LETA 1179 UMRLA sv. HILDEGARDA IZ BINGENA

BENEDIKTINSKA OPATINJA, MISTIČNA PISATELJICA, GLASBENICA IN ZDRAVILKA, SVETNICA (* 1098)

Med slovesnim bogoslužjem 7. oktobra 2012 na Trgu sv. Petra v Rimu ob začetku škofovske sinode o novi evangelizaciji je papež Benedikt XVI. razglasil dva nova cerkvena učitelja: sv. Hildedegardo iz Bingena (1098-1179), benediktinsko opatinjo, mistično pisateljico, glasbenico in zdravilko, španskega teologa in ustanovitelja univerze sv. Janeza Avilskega (1500-1569). O sv. Hildegardi je dejal, da je bila velika žena, “prerokinja, ki govori tudi današnjemu času, in sicer s svojim pogumnim razločevanjem znamenj časa, s svojo ljubeznijo do stvarstva, s svojim zdravljenjem, s svojo poezijo in glasbo ter s svojo ljubeznijo do Kristusa in njegove Cerkve, čeprav ranjene z grehi duhovnikov in vernikov.” Izrazil je željo, da ni Sveti Duh obudil v Cerkvi svete in pogumne žene, kot je bila sv. Hildegarda, ki bi dale svoj dragocen prispevek k njeni prenovi in rasti. Ko je govoril o tej izredni ženi, je omenjal apostolsko pismo papeža bl. Janeza Pavla II. O dostojanstvu žensk (1988), v katerem je poudarjena dragocena vloga žene v življenju Cerkve.

… več o njej preberite v rubriki pričevanje 11_2012

nekaj njenih misli:

+ Bog te vidi in te pozna in te nikdar ne bo zapustil

+ Volja je kakor ogenj, ki vsako delo speče kot kruh v peči. Kruh se namreč peče zato, da bi z njim nahranili in okrepili ljudi za življenje. Tako je tudi volja moč celotnega dela.

Videnje prevzame vse moje bitje: ne vidim s telesnimi očmi, ampak se mi to pojavi v duhu skrivnosti … Poznam globoki pomen tega, kar je predloženo v psalteriju, v evangelijih in v drugih knjigah, ki se mi pokažejo v videnju. To gori v mojih prsih in moji duši kakor plamen in me uči, kako v globini razumeti besedilo.

+ Za duhovno življenje je treba skrbeti z veliko predanostjo. Spočetka je napor grenak. Zahteva namreč odpoved zunanjim rečem, ugodju mesa in drugim takim stvarem. Če pa se sveta duša pusti prevzeti od svetosti, se ji bo sam prezir do sveta zazdel sladek in ljubek. Treba je samo pametno paziti, da se duša ne ukloni pregreham.

 

LETA 1837 ROJEN JOHANNES FRISCHAUF

AVSTRIJSKI MATEMATIK, GEODET IN ALPINIST ( † 1924)

Obiskovalci Savinjskih Alp se ustavijo v Frischaufovem domu na Okrešlju (1378 m), ki stoji med macesni ob mrzlem studencu v ledeniški krnici. Koča, ki je bila postavljena leta 1908, je bila poimenovana po dr. Johannesu Frischaufu, ki je bil sicer tujec, toda vnet častilec Savinjskih Alp in velik prijatelj Slovencev.

 

LETA 1890 ROJEN IN 1970 UMRL FRANCE BEVK

PISATELJ, PESNIK, DRAMATIK, PREVAJALEC IN UREDNIK ( UMRL NA SVOJ 80. ROJSTNI DAN)

Najplodovitejši slovenski pisatelj, ki ga umrl prav na svoj osemdeseti rojstni dan, je otroštvo preživljal na Cerkljanskem, med hribi, kjer je prisluškoval žgolenju ptic, vetru v mogočnih gozdovih in šumenju reke. Vse to je vplivalo na njegovo pretanjeno literarno žilico, s pomočjo katere je znal ubesediti življenje kot nihče drug. Za večino njegovih povesti in romanov je značilen umirjen realizem, bogata pripoved, predvsem o življenju ljudi na Primorskem. Med njegova najboljša dela sodi roman Kaplan Martin Čedermac (1938).

… več o njem v rubriki Mojstri besede 08_2009

nekaj njegovih misli:

– Vsak človek ima svojega angelca in svojega hudobca. Že k zibelki priletita, se prepirata za njegovo dušo. Kateri jo bo dobil? Nato ga spremljata vse življenje in se tepeta zanj.

– Eno je hudo: imeti srce in ne smeti biti človek. Pa to ni najhujše. Največje zlo je, imenovati se človek in biti brez srca.

– Domovina ni samo zemlja, na kateri prebivamo, je mnogo več: kri je, ki je Bog ni dal, da bi jo po nepotrebnem zapravljali … Kadar tedaj ljubimo domovino, ne ljubimo samo sončnih pobočij, zelenih gozdov, oljčnih gajev, ampak predvsem kri, ki se nam pretaka po žilah.

– Tisti, ki so bili ponižani, bodo povišani … Toda božje pravice in dobrote bodo deležni le tisti, ki so si znali ohraniti, kar so prejeli iz božjih rok.

– Ena sama beseda je, ki vsebuje lepoto vseh vekov, ki je bolj vesoljna kakor svet, bolj neizračunljiva kot večnost, bolj zagonetna kakor človeška duša, bolj jasna kakor cvet, ki je pred teboj… Ta beseda je: Bog.

– Pravice ne boš dobojeval z nasiljem in s krvjo. Ljubezni ne pridobiš z mržnjo.

– Pri Materi na skali / ljubezni smo iskali, / smo Jezusa našli, / ga v srce zaklenili, / lepo ga poprosili /ljubezni vseh ljudi.

– Vstali smo s Teboj. Grobovi so danes vrtovi. Tvoja roka nas je dvignila. Ne zaide nam sonce nikdar več!

– Kar daš komu izmed ubogih, daš Bogu. Kaj misliš, da bi storil Kristus na tvojem mestu? Ako rešiš tisoč ljudi, si sezidal tisoč cerkva, zakaj v vsaki duši je Bog.

 

LETA 1926 ROJEN JEAN-MARIE LUSTIGER

PARIŠKI NADŠKOF IN KARDINAL († 2007)

“Rojen sem bil kot Jud. / Prejel sem ime Aron / po dedu mojega očeta. / Ko sem po veri in krstu / postal kristjan, / sem ostal Jud / kot apostoli. / Za svoje svete zavetnike sem imel / velikega duhovnika Arona, / apostola Janeza, / Marijo, polno milosti. / Papež Janez Pavel II, / me je imenoval za 139. nadškofa Pariza. / Ustoličen sem bil 27. februarja 1981. / Tukaj sem izvrševal svoje poslanstvo. / Vsi, ki hodite tod mimo, molite zame. Aron Jean-Marie kardinal Lustiger, pariški nadškof.« Tako je bivši nadškof francoske prestolnice kardinal Jean-Marie Lustiger je že leta 2004 napisal kot nagrobni napis, v katerem je povedal vse o sebi. ” Svoje zadnje bivališče – čakalnico za vstajenje – je dobil v pariški stolnici Notre-Dame. “Kardinal Lustiger je bil velika osebnost v duhovnem, moralnem, intelektualnem in verskem življenju Francije,” je o njem dejal nekdanji francoski predsednik Nicolas Sarkozy.

… več o njem preberite v rubriki pričevanje 10_2007

nekaj njegovih misli:

Za ljubezen do sovražnika je potrebno več moči kot za boj proti njemu. Med kristjani je potreben porast ljubezni. Kristjani naj živijo tako ljubezen, ki jim bo omogočila, da postanejo znamenje ljubezni za tiste, ki ne vedo, kaj pomeni ljubiti

+ Na moč zla je mogoče odgovoriti samo s še večjo močjo ljubezni.

+ Judje in kristjani so varuhi razodetja edinega Boga in njegovega načrta, da vse ljudi nekoč privede skupaj.

 

LETA 1971 UMRL FRANCE MAGAJNA

SADJAR, PISEC HUMORESK IN UREDNIK (*1895)

Pri Magajnovih v Gornjih Vremah so imeli kmetijo in trgovino, zato se je France, starejši brat pisatelja Bogomira, v Trstu izučil za trgovca, v Novem mestu pa za naprednega kmeta. V letih 1913–1922 je bil v Ameriki, kjer se je preživljal s težaškimi deli in tudi s pisanjem. Po vrnitvi domov je prevzel kmetijo. Objavljal je članke strokovne vsebine (predvsem o sadjarstvu). Pridno je prevajal in tudi pisal. Večinoma je dajal literarno obliko ljudskim anekdotam v knjigi Žalostne zgodbe o veselih Kraševcih (1952).

pripravlja Marko Čuk

LETA 1098 ROJENA sv. HILDEGARDA IZ BINGENA

BENEDIKTINSKA OPATINJA, MISTIČNA PISATELJICA, GLASBENICA IN ZDRAVILKA, SVETNICA († 1179)

Med slovesnim bogoslužjem 7. oktobra 2012 na Trgu sv. Petra v Rimu ob začetku škofovske sinode o novi evangelizaciji je papež Benedikt XVI. razglasil dva nova cerkvena učitelja: sv. Hildegardo iz Bingena (1098-1179), benediktinsko opatinjo, mistično pisateljico, glasbenico in zdravilko, španskega teologa in ustanovitelja univerze sv. Janeza Avilskega (1500-1569). O sv. Hildegardi je dejal, da je bila velika žena, “prerokinja, ki govori tudi današnjemu času, in sicer s svojim pogumnim razločevanjem znamenj časa, s svojo ljubeznijo do stvarstva, s svojim zdravljenjem, s svojo poezijo in glasbo ter s svojo ljubeznijo do Kristusa in njegove Cerkve, čeprav ranjene z grehi duhovnikov in vernikov.” Izrazil je željo, da ni Sveti Duh obudil v Cerkvi svete in pogumne žene, kot je bila sv. Hildegarda, ki bi dale svoj dragocen prispevek k njeni prenovi in rasti. Ko je govoril o tej izredni ženi, je omenjal apostolsko pismo papeža bl. Janeza Pavla II. O dostojanstvu žensk (1988), v katerem je poudarjena dragocena vloga žene v življenju Cerkve.

… več o njej preberite v rubriki pričevanje 11_2012

nekaj njenih misli:

• Bog te vidi in te pozna in te nikdar ne bo zapustil.
• Volja je kakor ogenj, ki vsako delo speče kot kruh v peči. Kruh se namreč peče zato, da bi z njim nahranili in okrepili ljudi za življenje. Tako je tudi volja moč celotnega dela.
• Videnje prevzame vse moje bitje: ne vidim s telesnimi očmi, ampak se mi to pojavi v duhu skrivnosti … Poznam globoki pomen tega, kar je predloženo v psalteriju, v evangelijih in v drugih knjigah, ki se mi pokažejo v videnju. To gori v mojih prsih in moji duši kakor plamen in me uči, kako v globini razumeti besedilo.
• Za duhovno življenje je treba skrbeti z veliko predanostjo. Spočetka je napor grenak. Zahteva namreč odpoved zunanjim rečem, ugodju mesa in drugim takim stvarem. Če pa se sveta duša pusti prevzeti od svetosti, se ji bo sam prezir do sveta zazdel sladek in ljubek. Treba je samo pametno paziti, da se duša ne ukloni pregreham.

Knjiga Medicina sv. Hildegarde je priročnik, v katerem je skupno 336 in 32 natančnih receptov za izdelavo starodavnih zdravil. Je preplet originalnih Hildegardinih citatov z razlago avtorjev. Posebna je tudi zato, ker je veliko rastlin osvetljenih z vidika sodobne znanosti, vključno s kontraindikacijami.
V knjigi boste našli zdravilno hrano, Hildegardin post in kar je posebnost, vzroke za nastanek bolezni, ki imajo izvor v duši. Temu je dan še posebno velik poudarek v knjigi pri posameznih poglavjih in kot samostojno poglavje imenovano Hildegardina psihoterapija.

LETA 1849 PRIPELJE PRVI VLAK V LJUBLJANO

Progo od Dunaja do Trsta so Avstrijci začeli načrtovati že leta 1837. Na slovenskem ozemlju so jo leta 1846 pripeljali do Celja, na današnji dan pa je bila uradna otvoritev v Ljubljani, čeprav je v našo prestolnico prvi vlak pripeljal že 18. avgusta 1849, na rojstni dan cesarja Franca Jožefa I. Na slovesnosti, ki jo Ljubljana po pisanju časnikov do tedaj še ni vedela, so lokomotivi Ljubljana in Triglav sprejeli s topovskimi salvami, zvonjenjem iz vseh cerkva …

 

LETA 1905 ROJEN MAKS WRABER

SLOVENSKI BOTANIK († 1972)

Rodil se je 1905 v Sp. Kapli na Kozjaku kmetu Francu in Elizabeti v Mariboru je obiskoval gimnazijo, v Ljubljani pa je leta 1930 diplomiral iz rastlinske organografije, študije (specializacijo) je nadaljeval v Münchnu, v Montpellieru, bil je prof. na gimnaziji v Bjelovaru v Ljubljani in na kemičnem oddelku Tehnične fakultete, nekaj let je bil zaposlen na Gozdarskem inštitutu, na inštitutu za biologijo. Raziskoval je gozdno vegetacijo Slovenije in obravnaval različna vprašanja gozda. Opisal je več novih smrekovih, bukovih … rastlinskih združb in prvi podal fitocenološko razčlembo gozdne vegetacije v Sloveniji. Obravnaval je biološko, ekološko, sociološko, … problematiko vegetacije. Razprave so izvirne, slonijo večinoma na njegovih raziskavah in izkušnjah. Sam ali s sodelavci je izdelal okoli 100 elaboratov, predvsem za gozdna gospodarstva v Sloveniji. Z njimi je položil znanstvene biološke temelje in podal biotehnične smernice za pravilno gospodarjenje z gozdovi.

… več o njem preberite v rubriki gost meseca 05_2008, kjer je gost njegov sin Tone, tudi izjemen botanik, o svojem očetu povedal

 

LETA 1952 UMRL FRAN RAMOVŠ

JEZIKOSLOVEC, NAREČJESLOVEC IN IMENOSLOVEC (* 1890)

Jezikoslovec Fran Ramovš je bil prvi profesor slovenskega jezika na novoustanovljeni univerzi v Ljubljani, njen rektor in tudi med ustanovitelji Akademije znanosti in umetnosti. Ukvarjal se je s historično slovnico slovenskega jezika, raziskoval je narečja in izdelal Dialektološko karto slovenskega jezika (1931). Skupaj z Milkom Kosom je pripravil kritično izdajo Brižinskih spomenikov (1937). Leta 2001 smo dobili nov Slovenski pravopis, zelo debelo knjigo (1808 strani), ki pa za nujno “vsakdanjo rabo” tistih, ki pišejo, ni tako priročen in uporaben, kot so bili Slovenski pravopisi, pri katerih je sodeloval učeni jezikoslovec Fran Ramovš. Po prvi izdaji leta 1935 je izšlo več novih. “Ramovš je imel pri vseh izdajah vlogo organizatorja, urednika in vodnika. Odločal je zlasti o vsem tistem, kar je zadevalo izreko knjižnega jezika” (Rudolf Kolarič). Ponatis obsežne izdaje v letu 1962 je posvečen prav njemu ob desetletnici njegove prezgodnje smrti.

… več o njem preberite v obletnici meseca 09_2002

 

LETA 1964 UMRL KAREL DOBIDA

POZNAVALEC UMETNOSTI IN ODLIČEN PREVAJALEC (* 1896)

Kranjčan Karel Dobida, po izobrazbi doktor prava, se je uveljavil kot umetnostni kritik. V umetnosti je bil zelo razgledan in je že od mladih let spremljal slovensko umetnostno življenje. Od leta 1950 do smrti je bil ravnatelj Narodne galerije v Ljubljani (1952–1957 tudi Moderne galerije). O umetnosti je veliko pisal. Odlični so njegovi prevodi francoskih pisateljev R. Rolanda, G. Flauberta, A. Daudeta, H. de Balzaca, A. Francea.

 

LETA 1974 UMRL JOŽE JAGODIC

DUHOVNIK, PUBLICIST, ŽIVLJENJEPISEC (* 1899)

Izšel je iz trdne kmečke družine z Visokega pri Šenčurju, po prvi svetovni vojni je v Ljubljani študiral teologijo in bil leta 1922 posvečen v duhovnika. Postal je tajnik škofa Jegliča in urednik škofijskega lista ter Cerkvenega glasbenika. Leta 1945 se je umaknil na Koroško in ostal v Avstriji do smrti (vstajenja čaka na Tirolskem). Papež Pij XII. ga je postavil za vrhovnega dušnega pastirja katoliških jugoslovanskih beguncev v Avstriji. Napisal je življenjepis škofa Antona Bonaventure Jegliča (1941, 1952) in spomine Mojega življenja tek (1974).

 

LETA 1977 UMRLA MARIA CALLAS

GRŠKO-AMERIŠKA SOPRANISTKA (* 1923)

Glasbo je študirala na konservatoriju v Atenah, kjer je leta 1938 petnajstletna pela svojo prvo operno vlogo (Santuzza v operi Cavalleria rusticana Pietra Mascagnija). Svet jo je spoznal po nastopu v Veroni (1947), kjer se je predstavila v operi La Gioconda in odtlej je pela v velikih opernih hišah po vsem svetu. Ob izredni vokalni tehniki in velikim razponom glasu je znana tudi po tem, da se je znala izredno vživeti v vloge svojih likov. Skladatelj Leonard Bernstein jo je nekoč imenoval “Operna Biblija”. Ustvarila je okrog 40 nepozabnih sopranskih vlog, najbolj je uspela v naslovnih vlogah Norme, Medeje in Tosce. Po letu 1965 je prenehala z odrskimi nastopi: z mnogimi priznanimi skladatelji je snemala je le še plošče.

 

LETA 1988 UMRL OTON BERKOPEC

AKADEMIK, BIBLIOTEKAR, LIT. ZGODOVINAR (* 1906)

Belokranjec iz Vinice je študiral slavistiko v Ljubljani in Pragi, kjer je doktoriral. Večji del svojega življenja je deloval v češki prestolnici. Uveljavil se je kot prevajalec, bibliograf in literarni zgodovinar. Objavljal je večinoma v češčini, delno tudi v slovenščini in nemščini. Pisal je razprave o slovenskih avtorjih od Prešerna do moderne; raziskoval je češko-slovenske literarne odnose, prevajal je tudi v sodelovanju s češkimi pesniki. Bil je najvidnejši posrednik med slovensko in češko kulturo in literaturo.

 

LETA 2002 UMRL FRANCOIS X. NGUYEN VAN THUAN

VIETNAMSKI KARDINAL, PRIČEVALEC KRIŽA (* 1928)

Ob koncu duhovnih vaj (papež jih z najožjimi sodelavci opravi vsa­ko leto na začetku postnega časa) v kapeli Odrešenikove Matere 18. marca 2000 se je Janez Pavel II. v imenu vseh zahvalil vodi­telju, vietnamskemu nadškofu Francoisu Xavieru Nguyenu Van Thuanu. Med drugim je dejal: “Bil je pričevalec križa v dolgih letih zapo­ra v Vietnamu, zato nam je pogosto pripovedoval o dejstvih in do­godkih iz svojega trpljenja polnega zapora in nas tako okrepil v tolažilni gotovosti, da takrat, ko se vse okrog nas in morebiti tudi znotraj nas ruši, Kristus ostaja naša neuničljiva opora.”

… več o njem si preberite v pričevanju 03_2002

nekaj njegovih misli …

• Na slovesnem romanju, ki se ga udeleži na tisoče ljudi, bi vsi radi nosili križ na čelu procesije. Koliko pa je pripravljenih nositi svoj lastni križ na romanju vsakdanjega življenja?
• Ljubezen Marije, naše Matere, je kakor svež vetrič ali kapljica jutranje rose; prinaša sladkost in tolažbo duši, ki hrepeni po miru.
• Božja navzočnost v tebi ni le pobožna misel: je stvarnost. Bog, naš Oče, je na tvoji strani z vso svojo močjo in ljubeznijo. On je Oče, ki te ščiti, ti svetuje, te kliče, opominja, ti odpušča in te nenehno ljubi.
• Navada kritiziranja bližnjih je ena največjih ovir za rast duhovnega življenja. Grajanje bližnjih nje same vznemirja, v tvojem srcu pa goji grenkobo.
• Dva tisoč let se vrsta tistih, ki hodijo za Jezusom, ni pretrgala in se ne bo pretrgala do konca sveta.
• Poklicani smo, naj bomo majhna sonca ob Soncu ljubezni, ki je Bog. Torej so vsi ljudje naslovljenci naše ljubezni.
• Ko je Jezus visel na križu, je postal navzoč tam, kjer so živeli vsi prekleti, tam, kjer je živel grešni svet, oddaljen od Boga. In ravno s tem, je vsem ponudil spravo in rešenje.
• Brez občestva med nami molitev ni všeč Bogu. Kako bi namreč mogel biti v naši duši on, ki je enota, če smo mi razdeljeni?
  več:

 

LETA 2019 UMRL DAVORIN (DAVO) KARNIČAR

GORNIK, ALPINIST IN EKSTREMNI SMUČAR (* 1962)

Ljubezen do gora in smučanja mu je bila položena v zibelko, kasneje pa ga je s hribi še bolj povezalo preživljanje otroštva na Češki koči, kjer  je bil njegov oče oskrbnik.  Davo je opravil več kot tisoč alpinističnih vzponov, presmučal najpomembnejše alpske stene tako v Sloveniji (Triglav, Jalovec, Špik) kakor tudi v tujini (1994 – SV steno Eigerja, in V steno Matterhorna). Leta 1995 je z bratom Drejcem prvi smučal z Anapurne (8091 m), leta 2000 pa kot prvi na svetu z vrha Everesta (8848 m). Za ta izjemen alponističen dosežek, ki je odprl novo poglavje v zgodovini Himalaje, je dobil Bloudkovo nagrado in častni znak svobode Republike Slovenije Po spustu z najvišjega vrha sveta se je v prvih letih tretjega tisočletja s smučmi spustil tudi z najvišjih vrhov vseh sedmih kontinentov.  Do leta 2019 je vodil šolo gorništva in smučanja na Jezerskem. Umrl je leta 2019 v delovni nesreči (v gozdu).

več:
V. Ponikvar, Prvi s smučmi z najvišje gore sveta: Šport, v: Ognjišče 12 (2000), 52-53.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1737 ROJEN MIKLOŠ KUZMIČ

DUHOVNIK, PISATELJ, PREVAJALEC, NARODNI BUDITELJ († 1804)

“Kdo je ohranjal ter budil narodno zavest v pokrajini med Muro in Rabo? Zanemarjeni kmečki domovi s slovensko govorico, ki jo je teden za tednom utrjevala Cerkev s slovensko molitvijo in pesmijo, pridigo, od 18. stoletja pa dajala ljudem v roke tudi nabožne, pozneje celo poučne in zabavne knjige v njihovem narečju… Ko bi bilo ljudstvo vsa stoletja prepuščeno samo sebi in ne zavednim, skoro edinim med njimi delujočim izobražencem – duhovnikom, bi danes Prekmurje ne bilo v Sloveniji.” Tako je zapisal dr. Vilko Novak, najboljši poznavalec prekmurskega slovstva, ob 250-letnici rojstva Mikloša Küzmiča, katoliškega nabožnega pisatelja. Najbolj razširjeni knjigi izpod “zlatega” peresa Mikloša Kuzmiča sta bili Szveti evangelyomi in Kniga molitvena; evangelije so do leta 1920 še trinajstkrat ponatisnili, Kniga molitvena pa je doživela kar sedemindvajset ponatisov! Jože Zadravec, sin Slovenske okrogline, je zapisal: “Ob nedeljah in praznikih – ‘na vse nedelne i svetešnje dni’ – so prekmurski in ‘ogrski’ (porabski) verniki nad 150 let poslušali glavne dele evangelijev v Kuzmičevi besedi ter tako ohranjali od svojih dedkov in babic podedovano besedo.”

več:
ČUK, Silvester. Mikloš Küzmič. (Obletnica meseca). Ognjišče, 2004, leto 40, št. 4, str. 70-71.

 

LETA 1858 ROJEN CHARLES DE FOUCAULD

REDOVNIK – JEZUSOV MALI BRAT, MUČENEC ZA VERO, BLAŽENI († 1916)

“Moj poklic je kar najpopolneje posnemati našega Gospoda Jezusa Kristusa v njegovem skritem življenju v Nazaretu,” je zapisal Charles da Foucauld, ki se je podpisoval “Jezusov mali brat Karel”. Bil je francoski častnik, daleč od Boga. Leta 1886 je odkril Boga in mu posvetil vse svoje življenje in postal začetnik redovne skupnosti Jezusovih malih bratov. Leta 2005 je bil razglašen za blaženega.

… več o njem v rubriki pričevanje 12_2001  in v rubriki pričevalec evangelija 12_2011

nekaj njegovih misli

+ “Če pšenično zrno ne umrje, ne obrodi nič…” Jezus ne odreši sve­ta s svojimi božanskimi besedami, ne s svojimi čudeži, ne z dobri­mi deli, temveč s križem; najrodovitnejša ura Njegovega življenja je ura največjega ponižanja, izničenja, ura, ko je najbolj potop­ljen v trpljenje in ponižanje…

+ V vsaki stvari se vprašaj: “Kaj bi napravil naš Gospod?” in tisto napravi. To je tvoje edino pravilo, a tvoje absolutno pravilo.

+ Najboljša molitev je tista, ki je v njej največ ljubezni. Tem boljša je, čim bolj so pogledi duše prežeti z ljubeznijo, čim než­neje, čim bolj ljubeče se duša zadržuje pred svojim Bogom.

+ Če smo polni Jezusa, smo polni ljubezni. Ljubezen je najmočnejše sredstvo, da vzbudimo ljubezen. Ljubiti je najmočnejše sredstvo, da postanemo ljubljeni.

+ Trpeti za tistega, ki ga ljubiš, je najbolj prepričljiva pot, da dokažeš ljubezen… In večje ko je trpljenje, bolj prepričljiv je dokaz, kako globoka je ljubezen, ki jo izpričujemo.

+ Naj se zgodi kar koli: če sem dober, bo moj mimohod po tej zemlji za duše koristen. Če pa sem slab ali povprečen, bom morda veliko delal, toda po mojih rokah se ne bo izvršilo veliko dobrega.

+ Ljudje vere bomo, če bomo v vsakem človeku, za vsemi zagrinjali in videzom, videli nedopovedljivo sveto bitje – del Kristusovega telesa.

+ Kot milost moramo sprejeti sleherni trenutek življenja, z vsem, kar prinaša, srečo ali nesrečo, a križe še z večjo hvaležnostjo kakor ostalo: križi nas trgajo z zemlje in nas s tem priklepajo na Boga!

+ Jezus se najprej razodene pastirjem: božja luč, “prava luč”, raz­svetli duše po meri njihove čistosti, ne pa bistrine ali učenosti. Duša napravi toliko dobrega, kolikor je sveta, ne pa kolikor je učena in bistroumna.

 … več misli Charlesa de Foucaulda

 

LETA 1862 ROJEN JOŽE KOMAC PAVER

gorski vodnik († 1932)

Že v mladosti znan kot eden najdrznejših divjih lovcev in poklicni vodnik nemško-avstrijskega planinskega društva. Ker je bil preveč slovensko zaveden so ga leta 1914 izključili iz vrst vodnikov. Znan je po številnih izjemnih vzponih (zimski Jalovec, Poliški Špik – Montaž …), leta 1908 je brez vrvi in druge opreme preplezal severno steno Triglava. V Julijce je vodil znane planince, tudi Kugyja, ki ga je imenoval »divji Joža. Zelo dobro je poznal Julijske Alpe in odkril je veliko planinskih poti.

spomini dr. Henrika Tume

Jožef Komac Pavr je brez drugega najboljši slovenski vodnik. Ne le, da pozna poleg Ojcingerja v Zajzeri vso hribolasko tehniko, ampak je izboren iskalec potov tudi po popolnoma neznanem terenu in je jako inteligenten. Ako je sploh mogoče dobiti pristop ali prehod, ga najde in kot drzni divji lovec izza mladih let zasledi še tako neznaten gamsov sled. Kamor pride gams, prideva tudi s Pavrom.

 

LETA 1890 ROJENA AGATHA CHRISTIE

ANGLEŠKA PISATELJICA (†1976)

Rodila se je kot Agatha Mary Clarissa Miller, ameriškemu borznemu posredniku in hčeri britanskega vojaškega kapitana, ki jo je spodbujala k pisanju. Pred prvo sv. vojno se je poročila, delala v bolnišnici, po vojni v farmaciji … Njen prvi zakon je propadel, leta 1930 se je drugič poročila z arheologom Mallowanom, s katerim je veliko potovala in to ji je bil navdih za številne romane, ki so se dogajali na Bližnjem vzhodu … V njenih kriminalnih romanih primere rešujeta tudi Hercule Poirot (nastopa v 33 romanih) in Miss Marple. V svojem življenju je Agatha Christie napisala 80 kriminalk, njene knjige pa so prevedene v več jezikov kot dela njenega slavnega rojaka Williama Shakespeara. Poleg romanov je napisala tudi več kot 150 kratkih zgodb, ki so bile deloma objavljene v revijah, pozneje tudi v knjigah …

V Ognjišču je bilo v rubriki Priporočamo, berite v petdesetih letih objavljeno tudi šest (6) ocen njenih knjig. Prvi je bil v julijski številki 1975 predstavljen njen roman Mož v rjavi obleki. Takole piše o pisateljici urednik rubrike Silvester Čuk, ki knjige v Ognjišču predstavlja že od januarja 1967: Detektivske zgodbe angleške pisateljice Agathe Christie, ki je dočakala častitljivo starost, imajo poseben čar. Bralce pritegne njen način pripovedovanja, ki je kramljajoč in poln duhovitih domislic (na ta način stara Agatha pove prenekatero življenjsko modrost), osvoji pa ga tudi napeto dogajanje. Na lov za raznimi kriminalnimi tipi ona navadno ne pošilja kakšnih policijskih inšpektorjev in podobnih profesionalcev, ampak preproste ljudi, pogosto ženske, ki so na videz krhka in manj sposobna bitja, dejansko pa so odločne in brez strahu, podjetne in bistre … S priznanjem ženski bistrosti in žilavosti je Agatha Christie veliko naredila tudi za emancipacijo svojih vrstnic.

 

LETA 1910 ROJEN VIKTOR SMOLEJ

LITERARNI ZGODOVINAR, KRITIK, PREVAJALEC IZ SLOVANSKIH JEZIKOV († 1992)

Na današnji dan se je v Prvačini na Goriškem rodil literarni zgodovinar in kritik, ki se je uveljavil kot odličen prevajalec iz slovanskih jezikov (češčine, slovaščine, lužiške srbščine). Po končanem študiju slavistike v Ljubljani se je izpopolnjeval v Bratislavi. Napisal je Slovenski dramski leksikon, sodeloval pri Zgodovini slovenskega slovstva ter sestavil Slovaško-slovenski in Slovensko-slovaški slovar.

 

LETA 1937 ROJEN IN 1993 UMRL GIUSEPPE PUGLISI

ITALIJANSKI DUHOVNIK, MUČENEC ZA VERO, BLAŽENI († 1993)

»Prosimo Gospoda, da spreobrne srca teh ljudi. Ne smejo delati tega! Ne smejo, bratje, delati iz nas sužnjev!« S temi besedami se je papež Frančišek pri opoldanski molitvi angelskega češčenja v nedeljo, 26. maja 2013, spomnil prvega mučenca mafije, tajne kriminalne organizacije, ki je zelo močna na Siciliji. Ta mučenec je duhovnik Giuseppe (Pino) Puglisi, ki se je trudil z vzgojnim delom in oznanjevanjem presekati lovke te hobotnice; zaradi tega je bil umorjen in sicer prav na svoj 56. rojstni dan. Puglisi je bil vzoren duhovnik, ki se je posebej posvečal mladim. Vzgajal jih je po evangeliju in tako odvračal od zgrešenega način življenja, zato ga je mafija skušala premagati s tem da ga je umorila. Dejansko pa je on izšel kot zmagovalec z vstalim Kristusom. Mislim, na tolikšno trpljenje mož in žena pa tudi otrok, ki jih številne mafije zlorabljajo, jih prisilijo, da vršijo dela, ki jih napravljajo za sužnje … Za temi izrabljanji, za tem zasužnjevanjem se skriva mafija.

… več o njem preberite v rubriki pričevanje 07_2013

 

LETA 1963 UMRL RUDOLF BADJURA

PRVI SLO UČITELJ SMUČANJA, ORGANIZATOR PLANINSTVA IN POTOPISEC (* 1881)

V Litiji rojen slovenski alpinist in pisatelj Rudolf Badjura je bil prvi slovenski učitelj smučanja, organizator planinstva in potopisec. Napisal je prve slovenske turistične in planinske vodnike, med drugim: Na Triglav (1913), Vodić kroz jugoslovenske Alpe (Vodnik po jugoslovanskih Alpah, 1922), Pohorje (1924), Kozjakovo pogorje (1927), Zasavje (1928), Sto izletov po Dolenjskem, Gorenjskem in Notranjskem (1930), Izleti po Karavankah (1932) Zimski vodnik po Sloveniji (1934). Njegova je tudi prva slovenska smučarska knjiga Smučar (1924) in Smučarska terminologija (1921). Zbral je veliko krajevnih imen in jih obdelal v Ljudski geografiji (1953) ter o tem napisal še vrsto razprav. Kot član alpinističnega društva Dren si je prizadeval za razvoj alpinizma in smučanja.

 

LETA 1946 ROJEN MIHA DREVENŠEK

REDOVNIK MINORIT, MISIJONAR, ‘ČRNEC V BELI KOŽI’ († 2011)

V Zambiji je bil od januarja 1977. Kmalu po prihodu se je s kratkim pismom oglasil bralcem Ognjišča, ki so ga poznali kot kitarista in pevca ansambla Minores, katerega so sestavljali slovenski minoritski bogoslovci (deloval je v letih 1969-1973). Nedolgo zatem je prišlo njegovo drugo pismo, polno iskric in domislic, v katerem je med drugim zapisal: »Po mojem pismu, ki je bilo objavljeno v marčni številki letošnjega Ognjišča, sem prejel precej pošte. Mnogi me sprašujejo, kako se mlad človek lahko odpove glasbi in ‘blišču’ mestnega življenja ter sprejme nase ta ‘težki’ misijonski križ. Moj odgovor je zelo kratek: vse, kar človek dela, naj dela z veseljem, ljubeznijo in vero v srcu in noben križ ne bo težak, četudi se bo navidez zdel takšen. “Išči srečo drugih in svojo boš dobil za nameček”.« Po tem pravilu se je ravnal vse življenje. Po apostola Pavla, ki je postal ‘vsem vse’, je pater Miha postal črnec med črnci: imenovali so ga ‘črnec v beli koži’. Po sedmih letih misijonskega delovanja v Zambiji je prišel ‘na dopust’ v domovino. Ob misijonski nedelji oktobra leta 1984 smo ga predstavili kot ‘gosta meseca’. Naš urednik Franc Bole je pogovor z njim začel z vzklikom: »Miha, saj si že pravi Afričan!«, Miha pa je lepo odgovoril: »Po obrazu še ne, pač pa po duši.« Svojo ‘misijonsko domovino’ je tako vzljubil, da je želel tam dočakati dan vstajenja.

… več o njem v rubriki pričevanje 12_2011  in v zapisu v rubriki verski film 09_2014

nekaj njegovih misli:

Vse, kar človek dela, naj dela z veseljem, ljubeznijo in vero v srcu in noben križ ne bo težak, četudi se bo navidez zdel takšen. “Išči srečo drugih in svojo boš dobil za nameček.

 Pišite, komponirajte, rišite, ustvarjajte …, ker bo to naredilo vaše življenje čudovito. Ne objokujmo katastrof in težav, ki nas doletijo v življenju. Raje se veselimo čudovitih stvari.

 

LETA 1965 UMRL JANEZ KMET

DUHOVNIK in PISATELJ (* 1917)

Janez Kmet, sin Suhe krajine, je prijel za pero že kot dijak škofijske klasične gimnazije v Šentvidu in kot bogoslovec. Kratko prozo je objavljal v raznih katoliških listih. Po novi maši leta 1943 je bil dlje časa na svojem domu in takrat je napisal svoje najdaljše delo, povest Nove brazde. V letih 1947–1965, ko je bil župnik v Ajdovcu pri Žužemberku, je napisal več črtic za mohorski koledar. V njih je zelo rad opisoval kmečke posebneže. Leta 1964 je pri Mohorjevi družbi izšla njegova večerniška povest Dom pod Borštom.

 

LETA 1987 UMRL MITJA ŠARABON

PESNIK IN PREVAJALEC (* 1922)

Šole vseh stopenj je obiskoval v rojstni Ljubljani, slavistike pa ni končal zaradi vojne. Opravljal je razna pisarniška dela. Bil je zelo nadarjen in ustvarjalen pesnik. Leta 1944 je izdal pesniški zbirki Bolečina in Nema radost. Zaradi sodelovanja pri zborniku Zimske pomoči je bil po vojni zapostavljen. Šarabon je med slovenskimi pesniki napisal največ sonetov. Njegova posebnost so sonetni venci. Višek njegovega pesniškega ustvarjanja je Sonetni venec sonetnih vencev (225 sonetov), izšel v samozaložbi (1970).

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1321 UMRL DANTE ALIGHIERI

FLORENTINSKI (ITALIJANSKI) PESNIK (* 1265)

Dante Alighieri, po rodu Firenčan, velja za največjega italijanskega in evropskega srednjeveškega pesnika. Nesmrtno slavo si je pridobil s svojo Božansko komedijo (1307–1313). To je alegorična pripoved o pesnikovem vizionarnem potovanju skozi Pekel, Vice in Nebesa, na katerem sta mu voditelja Vergil (alegorija razuma) in Beatrice (simbol božje milosti); sestavljena je iz treh delov s po 33 spevi. Zahtevno pesnitev je v izklesano slovensko besedo prelil pesnik in pisatelj Andrej Capuder (1972).

več:
ČUK, Silvester. Nesmrtni Dante. (Priloga). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 9, str. 44-49

nekaj Dantejevih misli:

• Devica, Mati, hči, prelepa / in kot nihče ponižna in visoka, / obljuba davna božjega si sklepa. / Beseda za svoj dom je nje otroka.
  
• Ogleduj si Marijin obraz, ki je najbolj podoben Kristusovemu. Le ta te more pripraviti, da boš videl Kristusa.
  
• Tri stvari so nam ostale iz raja: zvezde, cvetlice in otroci.
  
• Kaj znanosti uče človeka? / Bolj je razvita stvar, bolj čuti srečo, / pa tudi bolj trpljenje jo useka.

 

LETA 1737 ROJEN MICHAEL HAYDN

AVSTRIJ. SKLADATELJ, AVTOR ZAHVALNE PESMI († 1806)

Ob koncu leta in raznih slovesnostih zapojemo Zahvalno pesem. Njen mogočni napev, ki izpoveduje to, kar ob zahvali čutimo, je po navdihu zapisal avstrijski skladatelj Michael Haydn. Glasbene osnove je dobil v deškem zboru dunajske stolnice sv. Štefana. Kot zrel glasbenik je postal Mozartov naslednik kot dvorni organist. Večino svojih del je posvetil cerkveni glasbi: zložil je 32 latinskih maš in številne druge bogoslužne speve. – Slovensko besedilo zahvalne pesmi (Hvala večnemu Bogu) je napisal Blaž Potočnik, župnik v Šentvidu nad Ljubljano.

 

LETA 1760 ROJEN LUIGI CHERUBINI

ITALIJANSKO-FRANCOSKI SKLADATELJ PRILJUBLJENIH OPER († 1842)

Italijanski skladatelj Luigi Cherubini je dve tretjini svojega življenja deloval v Parizu, kjer je postal ena najslavnejših glasbenih osebnosti. Napisal je veliko oper, ki so bile zelo priljubljene po vsej Evropi, toda nobena od njih ni preživela do danes. V pozabo ni utonilo nekaj uvertur v njegove opere (Anakreon, Vodar).

  

LETA 1840 SPLAVILI PRVO REČNO LADJO (PARNIK) NA LJUBLJANICI

Ladja se je imenovala Nadvojvoda Ivan in je plula med Ljubljano in Vrhniko. Za to pot je porabila samo 2 uri in 45 minut, kar je pomenilo pravo revolucijo, saj so čolnarji za to pot doslej porabili 8 do 10 ur. Dolga je bila 28 m, široka štiri, plula pa je osem kilometrov na uro. Parnik ni imel velike sreče, saj proga ni bila rentabilna, zaradi nesreč se ljudje niso hoteli več voziti, zato je prinašala izgubo, in so jo zato prodali na Vrbsko jezero.

 

LETA 1849 ROJEN IVAN PETROVIČ PAVLOV

RUSKI FIZIOLOG, NOBELOVEC 1904 († 1936)

Preučeval je dražljaje in reakcije. Pes navadno reagira na hrano tako, da začne točiti sline. Pavlov je pri poskusih zvonil psom, tik preden jim je dal hrano. Po večkratnih ponovitvah se je pes začel sliniti, ko je zaslišal zvonec.. S tem je dokazal, da je refleks slinjenja lahko pogojen in da je potemtakem mogoče na podoben način sprožiti tudi druge reflekse. Takšni reakciji pravimo pogojni ali Pavlov refleks

 

LETA 1850 ROJEN ANTON MAHNIČ

KRŠKI ŠKOF, TEOLOG, PESNIK, PISATELJ IN UREDNIK († 1920)

»Danes sem iz Apostolske nunciature v Zagrebu prejel pismo Kongregacije za zadeve svetnikov iz Rima, v katerem piše, da se krškemu škofu dovoli, da prične in vodi postopek beatifikacije in kanonizacije našega velikega škofa Antona Mahniča,« je 8. oktobra 2012 v zagrebški stolnici sporočil krški škof Valter Župan. Škof Mahnič je krško škofijo, ki obsega otoke Krk, Rab, del Paga, Cres, Lošinj, Ilovik, Susak, Unije ter Velike in Male Srakane, vodil v letih 1896 – 1920. Po letu pregnanstva v mestu Frascati pri Rimu se je vrnil na Krk, a zaradi zdravljenja je kmalu odšel v Zagreb, kjer je 14. decembra 1920 umrl v sluhu svetosti. 23. novembra 2002 so njegovo nestrohnjeno telo iz zagrebške cerkve sv. Frančiška Ksaverija prenesli v katedralo v Krku. Začetka postopka za uradno razglasitev njegovega svetništva se veselimo tudi mi, saj je raslo iz korenin slovenske vernosti, rodila ga je namreč kraška zemlja. V svojem zglednem življenju je vse presojal v luči razodete resnice, kar potrjuje tudi napis na spominski plošči v cerkvi njegove rojstne župnije Štanjel.

»Mož se mora držati načela. Pot načela je sicer ozka in težavna, pot načela je dolga, toda častna, zmagovita,« je zapisal Anton Mahnič v svojem listu Rimski katolik (1888–1896). Zaradi svoje nezlomljive načelnosti si je nakopal veliko nasprotnikov najprej na Slovenskem zaradi svojih ostrih sodb o ‘bolni’ književnosti in zahteve po ‘ločitvi duhov’, nazadnje pri fašistih na Krku, ko je branil pravico ljudi do materinega jezika. Kot zagovornik načel je bil trd kot kraška skala, toda imel je čuteče srce za ljudi v stiski.

… več o njem v rubriki pričevanje 12_2012 in rubriki obletnica meseca 12_2000

 

LETA 1853 ROJEN ALFONZ PAULIN

BOTANIK, AKADEMIK († 1942)

Sin oskrbnika graščine Turn pri Krškem, v šolo je hodil v Ljubljano in na gimnazijo v Novem mestu, v Gradcu je študiral prirodopis, matematiko in fiziko. Bil je učitelj na srednjih šolah v Ljubljani, postal vodja botaničnega vrta v Ljubljani, ki je pod njegovim vodstvom dosegel evropsko raven. Tudi sam je nabiral rastline po vsej Sloveniji in našel več kot dvesto dotlej neznanih vrst, ki jih je tudi uredil v svojem herbariju “Flora exiccata carniolica”, ki prinaša podatke o dva tisoč rastlinah. To je še danes zelo pomembno delo za študijo o rastlinstvu na slovenskem ozemlju.

 

LETA 1890 ROJEN FRAN RAMOVŠ

JEZIKOSLOVEC, NAREČJESLOVEC IN IMENOSLOVEC († 1952)

Leta 2001 smo dobili nov Slovenski pravopis, zelo debelo knjigo (1808 strani), ki pa za nujno “vsakdanjo rabo” tistih, ki pišejo, ni tako priročen in uporaben, kot so bili Slovenski pravopisi, pri katerih je sodeloval učeni jezikoslovec Fran Ramovš. Po prvi izdaji leta 1935 je izšlo več novih. “Ramovš je imel pri vseh izdajah vlogo organizatorja, urednika in vodnika. Odločal je zlasti o vsem tistem, kar je zadevalo izreko knjižnega jezika” (Rudolf Kolarič). Ponatis obsežne izdaje v letu 1962 je posvečen prav njemu ob desetletnici njegove prezgodnje smrti.

… več o njem preberite v obletnici meseca 09_2002

 

LETA 1916 ROJEN VILJEM SAVELLI

DUHOVNIK, MUČENEC († 1949)

Leta 1994 je pri Celjski Mohorjevi družbi izšla knjiga Palme mučeništva, v kateri je lazarist Anton Pust s sodelavci zbral pričevanja o duhovnikih, redovnikih, bogoslovcih in vernih laikih, ki bili med drugo svetovno vojno umorjeni zaradi zvestobe Bogu (120 duhovnikov, nad 60 bogoslovcev in 43 redovnih bratov). Med temi mučenci je bil tudi Viljem Savelli, rojen v Celju, ki je bil po vojni župnik v Koprivniku na Kočevskem, 29. februarja 1949 obsojen na smrt, 10. avgusta pa naj bi bil umorjen (datum ni zanesljiv, lahko tudi 30. junij).

 

LETA 1947 ROJEN BL. JERZY POPIELUSZKO

POLJSKI DUHOVNIK, MUČENEC, BLAŽENI († 1984)

“Če hočemo ostati duhovno svobodni ljudje, je treba živeti v resnici. Živeti v resnici, se pravi pričevati zanjo, jo priznavati ter se je zavedati vedno in povsod. Resnica je nespremenljiva. Resnice ni mogoče uničiti s takšno ali drugačno odločitvijo, s takšnim ali drugačnim ukazom … Pogumno pričevanje za resnico je pot, ki vodi naravnost v svobodo.” Te misli je povedal poljski duhovnik Jerzy Popieluszko med eno od svojih množično obiskanih “maš za domovino” v cerkvi sv. Stanislava Kostka v Varšavi vsako zadnjo nedeljo v mesecu v času, ko je general Jaruzelski na Poljskem razglasil vojno stanje. Zaradi svojega pogumnega pričevanja za resnico je bil tedanjim komunističnim oblastnikom trn v peti. Klicali so ga na zaslišanja, mu grozili, ga blatili po javnih medijih, med njegove najožje sodelavce so vrinili svoje vohune. Nič ga ni ustavilo. Do konca je ostal zvest svojemu duhovniškemu geslu: “Daroval sem se in se ne umaknem.” Te besede so bile z rdečimi črkami napisane nad oltarjem sredi Trga maršala Pilsudkega v Varšavi ob razglasitvi mučenca Jerzyja Popieluszka za blaženega, 6. junija 2010.

… več o njem preberite v rubriki pričevanje 07_2010

pripravlja Marko Čuk

LETA 1660 UMRL BERNARD DISTEL

SLOVENSKI MISIJONAR NA KITAJSKEM (*1623)

Doma iz Vipave, pri petnajstih je hudo zbolel in se zaobljubil, da bo življenje posvetil misijonom. Leta 1639 stopil v jezuitski kolegij na Dunaju in julija 1654 prispel v misijon v Isfahanu, tedanjem glavnem mestu perzijskega cesarstva. Toda spet so ga poklicali v Evropo in mu poverili zelo pomembno nalogo – najti varno kopensko pot iz Evrope do Kitajske – razmere na Kitajskem so bile namreč zrele za misijonarjenje. Z Distelom je šel na to dolgo raziskovalno pot tudi Johann Gruber, doma iz Linza. Najprej naj bo šla v Isfahan, od tam pa v Samarkand in v kitajsko provinco Gansu (do kitajskega zidu). Pot pa je bila v resnici bolj nevarna, morala sta tudi nekaj časa po morju, da sta prišla do Macaa ob južni kitajski obali, kjer sta ostala do leta 1659 in odpotovala v Beijing. Delala sta v astronomskem observatoriju, vendar je Distel na današnji dan 1660 umrl v kraju Jinan. Dragocena so njegova pisma, ki govorijo o tej poti in takratnih razmerah …

 

LETA 1773 UMRL ANTON JANŠA

SLIKAR IN ČEBELAR, UČITELJ ČEBELARSTVA NA DUNAJU (* 1734)

V družini Janša, po domače pri Kuharjevih, na Breznici na Gorenjskem je bilo devet otrok: pet fantov in tri dekleta. Janšev rod je bil vnet za čebelarstvo. Prvorojenec Anton (1734) je leta 1770 postal prvi cesarsko-kraljevi učitelj čebelarstva na Dunaju. Svoja spoznanja je objavil v dveh knjigah: Razprava o rojenju čebel in Popolni nauk o čebelarstvu. Bil je nadarjen tudi za slikarstvo: kot slikarja sta se uveljavila njegova brata Lovro (1743) in Valentin (1747).

… več o njem preberite v obletnici meseca 09_2003

o njem:

Po rebri za plotom je prišel mlad fant, Kuharjev Tonej: “Kaj imate res že roj?” “Saj vidiš,” se je pohvalil Vrbanek. “Kej imaš pa svetega Ambroža? Obljubiš, ne narediš. Pa bi rad prvi roj izročil v varstvo čebelarskega svetnika.” Tonej je prinesel izpod suknjiča končnico, ki je bil nanjo naslikal svetega Ambroža, kakor je obljubil Vrbanku. za matico, ki mu jo je bil pomladi odstopil: “De ne boste hudi name.” Oddal je končnico tako, da jo je moral mož šele obrniti, preden je mogel videti sliko. Začudil se je: “Ti pa znaš. Res znaš.” “Ne znam. Naučil bi se rad.” (Janez Jalen, Ovčar Marko)

“Čebele (od drugih bečele zavoljo bečanja ali njihovega šumenja in glasu tako imenovane) so vrsta muh, ustvarjene od Boga zato, da s svojo pridnostjo in neutrudnim delom previdijo in oskrbe človeka s potrebnim medom in voskom. Med vsemi od Boga ustvarjenimi stvarmi ali živalmi ni nobena za človeka tako pridna in koristna in manjše strežbe ali živeža ali stroškov potrebna stvar kakor čebela.” Tako je v svoji nemški knjigi Popolni nauk o čebelarstvu, ki ga je v naš jezik prestavil in s svojimi izkušnjami dopolnil Peter Pavel Glavar, zapisal Anton Janša, eden najboljših poznavalcev čebel vseh časov.

 

LETA 1819 ROJENA CLARA JOSEPHINE WIECK SCHUMANN

NEMŠKA PIANISTKA, SKLADATELJICA († 1896)

Oče Friedrich Wieck, zelo znan klavirski pedagog tistega časa, jo je že s petimi leti učil igrati klavir. Pri enajstih letih je imela svoj prvi samostojni nastop, nastopala je po evropskih prestolnicah in se poročila s skladateljem Robertom Schumannom in imela sta osem otrok. Po daljšem obdobju, ki ga je posvetila družini je spet koncertirala po Evropi, bila je predvsem izvrstna izvajalka Beethovnovih skladb, poleg igranja je tudi komponirala in poučevala glasbo na konservatoriju v Frankfurtu na Maini.

 

LETA 1861 ROJEN P. VENDELIN VOŠNJAK

SLOVENSKI IN HRVAŠKI SVETNIŠKI KANDIDAT, FRANČIŠKAN († 1933)

Frančiškan p. Vendelin Vošnjak se je rodil v slovenski družini v Konovem pri Velenju, toda vsa svoja redovniška leta je svetniško preživel na Hrvaškem. Škofijski proces za njegovo beatifikacijo, ki se je zaključil leta 1981, je potekal v Zagrebu, zato bo uradno hrvaški svetnik. Bil je obnovitelj frančiškanskega reda na Hrvaškem in ustanovitelj hrvaške frančiškanske province sv. Cirila in Metoda. “Svetnik je največja umetnina stvarstva. To je človeška duša na najvišji stopnji popolnosti. Vse naše prizadevanje mora biti usmerjeno v to, da bi to stopnjo popolnosti dosegli.” Tako je svojim redovnim sobratom, hrvaškim frančiškanom, polagal na srce p. Vendelin Vošnjak, ustanovitelj njihove province sv. Cirila in Metoda (1900). Svoje besede je potrjeval z zgledom svojega življenja in dosegel “junaško stopnjo kreposti”, kar je bilo potrjeno z dekretom rimske kongregacije za zadeve svetnikov, ki so ga prebrali 18. decembra 2000 ob navzočnosti papeža Janeza Pavla II. Z uradnim naslovom “božji služabnik” se naglo bliža oltarju.

… več o njem si preberite v pričevanju 03_2003

… nekaj njegovih razmišljanj:

+ Kristus Odrešenik hoče biti Odrešenik vseh ljudi v vseh časih do konca sveta. Kristus hoče po svoji Cerkvi vsem nakloniti mir, mir z Bogom, mir vesti.

+ O, ko bi grešniki pomislili, da je vendar bolje spovedati se svojih grehov osebno duhovniku, ki je dolžan o njih molčati, kot pa nemirno živeti, nesrečno umreti in se na sodni dan pred vsem svetom osramotiti, resnično ne bi bilo toliko slepih in nemih…

+ Molitev je tisto močno orožje, ki kristjanu vedno zagotavlja zmago nad vsakim sovražnikom, ki mu preprečuje pot v nebesa. Molitev je tisti močni kruh, ki nas krepi vse življenje na naši poti do gore Gospodove.

+ Molk je svetišče pravične duše, kjer stanuje Bog.

+ Večno življenje je hkrati večna molitev, nenehno pretakanje božjega bogastva v naše duše. To večno molitev moramo opravljati že v tej solzni dolini z vztrajno molitvijo.

+ Kakor v ogrevanem prostoru hitro zmanjkuje toplota, če se vrata pogosto odpirajo, tako uhaja ves dar pobožnosti, srce se izprazni in v duši ugasnejo dobre misli, če kdo veliko govori.

+ Bodite kot modre device, ki gredo ženinu naproti s prižganimi svetilkami. Da vam svetilke ne ugasnejo, jih vsak dan skrbno polnite z oljem pobožnega premišljevanja, ki vam bo vedno pokazalo pot, ki vodi v večno rešenje.

+ Vse naše vesolje ni nič drugega kot prečudovit odsev neizmernega božjega bistva. Vse vesolje nam kliče: bodite popolni! On je neskončna ljubezen, katere ne prenese najmanjše stvari, ki se ne bi skladala z njegovo sveto voljo.

+ Pred božjim veličastvom človek ne more biti nem in križem rok, ko pa ga glasno slavita nebo in zemlja.

+ Svetost je, da v vsem iščemo Boga, se vedno ravnamo po njegovi neizmerni resnici, lepoti in dobroti. Svetost je: hoditi za njim z ljubeznijo in s svetim strahom v srcu in s premagovanjem samega sebe.

+ Mislim, da bi človek, ki bi se ob branju življenjepisov svetnikov zamislil in se vprašal, kako sam živi, imel korist, ki so jo imeli mnogi, ko so brali življenje svetnikov.

 

LETA 1874 ROJEN ARNOLD SCHONBERG

AVSTRIJSKI SKLADATELJ DVANAJSTTONSKE GLASBE († 1951)

V mladih letih je oboževal velikega nemškega skladatelja Richarda Wagnerja. Pod njegovim vplivom je pri petindvajsetih letih napisal sekstet z naslovom Ozarjena noč. Kmalu pa je stopil na pot, ki ga je prek atonalnosti odvedla v dodekafonijo (dvanajsttonsko glasbo), ki ji je nasprotovala polovica glasbenega sveta in je osupnila drugo polovico, vendar pa je glasbi odprla nova obzorja in pokazala nove harmonske možnosti.

 

LETA 1891 ROJEN KAREL JAMNIK

DUHOVNIK, ADMINISTRATOR REŠKE ŠKOFIJE († 1949)

V letih pred prvo svetovno vojno je bilo v tržaško-koprski škofiji veliko pomanjkanje duhovnikov, zato so škofje vabili bogoslovce iz drugih škofij da pridejo študirat v Gorico in kot duhovniki delujejo v njihovi škofiji. Eden takih je bil Karel Jamnik, Dolenjec iz Velikih Lašč. V letih 1935–1949 je bil župnik in dekan v Trnovem pri Ilirski Bistrici. Leta 1947 je bil imenovan za apostolskega administratorja tedanje reške škofije (slovenskega in hrvaškega dela) z vsemi pravicami rezidencialnega škofa.

 

LETA 1905 ROJENA MIRA PREGELJ

SLIKARKA IN GRAFIČARKA († 1966)

Študij je z diplomo končala na slikarski akademiji v Zagrebu, in kot svobodna umetnica in članica slikarske skupine Četrta generacija živela v rodni Litiji. Slikala je po vzoru francoskih slikarjev, predvsem pokrajine, tihožitja, figure v krajini ali prostoru, baletne prizore, živali … Slikala je v olju, temperi in akvarelu … v grafiki se je ukvarjala z lesorezom in linorezom.

 

LETA 1909 ROJEN JOSIP KOROŠEC

ARHEOLOG IN PROFESOR († 1966)

V Pragi je doktoriral z disertacijo “Ljubljansko barje v prazgodovini” in bil od 1951 redni profesor za prazgodovinsko in staroslovansko arheologijo na filozofski fakulteti v Ljubljani. Ustanovil je staroslovansko stolico na arheološkem oddelku filozofske fakultete in je začetnik sekcije za arheologijo pri zgodovinskem inštitutu SAZU, ustanovitelj Arheološkega vestnika in njegov urednik. Josip Korošec je bil pomembna osebnost, slovensko arheologijo je po vojni postavil na nove temelje.

 

LETA 1923 UMRL MAKS PLETERŠNIK

JEZIKOSLOVEC IN SLOVAROPISEC (* 1840)

Maks Pleteršnik je avtor znamenitega Slovensko-nemškega slovarja v dveh debelih knjigah (1871 strani, I. del je izšel leta 1894, II. del pa 1895), ki je nekakšno ‘sveto pismo’ vseh, katerim je pri srcu slovenski jezik, eden glavnih izrazov naše narodne samobitnosti. Gradivo zanj so zbirali več kot sto let (Zois, Kumerdej, Linhart, Miklošič in drugi). Leta 1883 je uredniško delo odločno vzel v roke Pleteršnik in ga uspešno zaključil proti koncu leta 1892. To je temeljno delo slovenskega besedoslovja in jezikoslovja; iz njega so zajemali vsi, ki so se v 20. stoletju ukvarjali s slovenskim jezikom. Kraj njegovega rojstva in smrti pa so Pišece, gručasta vas na Bizeljskem, vinorodni pokrajini med vzhodnim robom posavskega hribovja in spodnjo Sotlo. Luč sveta je zagledal 3. decembra 1840; na svojem rojstnem domu, kjer je delovno preživljal pokoj, je tudi pričakal božjo deklo smrt, ki je prišla ponj 13. septembra 1923. Njegovi rojaki vedo, da profesor Maks pomeni na področju besedoslovja in jezikoslovja za Slovence prav toliko kot Prešeren v poeziji ali Cankar v prozi.

… več o njem preberite v obletnici meseca 09_1993

 

LETA 1947 UMRL ALBERT SIRK

SLIKAR MORJA IN MORNARJEV (* 1887)

Izšel je iz ribiške družine iz Sv. Križa pri Trstu; od leta 1908 do 1912 je bil v vojni mornarici, potem pa se je slikarsko šolal, da se je usposobil za učitelja risanja. V zgodovini slovenskega slikarstva je znan kot slikar morja, marin in mornarjev. Sprva je svoje morske pejsaže in ljudi postavil na domačo obalo, kasneje na dalmatinsko.

pripravlja Marko Čuk

LETA 1683 JAN SOBIESKI PORAZI TURKE PRED DUNAJEM

S tem odločilnim porazom pred Dunajem (Turki so ga oblegali od julija tega leta) je bilo konec turškega prodiranja v Srednjo Evropo. Poljska vojska pod poveljstvom kralja Jana Sobieskega jih je ob pomoči avstrijske vojske popolnoma porazila pred Dunajem in tako se je končalo dolgo obleganje habsburškega cesarstva. Z mirom v Sremskih Karlovcih so Habsburžani spet dobili Ogrsko, Banát, Slavonijo in Liko. Časnik Slovenski gospodar je leta 1933 (ob 250 letnici bitke) takole pisal: »Branilci Dunaja so se pod vodstvom Rudigerja Staremberškega in škofa Koloniča branili z največjim junaštvom. Odbili so vse turške napade. Dolgo pa ne bi mogli več vzdržati, ker so se njihove vrste jako razredčile in ker so bolezni in glad začeli zelo razsajati med njimi in dunajskimi prebivalci. Rakete, ki so se 11. septembra s stolpa cerkve sv. Štefana dvignile v zrak, so napovedale, da preti mestu največja nevarnost ter da je skrajni čas, da pride pomoč. In je prišla. Slavni poljski kralj Jan Sobieski je prišel z 20.000 vojaki ter se pridružil cesarskemu poveljniku ter Bavarcem in Saksoncem, ki so tudi prišli Dunaju na pomoč. V jutru 12. septembra — bila je nedelja— je bila na hribu sv. Leopolda pred Dunajem sv. maša, ki jo je daroval glavni propovednik vojne proti Turkom kapucinski pater Marko Avianski. Ministriral je sam poljski kralj. Po sv. maši je imel kralj nagovor na svoje vojake, v katerem jih je bodril ter rekel: »Bitka, ki jo bomo danes vojevali, ne velja samo rešitvi Dunaja, mar več tudi ohranitvi Poljske in rešitvi vsega krščanstva.« Boj je bil krvav. Turki so se krčevito upirali. Njihovi napori pa so bili zaman. Ob 4. uri popoldne so Turki omagali ter počeli bežati. V. neredu so zapustili tabor z velikanskim plenom, ki je prišel v roke zmagovalcem. Kralj Jan Sobieski je bil predmet velikih časti. Vse je drvelo k njemu, generali, vojaki in meščani, poljubljali so mu roke, objemali noge ter vzklikali: »Naš dobri kralj! Naš rešitelj!«

 

LETA 1739 ROJEN MIHAEL ZAGAJŠEK

DUHOVNIK, SLOVNIČAR, PISATELJ, PREVAJALEC († 1827)

V župniji Kalobje, nedaleč od Šentjurja pri Celju, je skoraj 50 let (1773–1820) kot duhovnik služboval Mihael Zagajšek, ki je deloval tudi slovstveno. Sestavil je nemško-slovenski slovar, ki je ostal v rokopisu, pač pa je bila leta 1791 natisnjena njegova Slovenska Grammatika, prva slovensko pisana slovnica slovenskega jezika. Iz njegove zapuščine je Anton Martin Slomšek dobil Kalobski rokopis, pesmarico z latinskim naslovom Liber cantionum Carniolicarum iz srede 17. stoletja, ki vsebuje 45 cerkvenih pesmi in druga besedila.

 

LETA 1798 ROJEN JOVAN VESEL KOSESKI

GLAVNI PESNIK BLEIWEISOVIH NOVIC († 1884)

Kmečki sin iz Kosez pri Moravčah, finančni uradnik, je svojo prvo pesem v slovenščini – sonet Potažva – objavil leta 1818. Spet se je oglasil leta 1844 z napihnjeno odo Slovenija cesarju Ferdinandu I. in postal prvi pesnik Bleiweisovih Novic in staroslovenskega kroga, katerega geslo je bilo “Vse za vero, dom, cesarja!”. Užival je nezasluženo slavo. Z Levstikovo kritiko in Stritarjevimi napadi ne njegovo neizvirnost in jezikovno prisiljenost je ugled Koseskega upadal. Tak je tudi jezik njegovih prevodov (Schillerja, Byrona).

več:
S. Čuk, Jovan Vesel Koseski (1798-1884): Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (2018), 42-43.

njegovi verzi

• Naj žuga svet, gorijo naj puščave. / Vihar valove morja naj dervi, / Na zemljo tresk, po zraku grom verši, / Divjajo naj snežnikov goličave; / / Na puštinjah porušene planjave / Naj ljutih vojsk sirovi krik doní, / Pred njim, za njim nemili glad morí / Vekšaje strah raztrešnice kervave: // Ta tužni dol, te britke časne sanje,/ Nevihti cilj, zaupnem sercu lom, / Ni bitju tem, ni duhu mojmu stanje! // Čez groba noč beseda vedno sveta / Mi kaže tje – mi kaže krasni dom, / Moj stalni dom: veseli dom Očeta! (Potažba, 1852)
  
• Mi čvrsti Slovenci smo, gremo na boj / Za pravdo, za dom, za Cesarja, / Zakonu domačimu vitežki roj, / Protivnimu groza viharja. / Obraze bojari nam hrabrosti blesk, / Desnica, če vdari, razruši ko tresk. / Ude trum ločimo, / Grade naskočimo, / Tabor pred nami drobi se ko pesk. // Podravske, posavske planave so nas / Iz krepkiga jedra rodile / Neplažba, sloboda, premaga tačas / So tri rojenice nam bile. / Železo nam perva je dihnula v dlan, / Sloboda domovja naročila bran. / Zmaga le gledala, / Nekaj povedala, / Slišali boste, če bliža se dan. (Vojaška)

 

LETA 1865 ROJEN OTOKAR RYBAR

SLOVENSKI POLITIK IN DIPLOMAT ČEŠKEGA RODU († 1927)

Rojen v družini češkega inženirja in Slovenke v Postojni, kasneje so se preselili na Dunaj, kjer je Otokar obiskoval gimnazijo in študiral pravo. Bil je član Slovanskega pevskega društva in češkega Sokola, poročil se je s Slovenko in po doktoratu iz prava, je bil odvetnik v Trstu, kjer je deloval v političnem društvu Edinost in bil soustanovitelj Narodne delavske organizacije. Zelo dejaven in slovensko zaveden je bil tudi kot poslanec deželnega zbora v Trstu in poslanec državnega zbora na Dunaju. Leta 1911 je dosegel ponovitev ljudskega štetja za Trst in Gorico (glede jezika – našteli so 24.971 Slovencev več). Sodeloval je pri sestavi Majniške deklaracije, veliko govoril na zborovanjih, deloval pri Tržaški posojilnici in hranilnici, …) Narodnem domu ter Sokolu. Po prvi svetovni vojni je bil delegat Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev na mirovni konferenci v Parizu ter pisec različnih mednarodnih sporazumov oziroma konvencij.

 

LETA 1894 ROJEN ANTON JOBST

SKLADATELJ, ORGANIST IN PEDAGOG († 1981)

Doma z Brda pri Šmôhorju v Ziljski dolini. Glasbeno nadarjenega so poslali na orglarsko šolo v Ljubljano, kjer se je po končani šoli še izpopolnjeval pod mentorstvom skladatelja Stanka Premrla v orgelski igri, klavirju in teoriji glasbe, nekaj časa je namesto obolelega skladatelja igral tudi v ljubljanski stolnici. Leta 1912 , je žirovski župnik zaprosil profesorja Premrla, naj mu pošlje sposobnega organista (Žiri so se pripravljale na posvetitev nove farne cerkve). Tako je postal organist v Žireh, potem pa je bil poklican k vojakom, vendar se je vrnil med Žirovce. Več rodov je popeljal v svet glasbe, vodil je vse zbore v župniji, bil je kapelnik pihalne godbe in glasbeni učitelj na žirovski osnovni šoli in nižji gimnaziji, po letu 1970 tudi učitelj klavirja na žirovski glasbeni šoli. Bil je izredno plodovit skladatelj, napisal je več kot petsto skladb: dvanajst maš, najbolj je znana Bog na svoj rod se ozri, adventna Milo nekdaj rod človeški, postna Tam na vrtu Oljske gore, velikonočna Ta dan je naredil Gospod, darovanjska Prinašamo, Gospod, med Marijinimi pa je najbolj poznana Ljubečih src pozdravi.

 

LETA 1894 ROJEN VENČESLAV MARIJA VRTOVEC

VOJ. PILOT, JEZUITSKI DUHOVNIK, NABOŽNI PISATELJ († 1988)

Zibelka mu je tekla v kmečki družini v Velikih Žabljah pri Ajdovščini. Po osnovni šoli je šolanje nadaljeval na gimnaziji v Gorici. Med prvo svetovno vojno je bil mobiliziran, konec leta 1916 je v Novem mestu končal šolo za letalske opazovalce. Do maja 1917, ko je bil ranjen, je na območju soške fronte opravil več kot 80 izvidniških poletov. Po vojni je vstopil v jezuitski red in bil po študiju v raznih krajih leta 1920 posvečen. V Ljubljani je prevzel skrb za Marijine družbe, predvsem dijaške. Zanje je pisal članke v glasilu Naša zvezda.

 

LETA 1913 ROJEN JESSE OWENS

AMERIŠKI ATLET († 1980)

Ameriški temnopolti atlet s pravim imenom James Cleveland Owens, je bil rojen v številni družini, ki se je težko preživljala. S priložnostnimi deli si je zaslužil denar za šolanje na tehnični šoli v Clevelandu in kasneje na državni univerzi v Ohiu. Že v času študija so opazili njegovo nadarjenost za tek in na tekmovanjih je dosegal izvrstne rezultate. Posvetil se je treningu in leta 1935 je izenačil svetovni rekord na 100 jardov in postavil nove svetovne rekorde na 220 jardov, na 220 jardov z ovirami ter v skoku v daljavo (rekord 8,13 m je zdržal 25 let). Na olimpijskih igrah leta 1936 v Berlinu je osvojil štiri zlate medalje: v tekih na 100 metrov (izenačil je olimpijski rekord) na 200 metrov (postavil je nov olimpijski in svetovni rekord), v skoku v daljavo (nov olimpijski rekord) ter v štafeti 4 x 100 metrov – tudi to je bil olimpijski in svetovni rekord. Prav na teh igrah je s svojimi zmagami najbolj porazil diktatorja Hitlerja, ki je hotel, da bi se na igrah uveljavila njegova teorija o večvrednosti bele arijske rase (ker se ni hotel rokovati s temnopoltim zmagovalcem, ni prišel na podelitev kolajn).

 

LETA 1967 UMRL VLADIMIR BARTOL

PISATELJ IN DRAMATIK (* 1903)

»Pisatelj ni toliko tisti, ki je jezikovno nadarjen, ki piše že od začetka lep in tekoč jezik, marveč predvsem tisti, ki ima kaj povedati. Kdor je nabit z notranjim življenjem, kogar silijo fantazija in močni čustveni pretresi, da se izpoveduje; kdor ima nepremagljivo strast, da oblikuje, kar se je v njem tehtnega, pomembnega in enkratnega (izvirnega) nakopičilo ter strnilo v vizualne, slišne in miselne podobe; samo ta, ki ima notranje bogastvo, ki sili in terja, da pride na dan, more postati pisatelj.« Tako je svoje gledanje na pisateljski poklic izpovedal Vladimir Bartol, ki je s svojimi prvimi spisi spravil slovensko kritiko v začudenje in zadrego. Še po zgodnji smrti je veljal za ‘problematičnega pisatelja’. Že od začetka je kazal nagnjenje k eksotiki, ki diha tudi iz njegovega ‘življenjskega teksta’ – romana Alamut. Njegovo življenje in delo veliko bolje razumemo, če vzamemo v roke njegove nadvse bogate in zanimive spomine Mladost pri Svetem Ivanu, ki so nastajali v letih 1955–1956 in so v letih 2003–2006 izšli v treh zajetnih knjigah.

… več o njem: obletnica meseca, v: Ognjišče (2013) 2

njegova misel:

• Kdor deluje javno in veruje v svoj poklic, v svoje poslanstvo, je dolžan vztrajati, pa čeprav bi letele vanj strele od vseh strani.
  
• Če so na svetu čudeži, potem je gotovo eden od največjih med temi prva ljubezen… Prva ljubezen udari v mladostnika kakor strela z jasnega neba.

 

LETA 2009 UMRLA MINKA KORENČAN

PESNICA (* 1920)

Pred 45 leti, septembra 1975, sta bili v Ognjišču objavljeni dve pesmi Minke Korenčan, v naslednjih letnikih (do 1984) je strani našega mesečnika obogatilo 70 njenih pesmi, ki so molitve, meditacije. Pesniti je začela pri petdesetih letih, njena prva pesniška zbirka Pesmi pa je izšla šele leta 1988, sledilo jih je še šest. Po poklicu je bila zavarovalniška uslužbenka. Ni mogla uresničiti svojih sanj: postati operna pevka, ker je pri kirurškem zdravljenju ščitnice prišlo do ohromitve v grlu in izgubila je glas.

več:

 S. Čuk, Pesnica Minka Korenčan: Rojena v petdesetih letih: Štirideset mladih let, v Ognjišče 10 (2005), 14.

nekaj njenih verzov

• Ti veš, / moj Bog, / zakaj smem / hoditi / v svetlobi / Tvojih bridkosti.
• Bodimo rože, ki drugim cveto, / bodimo pesmi, ki drugim pojo, / bodimo reka, ki drugim teče, / bodimo besede, ki drugim govore.
• Vse izveš / na sveti stezi, / onstran črk in besed, / kjer je mesec vrtnar / noči / in rastejo dnevi / drugačne lepote, / vse izveš / na pragu smrti, / v rodovitni bolečini / srca.
• Človek, / dlje glej / moj obraz, / da boš videl / lesk / svojega bivanja, / svoj nasmeh, / svoje nežnosti, / da boš videl / pretresljivo radost / skupne poti.
• Človek, / bil si / moj angel, / razpel si / šotor tolažbe, / natrgal si mi / najlepših rož / in me dvignil / iz prepada / žalosti
  k večnemu / veselju, / ko je čas / postajal / tih, / ko je skrivnost / smrti / preplavljala / bregove.
• Bog, / prihajaš, / vedno prihajaš, / ko ura / bije / samoti večera, / ko je glas srca / najsvetlejši / in so zvezde / najčistejše, / prihajaš, / vedno prihajaš / v sveta pristanišča / moje ljubezni.
• Ostati v tišini časa / in od blizu gledati / lepote zemlje / in vesolja; / od blizu / prisluhniti / šumenju vetra / in šelestenju ptic / na obali sonca, / ostati / v tišini časa / in od blizu / slutiti / tihe in glasne / in neizrekljive / skrivnosti.

 

LETA 2011 UMRL ALEKSANDER LAJOVIC

SKLADATELJ IN GLASBENI PEDAGOG (* 1920)

Rodil se je na Češkem, glasbeno se e šolal v Ljubljani, kjer je deloval njegov stric, odlični skladatelj Anton Lajovic. Od leta 1952 je živel in ustvarjal v Mariboru. Med njegova najboljša dela spadajo samospevi in zbori, predvsem na besedila Alojza Gradnika in drugih slovenskih in tujih pesnikov. Poleg skladateljskega del je bil skoraj trideset let učitelj na Srednji glasbeni in baletni šoli Maribor, nato pa tudi profesor na Oddelku za glasbeno pedagogiko mariborske Pedagoške fakultete.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1674 ROJEN FRANC MIHAEL STRAUSS

SLOVENJGRAŠKI SLIKAR († 1740)

Izšel je iz slikarske družine, katere delavnica je bila pomembna ne le za slovenjgraško območje, ampak je v baroku z oltarnimi slikami oskrbovala naročnike po vsej Štajerski in na Koroškem. Janez Strauss oče Franca Mihaela, se je v Slovenj Gradec priselil najbrž iz Celovca. Najboljše delo Franca Mihaela je slika sv. Elizabete, ki deli revežem miloščino, in krasi glavni oltar župnijske cerkve v Slovenj Gradcu.

 

LETA 1816 ROJEN CARL ZEISS

NEMŠKI OPTIK († 1888)

Začel je pod mentorstvom mehanika dr. Kornerja, se sam izobraževal in odprl svojo lastno delavnico za optične instrumente. Po letu 1847 je začel množično izdelovati mikroskope in razvijati nove tehnologije in njegovi mikroskopi so kmalu veljali za najboljše znanstvene pripomočke v Nemčiji. Podjetje je bilo uspešno, toda kasneje je spoznal fizika Ernsta Karla Abbeja in z njim se je začel nov razvoj tovarne Karl Zeiss v Jeni: nove leče, boljše ločljivosti mikroskopa, novi optični instrumenti (daljnogled s prizmami, objektivi za fotokamero, daljinomer). Zeiss tudi pomembno prispeval k razvoju optike in k sodobnemu načinu izdelave leč.

 

LETA 1878 ROJEN IVAN REJEC

DUHOVNIK, VZGOJITELJ, NARODNI DELAVEC, PREVAJALEC († 1958)

V Šebreljah pri Cerknem rojeni Ivan Rejec je bil ena najbolj vplivnih osebnosti med slovenskimi duhovniki med prvo in drugo svetovno vojno. Nanj so se obračali po nasvet v vsakovrstnih zapletenih vprašanjih in modri svetniški mož je vedno znal dati pravi odgovor. Na svoji številnih duhovniških postajah je bil najdlje župnik v Svetem Križu pri Ajdovščini (1914–1931), kjer je ustanovil Marijino družbo za fante in dekleta ter za matere. Prav njegovo vzgojno delo v okviru Marijinih družb je bilo razlog za fašistično preganjanje.

 

LETA 1885 ROJEN DAVID HERBERT LAWRENCE

ANGLEŠKI PISATELJ, PESNIK IN ESEJIST († 1930)

Najprej je začel objavljati poezijo, sproti pa je pisal psihološko poglobljene romane in novele. Glavna tema je odnos med spoloma, med telesnostjo in duhovno platjo človekove narave, nasprotje med materialnim in duhovnim … . Njegovi najbolj znani romani: Sinovi in ljubimci, Žena, ki je odjezdila, Ljubimec lady Chatterley … Lawrence je tudi eden pomembnejših angleških pesnikov dvajsetega stoletja, ki se izraža skozi slikanje narave in dogajanje v njej. V današnjem svetu tehnike in brezdušnosti je njegova poezija spet vse bolj pomembna …

 

LETA 1885 ROJEN FRAN KOS

ZOOLOG († 1956)

Rojen v Ljubljani, študiral na Dunaju, poučeval prirodopis po različnih šolah in učiteljiščih: v Grosupljem, Trstu, Gorici, Idriji. Leta 1920 doktoriral iz naravoslovja in naslednje leto postal kustos prirodopisnega oddelka v Narodnem muzeju. Raziskoval je morsko favno in floto in pisal članke, pred vojno je našel ostanke losa in mamuta v Nevljah pri Kamniku. Bil je tudi ravnatelj Prirodoslovnega muzeja v Ljubljani.

 

LETA 1914 ROJEN MIHAEL GREŠAK

DUHOVNIK, MUČENEC 20. STOLETJA († 1942)

Med slovenskimi svetniškimi kandidati je tudi Mihael Grešak, mlad duhovnik (sedanje) celjske škofije, ki so ga nacisti po hudem mučenju v celjskih zaporih 22. julija 1942 ustrelili kot talca. Eno uro pred ustrelitvijo je v poslovilnem pismu očetu zapisal: »Z Bogom in nasvidenje nad zvezdami. Blagoslavljam zadnjikrat vas in vse svoje farane in vse meni izročene.« Rodil se je v Grižah pri Celju, od koder se je družina preselila k Sv. Jedrti nad Laškim. Junija 1939 je bil posvečen v duhovnika in poslan za kaplana v Laporje. Septembra 1941 so ga Nemci aretirali.

 

LETA 1916 ROJENA EVELINA PAHOR

UČITELJICA IN PROSVETNA DELAVKA († 1994)

Luč sveta je zagledala 11. septembra 1916 v kraški družini v Trstu, tri leta za bratom Borisom, slavnim pisateljem, ki je bil nanjo zelo navezan. Leta 1947 je opravila učiteljsko maturo in poučevala na raznih šolah v Trstu in okolici. Kot učiteljica se je potrudila, da je svojim učencem nudila več, kot je zahteval poklic. Zanje je pisala igrice in z njimi nastopila na radijskem odru. Pred vojno je bila katehistinja za osnovnošolske otroke. Bila je tudi zavzeta delavka za edinost kristjanov.

 

LETA 1929 ROJEN PRIMOŽ KOZAK

DRAMATIK, ESEJIST ( † 1981)

Dramatik in esejist Primož Kozak je bil po diplomi na Akademiji za igralsko umetnost in Filozofski fakulteti med vplivnimi osebnostmi javnega življenja. Sodeloval je pri vseh ključnih kulturnih revijah povojnega časa. V času od 1958 do 1969 je napisal štiri dramska besedila, ki predstavljajo enega od vrhuncev povojnega gledališkega pisanja na Slovenskem: Dialogi (19958), Afera (1961), Kongres (1968) in Legenda o svetem Che (1969). Tematsko se usmerjajo k revoluciji v njenih različnih pojavnih podobah.

 

LETA 1940 UMRL ANDREJ RAPE

ŠOLNIK IN MLADINSKI PISATELJ (* 1872)

Rojen je bil v Rafolčah, izšolal se je za učitelja. Napredoval je in dobil mesto šolskega nadzornika v Ljubljani in kasneje v Dravski banovini. Znan je po tem, da je pisal za mladino, zlasti po mladinskih povestih (Ukane Matjaževega Groge in Dane). Za mladino je priredil pravljice Tisoč in ena noč, svoje leposlovne zapise je objavljal v Vrtcu …

 

LETA 1946 UMORJEN FRANCESCO BONIFACIO

ITALIJANSKI DUHOVNIK IN BLAŽENI (* 1912)

Na god sv. Frančiška Asiškega, 4. oktobra 2008, je bil v stolnici sv. Justa v Trstu slovesno razglašen za blaženega božji služabnik Francesco Bonifacio, italijanski duhovnik, rojen v Piranu, ki je deloval v hrvaški Istri in je umrl kot mučenec “iz sovraštva do vere”. Nadškof Angelo Amato, prefekt Kongregacije za zadeve svetnikov, je prebral odlok papeža Benedikta XVI.: “S svojo apostolsko oblastjo dovoljujemo, da se častiti božji služabnik Francesco Giovanni Bonifacio – duhovnik in mučenec, ki se je blago in predano posvečal dušnopastirskemu poklicu in ki je med pričevanjem vere daroval svoje življenje za Kristusa – imenuje blaženi in se njegov god obhaja v krajih in po ustaljenih pravnih predpisih vsako leto 11. septembra, ob dnevu, ko se je pokojni rodil za nebesa.” Novi blaženi je živel in deloval v treh sedanjih škofijah: koprski, tržaški in poreško-puljski. Ob njem se je tržaški škof Eugenio Ravignani spomnil tudi drugih italijanskih, slovenskih in hrvaških duhovnikov in vernikov, “ki so bili v hudem in bolečem obdobju v Istri in drugod deležni krivičnega nasilja in sovraštva do vere in zaradi katere predvsem izgubili tudi življenje”.

Izpričano je, da je bil duhovnik Francesco Bonifacio mučenec, umorjen iz sovraštva do vere in ni bil žrtev političnega obračunavanja ali narodnostnega sovraštva do Italijanov v Istri po drugi svetovni vojni. S politiko se ni nikoli ukvarjal, med vojno skušal reševati ljudi pred nasiljem. Po vojni je ostal kot dobri pastir med svojimi ovčicami. Če bo izgubil življenje, ga bo med njimi.

… več v rubriki pričevalec evangelija 11_2008

nekaj njegovih misli:

• Živimo v junaških časih: junaki smo zato, da bi bili – če bi bilo treba – sveti, sveti do mučeništva.
• Kdor ni toliko pogumen, da bi umrl za lastno vero, je nevreden, da bi jo izpovedoval’.
• »Svet potrebuje svetost, kajti v nasprotnem primeru bo za človeštvo čedalje huje. Kdo drug pa, če ne (tudi!) duhovnik naj bo svet. Oh, kako bi bilo lepo, da bi nekega dne pokazali svetu svete duhovnike!«.
• »Med čudovitimi in čudodelnimi svetniki, ki so polni posebnih milosti, ki širijo čudovite kreposti in se po njih izvajajo veliki čudeži, so tudi taki, ki so le podoba Gospodovih milostnih darov, ki udejanjajo Njegovo voljo, ki živijo zelo preprosto duhovno življenje, ki čudovito izvršujejo preproste reči, ki vse darujejo za Božjo slavo […] in dokazujejo, da lahko težimo k svetosti v kateremkoli človeškem stanju«.

o mučeništvu blaženega Francesca:

• »Čeprav so vse države na splošno sprejele temeljne človekove pravice, se tudi danes kristjanom krati verska svoboda,« »Tudi pri nas smo priče podtalnemu protikrščanskemu preganjanju v obliki zasmehovanja, sprevračanja dejstev in besed, žalitev in razglašanja krivičnih zakonov. Mediji nas tlačijo z lahkomiselnimi in površinskimi idejami, ki so odkrito protikrščanske.«
  
• Današnja družba zahteva, da se duhovniki in verniki pogumno vedejo in da v celoti razglašajo Besedo evangelija, tako kot je to storil blaženi Francesco Bonifacio. (nadškof Amato)
  
• »Naše Cerkve so s krvjo mučenikov združene v pričevanju ene same vere, ene same svete milosti, ki jih povezuje mir. (nekdanji tržaški škof Eugenio Ravignani).

molitev

Bog, ti si Oče vseh ljudi in želiš, da bi vsi prišli do spoznanja resnice in se zveličali. Boli te, ko se ljudje med seboj izključujemo in sovražimo, še zlasti, če si jemljemo osnovne pravice ali celo življenje. Prosimo te po priprošnji blaženega Bonifacia za vse žrtve vojnega in povojnega nasilja: daj pokojnim večni mir, daj živečim, da bi se med seboj spravili, da žalostna preteklost ne bi obremenjevala sedanjosti in prihodnosti, daj da bi raslo vzdušje odpuščanja in medsebojnega zaupanja. Saj si ti naš skupni Oče in tvoj Sin Jezus Kristus je daroval svoje življenje za nas vse. Prosimo te, podeli nam spravo po njegovem zasluženju. Amen.

 

LETA 1961 UMRL NIKO ZUPANIČ

ZGODOVINAR, ETNOLOG, ARHEOLOG, ANTROPOLOG (* 1876)

Belokranjec iz Gribelj je bil na novomeški gimnaziji nekaj časa sošolec Dragotina Ketteja in Otona Župančiča. Na Dunaju je najprej študiral pravo, potem pa zgodovino, geografijo in arheologijo. Služboval je na Dunaju, v Švici, v Beogradu. Sodeloval je na mirovni konferenci v Parizu (1919), deloval je v politiki. V letih 1922–1940 je bil ravnatelj Etnografskega muzeja v Ljubljani, leta 1940 je bil imenovan za rednega profesorja etnologije na univerzi v Ljubljani. Zanimal se je zlasti za slovanska ljudstva.

iskalec in zbiralec Marko Čuk

LETA 1629 ROJEN JANEZ KRSTNIK DOLAR

SKLADATELJ LATINSKIH MAŠ († 1673)

Po rodu Kamničan je gimnazijo končal pri jezuitih v Ljubljani, filozofijo in teologijo pa na Dunaju. V letih 1656–1658 je bil vodja glasbenega oddelka jezuitske šole v Ljubljani. Deloval je še v Passauu in v Györu, nazadnje na Dunaju, kjer je bil vodja kora cerkve Am Hof. Bil je odličen skladatelj slovenskega glasbenega baroka. Njegovega obsežnega glasbenega opusa v celoti žal ne poznamo. Znanih je nekaj instrumentalnih skladb ter vrsta latinskih maš (Missa sopra la Bergamasca, Missa villana, Missa Viennensis).

 

LETA 1792 ROJEN MATEVŽ LANGUS

SLOVENSKI SLIKAR IN FRESKANT († 1855)

Saj ste že slišali Župančičevo pesem Žebljarska, posvečeno Žebljarjem iz Krope? Njen ritem ponazarja enolično delo teh garačev, ki so že od nekdaj delali ‘pri tekočem traku’. Ta napor so poznali tudi v nižje ležeči Kamni Gorici, ki je prav tako kot Kropa star železarski kraj. Železarstvo je bilo tod razvito že v rimski dobi, v srednjem veku je cvetelo fužinarstvo, v drugi polovici prejšnjega stoletja pa je spričo rastoče železarske industrije začelo usihati. Nekaj časa je Kroparjem in Kamnogoročanom dajala vsakdanji kruh železarska obrt.

Sin kovača-žebljarja je bil tudi Matevž (Matej) Langus, ki se je rodil na današnji dan – v Kamni Gorici. Težko delo ob ognju in nakovalu je očetu izpilo življenjske moči, ko je bilo Matevžu komaj deset let. Tedaj je moral on, še nedoleten otrok, z delom v kovačnici preživljati sebe in svoje. Kot osemnajstletnik je v bližnji Radovljici opazoval celovškega slikarja (bolj pleskarja kot umetnika) Jana Schreibersa, ki je slikal sobe grofu Thurnu. Mojster je opazil vedoželjnega fanta in ga povabil, naj gre z njim v Celovec, kjer ga bo naučil teh umetnij. Toda Matevž se je čutil odgovornega za preživljanje domačih, zato se je vrnil h kovaškemu delu. Ko je za časa Ilirskih provinc Napoleon začel novačiti vojake, je Matevž pred vojaško suknjo pobegnil v Celovec. Pri Schreibersu je ostal šest let in se poleg slikanja naučil branja, pisanja in nemškega jezika.

več:
S. Čuk. Matevž Langus: Obletnica meseca, v: Ognjišče 9 (1992), 24-25.

 

LETA 1828 ROJEN LEV NIKOLAJEVIČ TOLSTOJ

RUSKI PISATELJ, VELIKAN SVETOVNE KNJIŽEVNOSTI, POLITIK, PUBLICIST († 1910)

Ruski pisatelj Lev Nikolajevič Tolstoj ni končal nobenega formalnega študija, znal pa se poglobiti v srca ljudi in v tek zgodovine. To je odslikoval v svojih delih, med katerimi je najbolj znan roman Vojna in mir, v katerem so združene: zgodovinska snov, psihološka analiza junakov in kritična analiza družbe. Roman Ana Karenina pa je kritična podoba meščanskega zakona.

nekaj njegovih misli:

• Ljudje so kakor reke: voda je v vseh enaka in povsod ista, a vsaka reka je zdaj ozka, zdaj deroča, zdaj široka, zdaj tiha, zdaj čista, zdaj hladna, zdaj kalna, zdaj topla. Tako je tudi z ljudmi.
• Doumel sem, da Bog ne želi, da bi ljudje živeli vsak sam zase, in jim zato ni razodel, kaj vsak zase potrebuje; hoče, da bi ljudje živeli v občestvu, v skupnosti, in zato jim je razodel, kaj je vsem potrebno zase in za vse druge.
• Samo tisti, ki nikoli ni resno razmišljal o smrti, ne veruje v nesmrtnost.
• Človek ne živi od skrbi zase, ampak od ljubezni, ki jo izkazuje drugim.
• Ljubi vso zemljo, vsak žarek božje luči, vsako zrno peska in vsako travno bilko, sleherno živo bitje. Če boš zemljo ljubil dovolj, boš doumel božansko skrivnost.
• Skrivnost sreče ni v tem, da vedno delamo to, kar bi hoteli, ampak da vedno hočemo to, kar delamo.
• Najtežja stvar v življenju je, da ga ljubimo v njegovem trpljenju.
• Pogumen je človek, ki se boji tistega, česar se mora bati.
• Ne poznam nobenega bolj zanesljivega znamenja zrelosti kot je dobrota.
• Kakor ena sveča prižge drugo in se tako lahko prižge na tisoče sveč, tako eno srce vname drugo in se vname na tisoče src.
• Vedno je najvažnejše opravilo delati dobro in samo s tem namenom je bilo človeku dano življenje.
• Skrivnost sreče ni v tem, da delamo tisto, kar hočemo, ampak v tem, da hočemo to, kar delamo.

… več misli A. Nikolajeviča Tolstoja

 

LETA 1901 UMRL HENRI DE TOULOUSE-LAUTREC

FRANCOSKI SLIKAR IN GRAFIK, MOJSTER PLAKATA (* 1864)

V svojem umetniškem opusu je zajel slikovite prizore Montmartra ter živahen utrip tedanjih koncertnih kavarn in plesnih dvoran. Konec 19. stoletja je bilo območje okoli Montmartra prelepljeno z njegovimi plakati in še danes je nemogoče obiskati Pariz, ne da bi naleteli na vsaj eno podobo s Toulousovih slavnih plakatov. S plakati nenavadnih silhuet, močnih barvnih kontrastov, dramatične osvetlitve in izrazitih kontur je Toulouse oglaševanje spremenil v umetniško obliko ter s tem prvič zabrisal meje med likovno in t. i. uporabno umetnostjo.

 

LETA 1909 ROJENA MARA KRALJ-JERAJEVA

SLIKARKA, ILUSTRATOIRKA, OBLIKOVALKA LUTK

Slikarka in keramičarka Mara Kralj-Jerajeva, hči glasbenika Karla Jeraja in Franje Vovk, pesnice z umetniškim imenom Vida Jerajeva, se je rodila na Dunaju. V letih 1925–1928 je študirala na keramičnem oddelku srednje tehnične šole v Ljubljani pod vodstvom Franceta Kralja. Leta 1928 se je poročila z njegovim bratom slikarjem in kiparjem Tonetom, kar je kasneje pomenilo tudi umetniško sodelovanje pri poslikavi cerkva. Za božjepotno cerkev na Mengorah je leta 1929 izdelala oltarno sliko Tolminska Madona.

 

LETA 1919 ROJEN JOŽEF KVAS

LJUBLJANSKI POMOŽNI ŠKOF († 2005)

“Za geslo sem si izbral to, kar mi je narekovalo srce in dosedanje duhovniško delo: Služiti z veseljem. Služiti Bogu in ljudem. Škofovo poslanstvo je služenje… V geslu pa ni samo beseda služiti, temveč tudi služiti z veseljem. Ni prijetno, če človek dela z nevoljo in odporom. Delo, ki ga opravljamo z veseljem, je bolj uspešno, ker kliče Božji blagoslov, saj veselega darovalca Bog ljubi. Če delamo z veseljem, je prijetno tudi za sodelavce.” S temi iskrenimi besedami je v zahvalnem govoru ob koncu svojega škofovskega posvečenja v ljubljanski stolnici 12. junija 1983 razkril svoje plemenito srce Jožef Kvas, ljubljanski pomožni škof. Svojemu škofovskemu geslu “Služiti z veseljem” je ostal zvest vse življenje.

več:
S. Čuk, Jožef Kvas: Pričevanje, v: Ognjišče 3 (2006), 22-23.

nekaj njegovih misli:

• Verjemimo v moč molitve. Verjemimo tudi v možnost molitve, čeprav se zdi, da nimamo časa. Verjemimo, da dober molivec postane tudi dober človek. Čudno bi namreč bilo, če bi se ob božjem ognju ne ogreli.
• Kristus prihaja tudi v današnji svet. Ne več po uhojenih poteh, ampak kakor čez gorske prelaze in soteske. Žrtve tisočev in molitev milijonov so že prebile nebeška vrata.
• Z živo vero pojdimo vsak dan z Gospodom na Kalvarijo. Pridružujmo tudi sebe kot dar. Pojdimo vsak kakor Simon iz Cirene. Sodelujmo pri reševanju sveta.
• Tisti, ki se imajo radi, hitro najdejo čas in priložnost za medsebojne stike. Ljubezen je iznajdljiva.
• Post ni samo zdržek od mesa, ampak umiranje s Kristusom. Pojdimo z Jezusom na Oljsko goro in Kalvarijo. Poznamo jo. Pojdimo skupaj z Jezusom.
• Cerkev je mati. Mati pa ne sme otrokom reči: “Ničesar vam ne morem dati.” Cerkev mora vedno dajati. Dajati mora upanje in pogum.
• Cerkev je sveta in grešna. Sveta je, ker v njej živi Kristus in jo posvečuje. Grešna je, ker v Cerkvi živimo ljudje, ki grešimo in se premalo odpiramo Kristusu in njegovemu posvečenju.
• Vsak dan se ponovno odločajmo. Vsak dan ponovno priznajmo, da “sem grešen človek”. Tako bomo tudi vsak dan ponovno začutili Njegovo roko, ki nas išče in rešuje iz valov.
• Marija je poleg Kristusa najodličnejši član Cerkve. Zato se ji naša potujoča Cerkev z vsem zaupanjem izroča.
• Kdor ne sledi božjemu klicu, ki ga čuti v sebi, često tudi kot človek ni srečen.

 

LETA 1946 ROJEN MATEJ TONEJEC

(S PSEVDONIMOM SAMOSTAL), PRIPOVEDNIK († 1882)

Doma iz Zgornjih Gorij pri Bledu. Po maturi v Ljubljani je želel v bogoslovje, toda oblast mu tega kot vojaškemu obvezniku ni dovolila. Zato je študiral na učiteljišču v Celovcu in po končanem študiju tam učil na meščanskih šolah, pozneje pa še na nižji gimnaziji na Dunaju. Kot zaveden Slovenec je bil zelo razočaran, ker je moral, delovati v tujini, zaradi svoje slovenske zavesti je imel tudi nekaj neprijetnosti. Skrbel pa je za gospodarsko rast domačega kraja, pospeševal čebelarstvo in sam gojil čebele. Za izobraževanje domačinov je napravil majhno knjižnico, snoval tudi posojilnico. Pisal je krajše povesti iz dom. življenja in hudomušne priložnostne pesmi, zgodbe in obraze iz dom. življenja, po zgledu Levstika, Jurčiča in Erjavca. V svoje povesti je vpletal pravljice in pripovedke … (Večerni pogovori v lovski koči, Iz življenja polomljenega Jaka, Trije bratje, Slika iz gorenjskih planin …)

 

LETA 1970 UMRL LOJZE DOLINAR

kipar (* 1893)

Kipar Lojze Dolinar je zapustil bogato dediščino svojega umetniškega snovanja. Njegov umetniški opus sestavljajo najrazličnejša dela. Znan je predvsem po mnogih javnih spomenikih. Bil je pod vplivom slavnega hrvaškega kiparja Ivana Meštrovića, nato je prešel v ekspresionizem in monumentalni realizem. Dolgo časa je živel in ustvarjal v Beogradu. Nekaj njegovih del: portreti Aškerca, Jakopiča, Ivana Cankarja, nagrobnik Janeza Evangelista Kreka na ljubljanskih Žalah.

pripravlja Marko Čuk

LETA 1823 ROJEN FRANC KOSAR

DUHOVNIK, TEOLOG IN FILOZOF, PRVI SLOMŠKOV ŽIVLJENJEPISEC († 1894)

Med bogoslovci, ki jih je škof Anton Martin Slomšek leta 1846, v prvem letu svoje škofovske službe, posvetil v duhovnike, je bil Braslovčan Franc Kosar. Po prenosu škofijskega sedeža v Maribor leta 1859, ga je Slomšek poklical na škofijo, kjer mu je kot zanesljivemu sodelavcu zaupal razne naloge. Bil je navzoč ob Slomškovi smrti. Svetniškemu škofu je posvetil dva življenjepisa: krajšega v slovenščini in daljšega v nemščini.

 

LETA 1855 UMRL ANDREJ ČEHOVIN

BARON IN ČASTNIK, JUNAK V BOJIH S PIEMONTEZI (* 1810)

V švicarskem Badnu je na današnji dan umrl Andrej Čehovin, doma iz Dolancev v Gornji Branici (pod Štanjelom), ki se je že v zgodnji mladosti odločil za vojaški poklic. Postal je topničarski podčastnik. Ko je leta 1848 izbruhnila vojna med Avstrijo in Piemontom, se je izkazal v več bitkah, zlasti v bitki pri Novari, kjer si je prislužil viteški križ in je bil povzdignjen v baronski stan. V rojstni vasi so mu 15. avgusta 1898 postavili spomenik, delo goriškega kiparja Bitežnika.

 

LETA 1890 ROJEN FRANZ WERFEL

AVSTRIJSKI PESNIK, PISATELJ, DRAMATIK JUDOVSKEGA RODU († 1945)

Roman Pesem o Bernardki, deklici, ki je leta 1858 doživela Marijina prikazanja v Lurdu, je Franz Werfel, avstrijski pisatelj judovskega rodu, napisal leta 1941 v zahvalo, da se je rešil pred nacističnim preganjanjem svojega naroda.

 

LETA 1897 ROJEN FRANJO LUKMAN

AGRONOM IN SADJAR († 1990)

Iz Krčevine v okolici Ptuja. Študij je končal z diplomo na visoki kmetijski šoli v Pragi in službo dobil v Mariboru. Kasneje je odšel v Srbijo in bil svetovalec na ministrstvu za kmetijstvo v Beogradu (1933). Ko se je konec petdesetih vrnil v MB, je bil raziskovalec na Inštitutu za sadjarstvo v Mariboru. Hotel je posodobiti jugoslovansko sadjarstvo, organiziral je plantažne nasade v Srbiji, Vojvodini, Makedoniji in na Kosovu. Veliko je tudi pisal in objavljal.

 

LETA 1905 ODKRIT PREŠERNOV SPOMENIK V LJUBLJANI

Denar zanj so začeli zbirati na pobudo najimenitnejšega ljubljanskega župana Ivana Hribarja.. Spomenik je izdelal akademski kipar Ivan Zajec, podstavek pa arhitekt Maks Fabiani, ki je tudi izbral mesto, kjer bo stal na takratnem Marijinem trgu. Veliko polemik je bilo (škof Jeglič) predvsem zaradi razgaljene muze nad Prešernovo glavo. Odkritja se je udeležilo okoli 20.000 ljudi, slavnostni govornik je bil pisatelj Ivan Tavčar, na slovesnosti, ki so jo pospremile topovske salve z gradu, pa so bili tudi župani Beograda, Zagreba in Prage.

 

LETA 1912 ROJEN FRANCE BRENK

DRAMATIK, PISATELJ, FILMSKI ZGODOVINAR IN PUBLICIST († 1990)

Rojen v Dravljah pri Ljubljani, kjer je tudi študiral (učiteljišče, pedagogika), izobraževanje je nadaljeval pa v Pragi (psihologija) in se tam navdušil nad filmom. Popolnoma se mu je posvetil, imel zelo napredne ideje, ki se niso v celoti uresničile. Dolga leta je predaval zgodovino filma na akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani. Napisal je tudi nekaj črtic in humoresk (Črne zgodbe) ter več dram (izšli Poslednje ustoličenje in Koroški tihotapci) ter zanimiva Filmska popotovanja. Leta 2012 (stoletnica rojstva) so prvič podelili tudi priznanje Franceta Brenka za izjemne dosežke na področju filmske kulture.

 

LETA 1919 ROJEN MILKO MATIČETOV

ETNOLOG in ETNOGRAF († 2014)

Rojen v Koprivi na Krasu, šolal se je v Kopru in Gorici, na univerzi v Padovi je študiral klasično in moderno jezikoslovje. Služboval je v Etnografskem muzeju v Ljubljani, v letih 1952–1985 pa na Inštitutu za slovensko narodopisje pri SAZU. Že kot študent je začel zbirati in raziskovati slovensko ljudsko izročilo, zlasti ljudsko pripovedništvo. Ohranil nam je več kot 3000 pripovedi. Zbiral jih je povsod predvsem pa v Reziji. Ljudske živalske pravljice so izšle v knjigi Zverinice iz Rezije (1973), pesmi pa v knjigi Rožice iz Rezije (1972).

 

LETA 1958 UMRL VINKO MODERNDORFER

ŠOLNIK, PISATELJ, ETNOGRAF, ZAPISOVALEC KOROŠKIH PRIPOVEDK (* 1894)

Korošec Vinko Moderndorfer je zelo cenil bogastvo ljudskega izročila svoje ožje domovine. Zbiral je ljudske pripovedke, bajke, šege in podobno. Zapisal je tudi priljubljeno koroško pripovedko Mojca Pokrajculja. Zbrano gradivo je izšlo v več knjigah: Narodne pripovedke iz Mežiške doline (1924), Koroške uganke in popevke (1933), Koroške narodne pripovedke (1946). Začel je izdajati narodopisni zbornik v petih knjigah, izšli sta le dve. Kot prosvetni delavec je napisal učbenik Slovenska začetnica z metodičnim navodilom Sodobna šola.

pripravlja Marko Čuk

LETA 1175 ROJEN RIHARD LEVJESRČNI

ANGLEŠKI KRALJ († 1199)

Sin Henrika II. si je že mlad pridobil vzdevek Levjesrčni. Leta 1189 je postal vladar Anglije in polovice Francije in odšel na tretjo križarsko vojno. Osvojil Ciper, Akko, premagal Saladina in se na povratku domov brodolom. Po vrnitvi iz avstrijskega ujetništva (Leopold V. Babenberški), je znan po tem, da se je vojskoval s Francozi.

 

LETA 1474 ROJEN LUDOVICO ARIOSTO

ITALIJANSKI KNJIŽEVNIK († 1533)

Po študiju prava se je posvetil humanistiki in poeziji, proti koncu življenja (odmaknjen od sveta) pa se je ukvarjal samo s književnostjo. Pisal je pesmi, satire in komedije (v antičnem slogu, kot nekdaj Horacij in Katul). Glavno Ariostovo delo je ep Besneči Roland (Orlando Furioso), dvorski ep iz viteškega življenja, ki velja za največji dosežek renesančne epike.

 

LETA 1595 ROJEN ANDREJ CERGOL

(tudi ZERGOL) JEZUIT, MATEMATIK IN FILOZOF († 1655)

Rojen v Svetem Križu (danes Vipavski Križ), gimnazijo je končal v Celovcu, kjer je študiral še retoriko in filozofijo. Vstopil je k jezuitom (1614) in po opravljenem magisteriju poučeval humanistiko v Gradcu in Gorici. Kasneje je študiral še bogoslovje, nadaljeval s filozofijo in v Gradcu in na Dunaju predaval še matematiko, moralko in svetopisemske vede. Nekaj časa je poučeval tudi v Ljubljani, do konca življenja pa je bival v samostanu Millstadt. Zanimive so predvsem njegove “Kronološke ugotovitve o letu rojstva in smrti našega gospoda Jezusa Kristusa”.

 

LETA 1774 ROJENA BL. ANNA KATHARINA EMMERICK

REDOVNICA, KI JE GLEDALA KRISTUSOVO TRPLJENJE († 1824)

V letu 2004 je po vsem svetu vzbudil največje zanimanje film Pasijon (Jezusovo trpljenje) ameriškega igralca in režiserja Mela Gibsona, ki je napolnil kinodvorane tudi pri nas. Režiser Mel Gibson je povedal, da so ga pri ustvarjanju tega filma navdihovala videnja nemške vidkinje Anne Katharine Emmerick, ki jo je papež Janez Pavel II. 3. oktobra 2004 razglasil za blaženo. Ob tej priložnosti je dejal, da je Anna videla bridko trpljenje našega Gospoda Jezusa Kristusa in ga izkusila tudi na svojem telesu. “Še danes nam vsem posreduje zveličavno sporočilo: ‘Po njegovih ranah ste bili ozdravljeni’.”

Njene pripovedi o življenju Jezusa Kristusa in njegove matere Marije, ki jih je zapisal Clemens Brentano, nemški romantični pisatelj, in obsegajo neverjetnih 16.000 strani, presegajo evangeljska poročila v raznih podrobnostih, ki pa ne nasprotujejo katoliški razlagi.

… več o njej preberite v pričevanju 12_2004

nekaj njenih misli:

+ Videla sem Adama. Bog mu je poslal spanje in v spanju je imel videnje. Medtem je Bog iz Adamove strani, na mestu, kjer je Jezusovo stran prebodla sulica, vzel Evo. Bila je nežna in majhna. Brž pa je postala večja, dokler ni bila vsa velika in lepa. Ko bi ne bilo greha, bi bili vsi ljudje rojeni v tako rahlem spanju.

+ Pred grehom sta bila Adam in Eva drugačna, kakor smo sedaj mi revni ljudje. Človek iz Boga je bil gospodar narave. Zdaj pa je v njem zavladala narava. Služabnik je podjarmil gospoda, človek se bo moral odslej truditi in bojevati. Poprej je bil Bog človeku temelj in središče, zdaj pa je postal človek središče sam sebi.

+ Jezus ni delal čudežev, da bi ga ljudje zaprepadeni občudovali, ampak zdravil je iz usmiljenja. Kakor zahteva, da sodelujemo pri našem odrešenju, tako je zahteval od bolnikov vero, upanje, ljubezen, kesanje in poboljšanje.

+ Ko je Jezus sprejel trpljenje in se daroval božji pravičnosti, je bilo, ko da se je njegovo božanstvo umaknilo nazaj v presveto Trojico. Hotel se je predati trpljenju s svojo najčistejšo, tako čutečo človeško naravo, oborožen le z ljubeznijo svojega srca.

+ Jezus je (na Oljski gori) videl vse, ki njega nočejo videti. Objokoval je tiste, ki nočejo nositi svojega križa za njim, in je sam trpel zanje.

+ Vidim neštevilne množice hudobcev, vsak pomeni katero izmed pregreh. Hudobni duhovi se silno vneto trudijo okrog ljudi. Vidim jih, kako tekajo sem in tja, tu hujskajo, tu mešajo ljudi, jim šepečejo v ušesa, jim zginejo v usta.

+ V siloviti bolečini in ljubezni žalostna Mati ni videla ne vojakov ne biričev, videla je le svojega ljubega, ubogega, trpinčenega Sina. Pohitela je med biriči k Jezusu, padla pred njim na kolena ter ga objela.

+ Sveti križ je stal dvignjen na zemlji kakor drugo rajsko drevo življenja. Iz razširjenih Jezusovih ran so kapljali štirje sveti studenci na zemljo, da izbrišejo z nje prekletstvo in jo spremene njemu, novemu Adamu, v rodoviten raj.

+ Ker je največja potrpežljivost in najvišje veselje možno le v trpljenju in ker sodi k popolnosti, da združujemo svoje trpljenje z Gospodovim, je težnja, da bi bili brez trpljenja, nepopolnost.

 

LETA 1841 ROJEN ANTONIN DVORŽAK

ČEŠKI SKLADATELJ GLOBOKE VERE († 1904)

Češki skladatelj Antonin Dvoržak je najbolj znan po svojih Slovanskih plesih, s katerimi je zaslovel (1878). Bil je globoko veren mož in to vero je čutiti v njegovih religioznih skladbah, kot so: Stabat Mater (1877), Requiem (1890), Svetopisemske pesmi (1894). V teh delih sta njegova melodika in slog srečno povezana z globoko duhovnostjo.

 

LETA 1888 ROJEN IVAN LEVAR

OPERNI PEVEC, BARITONIST, GLEDALIŠKI IGRALEC, PEDAGOG († 1950)

Študiral na Dunaju, svojo pevsko pot pa je začel v Moravski Ostravi, Aachnu, Zagrebu (član zagrebške Opere). Od leta 1918 je bil član ljubljanske Opere, pel je številne pomembne baritonske vloge, posebno uspešne so bile tiste iz slovanskega repertoarja. Od leta 1924 je bil tudi član ljubljanske Drame in bil med obema vojnama najpomembnejši igralec, ki je bil posebej izvrsten v klasičnih vlogah (Shakespeare) kasneje pa tudi k sodobnejših (ameriških). V svoji bogati karieri je odigral približno 130 opernih in 160 dramskih vlog. Po drugi svetovni vojni je bil tudi profesor na Akademiji za igralsko umetnost v Ljubljani – bil je izjemna osebnost v zgodovini in razvoju naše gledališke umetnosti.

 

LETA 1890 UMRL JURIJ ŠUBIC

SLIKAR, RISAR IN ILUSTRATOR (* 1855)

Umetnostni zgodovinar France Stele je o Juriju Šubicu zapisal: “Jurij Šubic je prvi prinesel v našo umetnost sončno luč in s tem pripeljal naše slikarstvo do tiste stopnje, s katero je ustvaril izhodišče novi umetniški generaciji. Umrl je v tujini, živel pa je, kot brat Janez, za domovino, saj je bil menda naš prvi umetnik, ki se je aktivno vključil v naše kulturno življenje, prijateljeval s pesniki in s pisatelji in kritično presojal naše politično nebo.” Leta njegovega življenja so bila kratka, vendar jih je ustvarjalno izkoristil. Ustvaril je tudi lepo število cerkvenih podob in fresk. “Jurij Šubic je odprl tudi slovenskemu nabožnemu slikarstvu nova vrata,” je zapisal umetnostni zgodovinar dr. Emilijan Cevc. “Skoznje so vstopili življenje, luč in barve. Nebeščane je približal človeku. Tako je pretrgal s staro baročno tradicijo in z akademskim hladom nazarenskega slikarstva, v katerem se je gibal še njegov učitelj Wolf. Kar čudno je, da so se slike ljudem prikupile in da jih je sprejela tudi duhovščina, ki tiste dni v umetnosti ni bila najbolj podkovana. Gotovo so vsi občutili umetnikovo pobožnost in tudi zdravo vernost, saj iz njegovih slik z vso iskrenostjo govori ustvarjalni duh – z njim pa duh Božjega Stvarnika in zvesta podoba stvarstva.”

več:
S. Čuk, Jurij Šubic: Obletnica meseca, v: Ognjišče 4 (2005), 40-41.

 

LETA 1949 UMRL RICHARD STRAUSS

NEMŠKI SKLADATELJ IN DIRIGENT (*1864)

Nemški skladatelj Richard Staruss je zaslovel s svojimi operami Salome (1905), Elektra (1908) in Kavalir z rožo (1910), ki so stalni del glasbenega repertoarja. Njegove mojstrovine so sad njegove mladosti, najslabša dela pa je napisal v zrelih letih in v starosti. Glasbeni zgodovinarji pravijo o njem: »Ustvarjalno je umrl veliko let pred telesno smrtjo … Z leti ni rastel, se razvijal in dozoreval kot večina drugih skladateljev.

 

LETA 2010 UMRL STANKO JANEŽIČ

DUHOVNIK IN PISATELJ, PESNIK, EKUMENSKI DELAVEC (* 1920)

“Hvaljen bodi Bog, da me je krščanska družina rodila, preprosta in zdrava. Hvaljen bodi Bog za materino molitev in očetov zgled in spremno roko bratov in sester in za vso sončno jasnino prvih otroških dni. Hvaljen bodi Bog za bližnje in daljne sosede, za vaško kapelo in župno cerkev, za duhovnega očeta in vse farno občestvo. Hvaljen bodi Bog za vse nedelje in praznike, za daritveni oltar in obhajilno mizo in tudi za spovednico. Hvaljen bodi Bog za vse naravne in nadnaravne darove, ki jih vseh ni mogoče našteti. Najbolj pa bodi še enkrat zahvaljen za toplo ozračje rodne krščanske družine. Zakaj če bi nje ne bilo, bi vse drugo šlo brez blagoslova mimo mene.” S to zahvalo je začel duhovnik Stanko Janežič svojo pridigo pri maši na praznik Svete družine leta 1962, katero je iz župnijske cerkve v Rojanu prenašal slovenski tržaški radio. Če bi spregovoril zdaj, bi dodal: “Hvaljen bodi Bog za devet desetletij življenja, za petinšestdeset let duhovništva.” Oba jubileja je dočakal leta 2010, ko je na praznik Marijinega rojstva tudi vstopil v svet večne mladosti.

… več o njem preberite v rubriki pričevanje 10_2010

nekaj njegovih misli:

– Rast božjega kraljestva v naši duši in v svetu je tesno povezana. Čim bolj zvesto se bomo béli za lastno duhovno rast, tem bolj bomo apostolsko delavni in tem bolj bo naš apostolat v sadove zorel

– Če bo naše srce ponižno, kot je Marijino, potem bo v sveti božični noči božje Dete iz Marijinega naročja lahko milostno prišlo tudi v naše srce. In naša srca bodo postala žive jaslice za skrivnostno porojenega Boga.

– Naj postane naš dom bolj božji. Vsako naše opravilo naj bo v prvi vrsti Bogu posvečeno. Kakor našim krščanskim prednikom naj tudi nam vse življenje poteka v znamenju Boga Očeta in Sina in Svetega Duha.

– Naše krščanstvo je zvodenelo. Voda pa nikoli ni kri, pa naj bi vanjo izlil še toliko umetnega rdečila.

– Pridi, božje veselje, pridi in nas vse ogrej! Iz vere vzklij, iz čiste vesti in iz naše dograjene osebnosti.

– Kristus se je učlovečil predvsem zato, da bi nas naučil ljubiti. Prinesel je na zemljo mir in želi, da bi resnični mir zakraljeval v srcih vseh ljudi.

– Tisti, ki pravi, da veruje, pa se ne trudi, da bi po veri tudi živel, sam sebe postavlja na laž. Njegova vera bo danes ali jutri splahnela.

– Tudi v iskanju Boga smo ljudje povezani med seboj. Vsa

k moj uspeh in vsak moj poraz vpliva bolj ali manj tudi na bližnjo in daljno skupnost.

– Največje zlorabe svobodne volje ne morejo izničiti božje dobrote in ne izmaličiti njegovega odrešenjskega načrta. Le da bi mi vsi znali vselej izpolniti svojo človeško, narodno in krščansko dolžnost.

več misli Stanka Janežiča

pripravlja Marko Čuk