LETA 1813 ROJEN MATIJA PRELOG

ZDRAVNIK, POLITIK († 1872)

Rojen v Hrastju-Moti pri Ljutomeru, iz medicine doktoriral na Dunaju, in bil zdravnik v Ljutomeru, Veržeju in MB. Ustanovil je mariborsko čitalnico, kjer je tudi nastopal, posvečal se je gospodarskim vprašanjem in začel izdajati časopis Slovenski gospodar. Zanimiva je knjiga Makrobiotika (1864), ki jo je prevedel in delno priredil za naše razmere. V njej je povzel vsa načela zdravega življenja, obsojal predvsem nezmernost v jedi, mehkužnost, prevelike duševne napore. Najbolj zdravju škodljivo naj bi bilo meso, najboljša pijača pa voda, saj naj bi Slovenci v njegovem času popili preveč vina in piva.

 

LETA 1865 ROJEN FRAN GOESTL

ZDRAVNIK IN PSIHIATER († 1945)

Zdravnik psihiater Fran Goestl je bil kot študent medicine na Dunaju med ustanovitelji dijaškega lista Vesna in je vanj tudi pisal. Po diplomi je opravil specializacijo iz psihiatrije. Leta 1907 je postal primarij ljubljanske umobolnice na Studencu. Delal je tudi kot sodni izvedenec in pisal poljudne znanstvene članke. Napisal je poljuden pregled psihiatrije z naslovom Misterij duše (1924). Za slovensko deželno gledališče je prevedel več besedil.

 

LETA 1871 ROJENA GRAZIA DELEDDA

ITALIJANSKA PISATELJICA, SAMOUKINJA IN NOBELOVKA († 1936)

Grazia je bila iz premožne sardinske družine, vendar ni imela rednih šol, temveč se je sama izobraževala. Pisati je začela že s trinajstimi leti, ko ji je bilo dvajset let, je izšel njen prvi roman Sardinska roža (1891). Leta 1926 je za svoje pisateljsko delo prejela Nobelovo nagrado za književnost.

 

LETA 1894 UMRL ANDREJ JEKŠE

duhovnik in prosvetni delavec (* 1816)

Rojen v Podmelcu, študiral v Idriji in Gorici, leta 1841 je bil posvečen v duhovnika in služboval je v več primorskih krajih (Cerkno, Šebrelje), leta 1860 pa je postal župnik v Kobaridu, kjer je ostal do smrti (več kot trideset let). Bil je zelo nadarjen in je skrbel za prosvetno življenje v Kobaridu, ljudem je naročil Novice, ki so šle od hiše do hiše. Leta 1867 je prišel k njemu za kaplana Simon Gregorčič, ki je zelo pohvalil Jekšetove pridige.Gregorčiču zaradi zdravja ni nalagal velikega dela, razumel ga je kot pesnika. Ko je Gregorčič leta 1882 izdal prvi zvezek Poezij, mu je župnik Andrej dejal: »Vaše pesmi bodo Slovence povsod spremljale, kakor Horacijeve nekdanje Rimljane.« Zato mu je Gregorčič posvetil pesem Vrlemu možu.

 

LETA 1904 ROJEN EDVARD KOCBEK

PESNIK, PISATELJ, PREVAJALEC, MISLEC IN POLITIK († 1981)

“Trudim se za stik s človekom, rad bi mu govoril z razumljivo govorico, ki pretresa, vznemirja, prebuja in naravnava v svobodo. Rad bi, da bi čim več ljudi odkrilo nedopolnjenost sveta in njegovo nenehno nečlovečnost, hkrati pa njegovo odprtost in naravnanost v prihodnost. Dobro vem, da književnost sama ne more spremeniti sveta, pač pa lahko človeka usmerja v preobrazbe, ki so njegov porok. Če povzamem, lahko rečem: ustvarjam zato, da služim slovenski človeškosti v njenem trpljenju, tavanju odkrivanju, razodevanju, napredovanju, počlovečevanju in osvobajanju.” (Edvard Kocbek, Kdo sem?) V letih 1986 do 1995 so pri Cankarjevi založbi izhajali dnevniški zapiski Edvarda Kocbeka iz prvih let po drugi svetovni vojni. Zanimivi so zato, ker v njih ‘iz prve roke’ zvemo veliko o ljudeh, ki so krojili usodo slovenskega naroda. Kocbek je Dnevnike pisal neprenehoma, ker je bila to zanj ‘notranja potreba’. Ob njihovem branju spoznavamo, kako prodoren mislec je bil, njegovi pogledi na politiko in na vlogo kristjanov v javnem življenju pa so bili nerealni.

Ob stoletnici rojstva je celjska Mohorjeva družba izdala dokumentarno monografijo o tem velikem Slovencu, ki je bil mnogim navdihovalec in vodnik, povzročal pa je tudi delitev duhov zlasti s svojim političnim delovanjem med drugo svetovno vojno. Gotovo je bil idealist, ki ni upošteval, “po kakšni poti se da kaj doseči” (Janez Gradišnik), zato so ga njegovi “sopotniki” večkrat izigrali in nazadnje celo zatajili. O njegovem knjižnem ustvarjanju pa trdno velja sodba Joža Mahniča: “Kar v dobi moderne pomeni Cankar in med vojnama Kosovel, to po drugi vojni predstavlja Kocbek.”

več:
S. Čuk, Edvard Kocbek: Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (2004), 70-71.

nekaj njegovih verzov in razmišljanj:

• Edina veličina leži v neprenehni, vsakdanji zvestobi, ki z njo izpolnjuješ svojo nalogo – in v blaženosti, ki jo nudi izpolnjena naloga.
  
• Pojem hvalo vedno novi resnici, kakor čista nevesta nas ljubi, gremo za njo in je ne moremo dohiteti.
  
• Kdo se ob besedi kruh še oveda čudežne poti od pšeničnega zrna do pomladanske setve in poletne žetve do mlinskih kamnov in do moke, ki jo utestimo in v peči spečemo kot kruh?
  
• Besedo kruh lahko izgovorimo nemarno kakor pek, ali strastno kakor človek za časa hude lakote ali z zavestnim smislom kakor duhovnik sredi maše.
  
• Nikoli doslej se obstoj Boga in bližnjika ni tako zamajal v človeku kakor danes in nikoli doslej ju nismo odkrivali tako elementarno in povezano kakor danes, kot bitji, ki najbolj ogrožata naš jaz, in kot sili, ki ju ni mogoče premagati drugače kakor z ljubeznijo.
  
• Življenje vseh ljudi postaja vedno bolj tehnično, avtomatično in notranje nerodovitno. Ljudje živijo vedno bolj brez notranje razsvetljenosti, brez milosti, brez prave žalosti in veselja.
  
• Čim manj je v človeku vere, tem več je zunanje sile; čim več je v človeku vere, tem več ljubezni je okrog njega.
  
• Jezusov evangelij nosi v sebi navdih, da more sleherni v absolutno prihodnost verujoči človek sleherni trenutek svojega življenja vedno na novo začeti svoje življenje. To je moja radost.
  
• V človeštvu obstoji strahovito nesorazmerje med velikanskim tehničnim znanjem, med znanjem o pomočkih in pošastno nevednostjo o bistvih in ciljih življenja.
  
• Dokler čutim, da moje ljubljeno bitje še ni podvrženo meni, nisem srečen. Če se mi pa podvrže in se mi vda, prav tako nisem srečen. Glavna naloga, ki naj jo človek reši v ljubezni, je vprašanje svobode.
  
• Človek, ki jasno in čisto gleda sam nase, ne more nikoli izgubiti ravnotežja … Človek mora iz dneva v dan težiti za resničnostjo in skladjem.

 

LETA 1919 ROJEN VLADIMIR BRAČIČ

GEOGRAF IN PEDAGOG († 1996)

Rojen v Cirkulanah, v Ljubljani končal učiteljišče in kasneje diplomiral še iz geografije. Na tem področju je veliko raziskoval in tudi poučeval, zlasti so ga zanimali manj razviti kraji na SV Slovenije. Ima tudi velike zasluge za ustanovitev mariborske univerze (1975) in bil je tudi njen prvi rektor.

 

LETA 1967 UMRL VENČESLAV SNOJ

DUHOVNIK, GLASBENIK (* 1908)

Doma iz Zagorja ob Savi, glasba ga je začela zanimati že med študijem v Zavodu sv. Stanislava, ko je igral pri mašah. V semenišču je vodil zbor in poučeval gregorijansko petje. Študiral je orgle, solopetje in dirigiranje. Leta 1931 je bil posvečen v duhovnika in postal prefekt v Zavodu sv. Stanislava in še isto leto tudi profesor glasbenega pouka. Leta 1940 je postal predavatelj za cerkveno glasbo na TF in leto kasneje tudi stolnega zbora. Po vojni je bil škofijski tajnik, kancler in kanonik.

 

LETA 1999 UMRLVINKO BELIČIČ

PESNIK, PISATELJ, PREVAJALEC IN PUBLICIST (* 1913)

Tržaška je bila njegova druga domovina, kjer je našel delo in varen dom, ko je moral maja 1945 zaradi svojega doslednega katoliškega prepričanja zapustiti svojo rodno domovino. Tam je že imel službo in družino. Ljubeča misel nanjo ga je vedno spremljala, vse do konca – do preselitve v večno domovino. Bil je sin Bele krajine: zibelka mu je tekla v Črnomlju, kjer se je rodil 19. avgusta 1913 očetu Andreju, posestniku in ključavni­čarju, in materi Katarini Petric, njegovi drugi ženi. Vinko je bil na mamo, svojo “najsvetlejšo luč” (ugasnila je leta 1945), silno navezan. Po osnovni šoli v domačem kraju je šel na gimna­zijo v Novo mesto, kjer je leta 1934 maturiral. “Mati je gojila srčno željo, da bi postal duhovnik,” je povedal v svojem pogovo­ru z Marijem Maverjem v knjigi “Vinka Beličiča pogled nazaj” (Trst 1983). “Mamine želje nisem mogel izpolniti, mislim pa, da je tudi v tem svojem poklicu, kolikor mi je mogla biti priča, nisem razočaral. Videla je, da lahko tudi človek, ki ni duhov­nik, živi spodobno.”

več:
S. Čuk, Vinko Beličič. Odhod v tretjo, pravo domovino: Pričevanje, v: Ognjišče 11 (1999), 58-59.
S. Čuk, Vinko Beličič: Obletnica meseca, v: Ognjišče 8 (2013), 48-49.

nekaj njegovih misli in verzov:

• Zrno mora umreti, da zraste iz njega novo, bogatejše življenje in večje slave vredno: to verujem in obenem trepečem, ker se čas do tiste usodne ure tako naglo krajša.
  
• Moj Bog, ti veš, da verujem vate in da želim hoditi po Tvoji stezi. Ti, ki bogato plačuješ zvestobo, ker veš, kako je težka, bodi potrpežljiv z menoj, bodi usmiljen, ker sem slaboten človek.
  
• Le kdor pogumno kaj dragocenega žrtvuje, ker ne mara okameneti in strohneti v lastni lupini, ne bo ves umrl; le njemu se ne bo s smrtjo vse izteklo.
  
• Hvala vam, ki ste me učili in spodbujali! Hvala vam, ki ste mi znali vcepiti veselje do učenja in ste me nadzirali in vodili! Hvala vam, kažipotom na vzpenjajoči se cesti mojega zorenja! Hvala vam za dober zgled! In hvala tebi, moj Bog, za vse, s čimer si me obdaril!
  
• V vsakomer je skrit vulkan uničevanja, razuzdano­sti in obupa. Kdor ga ima v oblasti, dočaka uro milosti – zna­nilko čistega zraka, cvetja in velike svetlobe.
  
• Nikdar ni sam, kdor ljubi naravo. In če v nava­lu smrtne potrtosti prisluhne, začuje nepozabno melodijo: poje ptica domačega vrta, ptica detinstva, da še ni vsega konec… In iz trave se blesti encijan v nepopisnosti svoje modrine.
  
• Sveti Duh, pomagaj mi, da bom hodil po pravi poti: ne premolčeč in ne prezgovoren, ne prezaupljiv in ne prezaprt, ne preošaben in ne premevžast, ne prepotrt in ne prenasmejan. Ni važno, kaj sem, temveč kakšen sem.
  
• Kruti svet nas preskuša, in kolikor zmagujemo nad njegovimi pastmi, toliko je sreče v duši. Edino vzajemna ljube­zen, s katero prenašamo drug drugega slabosti, nam lahko lajša težo in vročino romarske poti in nje zadnjo preskušnjo ob vra­tih v svetišče večnosti.
  
• Vsak človek je nekje ranjen, vsak človek je ranljiv. Kadar prekorači svoje meje in se postavi za središče sveta, ga Bog izžene iz raja v pustinjo.
  
• Človek se vsak dan pogleda v ogledalo in se mu zdi, da je zmeraj enak. Šele drugi nas opominjajo, da ne stojimo, da tudi po naših obrazih in dušah udarja čas.
  
• Duše, čutim vas okoli sebe. Srce jeclja krik zahvale za ljubezen, s katero ste me imeli radi in ste mi pomagali v stiskah vse do te ure.
  
• Zdaj vidim: treba je mimo vseh postaj, / skozi december ko skozi maj, / dokler srce iz prividov ne vstane / in niso iz njega slabosti izžgane.

 

pripravlja: Marko Čuk

LETA 1697 ROJEN FRANC MIHA PAGLOVEC

DUHOVNIK, PISATELJ IN “TABLA TEH PUŠTABOV († 1759)

V priljubljeni Jalnovi povesti Ovčar Marko beremo, kako se mladi pastir Marko na paši uči brati iz knjige Zvesti tovarš. To je najbolj uspelo delo Franca Miha Paglovca, župnika v Tuhinju. Knjiga, v kateri je Paglovec objavil katekizem, molitve in svetopisemsko Tobijevo knjigo, je prvič izšla leta 1742 in doživela številne ponatise. Posebnost te knjige je “Tabla teh puštabov”, prvi pomoček za branje, ki so ga izdali katoličani, namenjen samoukom.

 

LETA 1802 UMRL JURIJ VEGA

MATEMATIK, FIZIK, GEODET, METEOROLOG, PLEMIČ IN TOPNIŠKI ČASTNIK (* 1754)

Rodil se je v Zagorici pri Dolskem, se šolal v Ljubljani na jezuitski srednji šoli in se po končani šoli preselil na Dunaj, kjer je bil v vojaški službi, najprej profesor matematike na topničarski šoli (fizika in balistika). Hitro je napredoval (podpolkovnik) zaradi iznajdljivosti (izpopolnjeni možnarji) se je udeležil tudi pravega vojskovanja (obleganje Kalemegdana in zmaga Avstrijcev proti Turkom, 1788), za katero je prejel najvišja priznanja in baronski naslov. S svojim delom je veliko pripomogel tudi k vojaškim uspehom. Velja za začetnika znanstveno utemeljene balistike, ves svet pa mu priznava njegove velike zasluge pri izpopolnitvi točnosti in uporabnosti logaritmov kot računskega pripomočka vse do srede 20. stoletja. Jurij Vega je največji slovenski matematik, edini Slovenec, po katerem se imenuje krater na Luni, upodobljen pa je bil tudi na bankovcu za 50 tolarjev.

več:
S. Čuk, Jurij Vega (1754–1802): Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (2022), 38-39.

 

LETA 1852 SE LAZARISTI NASELIJO PRI SV. JOŽEFU V CELJU

Redovno skupnost lazaristov je v 17. stol ustanovil Vincencij Pavelski, ime pa je dobila po matični rodovni hiši Saint Lazare v Parizu. Lazaristi so prišli k nam najprej v Celje na povabilo škofa Antona Martina Slomška, ki je v njih videl primerne oznanjevalce za naše preproste ljudi. Na današnji dan so se naselili pri cerkvi sv. Jožefa nad Celjem. Slomšek jih je sprejel z nagovorom: “Usoden čas nam je prinesel nove naloge, katerim svetni duhovniki ob vsej dobri volji in velikem prizadevanju ne morejo biti kos. Boj proti trem velikim zlom časa je velika in težka naloga duhovnikov: proti neveri, proti socializmu in proti revoluciji.”  … Ta hiša je bila prva postojanka lazaristov v Avstro-Ogrski državi. Njihov prihod so omogočili številni dobrotniki. “Če boste ljudem bogato delili nebeške dobrine, potem vam ne bo primanjkovalo tudi nič časnega,” jim je v svojem pozdravnem nagovoru zagotovil škof Slomšek.Leta 1879 so lazaristi prišli tudi v Ljubljano, na Tabor.

… več o lazaristih v prilogi 10_2002, in v rubriki pričevalec evangelija 09_2013 

nekaj misli sv. Vincencija Pavelskega

• O Bog, kako drugače vidimo uboge, če jih gledamo v Bogu in s spoštovanjem, ki jim ga je izkazoval Jezus Kristus!
  
• Eno bistvenih dejanj ljubezni do bližnjega je, da drug drugega prenašamo. Upoštevajmo kot nesporno načelo: težave, ki jih imamo s soljudmi, izvirajo bolj iz naše neobrzdane samovolje kot iz česar koli drugega.
  
• Ljubimo Boga, bratje moji, toda z delom svojih rok in v potu svojega obraza!
  
• Bog nas je izbral za pomočnike svoje neskončne ljubezni. Hoče, naj se ta ljubezen razširi po vsem svetu in vse zaobjame. Ko bi to silovito dogajanje vse globlje dojemali!
  
• Poklic je božji poziv nam. Poklic apostolov je bil božji poziv, naj po vsem svetu oznanjajo vero. Poklic redovnika in redovnice je božji poziv, naj sprejmeta določeno obliko življenja. Poklic zakoncev je božji poziv, naj mu služijo z družinskim življenjem in vzgojo otrok.
  več:
  

 

LETA 1871 ROJEN MIHAEL OPEKA

DUHOVNIK, TEOLOG, PRIDIGAR, PESNIK IN UREDNIK († 1938)

Duhovnik Mihael Opeka, rojen na Vrhniki, ki je študij bogoslovja v Rimu končal z doktoratom, se je kot kanonik v ljubljanski stolnici uveljavil kot ognjevit pridigar. Izdal je 24 zvezkov svojih pridig. Manj uspeha je imel kot pesnik in pripovednik. Kot urednik Doma in sveta (1900-1912) je bil izrazit nasprotnik slovenske moderne.

 

LETA 1882 ROJENA HELENA VURNIK

SLIKARKA, OBLIKOVALKA, DEKORATERKA († 1962)

Rojena na Dunaju, kjer je obiskovala grafično šolo in bila sprejeta na likovno akademijo. Po poroki z arhitektom Ivanom Vurnikom se je preselila v Radovljico (1915) in sodelovala z možem pri številnih arhitekturnih stvaritvah. Slikala je oltarne slike ( sv. Katarina pred sodniki -Topol nad Medvodami), stenske slike, študirala je tudi tehniko mozaika (evangelisti – Radovljica, pročelje cerkve sv. Petra v Ljubljani). Oblikovala je tudi bandera, mašne plašče in liturgično posodje. Njen slog je bil barvit, simboličen, prav tako tudi njene risbe in vinjete, s katerimi je opremila veliko knjig, koledarjev …

 

1887 ROJSTVO GRAMOFONA

Edisonov fonograf (valj, prevlečen s kovinsko folijo, kamor so se zapisovali odtisi zvočnih vibracij) je zamenjala nova iznajdba: – gramofon z okroglo ploščo z utori, Iznašel ga je Emil Berliner, ameriški priseljenec po rodu iz Hannovra, . Ta način reprodukcije zvoka je ostal v uporabi do konca osemdesetih prejšnjega stoletja, ko smo začeli uporabljati CD plošče in laserske gramofone

 

LETA 1888 ROJEN THOMAS STEARNS ELIOT

ANGLEŠKO-AMERIŠKI DRAMATIK, PESNIK, ESEJIST, KRITIK, NOBELOVEC 1948 (* 1965)

Po rodu Američan (St. Louis), študiral na Harvardu, Oxfordu in Parizu. Leta 1914 se je preselil v Veliko Britanijo, najprej si je služil kruh kot učitelj, potem je delal na banki in bil direktor založbe, leta 1927 pa je postal britanski državljan in član anglikanske cerkve. Njegova literarna pot se je začela vzpenjati leta 1915 z Ljubezensko pesmijo J. Alfreda Prufrocka, ki je ena največjih mojstrovin modernizma. Med pesmimi, ki so se uvrstile med najbolj znane so še: Pusta dežela (The Waste Land, 1922), Votli ljudje (The Hollow Men, 1925), Pepelnična sreda (Ash Wednesday, 1930), in Štirje kvarteti (Four Quartets, 1944). Njegova lirika se je oblikovno naslonila na moderna pesniška načela, ki so jih uvedli imaginisti (Ezra Pound), v Pusti zemlji pa se je najbolj približal problematiki sodobne meščanske družbe in opeval njeno praznoto, nered in nihilizem. V poznejših delih je postavil v središče svoje lirike duhovne in verske motive. Znan je tudi po svojih sedmih igrah, med njimi je najbolj znana Umor v katedrali (Murder in the Cathedral, 1935). Leta 1948 je prejel Nobelovo nagrado za književnost in se 1950 vrnil nazaj v ZDA.

nekaj misli in verzov

• Nikar ne toži, kako globoko je padel svet; poskušaj ga dvigniti tako, da dvigaš samega sebe.
  
• Preteklost lahko spremenite le, če jo sprejmete.
  
• Dokler ne izgubite upanja, ne veste, kaj to pomeni.
  
• Od vseh kreposti je najtežje biti ponižen, nič ni težje izkoreniniti kakor dobro mnenje o samem sebi.
  
• Želimo si, da bi drugi imeli dobro mnenje o nas, da bi lahko sami imeli dobro mnenje o sebi.

 

LETA 1889 ROJEN MARTIN HEIDEGGER

NEMŠKI FILOZOF († 1976)

Rojen v Schwarzwaldu (Messkirch), študiral filozofijo v Freiburgu, ker je od leta 1933 simpatiziral z nacizmom, se je veliko razpravljalo o resničnem pomenu njegove filozofije. On se je ukvarjal z vprašanji, ki jih je označil kot fundamentalno ontologijo: kaj je bit, kaj pomeni biti. Človek je v sodobnem svetu zaradi svoje odtujenosti nepristno bitje in šele strah ob vprašanju smisla življenja ga vrne v avtentično bivanje. Takrat lahko ob soočenju z ničem (izkušnja o biti sami) spozna svoje prave zmožnosti. Imel je velik vpliv na eksistencialiste, na teologe in pisatelje. Njegova dela: Bit in čas, Kaj je metafizika?, Platonov nauk o resnici, Na poti do govorice …

nekaj njegovih misli:

• Rasti pomeni: odpreti se širjavam neba in hkrati poganjati korenine v temne zemeljske globine.
  
• Človek se obnaša kot da je gospodar jezika, pa je pravzaprav jezik gospodar ljudem.
  
• Človeka ne ogrožajo najbolj nevarni stroji in razne tehnične naprave. Resnična nevarnost je vedno usmerjena v človeško bit. To, da se človek pusti spraviti v kalupe, to najbolj ogroža človeka, ker je tako prikrajšan za ustvarjalno raziskovanje.

 

LETA 1895 ROJEN STANO KOSOVEL

ČASNIKAR, PESNIK († 1976)

Oče Anton, šolnik in pevovodja, je želel, da bi sin Stano šel po njegovi poti, toda ta se je po maturi odločil za časnikarski poklic, h kateremu so ga nagibali zgodnji uspehi v poeziji in publicistiki. Pesmi (130) je objavljal v raznih literarnih revijah. Ni izdal nobene pesniške zbirke, kot je morda nameraval, kajti v zapuščini so se ohranile štiri. Brat Srečko ga je spodbujal: »Tvoje pesmi (čisto vse ne, ampak večina) so take, da bi bil nanje ponosen vsak pesnik.« Stano je o svojem bratu Srečku veliko pisal.

 

LETA 1895 ROJEN FRANCE KRALJ

KIPAR IN GRAFIK, NAŠ VODILNI EKSPRESIONIST († 1960)

“Poučuj ljudski način in ga razvijaj naprej v lastni ustvarjalnosti,” je bilo načelo kiparja, slikarja in grafika Franceta Kralja, vodilnega umetnika slovenskega ekspresionizma. Ta umetnostna smer, ki je pri nas živela v letih od 1919 do 1928, je v nasprotju z impresionizmom poudarjala notranjo vsebino, kateri se je morala podrediti tudi zunanja oblika. France Kralj, močna in vsestranska umetniška osebnost, se je ukvarjal s slikarstvom, stenskim slikarstvom, z grafiko, risbo, kiparstvom, umetno obrtjo, keramiko… Kot ustanovitelj Kluba mladih oblikujočih slovenskih umetnikov (1921), Slovenskega umetniškega društva (1926) in društva Slovenski lik (1934) je precej pripomogel k preporodu slovenske umetnosti. Izhodišče njegove umetnosti in drugih ekspresionistov je bila “oblika, ki naj na najbolj ustrezen način izraža najgloblja človeška čustva… Zato je France Kralj svoje figure podaljšal in krčevito skrivil, oblikoval jih je kot plamene, ki streme kvišku, k nedosegljivim idealom, zato je izbiral bizarne kompozicijske prijeme in drzne izraze” (dr. Ivan Sedej). Tako so nastale značilne “Kraljevske” postave kipečih oblik.

… več o njem v obletnici meseca 10_1995

 

LETA 1897 ROJEN SV. PAVEL VI.

PAPEŽ, PETROV NASLEDNIK PO VZORU APOSTOLA PAVLA, SVETNIK († 1978)

“Božja previdnost je poklicala Giovannija Battista Montinija s škofovskega sedeža v Milanu na tistega v Rimu v najbolj kočljivem trenutku koncila, ko je pretila nevarnost, da čudovita zamisel Janeza XXIII. ne bo dobila zaželene podobe,” je dejal papež Benedikt XVI. o svojem predhodniku Pavlu VI. 6. avgusta 2008, ob tridesetletnici njegove smrti. “Bolj ko je naš pogled usmerjen v preteklost, jasneje vidimo, kako velike, rekel bi, nadčloveške zasluge je imel Pavel VI., da je srečno pripeljal do konca koncilsko zborovanje in vodil Cerkev v viharnem obdobju po njem.” Prvo zasedanje koncila, ki se je pričelo 11. oktobra 1962 in se zaključilo 8. decembra 1962, je vodil Janez XXIII. Malo pred svojo smrtjo (3. junija 1963) je kardinalu Montiniju, tedaj milanskemu nadškofu, dal preroško naročilo: “Eminenca, priporočam vam koncil!” Kakor da bi umirajoči papež videl v njem svojega naslednika! In res je bil milanski nadškof tri tedne pozneje, 21. junija 1963, izvoljen za papeža. Pod njegovim vodstvom so uspešno potekala tri naslednja zasedanja koncila, ki se je zaključil 8. decembra 1965.19. septembra 2014 ga je med blažene uvrstil papež Frančišek. Njegovo svetost je Bog potrdil s čudežem, ki se je zgodil na njegovo priprošnjo leta 2001 v ZDA. Razglasitev papeža Pavla VI. za blaženega je bila ob koncu škofovske sinode, ki je razpravljala o družini (19. oktobra 2014). Za njegov god je bil takrat določen današnji dan – dan njegovega rojstva – 26. september.
V začetku leta 2018 je vatikanska Kongregacija za zadeve svetnikov priznala še en čudež, ki naj bi se zgodil na priprošnjo Pavla VI. Na srečanju s kardinalom Angelom Amatom, prefektom te kongregacije, 6. marca 2018 je papež Frančišek sklenil: »Pavel VI. bo svet še letos.« To se je zgodilo med zasedanjem škofovske sinode v Rimu 14. oktobra 2018. Papež Frančišek je določil, naj bo spomin sv. Pavla VI. vključen v splošni koledar Cerkve rimskega obreda, saj gre za splošno pomembnost tako njegovega delovanja kot zgleda svetosti za Božje ljudstvo. Dan obhajanja naj bo 29. maj, ki je datum njegovega mašniškega posvečenja leta 1920 in sicer zato, ker je 6. avgusta, na dan njegovega rojstva za nebesa, praznik Gospodovega spremenjenja.

več:
S. Čuk, Papež Pavel VI.: Pričevanje, v: Ognjišče 10 (2008), 34-35.
S. Čuk, Blaženi papež Pavel VI.: Pričevanje, v: Ognjišče 11 (2014), 30-31.
S. Čuk, Sveti Pavel VI. papež miru: Priloga, v: Ognjišče 11 (2018), 50-57.

nekaj njegovih misli:

• Človek more najti pravo srečo, po kateri hrepeni z vsem svojim bitjem, samo, če spoštuje zakone, ki jih je Bog zapisal v njegovo naravo in če jih spolnjuje razumno in z ljubeznijo.
  
• Pobožnost do Kristusove Matere daje vernikom priliko za rast v božji milosti.
  
• Mi smo odgovorni za naš čas. Mi smo odgovorni pred našo krščansko vestjo. Odgovorni smo pred Kristusom, pred Cerkvijo, pred zgodovino.
  
• Zares svoboden je samo tisti, ki se je sposoben popolnoma darovati. Vzgajati za svobodo pomeni vzgajati za ljubezen.
  
• Kristus je središče zgodovine in vesolja. Pozna nas in nas ljubi, prijatelj je in spremljevalec našega življenja, mož bolečin in upanja.
  
• Krščanstvo se ne more zadovoljiti s povprečnimi verniki, ni ga mogoče živeti kakor koli; ali ga živiš v polnosti, ali ga izdajaš.
  
• Če se svet čuti krščanstvu tuj, se krščanstvo ne čuti tuje svetu, naj bo tak ali drugačen in naj gleda na nas tako ali drugače.
  več:
  

 

LETA 1897 ROJEN FRANCE GORŠE

KIPAR († 1986)

“Vse, kar ustvarjam, globoko doživljam in to mi je v največjo tolažbo in dopolnilo. Za versko občutje sem bil vzgojen že v domači družini in vera me še zdaj osrečuje. Prosim Boga, da bi mu mogel do zadnjega diha služiti s svojo umetnostjo, kajti to je področje mojega pričevanja, izžarevanja.” Tako je povedal v pogovoru za Ognjišče leta 1974 akademski kipar France Gorše, ki je malo pred tem dokončal križev pot za ljubljansko stolnico, svojo štirinajsto umetnino te vrste. V slovensko umetnost se je najbolj zapisal kot kipar in z največjim veseljem je ustvarjal za cerkve. Bil pa je tudi odličen grafik in ilustrator. Ta veliki umetnik je živel iz globoke vere.

… več o njem preberite v obletnici meseca 09_1997

njegova misel:

• V mojem življenju je vera vedno igrala pomembno vlogo. Vera mi je kot semafor, ki mi kaže pravo pot, je resnična luč, da je moja pot bolj varna.

 

LETA 1898 ROJEN GEORGE GERSHWIN

AMERIŠKI skladatelj, PIANIST († 1937)

Ameriški skladatelj in pianist George Gershwin je zložil opero o črncih Porgy in Bess (1935), v kateri je prikazal težko socialno problematiko izkoriščane rase, ki jo beda in zle razvade, pridobljene v stiku z zahodnjaško civilizacijo ženejo v zločin. Pomemben je tudi zato, ker je bil prvi skladatelj, čigar glasba je zrasla iz ameriških tal. Napisal je še množico drugih skladb, v katerih mu je uspelo spojiti ritmične in melodične prvine črnske glasbe z oblikami umetniške.

 

LETA 1907 ROJEN FRANC MOČNIK

DUHOVNIK, KULTURNI DELAVEC, VZGOJITELJ, PROFESOR († 2000)

Če je v “stari” Gorici kdo rekel “monsinjor”, so vsi vedeli, da ima v mislih dr. Franca Močnika, profesorja matematike, odličnega vzgojitelja mladih, urednika, duhovnega očeta slovenskih vernikov v mestu Gorica. Ob njegovem pogrebu 6. novembra 2000 je koprski škof Metod Pirih o njem povedal, kar so čutili vsi, ki so ga poznali: “Bil je goreč in spoštovan duhovnik, osebno preprost in skromen, delaven, nesebično dober, moder, premočrten, nikoli potrt, zvest Cerkvi in slovenskemu narodu.” V svojih spominih, ki jih je uredil Jožko Kragelj in so izšli po njegovi smrti (2001), je opisal svojo nenavadno pot do duhovništva. Po maturi mu je mama omenila, da bi lahko šel študirat za duhovnika, pa ji je osorno odvrnil: “Raje umrem, kot da postanem duhovnik!” Kot študent matematike na univerzi v Bologni se je udeležil duhovnih vaj za fante v Gorici. Voditelj duhovnik Leopold Cigoj mu je v osebnem pogovoru zastavil vprašanje: “Ste kdaj mislili, da bi postali duhovnik?” Odgovoril je: “Nikdar!” Ko pa je odšel o njega, mu je v srcu zvenela ena sama misel: “Duhovnik boš!”

… več o njem v rubriki pričevanje 09_2007

nekaj njegovih misli:

• Prepričan sem, da mi je duhovniški poklic izmolila moja mama, ki je bila vedno v skrbeh, kako bo z mano.
  
• Brez molitve in trpljenja je vse le zunanjost brez prave vrednosti pred Bogom.
  
• Iz zgodovine vemo: čim težji so bili časi, tem več milosti je rosilo iz nebes v človeške duše, ker se je množila zaupna in prisrčna molitev ter je raslo zveličavno trpljenje.
  
• Majhni smo, zato nas mora med seboj vezati razumevanje, spoštovanje in potrpljenje.

 

LETA 1909 ROJEN MIRKO JAVORNIK

PISATELJ, POPOTNIK IN POTOPISEC († 1986)

Kot pisatelj se je v Cerknici rojeni Mirko Javornik uveljavil z dvema novelama v zborniku Sedem mladih slovenskih pisateljev (1930), ki so izšli iz kroga “krščanske socialistične mladine”. Javornik je veliko potoval po svetu in pisal bogate potopise. Izbor je izšel v knjigi Pero in čas (1944). Po letu 1961 je živel v Washingtonu kot uslužbenec zunanjega ministrstva ZDA.

 

LETA 1945 UMRL BELA BARTOK

MADŽARSKI SKLADATELJ, ETNOMUZIKOLOG IN PIANIST (* 1881)

Bela Bartok, najpomembnejši madžarski skladatelj v 20. stoletju, se je navdihoval ob madžarski ljudski glasbi in s tem namenom je prepotoval vso Madžarsko. Pravo mojstrstvo in veličino so mu priznali šele po smrti.

 

LETA 1989 UMRL VILI STEGU

DUHOVNIK, PESNIK IN PREVAJALEC, MISLEC (* 1943)

Stegu se je rodil na Premu pri Ilirski Bistrici, po gimnaziji v Postojni in končanem študiju teologije je bil leta 1969 posvečen v duhovnika. Bil je kaplan v Desklah in Solkanu, nato župnik na Vojskem nad Idrijo, zadnjih 14 let pa je bil izseljeniški duhovnik v Ingolstadtu v Nemčiji. Stegu se je veliko ukvarjal s pisateljevanjem in pesništvom. Bil je soustanovitelj Revije 2000. Do sedaj sta izšli dve njegovi pesniški zbirki: prva leta 1991 v italijanskem jeziku z naslovom: Ko bom v zemlji ležal (Quando giaceró sottoterra …) – pripravil jo je župnik Ambrož Kodelja; druga pesniška zbirka pa ima naslov: Ugašajoče sanje in je izšla pri Reviji 2000 leta 1996 v Ljubljani – uredil jo je prof. Peter Kovačič. V svojih pesmih izpoveduje zavest sodobnega človeka, ki se mora iz duhovne krize izvleči sam, z brezpogojno vero … vse to njegovo razmišljanje je prepojeno s hrepenenjem po nesmrtnosti in pričakovanjem večnosti …Vili je veliko pisal in prevajal, tudi pri nas dotlej neznane avtorje (de Unamuno, Bloy, Buber, Simone Weil …)

nekaj njegovih verzov:

• Moja pot je samotna, / z robidovjem zarastla. / Nihče ne doume, / da po ukazu krvi / po njej se vračam / pokoja iskat vse dni / med praprot in brinje. / Tam, / na kraju poti / sam mesecu nazdravljam / z golimi dlanmi.
  
• S Kamnom se zraščam / v ognjeni jezik molitve, / pričakujoč sodbo / Njegove ljubezni.
  
• Sanje so moja usoda/ sanje / gole in resnične / kot cesta pred mano … / Kako jih bom spravil / v vazo na mizi / ne vem …
  
• Verovati / upati / ljubiti / ali samo pričakovati / presunjeni z želom dvoma / prikovani z obupom na molčanje v temi / verovati / da smo kar smo / upati / da nikoli ne pozabimo pozabljenega // ljubiti /kar smo že davno prekleli / s sovraštvom nerojenega // za vsem tem še / verovati / upati / ljubiti / kot sence bitij na peščenem bregu / mimo vsega tega še pričakovati / prenikniti kot izgubljeni sok / v razsušeno zemljo / kot v spočetje.

 

LETA 1993 UMRL P. GABRIJEL HUMEK

CISTERCIJANSKI REDOVNIK IN SLIKAR (* 1907)

Če obiščete Stično, boste v tamkajšnjem Muzeju krščanstva na Slovenskem videli tudi stalno razstavo slikarja patra Gabrijela Humeka, ki je bil ‘beli menih’ od svojega petnajstega leta do smrti (1993). Slikarstvo je začel študirati v Krakovu na Poljskem, nato eno leto v Zagrebu, študij pa je končal na ljubljanski Akademiji leta 1947

… več o njem v rubriki gost meseca 7/8_1987

o sebi:

• V prvi vrsti sem redovnik in šele nato slikar … Tako je pač, če ima človek dva poklica in mora enemu dati prednost. Jaz sem se bolj posvetil dušnemu pastirstvu, zato je prišlo slikarstvo na vrsto bolj v prostem času. Za slikanje je namreč treba imeti veliko časa.
  
• Moj slikarski svet je po motivih in vsebinsko poseben, odmaknjen svet, svet tišine, ki mu vsa arhitektura služi za izražanje globljih doživetij in stanj. Samotne ulice in trgi, hodniki in dvorišča, prazni prostori, scenske kulise in osamljeni spomeniki, včasih vlak ali kakšen stroj, dolge sence … To so prvine metafizičnega slikarstva, ki je polno skrivnostnega vzdušja. Težko je to opisati, gledalec pa na slikah občuti nekaj globljega, kar ga vznemiri.
  
• Zanimalo me je spreminjanje narave. Predvsem barve in tiste oblike, ki odsevajo tudi človekov obraz. V samoti in miru imam veliko možnosti za razmislek in za oblikovanje resnice o sebi, o drugih, o svetu. Vse slike morajo biti izraz notranjosti, ki je včasih tudi zapletena, toda prežeta s svetlobo in upanjem.
  
• Slike morajo biti izraz notranjosti, ki je včasih zapletena, toda prežeta s svetlobo, z upanjem.
  
• Treba je pridno delati ustvarjati, kajti brez napora se nikjer nič ne doseže. Nulla dies sine linea – pravi stara latinska modrost (Noben dan ne sme biti prazen), to ne velja le v umetnosti, ampak na vseh področjih življenja.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1718 ROJEN JANEZ MARTIN KREMSER-SCHMIDT

SLIKAR – V AVSTRIJI IN PRI NAS († 1801)

Zanj je značilna svetlotemina, ki jo občudujemo na Correggiovih in Rembrandtovih slikah. Poleg teh dveh sta nanj vplivala še Castiglione, in Rubens. Na Slovenskem so znane K.-Schmidtove slike: sedem oltarnih v Velesovem; šest slik v Gornjem gradu; po ena v Pungartu v Kranju, v Dolu (sv. Marjeta), v Slov. Bistrici (sv. Jernej); stenska slika v nekdanji hiši o. Gabriela Gruberja … je izvrstno ujel z našo slikarsko kulturo ter jo dopolnil z izrazitim iluzionizmom barvno-svetlobnega trepeta, kakršnega dotlej pri nas še niso poznali. Za naše slikarstvo je Kremserschmidt pomemben tudi zato, ker je ikonografično in stilistično vplival na L. Layerja in je vsa Layerjeva delavnica je črpala iz njegovih del.

 

LETA 1849 UMRL JOHANN STRAUSS STAREJŠI

AVSTRIJSKI VIOLINIST, DIRIGENT IN ROMANTIČNI SKLADATELJ (* 1804)

Johann Strauss starejši velja za utemeljitelja dunajske plesne glasbe, zlasti znamenitega dunajskega valčka. Napisal je 152 valčkov (kralj valčka), 32 četvork, 24 galopov, 18 koračnic in 13 polk. Zelo znan je njegov Radetzky marš. Tudi njegovi trije sinovi: Johann Strauss mlajši, Josef Strauss in Eduard Strauss so bili glasbeniki.

 

LETA 1865 ROJEN IGNACIJ HLADNIK

SLOVENSKI SKLADATELJ IN ORGANIST, AVTOR HIMNE SLOVENSKE VERNOSTI († 1932)

Prešernova Zdravljica, ki jo je uglasbil Stanko Premrl, je bila izbrana za slovensko državno himno. Za “himno slovenske vernosti” pa bi lahko izbrali pesem Marija, skoz’ življenje, tako zaradi vsebinsko bogatega besedila Luke Jerana, kakor tudi priljubljene melodije Ignacija Hladnika. Ne moremo si predstavljati večje verske slovesnosti na Slovenskem, ki se ne bi zaključila s to mogočno pesmijo, katere skladatelj je umrl na današnji dan.

… več o njem si preberite v obletnici meseca 09_1995

 

LETA 1906 ROJEN DMITRIJ DMITRIJEVIČ ŠOSTAKOVIČ

RUSKI SKLADATELJ, DIRIGENT († 1975)

Velja za enega največjih simfonikov 20. stoletja, saj njegovo delo obsega 15 simfonij in šest koncertov. Poleg tega je napisal še 15 godalnih kvartetov, številne druge skladbe (sonate, preludiji, fuge …), tri opere, pisal pa je tudi filmsko glasbo.

 

LETA 1908 ROJEN ANTON PETERLIN

SLOVENSKI IN AMERIŠKI FIZIK († 1993)

Eden naših najpomembnejših fizikov je diplomiral v Berlinu (1938), po vojni je bil profesor fizike na univerzi v Ljubljani. Ustanovil je Fizikalni inštitut (danes Inštitut Jožefa Štefana) in bil njegov prvi vodja. Bil je strokovnjak na področju polimerovLeta 1949 je postal redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, za svoje delo je dobil tudi Prešernovo nagrado (1955) … Leta 1961 je odšel v ZDA, kjer je imel pomembno funkcijo na inštitutu v Durhamu v S. Karolini. Bil mednarodno priznan znanstvenik, napisal je več kot 400 znanstvenih objav, in tudi v ZDA prejel številne nagrade: Binghamovo nagrado, in prestižno nagrado za polimerno fiziko.

 

LETA 1915 ROJEN VALTER DERMOTA

SALEZIJANSKI DUHOVNIK, PROFESOR, KATEHET (1994)

V Gornji Radgoni rojeni Valter Bruno Dermota je imel zelo razgibano življenjsko pot. Kot srednješolec je vstopil k salezijancem, ki so ga poslali na študij v Rim, zatem je bil nekaj časa doma, med vojno je študiral v Torinu, devet let je bil profesor v Španiji, nato šest let v Avstriji, kjer je doktoriral. Od leta 1964 je na teološki fakulteti v Ljubljani predaval katehetiko, nato pedagogiko in psihologijo razvojne dobe. Sodeloval je pri ustanovitvi Pastoralno katehetskega tečaja na teološki fakulteti. Veliko je pisal za strokovne revije.

 

LETA 1922 ROJEN ROGER ETCHEGARAY

MARSEJSKI NADŠKOF, KARDINAL

“Vedno sem bil tisti, ki raje posluša kot govori; kot pravi Bask sem bolj zadržan kot pa zgovoren,” je dejal 85-letni kardinal Roger Etchegaray v pogovoru za francoski verski tednik Pelerin konec oktobra ob izidu knjige svojih spominov, ki jim je dal pomenljiv naslov “Slišal sem, kako utripa srce sveta”. Spomine je obujal v pogovoru z Bernardom Lecomtom, piscem odličnega življenjepisa papeža Janeza Pavla II. Ti spomini so pričevanje, kako nas Božja ljubezen priganja k delu za ljudi. Janez Pavel II. ga je leta 1984 poklical v Rim in ga imenoval za predsednika Sveta za pravičnost in mir (to službo je opravljal do leta 1998) in Sveta Cor Unum (vodil ga je do konca leta 1995). Kot voditelj teh dveh pomembnih ustanov je v papeževem imenu opravil številna poslanstva miru in sprave v dežele, kjer je divjala vojna: od Sarajeva do Libanona, od Ruande do Latinske Amerike, in od blizu videl trpljenje ljudi, ki ga je skušal lajšati.

… več o njem v pričevanju 12_2007

nekaj njegovih misli:

• Edino Bog premaga logiko zla in pomaga stopiti iz slepega kroga maščevanja in nasilja.
  
• Kriza ljudi je v tem, da ne verujejo; kriza kristjanov pa je v tem, da dvomijo o tistem, kar verujejo.
  
• Vrednost Cerkve se ne meri s številkami… znamenje rasti krščanstva je njegova življenjska moč.
  
• Vsako človeško bitje čuti potrebo, da priznamo njegovo vrednost, da ga spoštujemo, kakršno je.

 

LETA 1970 UMRL ERICH MARIA REMARQUE

NEMŠKI PISATELJ (* 1898)

Nemški pisatelj Erich Maria Remarque (pravo ime Erich Paul Kramer) je v svojih zelo branih romanih ostro obsojal nacizem in vojno, zato so bile njegove knjige v Nemčiji prepovedane. Leta 1932 je emigriral v Švico in nato v ZDA. Slavo si je pridobil s svojim prvim romanom Na Zahodu nič novega (1929), v katerem je s pristnim humanizmom prikazal neko obdobje prve svetovne vojne. Večina njegovih del je prevedena v slovenščino (Slavolok zmage, Čas življenja in čas smrti, Noč v Lizboni, Sence v raju).

nekaj njegovih misli:

• Človek je velik v svojih skrajnostih. V umetnosti, v ljubezni, v neumnosti, v sovraštvu, v samoljubju in celo v žrtvi, toda kar svetu najbolj manjka, je nekakšna sredinska dobrotljivost.
  
• Človeku je dan razum zato, da spozna, da z njim nima kaj početi.
  
• Sanje imamo zato, kar brez njih ne bi mogli prenesti resnice.
  
• V ljubezni ni nihče odrasel.

 

LETA 1977 UMRL ALFONZ GSPAN

BIBLIOTEKAR, LITERARNI ZGODOVINAR IN PESNIK (* 1904)

Alfonz Gspan, po rodu iz Krškega, je deloval na številnih področjih: bil je literarni zgodovinar, bibliotekar, urednik in pesnik. Po študiju slavistike, romanistike in primerjalne književnosti v Ljubljani je bil srednješolski profesor, dolga leta je bil vodja rokopisnega oddelka v NUK, od leta 1953 do smrti je bil urednik Slovenskega biografskega leksikona. Kot literarni zgodovinar je raziskoval starejšo slovensko književnost, zlasti razsvetljenstvo.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1136 – USTANOVLJEN SAMOSTAN V STIČNI

Bele menihe je na Slovensko poklical oglejski patriarh Peregrin (1132-1162), ki je bil v prijateljskih stikih s sv. Bernardom. Njegova škofija je segala od Ogleja do Drave. Videl je, da na ozemlju, kjer bivajo Slovenci, krščanstvo še ni dovolj utrjeno. K temu naj bi pripomogli cistercijani. V Stično so prišli iz francoskega samostana Morimond, ki je bil ustanovljen (1115) prav z namenom, da se cistercijanski red širi proti Vzhodu. Menihi iz tega samostana so gradnjo samostana v Stični (nem. Sittich) vodili iz bližnjega Šentvida, kjer so imeli začasno bivališče. Redovno življenje v Stični se je začelo 7. julija 1135, leto zatem (na današnji dan) pa je patriarh izdal ustanovo listi no Stične. Tedaj je nastopil prvi opat Vincenc, samostanska cerkev pa je bila posvečena šele leta 1156. Patriarh Peregrin je stiškemu samostanu dal trdno gospodarska podlago, da so se redovniki lahko preživljali. S svojim vzornim kmetijstvom, sadjarstvom in vinogradništvom so učili tudi okoliške kmete. Stiški samostan so s svojiml darovi podprli številni dobrotniki. Beli menihi pa so se oddolžili s tem, da so bili učitelji in dobrotniki ljudi. Od srede 12. pa do konca 15. stol. je bila Stična najpomebnejše versko in kulturno središče na slovenskih tleh. Pod “opatovo palico” je bilo leta 1770 kar 37 župnij, medtem ko jih je ljubljanska škofija tedaj imela le 23. Zgodovino stiškega samostana je v svoji tetralogiji (nizu štirih ljudskih povesti) posrečeno podal pisatelj Ivan Zorec (Beli menihi, Stiški svobodnjak, Stiški tlačan, Izgnani menihi).

… več o Stični v prilogi 04_1998, o sv. Bernardu v rubriki pričevalec evangelija 08_2011

… nekaj misli sv. Bernarda

Iz molka prihaja vsa moč. V molku se potopimo v Očetovo naročje in se hkrati z njegovo večno besedo spet pokažemo. Počivati v božji brezdanjosti pomeni zdravilo za zmedo sveta. Božji mir pomiri vse.

Če nehaš hoteti, da bi bil boljši, nehaš biti dober.

Obilje modrosti iz tvojih ust prihaja na tri načine: če priznavaš svojo grešnost, če iz srca poješ hvalnice Bogu, in če je tvoja beseda spodbuda za druge.

Človek, ne vprašaj, zakaj trpiš ti, ampak zakaj trpi On. Iz tega, kar je On prestal zate, spoznaj, kako te ceni.

Kakšen pojem bi imel človek o Bogu, če ne bi prišei on k njemu? Ustvaril bi si človek pač malika po svoji domišljiji.

Kaj je tako koristno za vse kakor premišljevanje? Vsemu našemu življenju daje čast in smer, ob njem dobimo bogato znanje o božjih kakor človeških stvareh … Očisti izvirek, iz katerega priteka, namreč duha. Vodi mišljenje in uravnava delovanje.

… še več misli sv. Bernarda

 

LETA 1501 ROJEN GEROLAMO CARDANO

ITALIJANSKI MATEMATIK, ASTRONOM, ZDRAVNIK, ASTROLOG († 1576)

Cardano je bil sin prijatelja Leonarda da Vincija. Študiral je medicino, sprva kot zdravnik ni bil priljubljen, kasneje so ga cenili predvsem na dvorih. Prvi je opisal trebušni tifus. Kasneje je učil po ita univerzah in bil nekaj časa tudi prvi astrolog v Vatikanu. Njegovo glavno matematično delo (Velika umetnost) v katerem je objavil kubne enačbe za reševanje korenov, ki nosijo po njem ime … Izumil je tudi številčno ključavnico, kardansko obeso in kardansko gred (kardanski zglob). Objavil je dve enciklopediji naravoslovja.

 

LETA 1541 UMRLPARACELSUS

ŠVICARSKI ZDRAVNIK, FILOZOF IN NARAVOSLOVEC (* 1493)

Njegovo glavno načelo pravi, da bi se moral zdravnik pri delu ravnati po zdravi pameti, vzorih iz narave in izkušnjah. Pomagal je raziskovanju kuge, sifilisa, poleg tega je bil izkušen tudi na področju zdravljenja s termalnimi vodami, spoznal pomen fizikalnih in kemičnih temeljev vsega živega sveta, kar je tedanjo medicino postavilo na popolnoma nove temelje. Na svojem potovanju je obiskal tudi rudnik živega srebra v Idriji in prvi opisal hude okvare, ki so jih kazali idrijski rudarji (pojav merkurializma, zastrupitev z živim srebrom), ustavil se je tudi na Ptuju … Upodobljen je tudi v samostanski lekarni v Olimju.

 

1620 ROJEN JOŽEF RABATTA

LJUBLJANSKI KNEZOŠKOF (1683)

Rabatta je zahteval dosledno spoštovanje odlokov tridentinskega koncila, vodenje statusa animarum in temeljito pripravo dušnih pastirjev na pridigo in katehezo. Zavzel se je za slovensko pridigo pri ljubljanskih avguštincih in podpiral bratovščine, zlasti Bratovščino svetega Rešnjega telesa. Svojim duhovnikom je dovolil uporabo slovenskega prevoda Dalmatinove biblije. Leta 1665 je naročil Schönlebnu naj pripravi drugo izdajo slovenskega lekcionarja. V času vladanja škofa Rabatta so bile mnoge cerkve v ljubljanski škofiji barokizirane. Dokončal je letno rezidenco v Goričanah in leta 1674 prenovil ljubljansko stolnico. Bil je zbiralec geografskih kart in knjig. Leta 1679 je objavil nasvete za dušno pastirstvo in napisal pravila, kako ravnati v času kuge. Pokopan je v Scarlichijevi grobnici v ljubljanski stolnici.

 

LETA 1862 UMRL ANTON MARTIN SLOMŠEK

ŠKOF, PISATELJ, PESNIK, VZGOJITELJ, PRVI SLOVENSKI BLAŽENI (* 1800)

Rodil se je 26. novembra 1800 na Slomu pri Ponikvi. Na praznik Marijinega rojstva, 8. septembra 1824, je bil posvečen v duhovnika in 26. septembra je obhajal novo mašo v Olimju. Kot kaplan je delovala na Bizeljskem in v Novi Cerkvi pri Vojniku. Od tam je šel v Celovec. kjer je devet let opravljal službo duhovnega voditelja bogoslovcev. V oktobru 1838 je nastopil službo stolnega kanonika pri Sv. Andražu v Labotski dolini, v marcu 1846 pa je bil imenovan za celjskega župnika in opata. Komaj je začel z delom, je bil izbran za lavantinskega škofa. Škofovsko posvečenje je prejel 5. julija 1846 v Salzburgu. Pri Sv. Andražu je stoloval do leta 1859, ko je v mesecu septembru prenesel sedež lavantinske škofije v Maribor. Tu je umrl v duhu svetosti 24. septembra 1862. Njegovo življenje je izgorevalo v duhu svetosti za večjo Božjo slavo in zveličanje ljudi, kar si je izbral za svoje duhovniško in škofovsko vodilo. Kot luč svetosti je sijal in nam sije s svojim zgledom dobrega pastirja, ki je zastavil vse svoje življenje v blagor Cerkve.

“Pozdravljeno, ljubo mesto Maribor, z zelenimi goricami ovenčano… Pozdravljena, novo urejena lavantinska škofija, ki se veseliš, da so izpolnjene tvoje dolgoletne želje in je škofovski sedež postavljen v tvojo sredino,” je nagovoril vernike v mariborski stolnici škof Anton Martin Slomšek 4. septembra 1859, ko je prenesel sedež lavantinske škofije iz Št. Andraža v Maribor. “Danes se posebej veselim z vami, ker bom razglasil za blaženega škofa Antona Martina Slomška. On je znamenje svetosti Cerkve na Slovenskem, priča Boga, ki vedno deluje sredi svojega ljudstva in v vsakem času in kraju kliče k evangeljski popolnosti in apostolski dejavnosti,” je dejal v pozdravu na začetku maše na Betnavi pri Mariboru, 19. septembra 1999, papež Janez Pavel II..

več o blaženem Slomšku:
ČUK, Silvester. Blaženi Anton Martin Slomšek. Sedem prošenj materam in očetom. (Obletnica meseca). Ognjišče, 2000 leto 36, št. 11, str. 20-21.
ČUK, Silvester. Blaženi Slomšek in dve obletnici (Priloga). Ognjišče, 2009, leto 45, št. 9, str. 40-47.
ČUK, Silvester. bl. Anton Martin Slomšek (1800-1862). Sveta vera bodi vam luč!” (Pričevalec evangelija). Ognjišče, 2007, leto 43, št. 9, str. 84.

nekaj njegovih misli:
+ Dveh reči ne odlagaj na jutri: poboljšanja in dobrega dejanja. Za današnji dan vemo, da ga imamo; ali še jutri doživimo, ne vemo.
+ Tri reči imej vedno pred očmi: oko božje, ki vse vidi, uho božje, ki vse sliši, in pa tiste bukve, v katera Bog vse tvoje dejanje piše.
+ Nezadovoljni ljudje sami ne vedo, kaj hočejo… Otrokom vse dovoliti, pomeni storiti jih nezadovoljne za vse žive dni.
+ Iz dobre šole pridejo boljši časi, iz slabe pa slabši, kajti časi so taki, kakršni so ljudje.
+ Temeljno ozdravljenje mora priti od znotraj! Po boljših ljudeh skrbimo za boljše čase.
+ Vsak stan ima svoje veselje pa tudi svoje trpljenje. Le dve reči človeka osrečita: zvestoba in zadovoljnost.
+ Molitev je nebeška pošta: po njej gredo naše prošnje gor, po njej pridejo darovi božje milosti dol.
+ Imej pri Bogu svoje srce, imej pri delu svoje roke.
+ Napuh človeku glavo napihne, da ima sam sebe za več, kakor je: omami ga, da sam sebe preveč časti in druge premalo.
+ Tisti, ki božji previdnosti vse izročijo, zadovoljno živijo; pa tudi tisti, ki prejete dobrote hvaležno spoznajo in drugim ne zavidajo.

… več misli blaženega Antona Martina Slomška

 

LETA 1900 UMRL FRANČIŠEK LAMPE

DUHOVNIK, TEOLOG, FILOZOF, PISATELJ IN UREDNIK (* 1859)

»Želim si dolgega življenja, da bi mogel uspešno delovati,« je zapisal 24-letni Frančišek Lampe, a odmerjenih mu je bilo le 41 let, toda v tem kratkem življenju je naredil ogromno. S svojimi filozofskimi spisi je utemeljil slovensko filozofsko izrazoslovje, ustanovil je revijo Dom in svet, vodil je zavod Marijanišče za revne dijake. Slovencem se je priljubil s svojimi Zgodbami Svetega pisma, ki jih je v snopičih leta 1894 začela izdajati Mohorjeva družba. Po njegovi smrti (1900) je delo nadaljeval in končal J. E. Krek.

več:
S. Čuk. Frančišek Lampe: Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (2000), 20-21.

nekaj njegovih misli

• Dom in svet bodi verna knjiga življenja, da se iz nje učimo, kakšno je, kakšno bi ne smelo in kakšno bi moralo biti.
• O, ko bi mogel izraziti z besedo vse, kar nam naznanja Sveto pismo! Vse Sveto pismo je samo nekak ‘dokument’ božje ljubezni do nas… Tu imate tudi ključ do najvišje modrosti.

 

LETA 1927 ROJEN FRANCE ŠPELIČ

DUHOVNIK, SLUŽABNIK BOŽJEGA USMILJENJA, GLASNIK MARIJINEGA SPOROČILA († 2012)

»Najodločilnejši in najvidnejši mejnik je tisti dan v mojem življenju, ko sem pri Ermančkovi Micki zagledal Sveto pismo in ga izprosil od nje … Ko je bila pred Gospodom čaša mojega trpljenja polna, mi je dal rešitev. Bral sem evangelij po Janezu: »Bog je tako ljubil svet, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor veruje vanj, na pogubil, ampak bi imel večno življenje … Sina ni poslal, da bi svet sodil, ampak da bi svet rešil« (Jn 3,16). V besedi NIHČE sem naenkrat zagledal sebe. Nihče ne bo pogubljen, kdor veruje Vanj! Saj jaz vendar verujem … potem tudi jaz ne bom pogubljen. O, blažena rešitev! Koliko sreče je bilo! Jaz, zgubljeni sin, pa pomiloščen! Kako čudovito sem občutil prisotnost božje ljubezni in božjega usmiljenja!« Tako je v knjigi Vrnil se bom k Očetu (1990, 1998), svoji življenjski izpovedi, zapisal France Špelič, ki je kot mlad partizan izgubil vero svojega otroštva, se oklenil komunističnega ‘evangelija’, kot miličnik in učitelj pa je vedno močneje čutil, kako Bog trka na njegovo srce. Odprl mu je. Postal je duhovnik in služabnik božjega usmiljenja. K Očetu v večni dom se je vrnil na današnji dan, v času devetdnevnice k božjemu usmiljenju.

… več o njem si preberite v pričevanju 05_2012

misel:

Neponovljivo srečo sem doživel, ko sem spoznal, da Bog ni samo sodnik, ampak tudi ljubeči Oče, ki mi želi vse odpustiti.

 

LETA 1836 UMRL JOŽEF KLEKL ml.

DUHOVNIK, PISATELJ in ZGODOVINAR (* 1879)

Luč sveta je zagledal v vasici Krajna nad Radenci, šolal se je na Tišini in v Sombotelu, kjer je bil po končanem bogoslovju leta 1902 posvečen v duhovnika. Služboval je v raznih župnijah v Prekmurju, najdlje v Dolencih. Veliko je pisal in objavljal prispevke ne le nabožne, temveč tudi zgodovinske, etnološke, gospodarske in leposlovne vsebine. Največ je pisal za Kalendar Srca Jezušovoga, ki ga je v letih 1906–1919 tudi urejal, in v Marijin list.

 

LETA 1949 UMRL JOSIP PAVČIČ

SKLADATELJ, UGLASBIL ŽUPANČIČEVE PESMI (* 1870))

Glasbenik in skladatelj Josip Pavčič se je rodil v Velikih Laščah. Njegov oče Josip (+ 1895) je bil učitelj in organist ter skladatelj mnogih nabožnih pesmi. Glasbeno se je šolal v Ljubljani in na Dunaju. Od leta 1901 do upokojitve 1925 je deloval na moškem učiteljišču v Ljubljani, obenem je poučeval klavir v šoli Glasbene matice in zasebno. Več njegovih cerkvenih skladb je bilo objavljenih v Cerkvenem glasbeniku. Največjo priljubljenost si je pridobil s solo pesmimi, zlasti na verze iz Župančičeve pesniške zbirke Ciciban.

pripravlja Marko Čuk

LETA 1845 UMRL MATIJA AHACEL

UREDNIK, PESNIK IN PUBLICIST (* 1779)

Rojen v Gorenčicah na Koroškem , leta 1801 postal na celovškem liceju nadomestni učitelj matematike, pozneje pa je vodil stolico za kmetijstvo in od 1825 učil naravoslovje. Od leta 1811 je bil član in od 1820 tudi tajnik koroške Kmetijske družbe. Po uvedbi slovenščine v celovškem bogoslovju (1821) je za bogoslovce nakupil slovenske knjige. Matija Ahacel je s Slomškovim sodelovanjem leta 1833 izdal Pesme po Koroškim ino Štajerskim znane, prvo slovensko posvetno pesmarico z notami (pesmi Mihaela Andreaša, U. Jarnika, A. M. Slomška, L. Volkmerja).

 

LETA 1852 ROJEN FRAN MASELJ – PODLIMBARSKI

ČASTNIK IN PISATELJ († 1917)

Najbolj znano delo pisatelja Frana Maslja – Podlimbarskega je roman Gospodin Franjo (1913), ki mu je prinesel slavo in – nesrečo: ker je v njem odkrito opisoval in grajal nevzdržne razmere v Bosni po avstrijski okupaciji leta 1878, so avstrijske oblasti kmalu po usodnih strelih v Sarajevu 28. junija 1914, zaradi katerih je izbruhnila prva svetovna vojna, roman zaplenile, pisatelju pa so odvzeli častniške čine in poslali v izgnanstvo, kjer je zagrenjen umrl. Kako je bil roman sprejet med zavednimi Slovenci, kaže ocena pesnika Otona Župančiča: »Gospodin Franjo je nastal, ne ker je Podlimbarski hotel nekaj napisati, temveč ker nam je imel nekaj povedati. Ta pečat notranje pristnosti je udarjen tej iskreni knjigi tako krepko in odločno, da kritik, ki bo jahal samo nervoznega estetskega konjička, ne bo mogel biti pravičen njeni etični vsebini … Podlimbarski je svoj roman po vesti napisal, mi ga po vesti berimo, in prav bo tako.« Roman se je bralcem priljubil zaradi živahnega pripovedovanja in zlasti zaradi tople človečnosti.

… več o njem preberite v obletnici meseca 11_2012

 

LETA 1919 UMRL IGNACIJ BORŠTNIK

GLEDALIŠKI IGRALEC, REŽISER IN PEDAGOG (* 1858)

Na pobudo režiserja in dramaturga Frana Žižka od leta 1966 potekajo v Mariboru vsakoletna srečanja slovenskih dramskih gledališč. Prva tri leta se je to srečanje imenovalo “teden slovenskih gledališč” in ni bilo tekmovalno, temveč le pregledno. Od leta 1969 se prireditev imenuje “Borštnikovo srečanje” po znamenitem igralcu Ignaciju Borštniku, ki velja za enega največjih slovenskih dramskih umetnikov. Program je odtlej tekmovalnega značaja. Najboljši dosežki so nagrajeni. Posebna žirija podeljuje vsako leto Borštnikov prstan, ki je enkratno odličje slovenskemu odrskemu ustvarjalcu z najmanj petindvajsetimi leti dela v gledališču (prva ga je leta 1970 prejela igralka Elvira Kraljeva). Strokovna žirija pa podeljuje Borštnikove nagrade: za dramsko igro, za režijo, za scenarij, za kostume… Ime Ignacija Borštnika je zaradi tega dobro znano, malo pa vemo o tem umetniku, zato bo koristen …

… zapis o njem v rubriki obletnica meseca 07_2008.

 

LETA 1919 ROJEN MIRKO MAHNIČ

REŽISER, LEKTOR, GLEDALIŠKI USTVARJALEC († 2018)

Zibelka mu je tekla v Bohinjski Bistrici. Na ljubljanski univerzi je študiral slavistiko, romanistiko in primerjalno književnost. Vse svoje življenje, ki je trajalo skoraj 99 let, je bil povezan s preučevanjem in poučevanjem jezika. Napisal je okoli 60 knjig o slovenskem jeziku, o gledališču, književnosti, kulturi in slovenstvu. Dramatiziral je več literarnih del, napisal gledališke in radijske igre, veliko za slovenski radio v Trstu. Bil je predavatelj odrskega jezika na AGRFT, dolga leta je predaval retoriko na Teološki fakulteti.

 

LETA 1934 ROJEN FRANC RODE

DUHOVNIK LAZARIST, LJUBLJANSKI NADŠKOF IN METROPOLIT, KARDINAL

Rojen na Rodici (v župniji Jarše – severno predmestje Domžal). Po koncu druge svetovne vojne je, tko kot številni Slovenci, odšel v Argentino. Študiral je v Buenos Airesu in vstopil k lazaristom. Po končani filozofiji je odšel na študij teologije v Rim. Potem je študij nadaljeval v Parizu, kjer je doktoriral iz teologije (1963 – tematika: modernistično gibanje v Cerkvi). Leta 1965 se je vrnil v domovino in najprej delal na pastoralnem področju. Leta 1968 je predaval veroslovje in misiologijo na Teološki fakulteti v Ljubljani, pozneje še moderni ateizem. Že od leta 1973 je bil svetovalec Tajništva za neverne v Rimu, še naprej je predaval na TF in leta 1976 je postal izredni profesor. Bil je tudi provincial slovenskih lazaristov, urednik revije Znamenje in Bogoslovnega vestnika. Veliko je predaval (teološki tečaji, predavanja za študente …) in pisal (Živa verstva, Uvod v moderni ateizem ..)Leta 1997 je na položaju ljubljanskega nadškofa in ljubljanskega metropolita zamenjal Alojzija Šuštarja. Za škofovsko geslo si je izbral Trubarjev rek “Stati inu obstati”. Na tem položaju je ostal do leta 2004, ko ga je nasledil Alojz Uran in 11. februarja 2004 ga je papež Janez Pavel II. imenoval za prefekta Kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega življenja. 24. marca 2006 ga je papež Benedikt imenoval za kardinala. …

… več o njem preberite v rubriki (gost meseca 09_1993 (ko je bil tajnik papeškega sveta za kulturo)

… gost meseca 04_1994 (ko je postal ljubljanski nadškof)

… v rubriki Moj pogled 04_2004

… in v rubriki gost meseca 05_2006 (ko je postal kardinal)

nekaj njegovih misli:

• Spoznati, da Bog biva, ima najgloblje posledice za človeka. Ali je naše srce sporazumno s tem, da Bog biva? V nas je nekaj, kar lahko imenujemo »dobra volja«, del nas, ki hrepeni po Bogu. Je pa tudi drugi del, ki mu nasprotuje in ga zavrača.
  
• Prav gotovo nas odpoved, ki jo terja od nas evangelij, ne vodi v slepo ulico. To je pot, ki vodi v življenje. Če zaradi Kristusa privolimo v smrt, naredimo to zato, ker vemo, da je smrt, sprejeta v ljubezni, rodovitna.
  
• V človeku sta dva jaza: njegov plitvi, narcistični, lastniški jaz, ujet v mrežo sebičnosti in pohlepa, in njegov pravi, globoki jaz, sposoben darovanja in ljubezni. Človek privoli v odpoved, da bi mogel njegov pravi jaz zaživeti, se uveljaviti in okrepiti.
  
• Na tem svetu ima vsak človek svojo pot. Tudi k Bogu gre vsak človek po svoji poti. Zakaj bi ga torej silili na pot, ki ni njegova? Spoštovati druge ljudi, jim priznavati njihovo izvirnost in enkratnost – to je eden od bistvenih pogojev za veselje.
  
• Če hočemo, da bo naša vera trdna kljub preizkušnjam, katerim je izpostavljena, potem se mora uresničevati v ljubezni. Če hočemo, da bo imel mladi rod močno vero, potem ga moramo navajati k delom usmiljenja.
  več:
  

 

LETA 1939 UMRL SIGISMUND FREUD

AVSTRIJSKI PISATELJ, ZAČETNIK PSIHOANALIZE (* 1856)

Psihoanaliza (“razčlenjevanje duše”) je metoda proučevanja in zdravljenja duševnih motenj s tem, bolnik spregovori o neprijetnih doživetjih, ki jih je potisnil v podzavest. Začetnik psihoanalize je avstrijski psihiater Sigismund Freud, rojen na današnji dan.

nekaj njegovih misli:

• Ljubezen in delo … to je vse, kar obstaja, to sta stebra človeštva.
  
• Če ima kdo sebe za skeptika je dobro, da kdaj podvomi tudi v svoj dvom.
  
• Ko bi mladost vedela, ko bi starost zmogla!
  
• Biti popolnoma iskren do sebe, to je dobra vaja!
  
• Nikoli nismo tako brez moči pred trpljenjem kot takrat, ko ljubimo.
  
• Prvi človek, ki je nasprotnika zadel z žalitvijo namesto s kamnom, je bil začetnik civilizacije.

 

LETA 1968 UMRL SV. PATER PIJ IZ PIETRELCINE

KAPUCINSKI REDOVNIK, SPOVEDNIK, STIGMATIK IN SVETNIK (* 1887)

“Jezusove besede: ‘Moj jarem je prijeten in moje breme je lahko’, moremo razumeti kot čudovit povzetek celotnega življenja patra Pija iz Pietrelcine, ki je bil danes razglašen za svetega,” je dejal papež Janez Pavel II. 16. junija 2002 med veličastnim slav­jem, na katerem se je v Rimu zbralo nad 300.000 vernikov iz vseh koncev sveta, ki so tega ponižnega kapucina, zaznamovanega s Kri­stusovimi ranami, že dolgo imeli za svetnika. Ko je ob 10.25 prebral latin­sko formulo: “Beatum Pium a Pietrelcina sanctum esse decernimus et definimus” (Blaženega Pija iz Pietrelcine razglašamo in dolo­čamo za svetnika), je zbor zapel zahvalno Alelujo, množica na Trgu sv. Petra v Rimu in v številnih ulicah okoli njega ter mili­joni gledalcev pred televizijskimi zasloni pa so zavriskali od veselja. Pater Pij iz Pietrelcine je bil 465. svetnik, ki ga je raz­glasil Janez Pavel II. V svoji homiliji je nove­ga svetnika predstavil kot redovnika, ki je bil vse življenje povezan z Gospodovim križem in zaznamovan z njegovimi ranami. V moči križa je bil kot spovednik “velikodušni delivec božjega us­miljenja”, pri maši pa se je poistovetil s Kristusom-žrtvijo.
V predstavah ljudi obstajajo različne podobe patra Pija: čudodelnik, prerok, žrtev predpisov, svet mož ali preprosto ‘pater’ (pri tistih, ki so ga osebno poznali). Bil je mistik, čutil pa se je navadnega človeka in delil z ljudmi vse: kulturo, verovanja, narečje, ljudje pa so ga imeli za nekoga med njimi. Če bi lahko danes namenil kakšno sporočilo svojim privržencem, mislim, da bi jim naročil, tako kot je naročal skupinam, ki so se na večer zbirale pod njegovim oknom, ko je še živel: “Molite!”. Sam ni hotel biti nič drugega kot samo “ubog brat, ki moli”.
Nekdo je za patra Pija dejal, da je “svetnik tretjega tisočletja”. Če se ves svet navdušuje nad patrom Pijem, kakor se je nekoč navduševal nad Frančiškom Asiškim, je to zato, ker nekako sluti, da nas ne bo rešila niti tehnika z vsemi svojimi pripomočki ne znanost z vsemi svojimi obljubami, temveč samo svetost. In ta pravzaprav ni nič drugega kot ljubezen.

več:
S. Čuk, Sveti pater Pij: Priloga, v: Ognjišče 8 (2002), 45-55.
S. Čuk, Posebna priloga ob letu usmiljenja, v: Ognjišče (2016) 3, str. 16.
knjiga: L. de Fara, Pater Pij – sveti, ponižni in ljubljeni, Ognjišče, Koper 2007.

nekaj njegovih misli:

• Dobrota, naj pride od koderkoli, je vedno hčerka iste matere — Božje previdnosti.
  
• Ne brigaj se preveč za stvari, ki povzročajo mrzličnost, napetost in utrujenost. Samo eno je potrebno: dvigniti duha in ljubiti Boga.
  
• Ljubezen in spoštovanje morata hoditi skupaj. Spoštovanje brez ljubezni postane strahopetnost. Ljubezen brez spoštovanja pa postane nadutost.
  
• Bolečina ni samo delo Božje modrosti, še bolj nam razodeva delo njegove ljubezni.
  
• O Marija, zvezda na naši poti, studenec našega upanja, najčistejši vir veselja, vrata nebeška.
  
• Poljubite v duhu rano Jezusove odprte strani in govorite: Ti si moje upanje, Ti si živi vir moje sreče.
  več:

 

LETA 1970 UMRL VENO PILON

SLIKAR, GRAFIK IN FOTOGRAF (* 1896)

“Živa in prizadeta podoba človeka in krajine sta prevladujoči vsebini Pilonovega ekspresionističnega slikarstva, s katerim se je tako neizbrisno zapisal v zgodovino slovenske sodobne likovne umetnosti. Podoba človeka, izražena kot psihična krajina upodobljenčeve notranjosti, je zatem v jedru Pilonove fotografije, kateri se je posvetil za časa svojega bivanja v Parizu.” Tako je zapisal umetnostni zgodovinar dr. Stane Bernik o slikarju Venu Pilonu, ki se je rodil v Ajdovščini, kjer je njegov rojstni dom spremenjen v galerijo.

več: Silvester Čuk, Veno Pilon. (Obletnica meseca). Ognjišče, 1996, leto 32, št. 9, str. 28-29.

 

 

LETA 1975 UMRL RADO BEDNARIK

ČASNIKAR, PREVAJALEC, UČITELJ, KNJIGOVEZ (* 1902)

V Gorici rojeni časnikar, publicist in šolnik Rado Bednarik je po končani gimnaziji v rojstnem mestu študiral zgodovino in zemljepis na univerzi v Ljubljani. Dolgo časa je deloval kot urednik, časnikar in javni delavec. Preživljal pa se z delom v lastni knjigoveznici, ki jo je podedoval po očetu. Jeseni leta 1944 je začel poučevati na novi slovenski gimnaziji v Gorici, od leta 1946 do upokojitve pa je bil profesor na učiteljišču in klasičnem liceju v Gorici. Za pouk na liceju je napisal več učbenikov (skript).

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1885 ROJEN JANEZ ŽURGA

FRANČIŠKAN, UNIVERZITETNI ASISTENT († 1969)

Rojen leta 1885 v Dolenjem Gradišču pri Dolenjskih Toplicah je leta 1905 vstopil v frančiškanski red in po študiju bogoslovja leta 1911 prejel mašniško posvečenje. Predstojniki so ga odločili za študij na univerzi, da bi se usposobil za profesorja naravoslovnih ved na frančiškanski gimnaziji v Kamniku. Njegov profesor je želel, da bi pri njem prevzel delo asistenta in pater Janez Žurga je bil od leta 1926 do 1945 asistent pri inštitutu za mineralogijo in petrografijo tehniške fakultete univerze v Ljubljani.

 

LETA 1896 ROJEN VENO PILON

SLIKAR, GRAFIK IN FOTOGRAF († 1970)

“Živa in prizadeta podoba človeka in krajine sta prevladujoči vsebini Pilonovega ekspresionističnega slikarstva, s katerim se je tako neizbrisno zapisal v zgodovino slovenske sodobne likovne umetnosti. Podoba človeka, izražena kot psihična krajina upodobljenčeve notranjosti, je zatem v jedru Pilonove fotografije, kateri se je posvetil za časa svojega bivanja v Parizu.” Tako je zapisal umetnostni zgodovinar dr. Stane Bernik o slikarju Venu Pilonu, ki se je rodil na današnji dan v Ajdovščini, kjer je njegov rojstni dom spremenjen v galerijo.

več:
S. Čuk, Veno Pilon, Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (1996), 28-29.

 

LETA 1903 ROJEN VINKO KOŠAK

PESNIK, PUBLICIST († 1942)

Pisal je socialno liriko, prozo, literarne ocene in kritike (tudi uveljavljene slovenske pisatelje: Bevka …). Leta 2002 je dr. Emil Cesar uredil biografijo Neizsanjana pot, v kateri so zbrane pesmi, dnevniški zapiski in kratka proza Vinka Košaka.

njegova misel:

• Tako je zdaj pri nas: kdor je pošten in hodi ravno pot, / molčati mora, ali se umakniti v kot; / a šolobardam, puhloglavcem, denucijantom in hinavcem / pa venčajo glavé z uspehi, slave vencem.

 

LETA 1917 ROJEN JANEZ GRADIŠNIK

PISATELJ, ESEJIST, SLOVAROPISEC IN PREVAJALEC († 2009)

Rojen v Stražišču pri Prevaljah, študiral v Ljubljani in študij končal leta 1940. Med drugo svetovno vojno je preživel dve leti v nemškem ujetništvu in v pregnanstvu (na Hrvaškem), do leta 1948 tajnik na ministrstvu za Slovenijo v Beogradu (pri Edvardu Kocbeku), nekaj časa urednik pri Državni založb, potem svobodni književnik. Literarno pot je začel kot sodelavec medvojne krščanske revije Dejanje, sodeloval je s Kocbekom, prijateljeval s pesnikom Jožetom Udovičem. Izdal je zbirko novel Pot iz noči, v šestdesetih novele v zbirki Ura spomina, v osemdesetih Plamenica in druge. Po slogu je bil psihološki realist, rad je v svoja dela vključeval moralno-etična vprašanja, predvsem iz medvojnega obdobja. Od 1969 je bil glavni urednik revije Prostor in čas, v kateri so objavljali Anton Slodnjak, France Bučar, Jože Mahnič in drugi, in ki so jo oblasti leta 1974 zatrle. Gradišnik je bil ves čas tudi vnet, strog razpravljavec o jezikovnih vprašanjih. Na to temo je izdal publikacije Slovenščina za Slovence, Slovenščina za vsakogar, Še znamo slovensko, Naš jezik in druge. Predvsem pa je bil eden največjih slovenskih prevajalcev , ki je Slovencem odprl vrata v svet najpomembnejših dosežkov svetovne literature 19. in 20. stoletja; med drugim je prevedel dela Marka Twaina, Jamesa Joyca, Thomasa Manna, Roberta Musila, Andreja Malrauxa, Franza Kafke, Alberta Camusa … Gradišnik je tudi avtor del za mladino in odrasle Poti iz noči, Ura spomina, Plamenica, Moj prijatelj Dane, Mehiški orel … Poskrbel pa je tudi za številne prevode slovenske literature namenjene tujim bralcem, zlasti nemškim in angleškim. Leta 2000 je bil posnet tudi dokumentarni film Helene Koder Mož brez posebnosti – portret Janeza Gradišnika. Za svoje delo je prejel leta 1987 Sovretovo nagrado za življenjsko delo, leta 1969 nagrado Prešernovega sklada in leta 2008 Prešernovo nagrado. Je prvi književni prevajalec, ki je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo …

več:
S. Čuk, Janez Gradišnik (1917-2009), Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (2017), 52-53.

nekaj njegovih misli:

• Vsak rod je odgovoren za jezik: to, kar je prevzel od prednikov, mora izročiti vsaj nepokvarjeno potomcem.
  
• Jezik je ena poglavitnih lastnosti posameznega naroda, in narodna zavest se v veliki meri opira na jezikovno; če je šibka ena, tudi druga ne more biti močna.
  
• Ne smemo pozabiti vedno novega, velikega veselja, ki ga imamo od materinega jezika… Veselje ob tem, ko domačo besedo obvladujemo, ko nam vedno ustrezneje izraža misli in občutke, ko nam daje, da se izražamo, in ob tem lepo zveni in nam poje.

iz spominov žene, prevajalke Katarine Bogataj Gradišnik: (Ognjišče 05_2013)

• Pri mojem pokojnem možu je bila skrb za pravilnost in lepoto slovenščine neločljivo povezana z njegovim patriotizmom; jezik zanj ni bil samo sredstvo sporazumevanja, ampak tudi znamenje narodove samobitnosti. (…)
• Kot Kocbekov tajnik je Janez takoj po vojni iz Zagreba odšel v Beograd … precej daljše kakor tajniška služba je bilo Janezovo sodelovanje s Kocbekom pred vojno pri reviji Dejanje, iz tistega časa datira tudi njegovo trajno prijateljstvo s pesnikom Jožetom Udovičem. H Kocbeku je zahajal vse do njegove bolezni in smrti. (…)
  
• Urejal je tudi revijo Prostor in čas, ki je združevala več kakor 60 pesnikov, pisateljev, esejistov in publicistov zelo različnih nazorov, ki so po ukinitvi Perspektiv in po notranjih nesoglasjih v Sodobnosti in Problemih ostali tako rekoč brez strehe nad glavo. Ta revija je izražala tudi simpatije do disidentov v vzhodni in srednji Evropi in je bila večkrat tarča napadov v tedanjem časopisju in publicistiki, seveda tudi Janez kot njen urednik. Izhajala je od leta 1968 do 1974, …
• UDBA je v stanovanju montirala mikrofone … od obiskovalcev pri nas doma bi utegnila biti posebej zanimiva oba tržaška pisatelja Lojze Rebula in Boris Pahor. Mislim pa, da niso imeli prav srečne roke. Tudi če so prisluškovali Janezovim telefonskim pogovorom, je bila bera najbrž skromna; med delom si je namreč ves čas vrtel glasbo s plošč – menda je to za prisluhe moteče – med drugim precej hrupnega Šostakoviča. Tega skladatelja nisem posebno marala, zato pa je Janez lahko užival ob njegovih simfonijah cele dopoldneve, ko sem bila v službi.

 

LETA 1921 ROJENA RADOSLAVA (RADA) PREMRL PAHOR

KULTURNA DELAVKA, SESTRA J. PREMRLA- VOJKA in ŽENA B. PAHORJA († 2009)

Rodila se je v Šembidu (Podnanosu) pri Vipavi v ugledni družini. Njen stric je bil duhovnik in glasbenik Stanko Premrl, skladatelj slovenske himne. Po vojni se je zaposlila v Trstu, kjer je spoznala pisatelja Borisa Pahorja in se z njim poročila (1951). V njegovi reviji Zaliv (1966–1972) je objavljala spomine na družino in brata Janka pod naslovom Moj brat Janko-Vojko. Umrla je leta 2009. Boris Pahor, ki je v 109. letu umrl 30. maja 2022, je njej v čast in zahvalo posvetil Knjigo o Radi (2012).

 

LETA 1930 UMRL JOŽEF SAKOVIČ

PREKMURSKI DUHOVNIK, PISEC NABOŽNIH ČLANKOV (* 1874)

Rodil se je v Vadarcih pri Gradu (Gornji Lendavi) v Prekmurju. Po gimnaziji je končal bogoslovje v Sombotelu, kjer je bil leta 1899 posvečen v duhovnika. Deloval je v raznih župnijah v Prekmurju in na Gradiščanskem, nazadnje na Dolnjem Seniku v Porabju, kjer je 22. septembra 1930 umrl. Zgodaj je namočil svoje pero in na vseh svojih duhovniških postajah s svojimi nabožnimi in poučnimi članki sodeloval v Kalendarju Srca Jezušovoga, Marijinem listu in Novinah ter skrbel za nabožne knjige, ki so bile takrat v rabi med katoličani v Prekmurju in Porabju.

 

LETA 1943 UMRL ANTON BRECELJ

ZDRAVNIK, PUBLICIST (* 1875)

Doma iz Žapuž (Šturje-Ajdovščina), že kot gimnazijec in študent je sodeloval v katoliškem gibanju in objavljal članke v Zori in Katoliškem obzorniku. Medicino je študiral v Gradcu in do konca prve svetovne vojne delal v Gorici in bil eden vodilnih v Slovenski ljudski stranki (v opoziciji krščanskim socialistom); Kasneje se je preselil v Ljubljano, kjer je bil zasebni zdravnik, veliko je pisal o medicini in biologiji, tudi o kulturi in politiki …

 

LETA 1958 UMRL IZIDOR CANKAR

DUHOVNIK, UMETNOSTNI ZGODOVINAR, PISATELJ, KRITIK, (*1886)

Izidor Cankar se je uveljavil predvsem kot umetnostni zgodovinar. Tej stroki se je posvetil še preden je opustil duhovniški poklic (1926). Bil je tudi pripovednik; znan je njegov esejistični roman S poti in eseji Obiski. Pomembni so njegovi uvodi v Zbrane spise I-XXI bratranca Ivana Cankarja, našega največjega pisatelja.

več:
S. Čuk, Izidor Cankar, Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (2016),  52-53

njegova misel:

• Trpljenje je plodno; utrudi se srce v njem, a tudi okrepi in razčisti.

 

LETA 2002 UMRL ACI (FRANC) BERTONCELJ

NEOROMANTIČNI PIANIST (* 1939)

V svet glasbe je vstopil zelo zgodaj. Pri osmih letih je bil sprejet na nižjo glasbeno šolo v Ljubljani. Kot izreden glasbeni talent je imel prvi javni nastop že po treh mesecih šolanja, kmalu prvi recital v veliki dvorani slovenske filharmonije. Njegova umetniška pot je šla strmo navzgor. Druga polovica 20. stol. je bila zanj obdobje nenehnega koncertiranja in snemanja. Pogosto je nastopal s tujimi orkestri. Trenutno so zbrani podatki o nekaj več kot 600 njegovih koncertnih nastopih, a bilo jih je čez 1.000.

pripravlja Marko Čuk

LETA 1832 UMRL WALTER SCOTT

ŠKOTSKI PESNIK IN PISATELJ, VZORNIK JOSIPA JURČIČA (* 1771)

Škotski pesnik in pisatelj Walter Scott velja za začetnika in utemeljitelja zgodovinskega romana v evropski književnosti. Med njegova najbolj znana dela sodi Ivanhoe (1819), roman iz viteškega življenja. Po njegovem zgledu so nastali številni zgodovinski romani v evropski romantični književnosti. Pri nas je njegov vpliv najbolj viden pri Josipu Jurčiču.

 

LETA 1866 ROJEN HERBERT GEORGE WELLS

ANGLEŠKI PISATELJ († 1946)

Angleški pisatelj H. G. Wells je kot vajenec v drogeriji veliko bral, dobil štipendijo in študiral naravoslovje ter postal profesor. Kmalu pa se je posvetil samo pisanju. Literarni uspeh mu je prinesla vrsta znanstveno-fantastičnih in utopičnih romanov, utemeljenih v viziji prihodnjega razvoja in napredka znanosti (Časovni stroj, Vojna svetov, Prvi ljudje na Luni). Pozneje je pisal tudi zgodovinske in družbeno kritične romane in povesti iz malomeščanskega življenja v tragikomičnem tonu.

 

LETA 1878 ROJEN FRANC KIMOVEC

DUHOVNIK, GLASBENIK, SKLADATELJ († 1964)

V slovensko cerkveno glasbo se je zapisal predvsem kot skladatelj, ki je znal svoje cerkvene in liturgične skladbe približati slovenskemu ljudskemu občutju (v novi pesmarici Slavimo Gospoda je 21 njegovih pesmi, ki so “nepogrešljive”, denimo: Duša, le pojdi z mano, Je angel Gospodov, Oljsko goro, Še gori ljubezen…), zato so se njegove pesmi hitro “prijele” v srcih ljudi. Te pesmi, ki so “postale del zaklada slovenskega ljudskega petja, ki ga je tako pospeševal”.

… več o njem v obletnici meseca 09_1998

 

LETA 1905 JE ŠKOF JEGLIČ BLAGOSLOVIL

ZAVOD SV. STANISLAVA V ŠENTVIDU NAD LJUBLJANO

Začetki zavoda segajo v konec 19. stoletja, ko je takratni ljubljanski škof Anton Bonaventura Jeglič želel zgraditi Zavod svetega Stanislava, katoliško ustanovo, ki bi bila namenjena izobraževanju in vzgoji. Mestne oblasti mu najprej tega niso dovolile v središču mesta, toda temeljni kamen za Škofove zavode je vendarle blagoslovil 16. julija 1901. Gradnja je trajala več kot štiri leta in nove prostore je škof Jeglič blagoslovil na današnji dan leta 1905. Gimnazija je delovala do 2. svetovne vojne, ko so jo izpraznili Nemci. Po »osvoboditvi« je bila najprej kraj zasliševanj in mučenj domobrancev in beguncev, potem pa vojašnica, ki jo je vojska zapustila leta 1991. Po osamosvojitvi jo je ljubljanska nadškofija dobila nazaj in 1. septembra 1993 se je v gimnaziji spet začel pouk. Nadškof Šuštar je blagoslovil prostore, ki so bili moderno opremljeni, da je lahko začela izobraževanje prva generacija (158) šentviških dijakov – novih zavodarjev.

V mladih bomo zbujali veselje do življenja ter občudovanje in spoštovanje do narave. Gojili bomo pristno narodno zavest ob spoštovanju drugih narodov in narodnosti, privzgojili pa bomo tudi spoštovanje do drugačnosti, do različnih ver in prepričanj (prof. Jože Mlakar, prvi ravnatelj)

 

LETA 1906 ROJEN LOJZE ZUPANC

PISATELJ, PESNIK, DRAMATIK IN PUBLICIST († 1973)

Pisatelj Lojze Zupanc, ki je pred sto leti zagledal luč sveta v Ljubljani, je bil po poklicu učitelj. Dalj časa je služboval v Beli krajini, kjer se je pisateljsko uveljavil s prirejanjem belokranjskih pravljic, ki so izšle v več knjigah. Med najbolj znanimi je Zaklad na Kučarju.

 

LETA 1910 ROJEN GEOMEHANIK LUJO ŠUKLJE

GRADBENIK IN GEOMEHANIK, PREDAVATELJ IN AKADEMIK († 1997)

Rodil se je v Jelsi na Hvaru, študiral je v Ljubljani, kjer je po doktoratu tri desetletja predaval na fakulteti za arhitekturo Bil je velik strokovnjak na področju geotehničnih vprašanj, zato je predaval tudi po drugih univerzah, sodelovalč pa je tudi pri številnih velikih projektih v nekdanji državi, pri urejanju voda, melioraciji, sanaciji plazov, urejanju pristanišč, mostov ..,.

 

LETA 1937 UMRLA s. FELICITA KALINŠEK

ŠOL. SESTRA sv. FRANČIŠKA KR. KRALJA IN AVTORICA NAJBOLJ ZNANE SLOVENSKE KUHARSKE KNJIGE (* 1865)

Terezija je zagledala luč sveta 5. septembra 1865 v  družini šestih otrok v Podgorju pri Kamniku, kjer so kar tri hčere postale redovnice v kongregaciji šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja. V noviciat pri šolskih sestrah v Mariboru je vstopila leta 1892 in dobila redovno ime Felicita. Najprej se je šolala za učiteljico v dekliški šoli, a je v drugem letniku prevzela vodstvo samostanske kuhinje. Ko je Kmetijska družba za Kranjsko je leta 1898 ustanovila gospodinjsko šolo v Ljubljani so takrat 33-letno sestro Felicito Kalinšek, poslali v LJ, kjer je sprejela službo učiteljice kuhanja in ji ostala zvesta vse do smrti, 21. septembra 1937. V teh štiridesetih letih so se v njeni kuharski šoli mojstrile stotine deklet z vseh koncev naše domovine in iz vseh družbenih slojev. Njen ugled je bil takšen, da so ji zaupali pripravo nove izdaje prve izvirne slovenske kuharske knjige Magdalene Pleiweis (prvič je izšla leta 1868 v Ljubljani in je bila tako priljubljena, da je do leta 1902 doživela pet ponatisov). Pod njenim vodstvom je Slovenska kuharica do druge svetovne vojne doživela dvanajst izdaj.

več:
S. Čuk, sestra Felicita Kalinšek (1865–1937): Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (2015), 48-49.

njene misli:

• Med opravili domačega gospodinjstva je kuhanje gotovo najbolj važno v vsakdanjem življenju. Naj ima gospodinja še teko lepe lastnosti, naj bo še tako prijazna, ustrežljiva in potrpežljiva, je družine vendarle ne bo vzljubila in tudi ne bo našla pri hiši zadovoljstva, če ne bo znala dobro kuhati, če bo postavljala na mizo skoraj venomer eno in isto jed, v petek in svetek, in še to neokusno pripravljeno, nesoljeno, preslano, zasmojeno, na pol kuhano, preredko ali pregosto itd. Posebno slabo pa je pri hiši, kjer se gospodinji skoraj nikoli ne posreči peka.
• Kuhanje je nadvse važno opravilo za vsako družino, zato se mu morajo priučiti ne le kuharice, ki si s tem služijo kruh, marveč tudi gospodinje na deželi. Prav bi bilo, da bi si vsaka nevesta med drugimi potrebščinami oskrbela tudi knjigo Kuharica. Po njej se bo z dobro voljo temeljito priučila kuhanju.
• Da je Slovenska kuharica popolnoma zanesljiva vodnica pri kuhanju, je najboljši dokaz to, da so vse priporočene jedi praktično preizkušene in je navodilo napisano tako, kakor se je poskus obnesel.

pripravlja Marko Čuk

LETA 1850 ROJEN MIHAEL NAPOTNIK

TEOLOG, FILOZOF, ZGODOVINAR, PISATELJ, KNEZ IN ŠKOF († 1922)

“Slomšek je bil, kakor da bi ga med ljudstvo dalo nebo od zgoraj, z drugega sveta, zato so o njem govorili s svetim spoštovanjem, res kakor o svetniku. Napotnik pa je bil s tega sveta, dvignjen visoko nad ljudstvo, zato so govorili o njem s tresočim spoštovanjem,” je zapisal dr. Anton Trstenjak, ko je kot psiholog presojal osebnost mariborskega škofa Mihaela Napotnika (1889-1922), drugega naslednika bl. Antona Martina Slomška, ki je bil po značaju njegovo nasprotje.

… več o njem si preberite v obletnici meseca 03_2002

 

LETA 1870 ROJEN MATEJ STERNEN

SLIKAR, GRAFIK IN RESTAVRATOR († 1949)

V svojih delih je veliko upodabljal človeško figuro, predvsem portret in ženski akt. Poleg oljnega in stenskega slikarstva, s katerima se je največ ukvarjal, je odlično obvladal tudi risbo, sodi pa tudi med prve slovenske grafike in skupaj z Jamo, Groharjem in Jakopičem med slavno »četverico« slikarjev slovenske moderne. Sternen se je bolj kot katerikoli drug od četverice oklepal figuralne motivike in je že v svojem zgodnjem obdobju ustvaril eno od ikon tistega časa, sliko Rdeči parazol, v kateri se poigra z barvnimi preobrazbami in odsevi.

 

LETA 1890 ROJEN FRANCE VEBER

EDINI “SLOVENSKI” FILOZOF († 1975)

Tako je o Francu Vebru, prvem profesorju filozofije na ljubljanski univerzi, ki je bil zagovornik t.i. predmetne teorije, zapisal filozof Janez Janžekovič. Drugi naši filozofi so zastopali bodisi dediščino Tomaža Akvinskega (tomizem), bodisi marksistično misel, on pa je ubral samostojno pot. Napisal je 17 filozofskih knjig (med njimi Knjigo o Bogu).in 73 razprav. Po prisilni upokojitvi je bil dolga leta lektor verskega lista Družina.

… več o njem v obletnici meseca 05_1995

 

LETA 1925 UMRL IVAN ŠUŠTERŠIČ

ADVOKAT IN POLITIK (*1863)

Med obstoječimi strankami, ki ima poslance v slovenskem parlamentu, je najstarejša SLS (Slovenska ljudska stranka). S tem imenom je zaživela leta 1905. Takrat je bil za njenega načelnika izvoljen odvetnik Ivan Šušteršič in je to ostal do leta 1917. Leta 1890 je bil med ustanovitelji Katoliškega političnega društva, zatem pa vnet organizator Katoliške narodne stranke (KNS), predhodnice SLS. Leta 1917 je sodeloval pri ustanovitvi Jugoslovanskega kluba in pri sestavljanju majniške deklaracije.

 

LETA 1982 UMRL JANKO RAVNIK

PIANIST, SKLADATELJ, GLASBENI PEDAGOG, FOTOGRAF IN FILMSKI REŽISER (* 1891)

Janko Ravnik je bil skladatelj, glasbeni pedagog, fotograf in ustvarjalec prvega slovenskega celovečernega filma V kraljestvu Zlatoroga (1931). Skladatelj Marijan Lipovšek, njegov učenec na Akademiji za glasbo in njegov sopotnik na skalnih poteh naših gora, pričuje: “Hoditi z njim, opazovati ga pri delu, pri njegovi osredotočenosti, pri natančnosti, nenehni dobrovoljnosti in šegavosti, pa obenem poklicni strogosti, to je šola, to je učenje in izkustvo, ki je nepozabno in ki je obenem sijajen nauk za življenje. Ravnikov življenje ni bilo nikoli površno, nikoli poceni in plitvo. Zavedal se je ali pa je podzavestno čutil, da vsaka nadarjenost obvezuje. Ni vseeno, kako človek preživi svoje življenje.” Bil je velik ljubitelj gora, ustvarjalen na področju glasbe in fotografije. Značilnost Ravnikovega ustvarjanja, tako v glasbi kot fotografiji, je čut za kompozicijo. Njegovo najobsežnejše glasbeno delo – Requiem (maša za rajne) je doživelo krstno izvedbo leta 2007, ob petindvajseti obletnici njegove smrti.

… več o njem preberite v obletnici meseca 05_2011

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1796 ROJEN MATEJ MEDVED

GRADBENI MOJSTER († 1865)

Sedanja ljubljanska stolnica je bila zgrajena v letih 1701–1707. Načrte zanjo je napravil italijanski jezuitski arhitekt Angelo Pozzo; predvideval je tudi kupolo nad križiščem glavne in stranske ladje. Ta je bila zgrajena leta 1841 in sicer po načrtih gradbenega mojstra Mateja Medveda iz Cerkelj na Gorenjskem. S svojimi zidarji je delo začel aprila 1841, junija pa so na vrhu stopnice že pritrdili križ. Graditelju Medvedu je kupola prinesla veliko slavo. Kupolo je v letih 1843–1844 poslikal Matevž Langus.

 

LETA 1834 ROJEN JAKOB BROLLO

FURLANSKI SLIKAR († 1918)

Sprva se je slikarstva učil doma v Huminu, potem pa je odšel na akademijo v Benetke. Najprej je delal na Koroškem in potem na slovenskem Štajerskem – kot sodelavec Tomaža Fantonija, ki je slikal figuralne kompozicije, Brolo pa ga je dopolnjeval s fresko tehniko. Kasneje je delal s svojim pomočnikom Biertijem in s svojim sinom. Za cerkve je slikal freske pa tudi oltarne slike … Najbolj znane poslikave pri nas: Petrovče, Sv. Trojica v Slovenskih Goricah, Velika Nedelja, Gradišče pri Ormožu, Ponikva, Vitanje, Nova Cerkev, Kamnica, Brežice… Njegova prva ljubezen pa je bila Koroška, kjer je poslikal tri cerkve na območju Štalenske gore (Šentlovrenc nad Celovcem, Šentmartin…), cerkev v Žitari vasi … Naslikal je tudi 15 križevih potov in ok. 110 drugih oljnih slik, mnogo poljskih znamenj in kapelic.

 

LETA 1851 ROJEN IVAN HRIBAR

BANČNIK, POLITIK, LJUBLJANSKI ŽUPAN (†1941)

Kmečki sin se je med študijem vzdrževal z inštrukcijami. Poklicno je deloval kot ravnatelj ljubljanske podružnice češke banke Slavija. Pred prvo svetovno vojno je bil s pisateljem Ivanom Tavčarjem ena vodilnih osebnosti slovenske liberalne Narodne napredne stranke. V letih 1896–1910 je bil ljubljanski župan in je zaslužen za obnovo Ljubljane po potresu 1894, da je dobila podobo sodobnega mesta. Po napadu na Jugoslavijo leta 1941 si je v znak protesta proti italijanski okupaciji vzel življenje v Ljubljanici.

 

LETA 1891 ROJEN JANKO KAČ

PISATELJ, NOVINAR, UREDNIK IN HMELJAR, GLASNIK SAVINJSKE DOLINE ( † 1952)

Rodil se je v Latkovi vasi pri Preboldu, po nedokončanem študiju medicine se je posvetil časnikarstvu in pisateljevanju. V svoji pripovedni prozi je realistično opisoval kmečko življenje v rodni Savinjski dolini. V svojih delih, zlasti v romanu Grunt (1933), opisuje savinjskega kmeta in njegovo »postavo«: »Prvo je grunt, za njim denar. Potem pridejo postave, Bog pa je zadnji. Taka je kmetska postava.« Ta postava dela kmeta trdega, samo da ohrani zemljo rodu. Uporabljal je narečne besede, ljubil je folklorne opise kmečkih opravil. Znan je njegov socialni roman Moloh (1936), ki sega v nastanek tekstilne tovarne (predilnice) v Preboldu.

 

LETA 1902 UMRL IVAN VRHOVEC

PROFESOR, ZGODOVINAR, PUBLICIST (* 1853)

Rodil se je leta 1855 v Ljubljani, v kmečki družini, po osnovni šoli in gimnaziji je na Dunaju študiral zgodovino, zemljepis in slovenščino. Svoje znanje je posredoval gimnazijcem v Novem mestu in Ljubljani. Bil je odličen učitelj. Veliko je tudi pisal: za Mohorjevo družbo poučne članke ter preglede dogodkov doma in na tujem. Pri svojem zgodovinskem pisanju se je med prvimi pri nas opiral na arhivske vire. Njegov slog je bil tako privlačen in jasen, da so ga imenovali “mojster poljudnega sloga”.

 

LETA 1909 UMRL JOŽEF BOROVNJAK

PREKMURSKI DUHOVNIK IN SLOVENSKI RODOLJUB (* 1826)

“Jožef Borovnjak je bil eden izmed tistih duhovnikov, ki je čutil s svojim ljudstvom, ki je živel za ljudstvo in je tudi v najhujših okoliščinah skrbel za svoje vernike ne samo z besedo, ampak tudi s pisanjem. Po Miklošu Küzmiču in Jožefu Košiču je bil najmarljivejši in najvztrajnejši oblikovalec in gojitelj našega slovenskega ljudskega jezika.” Tako je leta 1909 ob smrti prijatelja Jožefa Borovnjaka, cankovskega župnika, zapisal dr Franc Ivanocy, “prekmurski Slomšek”. Na Cankovi je neutrudno deloval 51 let (1858-1909). Ob 150-letnici njegovega prihoda v župnijo je Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru skupaj z občino in župnijo Cankova pripravila konec junija 2008 na Cankovi znanstveni simpozij. Vsa predavanja so izšla v zborniku Življenje in delo Jožefa Borovnjaka. Ob tej priliki so v parku na Cankovi odkrili Borovnjakov doprsni kip, delo kiparke Irene Čuk. Ta delovni mož, ki se je vse življenje trudil biti duhovnik z vsem srcem in zaveden Slovenec – rodoljub, zasluži, da ga spoznamo.

… več o njem preberite v rubriki obletnica meseca 09_2009

 

LETA 1910 ROJEN FRANCE BEZLAJ

ETIMOLOG, JEZIKOSLOVEC, AKADEMIK († 1993)

Iz Litije ga je pot zanesla v Kranj in Ljubljano, kjer je po maturi študiral slavistiko ter dosegel doktorski naziv z disertacijo Oris slovenskega knjižnega izgovora. Nekaj časa je poučeval na ljubljanskih gimnazijah, leta 1942 pa ga je Fran Ramovš pritegnil, da je zbiral gradivo za etimološki slovar slovenskega jezika. Postal je mednarodno priznan strokovnjak za etimologijo, vedo, ki raziskuje nastanek in prvotni pomen besed. Njegov Etimološki slovar slovenskega jezika I–V je izhajal od leta 1976 do leta 2007.

 

LETA 1911 ROJEN DRAGOTIN CVETKO

MUZIKOLOG IN SKLADATELJ († 1993)

»Prehodil sem pot, ki ni bila vselej ne enosmerna ne ravna. Mnogokrat sem naletel na ovire, ki so mi hotele preprečevati uresničenje mojih ciljev. Bile so raznovrstne. Ideološko, idejno, materialno so posegale v moje osebno življenje, toda me niso uspele spremeniti. V težnji po čim večji svobodnosti in neodvisnosti sem jih potrpežljivo premagoval, krepil svoj duhovni potencial, širil svoja obzorja … Obveze, ki sem jih sprejel v svoj življenjski načrt, sem občutil razmeroma zgodaj kot dolg sebi, svojemu rodu in svetu nasploh.« Tako je zapisal muzikolog Dragotin Cvetko v knjigi svojih spominov V prostoru in času, ki je izšla po njegovi smrti (Slovenska matica, Ljubljana 1995). Tega neutrudnega raziskovalca zgodovine glasbene umetnosti na Slovenskem in utemeljitelja muzikologije pri nas se spominjamo ob stoletnici njegovega rojstva. Znanstvene ustanove, v katerih je Cvetko deloval, bodo to obeležile z raznimi prireditvami: z odkritjem doprsnega kipa na njegovi rojstni hiši, z muzikološkim simpozijem, z razstavo in s slavnostnim koncertom.

… več o njem preberite v obletnici meseca 09_2011

misel:

Baje sem dobro pel in bil nadarjen za glasbo. Prepeval sem, kjerkoli sem hodil. Nekakšna mentorja sta mi bila oče in mama, ki sta bila vešča v glasbi: oče v klavirski in violinski igri, mama v klavirski in pevski tehniki … Užival sem, ko smo ob poletnih večerih pri odprtih oknih ubrano peli. Otroci in mama smo bili nešolan oktet, vaščani so nas radi poslušali.«

 

LETA 1912 ROJEN KAREL CEGLAR

SALEZIJANSKI DUHOVNIK, BIBLIOGRAF († 1999)

Zibelka mu je tekla v Stični. Bil je najstarejši od treh sinov, ki vsi postali duhovniki (Stanko – 1915, Ludovik – 1917). Po končani osnovni šoli se je na Radni pri Sevnici pripravljal na vstop v salezijansko družbo. Po duhovniškem posvečenju leta 1939 je opravljal različne službe v salezijanskih ustanovah. Po vojni je odšel v ZDA, od tam v Kanado, kjer se je posvetil zbiranju gradiva o škofu Baragi, ustanovil je založbo Baraga Publishing s sedežem v Hamiltonu in začel izdajati zbirko Baragiana.

 

LETA 1917 UMRL FRAN MASELJ – PODLIMBARSKI

ČASTNIK IN PISATELJ (* 1852)

Najbolj znano delo pisatelja Frana Maslja – Podlimbarskega je roman Gospodin Franjo (1913), ki mu je prinesel slavo in – nesrečo: ker je v njem odkrito opisoval in grajal nevzdržne razmere v Bosni po avstrijski okupaciji leta 1878, so avstrijske oblasti kmalu po usodnih strelih v Sarajevu 28. junija 1914, zaradi katerih je izbruhnila prva svetovna vojna, roman zaplenile, pisatelju pa so odvzeli častniške čine in poslali v izgnanstvo, kjer je zagrenjen umrl. Kako je bil roman sprejet med zavednimi Slovenci, kaže ocena pesnika Otona Župančiča: »Gospodin Franjo je nastal, ne ker je Podlimbarski hotel nekaj napisati, temveč ker nam je imel nekaj povedati. Ta pečat notranje pristnosti je udarjen tej iskreni knjigi tako krepko in odločno, da kritik, ki bo jahal samo nervoznega estetskega konjička, ne bo mogel biti pravičen njeni etični vsebini … Podlimbarski je svoj roman po vesti napisal, mi ga po vesti berimo, in prav bo tako.« Roman se je bralcem priljubil zaradi živahnega pripovedovanja in zlasti zaradi tople človečnosti.

… več o njem preberite v obletnici meseca 11_2012

 

LETA 1981 SLOVENIJO OBIŠČE BRAT ROGER SCHUTZ

USTANOVITELJ TAIZEJSKEGA GIBANJA

V Stični so se zbralo okoli 5.000 mladih iz vseh krajev Slovenije, iz goriškega, tržaškega in koroškega zamejstva, iz Hrvaške … na srečanje z bratom Rogerjem, predstojnikom ekumenske redovne skupnosti v Taizeju. To je bilo prvo srečanje mladih v Stični, ki je potem postalo tradicionalno. Mladi so se nanj pripravljali po župnijah, sprejeli so križ sprave, ki je bil med srečanjem v stiški baziliki. Srečanje je imelo geslo: ISKALCI BOGA SO VIR UPANJA.

Brata Rogerja je sprejel nadškof Šuštar, mladim pa je Roger namenil naslednje besede: “Velikokrat ne vemo, kaj pomeni biti živ v Kristusu. Vi ste priče živega, Vstalega Kristusa, če ste zvesti njegovi besedi … V teh razmerah, kjer prevladuje dvom, je bistvenega pomena najti odgovor na vprašanje, kako se moremo uresničiti v Kristusu. Če smo se oddaljili od Boga, v tem trenutku ne moremo narediti nič drugega, kakor da se spet vrnemo k njemu. Če je naša vera v dvomih, potem moramo zaupati v Kristusa … »Krščanskim časnikarjem pa je rekel: »Povejte mladim, naj s svojim življenjem uresničujejo, kar so doumeli o Kristusu, o Bogu, o evharistiji, o evangeliju. Če to dobesedno prevedemo v življenje, pridemo zelo daleč in tako se rodi upanje. Poudariti morate tudi pomen občestva. Bog daje polnost vere Cerkvi, občestvu Cerkve, mi smo vere deležni samo v majhni meri, samo kolikor smo povezani z občestvom … In ne moremo  živeti občestva v Kristusu, če se med seboj ne srečujemo …”

Hvaljen bodi živi Bog, ker je položil v vsako živo bitje odsev svoje podobe. Hvaljen bodi sveti Bog, da nas je vse naredil po svoji podobi, ustvarjalce in svobodne. Hvaljen bodi Bog, ki je prišel med nas po človeku Jezusu Kristusu. Hvaljen bodi Jezus Kristus, vstali od mrtvih, da smo praznovali Boga po tvojih besedah, po tvoji evharistiji. Hvaljen bodi Sveti Duh, Duh vstalega Kristusa, ki nam govori v našem srcu in nam daje, da v dogodkih našega življenja razločujemo znamenja njegove volje. Vendar pa je naša molitev vedno uboga, zato: hvaljena bodi molitev Cerkve, ki nam daje, da molimo skupaj …”

 

LETA 1999 RAZGLASITEV ŠKOFA SLOMŠKA ZA BLAŽENEGA

PAPEŽ JANEZ PAVEL II. V MARIBORU

Drugi obisk papeža sv. Janeza Pavla II. v Sloveniji je trajal le en dan in sicer v nedeljo, 19. septembra 1999. Njegov glavni namen je bil beatifikacija prvega mariborskega škofa Antona Martina Slomška, zato se je obisk v celoti odvijal v Mariboru. Potekal je pod geslom: “Sveta vera bodi vam luč”, vzeto iz Slomškovih misli. Okoli 200.000 vernikom, zbranim na Betnavski poljani, je papež naročil: »Hodite po sledeh tega svojega svetniškega in velikodušnega rojaka, ki je hrepenel izpolnjevati Božjo voljo in jo uresničevati za vsako ceno.«

Od ranega (meglenega) jutra so se na poljano pri Betnavskem gradu zgrinjale množice romarjev iz vse Slovenije in iz sosed­njih dežel; zbralo se jih je okoli 200.000. – Pričakovanje ve­likega dne so so obogatili nastopi pevcev in glasbenih skupin: z Ivanom Hudnikom so prepevali gostje iz Zambije, Čuki so nas ogreli s svojo skladbo “Slomšek je naš patron”.
Dogajanje so spremljali fotografski objektivi in snemalne ka­mere številnih časnikarjev. – Govorica Slovencev je pesem, tudi ko se pogovarjamo z Bogom: združeni pevski zbori (2.500 pevcev) in pihalni orkester iz Maribora pod vodstvom prof. Jožeta Trošta, solist je bil baritonist Juan Vasle.

Letalo družbe AlItalia, s katerim je pripotoval papež, je na mariborskem letališču pristalo točno ob desetih. Ko so se odprla vrata letala, se je “odprlo” tudi nebo: sonce je pregnalo meglo in oblake.

Svetega očeta so na letališču pozdravili najvišji za­stopniki države in Cerkve na Slovenskem. Med radostno množico je završalo, ko je med njo “zaplaval” papamobil, v katerem je ob papežu stal mariborski škof Franc Kramberger. Svetega očeta so posebej navdušeno pozdravljali mladi, med katerimi je bilo ogromno ministrantov in ministrantk, skavtov in skavtinj.
Prvi pozdrav Janeza Pavla II., ki je po treh letih drugič ob­iskal Slovenijo, da razglasi prvega slovenskega blaženega. Zato slovesno dejanje je svetega očeta zaprosil Slomškov nasled­nik škof Kramberger, ki je predstavil življenje in delo svojega svetniškega prednika. V odgovoru na to prošnjo je papež prebral: “S svojo apostolsko oblastjo dovoljujemo, da se, da se častitlji­vi božji služabnik Anton Martin Slomšek odslej imenuje blaženi in se njegov god obhaja vsako leto 24. septembra.” Spustilo se je zagrinjalo z velike slike novega blaženega, zadoneli so zvono­vi, papež je podelil blagoslov s Slomškovimi relikvijami.

V svoji homiliji je papež poveličeval odlike prvega slovenskega blaženega: “On je bil mladika, ki je obrodila obilne sadove krš­čanske svetosti, visoke omike in ljubezni do domovine…”

“Zvest in predan Cerkvi je Slomšek pokazal široko odprtost za ekumenizem in bil eden prvih, ki se je v Srednji Evropi zavzel za edinost kristjanov.” – “Posnemajte ga zlasti vi, dragi mladi Slovenci: kakor on, tudi vi posvetite svoje mlade moči delu za nebeško kraljestvo in službi bratom.”

pripravlja Marko Čuk

LETA 1663 UMRL SV. JOŽEF KUPERTINSKI

ZAVETNIK ŠTUDENTOV IN VESOLJCEV (* 1603)

Ko je ta nenavadni svetnik umrl, je bilo njegovo ime znano po vsej tedanji Evropi. Kot otrok je bil prava ‘nesreča’: bil je silno trde glave in z muko se je naučil za silo brati in pisati. Bog pa mu je naklonil izredne mistične darove: pogosto se je zamaknil, se dvignil s tal ter obstal ali krožil v zraku več minut, zato so ga za svojega zavetnika izbrali vesoljci. Študenti se mu (zaradi njegove trde glave) priporočajo pred posebno težkimi izpiti.

več o svetniku v rubriki pričevalec evangelija 09_2011

njegova misel:

• Duša je kakor kraljica, telesni čuti pa njene služabnice. Ko vstopi duša v kraljevo sobo, ostanejo čuti zunaj, noben gib jih ne premakne. Duša sama pa popolnoma počiva v posesti svojega Stvarnika.

 

LETA 1837 ROJEN MIHAEL VOŠNJAK

GOSPODARSTVENIK, POLITIK († 1920)

Oče slovenskega bančništva, je leta 1881 ustanovil Celjsko posojilnico in pomagal pri ustanavljanju hranilnic in posojilnic tudi drugod, ter jih povezal v Zvezo posojilnic, ki je kasneje zajela vse Slovenske hranilnice in posojilnice. Bil je tudi poslanec za kmečki okraj Celje v štajerskem deželnem zboru v Gradcu in državnem zboru na Dunaju. Na njegovo pobudo. Uspel je doseči, da so zgradili železniško povezavo med Celjem in Velenjem, in izgradnjo slovenske gimnazije v Celju. Z bratom Josipom pa sta bila med najpomembnejšimi borci za slovenstvo v času Avstro-Ogrske monarhije.

 

LETA 1869 UMRL ANTON JANEŽIČ

LITERARNI ZGODOVINAR, SLAVIST, SLOVNIČAR, SLOVAROPISEC, UREDNIK (* 1828)

“Imel je na skrbi slovensko slovnico, slovenski pouk, slovensko slov­stvo in Mohorjevo družbo,” je zapisano na spominski plošči, ki so jo v lopi cerkve v Sv. Jakobu v Rožu odkrili Antonu Janežiču ob 150-letnici njegovega rojstva (1978). Tega vsestransko delavnega moža, ki je doča­kal le dobrih 40 let, literarni zgodovinar Anton Slodnjak imenuje “vzor slovenskega kulturnega delavca”.

… več o njem v rubriki obletnica meseca 12_1998

 

LETA 1878 ROJEN LAMBERT EHRLICH

DUHOVNIK, TEOLOG, OČE SLOVENSKE MISIJOLOGIJE IN POLITIK († 1942)

Eden od predmetov na teološki fakulteti je misijologija, veda o misijonskem delovanju Cerkve. Utemeljitelj misijologije na teološki fakulteti univerze v Ljubljani (1922) je bil dr. Lambert Ehrlich, mednarodno priznan strokovnjak na področju primerjalnega veroslovja. Bil je vzgojitelj akademske mladine in bil trn v peti komunistom, zato je 26. maja 1942 padel pod streli najetega morilca.

več:
S. Čuk, Lambert Ehrlich: Obletnica meseca, v: Ognjišče 6 (1992), 24-25.
B. Rustja; M. Erjavec, Lambert Ehrlich: Slovenski svetniški kandidati, v: Ognjišče 5 (2023), 99.
G. Čušin, Dragi moji: S svetniškim kandidatom na TI, v: Ognjišče 5 (2023), 98.

nekaj njegovih misli:

• Življenje in zgodovina se nikdar ne ustavita. Vsi smo ju dolžni vedno sproti na novo začenjati. Tako nam je zaukazano od zgoraj.
  
• “… Slovenija mora biti mejnik, ki druži in veže jug s severom in vzhod z zahodom. Sama ne sme biti ne eno ne drugo ne tretje. Ostati mora mejnik, ki druži kakor Svete Višarje. To je božja volja! To nalogo bo mogla Slovenija izpolnjevati samo v svobodi, ne pod gospodarjem, ki bi sedel bodisi na jugu ali na severu, na vzhodu ali na zahodu. Božja volja je, da mi vsi za to svobodo delamo, in božji volji se ne sme nihče izmikati …” (iz pridige študentom 1933)

o njem:

• »Navdih za svoje preroške vizije je črpal prav iz romanj na to sveto goro, kjer so se v stoletjih srečevali in se med seboj bogatili trije evropski svetovi: germanski, romanski in slovanski… Svet pod Višarjami, nad katerim je bedela Mati Božja višarska je morda edini nedotak­njen otok v krvavem morju revolucije. Čeprav je svet pod Višarjami ostal zunaj meja slovenske države, pa z rojaki pod Višarjami zdaj živimo v isti državni zvezi. Ne ločijo nas karavle in carine, ne mejniki in državne meje. Nasprotno, mejniki, kot je višarska cerkev, kjer so iskali uteho naši očetje, kjer so molile slovenske, furlanske in tirolske matere, nas danes povezujejo. Ehrlichove besede, ki so zvenele v njegovem času kot utopija, so postale stvarnost. Revolucionarne parole, pod njihovo masko so namišljeni heroji pobijali in morili svoje žrtve, pa so romale na odpad«. (dr. Kajetan Gantar na Višarjah 2006)
• Bil je človek globoke vere, sposobnosti, vrlin in poklicev ter neutrudni delovalec na področjih, ki se jih je lotil. Bil je duhovnik, profesor, vzgojitelj, znanstvenik, misijonar, delegat in organizator, mučenec in svetnik. Njegova vztrajnost, optimizem, dobrota, razgledanost in pogum so se močno zapisali v srca in spomin njegovih varovancev, prijateljev in znancev … (dr. Janez Juhant)

 

LETA 1908 ROJEN FRANCE CIGAN

DUHOVNIK, ZBOROVODJA IN ZBIRALEC LJUDSKIH PESMI († 1971)

“Imel je srce, polno ljubezni do mladih. Imel je srce, polno ljubezni do naše pesmi. Imel je srce, polno ljubezni do Boga. Svoje žive vere ni izpričeval samo z besedo, temveč v prvi vrsti z dejanjem, vse njegovo življenje je prevevala ta vera.” Tako je o dr. Francetu Ciganu, svojem duhovniškem sobratu in kolegu profesorju na Slovenski gimnaziji v Celovcu, ob njegovi smrti leta 1971 dejal dr. Janez Polanc. S temi besedami je povzel bistvo življenja in delovanja moža, ki je pri nas malo znan, ker je bil za časa komunizma zamolčan, po smrti pa celo krivično opljuvan. Vse te spletke so ga seveda bolele, toda on je mirno vršil svoje poslanstvo med našimi rojaki na Koroškem kot duhovnik, glasbenik in vzgojitelj. To troje razlaga zbornik o njem, ki ga je ob tridesetletnici njegove smrti izdala Krščanska kulturna zveza v Celovcu in vsebuje pričevanja mnogih, ki so ga poznali in so z njim sodelovali.

… več o njem preberite v obletnici meseca 09_2008

 

LETA 1912 ROJEN AVRELIJ LUKEŽIČ

MIZAR, SLIKAR, OBLIKOVALEC († 1980)

Rodil se je v Škednju (Trst) in pri očetu se je učil mizarskega poklica. Rad je slikal, toda ni bilo pogojev, da bi se likovno izšolal, izobraževal se je kot samouk, predvsem pa je veliko ustvarjal. Zelo je bil navezan na svoj rojstni kraj, zato je rad upodabljal motive iz tržaške okolice, predvsem pa kraško krajino. Imel je več samostojnih razstav in tudi skupinskih z drugimi tržaškimi umetniki. Po drugi svetovni vojni se je osamosvojil in specializiral za opremljanje stanovanj in sejemskih prireditev.

 

LETA 1961 UMRL DAG HAMMARSKJOELD

ŠVEDSKI EKONOMIST, PRAVNIK, DIPLOMAT, TRETJI GENERALNI SEKRETAR OZN, KRŠČANSKI MISTIK (* 1905)

“Morda se še spominjaš, da sem ti nekoč zaupal, da pišem dnevnik in da ti ga bom mogoče pokazal. Pisati sem ga začel brez vsakršnega namena, da bi ga dal komu brati. Toda zadnji dogodki v zvezi z mano in vse to, kar je bilo o meni rečeno in napisano, je položaj popolnoma spremenilo. Ti zapiski so edini pristni vir za morebitno mojo podobo,” je zapisal Dag Hammarskjoeld, glavni tajnik Organizacije združenih narodov, v spremnem pismu, ko je prijatelju Belfrageju, švedskemu diplomatu, proti koncu leta 1960 poslal svoje dnevnike, ki odkrivajo njegovo bogato notranjost in vire, iz katerih je črpal moč, da je svojo zahtevno službo opravljal tako pošteno in nepristransko. Leta 1963, dve leti po njegovi smrti, so bili objavljeni v angleščini pod naslovom Markings (Zaznamovanja) in kmalu prevedeni v številne jezike.

več:
S. Čuk, Dag Hammarskjoeld: Glavni tajnik OZN – krščanski mistik: Pričevanje, v: Ognjišče 7 (2005), 22-23.

nekaj njegovih misli:

• Gospod, daj mi čisto srce, da te bom videl, / ponižno srce, da te bom poslušal, / srce, polno ljubezni, da ti bom služil, / zvesto srce, da bom bival pri tebi.
  
• Sem samo posoda. Pijača je od Boga. In Bog je tisti, ki je žejen.
  
• Najlepše, kar nas lahko v življenju doleti, je: popolnoma molčati in pustiti, da govori in deluje Bog.
  
• Tisti, ki je v sebi zaslišal klic, da izpolni neko nalogo, opravi določeno poslanstvo, bo imel samoto za obvezni delež.
  
• Vsak dan našega življenja smo pred izbiro: da trpimo, ker ljubimo, ali pa – kar je veliko hujše – ker ne ljubimo.
  
• Ti, ki si nad nami, / Ti, ki si eden izmed nas, / Ti, ki si tudi v nas, / daj, da bi te vsi videli – tudi v meni, / da ti pripravljam pot, / da se ti zahvaljujem za vse, kar mi prihaja nasproti. / Da pri tem ne pozabim na stisko drugih.
  več:

 

LETA 1990 UMRL MARJAN ROŽANC

PRIPOVEDNIK, DRAMATIK IN ESEJIST (* 1930)

Ljubljančan (Slape pri LJ in Zelena jama), si je najprej kruh služil v Kartonažni in kasneje kot litografski risar v tiskarni Ljudske pravice. Po vrnitvi od vojakov (tri leta in pol v zaporu v Beogradu) je začel pisati in objavljati. Pisal je družbeno kritično in bil zaradi pisanja večkrat na sodiščih, predstave njegovih del so bile prepovedane (vodil je eksperimentalno gledališče Oder 57), izdaje zaplenjene, revije ukinjene (Perspektive …). Najprej je pisal črtice iz mestnega življenja, pozneje novele (Pravljice) in romane (Ljubezen, Hudodelci, Metulj, Roman o knjigah, Sentimentalni časi …), in drame (Stavba)… Pripovedim je kmalu začel dodajati esejistične vložke (Brevir), kasneje se je popolnoma posvetil esejistiki (politika, kultura, morala, umetnost, šport, filozofska, literarna, zgodovinska, eksistencialna, religiozna in metafizična vprašanja …). V dramskih besedilih se je zgledoval pri Čehovu in Becketu (groteskna tragičnost) … Od leta 1993 podeljujejo Rožančevo nagrado za dosežke v esejistiki.

več:
S. Čuk, Marjan Rožanc (1930–1990): Obletnica meseca, v: Ognjišče 11 (2020), 88-89.

njegova misel:

• Boga iščem v lastnem srcu in okušam z lastnim življenjem. Odločam se zase, za svojo avtonomijo in svobodo,pa čeprav se spet vržem v kremplje hudiču.

 

iskalec in zbiralec Marko Čuk