzej Slovenije. Bil je član številnih znanstvenih družb, nekaj časa tudi Muzejskega društva za Kranjsko, kjer je večkrat predaval. Po njem so imenovali več vrst hroščev, mehkužcev in pajkovcev; sam je odkril več novih vrst tudi na našem ozemlju.

 

LETA 1918 UMRL P. STANISLAV ŠKRABEC

FRANČIŠKANSKI PATER, JEZIKOSLOVEC, UTEMELJITELJ SLOVENSKEGA PRAVOREČJA (* 1844)

Malokdo ve, da je bil naš največji jezikoslovec slovenist 19. stoletja frančiškanski pater Stanislav Škrabec. Ta učeni mož, je utemeljitelj slovenskega pravorečja: pravil, ki določajo in predpisujejo glasove in naglas knjižnega jezika. Nad štirideset let je živel in deloval v frančiškanskem samostanu na Kostanjevici pri Gorici. Svoje jezikovne spise je objavljal na platnicah mesečnika Cvetje z vrtov sv. Frančiška. Zapisal je: »Naš slovenski jezik je največji zaklad, ki nam ga je Bog dal kot narodu.«

več:
S. Čuk, p.Stanislav Škrabec in slovenski jezikoslovci: Priloga, v: Ognjišče 10 (2018), 50-57.
S. Čuk, p. Stanislav Škrabec: v: Obletnica meseca, v: Ognjišče 1 (1994),

njegove misli:

• Napake in norosti jezika bi se imele popravljati po šolah; žal da mnogi učitelji sami ne vejo, kaj je prav in kaj ne.
  
• Naša slovenščina je eden najlepših jezikov na svetu.
  
• Kar je namenjeno ljudstvu in skupni molitvi z njim, naj bo razumljivo in domače.

o njem:

• “Skoraj neverjetno je, kako se je mogel v tako majhnih razmerah razviti v tako velikega učenjaka. V svoji celici je bil bolje poučen o vsem znanstvenem in duševnem gibanju po Evropi kakor marsikateri znanstvenik v najbolj živahnem svetovnem središču. Bil je najmodernejši slovenski jezikoslovec svoje dobe in velik reformator.” (Anton Breznik).
  
• Slovencem jasnil je slovenskega jezika dušo. (zapis na njegovem nagrobniku na ljubljanskih Žalah in na spominski plošči  ob vhodu  v frančiškanski samostan na Kostanjevici pri Gorici)

 

LETA 1927 ROJEN IVAN DOLENC

PISATELJ, NOVINAR, UREDNIK PREVAJALEC IN KRITIK († 2006)

Rojen v Mariboru, slavistiko je študiral v Ljubljani in se zaradi političlnih razmer v domovini leta 1956 odpravil v Kanado, kjer je nadaljeval študije. Na univerzi v Torontu je naredil magisterij.iz literature in poučeval na sredni šoli. Tudi v prostem času se je veliko ukvarjal s pisanjem, izdajal je mesečnik Dnevnik/Diary (urednik do leta 1979), pomagal je pri radijski oddaji Slovenski večer. Veliko je pisal tudi v časopise Rodna gruda in Prosveta. Svoje izseljenske izkušnje in življenje slovenskih izseljencev v Kanadi je opisal v knjigi Za dolar človečnosti (1983). V angleščini pa je izšla knjiga Dostojevski in Kristus.

 

LETA 1933 ROJEN MARJAN KOLAR

PISATELJ, DRAMATIK, OPISOVALEC POVOJNIH ČASOV († 2017)

Rodil se je v Slovenj Gradcu, med vojno je bil izgnanec v Nemčiji, po gimnazijski maturi na Ravnah je v Ljubljani študiral slavistiko in germanistiko. Po diplomi se je zaposlil kot knjižničar, zatem pa prevzel mesto novinarja in urednika glasila Koroški fužinar. V gimnazijskih letih je objavljal v šolskih glasilih. Leta 1961 je izdal zbirko črtic Prazno nebo. Ironično podobo naše družbe v času po vojni je podal v zbirki humoresk Samomor v nebesih (1964). V njegovih romanih in povestih nastopa preprost delavec, kritičen opazovalec družbe.

 

LETA 1937 ROJEN IVO DANEU

košarkarSKA LEGENDA, AMBASADOR KOŠARKE

Ivo Daneu je športnik, ki je v času romantične košarke, kot to obdobje imenuje sam, dosegal skoraj nepredstavljive uspehe. Zlata medalja svetovnega prvenstva leta 1970, najboljši igralec svetovnega prvenstva 1967, številne druge medalje s svetovnih in evropskih prvenstev. Hkrati je edini Slovenec, sprejet v Mednarodni košarkarski hram slavnih, in še bi lahko naštevali. Kljub vsem uspehom je Ivo ostal skromen in hvaležen človek, predvsem do svoje družine, ki mu je dala najboljšo popotnico za življenje.

nekaj njegovih misli:

• Mislim, da se lahko najprej zahvalim moji družini, ki me je vzgojila v duhu skromnosti in delavnosti. Na žalost je oče zgodaj, leta 1949, umrl in tako je moja mama ostala sama s štirimi otroki. V tistih časih po vojni ni bilo dosti drugih možnosti kot preživljati čas na igrišču. V Mariboru, v Ljudskem vrtu, sem se najprej spogledoval z nogometom, nakar je prišlo do neljubega incidenta – nogometna žoga me je zadela v glavo in padel sem v nezavest. Sosednje igrišče je bilo košarkarsko in tako je bilo jasno, kaj bom naredil. Ko so se starejši fantje utrudili, sem tam najprej začel pobirati žoge in sam metati na koš. Tako se je začelo.
  Kasneje v Ljubljani sem imel srečo, da so me vrgli s Fakultete za šport. Na fakulteti je bila takrat obvezna prisotnost na vseh vajah, kar pri meni ni bilo mogoče. Postavljen sem bil pred odločitev – ali bom igral košarko ali bom hodil na fakulteto. Odločil sem se, da grem raje v službo in na košarko, ki je potem šla svojo pot.
  
• Košarka je bila moje veselje, dopolnilni hobi, in se z njo nisem ukvarjal iz želje po profesionalni košarkarski karieri. Takrat v športu nasploh ni šlo za velike denarje. Denar je v moji karieri prišel šele ob koncu 60-ih let. Me je pa košarka vedno bolj prevzemala in z boljšimi igrami je prihajalo vedno več obveznosti. To je posledično pomenilo tudi kakšne težave na delovnem mestu in podobno.

več:
ERJAVEC, Matej. Ivo Daneu košarkarska legenda … (Šport iz naslanjača). Ognjišče, 2013, leto 49, št. 9, str. 120-122.

 

LETA 1951 ZAČNE V LJUBLJANI VOZITI TROLEJBUS

Dobrih petdeset let za prvim ljubljanskim tramvajem (september 1901) je začel za Bežigradom voziti prvi trolejbus (zaradi težav pri prečkanju železniške proge je v središče Ljubljane zapeljal šele 1956). Ko so leta 1958 ukinili tramvaj, so trolejbusne proge podaljšali do Viča, Stožic, Vižmarij … V sedemdesetih so proge zaradi težav z električno napeljavo (kratki stiki) začeli ukinjati. Zadnja trola je zapeljala po ljubljanskih ulicah leta 1971.

 

LETA 1995 UMRL SMILJAN SAMEC

PISATELJ, PESNIK, PREVAJALEC, PUBLICIST, DRAMATURG IN LIBRETIST (* 1912)

V Trstu rojeni pesnik, gledališčnik in prevajalec je po študiju prava in slavistike deloval v Ljubljani. Pred vojno je bil dramaturg v Operi, po vojni pa upravnik Slovenskega narodnega gledališča in Opere. O stroki, v kateri je deloval, je veliko pisal. Znani sta njegovi knjigi Operne zgodbe in Operni spevi. Bil je urednik Slovenskega gledališkega leksikona.

 

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1781 ROJEN BERNARD BOLZANO

ČEŠKO-NEMŠKI MATEMATIK, TEOLOG, FILOZOF (+ 1848)

Od leta 1805 je v Pragi na Karlovi univerzi predaval filozofijo religije in teologijo in leta 1818 so ga zaradi odličnih predavanj izbrali za vodjo filozofskega oddelka. Toda svobodni um in nasprotovanje avstro-ogrski monarhiji sta ga že naslednje leto spravila ob akademsko kariero. V času svojega delovanja je naredil veliko pomembnih premikov v osnovah matematike, ki pa so sodobnikom ostala skrita … dal je današnji pomen zveznosti funkcije, pokazal možnosti razvoja teorije množic … Leta 1837 je objavil delo Teorija znanosti, ki je imelo štiri dele in je poleg filozofije znanosti v današnjem pomenu, vsebovalo tudi logiko, epistemologijo in znanstveno pedagogiko. Bolzano je imel tudi pionirsko vlogo pri nastanku fenomenologije in analitične filozofije.

 

LETA 1840 ROJEN FRAN GERBIČ

SKLADATELJ, AVTOR PRVE SLOVENSKE SIMFONIJE, PEVEC († 1917)

Simfonija je orkestralna skladba, navadno v štirih stavkih. Prva slovenska skladba te vrste je Lovska simfonija (1915) Frana Gerbiča, ki je bil ne le skladatelj, temveč tudi odličen operni pevec in glasbeni pedagog, najprej na tujem, potem pa vse do smrti (1917) v Ljubljani. Bil je organist in pevovodja cerkvenega zbora pri Sv. Jakobu. Pomemben je tudi kot cerkveni skladatelj.

več:
S. Čuk, Fran Gerbič (1840-1917): Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (2017), 52-53.

 

LETA 1864 ROJEN LOUIS LUMIERE

OČE FILMSKE UMETNOSTI († 1948)

Brata Lumière – Louis (1864-1948) in Auguste (1862-1954) sta začetnika kinematografije. Na prvo filmsko predstavo sta povabila Parižane 28. decembra 1895. Ta datum velja za rojstni dan filmske umetnosti. Louis je v prvem letu posnel okoli 40 filmov, ki pa so trajali le nekaj minut. Svojo napravo za prikazovanje ‘gibljivih slik’ sta predstavila že 22. marca 1895, v javnosti pa sta z njo nastopila na zgoraj omenjeni dan. Film je odigral nadvse pomembno vlogo v kulturni zgodovini.

 

LETA 1881 ROJEN FRAN JERAN

MATEMATIK IN ORGANIZATOR HUMANITARNEGA DELA († 1954)

Študij je končal v Gadcu, kjer je najprej učil, leta 1909 pa je bil nameščen na ljubljanski realki, in bil tam več desetletij profesor matematike in opisne geometrije. Nekaj časa je bil tudi njen ravnatelj. Veljal je za dobrega metodika, sam ali z drugimi avtorji je napisal številne srednješolske učbenike. Njegovo najbolj znano delo je priročnik Osnovni pojmi opisne geometrije (1922), pa tudi priročnik za izbiro poklicev in pregled najvažnejših šol. Bil je tudi tajnik društva Naše srce, zveze dobrotvornih in nravstvenih organizacij v Lj. in blagajnik podpornega društva Radogoj.

 

LETA 1891 ROJEN AVGUST PRAPROTNIK

BANKIR IN PODJETNIK († 1942)

Po končani trgovski šoli je delal pri Trgovsko-obrtni zadrugi v Ljubljani, bil bančni prokurist … V dvajsetih letih je med vodilnimi predstavniki industrijskega podjetništva na Slovenskem, član in predsednik različnih upravnih odborov (industrijskih družb in rudnikov), vodja pomembnih gospodarskih ustanov, združenj in zvez. Bil je tudi ustanovitelj Slovenskega gledališkega konzorcija in eden od pomembnih finančnih sponzorjev Slovenske ljudske stranke (SLS).

 

LETA 1902 UMRL JOSIP PAVLICA

DUHOVNIK, KULTURNI DELAVEC, PISATELJ (* 1861)

Po osnovni šoli v domačem Rihemberku (povojni Branik) je šel v bližnjo Gorico, kjer je končal gimnazijo, se po maturi vpisal v bogoslovje in bil leta 1885 posvečen v duhovnika. Kot kaplan pri Sv. Roku v Gorici je ‘ob delu’ študiral pravo na dunajski univerzi in študij končal z doktoratom (1888). Predstojniki so mu zaupali odgovorne naloge: od 1889 do 1897 je bil spiritual (duhovni voditelj) v goriškem bogoslovju, od 1897 do 1902 profesor Nove zaveze, katehetike in pedagogike v goriškem centralnem semenišču kot naslednik dr. Antona Mahniča, ki je bil imenovan za škofa na Krku. Josip Pavlica je bil Mahničev učenec in sodelavec v prizadevanju za krščansko oblikovanje družbe. Bil je tudi eden od utemeljiteljev krščanskega socialnega gibanja ‘nove struje’ na Goriškem, ki se je navdihovalo ob J. E. Kreku. Skupaj z bratom Andrejem je ustanovil in vodil Slovensko katoliško delavsko društvo, Društvo katoliških učiteljic, Centralno posojilnico, si prizadeval za ustanavljanje zadrug, hranilnic in posojilnic. Zagovarjal je misel o ustanovitvi samostojne kulturnopolitične in socialno-gospodarske organizacije. Precej je tudi pisal, zlasti o socialnem vprašanju.

 

LETA 1903 ROJEN MAKSIMILIJAN DRŽEČNIK

DUHOVNIK, TEOLOG IN ŠKOF SLOMŠKOVEGA DUHA († 1978)

Edini slovenski škof, ki se je udeležil vseh zasedanj drugega vatikanskega koncila (1962-1965) je bil mariborski škof Maksimilijan Držečnik. Prvi pastir mariborske škofije je bil devetindvajset let (1949-1978). Po značaju in pobožnosti podoben svojemu predniku Antonu Martinu Slomšku je pospešil škofijski postopek za njegovo beatifikacijo. Tega blagega moža je zelo lepo označil škof Vekoslav Grmič, tedanji kapitularni vikar, v zahvalnem nagovoru po pogrebnem obredu: “Z njegovo smrtjo je ugasnila posebna zvezda dobrote na nebu slovenske Cerkve in Slovenije sploh. Toda ta zvezda bo sedaj sijala od tam, kjer ne bo nikoli več ugasnila. Pošiljala bo svoje žarke na nas in ti žarki nas bodo spodbujali, naj hodimo po poti, ki jo je hodil on… Naj tako kakor on pričujemo za Kristusa s svojo dobroto in ljubeznijo.”

več
F. Bole, dr. Maksimilijan Držečnik 30 let škof: Gost meseca, v: Ognjišče 12 (1976), 7-10.
S. Čuk, Blagemu škofu v spomin, (zapis): v: Ognjišče 7 (1978), 39.
S. Čuk, škof Maksimilijan Držečnik, zvezda dobrote na nebu Slovenije: Pričevanje, v: Ognjišče 5 (2003),16-17.

nekaj njegovih misli:

• Če vprašamo, zakaj je Sveto pismo najbolj razširjena in najbolj brana knjiga, moramo odgovoriti, da zato, ker je življenjska knjiga, ki odgovarja na vsa vprašanja človeškega življenja in to v vseh časih. Ni zbirka predpisov, temveč knjiga načel, nadvse važnih.
  
• Svojo neizčrpno in večno veljavno življenjsko modrost ima Sveto pismo odtod, ker je to božja knjiga, pisana po navdihnjenju Svetega Duha. Zato je njena vsebina vedno sodobna, pred tisoč leti enako kakor pred sto leti ali danes.
  
• Sveta brata Ciril in Metod nas spominjata tistih časov, ko smo bili še vsi kristjani združeni v eni Cerkvi. Spomin na sveta brata nam bodi opomin, da molimo in delamo, da se edinost med kristjani obnovi.
  
• K molitvi za cerkveno edinost vabim tudi drage brate evangeličane. Mi smo bratje po krvi, a še bolj bratje v Kristusu… Verujemo, da smo bili vsi v zakramentu svetega krsta prerojeni v božje otroke, da smo resnično bratje v Kristusu.
  
• Slovenci smo se radi ponašali, da smo krščanski narod, medtem pa je vera v celih slojih naroda pešala, namesto nje pa je nastopila nova “vera” – brezboštvo. Gotovo ne brez krivde kristjanov.
  
• Mladi ljudje so pripravljeni sprejeti avtoriteto, toda treba jo je pravilno izvajati. Ravnati avtoritativno, to je, zgolj v moči pokorščine, bi moralo biti (tudi v samostanu) nekaj izjemnega, saj gre za svobodne in razumne ljudi in moraš vedno spoštovati njihovo svobodo, njihovo mnenje.
  
• Reči moram, da sem dobil na koncilu nove poglede pa veliko notranjo sproščenost. Razpravljanje na koncilu je bilo zame nekaj osvobajajočega.
  
• Nekateri pesimisti pravijo, da vse reforme nič ne koristijo, jaz pa sem prepričan, da imajo v sebi klico Svetega Duha.
  
• Vedno me je spremljala Slomškova misel, da je treba sprejeti nove čase, nove razmere, in jih obrniti v prid Cerkvi. Tudi novi časi so delo božje previdnosti. To moramo upoštevati.

 

LETA 1905 UMRL FRANJO MARN

PISATELJ, JEZIKOSLOVEC IN PUBLICIST (* 1846)

Rojen v Dragovškem, župniji Štangi nad Litijo, študiral jezikoslovje v Pragi in Gradcu in služboval kot gimnazijski profesor v Zagrebu. Najprej je pisal ljubezenske pesmi, in novelo Moč ljubezni, sodeloval v Liri Sionski, kasneje pa je sestavil več učbenikov (Slovnica češkega jezika, Hrvatska slovnica za Slovence …). Veljal je za odličnega šolnika, ki je videl v staroklasični literaturi temelj vse izobrazbe.

 

LETA 1912 ROJENA MILA KAČIČ

GLEDALIŠKA IGRALKA IN PESNICA († 2000)

Rojena v Ljubljani je po osnovni šoli hodila v meščansko šolo in s počitniškim delom služila za knjige, da je lahko študirala solo petje in dramsko igro. Z igranjem na gledaliških odrih je začela že s šestnajstimi leti, bila je tudi članica opernega zbora v ljubljanski operi, po vojni pa je bila članica Drame SNG Ljubljana, v kateri je dala življenje številnim likom (več kot 120). Veljala je za komedijantko, vendar je dobila le malo vlog, ki si jih je res želela. Igrala je tudi v številnih naših filmih. Bila pa je tudi pesnica ljubezenske lirike, ki je »odsev njenega notranjega doživljanja, izpovedanega na čist in iskren način«.

več:
P. Krečič, Mila Kačičeva, Slovenka leta: Iz našega sveta, v: Ognjišče 3 (1995), 44-45.

nekaj njenih misli in verzov:

• Nasmeh nas nič ne stane, vendar čudežno deluje. Obogati tistega, komur je namenjen, in ne osiromaši tistega, ki ga poklanja.
  
• Če je še tako hudo, poskušam jemati vse s humorjem, to je edini način, da se izkoplješ iz težav in odpreš v upanje. Humor je zelo velik dar in blagor tistemu, ki ga ima.
• Za vsako moško kariero stoji še bolj sposobna ženska. Ženske so navadno tisti svedri, ki dajejo moškemu potrebno samozavest, pogum.
• Moje pesmi so zrasle iz mojega čustvovanja … zdelo se mi je “za malo”, da se za ženska čustva zavzemajo moški, zakaj tega ne napiše ženska. Pa se takrat nobena ni lotila ljubezni in erosa, ki je z njo povezan.
• Če se mi čez dan kaj lepega zgodi, se zvečer, ko grem v posteljo, pogovarjam z Bogom in mu rečem, da je dober, … povem mu, kar mislim in se mu zahvalim, saj on ne potrebuje časti in hvale, vedno si ga predstavljam kot dobrega človeka, ki posluša … in če je dobro zame … me tudi usliši …
• Trdno sem prepričana, da mora po smrti nekaj biti in da bom ljudi, ki sem jih v življenju ljubila, tam ponovno srečala. Da bom imela z njimi novo življenje.
• Kaj puščaš za sabo? / / Je brazda v rodovitni njivi / ali le izginula sled roke, / ki je skušala zadržati / nemirno reko? / Je plamen, / izpuhteli v dim? / Bela črta, / ki za nekaj trenutkov / ukradenih večnosti / preseka nebo? / / Kaj daš, / ko vstopaš v njihova življenja? / Kaj vzameš?/ (Skozi življenje mnogih ljudi greš)
  
• Šla bom gola skozi pomladni dež. / Naj izpere z mene vso navlako / prešlih dni. / / Pajčevino že v zametku trhlih / in izprijenih vezi. / Željâ upepeljenih saje / in ugaslih bolečin, / prah razočaranj in spoznanj, / vso rjo dvomov / in sumničenj bednih, / obljub gnilobo, / iz strahopetnosti zlaganih, / in vse blato premišljenih prevar. / / Šla bom bosa skoz pomladni dež. / Da mi izmije nôge, / utrujene od blódenja / in od iskanj brezplodnih. / / Skoz pomladni dež bom šla. / Morda me prav na koncu póti / le kdo čaka. / / Stopiti hočem predenj čista, / s srcem dekletca, / ki še véruje v bajke. (Prebujenje)

 

LETA 1936 ROJEN VACLAV HAVEL

ČEŠKI POLITIK, PISATELJ IN DRAMATIK († 2011)

deveti (zadnji) predsednik Češkoslovaške ter prvi predsednik Češke.

Iz premožne podjetniške družine, ki je bila intelektualno močna in zelo povezana s kulturnimi in političnimi dogodki na Češkoslovaškem od 1920 do 1940. Zato komunisti Havlu niso dovolili humanističnega študija. Vpisal se je na Ekonomsko fakulteto Češke tehnične univerze.Toda kmalu je ta študij opustil, kajti tradicija njegove družine ga je vabila, da je stremel k človekovim pravicam češke kulture, ki so bile grobo zatrte v 50. letih 20. stoletja. Po končani vojaščini (dve leti)  je delal kot odrski delavec in kot dopisni študent študiral dramo na fakuleteti za gledališče akademije za glasbe … Začel je pisati gledališke igre (18), je tudi avtor številnih člankov, razprav … knjig.
Med praško pomladjo leta 1968 je bil eden vodilnih razumnikov v državi. Kmalu po ruski zasedbi Češkoslovaške, avgusta 1968, njegovih del niso smeli uprizarjati. Leta 1977 je bil prvi podpisnik listine 77, s katero so češkoslovaški oporečniki zahtevali spoštovanje temeljnih človeških in državljanskih pravic. Leta 1979 je bil zaradi subverzivnega delovanja obsojen na več let zapora, zaradi slabega zdravstvenega stanja je bil med prestajanjem kazni premeščen v bolnišnico. V komunističnih zaporih je preživel več kot pet let … znana so njegova pisma iz zapora ženi Olgi – eno njegovih najbolj znanih literarnih del.
Ko je novembra 1989 padel berlinski zid, je Havel ustanovil civilni forum, ki je odigral odločilno vlogo v “žametni revoluciji” na Češkoslovaškem – nenasilnem prehodu iz komunizma v demokracijo. Konec novembra 1989 je komunistični parlament nekdanjega desidenta izvolil za prvega predsednika (spet) demokratične države. “Pan presedent” je 21. aprila 1990 na praškem letališču pozdravil papeža Poljaka, ki je prišel s Čehi in Slovaki proslavljat vstajenje po več kot štiridesetih letih komunističnega jarma. Od novega leta 1993 je bil Vaclav Havel predsednik samo Češke, kajti Slovaška se je odločila za samostojno pot. Sredi novembra 1993 je bil tudi na obisku v Sloveniji.
Večkrat je bil nominiran za Nobelovo nagrado za mir … ni je prejel, bil pa je za svoja prizadevanja za mir in svobodo v svetu odlikovan s številnimi drugimi pomembnimi priznanji (nagrada Olofa Palmeja) … ostaja simbol boja proti komunizmu, za človekove pravice in svobodo govora, bil je tudi navdih za slovensko pomlad..

nekaj njegovih  misli:

• Mnogim ljudem se toži po komunizmu iz preprostega razloga: komunističniu sistem se je bvrigal za človeka od zibelke do groba. Posamezniku je jemal z ramen veliko breme odločanja. Življenje v komunizmu je bilo v nekem pogledu zelo brezskrbno! Kakor more biti življenje zapornika. Ni mu treba skrbeti za nobeno stvar, ni se mu treba odločati …
  
• Pod komunizmom sta bila pojma resnice in svobode za nas povezana s pojmom idejnega pluralizma. Zdaj, ko je ta pluralizem zaživel, ko lahko vsak človek svobodno išče svojo resnico ali lahko vsaj na ves glas zagovarja tisto, ki se mu zdi najbolj verodostojna, zdaj je treba priznati, da je postalo iskanje resnice veliko bolj težavno opravilo.
  
• Že od nekdaj svarim pred vabo potrošništva in pred vsemi pojavi, ki potrošništvo spremljajo. To je velika nevarnost, ki preti naši civilizaciji.
  

 

LETA 1938 UMRLA SV. FAVSTINA KOWALSKA

POLJSKA REDOVNICA IN MISTIKINJA (* 1905)

“Gospod Jezus, vsak svetnik odseva eno od tvojih lastnosti: jaz hočem biti odsev tvojega usmiljenega Srca, proslaviti hočem tvoje usmiljenje.” Tako je v svoj duhovni dnevnik, ki ga je pisala po naročilu svojega spovednika, zapisala mlada poljska redovnica s. Favstina Kowalska. Ko beremo njene zapise, nas prevzame neverjetna globina misli, ki potrjujejo Jezusove besede, da je Bog skrivnosti božjega kraljestva “razodel malim”. Sestra Favstina je imela le dva razreda osnovne šole in nikoli ni imela časa za branje, pa ji je bila dana najvišja modrost duhovnega življenja. Jezus jo je izbral za glasnico svojega usmiljenja in kot tako jo je papež Janez Pavel II. razglasil za svetnico. To se je zgodilo 30. aprila 2000, na belo nedeljo, ki bo poslej “nedelja božjega usmiljenja”. Papež je v svojem nagovoru dejal: “Po Božji previdnosti je bilo življenje te ponižne poljske hčerke tesno povezano z zgodovino dvajsetega stoletja, ki smo ga pravkar pustili za seboj. Kristus ji je svoje sporočilo usmiljenja zaupal prav med prvo in drugo svetovno vojno. Tisti, ki se spominjajo in so bili priče ter soudeleženci dogodkov teh let in strašnega trpljenja milijonov ljudi, dobro vedo, kako potrebno je bilo sporočilo usmiljenja.”

več:
S. Čuk, Marija Favstina Kowalska (1905-1938): Pričevalec evangelija, v: Ognjišče 10 (2012), 27.
S. Čuk, sv. Favstina Kowalska: Pričevanje, v: Ognjišče 8 (2001), 27.

nekaj njenih misli:

• Delovni dnevi, sivi dnevi, kakšne zaklade skrivate! Nobena ura ni podobna drugi. Vsak dolgčas izgine, ko vas zrem z očmi vere. Milost, ki pripada tej uri, se naslednjo ne bo vrnila, saj tista, ki mi bo podeljena tedaj, ne bo ista. Ta čas, ki gre mimo, se nikoli več ne vrne.
  
• Trpljenje je milost, trpljenje nas izenači z Odrešenikom, trpljenje dovrši ljubezen; bolj ko trpimo, čistejša je ljubezen.
  
• Čista ljubezen je zmožna velikih stvari in ne podleže niti oviram niti nasprotovanjem… Čista ljubezen ne zgreši poti, v sebi ima veliko svetlobe in ničesar ne stori, kar ne bi ugajalo Bogu.
  
• Vsakokrat, ko prejmem Jezusa v svetem obhajilu, ga ponižno prosim, naj ozdravi moj jezik, da bi nikoli ne prizadela ne Boga ne bližnjih!
  
• Ne bojim se satanovih udarcev, kajti Bog je moj ščit. Satan je tisti, ki se nas mora bati, ne smemo o tem podvomiti! Premaga samo bojazljivce in prevzetneže, kajti ponižni so močni…
  
• O moj Jezus, skrij nas v svoje rane, da bi nas spravil na varno pred pravičnostjo svojega Očeta. Usmiljenje je največja med božjimi lastnostmi. Vse, kar me obdaja, to razglaša. Usmiljenje je življenje moje duše…
  
• Velika ljubezen more spremeniti majhne stvari. Samo ljubezen daje celo našim dejanjem. Čistejša bo naša ljubezen, manj bo trpljenje imelo oblast nad našimi dušami.
  
• Gospod Jezus, daj, da bodo moje oči usmiljene, da ne bi nikoli sodila po videzu in nikogar sumničila, temveč da bi v vseh dušah videla tisto, kar imajo lepega in da bi bila vsem pripravljena pomagati.
  
• Nobena duša naj ne obupa, dokler živi! Tudi najbednejša lahko postane velika svetnica. Kajti moč milosti je brezmejna. Kar zadeva nas, naj ji nikoli ne postavljamo ovir.
  več:
  

 

LETA 1938 UMRL JOŽE DEBEVEC

TEOLOG, PISATELJ, PREVAJALEC, UREDNIK IN LITERARNI ZGODOVINAR (* 1867)

Iz rodnih Begunj pri Cerk­ni­ci je odšel v Ljubljano, kjer je končal gimnazijo in študij bogoslovja, zatem je na Dunaju dosegel doktorat iz teologije. Na Dunaju in v Gradcu je študiral klasične jezike. Večji del svojega življenja je bil profesor v Kranju in Ljubljani. Veliko je tudi pisal, zlasti za mladino, in v mladinskih vzgojnih povestih Ljubezen do mamice (1893) ter Vzori in boji opisuje v obliki pisem dogodke in ljudi iz gimnazijskih let v Ljubljani. Njegovo največje delo je prvi popolni slovenski prevod Dantejeve pesnitve Divina commedia (Božanska komedija, 1915–1925), ki ji je napisal tudi uvodno študijo.

več:
S. Čuk, Jože Debevec (1867-1938): Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (2018), 42-43.

o njem:

• Živo čuteč, estetsko izobražen človek, ki mu je umetnost, zlasti literarna, vir neprecenljivih duhovnih užitkov; nikoli si ne domišlja, da je prodrl v skrivnosti te umetnosti, … neugnano hrepeni po razodetju vse lepote v umetnosti, tako je hrepenel vse svoje življenje, in to mu je bila ena najpomembnejših osebnih zaslug: stotinam je pobudil in vzgojil čut za slovstveno in literarno delo. … Iz te želje, da bi nam Slovencem posredoval kar se da veliko literarnih vrednot, torej v osnovi vzgojne želje, je zraslo tudi največje in najtežje Debevčevo delo: prevod Dantejeve Divine comedie. Tudi ta prevod nam kaže pravega ljubitelja velike umetnine, tiste in take, ki se ji moraš približati s sveto spoštljivostjo, veliko izobrazbo in resno voljo do dela. (Jakob Šolar)

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1565 UMRL PETER PAVEL VERGERIJ mlajši

ŠKOF, PROTESTANTSKI PISEC, (* OKOLI 1498)

Šolal se je v Benetkah, humanistiko in pravo v Padovi, ogreval se je za reformo Cerkve, bil najprej odvetnik, po smrti žene pa se je odločil za cerkveno službo. Okoli leta 1530 je prišel v Rim in bil tajnik papeža Klementa VII:, leta 1936 pa je bil imenovan za koprskega škofa. Na svojih potovanjih se je začel navduševati za protestantizem, furlansko in istrsko cerkev je hotel celo ločiti od papeškega Rima. V Rimu je bil kmalu obtožen lutrovstva, čeprav se je po vrnitvi v Koper s spisi skušal rehabilitirati, pa se je moral pred inkvizicijsko komisijo umakniti. Leta 1549 ga je papež tudi izobčil. Postal je protestant in se kot svetovalec würtenberškega vojvode preselil v Tübingen. Leta 1553 je prišel v stik s Trubarjem in si je začel prizadevati za slovanske protestantske knjige. Vergerij je bil prepričan, da so vsi slovanski jeziki le narečja enega skupnega jezika, zato je Trubarja nagovarjal, naj prevede Sveto pismo v neki umeten jezik, ki ga bodo razumeli vsi Slovani. Trubar pa mu je odločno povedal, da hoče ostati pri svoji slovenščini.

 

LETA 1582 PAPEŽ GREGOR XIII.

REFORMIRA GREGORIJANSKI KOLEDAR

Naš koledar je urejen po vzoru rimskega koledarja, ki ga je leta 46 pred Kr. izdelal grški matematik in astronom Sosigen po naročilu Julija Cezarja in se imenuje julijanski. Leto ni dolgo točno 365 dni in 6 ur, kot predpostavlja ta koledar, zato je papež Gregor XIII. ukazal, da se leta 1582 izpusti deset dni; tako je 4. oktobru sledil 15. oktober. Določil je, naj velja kot začetek pomladi 21. marec. Ta preurejeni koledar, ki se po njem imenuje gregorijanski, so brž sprejele katoliške dežele, druge malo kasneje.

 

LETA 1582 UMRLA TEREZIJA VELIKA

IMENOVANA TUDI TEREZIJA JEZUSOVA ALI TEREZIJA AVILSKA REDOVNICA, PRENOVITELJICA KARMELIČANSKEGA REDA, SVETNICA, CERKVENA UČITELJICA (* 1515)

»Naš Gospod je tisti, po katerem nam prihaja vse dobro. Poučil nas bo, če bomo premišljevali njegovo življenje, ta najlepši vzor človeškega življenja,« svetuje v svoji Knjigi o življenju sv. Terezija Velika, ki se je povzpela do izrednih višin krščanske popolnosti in mističnega združenja z Bogom. Svoja mistična doživetja je opisala zlasti v teh svojih delih: Avtobiografija, Pot popolnosti in Grad duše, ki so prevedena v številne jezike (tudi v slovenščino) in so mnogim pomagala rasti v Božji ljubezni. Zato jo je papež Pavel VI. leta 1970 razglasil za cerkveno učiteljico – bila je prva žena, ki jo je doletela ta čast. Umrla je na današnji dan, 4. oktobra. Naslednji dan je bil uveden gregorijanski koledar, ki je ‘izpustil’ deset dni, tako je za 4. oktobrom takoj prišel 15. oktober, zato slavimo njen god 15. oktobra.

več:
S. Čuk,Terezija Jezusova (Avilska) (umrla 1582): Pričevalec evangelija, v: Ognjišče 10 (2014)
S. Čuk, Sv. Terezija Avilska – učiteljica molitve: Priloga, v: Ognjišče 3 (2015) 48-54.

nekaj njenih misli:

• Bog skrbi za nas bolj, kakor skrbimo sami zase; on tudi ve, za kaj je kdo sposoben. Kaj se siliš, da bi vladal sam, ko si voljo izročil Bogu?
• Gospod ne gleda toliko na velikost del, ki smo jih opravili, temveč bolj na ljubezen, s katero smo jih storili
• O nikomer nisem govorila niti najmanj slabo, mnogokrat sem obiranje ljudi celo preprečila; globoko sem si bila vtisnila v dušo načelo, da nočem o nikomer ničesar niti zvedeti niti reči, česar ne bi želela, da reko o meni
• Bog hoče pogumnih duš, pod pogojem, da ostanejo ponižne.
• Po mojem mnenju notranja molitev ni nič drugega ko prijateljsko srečavanje in zaupen pogovor z njim, ki o njem vemo, da nas ljubi … Pogoj prave ljubezni in trajnega prijateljstva je skladnost srca in duha – med Gospodom in nami.
• Ljubezen božja ni v prelivanju solza, niti v sladkostih in občutkih nežne pobožnosti, ki po njih hrepenimo in se jih veselimo, temveč v tem, da Gospodu služimo pravično, velikodušno in ponižno.
• Pomisli, da imaš le eno dušo in da boš le enkrat umrl; da imaš le eno in sicer kratko življenje; in da obstaja le ena resnična slava in sicer večna.
• Naš Gospod je tisti, po katerem nam prihaja vse dobro. Poučil nas bo, če bomo premišljevali njegovo življenje, ta najlepši vzor človeškega življenja.
• Bodi prijazen do svojega telesa, da bo tvoja duša z veseljem prebivala v njem.
• Zemeljski otroci izpovedujejo svojo ljubezen z vrtnicami, Gospod pa kot glasnike svoje ljubezni pošilja trnje.
• Življenje in molitev morata sloneti na trdnih tleh… Prvi temeljni kamen je čista vest.
• Zemeljski otroci izpovedujejo svojo ljubezen z rožami. Gospod pa kot glasnike svoje ljubezni pošilja trne.

 

LETA 1700 ROJEN FRANC JELOVŠEK

SLIKAR, “PEVEC” MARIJINE SLAVE († 1764)

Ustvarjalni vrh slovenskega baročnega slikarja Franca Jelovška (1700-1764) je poslikava romarske in župnijske cerkve na Sladki Gori, kjer je v slikah združil Marijino slavo in zahvalo romarjev. Upodobil je tudi samega sebe: v rokah drži srce in čopič, ob sliki pa je latinski napis: “Srce in slikarsko delo daruje božji Porodnici Franc Jelovšek.”

… več o njem preberite v obletnici meseca 10_2000

 

LETA 1720 ROJEN GIOVANNI BATTISTA PIRANESI

GRAFIK, ARHITEKT in ARHEOLOG

 

 

LETA 1874 ROJEN FRANC BERNEKER

KIPAR († 1932)

Ob štiristoletnici rojstva Primoža Trubarja, očeta slovenske knjige, so slovenski narodnjaki sprožili akcijo za postavitev njegovega spomenika. Postavljen je bil leta 1909 v parku ob Narodnem domu, kip zanj pa je izdelal kipar Franc Berneker, rojen 4. oktobra 1874 v Gradišču pri Slovenj Gradcu. Bil je sopotnik impresionistov in član kluba Sava.

 

LETA 1894 ROJEN JOSIP RUSTJA

AGRONOM, PUBLICIST, KULTURNI DELAVEC († 1967)

Iz rojstnih Skrilj na Vipavskem je po ljudski šoli odšel v Gorico na gimnazijo, od tam pa na Dunaj, kjer je študiral agronomijo. Med prvo svetovno vojno je kot ruski ujetnik delal na kmetijskem posestvu. Po vojni je bil zaposlen pri Kmetijski zadrugi v Trstu, zatem pri Zadružni zvezi v Gorici. Leta 1930 je na Travniku v Gorici odprl trgovino, kjer je več kot 35 let uspešnega poslovanja dajal nasvete kmetovalcem. Poučeval jih je tudi s strokovnimi članki v raznih slovenskih glasilih. Velikodušno je podpiral razne slovenske organizacije in njihovo delovanje.

 

LETA 1898 ROJEN FRANC DEBEVEC

ZDRAVNIK FIZIOLOG, PROFESOR († 1978)

Po diplomi na medicinski fakulteti na Dunaju (1924) je bil asistent v zdravilišču za pljučne bolezni na Golniku in opravil specializacijo iz ftiziologije. Do konca druge svetovne je bil zdravnik na pljučnem oddelku ljubljanske bolnišnice, nato primarij oddelka. V tridesetih je absolviral tudi na ljubljanski Filozofski fakulteti ter od 1943 – 1972 predaval pastoralno medicino na Teološki fakulteti v Ljubljani. S področja boja proti tuberkulozi je objavil več kot 50 strokovnih in okoli 30 poljudnih del.

 

LETA 1911 ROJEN FRANCE ADAMIČ

prvi slovenski doktor sadjarstva († 2004)

Rodil se je na gradiču Praproče pri Grosupljem (tedaj pristava gospostva Boštanj), po maturi v Ljubljani se je vpisal na agronomsko fakulteto beograjske univerze v Zemunu, leta 1938 je diplomiral, leta 1961 pa je tam postal prvi slovenski doktor sadjarstva. Sadjarstvu se je posvetil na različne načine: kot profesor, kot predstojnik inštituta za sadjarstvo. Pri nas je oral ledino z uvajanjem plantažnega sadjarstva. Med prvimi se je tudi ukvarjal z varstvom okolja in z ekologijo. Od mladosti do pozne starosti je tudi veliko pisal.

 

LETA 1914 ROJEN RAFAEL NEMEC

AKADEMSKI SLIKAR, RESTAVRATOR († 1993)

Družina Nemec je odšla v begunstvo, ko je bil Rafael star komaj dve leti. Ko so se 1919 vrnili v Vrtojbo, je doma obiskoval osnovno šolo. Tečaje slikanja je obiskoval v Gorici (1937 in 1938) maturiral na umetnostni šoli v Benetkah (1939) in se vpisal na beneško Akademijo lepih umetnosti in po vojni diplomiral. Bil je likovni pedagog na srednjih in osnovnih šolah, mentor in restavrator. Vodil je slikarsko šolo in slikarske tečaje, organiziral je slikarske razstave. Svoja dela je razstavil na številnih samostojnih in skupinskih razstavah (najpomembnejša na gradu Kromberk leta 1975).

 

LETA 1922 ROJENA GIANNA BERETTA-MOLLA

ITALIJANSKA ZDRAVNICA, ŽENA IN MATI, SVETNICA († 1962)

25. aprila 1994 je papež Janez Pavel II. razglasil za blaženo Gianno Beretta-Molla, vzorno zakonsko ženo in mater štirih otrok. Da bi omogočila življenje četrtemu, je darovala svoje življenje. Ko je bila razglašena za blaženo, je njen mož zapisal: “Poklekujem pred njo, zaročenko, nevesto, ženo ter čudovito in močno materjo, ki se je v svoji ljubezni do življenja in do bitja, ki ga je nosila pod srcem, znala povzpeti do najvišjih vrhov ljubezni, ki nam jih je nakazal Kristus.” Ta žena, ki je živela evangelij v vsakdanjosti in nam s tem kaže “uresničljivo” pot svetosti, je bila 16. maja 2004 prišteta med svete. Naj bo vzornica krščanskih zakoncev, posebej mater. Njena Pisma možu – ohranilo se jih je 73 – odpirajo novo in pomembno poglavje krščanske duhovnosti: pot svetosti pelje tudi skozi vsakdanje življenje sredi sveta, v življenju žene in matere. V vseh njenih pismih čutimo v ozadju “gospodinjskih” skrbi neko svetlo božje ozračje. To nadnaravno dediščino je prinesla iz svoje družine, v kateri je bila dvanajsti otrok.

… več o njej si preberite v pričevanju 04_2004

nekaj njenih misli …

• Dobro vem, da bo kdaj tudi hudo, toda če se bomo vedno imeli tako radi, kakor se imamo radi sedaj, bomo z božjo pomočjo zmogli vse prenesti.
  
• Biti poklican za družinsko življenje, ne pomeni, zaročiti se pri štirinajstih letih. Že zdaj se moraš pripravljati na družino. Ne moreš se podati na to pot, če ne znaš ljubiti. Ljubiti pa pomeni prizadevati si poboljšati sebe, ljubljeno osebo, premagati svojo sebičnost in se darovati.
  
• Ko si visoko v gorah in je nad tabo jasno nebo in te obdaja belina snega, neizmerno uživaš in slaviš Boga. Pietro, ti dobro veš, kako srečna sem, kadar sem v stiku s tako lepo naravo in bi jo rada ure in ure občudovala.
  
• Kako rada bi bila zate močna žena, ki jo hvali Sveto pismo, pa se čutim tako slabotno! Torej se bom oprla na tvoje močne roke. Ob tebi se počutim tako varno.
  
• Pogosto se sprašujem, Pietro, ali sem te vredna, ko se počutim tako majhna, čeprav srčno želim, da bi te osrečila. Tedaj molim takole: “Gospod, ti vidiš moja čustva in mojo dobro voljo, torej posreduj in mi pomagaj, da postanem žena in mati, kakor hočeš ti.”
  
• Kadar mislim na najino veliko obojestransko ljubezen, se znova in znova zahvaljujem Gospodu. Zares je ljubezen najlepše čustvo, ki ga je Gospod posadil v srca ljudi.
  
• Le še nekaj dni naju loči od prejema zakramenta ljubezni in to me navdaja z globokim ganotjem. Postala bova božja sodelavca pri stvarjenju, tako mu bova lahko darovala otroke, ki ga bodo ljubili in mu služili.
  
• Poročena človeka, ki sta se vedno ljubila, bosta, ko prideta v nebesa, začutila, da je bil čas, ko sta se imela rada, kratek, in razveseljevala ju bo misel, da imata pred sabo vso večnost, da se ljubita.

 

LETA 1942 UMRL JANEZ GREGORIN

ČASNIKAR IN PLANINSKI PISATELJ (* 1911)

Drzni alpinist Janez Gregorin iz Brezij pri Horjulu, je bil eden najizrazitejših leposlovno usmerjenih slovenskih planinskih piscev. Njegovi zbrani spisi so izšli leta 1944 pod naslovom Blagoslov gora. V njih govori o moči gora, ki ima vsaka svoj obraz. V človeku prebujajo strah, zlasti v neurju, odkrivajo pa mu tudi moralne vrednote, tovarištvo.

 

LETA 1957 IZSTRELJEN SPUTNIK I

PRVI UMETNI ZEMLJIN SATELIT

Prvi umetni Zemljin satelit je bil Sputnik I (rus. “satelit”), ki so ga izstrelili Rusi na današnji dan. Ni krožil nad atmosfero, zato je po trimesečnem kroženju okoli Zemlje zašel v gostejše zračne plasti in je zgorel kakor meteor, vendar je medtem izpolnil vse, kar so od njega pričakovali. Ta dogodek pomeni prvi korak v osvajanje vesolja.

 

LETA 1965 PAPEŽ PAVEL VI.

OBIŠČE PALAČO ZDRUŽENIH NARODOV V NEW YORKU

Na god sv. Frančiška Asiškega, graditelja evangeljskega miru, 4. oktobra 1965, je papež Pavel VI. obiskal palačo Združenih narodov v New Yorku, kjer je izrekel besede ohrabrenja predstavnikom vsega sveta, ki delajo za mir.

 

LETA 1975 UMRL FRANTA MIS

ZDRAVNIK, HIGIENIK (* 1900)

Gimnazijo končal v Ljubljani, medicino študiral v Zagrebu (do 1920) in v Pragi, kjer je doktoriral (1924). Bil je zdravnik v ljubljanski bolnišnici in asistent drž. higienskega zavoda v Ljubljani. Kot štipendist Rockefellerjeve fondacije je bil dve leti na študijskem potovanju v Ameriki in Angliji ter v tem času končal Harvard School of Public Health v Bostonu. Po povratku iz Anglije je postal šef drž. šolske poliklinike v Ljubljani, od 1928 pa je uradni mestni zdravnik. Veliko je pisal, zlasti strokovne članke, pa tudi o potrebni zaščite šolskih otrok, Predaval je po raznih humanitarnih in športnih organizacijah, vključil se je v akcijo proti tuberkulozi, pomagal pri socialnem delu Rdečega križa kot vodja prostovoljnih samaritanov Rdečega križa, v socialnem in zdravstvenem delu pri Sokolih in pri mnogih drugih humanitarnih organizacijah.

 

LETA 1988 UMRL CARLO CARRETTO

DUHOVNI PISATELJ IN SVETOVALEC, BRAT (* 1910)

“Imel sem osemnajst let. V postu smo imeli dolgočasne misijonske pridige. Ko pa sem pokleknil pred starim misijonarjem, ki me je prevzel s svojim jasnim pogledom, da se spovem svojih grehov, sem v tišini svoje duše začutil mimohod Boga. Od tega dne se ču­tim kristjana. To je bilo moje prvo spreobrnjenje,” je pripove­doval italijanski duhovni pisatelj brat Carlo Carretto v samoti umbrijske vasi Spello, kjer se je posvečal molitvi in duhovnemu vodstvu. Ko mu je bilo triindvajset let, je zaslišal Božji klic, naj mu služi z vsemi močmi sredi sveta; pri štiriinštiridesetih pa mu je Gospod dal jasno vedeti: “Pusti vse in pojdi z menoj v puščavo. Nočem več tvoje dejavnosti, hočem tvojo molitev, tvojo ljubezen!”

… več o njem si preberite v pričevanju 04_2000

… nekaj njegovih razmišljanj:

• Da je Bog dober, ni skrivnost: to čutijo vsi ljudje pravega srca. Da je Bog lep, ni skrivnost: to je zapisano na vseh rožah, na morju in v gorah. Da je Bog neskončen, ni skriv­nost: zadostuje pogled v vesolje. Kje je torej skrivnost? Tukaj: Bog je križani Bog. Bog je Bog, ki se pusti premagati. Bog je Bog, ki se je razodel ubog. Bog je Bog, ki mi je umil noge. Bog je Jezus iz Nazareta.
  
• Obstoj Boga je očiten. Toda očiten je za onega, ki je preprost, ki je dober, ki je pristen. Ne biti preprost, ne biti dober, ne biti pristen, pomeni biti grešnik.
  
• Mislim, da lahko ugovarjam vsakemu človeku, ki pravi: “Iščem Boga, pa ga ne najdem!” Poskušaj vsak dan vse svoje opravke storiti v resnici, osvobodi se demona ošabnosti in dušeče sebičnosti, izkorenini vsako nestrpnost v sebi, sprejmi vsakega človeka kot brata, in… zagledal ga boš!
  
• Če Bog ne kliče, ni poklica, če Bog ne pride, ni zgodovine. Zgodovina je Božji prihod v človeku in na način, ki je primeren za človeka. Bog je sam ustvaril nebo in uemljo; Bog sam ustvarja zgodovino. Tudi če jo človek uresničuje s svojim odgovorom, ostaja dejstvo, da navdihnjenje, načrt in moč za uresničitev prihajajo od Njega.
  
• Ko v svoji nejasni veri potrpežljivo prena­šamo dolgotrajno čakanje Boga, ki prihaja, je On že prišel k me­ni in me molče objema s tistim istim objemom, s katerim jaz obje­mam Njega v svoji zvestobi.
  
• V zakramentu evharistije On prihaja k nam, mi pa moramo priti k njemu. On se nam daje v hrano, mi pa se mu moramo dati v dar… Ni mogoče slišati Božjega “da”, če mu ne po­nudimo našega “da”. Božji “da” je zakrament, naš “da” je molitev.
  
• Skupnost, v kateri ni ljubezni, v kateri se to­žarijo in kjer vladata mržnja in sovraštvo, se ne more imenovati preroška. Človek, ki zamolči resnico, ki zakriva luč, ni prerok. Ljudstvo, ki ubija, ki greni življenje drugemu, ki zatira reve­ža, ki ne osvobaja, ni božje ljudstvo.
  
• Človek je ustvarjen, da se daruje. Človek je srečen samo, ko se je daroval. Zares naše je to, kar smo podarili.
  
• Malo je mogoče storiti; treba je trpeti, mnogo trpeti, kakor trpijo matere za svoje nehvaležne otroke, kakor trpijo nedolžni za tiste, ki jih preganjajo, kakor trpijo siromaki za tiste, ki so krivi njihove lakote. Potrebna je velika moč trpljenja, da se ne prepustimo skušnjavi sovraštva.

 

LETA 2005 UMRL MARIJAN ZADNIKAR

UMETNOSTNI ZGODOVINAR IN KONSERVATOR (* 1921)

Rojen v Novem mestu, a je vse od leta 1922 živel v Ljubljani, kjer se je tudi šolal. Njegov oče se je ob stricu Sadnikarju navduševal za zbirateljstvo in tudi Marijanu zbudil zanimanje za zgodovino in umetnost. Zato se je odločil za umetnostno zgodovino. Med vojno je bil nekaj časa v italijanski internaciji, po vojni pa je končal študij pri  Francetu Stelétu in diplomiral na temo o romanski arhitekturi na Slovenskem, kasneje se je strokovno izpopolnjeval še na drugih univerzah. Največ se je posvečal romanski cerkveni arhitekturi, spada med vodilne umetnostne zgodovinarje raziskovalce in konservatorje prve povojne generacije pri nas. Delal je kot konservator na Zavodu za spomeniško varstvo in od leta 1997 tudi član SAZU. Napisal je številne strokovne razprave in knjige… Pri Ognjišču smo leta 1985 (in leto kasneje v ponatisu) izdali knjigo (monografijo) Lepote slovenskih cerkva, za katero je prispeval strokovno besedilo (fotografije so delo Jožeta Anderliča). To je nekakšen Zadnikarjev življenjski obračun z njegovih potovanj po starih cerkvah, povzetek štiridesetletnega konservatorskega dela in raziskav.

več:
S. Čuk, Marijan Zadnikar (1921-2005): Obletnica meseca, v: Ognjišče 12 (2021) 38-39.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

 

LETA 1226 UMRL SV. FRANČIŠEK ASIŠKI

ROJEN KOT GIOVANNI FRANCESCO DI BERNARDONE, ITALIJANSKI SPOKORNIK IN SVETNIK (* 1181 ALI 1182)

Eden najbolj priljubljenih svetnikov, ki jih častimo v katoliški Cerkvi, je sv. Frančišek Asiški, ker je v polnosti živel Jezusov evangelij. Ob koncu življenja je zložil svojo znamenito Sončno pesem ali Hvalnico stvarstva. V njej hvali Boga tudi v “sestri Smrti”. Goduje 4. oktobra …

že danes nekaj njegovih misli:

• Imejmo ljubezen in ponižnost in dajajmo miloščino, ker to očiščuje naše duše madežev greha. Ljudje namreč izgubijo vse, kar zapustijo na tem svetu; s seboj pa nesejo samo zasluženje zaradi ljubezni in miloščine, ki so jo delili.
  
• Blagor služabniku, ki enako ljubi in spoštuje svojega brata, kadar je daleč, kakor takrat, ko je z njim skupaj, in ne govori o njem za njegovim hrbtom nič takega, česar ne bi z ljubeznijo mogel povedati v njegovi navzočnosti.
  
• Kjer je ljubezen in modrost, tam ni strahu in nevednosti. Kjer je potrpežljivost in ponižnost, tam ni pohlepnosti in skoposti.
  
• Ko mi je Gospod naložil skrb za brate, mi ni nihče pokazal, kaj moram storiti. Toda sam Naj višji mi je razodel, da moram živeti po vzoru svetega evangelija.
  
• Ko razdajam, prejemam; ko pozabljam nase, samega sebe najdem; ko umiram, vstajam v življenje

več misli sv. Frančiška Asiškega

 

LETA 1719 UMRL JANEZ GREGOR DOLNIČAR

NAŠ PRVI UMETNOSTNI ZGODOVINAR (* 1655)

Bil je sin ljubljanskega župana in sodnika Janeza Krstnika Dolničarja in po študiju civilnega in cerkvenega prava je postal mestni notar v Ljubljani. Bil je dejaven na vseh področjih, med drugim pri gradnji bogoslovnega semenišča, v katerem je dvorana z bogato knjižnico, in sedanje ljubljanske stolnice. Njegov popis stare in nove stolnice v Ljubljani (v tisku izšel leta 1882) je naš prvi teoretični spis o umetnosti.

 

LETA 1746 UMRL ANTON ERBERG

(TUDI ANTON ERBER), JEZUIT, TEOLOG, FILOZOF IN PRAVNIK (* 1695)

po študiju v Gradcu je bil najprej profesor na ljubljanskem jezuitskem kolegiju, kasneje je bil profesor filozofije, prava in teologije na Univerzi na Dunaju in v Gradcu. Od leta 1744 je bil rektor Jezuitskega kolegija v Ljubljani. Zagovarjal je filozofsko misel španskega sholastika Francisca Suáreza, in zavračal racionalistično filozofijo Renéa Descartesa, posebno njegov metodični dvom in teorijo resnice. Ukvarjal se je tudi s fiziko (teorija teles, vprašanje končne in neskončne deljivosti).

 

LETA 1829 ROJEN ANDREJ KOMELJ PLEMENITI SOČEBRAN

ČASTNIK AVSTRIJSKE VOJSKE, UTEMELJITELJ SLOVENSKEGA VOJAŠKEGA IZRAZJA († 1892)

Rojen v Solkanu, po ljudski šoli je končal dva razreda učiteljišča, postal organist v domači cerkvi in bil 1848 poklican k vojakom. Služboval je po raznih krajih, napredoval do poročnika, ko pa je prišel h koroškemu pehotnemu polku je bilo tam veliko slovenskih vojakov. Začel jih je poučevati v slovenščini, prevedel je potrebne vojaške priročnike in pravilnike. Knjige so dvojezične, tako da so lahko tudi drugi častniki urili vojake v slovenščini. Tako so tudi slovenski vojaki lahko napredovali v častnike in opravljali usposabljanje vojakov tudi v slovenščini … Cesar Franc Jožef I. mu je podelil plemiški naslov Sočebran. Slovenska vojska je po njem imenovala šolo za podčastnike in medaljo za kulturne dosežke in promocijo Slovenske vojske.

 

LETA 1859 ROJENA MARIJA STANISLAVA VOH

REDOVNICA, ŠOLSKA SESTRA, ORGANIZATORKA ŠOLSTVA († 1928)

Leta 1878 postala redovnica v kongregaciji šolskih sester sv. Frančiška v Mariboru, končala učiteljišče na Dunaju, 1891 v Ljubljani naredila izpit za učiteljico meščanske šole. Poučevala je na samostanski osn. šoli v MB, nato eno leto v Repnjah, potem spet v MB – od ustanovitve učiteljišča tudi na učiteljišču, bila ravnateljica, vrhovna predstojnica. Poslala je sestre v Št. Rupert pri Velikovcu, kjer so prevzele pouk na osnovni šoli, prav tako v Št. Jakobu v Rožu, kjer imajo tudi gospodinjske tečaje in šolo za šivanje. V Tomaju je ustanovila prvo podružnico šol. sester na Primorskem … nato širila kongregacijo: osnovala je 15 redovnih hiš s šolsko vzgojno dejavnostjo, sama nadzirala in obiskovala vse redovne postojanke, 1914 potovala v ZDA. Pod njenim vodstvom je kongregacija dobila izrazito slovenski značaj in pokazala toliko življenjskega poleta, kakor noben drug ženski red na Slovenskem.

 

LETA 1868 ROJEN ANTON CHRASKA

ČEŠKI PROTESTANTSKI TEOLOG († 1953)

Osnovno izobrazbo je dobil doma na Češkem, pri enaindvajsetih letih pa se je odločil za teologijo, ki jo je študiral v Nemčiji in na Škotskem. V Nemčiji se je srečal s Slovenci in se začel učiti slovenski jezik. Po končanem študiju je kot misijonar Svobodne evangelijske Cerkve začel z misijonskim delom med Slovenci v avstrijskem Gradcu. Leta 1897 se je poročil in se z ženo preselil v Ljubljano. Napisal je več del v slovenščini in češčini, izdajal časopisa Blagovestnik in Veselo sporočilo otrokom …  Za Britansko in inozemsko svetopisemsko družbo je pripravil prevod Svetega pisma v slovenščino, ki zajema vse knjige stare in nove zaveze.  Prevod je izšel leta 1914 in nosi naslov Sveto pismo Starega in Novega Zakona. To je po Dalmatinu druga protestantska izdaja celotnega Svetega pisma v slovenščini. Chráska je živel z družino v Ljubljani do leta 1922, potem pa se je vrnil v domovino.

 

LETA 1876 ROJENA META BAŠ

GLEDALIŠKA IGRALKA (+ 1959)

Na Dunaju in v Parizu je študirala pedagogiko, nemščino in francoščino, v Londonu še angleščino. V tem času je veliko obiskovala gledališče, bila zelo razgledana, kar so kmalu odkrili tudi doma v Celju. Vodja dramskega odseka Celjskega pevskega društva Vladimir Ravnihar jo je vključil med svoje gledališčnike v celjskem Narodnem domu. Od leta 1897 do 1910 je sodelovala pri številnih uprozoritvah in se odlikovala z naravno, do potankosti izdelano igro. Bila je tudi dobra pevka in deklamatorka in je s svojo prijetno pojavo presegla marsikatero poklicno slovensko igralko. V začetku 20. stoletja je bila osrednja igralka slovenskega gledališča v Celju.

 

LETA 1895 ROJEN SERGEJ ALEKSANDROVIČ JESENIN

RUSKI PESNIK VASI IN POLJA († 1925)

Rojen v revni kmečki družini je kmalu pokazal svoj velik talent za verze in pri desetih letih napisal prvo pesem. S svojimi pesmimi polja in narave je postal vodilni pesnik nove poezije, navezan na patriarhalno vas in nerazumevanje mestnega življenja, civilizacije in napredka. Od tu se je rojevala njegova tragičnost, ki je tako odmevala v njegovem življenju. Vas se je pred njegovimi očmi spreminjala in hirala in obubožala do kraja v kolektivizaciji, v prisili. Postal je eden najznamenitejših ruskih pesnikov, njegov lik in delo še vedno odmevajo v ruski kulturi. Tudi v Tonetu Pavčku je pustil neizbrisno sled – pravil mu je – moj Jesenin.

»Pride in poje in vse, kar prime v roko, kar se ga dotakne, zapoje in še dolgo potem, ko mlad odide na drugi svet, še zmeraj pojejo o njem ne le njegove pesmi, a zagotovo tudi jesen, kobila rdeča, ki si češe grivo, jagnje, mesec, ki se igra na travniku, mali javorček, ki sesa mami zeleno vime, veter-menih, ki poljublja v grmih rdeče rane nevidnega Kristusa, oteleteno nebo, ki liže svojega rdečega telička … Čudiš se, ne načudiš. … Razmišljam o tem Jeseninu od njegovih prvih pesmi pri desetih letih do zadnje v Petrogradu, napisani s krvjo v hotelski sobi »Na svidenje, preljuba, srečno, srečno!« – in vedno bolj vem, da ni ne nov ne revolucionaren ne intelektualistično privlačen ne filozofsko prodoren ne stilno nenavaden – je zgolj čist, preprost, prostodušno naiven izpovedovalec, ki poje iz duše, po duši in za duše. Je usoda pesnika v pesmi, ki je ostala, živa in mlada po njem, kot tisto vredno, ki ne propade nikoli. (…) (Tone Pavček)

Jeseninova misel in nekaj verzov (prevod Tone Pavček):

• Nič ti ni dano brez žrtev. Niti ene same skrivnosti ne spoznaš brez koraka v smrt.

Beli sneg trosi krhlika, / rože se v rosi blišče. / V polje med žita velika / trumoma vrane lete. // Venejo svilnate trave / in diši smolnati bor. / Oj, ve ravnine, dobrave, / jaz od pomladi sem nor! // Zdaj vesele srce moje / svetle skrivnostne vesti. / Zdaj o nevesti le pojem, / v mislih sem zmeraj pri nji. // Trosi, krhlika, sneg, trosi! / Polni se, gozd, s petjem ptic! / V polje v drncu znosim, / nežnih zasejem cvetlic. // Spet tukaj sem, spet sem doma, / kjer vse zamišljeno je, nežno. / Za holmom kodrasta tema / mi maha z roko belosnežno. / Sivine čadastega dne / razkuštrano drsijo mimo, / večerna žalost nehote / vznemirja me nepremagljivo. // Nad kupolo cerkvenih glav / je senca zarje zmeraj večja. / O znanci iger in zabav, / nikoli vas ne bom več srečal! // V pozabo leta so odšla / in bogvekam še mi za njimi / in samo voda brbota / kot prej pod delavnimi mlini. // In cesto na večer v megli / ob zvenu zlomljenega šaša / prst molim zanje, ki jih ni, / ki čas jih v nepovrat odnaša.

O daljave, ve zlate v dalji! / Vse izniči vsakdanji pepel. / In kvantal sem in sem škandalil / zato, da bi bolj silno gorel. // Pesnikov dar – nežnost, dobroto / zaznamuje usoden pečat. / Belo vrtnico s črno kroto / na zemlji poročil bi rad. // Niso se ujeli, razpleli načrti, / skrite nakane rožnatih dni. / A če gnezdili v duši so črti, / so torej živeli angeli v nji. // Zato hočem nemirne čudi, / ko bom zapuščal tuzemski kraj, / poprositi v zadnji minuti / nje, ki bodo z mano tedaj – // da za vse grehe na poti težaški, / za mojo nevero v blagodat, / polože me v ruski rubaški / pod ikone za zmeraj spat.

 

LETA 1921 ROJEN RADO LENČEK

JEZIKOSLOVEC, ETNOLOG, KULT., ZGODOVINAR, AKADEMIK († 2005)

Iz Mirne na Dolenjskem, kjer mu je tekla zibelka, je odšel na gimnazijo v Novo mesto, nato pa je v Ljubljani študiral slavistiko in etnografijo. Po vojni je nekaj let poučeval na slovenskih srednjih šolah v Trstu in Gorici. Leta 1956 se je preselil v ZDA in bil na raznih univerzah profesor slovanskih jezikov in kultur. V središču njegove znanstvene pozornosti je bilo zlasti slovensko jezikoslovje. Leta 1975 je v angleščini napisal študijo Struktura in zgodovina slovenskega jezika.

 

LETA 1922 ROJEN FRANCE KOSMAČ

PESNIK, PISATELJ IN REŽISER († 1974)

V Ljubljani je končal klasično gimnazijo, ob začetku druge svetovne vojne pa so ga Italijani internirali. Začel je pisati pesmi, ki so izšle v več zbirkah (Pred pomladjo …) … napisal je tudi dramo Gospodar. Kot urednik filmskega Obzornika je posnel okoli 40  kratkih dokumentarnih filmov, večinoma s kulturnega področja. Režiral je tudi več celovečernih filmov (Dobri stari pianino, Peta zaseda, …)

 

LETA 1931 UMRL CARL AUGUST NIELSEN

DANSKI VIOLINIST, DIRIGENT, SKLADATELJ (* 1865)

Carl August velja za največjega danskega skladatelja, slaven in občudovan pa je bil predvsem zaradi svojih simfonij (6), ustvaril pa je tudi dve operi, najbolj mu je uspela Maškarada. Glasbeno nadarjen fant je že s 14. leti igral v vojaškem orkestru (rog in pozavno). Meceni so mu omogočili študij na kraljevem konservatoriju v Københavnu, igral je violino v orkestru, ni pa dobil priložnosti, da bi lahko skladal. Med letoma 1908 in 1914 je bil kapelnik kraljevega gledališča, potem pa dvanajst let dirigent v københavnski glasbeni družbi. Od leta 1915 je tudi poučeval glasbo v kraljevem gledališču … Poleg oper in simfonij je napisal tudi tri koncerte za razne instrumente, vrsto komornih, klavirskih in zborovskih skladb.

 

LETA 1937 UMRL IVO TROŠT

UČITELJ, MLADINSKI PISATELJ (* 1865)

Na Colu nad Vipavo rojeni (leta 1865) Ivo Trošt je po odlični diplomi na učiteljišču v Kopru služboval v raznih krajih, nazadnje v Tomišlju pri Igu. Na vseh službenih mestih je gojil sadjarstvo in vrtnarstvo ter uvajal učence in odrasle v umno kmetijstvo. Povsod je vodil cerkvene in prosvetne pevske zbore, narodna in človekoljubna društva. Kot pisatelj je zajemal snov iz vsakdanjega življenja Notranjcev in Kraševcev in izdal je več samostojnih knjig. Najbolj plodovit pa je bil kot mladinski pisatelj.

 

LETA 1943 UMRL JOŽE GREGORIČ

UMETNOSTNI ZGODOVINAR (* 1912)

Študiral je slavistiko, nato pa še umetnostno zgodovino. V Novem mestu je vodil restavriranje zunanjščine kapiteljske cerkve; ugotovitve o njenem stavbnem razvoju je objavil v Kroniki (1937). Pomembna je njegova študija o Tintorettovi sliki Sv. Nikolaja (1938) v kapiteljski cerkvi. Objavljal je tudi v zborniku Dolenjska (1938) – študije o umetnosti Novega mesta in Dolenjske.

 

LETA 1949 UMRL VLADIMIR PREMRU

PESNIK, KNJIŽEVNIK, BIOKEMIK (* 1902)

Doma iz Boštanja, po končani gimnaziji v Novem mestu je študiral medicino, v Ljubljani organiziral biokemični laboratorij ter delal preizkuse za spoznanje rakastih obolenj. Med vojno je bil večkrat aretiran, na seznamu talcev, v taborišču Dachau, odkoder se je odpravil domov, a so ga Francozi poslali v njihovo taborišče. Leta 1945 mu je le uspelo priti domov, služboval je na tehniški šoli in kot načelnik oddelka za strokovno šolstvo na ministrstvu. Sodeloval je na Banovinskem zavodu za raziskovanje in zdravljenje novotvorb in tam uredil biokemični laboratorij ter delal poizkuse za spoznanje rakastih obolenj. Napisal je skripta iz elektrokemije. Ob tem je tudi literarno ustvarjal in predvsem s pesmimi sodeloval pri številnih revijah.

 

LETA 1951 UMRL PETER JEREB

ORGANIST IN SKLADATELJ (* 1868)

Po rodu iz Cerknega, vendar je zgodaj izgubil starše, zato ga je k sebi vzel stric, župnik v Tunjicah. Orglarsko šolo je z odliko naredil v Ljubljani in dobil službo organista v Litiji, kjer je ostal do smrti. Njegovo skladateljsko delo je pohvalil tudi Stanko Premrl, predvsem skladbe za moški in mešani zbor, ki so bile »polne zdrave, prijazne melodike in zanimive, izbrane, včasih kar presenetljive harmonike. (..) Koliko bogate, tople poezije je v njih, npr. O Kresu, Jutranja …« Znane so tudi Mirno nam plove in Že pada mrak v dolino …

 

LETA 1985 UMRL ALBERT ŠIROK

PESNIK, PREVAJALEC IN UREDNIK (* 1895)

Zibelka mu je tekla v Kozani v Brdih, kjer je bil oče Andrej učitelj, leta 1903 pa je nastopil službo voditelja šole CMD pri Sv. Jakobu v Trstu. Albert je šel po očetovih stopinjah. Službo učitelja je opravljal v slovenskih vaseh okoli Trsta. V vsem tem času se je ukvarjal z gledališčem, pred vojno je z bratom Karlom, tudi učiteljem, v Narodnem domu v Trstu prirejal zabavne večere, na katerih je nastopal kot igralec pod režijo Milana Skrbinška. Leta 1931 se je zaradi fašističnega nasilja izselil v Ljubljano. Po vojni je bil urednik pri Mladinski knjigi.

 

LETA 2014 UMRLA HELGA GLUŠIČ

LIT. ZGODOVINARKA, RAZISKOVALKA IZSELJENSKE KNJIŽEVNOSTI (* 1934)

Vse stopnje šol je opravila v Ljubljani, mestu svojega rojstva. Po diplomi je predavala slovensko književnost na univerzi v Ljubljani, nekaj časa tudi v ZDA. Njeno strokovno področje je bila slovenska književnost, zlasti sodobni roman in novela. Objavila je več razprav o posameznih avtorjih, urejala antologije in strokovne zbornike. Raziskovala je tudi slovensko zamejsko in izseljensko književnost in kot sourednica sodelovala pri antologiji slovenske emigrantske proze Pod Južnim križem (1992).

iskalec in zbiralec: Marko Čuk

LETA 1560 PAPEŽ PIJ IV.

potrdi  Petra pl. Seebacha

za (petega) ljubljanskega škofa – naslednika Urbana Textorja (njegovo geslo: Ko nas premetavajo valovi je upanje Petrov čolniček)

 

LETA 1656 ROJEN JANEZ JURIJ HOČEVAR

PRAVNIK, SKLADATELJ IN ASTRONOM († 1714)

Novomeščan po rodu, v mladosti ga je zanimala glasba, s katero se je študijsko seznanil na ljubljanskem jezuitskem kolegiju. Leta 1686 je v Padovi doktoriral iz prava (svetnega in cerkvenega), postal doktor in delal v Ljubljani kot odvetnik kranjskih deželnih stanov. Vodil je jezuitsko gledališče in skladal cerkveno glasbo. Ukvarjal se je tudi z zvezdoslovjem in napisal nekaj knjig. Leta 1695 se je pridružil Academii operosorum in bil tudi njen prvi predsednik. Od skladb so najbolj znane njegove Lavretanske litanije.

 

LETA 1840 ROJEN FRANC KRAŠAN

BOTANIK, PEDAGOG († 1907)

Doma iz Šempasa na Goriškem, študiral v Gorici, naravoslovje, matematiko in fiziko na Dunaju služboval na gimnazijah v Linzu, Gorici, Kranju …. V mladih letih je preučeval rastlinstvo Goriške, kasneje pa razširil svoja raziskovanja na Štajersko. Prvi je preučeval periodične pojave v rastlinskem in živalskem svetu (nauk fenologija) – in s poskusi raziskoval vpliv okolja na razvoj rastlin. Napisal je številne znanstvene članke in bil vodilni slovenski botanik 19. stoletja.

 

LETA 1847 ROJEN FRANC SIMONIČ

LITERARNI ZGODOVINAR IN BIBLIOGRAF († 1919)

Iz Ivanjkovcev pri Ormožu … zgodovino in slavistiko je študiral v Gradcu, kjer je 1876 tudi doktoriral in več časa služboval v Univerzitetni knjižnici na Dunaju. Dolga leta je zbiral podatke in med 1903 in 1905 je je pri Slovenski matici v delih izšla njegova Slovenska bibliografija. To je prva in do sedaj edina retrospektivna bibliografija v slovenščini. Poleg knjig je razvrstil tudi časopisje, muzikalije in zemljevide, vsega okoli 5000 abecedno urejenih bibliografskih enot. Osredotočil se je na izdaje v slovenskem jeziku, vključil pa je tudi tujejezična dela slovenskih avtorjev. Po izčrpnosti  je še vedno temeljni slovenski bibliografski vir, saj zajema večino slovenskega knjižnega izdajateljstva od leta 1550 do leta 1900.

 

LETA 1852 ROJEN SIR WILLIAM RAMSEY

ŠKOTSKI KEMIK († 1916)

Leta 1894 je skupaj s kemikom Rayleighom iz zraka najprej izločil argon (gr. argos = len – zaradi nereaktivnosti). Leto kasneje je odkril tudi plin helij (gr. sonce), ki se je sproščal pri raztapljanju uranovih mineralov, leta 1898 pa je z destilacijo utekočinjenega zraka izločil še tri žlahtne pline: neon (gr. novi), kripton (gr. skriti) in pa ksenon (gr.redek). 1906 je dobil Nobelovo nagrado. Pri delu z radonom je bil izpostavljen močnemu radioaktivnemu sevanju, zbolel je za rakom in umrl.

 

LETA 1866 ROJEN FRANC UŠENIČNIK

TEOLOG, PROFESOR PASTORALNEGA BOGOSLOVJA († 1952)

Starejši brat bolj ‘slavnega’ Aleša Ušeničnika (roj. 1868), mednarodno priznanega filozofa, je po študiju v Rimu opravljal različne v ljubljanski škofiji. Najdlje je bil profesor liturgike in pastoralnega bogoslovja. Za svoje slušatelje je sestavil odlična učbenika, ki sta natisnjena (Pastoralno bogoslovje, 1919, 1940; Katoliška liturgika, 1933,1945). Kot upokojenca sta brata Ušeničnika skupaj stanovala in bila tako navezana drug na drugega, da je dobra dva tedna po Aleševi smrti (30. marca) umrl tudi Franc (16 aprila 1952).

 

LETA 1869 ROJEN MAHATMA GANDHI

INDIJSKI POLITIK, VODITELJ IN BOREC ZA ČLOVEKOVE PRAVICE († 1948)

“Če me Bog vzame s sveta, pomeni to, da je moje poslanstvo dopolnjeno. Nadaljevali bodo drugi, kajti nenasilje mora zmagati nad sovraštvom in vladati na svetu. Ljubezen je najbolj skromna, a hkrati najsilnejša moč, kar jih premore svet,” je dejal Mohandas Karamchand Gandhi, bolj znan kot Mahatma Gandhi, “velika duša” (to pomeni beseda “mahatma”) Indije, ki je svojo domovino osvobodil z “orožjem” nenasilja. Ta veliki glasnik nenasilja je umrl kot žrtev nasilja: 30. januarja 1948 ga je v New Delhiju ubil hindujski fanatik zaradi Gandhijevega prizadevanja, da bi med seboj spravil hindujce in muslimane. “Če moram umreti, bi rad umrl na molitvenem srečanju,” je malo pred tem dejal Gandhi indijskemu ministru za notranje zadeve, ki se je bal za njegovo življenje. “Motite se, če mislite, da me lahko zaščitite pred nesrečo. Bog je moj zaščitnik.”

več:
S. Čuk, Mahatma Gandhi. “Kristusov govor na gori mi seže do srca”: Pričevanje, v: Ognjišče 1 (2008), 34-35.

nekaj njegovih misli:

• Vse je božja last. Nič, popolnoma nič na tem svetu ni naše. Torej, zakaj se bojimo? Koga se bojimo?
  
• Zgodba o Kristusu je resničnejša od zgodovinske resnice: v njej je utelešen večni zakon ljubezni. Kjer kraljuje polna ljubezen, brez misli na maščevanje, tam Kristus resnično živi.
  
• Kristus je največji vir duhovne moči, kar jih je človek kdajkoli poznal.
  več:
  

napis na podstavku kipa v New Delhiju:

• Veruj v resnico, premišljuj resnico in živi resnico.” Bil je hindujec, vendar odprt tudi za druge vere. Posebno blizu mu je bilo krščanstvo. Govoril je: “Kristusov govor na gori mi seže do srca … Blagor ubogim v duhu … Blagor krotkim … Blagor miroljubnim … Ljubite svoje sovražnike … Ti Kristusovi nauki so vodilo mojega življenja… Ko berem evangelij, čutim, da sem kristjan; ko pa vidim, da se vojskujete med seboj in zatirate kolonialne narode, vidim, da ne živite po Kristusu.

 

LETA 1881 ROJEN FRANČIŠEK JERE

DUHOVNIK, PREVAJALEC SVETEGA PISMA († 1958)

Po študiju klasične filologije na Dunaju (1911) je postal profesor na klasični gimnaziji v Šentvidu nad Ljubljano, leta 1933 je bil imenovan za honorarnega predavatelja latinščine in grščine na Teološki fakulteti. Kot strokovnjak v klasičnih jezikih je (z Gregorijem Pečjakom in Andrejem Snojem) prevajal Sveto pismo nove zaveze (1925, 1939) ter grške cerkvene očete. V zbirki Življenje svetnikov, ki jo je izdajala Mohorjeva družba (1917–1940) je sodeloval z življenjepisi mnogih svetnikov.

 

 LETA 1902 ROJEN VLADIMIR SKRBINŠEK

GLEDALIŠKI IGRALEC, REŽISER († 1987)

Ljubljančan, ki se je igralske umetniosti najprej učil na amaterskem odru … leta 1923 pa se je zaposlil v Narodnem gledališču v Mariboru. Med vojno je odšel v ljubljansko Dramo in v njej ustvaril več vrhunskih likov v Shakespearjevih tragedijah, nato pa je do leta 1963 igral in režiral v Mestnem gledališču ljubljanskem. Bil je eden vodilnih slovenskih karakternih igralcev, ki je umetniško zorel in se razvijal vse do poznih let. Nastopal je tudi v operah in operetah ter jih tudi režiral. Kot gledališki režiser se je uveljavil zlastih v delih Shawa in v njih tudi igral. V Mariboru je imel pred  vojno tudi dramsko šolo, pri Radiu Ljubljana pa gledališko skupino za radijske in TV igre. Dvakrat je prejel Prešernovo nagrado (1961, 1965), leta 1971 pa Borštnikov prstan.

 

LETA 1904 ROJEN HENRY GRAHAM GREENE

ANGLEŠKI PISATELJ († 1991)

Pranečak pisatelja R. L. Stevensona, študiral v Oxfordu in se ukvarjal z novinarstvom, štiri leta je bil sodelavec časopisa The Times. Leta 1926 je iz protestantske prestopil v katoliško vero, delal kot diplomat in se ob tem ukvarjal s pisanjem. Njegovi romani se tako dogajajo domala na vseh celinah in obravnavajo tipična občutja sodobnega človeka: krivdo, razdvojenost, nezadovoljstvo, željo po nasilju, strah pred njim … Najraje je pisal zabavne kriminalke, filmske kritike pa tudi romane, ki imajo verski pridih. Nekaj najbolj znanih del: Noro zaljubljena v fanta, Zaupni agent, Ministrstvo strahu … Dve od njegovih knjig smo predstavili tudi v Ognjišču: Človeški faktor (leta 1981) in Tretji človek (1987) in po obeh je bil posnet tudi uspešen film.

nekaj njegovih misli:

• Če niste nikoli rekli ničesar, kar bi nekomu ne bilo všeč, pomeni, da niste vedno govorili resnice.
  
• Bog ne neha obstajati niti takrat, ko ljudje prenehajo verova­ti vanj.
  
• Ponavadi se ljudje najraje spovedujejo grehov drugih.

 

 

LETA 1917 UMRL SIMON GREGORČIČ ML.

PREVAJALEC (* 1856)

Rojen je bil na Libušnjem, gimnazijo končal v Gorici, vstopil v bogoslovje in postal duhovnik leta 1879. Bil je kaplan v Kobaridu, Trenti, Logu, Sedlu, Avčah … Med prvo svet. vojno je živel v velikem pomanjkanju in strahu, zaradi česar se mu je omračil um. Pripadal je generaciji slov. dijakov in kasneje visokošalcev ali bogoslovcev, ki so se iz plemenitega nagiba, da bi spoznavali bratske slovanske jezike in književnost, sami začeli učiti  slovanskih jezikov. Tudi Simon je tako znal češko, poljsko, lužiško–srbsko, srbsko in hrvaško in morda še kateri slovanski jezik. Veliko je prevajal za Slovansko knjižnico in Knjižnico za mladino (KMl), predvsem češke, poljskke, hrvaške in lužiško-srbske avtorje. Njegove so po vsej verjetnosti tudi Trentarske pripovedke, ki jih je objavil v Soči 1884,

 

LETA 1935 UMRL ALOJZIJ GANGL

KIPAR (* 1859)

Kipar Alojzij Gangl, rojen v Metliki, je do svojega poklica prišel po dolgi poti: od delavnic domačih rezbarjev prek obrtne šole v Gradcu do likovne akademije na Dunaju. Po končanem študiju na Dunaju je v letih 1887-89 izdelal spomenik Valentina Vodnika v Ljubljani (na tržnici), prvi slovenski nacionalni spomenik. Njegovo delo je tudi Valvasorjev spomenik pred Narodnim muzejem v Ljubljani. Bil je eden najpomembnejših slovenskih kiparjev na začetku 20. stoletja.

 

LETA 1951 UMRL MIRKO POLIČ

SKLADATELJ IN DIRIGENT (* 1890)

Tržačan Mirko Polič je najprej eno leto študiral pravo v Pragi, nato pa je obiskoval konservatorij Verdi v Trstu. Kot kapelnik tamkajšnjega Narodnega gledališča je leta 1913 uvedel prve redne operne predstave. Kot operni dirigent je deloval v Osijeku, Zagrebu, Beogradu in Ljubljani. Leta 1925 je bil imenovan za ravnatelja ljubljanske opere, ki jo je s 14-letnim napornim delom dvignil do pomembne višine. Gojil je poleg klasičnih tudi moderna, zlasti slovanska operna dela. Kot skladatelj je napisal operi Mati Jugovićev in Deseti brat.

 

LETA 1960 UMRL FRAN ERJAVEC

UČITELJ, ČASNIKAR, PUBLICISAT (* 1893)

Po končanem učiteljišču v Ljubljani je eno leto pred prvo svetovno vojno poučeval na Primorskem, po vojni pa je bil v raznih uradniških službah, ob tem pa študiral pravo na ljubljanski univerzi. Ukvarjal se je s politiko in se uveljavil kot publicist. Pisateljsko delo je pričel kot učiteljiščnik z leposlovnimi črticami in pesmimi, ki jih je objavljal v Zvončku, pozneje v drugih listih. Njegovo glavno delo je knjižna zbirka Slovenski pesniki in pisatelji (za mladino), ki jo je pripravljal skupaj s Pavlom Fleretom.

 

LETA 1965 UMRL ANTON VODNIK

PESNIK, ESEJIST, UMETNOSTNI ZGODOVINAR IN UREDNIK (*1901)

Rodil se je v Podutiku nad Ljubljano, klasično gimnazijo končal v Šentvidu v Ljubljani, študiral umetnostno zgodovino, doktoriral o kiparju Francescu Robbi. Kot študent je urejal mladinsko revijo Križ na gori (1924-27), nekaj let je bil član uredniškega odbora Doma in sveta, kjer je sodeloval kot pesnik, kritik in esejist. Svoje pesmi je objavljal tudi v Ljubljanskem Zvonu, Mladiki, Mentorju … Je eden najvidnejših predstavnikov pesniškega rodu med obema vojnama. Pri nobenem pesniku ne najdemo toliko pesmi o smrti, ki mu je že od nekdaj izbrana nevesta, ki ga vabi na svoje trate, zvesta, premila … Poezija je bilo področje, na katerem se je bojeval, ustvarjal, njegovi so tudi čudoviti opisi večernih zarij, domačega vzdušja, ljubezni, narave, o letnih časih, o bridkih usodah med vojno … Njegove pesmi so izšle v številnih zbirkah, nazadnje tudi obsežen izbor njegove poezije (Sončni mlini). So zelo bogate, izredno ponotranjene in zato morda večkrat težke, terjajo zbranost in poglobitve v notranji svet. V njih najdemo veliko simbolov iz Svetega pisma, ljudskega in krščanskega verovanja … njegove pesmi segajo v vrh naše poezije, to dokazuje tudi to, da so ga veliko prevajali … Veliko delo pa kje naredil tudi kot esejist, kritik in urednik. Uredil je Antologijo slovenske sodobne lirike, pri Mohorjevi družbi je bil tudi lektor in »tehnični urednik«…

nekaj njegovih verzov in razmišljanj:

• O večer, z očmi kot vijolice, / ne zapusti nas v naši tesnobi! / Naj hodimo v tvoji svetlobi, / naj toplo zaspimo ob tvoji luči – / oh, naj nas ne muči / strah pred tujino, / pred novo temno bolečino.
  
• Današnji rod je bil poklican v življenje, da se bori zoper temo za luč sveta. Ali bo dovolj močan? To ni pravo vprašanje. Vprašanje je le: ali bo dovolj zvest.
  
• Mogoče / večer je od Boga poslan, / da preizkuša skrivnosti naše duše: / če ohranili v sebi smo pojoče / melodije davnih, davnih sanj.
  
• V očeh, otroško okroglih, / se mu neskončnost utrinja – / morda se spominja / neke davne / prečudne ljubezni / med nami …

 

LETA 1980 UMRL JAKOB ALEKSIČ

DUHOVNIK IN PROFESOR SVETEGA PISMA (* 1897)

“Veste, čim dlje se ukvarjam s Svetim pismom, tem rajši ga imam, tem bolj sem navdušen in tem lepše se mi zdi.” Tako je v pogovoru za Ognjišče januarja 1977 povedal tedaj 80-letni dr. Jakob Aleksič, dolgoletni profesor Svetega pisma stare zaveze na teološki fakulteti v Ljubljani, prevajalec in razlagalec Knjige vseh knjig. Njegov naslednik na katedri za svetopisemske vede na teološki fakulteti ljubljanske univerze dr. Jože Krašovec je v spominskem članku ob njegovi smrti (2. oktobra 1980) poudaril troje potez dr. Jakoba Aleksiča: bil je ” duhovnik z vsem srcem, zaveden Slovenec in strokovnjak v Svetem pismu”. S hvaležnostjo se ga spominjamo ob obletnici smrti.

… več o njem preberite v obletnici meseca 05_1997

nekaj njegovih misli:

• Čim bolj znanost odkriva neslutene razsežnosti vesoljstva in človekovega duha, tem bolj postane zgovorna hvalnica neskončnemu Stvarniku.
  
• V Svetem pismu opažamo štiri temeljna religiozna čustva: čustvo občudovanja Boga, čustvo hvaležnosti in zahvale Bogu, čustvo prošnje oziroma nebogljenosti in pa čustvo upanja.
  
• Dejstvo, da je bilo Sveto pismo s psalmi družinska knjiga, se najbolj vidi iz Marijinega življenja. Ona je zelo dobro poznala Sveto pismo in psalme.

 

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1541 ROJEN EL GRECO

RENESANČNI SLIKAR V NEBO KIPEČIH LIKOV, ARHITEKT (+ 1614)

Pravo ime tega slikarja, prepoznavnega po značilnem slogu, je Domenikos Theotokopulos. Bil je grškega rodu, rojen na Kreti, skoraj štirideset let pa je živel in ustvarjal v španskem mestu Toledo, kjer je bil znan kot El Greco (Grk), in s tem imenom je šel v zgodovino umetnosti. V njegovih slikah je viden pečat bizantinske umetnosti in vpliv italijanskih mojstrov, zlasti Tiziana, pri katerem se je v Benetkah učil. Njegov čopič je ustvaril tudi veliko religioznih del.

 

LETA 1714 UMRL FRANČIŠEK ERAZEM HOHENWART, PLEMENITI

ODVETNIK, RODOSLOVEC (* 1650)

Pripadal je plemiški družini, ki je bivala na Kranjskem od 14. stol. naprej. V njegovem času je imela v  lasti grad Brdo pri Kranju in dvorec Kolovec, v katerem je bil Frančišek Erazem tudi rojen. Po poklicu je bil odvetnik, ukvarjal se je z rodoslovnimi študijami (v rokopisu je zapustil »Gazophylaceum avitae gentis Carnioliae seu Codex genealogicus« ter »Tractatus varii genealogici«). Bil je tudi član ljubljanske Academije operosorum (Innubus – na sliki).

 

LETA 1769 UMRL SIGFRID KAPPUS

FRANČIŠKANSKI DUHOVNIK, MISIJONAR (* 1702)

Rojen v Ljubljani (na sliki vpis krsta v ljubljanski stolnici), vstopil je k frančiškanom in po duhovniškem posvečenju je leta 1728 odšel v Egipt. V Kairu  je bil 22 let, vmes je bil nekaj časa tudi v Etiopiji.

 

LETA 1814 ROJEN FRANC MOČNIK

MATEMATIK, PEDAGOG IN PISEC MATEMATIČNIH UČBENIKOV († 1892)

Pred dvesto leti se je v Cerknem rodil Franc Močnik, vodilni matematik tedanje avstro-ogrske monarhije. Dokončal je bogoslovje v Gorici, a ni postal duhovnik, temveč srednješolski profesor. Pouk matematike je bil tedaj zelo pomanjkljiv, zato si je Močnik zastavil nalogo, da z izdajo metodičnih učbenikov, namenjenih učiteljem in učencem, dvigne raven pouka. Pisal jih je v nemščini, potem so jih drugi prevajali v vse jezike monarhije in še druge. Njegov učbenik računstva za prvi razred je v slovenščino prevedel Blaž Potočnik (1846).

 

LETA 1855 ROJEN FRAN ZBAŠNIK

PRAVNIK, PESNIK, PISATELJ MOHORJANSKIH VEČERNIC († 1935)

Rojen v Dolenji vasi pri Ribnici je po šolanju v domačem kraju in v Ljubljani študiral pravo v Gradcu. Vse življenje je bil v državni in deželni službi. Slovstveno se je oglašal najprej kot pesnik. Uveljavil se je kot ljudski pripovednik: za Mohorjevo družbo je pisal romantično-vzgojne povesti, oprte na resnične dogodke, ter spodbudne in svarilne zgodbe. Na pobudo Ivana Tavčarja, ljubljanskega župana, svojega šefa, je veliko pisal za Ljubljanski zvon, ki ga je nekaj let tudi urejal. V njegovih delih je nekaj talenta, več pa marljivosti.

 

LETA 1872 UMRL JURIJ KOSMAČ

PESNIK, PREVAJALEC, KNJIŽNIČAR (* 1799)

Doma je bil v Loški dolini (Dane), na ljubljanski gimnaziji je bil Prešernov sošolec, potem je delal kot sluga v Licejski knjižnici v Ljubljani (danes NUK) in bil tudi skriptor (prepisovanje starega matičnega kataloga z Miho Kastelicem). S pesmimi o letnih časih je sodeloval pri Kranjski Čbelici (omenja ga tudi Prešeren v satiričnih epigramih), pisal je članke v Novice (Vodnikovo življenje, zgodovina Cesarsko Kraljeve bukvarnice) in prevajal sestavke J. Bleiweisa, dve drami iz češčine … Bil je tudi urednik Oglasnika, njegov pa je tudi Slovenski abecedar za tiste, ki se žele v kratkim času slovensko brati naučiti (na sliki)

 

LETA 1895 ROJEN JAKOB ZUPANČIČ

PISATELJ, DRUŠTVENI DELAVEC V ZDA († 1980)

Po končani osnovni šoli v Črnomlju in gimnaziji v Novem mestu je bol poslan na fronto, po končani vojni je študiral v Zagrebu, pozneje pravo na ljubljanski PF. Leta 1921 se je izselil v ZDA, kjer se je vključil v slovensko kulturno življenje: sodeloval v dramskih skupinah, bil urednik Mladinskega lista, Prosvete, Glasa svobode. V ZDA je začel pisati novele in črtice, rad se poigrava z nenavadnimi pripovedmi, kjer se dogajanje spleta okrog osrednje ljubezenske zgodbe. Pisal je tudi spomine (Pet pomembnih desetletij mojega življenja).

 

LETA 1918 ROJEN JOŽA MAHNIČ

literarni zgodovinar, raziskovalec slovenske moderne, UREDNIK, PREDAVATELJ († 2009)

Literarni zgodovinar Joža Mahnič je bil po študiju slavistike, romanistike in primerjalne književnosti predavatelj na filozofski fakulteti v Ljubljani in profesor na gimnazijah. Opravljal je še razne druge odgovorne službe: predaval je na igralski akademiji, bil je urednik raznih revij, dolgoletni predsednik Slovenske matice. Raziskoval je slovensko literaturo 19. in 20. stoletja, zlasti moderno, posebej Župančiča. Obdobje moderne je izčrpno predstavil v peti knjigi Zgodovine slovenskega slovstva (1964).

 

LETA 1921 ROJEN VENDELIN (FRANC) ŠPENDOV

FRANČIŠKANSKI DUHOVNIK, SKLADATELJ, MUZIKOLOG, PUBLICIST († 2009)

Doma v Sp. Dobravi (Radovljica), osnovno šolo in gimnazijo obiskoval v Kranju in Ljubljani, leta 1939 je bil sprejet k frančiškanom v Kamniku, zaradi posledic druge svetovne vojne je odšel v Beljak, kjer je naredil slovesne zaobljube. Teologijo je študiral v Rimu, kjer je bil leta 1947 tudi posvečen. Leta 1949 je odšel v ZDA kjer je študiral in deloval v slovenskih župnijah, najprej v Chicagu, potem v Lemontu. Veselila ga je glasba, tako je 1959 je diplomiral iz orgel in kompozicije. Cerkveno glasbo je nato študiral še v Rimu na Papeškem Institutu sv. Cecilija in na tej ustanovi tudi doktoriral (1971). S svojimi glasbenimi spodbudami je zelo razgibal glasbeno življenje med Slovenci v Ameriki. Njegov zbor Slovenska pesem v Lemontu je štel 56 članov. Rad je igral pri mašah v ameriških Brezjah v Lemontu. Je avtor številnih glasbenih del (Kratka slovenska maša, Spevi med berili, nekaj njegovih skladb je tudi v bogoslužni pesmarici Slavimo Gospoda …). Pisal je tudi svetne skladbe (kantata Turki na Slevici, Kralj Matjaž …). Pokopan je v Lemontu, prav blizu ameriških Brezij.

njegova misel:

Marija Pomagaj na Brezjah me je pripeljala v frančiškanski red, naj me, ko pride ura, z ameriških Brezij popelje k svojemu Sinu.

 

LETA 1922 UMRL JOSIP GRUDEN

DUHOVNIK, ZGODOVINAR IN PRAVNIK (* 1869)

“Vsak narod mora poznati razmere, v katerih sedaj živi, pa poznati tudi svojo preteklost. Iz nje zajema moč v hudem boju za obstanek, vztrajnost v nesreči , modra navodila, kako si pridobiti boljšo bodočnost. Zato pravijo po pravici, da je zgodovina učiteljica življenja. Ti razlogi so vplivali name, da sem prijel za pero in se lotil težavnega dela, da napišem slovenskemu narodu njegovo zgodovino. Prav mi Slovenci premalo poznamo svojo preteklost… Vzlic svoji navidezni skromnosti slovenska zgodovina ni brez zanimivosti in pomena. Kaže nam predvsem, kako si je slovensko ljudstvo osvojilo svojo sedanjo domačijo, kako je vzdržalo v hudem boju za obstanek, kako je delalo in trpelo. Tudi taki spomini budé domovinsko ljubezen, užigajo zavednost in zaupanje v svojo moč.” Tako je januarja 1910 v kratkem uvodu za prvi snopič Zgodovine slovenskega naroda, svojega življenjskega dela, zapisal zgodovinar Josip Gruden, ki mu posvečamo te vrstice ob obletnici njegove smrti.

… več o njem v obletnici meseca 02_2009

 

LETA 1942 UMRL HINKO SMREKAR

SLIKAR, RISAR, GRAFIK IN ILUSTRATOR (*1883)

Karikatura (it. caricare – nakladati, pretiravati) je v likovni umetnosti risba z zelo poudarjenimi značilnimi potezami, lastnostmi upodobljene osebe, prikazanega dogodka ali družbenih razmer, večinoma satirična, humoristično kritična ali posmehljiva. Znana je bila že v antiki, kot samostojna umetniška oblika se je razvila v 18. stoletju. Med najpomembnejše karikaturiste pri nas spada risar in slikar Hinko Smrekar. Po bednem in bohemskem življenju je bil podoben Ivanu Cankarju, s katerim ga je vezalo iskreno prijateljstvo in opremil je številna njegova dela.

… več o njem v obletnici meseca 07_2003

o življenju umetnikov Ivan Cankar:

Kako so životarili naši pesniki in umetniki od Prešerna pa do najnovejših časov, vam je znano. Beda pa je zmerom večja, zakaj teh dandanašnji tako nepotrebnih kulturnih delavcev je zmerom več, odjemalcev pa ni, ker je podjetje bankrotno… Časih sem že pisal o usodi in življenju umetnikov, ampak ljudje so mi komaj napol verjeli in so mislili, da pripovedujem romantične bajke. Toda niti besedica ni izmišljena – resnica sama je tako kruta in grda, da jo je težko opisati in da ni potrebna zraven nobena fantazija. (Ivan Cankar, Slovensko ljudstvo in slovenska kultura, 1907)

 

LETA 1968 UMRL ROMANO GUARDINI

ITALIJANSKI TEOLOG, FILOZOF IN DUHOVNIK (* 1885)

Rojen v Veroni, ko je bil eno leto star, se je družina preselila v nemški Mainz. Med študijem naravoslovnih znanosti, kemije in ekonomske politike je vedno bolj spoznaval, da je njegova prava pot duhovništvo. Teologijo je študiral v Freiburgu, Mainzu in Tübingenu. V duhovnika je bil posvečen leta 1910. Po kratkem delu v pastorali se je vrnil v Freiburg, kjer je leta 1915 doktoriral iz teologije z disertacijo Odrešenje pri sv. Bonaventuri. Po petih letih dušnopastirskega dela so ga leta 1923 poklicali na teološko fakulteto bonske univerze, kjer je predaval kot docent. Tisti čas je bil v Berlinu imenovan za predstojnika katedre za katoliški svetovni nazor. Nacisti so mu odvzelči priofesuro, zatom se je umaknil v Mooshausen. Po vojni je bil imenovan za profesorja na univerzi v Tübingenu, tri leta pozneje v Münchnu. Zaradi šibkega zdravja se je odpovedal profesuri in tudi ni veliko sodeloval na drugem vatikanskem koncilu, kardinalski naslov je odklonil. Kot filozof, teolog, liturgični animator in vzgojitelj je Guardini proučeval modrost in znanje velikih mož preteklosti (Sokrata, Platona, Avguština, Danteja, Pascala …) ter njihove nauke v krščanskem duhu razlagal in prenašal na razmere svojega časa. Osnoval ni nobene svoje filozofske ali teološke šole oziroma kakšnega svojega sistema. O sebi je rekel, da je »priložnostni mislec«. Vendar nam je zapustil zelo veliko neprecenljivih del s področja filozofije, teologije, duhovnosti, biblicistike, liturgije itd. Nekateri pa ga imajo celo za cerkvenega očeta 20. stoletja. Zaslužni papež Jožef Ratzinger je v svojih nastopih in knjigah vedno znova poudarjal, da želi hoditi po poti, ki jo je utrl Guardini …

več o Romanu Guardiniju v zapisu ob stoletnici rojstva Ognjišče 7-8_1985

nekaj njegovih misli:

• Kje bolj čutimo svojo revščino kakor pred Bogom? Postanemo majhni, hoteli bi še bolj pomanjšati svoj jaz, zavreči vso ošabnost. Zato se zmanjšamo za polovico, pokleknemo.
  
• Gospod, nekaj je reči: »Pripravljen sem na vse, kar hoče Bog«, ko gre dobro, nekaj drugega pa je biti zares pripravljen, ko pride križ.
  
• Poklican si. Bog te priteguje v snovanje svojega predvidevajočega ustvarjanja. Tvoja vest naj vidi, kaj je zdaj, v tem trenutku, najbolj prav.
  
• Božja volja je tista moč, s katero deluje On, da moremo izpolniti, kar On zahteva. Tako gledano ima drugo ime: imenuje se milost.
  
• Božja previdnost pomeni, da vse na svetu ohranja svoje bistvo in svojo resničnost, vendar služi nečemu, kar je vzvišeno nad ves svet: ljubeči Božji volji.
  
• Še v slabem delu zna Bog videti dobro iskro in zanjo biti zaskrbljen. Prav zato, ker je Bog dober, je tudi potrpežljiv.
  
• Ko se veselimo, je v tem veselju navzoč živi Bog. Ve za naše veselje, tudi on se ga veseli. In kadar trpimo, ne more biti brezbrižen do nas. Naša bolečina ga boli.
  
• Kesanje v človeku ustreza odpuščanju pri Bogu. Bog, ki zmore odpuščati, je vreden živo verujočega človeka, ki je sposoben kesati se.
  
• Držati se hočem Boga, da bodo moje življenje, moje trpljenje in moja smrt rodili večer sad.
  
• Sleherni večer naj bo vaja v visoki umetnosti: dati življenju pravi smisel, ki ustvari vsemu preteklemu končno veljavno vrednost in večno obličje.
  
• Kaj se pravi biti moder? Resnico tako povedati, da ne ruši, ampak gradi.

več misli Romana Guardinija:

 

LETA 2011 UMRL STANE JARM

KIPAR, GRAFIK IN PEDAGOG (* 1931)

»Vsakdanje izkušnje so me vedno vračale k spoznanju, da je življenje kalvarija … Med Kristusovim in našim trpljenjem sem povlekel nekaj prispodob: Kristusa so obsodili na smrt – ko se človek rodi, je obsojen na življenje, ki poteka po vseh padcih in srečanjih … Kristusu sta pomagala Veronika in Simon – tudi nam ljudje pomagajo prenašati križ. Tudi mi na poti življenja padamo in vstajamo in tudi nas na koncu položijo v grob. Tu se pojavlja vprašanje: je to dokončna, zadnja postaja? Gotovo bi bila zadnja, če ne bi bilo vere v vstajenje. Če se življenje ne nadaljuje po smrti, če ni večnega življenja, potem se ne splača niti priti na svet.« Tako je svojo vero v vstajenje in večno življenje izpovedal akademski kipar Stane Jarm kot ‘gost meseca’ v velikonočni številki Ognjišča aprila 1998. Od 30. septembra 2011, ko je prišel do zadnje postaje svoje osemdesetletne ‘kalvarije’, se je njegova vera spremenila v gledanje poveličanega Kristusa v družbi vseh, ki so hodili za njim po poti križa.

več:
S. Čuk, Akademski kipar Stane Jarm: Gost meseca, v: Ognjišče 4 (1998), 6-10.
S. Čuk, Kipar Stane Jarm: Pričevanje, v: Ognjišče 11 (2011), 20-21.

 

LETA 2012 UMRLA ANITA HUDL

PISATELJICA, PREDSEDNICA DRUŠTVA SLOVENSKIH PISATELJEV V AVSTRIJI (* 1946)

Rojena v Kamniku, študirala je v Ljubljani na FF, živela je v Nončni vasi pri Pliberku v  Podjuni. Pisala je besedila za kabaret in gledališče (pripovedno prozo in liriko), posvečala se je tudi gledališki igri in režiji. Leta 1973 je ustanovila igralsko skupino Oder 73, ki jo je vodila več desetletij. Zelo je bila dejavna v Slovenskem prosvetnem društvu Edinost v Pliberku in v Kulturnem domu Pliberk (2009 režirala Foersterjevega Gorenjskega slavčka). Med njenimi pesmimi v podjunskem slovenskem narečju je najbolj znana pesem Anzej, za katero je 1983 na festivalu narečnih popevk v Mariboru prejela drugo nagrado. Delovala je za ohranitev slovenske besede, pisala, režirala in organizirala najrazličnejše prireditve, do pa je bila tudi predsednica Društva slovenskih pisateljev v Avstriji in urednica literarno-kritične revije Rastje.

iskalec in zbiralec: Marko Čuk

LETA 1580 UMRL LENART PACHERNECKER

CISTERCIJANSKI OPAT, NABOŽNI PISATELJ, AVTOR PRVE SLOVENSKE KATOLIŠKE KNJIGE

Rojen je bil 1. pol. 16. stol. verjetno na Koroškem, umrl 30. sept. 1580 v Kostanjevici na Krki. Bil je cistercijan v Vetrinju, nazadnje opat v Kostanjevici … prvi katol. duhovnik, ki je z dejanjem izpričal, da ima slovensko knjigo za sredstvo, brez kakršnega bi tudi katol. bramba ne smela več biti v času, ko so imeli protestantje po 23 letni književni aktivnosti že 18. slov. tisk na književnem trgu. Leta 1574 je v Gradcu izdal prvo slovensko katoliško knjigo, kratki katekizem (Compendium Catechismi Catholici in Slavonica lingua, …), naperjeno zoper protestantizem. Njegovo delo je nastalo 14 let za Trubarjevim Katekizmom in je bilo po Trubarjevem zapisu – obramba katoliškega nauka o 7 zakramentih, 7 naglavnih grehih, 4 vnebovpijočih grehih, 7 delih kršč. usmiljenja, češčenju svetnikov, avemariji i. dr. Knjiga ni ohranjena, o njej vemo le, kar je napisal Trubar v Katekizmu z dvema izlagama (1975).  Po tisku knjige je ostal Pachernecker še 5 let v Vetrinju ter bil po vsej priliki ugleden katol. borec med cistercianci, ker so ga 1579 poslali kot vizitatorja v Kostanjevico ter ga določili za opata,

 

LETA 1803 ROJEN MIHAEL STROJ

SLIKAR, PORTRETIST PLEMIČEV IN MEŠČANOV († 1871)

V Ljubnem na Gorenjskem rojeni slikar Mihael Stroj je bil poleg Josipa Tominca in Matevža Langusa najpomembnejši portretist v slovenskem slikarstvu prve polovice in sredine 19. stoletja. Znan je predvsem kot portretist plemičev, meščanov – tudi iz Prešernovega kroga – in cerkvenih dostojanstvenikov (ljubljanski škof Anton Alojzij Wolf). Stan in družbeni položaj oseb na sliki razodevajo izbrana oblačila, nakit in z njihovim poklicem povezani predmeti.

 

LETA 1895 UMRL HRABROSLAV VOLARIČ

SKLADATELJ ČITALNIŠKE DOBE (* 1863)

Hrabroslav (Andrej) Volarič, rojen v Kobaridu, ki je postal učitelj, je glasbeni dar prejel od svojega očeta. Pisal je skladbe, ki jih je priredil slovenskemu gibanju čitalniške dobe. V glavnem so to svetne skladbe, ki so osvajajoče in ganljive; nekaj pa je tudi cerkvenih.

 

LETA 1904 ROJEN IN 1999 UMRL ANDREJ MAJCEN

SALEZIJANSKI DUHOVNIK, MISIJONAR NA KITAJSKEM IN V VIETNAMU, BOŽJI SLUŽABNIK

Salezijanec Andrej Majcen je kot misijonar deloval šestnajst let na Kitajskem, potem pa še dvaindvajset let v Vietnamu, od koder je bil leta 1976 izgnan. Še tri leta je ostal na Taivanu/Formozi, potem pa se je vrnil v domovino. V duhu svojega novomašnega gesla »Po božji milosti sem to, kar sem«, je večkrat povedal: »Vse, kar sem storil, ni moje delo, ampak delo don Boska in božje Previdnosti, ki je to storila po revčku Andrejčku. Bog vedno išče in tudi najde ‘material’ za svoje namene; potem pa počasi s kladivom obdeluje in njegovi ‘izdelki’ dozorijo v glasnike evangelija. Bil sem fant kot vsi drugi. Za poklic, ki mi ga je Bog namenil, sem moral zoreti celih enaintrideset let. Božji načrti so bili dostikrat čudni in nerazumljivi. Vendar kdor se da Bogu voditi, doseže čudovite stvari. Občudujem Boga, kako neverjetno dobro zvozi tudi ostre ovinke. Vsa ta leta, ko sem komaj imel čas dihati, je bil en sam noviciat, priprava na čas, ki je prihajal: na misijone. Tako izpovedujem sedaj, ko gledam na prehojeno pot, posebej na štiriinštirideset let v misijonih … Res, ni boljše poti za naše življenje kot sprejemanje Božje volje.« Leta 2008 si je Andrej Majcen, izredno plemenit človek in vzoren duhovnik, zaslužil naziv “Božji služabnik”. Kongregacija za svetniške zadeve v Vatikanu je izdala dokument (“nihil obstat”), da nič ne nasprotuje začetku škofijskega postopka za njegovo beatifikacijo, ki se je 24. septembra 2010 tudi začel. »Ko skušam nekako strniti vse, kar sem spoznal o g. Majcnu v živem stiku z njim in sedaj v zapuščini, ugotavljam: tu je zares nekaj takega, čemur pravimo svetost,« piše njegov sobrat Tone Ciglar, vicepostulator postopka.

več:
S. Čuk, Andrej Majcen. “Revček Andrejček”, orodje v Božjih rokah: Pričevanje, v: Ognjišče 12 (2005), 22-23.
S. Čuk, Andrej Majcen. Na goro svetosti se je vzpenjal z dobroto in ljubeznivostjo: Pričevanje, v: Ognjišče 10 (2009), 18-19.
S. Čuk, Andrej Majcen (1904-1999) : Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (2014), 48-49.

molitev za beatifikacijo:

Na goro svetosti se je vzpenjal z velikodušno dobroto in ljubeznivostjo ter s posredovanjem božjega usmiljenja v zakramentu svete spovedi. Prosimo te, poveličaj ga pred nami na čast oltarja. Pomagaj nam, da ga bomo vneto posnemali in tebe iskreno častili.

nekaj njegovih misli:

• Obilje dobrot mlade ljudi pomehkuži in izvotli, da v njih ni prostora za ideale; oropa jih vsega, za kar je treba pogum in tveganje.
  
• Kakorkoli že, v načrte Božje Previdnosti nimamo vpogleda. Najboljše pa naredimo, če spolnimo Božjo voljo takof da smo pripravljeni na pokorščino in ne vprašamo, ali je lahko ali ni…
  
• Jaz sem šest ničel, Bog pa doda spredaj eno enko, in sem božji miljarder.
  
• Pobožnost je, pa to velja za vse kristjane, koristna, ker kot strelovod odbija vse sovražnosti.
  
• Slovenci smo majhen narod, zato smo bili v misijonih bolj prilagodljivi razmeram… Drugi, veliki narodi, pa so prilivali tudi svoj nacionalizem.
  
• Očetovska ljubezen vse vzgaja in ta skrb traja vse življenje. Tudi meni še živi ta duh.
  
• Čas je božji zaklad, ki ga je treba izrabiti, tudi prosti čas in počitek, vse to je božji zaklad.
  
• Mama je bila moja najboljša katehistinja in me je vodila k dobri molitvi. Zelo je spoštovala moje mnenje in se je znala pogovarjati, posebno ko sem bil večji.
  
• »Potrpežljivost nam je potrebna.« Res, prav na tej čednosti sem moral začeti graditi. Prilagoditi sem se moral življenju, kije zahtevalo določene odpovedi.
  
• Med učiteljskim in salezijanskim duhovniškim poklicem nisem videl druge razlike, kot to, da je duhovniški poklic samo nadaljevanje v polnejši meri mojega učiteljskega poklica.

 

LETA 1927 ROJEN IVAN MALAVAŠIČ

Pesnik, pisatelj, pisec besedil za nZ ansamble, slikar samouk, pritrkovalec, organist … in sodelavec Ognjišča († 2019)

Rodil se je v Rovtah, kot najstarejši otrok petčlanski družini. Večino časa je živel v Podlipi pri Vrhniki, kjer se je tudi poročil in ustvaril družino. Pisati je začel pri štiridesetih letih, najprej kratke zgodbe za tovarniško glasilo Usnjar, kasneje za Kmečki glas in za Ognjišče. Ko se je upokojil, se je lotil pisanja daljših besedil: povesti in tudi romanov. V svojih delih se je loteval izključno tem s podeželja. Rad je tudi slikal (tudi naslovnice njegovih knjig so njegovo delo), velika pa je bila tudi njegova ljubezen do zvonov in bil je navdušpen pritrkovalec (v sodelovanju z Julijanom Strajnarjem s SAZU kje nastal tudi priročnik za pritrkovanje Pesmi slovenskih zvonov) … Pisal je tudi pesmi, najbolj plodovit je bil pri pisanju besedil za domače ansamble in skupine. Ocenjujejo, da je napisal okrog 1.800 besedil (prvo – Domači vasici – že leta 1964 za ansambel Lojzeta Slaka). . Leta 1997 je bil Ivan Malavašič nagrajen s Souvanovo nagrado za življenjsko delo za pisanje besedil, bil je tudi častnbi občan Vrhnike (2016). V svojem tako ustvarjalnem življenju je napisal je okrog 93 daljših zgodb (povesti, romanov) 17 jih je izšlo v knjižnih izdajah – nekaj jih je ostalo v tipkopisu), več kot sto krajših zgodb (črtic) … več kot trideset jih je bilo objavljenih v Ognjišču.

več o njegovem delu in sodelovanju z Ognjiščem preberite v spominskem zapisu na naši spletni strani

 

LETA 1928 ROJEN ELIE WIESEL

JUDOVSKI PISATELJ, NOVINAR, NOBELOV NAGRAJENEC ZA MIR ZA LETO 1986 († 2016)

Pred petdesetletnico države Izrael je katoliška Cerkev izdala listino, v kateri izreka kesanje nad grehi, ki so jih proti Judom, zlasti med drugo svetovno vojno, zakrivili kristjani. Pogosto tudi s svojo brezbrižnostjo. Judovski pisatelj Elie Wiesel,ki je leta 1986 prejel Nobe­lovo nagrado za mir, pravi: “Brezbrižnost ob pojavu zla je zlo!” Mož, ki bo septembra dopolnil sedemdeset let, je šel skozi pekel Auschwitza, pa je kljub “molku Boga” ohranil vero vanj. O tem piše. Ena od njegovih 35 knjig nosi naslov Spremenite moje zgodbe v molitev. Elie Wiesel je glasnik kolektivnega spomina, ki mora nositi težo preteklosti, ki bi jo nekateri radi izbrisali, kakor da je ni bilo, drugi pa kar preprosto pozabili. “Predpogoj za mir in pravičnost, korenina pravičnosti je spoštovanje dostojanstva slehernega človeškega bitja,” je dejal, ko je prejel Nobelovo nagrado za mir.

več:
S. Čuk, Elie Wiesel. Brezbrižnost je zlo: Pričevanje, v: Ognjišče 7 (1998), 62-63.

nekaj njegovih misli:

• Zgodovina je lahko dobra učiteljica, če smo pripravljeni prisluhniti in sprejeti svojo odgovornost. Ko bi bolje poslušali nauk zgodovine tega stoletja, najbrž ne bi doživljali številnih množičnih ubojev nedolžnih, kot v Ruandi, v Bosni ali sedaj na Kosovu.
  
• Globoko sem prepričan o veliki vrednosti verskega dialoga med Judi in kristjani ter o tem, da z dialogom verski voditelji vsega sveta pri­spevajo svoj delež k miru… Vere, bolje, verski voditelji imajo natanč­ne odgovornosti.
• Odvisno je seveda od tega, kako gledajo na vero. Ali se vera omejuje zgolj na to, da Boga molimo? Ali pa vera pomeni Bogu služiti tako, da služiš soljudem, drugačnim, tujcem?
  
• Ne moremo zvračati na Boga naših odgovornosti. Prav tako pa tudi ne smemo misliti, da se Bog ne meni za naš svet in za naše odločitve. Pro­test zoper Boga je hebrejska tema, ki jo najdemo v našem verskem izro­čilu.
• Ko se ga poslužujem, ne dajem odgovora ali sodbe o Bogu, zastav­ljam samo vprašanje. Zakaj nedolžni trpijo in Gospod sveta molči? S tem vprašanjem nimam v mislih svojega trpljenja, ampak trpljenje drugih Obstaja razlika med protestom Joba, ki se pritožuje v svojem imenu, in Abrahamovim, ki se pritožuje v korist drugih.
  
• Prepričan sem, da je brezbrižnost sama v sebi zlo. Brezbrižnost ob krivicah, ob trpljenju drugih, ob ljudeh, ki so potrebni pomoči. V brezbrižnosti ni trohice upanja… Nasprotje dobrega ni zlo, ampak brez­brižnost.
• Nasprotje življenja ni smrt, temveč brezbrižnost. Nasprotje resnice ni zmota, pač pa brezbrižnost. Nasprotje lepote ni grdo ali po­pačeno, temveč brezbrižnost. Brezbrižnost je prva zaveznica zla v vseh njegovih oblikah in pogosto tudi njegova zagovornica.

 

LETA 1928 UMRLA MARIJA STANISLAVA VOH

REDOVNICA, ŠOLSKA SESTRA, ORGANIZATORKA ŠOLSTVA (* 1859)

Leta 1878 postala redovnica v kongregaciji šolskih sester sv. Frančiška v Mariboru, končala učiteljišče na Dunaju, 1891 v Ljubljani naredila izpit za učiteljico meščanske šole. Poučevala je na samostanski osn. šoli v MB, nato eno leto v Repnjah, potem spet v MB – od ustanovitve učiteljišča tudi na učiteljišču, bila ravnateljica, vrhovna predstojnica. Poslala je sestre v Št. Rupert pri Velikovcu, kjer so prevzele pouk na osnovni šoli, prav tako v Št. Jakobu v Rožu, kjer imajo tudi gospodinjske tečaje in šolo za šivanje. V Tomaju je ustanovila prvo podružnico šol. sester na Primorskem … nato širila kongregacijo: osnovala je 15 redovnih hiš s šolsko vzgojno dejavnostjo, sama nadzirala in obiskovala vse redovne postojanke, 1914 potovala v ZDA. Pod njenim vodstvom je kongregacija dobila izrazito slovenski značaj in pokazala toliko življenjskega poleta, kakor noben drug ženski red na Slovenskem.

 

LETA 1931 ROJEN STANE JARM

KIPAR, GRAFIK IN PEDAGOG († 2011)

»Vsakdanje izkušnje so me vedno vračale k spoznanju, da je življenje kalvarija … Med Kristusovim in našim trpljenjem sem povlekel nekaj prispodob: Kristusa so obsodili na smrt – ko se človek rodi, je obsojen na življenje, ki poteka po vseh padcih in srečanjih … Kristusu sta pomagala Veronika in Simon – tudi nam ljudje pomagajo prenašati križ. Tudi mi na poti življenja padamo in vstajamo in tudi nas na koncu položijo v grob. Tu se pojavlja vprašanje: je to dokončna, zadnja postaja? Gotovo bi bila zadnja, če ne bi bilo vere v vstajenje. Če se življenje ne nadaljuje po smrti, če ni večnega življenja, potem se ne splača niti priti na svet.« Tako je svojo vero v vstajenje in večno življenje izpovedal akademski kipar Stane Jarm kot ‘gost meseca’ v velikonočni številki Ognjišča aprila 1998. Od 30. septembra 2011, ko je prišel do zadnje postaje svoje osemdesetletne ‘kalvarije’, se je njegova vera spremenila v gledanje poveličanega Kristusa v družbi vseh, ki so hodili za njim po poti križa.

več:
S. Čuk, Akademski kipar Stane Jarm: Gost meseca, v: Ognjišče 4 (1998), 6-10.
S. Čuk, Kipar Stane Jarm: Pričevanje, v: Ognjišče 11 (2011), 20-21.

 

LETA 1953 UMRL ANTON HRIBAR-KORINJSKI

DUHOVNIK, PESNIK, LJUDSKI PEVEC (* 1864)

“Ko je dr. Frančišek Lampe začel leta 1888 izdajati Dom in svet, družinski list, ki naj bi vzbujal ljubezen do prave omike in domovinske ljubezni, smo ga radi prebirali,” piše Fran Saleški Finžgar v svojih spominih z naslovom Leta mojega popotovanja (1957). “Najboljše pesmi v Domu in svetu so bile Antona Hribarja. Ta je mnogo pesmaril in tudi risal v Domače vaje (dijaški list gojencev zavoda Alojzijevišče v Ljubljani). Še danes sem prepričan, da je bil Hribar odličen epski talent.” Med njegove najboljše pesmi spada Kumski romar (spodaj so prve tri od 15 kitic). Ta “ljudski pevec” je umrl na današnji dan v Zalem Logu pri Železnikih, kjer je bil celih štirideset let župnik.

več:
S. Čuk, Anton Hribar Korinjski: Obletnica meseca, v: Ognjišče 10 (2003), 42-43.

njegova poezija:

Na božjo pot na sveti Kum / prihaja od karpatskih šum / že mnoga leta romar mlad, / ko vzbuja vigred cvet livad, / obljubil se je bil v nezgodi / in redno k sveti Neži hodi. // A ni od štajerske strani / na kranjsko stran mostu, brvi: / zato ga ribič s štirskih tal / prevaža sem čez savski val. / Bogati romar od Karpatov / vsakrat našteje pet mu zlatov. // Čez Savo ribič spet vesla, / na Kranjsko romarja pelja; / pohlep pograbi mu srce, / po zlatih želje se vzbude. / Pobije tujcu z veslom glavo, / oropa ga in vrže v Savo. (Anton Hribar Korinjski, Kumski romar)

 

LETA 1989 UMRL JANKO OROŽEN

ZGODOVINAR IN ŠOLNIK (* 1891)

Po osnovni šoli v domačem Hrastniku je obiskoval učiteljišče v Mariboru, zatem študiral pravo v Pragi, študije pa je dovršil na univerzi v Ljubljani, kjer je leta 1922 napravil tudi izpit za profesorja slovenščine, zgodovine in zemljepisa. Od leta 1924 je služboval v Celju. Spisal je Zgodovino Celja v treh knjigah: Prazgodovinsko Celje in rimska Celeia; Srednjeveško Celje; Novoveško Celje. Pisal je tudi o pedagoških vprašanjih. Med drugim je prevedel skavtsko knjigo Badena-Powella.

 

LETA 2006 UMRL PINO MLAKAR

SLOVENSKI BALETNIK, KOREOGRAF IN PEDAGOG (* 1907)

“Zame je telo pot k umetnosti, umetnost pa je izhod človeka iz vsakdanjih naporov. Blagor tistim, ki imajo religiozen občutek, kajti ta jih rešuje praznosti življenja. Telo je zame inštrument, ki poje. Združuje oboje, tako eksistenco s svojimi potrebami po hrani in ljubezni, kot stalno prisotno zavest, da sem samo delček tega stvarstva, ki je tako nedoumljivo in vendar tako lepo… Telo mi je prek umetnosti pot k Bogu.” Tako je v pogovoru za revijo Božje okolje 1/2002 iz svoje bogate življenjske izkušnje modroval baletni plesalec, koreograf in pedagog Pino Mlakar, ki mu je bilo tedaj petindevetdeset let. Dve leti pred tem je ostal sam; leta 2000 je namreč odšla v večnost ljubljena žena Pia, s katero sta “korakala v dvoje” (Pas de deux) – na plesnem odru in v življenju – od leta 1929. Zadnji dan septembra 2006 se je v Novem mestu, kjer se je pred skoraj stotimi leti pričelo, njegovo življenje, ki ga vedno “poskušal peljati po svoji vesti”, izteklo.

več:
S. Čuk, Pino Mlakar. Pravi ples je tudi prava molitev: Pričevanje, v: Ognjišče 12 (2006), 22-23.

nekaj njegovih misli:

• Umetnost istovetim z religioznostjo. Obema je skupna skrivnostna moč, ki jo imata nad človekom… Žitje in bitje v celoti je izhodišče in princip skrivnostne moči nad človekom. Religioznost ta princip upošteva do kraja, umetnost ga vedno znova spoštljivo odkriva.
  
• Svetopisemski izrek, da je duh volja, meso pa šibko, drži. A tudi to meso je dobro, če ga imamo v oblasti. Prav tako kot je nagon praktično nepremagljiva sila, je taka tudi duhovna sila, želja po svobodi, želja, da ne bi bili sužnji nagonov.
  
• Vest ni nekaj priučenega, je kot nekakšen radar, čudovita zadeva. Če bi mu sledili, bi nam bilo jasno, da se je za svobodo treba vedno znova boriti.
  
• V Svetem pismu je zapisano: blagor ljudem, ki so dobre volje, ki so blage volje, ki iščejo pot v skladu s svojo vestjo.
  
• Življenje, bivanje je nekaj čudovitega. Ampak rastlinam in živalim je to podarjeno, človek pa je tragično bitje, ker se mora za nekaj še boriti. Izgnan je iz raja. A imamo Kristusa, ki je pravi Rešenik.
  
• Ljubezen je ogromna ustvarjalna sila, pripravljena se je žrtvovati in ne sprašuje. Erotika pa sprašuje, kaj se bolj splača.
  
• Otroka, ki je nasilen, moraš kaznovati, moraš mu določene stvari prepovedati in mu reči ne… Saj otrok ne ve, kaj je zanj dobro. On hoče le videti, kako daleč lahko gre.
  
• Stvarstvo ne teče tjavdan. Obstaja Nekdo, ki ga vodi. Največja človekova domišljavost pa je, da se noče pustiti voditi božji volji.
  
• Vidim, da je važna stvar za človeka, da poskuša peljati življenje po svoji vesti. Če ga od mladosti peljete po vesti, potem, se mi zdi, so na stara leta misli zbrane. To je nagrada človeku, če je v življenju pošten.
  
• Evangelij je velik, ker ohranja voljo do veselja, do samega konca. Seveda lahko veselje razumemo na več načinov, a pomanjkanje verovanja lahko pripelje do varljivega konca, da je veselje biti nahranjen, naspan, bogat…
  
• Naravnani smo v večnost. Vse stvarstvo, pa čeprav propada, je naravnano v večnost. Vedno znova se rodi, pade, pa zopet pride in to je tudi naša vera vstajenja.

iskalec in zbiralec: Marko Čuk

LETA 1547 ROJEN MIGUEL CERVANTES

ŠPANSKI PESNIK in PISATELJ († 1616)

Rodil se je leta 1547 v kraju Alcalá blizu Madrida. Izhajal je iz skromne zdravniške družine. Služil je pri kardinalu Acquaviveju v Rimu, kjer je postal vojščak. Vse življenje je živel v revščini. Po izdaji prvega dela, Don Kihot, izšel je pri avtorjevih oseminpetdesetih letih, je do smrti leta 1616 kot poklicni pisatelj živel v Madridu. Pisal je dramatiko, novele, zbrane v zbirki Zgledne novele in romane Galatea, Prigode Persila in Sigismunde, z romanom Don Kihot pa je ustvaril prvi novoveški roman.

 

LETA 1643 UMRL CLAUDIO MONTEVERDI

ITALIJANSKI SKLADATELJ IN NAJPOMEMBNEJŠI OPERNI USTVARJALEC 17. STOLETJA (* 1567)

Rojen v Cremoni, ki je bolj znana po izdelovalcih violin in drugih godal (Amati, Stradivari). Leta 1590 je v Mantovi postal violist (igralec na violi) na dvoru Vincenza I. Gonzaga (iz te družine izhaja sv. Alojzij, katerega je verjetno poznal). Leta 1601 je bil imenovan za vodjo dvornega orkestra, ki jo je opravljal do odhoda v Benetke, kjer je ostal do smrti. Niha med renesanso in barokom in tako se delijo tudi njegove skladbe: na eni strani so renesančni madrigali, na drugi pa opere (baročna zvrst – njeno rojstno leto je 1600). Že s šestnajstimi leti je izdal zvezek Duhovnih madrigalov, kasneje pa še osem knjig. Postaja precej samostojen ne upošteva strogih pravil in njegovi madrigali prehajajo že v kantate. Opera pa je nastala v prizadevanju, da bi obnovili starogrško tragedijo, zato v začetku prevladuje recital. Prva operna mojstrovina je bila prav Monteverdijev Orfej. Ko leta 1637 Benetke dobijo prvo gledališče, postane opera dostopna širši javnosti. Kmalu se težišče iz dramatskega besedila prevesi na glasbeno stran. Orfeju so sledile opere Ariana, Kronanje Popeje, Odisejeva vrnitev. Pomemben je Monteverdijev prispevek k cerkveni glasbi, v Marijinih večernicah se še vedno drži palestrinskih idealov cerkvene glasbe, išče pa že sodobnejši izraz. Povsem drugačne so skladbe, ki jih je pisal za glasbenike pri Sv. Marku, poleg manjših skladb je napisal tudi dve maši. Zanimivo je, da nima orgelskih skladb.

 

LETA 1873 ROJEN JANEZ GNIDOVEC

DUHOVNIK, LAZARIST, ŠKOF IN SVETNIŠKI KANDIDAT († 1939)

Ko je bil slovenski lazarist Janez Gnidovec leta 1924 imenovan za škofa v Skopju, si je za svoje škofovsko geslo izbral besede apostola Pavla “Vsem postati vse” in ga dosledno uresničeval do zadnjega diha. Vsi so ga imeli za “živega svetnika”. Postopek za njegovo beatifikacijo se je uradno začel 14. septembra 1974 na škofiji v Ljubljani. Zaključil se je leta 1984, ko je bilo vse gradivo poslano v Rim. Papež Benedikt XVI. je 27. marca 2010 odobril objavo odloka o zaključenem postopku in potrdil junaško stopnjo kreposti škofa Gnidovca, ki mu gre naslov častitljivi. Če bo potrjen domnevni čudež na njegovo priprošnjo, bo razglašen za blaženega. »Škof Gnidovec, verjetno prvi Slovenec, ki je na vrsti za beatifikacijo po Slomšku in Grozdetu, je vseskozi v svojem življenju od same mladosti do dramatične smrti v Ljubljani, ustvarjal vtis posebnosti med svojimi študentskimi tovariši, med profesorji v Št. Vidu, med sobrati lazaristi in nedvomno tudi med tedanjimi jugoslovanskimi škofi. Vtis posebnosti zaradi svoje odmaknjenosti od drugih, zaradi svoje globoke zbranosti, zaradi izjemnega obvladovanja v izražanju, zaradi stalnega intenzivnega pogovora z Bogom, kar je bilo vsem bolj ali manj jasno.« Tako je v Spremni besedi h knjigi Lojzeta Gajška Na poti k svetosti (Založba Družina, Ljubljana 2011) zapisal kardinal Franc Rode.

več:
S. Čuk, Svetniški škof Janez Gnidovec: Pričevanje, v: Ognjišče 3 (1999), 58-59.
S. Čuk, Škof Janez Frančišek Gnidovec: Obletnica meseca, v: Ognjišče (2013), 48-49.
B. Rustja; M. Erjavec, Janez Frančišek Gnidovec: Slovenski svetniški kandidati, v: Ognjišče 2 (2023), 99.
G. Čušin, Bogdaj, Janez: S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 2 (2023), 98.
spletna stran Ognjišča: Janez Frančišek Gnidovec

nekaj njegovih misli:

• Delajte radi, ker je delo dolžnost. In spoštujte trpljenje pri delu. Delajte tako, da boste zvečer utrujeni in si boste želeli počitka. Tako boste s svojim trpljenjem posnemali Jezusovo trpljenje. A prosim vas, ne delajte kot stroji… Delajte z duhom vere.
  
• Ne preslišite glasu tistih, ki vas prosijo za molitev. Vedite, da vas potrebujejo, da so zelo potrebni božje pomoči, ki se izprosi samo z molitvijo. Spolnjujte svoje dolžnosti. Bodite zvesti.
  
• Nisem pil in ne pijem, ker se pri nas preveč pije. Ko sem bil ravnatelj gimnazije v Šentvidu, sem videl, da se v Sloveniji preveč pije, zato sem sklenil, da ne pokusim pijače, ki je mnogim v pogubo, narodu pa v sramoto.
  
• Opravljaj službo marljivo, potrpežljivo, z veselim srcem in dobrim namenom, da razveseljuješ Boga. Svoja dela začni s ponižno molitvijo, z molitvijo jih tudi nadaljuj in končavaj.
  
• Bodi ljubezniv do vsakega človeka, stori dobro vsakemu. Nikoli ne vračaj hudega za hudo. V odnosih do ljudi bodi vedno plemenit. Pazi, da vedoma nikogar ne razžališ. Prizadevaj si, da boš v ljubezni v vsem posnemal Jezusa, ki je pot, resnica in življenje.
  
• Ne govori veliko, govori samo resnico. Pazi nase, da ne boš zaklel ali izgovoril grde besede.

molitev za beatifikacijo:

Gospod Bog, Tvoj služabnik Janez Frančišek Gnidovec se je iz ljubezni do Tebe nesebično ves žrtvoval za uboge. Poveličaj ga s čudeži da mu bo Cerkev dodelila čast oltarja in nam bo močneje zasvetil njegov zgled.
Po Kristusu, našem Gospodu. Amen.

 

LETA 1897 ROJEN JOŽEF KRAMAR – CRAMARO

BENEŠKI DUHOVNIK, NARODNI IN KULTURNI BUDITELJ († 1974)

Rodil se je leta 1897 v Platišču v Benečiji, leta 1923 je postal duhovnik in služboval po raznih krajih, povsod se je neustrašeno boril za pravico svojih rojakov, da častijo Boga v maternem jeziku. Deset let je bil vikar v Osojanih, kjer je vzljubil rezijanske vernike, občudoval njihovo govorico in sklenil, da jim v spomin zapusti poljudno veroučno knjigo. Leta 1927 je v Gorici izšel rezijanski katekizem z naslovom To kristjansko učilo po rozanskeh. Bevkov Čedermac, ki pogumno nastopa pred škofom in prefektom v Vidmu, je Jožef Kramar.

 

LETA 1907 ROJEN MIHA POTOČNIK

PRAVNIK, PLANINEC, ALPINIST IN GORSKI REŠEVALEC († 1995)

“Biti hribovec je zanj od vsega začetka pomenilo biti telesno usposobljen in duhovno zrel, iskati in zajemati najvišjo in najglobljo modrost v skalah, biti slovenski alpinist, in to je bil Miha Potočnik z dušo in srcem, pa živeti, dihati z ljubimi domačimi gorami in slovenskim človekom ter si na vso moč prizadevati, da bi bili v njih vsaj enakovredni tujim alpinistom.” Tako je knjigi Stoletje v gorah (Cankarjeva založba, Ljubljana 1992) zapisal France Vogelnik o Mihu Potočniku. Rodil se je v osrčju naših lepih gora in njim je posvetil vse svoje življenje. O tej svoji “nori” zaljubljenosti pravi: “Ne razumejo nas, ki hodimo po prepadnih gorah, kajti težko je doumeti in še težje povedati, kaj nas tja žene in kaj imamo od tega. Doživlja človek in čuti, pa ne more povedati, kakor bi rad; beseda je kakor z verigo prikovana. Kdor pa zaide v naš svet, ta nas razume brez besede.”

več:
S. Čuk, Miha Potočnik: Obletnica meseca, v: Ognjišče, 9 (2007), 32-33.

 

LETA 1914 UMRL STEVAN MOKRANJAC,

SRBSKI DIRIGENT IN SKLADATELJ, USTANOVITELJ SRBSKE GLASBENE ŠOLE (* 1856)

Stevan Mokranjac je najprej študiral matematiko, potem pa se je posvetil glasbi. Po diplomi je deloval kot zborovodja Beograjskega pevskega društva ter kot profesor na gimnaziji in v bogoslovju. V ospredju njegove glasbene ustvarjalnosti je 15 rukoveti (venčkov), zborov a capella, zasnovanih na ljudskem melosu, ker je začutil lepoto ljudskih motivov. Enako močno deluje tudi Mokranjčeva duhovna glasba, zgrajena na tradicionalnih napevih srbskega cerkvenega petja.

 

LETA 1923 ROJEN P. MIHA ŽUŽEK

DUHOVNIK, JEZUIT, TEOLOG IN PUBLICIST († 2008)

“Vsekakor si težko zamišljam, kako bi umiral v topli in mehki postelji. Ne bi bilo v skladu z mojo avanturistično naravo… Morda pa je največje junaštvo ravno počasno umiranje v postelji, vdano sprejeto? Obiskal sem umirajočega prelata Jožeta Šimenca. ‘Čutite bolečine?’ sem ga vprašal. Prijazno se je nasmehnil: ‘Ko boste imeli svojega raka, boste že vedeli.’ Naj bo tako ali drugače, pomembno je le eno: S smrtjo se vse šele začne. Šele po njej bomo – sredi vsega.” To so zadnje vrstice knjige, v kateri pater Miha Žužek pripoveduje zgodbo svojega razgibanega življenja. Dal ji je pomenljiv naslov SREDI VSEGA. “Živel sem sredi vsega. A vse, to je res vse! To je Big Bang, to je nastanek Zemlje, ohladitev njene skorje, pojav življenja in človeka, pojav greha in odrešenja.” Bog mu je dal veliko talentov, ki jih ni zakopal, temveč je z njimi “kupčeval”. Dal mu je tudi priložnost za “največje junaštvo” – počasno umiranje v postelji -, ki ga je izbojeval na današnji dan v duhovniškem domu v Ljubljani.

več:
S. Čuk, Pater Miha Žužek. Vsakdo je edini vladar svojega vesolja: Pričevanje, v: Ognjišče 7 (2008), 34-35.

nekaj njegovih misli:

• Ne bojmo se ne Boga ne Kristusa ne Cerkve. Bojmo se nič. Če nam je prav ali ne, je naše življenje vožnja na vse – ali nič.
  
• Pametnim ljudem je vsaka ura in vsak dan dragocen božji dar. Vsak dan jim je ena opeka za zgradbo večnosti.
  
• Kdor se zjutraj daruje Bogu, bo ves dan živel v zavesti, da je njegov dan velik dan.
  
• Ljudje razumejo, da jim ne sme primanjkovati joda, kalija, proteinov… Zdi pa se jim kar možno, da bi shajali brez Boga.
  
• Besede so seme, iz katerega klijejo misli, dejanja, dogodki, zgodovine, bodočnost, večnost.
  
• Krst je šele novo, pravo življenje. Svoja leta bi morali pravzaprav šteti od krsta … Sploh pa ne bi smeli šteti let, temveč le stopnje, do katerih se je novo življenje v nas razcvetelo.
  
• Pogumno vstopimo v velikonočno skrivnost, ne bojmo se velikih zamahov usode, saj iz nas delajo velike ljudi. Bojmo se le zaspanosti, zaradi katere preslišimo tako sovraštvo velikega petka kot najmogočnejše grmenje prihajajoče pomladi – velikonočno alelujo.
  več:

 

LETA 1924 ROJEN BRUNO HARTMAN

literarni in gledališki zgodovinar, dramaturg, bibliotekar, prevajalec in publicist († 2011)

Rodil se je v Celju in njegova življenjska pot je bila razgibana, saj so ga zanimala številna področja: izobraževanje, znanost, kultura. Na ljubljanski univerzi je študiral slavistiko, francoščino in primerjalno književnost. Nekaj let je bil profesor učiteljišča in gimnazije v Murski Soboti, nato je poučeval na mariborskem učiteljišču. Zelo ga je zanimalo gledališče, ljubljanska Drama, Slovensko narodno gledališče v Mariboru in Slovensko ljudsko gledališče v Celju. Leta 1965 je postal ravnatelj Študijske knjižnice Maribor (kasneje Univerzitetne knjižnice Maribor), ki jo je vodil do upokojitve 1989. Razumel je, da knjižnica potrebuje sodoben informacijski razvoij, zato se je v Mariboru povezal s strokovnjaki univerzitetnega računalniškega centra, za  posege na področju informatizacije knjižnice. Tako je mariborska študijska knjižnica s pridobitvijo nove zgradbe postala ena najsodobnejših knjižnic v tem delu Evrope in zgled vsem drugim knjižnicam. Iskal je tudi povezave  z mnogimi evropskimi,  knjižnicami, pod njegovim vodstvom je mariborska knjižnica prerasla v univerzitetno ustanovo evropske ravni, ki je nastajajoči mariborski univerzi predstavljala eno glavnih opor. Predaval je tudi na katedri za bibliotekarstvo na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Vse življenje se je tudi posvečal literaturi, napisal je dokrtorsko disertacijo Celjski grofje v slovenski dramatiki, tudi prevajal je (Hemingway, Cronin, Remarque), pisal o kulturnih vprašanjih in nekaterih celjskih avtorjih (Novačan, Levstik), urejal Dialoge, revijo Knjižnica (1974–1979) in ostal v stiku z gledališčem kot kritik in dramaturg.

 

LETA 1928 ROJEN TONE PAVČEK

PESNIK, ESEJIST, PREVAJALEC IN UREDNIK († 2011)

Rojen na Dolenjskem, v Šentjuriju pri Mirni Peči, kjer je živel do svojega šestnajstega leta. Po prvem razredu so ga dali v Ljubljano (v marijanišče in kasneje v frančiškanski konvikt). V Ljubljani je končal klasično gimnazijo in diplomiral na pravni fakulteti (1954). Dejaven je bil na časnikarskem področju, tudi novinar in urednik na RTV Slovenija, ravnatelj mladinskega gledališča in urednik Cankarjeve založbe, tudi presednik Društva slovenskih pisateljev, od leta 2001 tudi član SAZU. Leta 1953 je skupaj s Kovičem, Menartom in Zlobcem izdal Pesmi štirih. Lahko rečemo, da je vse, kar je razmišljal, povedal, napisal … , naredil v verzih. Zanj je bila osnova valovanje, valovanje morja ali dolenjske pokrajine, tak je bil njegov slog, tak človek je bil, vse je najprej zvenelo v njem. Verz je bil njegova zgoščena misel, njegovo igranje, njegova poezija, njegovo življenje … Veliko je tudi prevajal rusko poezijo 20. stol. (Ahamatova, Cvetajeva, Jesenin, Majakovski in Pasternak)

več:
B. Rustja, Pesnik in prevajalec Tone Pavček. Po sinovi smrti se mi je zdelo tudi pesnenje nesmiselno: Gost meseca, v: Ognjišče 2 (1998), 6-10.

nekaj njegovih misli (verzov):

• Vse je na svetu za kaj. / Vojaki za boj in za marše, / raj, da se rima na maj, / otroci, da starajo starše.
  
• To, da gremo v stolpnicah ali po cesti brezbrižno drug mimo drugega, je mogoče še hujše kot to, da ranimo svoje.
  
• Življenje je vse mogoče: so klanci in ravne poti. Po bližnjicah se ne pride daleč. Treba je iti navkreber, v klanec, premagovati težave.
  
• Rane prizadeva človeška neumnost, ki se imenuje oholost, kot da si več od drugega, čeprav smo vsi enako božji in enako človeški, enako majhni in hkrati veliki in vsi enkratni.
  
• Odkriti moramo sposobnosti otroka in jih razvijati. Vsakemu moramo dati vedeti, da je lučka. Treba ga je spodbuditi, da sveti – v tem je čar.
  
• So stvari, ki so večne in jih ne moremo spremeniti. Tudi otroške narave ne. Poskrbeti moramo le, da imamo otroke radi, da od njih lahko črpamo radost do življenja, sokove mladosti, prešernost.
  
• Presoja, kaj je pomembno, je relativna. V mojih očeh je, denimo, pomembno, koliko si v ravnovesju s sabo, z razumevanjem sveta, samega sebe in svojih bližnjih.
  
• Na svetu si, da iščeš sonce. / Na svetu si, da greš za soncem. / Na svetu si, da sam si sonce / in da s sveta odganjaš sence.
  
• Vzgaja se samo s srcem, nasmehom in ljubeznijo. Če otrok čuti, da ga ima nekdo rad, je to najboljša vzgoja. Če ga pa imaš preveč rad, ga razvadiš in vse zavoziš.
  
• Med lici in poklici / gospoda je in raja, / a malokdo v resnici / je to, kar se izdaja.
  
• Menim, da človek v smrti ni sam, ampak čuti prisotnost tistih, ki jih ima rad. Ljudje, katerim je živim ali mrtvim izkazoval svojo ljubezen, so v poslednji uri z njim.
  
• Vsaka mama je prava mama, / dana za srečo in na veselje. / Prava. In ena sama. / Za vse življenje.
  
• Vsak človek je zase svet, / čuden svetal in lep / kot zvezda na nebu … // Vsak tiho zori, / počasi in z leti, / a kamor že greš, vse poti / je treba na novo začeti.
  
• Pravo oko po resnici zrcali / pravo sliko sveta. / Pravo oko je tudi tako z očali, / a z dioptrijo srca.
  
• Prava beseda veliko zaleže / in žal besede ni treba zanjo. / A treba je, da si je vreden. / Seveda kot mož beseda. / Potem postaneš radobeseden / in beseda tvoja soseda.
  
• Vprašanje večnosti je temeljno vprašanje. Stoji v isti vrsti kakor vprašanja, kdo sem, od kod prihajam in kam grem, čemu živim?
  
• Nič, kar se rodi, ni večno, / naj bo svoj kratek čas srečno! // Rod je za rodom bil ziban / v zibki. Zdaj zibke so žrtve / napredka. Prazne in mrtve. / Svet pa je pust in zariban.
  
• Staro malo zdaj velja. / Spraznjenost sedi za mizo. / V kotu bogkovem brblja / neutrudni televizor.

 

LETA 1929 ROJEN JANEZ MENART

SLOVENSKI PESNIK IN PREVAJALEC († 2004)

Rodil se je 29. septembra 1929 v Mariboru, mladost je preživljal v Ljubljani, kjer je hodil v osnovno šolo in gimnazijo, leta 1956 pa je diplomiral na FF iz slavistike in primerjalne književnosti. Kasneje je bil dramaturg pri Triglav filmu in prevajalec na RTV, od leta 1979 je bil zaposlen pri založbi Mladinska knjiga. Izhodišče njegove poezije je romantični človek, ki doživlja neskladnost sveta, kar izraža  z ironijo in satiro. Leta 1953 je skupaj s Cirilom Zlobcem, Tonetom Pavčkom in Kajetanom Kovičem izdal Pesmi štirih, potem pa sledijo njegove samostojne zbirke: Prva jesen, Časopisni stihi, Bela pravljica, Semafori mladosti; Srednjeveške balade, Pod kužnim znamenjem, Srednjeveške pridige in balade. Od junija 1983 je bil tudi član Slovenske akademije znanosti in umetnosti.

več:
S. Čuk, Janez Menart (1929-2004): Obletnica meseca, v: Ognjišče, 9 (2019), 44-45.

njegovi verzi:

• Na slednji rojstni list pečat je dan: / oblast, lepota, slava, znanje, čast, / bridkosti, muke, delo, sreča, slast / vse je slepilo, vse zaman. Zamišljeno me zro oči / in vprašajo:
• Sem jaz res ti? / In trezno pravi mu moj jaz: / Jaz nisem ti, ti nisi jaz; / jaz sem le jaz, ki se mi zdi; / in ti si jaz le za ljudi; / a pravi jaz je dan za dnem / uganka meni in ljudem.
  
• A človek je že tak: če kdo ga hvali, / potem v tej hvali najprej sebe gleda. / Ob šali pa, ki ga lahko užali, / pogleda najprej na soseda.
  
• Kdor nima nobene fantazije, kdor nima domišljije, kdor vidi pri očalih samo očala in pri stropu samo strop – ta ne bo nikdar pisal dobrih pesmi.
  
• Pravice ni in je nikdar ne bo, / velike ribe zmerom majhne žro. // Svobode ni – svoboden je le duh, / a duh je v mesu, ki presnavlja kruh. // Resnica je – a v vseh stvareh tiči / tako globoko, da se v njih zgubi.
  
• Žlica je vse premalo, / da bi hranila sanje: / čustvo preveč je sejalo, / misel premalo žanje.
  
• O, čudežni dnevi mladosti, / dehteči in čisti! / Vse zmelje se v mlinu bridkosti. / Le luna in večnost sta isti.
  
• Pa naj je včasih bilo res hudo, / nič mi ni žal, saj je moralo biti, / včasih je prav, da stemni se nebo, / da se navadimo sonce ljubiti

 

LETA 1971 UMRL LUDVIK MRZEL

PISATELJ, PESNIK IN PUBLICIST, ŽRTEV TABORIŠČ TOTALITARNIH SISTEMOV (* 1904)

Pesnik Ludvik Mrzel je kot gimnazijec sodeloval v rudarski stavki v Trbovljah in bil zato izključen iz šole. Med drugo svetovno vojno je sodeloval v odporniškem gibanju in bil zaradi odpeljan v italijanska in nemška taborišča. Po vojni je bil na dachavskih procesih obsojen na 12 let zapora, od tega je sedem let prebil na Golem otoku. Za njegovo najboljše delo velja zbirka novel Bog v Trbovljah (1932). V njih je pisatelj izrazil svoje razočaranje nad marksizmom in komunizmom, nad katerima je bil kot dijak in študent tako navdušen.

 

LETA 1993 UMRL MATEJ BOR

VLADIMIR PAVŠIČ, PESNIK IN PISATELJ (* 1913)

Pesnik, pisatelj, dramatik in prevajalec Matej Bor (pravo ime Vladimir Pavšič) je izdal številne pesniške zbirke. Veliko pozornost je vzbudila zbirka Sled naših senc (1958), v kateri je objavil ciklus Šel je popotnik skozi atomski vek, pesmi strahu nad tem, kar nam utegne prinesti atomska doba. Obsežno je njegovo prevajalsko delo; posebej velja omeniti njegove odlične prevode Shakespearovih dram, pri čemer je nadaljeval delo Otona Župančiča.

 

LETA 1996 UMRL ANTON TRSTENJAK

DUHOVNIK, FILOZOF, ANTROPOLOG, PSIHOLOG IN TEOLOG (* 1906)

“Vsako stvar, ki jo delam, delam kot duhovnik. Tudi znanstveno delo. Kajpada s tem ni rečeno, da tudi vsebinsko vnašam vanj neke teološke stvari. Ravnam se po metodičnem principu znanstvenih zvrsti: v psihologiji sem samo psiholog, če bi pisal filozofijo, bi se držal izključno filozofskih metod, če bi pisal teologijo, bi bil samo teolog,” je povedal filozof in psiholog profesor dr. Anton Trstenjak, ko je bil novembra 1971 prvič “gost meseca” v našem Ognjišču (drugič se je našemu povabilu odzval ob svoji sedemdesetletnici januarja 1976). Pisal je ogromno; njegove knjige in članke lahko razvrstimo v pet ali šest glavnih skupin: psihološka, antropološka, filozofska, kulturološka, narodnostna ter teološka dela (edino večje povsem teološko delo je knjiga duhovnih vaj za duhovnike Da bi bili z Njim, Tinje 1975). Dobra polovica vseh njegovih knjig je s področja psihologije. Povečini so znanstvena, namenjena predvsem strokovnjakom, preprostejše bralce pa je znal čudovito nagovoriti s svojimi poljudno strokovnimi knjigami življenjske psihologije, kakor jih je imenoval sam. Naštejmo te knjige, ki so v zelo visokih nakladah izhajale pri celjski Mohorjevi družbi: Med ljudmi (1954), Pota do človeka (1956), Človek v ravnotežju (1957), Človek v stiski (1960), Če bi še enkrat živel (1964), Človek samemu sebi (1971), Človek in sreča (1974). O teh knjigah je dejal: “Znanstvenik mora dajati nekaj tudi za življenje in mislim, da so ravno te knjige dale to, kar morda kdaj kdo v mojih predavanjih pogreša.”

več:
S. Čuk, Anton Trstenjak. Bogato življenje v znamenju človeka: Pričevanje, v: Ognjišče 1 (2006), 22-23.

nekaj njegovih misli:

• Sodobni človek ne išče in ne priznava več Boga ozvezdij in vsemirskih daljin, temveč hoče Boga neposredne človeške navzočnosti, bližine in topline, ki seva iz dobrote človeških src.
  
• Religijo bratstva lahko uresničuje samo družba, sredi katere stoji On, v katerem “se je razodela dobrotljivost in ljubeznivost Boga, našega Odrešenika”; samo družba, ki stoji v znamenju Sina človekovega.
  
• Neskončna Božja dobrota je tako rekoč nevidna spremljevalka in sopotnica vsakega dobrega človeškega dejanja; vsako dobro človekovo dejanje je tako rekoč pečat, žig, znamenje Božje dobrote na človeku.
  
• Noben blagoslov in nobena človeška in Božja oblast ne more zagotoviti trdnosti zakona, če zakonci vse življenje vsak dan ne sodelujejo enako goreče, kakor so takrat, ko so drug drugega snubili.
  
• Vse smo storili za vzgojo otroka, za lastno vzgojo pa nič ali malo. Zato smo otroka tudi “preveč” vzgojili, sebe pa premalo.
  
• Starši, ki zahtevajo od otrok pokorščino, se navadno premalo zavedajo temeljne zakonitosti: pokorščina je odgovor na ljubezen.
  
• Starši se zelo motijo, če mislijo, da morajo “za vsako ceno zmagati”. Prava vzgojna zmaga je pridobitev otroka za svoje vzore, da jim sledi.
  
• Vse, kar je odločilnega in velikega, govori iz tišine, iz dna duše, ne pa z jezikom in glasovnim hrupom.
  
• Ljudje potrebujejo Boga neposredne človeške navzočnosti, bližine in topline, ki seva iz dobrote in modrosti človeških src.

 

LETA 2011 UMRL LOJZE SLAK

HARMONIKAR, LJUDSKI GODEC, VODJA ANSAMBLA in AMBASADOR CVIČKA (* 1932)

Doma v vasi Jordankal blizu Mirne Peči na Dolenjskem, v družini z desetimi otroki. Mladost je zaradi mamine bolezni preživljel pri stari mami na Malem Kalu, in stric Ludvik, vaški godec na diatonični harmoniki, ga je spodbujal, da se je Lojze, še preden je odšel v šolo, naučil igrati številne pesmi. Ko je bil star petnajst let, je že igral na porokah in po njegovih besedah je bila to najboljša glasbena šola. Z nastopom na javni radijski oddaji Pokaži, kaj znaš (1957) je kot samostojni godec prepričal strokovno javnost in laike. Leta 1959 je s še tremi svojimi brati ustanovil Ansambel bratov Slak, ki je deloval do leta 1961. Lojze se je zaposlil v Ljubljani, kjer je spoznal svojo ženo Ivanko, in v zakonu sta se jima rodila dva sinova.Leta 1964 je z Nikom Zlobkom in Cirilom Babnikom (kasneje ga nadomesti Franc Sever) ustanovil instrumentalni trio Lojzeta Slaka. Isto leto so posneli tudi prvo ploščo, za pravi začetek ansambla Lojzeta Slaka pa velja začetek sodelovanja z vokalnim kvintetom Fantje s Praprotna iz Selške doline – rojena je bila skupina, ki je zapisala novo poglavje v izročilo slovenske narodno zabavne glasbe. V letih1965-70 so pri Jugotonu prodali osem albumov (čez milijon izvodov),  Leta 1970 so bili na prvi turneji med slovenskimi izseljenci v ZDA in Kanadi (ki so jih ponavljali vsakih pet let). Leta 1972 so se odpravili na dvomesečno turnejo po Avstraliji, gostovali so še v Franciji, Belgiji, na Nizozemskem, v Zahodni Nemčiji in Švici. (…) V devetdesetih so začeli pripravljati oddajo Boš videl, kaj dela Dolenc 1994 so praznovali 30-letnico ansambla z dvakrat razprodanim koncertom v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma (podobno  čez deset let ob 40-letnici). …  Lojze Slak je svoj zadnji koncert odigral 16. decembra 2010, v Cankarjevem domu v spomin na preminulega prijatelja in kitarista v ansamblu, Milana Ferleža. 

več:
F. Bole, Ansambel Lojzeta Slaka: Glasba, v: Ognjišče 9 (1973), 42-45.
M. Erjavec, Muzej Lojzeta Slaka in Toneta Pavčka: Na obisku, v: Ognjišče 9 (2021), 76-78.

 

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1762 ROJEN MIHAEL ANDREAŠ

KOROŠKI LJUDSKI PEVEC (BUKOVNIK) IN TKALEC († 1821)

Matija Ahacel je s Slomškovim sodelovanjem leta 1833 izdal Pesme po Koroškim ino Štajerskim znane, prvo slovensko posvetno pesmarico z notami. Koroške pesmi so izpod peresa Mihaela Andreaša, ki je bil po poklicu tkalec. Sam se je naučil brati in pisati slovensko in nemško. Bil je cerkveni pevec, a ni poznal not. Med njegovimi pesmimi, objavljenimi v omenjeni zbirki, je zelo zanimiva pesem Razvujzdan svet.

 

LETA 1831 ROJEN FRAN LEVSTIK

PESNIK, DRAMATIK, KRITIK IN JEZIKOSLOVEC, († 1887)

Fran Levstik se je rodil v Spodnjih Retjah pri Velikih Laščah. Gimnazijo je končal v Ljubljani, študiral bogoslovje v Olomoucu, na Dunaju je hotel študirati tehniko, a se je kmalu vrnil domov, kjer je bil domači učitelj, nato tajnik tržaške Slavjanske čitalnice, urednik lista Naprej, 1864–65 je bil prvi tajnik Slovenske matice, dve leti je delal pri Wolfovem slovarju, 1870 na Dunaju izdajal list Pavliha, … Kulturne osnove slovenstva je prenovil in jih izoblikoval po meri 19. stoletja. Z deloma Popotovanje iz Litije do Čateža (1858), Napake slovenskega pisanja in z različnimi kritičnimi spisi je postavil slovstveni program, ki je bil temelj našemu literarnemu ustvarjanju v 19. stoletju, čeprav je bil odmaknjen od sočasnih evropskih kulturnih iskanj. Najbolj znana je njegova folklorno-realistična povest Martin Krpan. To “parabolo o večni nehvaležnosti vladarjev do požrtvovalnega in velikodušnega ljudstva” odlikuje klena ljudska govorica, delo je primer uresničitve njegovih literarnih načel in napotkov za pisanje proze.

več:
S. Čuk, Fran Levstik: Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (1991), 67.

nekaj njegovih misli:

• V življenju vsakega človeka sta oče in mati dve najvažnejši osebi, ker mati prve besede poklada otroku na jezik in prve misli mu cepi v srce. Ona budi v njem prve čute, njena ljubezen je prvo sonce, katero mu dušo tako dobrotno greje. Oče pa je njegov prvi učitelj, kar se tiče uma, njegov prvi zakonik, razlagajoč mu, kaj je prav in kaj ni.
  
• Nepokojni vi ljudje! V daljno, strmo visočino, / v temnih brezen globočino, / hrepenijo vam želje. / Eno pak potrebno je: / skrbi zase, ljubi brata, / dvigni ga, odpri mu vrata / in sodnik naj bo srce.
  
• Na široko po slovenski zemlji je navadno, da se meče na tako mesto, kjer je kdo za nesrečno smrtjo umrl, vejica ali kamen ter se govori: »Bog se usmili tvoje duše!« Lepo je, da se miluje še po smrti človek, ki je moral nehotoma zapustiti zemljo, morda še mlad in željan sveta in života, negotov za popotovanje do neznane dežele, ki se je boji vsak.
  
• Ljubezen meč je, ki hladi in reže; / in kdor je kdaj okusil ost njegovo, / ko v luč metulj tako on sili v mreže.
  
• Ne boj se sovražnikov, a prijatelja se varuj, ki vedno pritrjuje.
  
• Dve naši roki v dajanje, dve naši roki v jemanje.
  
• Eno je potrebno le: / skrbi zase, ljubi brata, / dvigni ga, odpri mu vrata, / bodi ti vodnik srce!
  
• Ljubezen meč je, ki hladi in reže; / in kdor je kdaj okusil ost njegovo, / ko v luč metulj tako on sili v mreže.
  
• Brez boja se ne da živeti, / dokler ogreva žile kri, / vihar vsi dnevi so na sveti, / vihar nemirne so noči.
  
• Iz tega na zemlji premnogo rodi se gorje, / ker umu brezum nastavlja vedno roge.
  
• Verjemi svojim besedam, a druge tudi premisli, / ne bodi tujega lačen, a svoje imej v čisli.
  
• Kličemo vsak dan v molitvi: Reši nas zlega! / A tiho si mislimo: Udri tega in tega!

 

LETA 1880 rojen STANKO PREMRL

DUHOVNIK, SKLADATELJ IN GLASBENI PEDAGOG (u 1965)

“Slovenska cerkvena glasba je nedvomno najbolj ponosna na skladatelja Stanka Premrla, ki je imel 55 let vodilno vlogo v naši cerkveni glasbi. V tem času je bil ne samo eden najplodovitejših slovenskih cerkvenih skladateljev, temveč tudi velik glasbeni pedagog, glasbeni pisatelj in glasbeni organizator, duša vse cerkvene glasbe v Sloveniji.” Skladatelj, doma iz Šembida (Šentvid) nad Vipavo (današnji Podnanos) je v svojem plodovitem življenju napisal veliko cerkvenih pesmi, med katerimi, so nekatere postale “ljudske”. Naj omenimo: Do Marije, Kristus je vstal, O srečni dom nad zvezdami, Pozdravljena, Mati dobrega sveta. Napisal je tudi veliko število svetnih skladb, med katerimi je najbolj znana Zdravica, ki velja za najboljšo uglasbitev tega Prešernovega besedila. Ustvarjal je tako rekoč do konca svojega življenja, ob slovesu so mu zapeli njegov čudovito lepi rekviem – latinsko mašo za rajne.

več:
S. Čuk, Stanko Premrl: Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (2005), 40-41.

 

LETA 1887 ROJEN AVGUST PIRJEVEC

LITERARNI ZGODOVINAR, PREŠERNOSLOVEC († 1943)

Pisatelj Vladimir Bartol v svojih spominih (Mladost pri Svetem Ivanu) pripoveduje, da je mladi profesor dr. Avgust Pirjevec “čez noč povzročil, da nam je slovenščina postala važen predmet”. Ta profesor je bil odličen prešernoslovec: veliko je pisal o Prešernu in sodobnikih in uredil je Prešernovo zbrano delo (1929).

 

LETA 1895 UMRL LOUIS PASTEUR

FRANCOSKI MIKROBIOLOG IN KEMIK (* 1822)

Louis Pasteur, eden največjih znanstvenikov 19. stoletja. Slaven je postal s svojimi odkritji, kot cepivi proti steklini, mrzlici, koleri. V Parizu je osnoval znamenito ustanovo, ki še danes nosi ime po njem. Ta veliki znanstvenik je bil globoko veren mož.

nekaj njegovih misli:

• Vse, kar delaš, to delaj z vsemi močmi. Pogled imej vedno uprt kvišku. Preiskuj, kaj je neznano. Trudi se za to, da vedno napreduješ.
• Zdi se mi, kot da bi nekaj ukradel, če bi preživel dan v brezdelju.
• Jaz sem učenček, ki ga je Bog prijel za roko in ga vodi, da bi odkril katero od neštetih skrivnosti, ki jih je bil On položil v naravo.
• Če ima človek svojo mater v nebesih, potem je že tri četrtine njegove duše tam gori

 

LETA 1902 ROJEN JOŽEF POGAČNIK

LJUBLJANSKI NADŠKOF IN METROPOLIT, PESNIK (*1980)

“Kako naj na kratko zajamem vaše življenje?” je dejal ob zadnjem slovesu od nadškofa Jožefa Pogačnika 28. marca 1980 v ljubljanski stolnici njegov dolgoletni pomožni škof Stanislav Lenič. “Mislim, da bi najbolje zadel bistvo vašega celotnega poslanstva med nami, če bi se omejil na eno: da ste namreč v skladu z naukom koncila imeli oznanjevanje evangelija za glavno nalogo vsega svojega življenja, najprej duhovniškega, nato škofovskega.” Božjo besedo je oznanjal z izbrušeno človeško besedo, saj je bil po srcu pesnik, ki se je, ko je zorel, sklonil k resnici in znanosti.

več:
S. Čuk, Nadškof Jožef Pogačnik zvesti služabnik Besede: Pričevanje, v: Ognjišče 9 (2002), 82-83.
S. Čuk, Jožef Pogačnik (1902–1980): Obletnica meseca, v: Ognjišče 3 (2020), 67.

nekaj njegovih razmišljanj:

• Kaj naj vam naročim za slovo, dragi verniki? Nič drugega, kakor to troje, kar sem vam skoro pri vsaki pridigi priporočal: molitev, mašo in pogostno obhajilo. Kar je za telo dihanje, je za dušo molitev. Ne začnimo dneva, ne da bi se Bogu kratko priporočili za srečen dan. Zvečer se vsaj kratko Bogu zahvalimo, da smo dan srečno preživeli. V vsakdanjih križih in težavah se navadimo, da kratko priporočimo Bogu.
  
• Križ, zadostna molitev, odpoved, pokora so bistvene sestavine krščanstva; kjer teh vrednot ni ali so prisotne le površno, se zamajejo temelji naše vere.
  
• Božja zvestoba! Kako jo občudujejo psalmi, malokatero božjo lastnost tako. Zgodovina starega božjega ljudstva je končno le pretresljiv popis božje zvestobe in človeške nezvestobe. Z novozaveznim ljudstvom ni bolje.
  
• Človeška nezvestoba! Saj ni treba naštevati. Seveda smo vsi vsak dan Bogu nezvesti, ker tičimo v zlu. Mislim pa tu posebej na nezvestobo, ki ustvarja nered tudi v našem družbenem sožitju.
  
• Božje kraljestvo raste iz malega. Iz drobnega gorčičnega zrna zraste veliko drevo. Kakor začetek krščanstva, tako raste tudi vsaka njegova prenova iz malega, iz peščice ljudi in iz ponižnega, drobnega dela.
  
• Bolj kot demokratičnost je treba v Cerkvi poudarjati bratstvo. Najvišji zakon v Cerkvi pa je ljubezen.
  
• Mladina je bodočnost. Verna mladina bo ohranila vero za bodoče rodove. Verna mladina bo v množici mladega rodu pač majhna čreda, o kateri je govoril Kristus; ta mala čreda ima in bo imela nalogo, da je kvas za druge vernike.
  
• Velike reči zorijo v tihoti. Vaše klene osebnosti se bodo skovale v ponižnem prizadevanju za lastno notranjo rast, ki mora dozoreti do možate zrelosti. Pripravljajte se na to, da bo vsak izmed vas na svojem bodočem mestu dosleden pričevalec za evangelij.
  
• Živimo v Marijini dobi. Zato je gotovo, da Bog hoče dati Jezusa današnjemu svetu zopet po Mariji, kakor ga je nekoč pripeljal na svet po Mariji.
  
• Smo v božjih rokah in to so dobre roke in mi vemo, da bo Bog vodil svet tako, kakor je najbolje za njegovo slavo in blagor stvari.
  
• Vzel si, Kriste, glasno bol, / v svojih rokah jo obrnil – / pa jo zopet meni vrnil – / kakor prt Veroniki.
  
• Varuj, Bog, me zdaj oblaka, / ki bi notranjo mi luč zakril. / Srce moje le na to še čaka, / da se čas bo v večnost mi prelil, / v večnosti pristan / čoln moj je naravnan.
  
• Narod mora najprej sebe poznati, šele potem se more sebe zavedati. Zato ni dovolj, da naša narodna svojstvenost v nas podtalno živi, ampak živeti mora zavedno. Šele potem bomo narod-mož in ne narod-otrok, ki težkih časov ne preživi.
  
• Križ, molitev, odpoved, pokora so bistvene sestavine krščanstva; kjer teh vrednot ni ali so prisotne le površno, se zamajejo temelji naše vere.
  
• Kako je to, da si prav ti, Marija z Brezij, v vseh srcih? Ti edina, kjer se spočije, kdor govori slovensko. Da, prav zato, ker si naša, naša, naša. Kdor ve, kaj je naše, ve, da si ti naša.

 

LETA 1910 ROJEN CIRIL KOSMAČ

PRILJUBLJENI PRIPOVEDNIK IN PREVAJALEC († 1980)

“Zmeraj pravim, da je poglavitno pisateljevo delo in ne njegovo življenje. Vendar moram odkritosrčno priznati, da tudi mene zanima življenje pisatelja, čigar knjigo berem,” je dejal Ciril Kosmač, eden naših najboljših novelističnih pisateljev. Rodil se je na Slapu ob Idrijci, šolo je obiskoval v Gorici in Tolminu, kjer je opravil malo maturo. Ker je sodeloval v organizaciji TIGR, je bil kot eden prvih Slovencev aretiran, vendar so ga leta 1931na tržaškem procesu oprostili zaradi mladoletnosti. Prebegnil je v Ljubljano, kjer je sodeloval pri različnih organizacijah in časopisih. Nato je odšel v Francijo, kjer je deloval bolj politično. V Franciji je bil kot štipendist francoskega zunanjega ministrstva, v Parizu pa je delal na jugoslovanskem veleposlaništvu. Med vojno je bil v partizanih, po njej pa urednik in dramaturg pri Triglav filmu. Od leta 1961 pa je bil član SAZU. Kosmača uvrščamo v povojno slovensko pripovedništvo, in sicer v socialni realizem. V njegovih novelah je motiv smrti prevladujoč motiv. Najraje pripoveduje o rodnih krajih, o stiskah in upanju, o sebi in ljudeh okoli sebe, o ljubezni do domačega kraja in o raznarodovalnih pritiskih tujcev, o dobrih, malih čudakih z velikimi srci, o drobnih srečah in velikih nesrečah. Pripoveduje z značilnim humorjem, fantastičnimi, grotesknimi in avdiovizualnimi prvinami, slogovno mojstrsko in modernistično. Njegov miselni svet je zgrajen vertikalno, v razsežnostih domišljijskega sveta in ne v ravnini opisne resničnosti. Njegove prispodobe so zakoreninjene v ljudski jezikovni kulturi. Kosmač je bil zaljubljen v svojo dolino. Vedno je govoril, da so njegovi domači ljudje umetniške besede vredni junaki in ovekovečil jih je v svojih pripovedih, romanih in na filmskem platnu.

več:
S. Čuk, Ciril Kosmač: Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (2010), 84-85.
K. Kalan (Alja Napotnik). Ciril Kosmač, Slap ob Idrijci: Mojstri besede, v: Ognjišče 1 (2009),78-79.

njegova misel

• Pelin je grenak, žajbelj je grenak, encijan je grenak, rutica je grenka, brinje je grenko. Vse, kar ima kaj zdravja in moči v sebi, je grenko. In tudi življenje, ki je kaj vredno, je grenko.
  
• Brati je treba, da si razširiš obzorje.
  

očetova spodbuda Cirilu na Poti v Tolmin

• Ali ne bi bilo to vredno napisati…” je vzkliknil oče. “Vidiš, včasih beremo razne povesti, pa kar vidimo, kako je vse iz trte izvito, kakor se reče. Posebno z ljubeznijo večkrat tako opletajo… tako jo vlačijo sem in tja in jo vsiljujejo, da bi človeka pretresli… Vse je izmišljeno… Tukaj pa leži na tleh živa resnica, pa ni nikogar, da bi jo pobral.

spomin hčerke Nanče

• Ta človek samosvoj in samo svoj, mehka duša, vedno z iskrico humorja v svetlih modrih očeh, je bil najin (njen in bratov) ljubeči oče, vzornik, zaupnik, prijatelj.

 

LETA 1914 UMRL STEVAN MOKRANJAC

SRB. SKLADATELJ, USTANOVITELJ SRBSKE GLASBENE ŠOLE (* 1856)

Stevan Mokranjac je najprej študiral matematiko, potem pa se je posvetil glasbi. Po diplomi je deloval kot zborovodja Beograjskega pevskega društva ter kot profesor na gimnaziji in v bogoslovju. V ospredju njegove glasbene ustvarjalnosti je 15 rukoveti (venčkov), zborov a capella, zasnovanih na ljudskem melosu, ker je začutil lepoto ljudskih motivov. Enako močno deluje tudi Mokranjčeva duhovna glasba, zgrajena na tradicionalnih napevih srbskega cerkvenega petja.

 

LETA 1920 ROJEN JOŽE KOLOŠA-KOLOŠ

UMETNIŠKI FOTOGRAF († 1998)

Prve korake v svet fotografije je Jože Kološa napravil v ateljeju svojega očima v Murski Soboti, leta 1943 je dosegel naslov mojstra fotografije. Po vojni je deloval v Prekmurju do leta 1958, ko se je preselil v Koper, kjer je bil vodja fotoslužbe v Tomosu. Kot svobodni fotograf je leta 1972 ustanovil mednarodno kolonijo Koštabona (Umiranje vasi), leta 1976 pa pripravil potujoče fotografske razstavo po istrskih vaseh. Pomembno je prispeval k razvoju umetniške fotografije krajinskega in socialnega žanra.

 

LETA 1971 UMRL LUDVIK MRZEL

PISATELJ, PESNIK IN PUBLICIST, ŽRTEV TABORIŠČ TOTALITARNIH SISTEMOV (* 1904)

Pesnik Ludvik Mrzel je kot gimnazijec sodeloval v rudarski stavki v Trbovljah in bil zato izključen iz šole. Med drugo svetovno vojno je sodeloval v odporniškem gibanju in bil zaradi odpeljan v italijanska in nemška taborišča. Po vojni je bil na dachavskih procesih obsojen na 12 let zapora, od tega je sedem let prebil na Golem otoku. Za njegovo najboljše delo velja zbirka novel Bog v Trbovljah (1932)V njih je pisatelj izrazil svoje razočaranje nad marksizmom in komunizmom, nad katerima je bil kot dijak in študent tako navdušen.

 

LETA 1978 UMRL JANEZ PAVEL I.

(ALBINO LUCIANI), ITALIJANSKI KARDINAL, PAPEŽ, BLAŽENI (* 1912)

Leto 1978 je šlo v zgodovino kot “leto treh papežev”: 6. avgusta je umrl Pavel VI. in kardinali so 26. avgusta za njegovega naslednika izvolili beneškega patriarha Albina Lucianija, ki si je privzel ime Janez Pavel I. in je s svojim nasmehom brž osvojil srca ljudi, toda Cerkev je vodil samo 33. dni. 29. septembra je svet pretresla vest, da je papež ponoči umrl, zadet od srčne kapi. 16. oktobra smo dobili novega papeža Janeza Pavla II., prvega Slovana na Petrovem sedežu. Ko je mati Terezija 29. septembra 1978 slišala novico o nenadni smrti papeža Janeza Pavla I., je o njem dejala: “Bil je najlepši bož­ji dar. Žarek sonca božje ljubezni, ki sveti v temo sveta… Njegova smrt je skrivnost, ki jo moramo sprejeti, človeških razlag ni. Nje­gov mimohod je pokazal, kako je Cerkev živa. Bil je človek, vedno poln veselja in ljubezni. Ni veliko govoril – nasmehnil se je in os­vojil svet…”

več:

S. Čuk, Papež Janez Pavel I.: Pričevanje, v: Ognjišče 9 (1998), 62-63.
S. Čuk, Blaženi papež Janez Pavel I.: Priloga, v: Ognjišče 10 (2022), 44-49.

nekaj njegovih misli:

• Kakor obstajajo različne knjige, tako obstajajo tu­di različni škofje. Nekateri so podobni orlom in krilijo visoko z mojstrskimi spisi. Drugi so kakor slavčki, ki čudovito lepo prepevajo božjo hvalo. Spet drugi so podobni skromnemu kraljičku, ki na zad­nji vejici cerkvenega drevesa samo ščeblja in skuša povedati kakšno misel o vseh mogočih tematikah.
  
• Ena sama ladja smo, polna različnih narodov, ki jih več ne ločujejo razdalje ali običaji. Ladja pa je sredi razburkanih va­lov. Če nočemo doživeti hudih pretresov, velja pravilo: vsi za ene­ga in eden za vse. Vztrajati moramo pri tem, kar nas povezuje, in odklanjati, kar nas ločuje.
  
• Naj povem še, kakšna naj bo vzorna ljubezen do Boga, ki jo živimo sredi sveta. Možje in žene v svetu naj bi imeli peruti, da bi z ljubeznivo molitvijo vzleteli proti Bogu, hkrati pa trdne noge, da bodo ljubeznivo hodili z drugimi ljudmi.
  
• Kristjan bi se moral potruditi, da gleda v vsa­ki stvari njeno boljšo plat, kar bi morala biti njegova značilnost. Mar evangelij ne pomeni veselega oznanila? Zato je kristjan sam ve­der in širi vedrino okrog sebe.
  
• Na obličju svojega bližnjega moramo iskati Kristu­sov obraz. Samo to načelo nam zagotavlja, da zares ljubimo vse lju­di ter premagujemo nepriljubljenost, ideološke razlike in celo na­vadno človekoljubje.
  
• Svet je treba poboljšati s prizadevanjem za pravičnost in odpravo vseh legel zla? Tako je. Vendar naj začne človek poboljševati sam sebe.
  
• Ljubezen do Boga in ljubezen do ljudi sta sestri dvojčici, ki ena brez druge ne moreta obstajati … V ljubezni je treba napredovati, ljubezen je čudovito potovanje
  
• Bog, ki bi moral prešinjati vse naše življenje, nam je dejansko postal kakor neskončno oddaljena zvezda, ki se nanjo oziramo samo v nekaterih trenutkih. Mislimo, da smo verni, ker hodimo v cerkev. Kadar pa smo zunaj cerkve, hočemo živeti kot večina tistih, ki ne hodijo v cerkev.
  
• Večkrat je mogoča le ljubezen malega novčiča … Nikdar me ljudje niso nagnali ali pretepli, mnogi ljudje pa me motijo z močno navitimi radijskimi aparati ali vsaj s cmokanjem pri skupni mizi. Pomagati, kolikor se da, biti prijazen, pokazati razumevanje: to pomeni ljubiti bližnjega.
  
• Verovati se pravi predati se Bogu tako, da spremenimo svoje življenje.
  
• Bistvo krščanstva je Bog, ki ljubi. Kdor tega ne razume, ne razume krščanstva. Božja ljubezen ne obupa in ne mine.

 

LETA 1994 UMRL VALTER DERMOTA

SALEZIJANSKI DUHOVNIK, PROFESOR, KATEHET (* 1915)

V Gornji Radgoni rojeni Valter Bruno Dermota je imel zelo razgibano življenjsko pot. Kot srednješolec je vstopil k salezijancem, ki so ga poslali na študij v Rim, zatem je bil nekaj časa doma, med vojno je študiral v Torinu, devet let je bil profesor v Španiji, nato šest let v Avstriji, kjer je doktoriral. Od leta 1964 je na teološki fakulteti v Ljubljani predaval katehetiko, nato pedagogiko in psihologijo razvojne dobe. Sodeloval je pri ustanovitvi Pastoralno katehetskega tečaja na teološki fakulteti. Veliko je pisal za strokovne revije.

iskalec in zbiralec Marko Čuk