Od nedelje, 3. aprila poteka na Radiu Ognjišče že 17. RADIJSKI MISIJON, ki ga vsako leto pripravijo v tako imenovanem tihem tednu, torej od tihe do cvetne nedelje.

Letos je v znamenju sinode, h kateri nas je povabil papež Frančišek lani jeseni in nas poklical k skupni hoji, od tod torej naslov “Hodimo skupaj”. Kakšna bo torej Cerkev 3. tisočletja in kakšna bo prenova, je torej odvisno od vseh nas.

več o misijonu in njegov spored pa na spletni strani Radia Ognjišče. Prisluhnite jim!

(ob obletnici konca kongresa)
Ljubljana, današnje slovensko glavno mesto, je bilo po svetu vse do slovenske osamosvojitve najbolj znano po znamenitem kongresu Svete alianse. Za nekaj tednov (od 26. januarja do 12. maja 1821) je bila mala Ljubljana ‘središče’ Evrope. Gostila je avstrijskega cesarja, ruskega carja ter številne kneze in diplomate, ki so krojili ponapoleonsko Evropo. Ljubljanski kongres je bil nekakšno nadaljevanje kongresa na Dunaju med novembrom 1814 in junijem 1815, kjer so se zbrale vse evropske kronane glave in diplomati z namenom, da po dveh desetletjih vojn v Evropi zagotovijo trden mir, utrdijo moč monarhij in preprečijo širjenje idej francoske revolucije po stari celini. Domačin kongresa je bil avstrijski cesar Franc I., glavni osebnosti pa sta bila avstrijski kancler Metternich in ruski car Aleksander I. Po dolgih pogajanjih so zmagovalci vojn nad Napoleonom junija 1815 podpisali dokončen sporazum. Francija je izgubila dele ozemelj, zmagovalni imperiji (Avstrija, Prusija, Rusija) pa so povečali svoja ozemlja. Monarhi so se zavezali, da si bodo pomagali v boju proti revolucionarnim dejavnostim in zunanjim sovražnikom in v ta namen septembra 1815 ustanovili Sveto alianso. Sestavljali so jo trije imperiji: katoliška Avstrija, protestantska Prusija in pravoslavna Rusija. Vladarji so bili prepričani, da bodo lahko dolgo mirno vladali, narodi pa so zaželeli svobode in nastanka svojih držav.
Povod za Ljubljanski kongres Svete alianse, ki se je začel 26. januarja 1821, je bila ustavna revolucija v Neapeljskem kraljestvu junija 1820. Zaradi te krize so se predstavniki evropskih velesil srečali že oktobra 1820 v Opavi na Češkem, kjer pa niso uspeli najti skupnega jezika za rešitev krize. V Ljubljani so se voditelji Rusije, Avstrije in Prusije odločili ponuditi pomoč neapeljskemu kralju in avstrijska vojska je že 20. naredila red. Na kongresu so obravnavali še revolucijo v Piemontu ter upor proti turški vladavini v Moldaviji in Vlaški. Cilj Ljubljanskega kongresa Svete alianse in absolutistična oblast vladarjev je ohranjena. Na slavnostni seji 12. maja 1821 so Avstrija, Rusija in Prusija sprejele dokončno deklaracijo. Francija in Anglija pri sestavi in podpisu te deklaracije nista sodelovali, kar kaže na nesoglasja znotraj Svete alianse. Ideje in ukrepi alianse so bili dolgoročno gledano zgrešeni. Niso upoštevali realne podobe takratne Evrope – prebujanja narodov, ki so se uprli v “pomladi narodov” leta 1848.
Ljubljana, ki je takrat imela dobrih 12.000 prebivalcev, je sprejela nad 500 visokih gostov. Med najpomembnejšimi so bili avstrijski cesar Franc I., ruski cesar Aleksander I., neapeljski kralj Ferdinand I: in avstrijski kancler Metternich, ki je bil idejni vodja in povezovalec kongresa. Ljubljana je v dneh kongresa in že pred njim živela le za njega. Mesto je dobilo blišč evropskih dvorov. ‘Obleklo’ se je v praznična oblačila, vse ulice so bile čiste in pometene. Poskrbeli so za mestno razsvetljavo in obnovili gledališče. Mesto je gostilo tudi številne prireditve. Niso manjkale niti cerkvene slovesnosti. Med najbolj slovesnimi je bila gotovo proslava rojstnega dneva cesarja Franca I. 12. februarja. Dopoldne je sprejemal čestitke najvišje družbe, nato je šel k maši v uršulinsko cerkev. V Filharmoniji so bili koncerti, za katere niso prodajali vstopnic, ampak pobirali le prostovoljne prispevke. Ruski car je kot prostovoljni prispevek položil kup zlatnikov. V mestu so organizirali številne plese, maškarade, vojaške parade, plovbe po Ljubljanici. Za prihod visokih gostov so tlakovali številne ulice in trge, med njimi tudi Kapucinski (sedanji Kongresni) trg. Javnost je bila o kongresnem dogajanju obveščena z rednimi objavami v časniku Laibacher Zeitung. Danes nas na dogodke iz leta 1821 poleg Kongresnega trga spominjata še Cesta dveh cesarjev na Viču in gostilna Pri ruskem carju na Ježici. Svoje vtise o Ljubljanskem kongresu je Henrik Costa navdušeno izpovedal: »Prav gotovo pozna zgodovina Kranjske več bleščečih trenutkov, vendar pa tako sijajnih, kot jih je preživela v prvih petih mesecih leta 1821, še ni doživela.«

več:
ČUK, Silvester. 200 let od zatona Napoleona in kongresa Svete alianse v Ljubljani. (Priloga) Ognjišče, 2021, leto 57, št. 5, str. 42-47.

12. aprila 1961 ob 09:07 po moskovskem času so s kozmodroma Bajkonur izstrelili nosilno raketo Vostok z vesoljsko ladjo Vostok 1, v kateri je kot prvi človek v vesolje poletel Jurij Gagarin. Vesoljska ladja je Zemljo obkrožila enkrat in sicer na tiru z višino med 169 in 315 kilometri. Gagarin je, kot je bilo predvideno, 108 minut po izstrelitvi s padalom pristal blizu mesta Engels v Sovjetski zvezi. Prvi vesoljski polet s posadko v zgodovini človeštva je bil tako zaključen. Naredil je polni obhod Zemlje, vendar je zaradi vrtenja Zemlje pristal zahodneje od Bajkonurja.

Ko je Gagarin zapuščal Zemljino ozračje, naj bi baje dejal: »Hodil sem po vesolju, a tam nisem videl Boga«, 45 let kasneje pa so Sovjeti priznali, da so mu te besede namerno podtaknili in jih je v resnici izrekel Nikita Hruščov na nekem partijskem sestanku …

Gagarinov sodelavec Valentin Petrov je namreč povedal, »da je bil Jurij, kot vsi Rusi, krščen, in kot vem, je bil tudi vernik, in gotovo ne bi bil izrekel takih brezverskih besed.«

V Ognjišču 05/1968 je bila v zvezi s tem zapisana novica, kako je bil po srečnem pristanku na sprejemu v Moskvi tudi patriarh Aleksej in visok verski dostojanstvenik iz Libanona. Gagarin mu je takrat rekel: »Blagoslovite me, oče, ker prihajate iz Svete dežele, kjer se je rodil in umrl Jezus. Vedite, oče, moja vera je silnejša kot moč rakete, ki me je ponesla v vesolje.« Jurij Gagarin je umrl v letalski nesreči, star komaj 34 let. (mč)

Sinoči, na praznik sv. Jožefa, smo začeli leto družine – “hojo z družinami”, kot je zapisal papež Frančišek v apostolski spodbudi Amoris Laetitia (2016) – ki se bo zaključilo s svetovnim srečanjem družin v Rimu junija 2022. Papež nas vabi, naj bo v središču naših misli in razmišljanj družina v svoji resničnosti, v resničnem življenju … z vsemi križi in težavami vsakdanjega življenja. Družina nikakor ni nekaj teoretičnega, je pa dobro o njej spregovoriti in razmišljati v luči evangelija, ki človeške odnose osvobaja. V družini živimo prav odnose, vse težave in tudi lepot življenja v skupnosti se dogajajo znotraj odnosov … težave zakoncev, problemi vzgoje …  In leto družine, ki nam ga spodbuda ljubeznivo naklanja, naj bi zakoncem, staršem … približala vrednost zakona kot Božjega načrta, spodbujala k darovanjski ljubezni, k spoštovanju, varnosti, sprejetosti … in usmerjala na pot radosti…

Poglejmo Sveto družino, ki je odgovor vseh treh, Jožefa, Marije in Jezusa, na Očetov načrt, vsi trije pomagajo odkrivati Božji načrt, Sveta Družina se je dala popolnoma na razpolago: molili so, delali in se med seboj pogovarjali. Prav pogovor je v sodobnih družinah v veliki krizi, saj so tudi pri skupni mizi vsi zazrti v svoj pametni telefon, v svoj svet … in se sploh ne pogovarjajo. Pri mizi vlada tišina, kot bi bili pri maši. Nujno je treba obnoviti dialog med očetom in materjo, otroci, starimi starši …to je zelo pomembna naloga, ki jo moramo izpolniti v tem letu. Sveta Družina naj bo tudi vzor našim družinam v tem, da se starši in otroci prizadevajo za skupno rast v svetosti, s sprejemanjem evangelija, in njegovim uresničevanjem v vsakdanjem življenju …

Ob začetku Leta družine vam ponujamo še nekaj misli iz knjige Zakladnica modrosti

Bog je ustvaril človeka po svoji podobi, po Božji podobi ga je ustvaril, moškega in žensko je ustvaril. Bog ju je blagoslovil in Bog jima je rekel: »Bodita rodovitna in množita se, napolnita zemljo in si jo podvrzita; gospodujta ribam v morju in pticam na nebu ter vsem živalim, ki se gibljejo po zemlji!« (1 Mz 1,27-28)

Družine naj se velikodušno odprejo življenju kot daru ter vzgajajo otroke v pripravljenosti za izpolnjevanje Božje volje. (Benedikt XVI.)

Naj nam Nazaret da razumeti, kaj je družina, kaj je njeno občestvo ljubezni, njena resnobna in sijoča le pota, njena posvečenost in nedotakljivost; naj se od Nazareta naučimo, kako blagodejna in kako povsem nenadomestljiva je vzgoja v družini. (bl. Pavel VI.)

Družine so prvi kraj, v katerem se živijo in posredujejo vrednote ljubezni in bratstva, sožitja in vzajemne delitve, pozornosti in skrbi za drugega. (papež Frančišek)

Družina mora biti vir svetlobe, ki razsvetljuje temo sveta. Ko bi le bilo več družin takšnih, bi svet postal ena velika, srečna družina, polna svetlobe in upanja. (François X. Nguyen van Thuan)

Našim krščanskim družinam manjkata predvsem dve stvari, ki pa sta med seboj tesno povezani: pogovor med zakoncema in pogovor z Bogom. (Vital Vider)

Družina, v kateri ni družinske molitve, je podobna cerkvi, ki je spremenjena v muzej. (Vital Vider)

Družina je srečna, dokler se vsi njeni člani zbirajo okoli družinske mize. Ko jih skrb za zaslužek razmeče na vse strani, da nikoli ne jedo več skupaj, potem splahne tudi sreča in zadovoljstvo v družini. (Janez Oražem)

Bog bi lahko prišel na svet brez družine, brez matere, a je hotel že s prvim korakom na zemljo posvetiti celico naravnega življenja družino. Sveti večer je zato praznik Božje domačnosti. (Janez Oražem)

Človek je vedno družinsko bitje. Mora koga imeti, mora komu pripadati, biti potreben. Tudi ko je star in bolan takrat še najbolj. Hoče ostati v družini. (Miha Žužek)

Družina je tisti prostor, kjer naj bi se uresničevalo, razvijalo in izpopolnjevalo življenje. Tu naj bi bili vsi člani družine v varstvu medsebojne harmonije najbolj deležni lepot in radosti naravnega življenja. (Stanko Janežič)

V družini mora biti živa zavest Božje navzočnosti. Vsa naša dejanja in besede, vsi naši odnosi potekajo pred očmi živega Boga. (Janez Zupet)

Družina, ki se nikoli ne igra, je zelo žalostna družina. Naj se vam ne zdi škoda časa za to, kar ni neposredno koristno. (Bogdan Dolenc)

Danes je zelo moderno govoriti o odprti družini. Žal mnogi razumejo to odprtost kot svobodnjaški, neobvezujoč način medsebojnih odnosov, ki prinaša s seboj razbitost in razvaline pretresljivih razsežnosti. (Lojze Bratina)

Družinske radosti so za človeka najdragocenejše v življenju in veselje, ki ga okušajo starši ob svojih otrocih, je nasvetejše na svetu. (Johann Heinrich Pestalozzi)

Družina je velika šola, ki jo je ustanovil Bog za vzgojo človeškega rodu. (Gotthold Ephraim Lessing)

Družina smo, druži nas ista kri, / družijo iste skrivnostne vezi, / ki jih nihče ne more izničiti, / ne pretrgati, ne zatajiti. // Vsi smo eden drugemu luč. / In če le ena od njih ugasne, / ugasne cele družine luč. (Tone Kuntner)

Kakor vsem stvarem našega časa, tudi družini danes preti nestalnost, ker je zgrajena na temelju uživaštva in ne darovanja, ljubezni, čuta dolžnosti. (Carlo Sgorlon)

Noben stroj vam ne pomaga, če ni v družini ljubezni in resnične pripravljenosti za žrtve … Če ni vsak člen družinske verige kaljen in zvarjen v ognju ljubezni in žrtev, se bo hiša sesula. (Fran Saleški Finžgar)

Vsaka družina, kjer so dobri otroci in kjer sta dobra oče in mati, je sveta družina. (Karel Mauser)

Napad na družino je napad na najmočnejši okop proti modernemu nihilizmu. Urejena družina hrani človeka z ljubeznijo, s smislom, z življenjsko svetlobo. (Alojz Rebula)

Za okni živi družina. Mogoče se pogovarja in to je zelo lepo. Mogoče pa ljudje gledajo v televizor namesto drug v drugega. To ni prijazno. (Berta Golob)

Kakršen je gospodar, taka je družina. (slovenski pregovor)

Osrečite svojo družino, pa bo na zemlji zavladal trajen red. (kitajski pregovor)

Ako je korenina sveta, svete so trudi veje. (slovenski pregovor)

Družina je ključ k sreči. (azerbajdžanski pregovor)

ZAKLADNICA MODROSTI – Zbirka Za luč in moč 1

Ko se je leta 1965 porajalo Ognjišče (sprva Farno kot glasilo župnij Postojna in Koper), je njegov ‘oče’ Franc Bole, takrat župnik v Postojni, imel stike z belgijskim študentskim duhovnikom Fernandom Lelottom. Ta je svoje mlade prijatelje duhovno hranil z drobnim, vsebinsko bogatim lističem Ognjišče naše Gospe. V vsakem je bila tudi Iskra za poživitev plamena: stavek, izrek, misel, vzeto iz Svetega pisma, spisov svetnikov ter del pesnikov in pisateljev, je z nekaj stavki pospremil s spodbudami za razmišljanje. Njegove Iskre so od vsega začetka žarele tudi v našem Ognjišču. Leta 1978 so izšle v zbirki Žepna knjižnica Ognjišča. »Ta knjižica bi vam rada pomagala, da se za trenutek ustavite, premislite svoja dejanja in naredite načrt za naprej,« je v spremni besedi zapisal urednik Franc Bole. »Vzemite jo v roke zvečer, preden ležete k počitku, ali zjutraj, preden začenjate svoje delo.« Avgusta 1984 smo začeli z rubriko Zajemi vsak dan, ki je na dveh straneh nudila ‘požirke’ duhovnosti: izbrane misli iz knjig Svetega pisma, svetnikov in svetnic, religioznih mislecev, domačih in tujih pesnikov in pisateljev. Rubrika se je bralcem brž priljubila; pognala je globoke korenine in je ‘živa’ že nad trideset let. Misli so sicer oštevilčene – po dnevih meseca, vendar si lahko vsakdo poišče misel, ki ga nagovori in mu ‘polepša dan’. Leta 2001 je izbor življenjskih modrosti za vse dni v letu izšel v knjigi Misel za lepši dan, ki je v kratkem času doživela štiri ponatise. Ob tem toplem sprejemu se je že dalj časa porajala zamisel o novem izboru, ki ga imate zdaj v rokah.

V knjigi je zbranih 930 misli različnih avtorjev (280), urejene so tematsko (82 gesel od A do Ž), pri vsakem geslu je najprej misel iz Svetega pisma, sledijo misli svetnikov, blaženih in svetniških osebnosti, papežev, škofov in drugih učiteljev duhovnosti, na koncu so zlata zrna iz del domačih in tujih pesnikov in pisateljev ter ljudske modrosti v pregovorih. Želimo, da bi pogosto odpirali to malo ‘zakladnico modrosti’, da bodo vaši dnevi čim bogatejši!

pripravlja Marko Čuk

Papež Frančišek je v petek, 5. marca 2021, za celjskega škofa imenoval dr. Maksimilijana Matjaža, duhovnika mariborske nadškofije, ki je bil doslej profesor Svetega pisma na Teološki fakulteti v Ljubljani. Nasledil je škofa Stanislava Lipovška, ki se je upokojil pred dvema letoma (v tem času je škofijo upravljal Rok Metličar)
.
Dr. Maksimilijan Matjaž (1963) je Korošec, doma s Prevalj. Leta 1988 je diplomiral na Teološki fakulteti v Ljubljani, leto kasneje pa je bil v Mariboru posvečen v duhovnika. Po kaplanski službi v Zrečah je jeseni 1991 odšel na biblični študij v Rim. Leta 1995 je končal magistrski študij na Papeškem bibličnem inštitutu, leta 1998 pa doktoriral na Papeški univerzi Gregoriana. Še istega leta je začel predavati na Teološki fakulteti v Ljubljani. Leta 2000 je bil na študijskem semestru v Jeruzalemu, od leta 2001 pa profesor-asistent na katedri za sveto pismo in judovstvo teološke fakultete v LJ ter od leta 2011 izredni profesor za svetopisemske vede in judovstvo.
Od leta 2006 je bil član duhovniškega sveta nadškofije metropolije Maribor in od leta 2011 član kolegija svetovalcev. Bil je tudi duhovnik pomočnik v župnijah Dravograd (1998-2010), Zreče, v pastoralni enoti Slovenj Gradec in nazadnje v župniji Šentilj.

Tudi bralcem Ognjišča je znan, saj je bil v letu svetega Pavla (2009) “gost meseca” v Ognjišču (Ognjišče 1_2009), kjer lahko preberete, kaj je pred dvanajstimi leti povedal o sv. Pavlu in nekaj tudi o sebi…
V letu svetega Jožefa pa je bil imenovan za celjskega škofa in vsi pri Ognjišču mu želimo, da bi ga pri odgovorni službi vodila Božja ljubezen in bi vse delal in napore prestajal v zavesti, da ga Bog neizmerno ljubi. Čestitamo!

mčuk

Od sobote, 23. januarja do petka, 29. januarja 2021 se odvija 13. svetopisemski maraton, ki predstavlja teden dni neprekinjenega branja Svetega pisma pri njem pa sodelujejo vse krščanske Cerkve v Sloveniji. Prejšnja leta so se udeležnci srečevali v kapeli Antonovega doma na Viču v Ljubljani in običajno so pri sedemdnevnem neprekinjenem branju sodelovale skupine bralcev iz Ljubljane in okolice. Letos pa zaradi epidemije osrednje maratonsko branje poteka preko aplikacije Zoom. V osrednje branje se tako povezuje vsa Slovenija, od doma, ob katerikoli uri podnevi ali ponoči.

Božja beseda v tem tednu sega v mnoga srca tistih, ki svoje upanje polagajo v Gospoda in v teh težkih dneh ponudila roko, da se resnično okrepimo v veri in bratski ljubezni. Božja beseda ima moč, da spreminja naša srca, jih ozdravlja, osvobaja, krepi, tolaži, razveseli. Gospod nas je poklical, da to veselo novico odrešenja delimo z vsemi: v cerkvah, župnijah, v družinah, v različnih ustanovah: bolnišnice, domovi za ostarele, redovne in druge skupnosti. To nas povezuje med seboj z vsemi kristjani in s tem z različnimi Cerkvami, ki pripravljajo mini maratone širom po Sloveniji.

V sredo zvečer je potekala delavnica s predstavitvijo aplikacije Sveto pismo – YouVersion. Sodelavca Svetopisemske družbe Rok Pisk in Marko Ipavec sta spregovorila o prednosti Božje besede na pametnih napravah in delavnici dala naslov Sveto pismo za vsak žep. Odkar je aplikacija na voljo v slovenskem jeziku, ponuja več kot sedem milijonov izpisanih slovenskim svetopisemskih odlomkov. »Beležimo skoraj 11.800 prenosov vseh slovenskih prevodov, plus 60 bralnih načrtov v slovenskem jeziku. Te številke so res spodbudne, predvsem zaradi tega, ker tudi vidimo, da odkar smo začeli aplikacijo bolj promovirati in govoriti o njej ter deliti različne vsebine se število povečuje iz meseca v mesec. Uporaba raste in upamo, da bo še rasla,« je povedal Ipavec. 

Sklep Svetopisemskega maratona bo v petek, 29. januarja ob 19. uri, ko bo gostja dr. Mateja Logar,  ki bo iz osebne izkušnje in doživljanja spregovorila o težkih in lepih trenutkih v korona času.

Podrobno o branju in povezavah na dogodke najdete na spletni strani: www.svetopisemskimaraton.si ter na FB profilu: www.facebook.com/SvetopisemskiMaraton

mč

Bil je torek, 26. novembra 1991, ko je takratni celjski kaplan Franci Trstenjek v celjski dvorani Golovec zbral številne pevce zabavne in narodnozabavne glasbe, ki so s svojim triurnim dobrodelnim nastopom pokazali, da so odprti za potrebe ljudi v stiski. Ko je duša koncerta – kakor je Francija imenovala napovedovalka Nataša Dolenc – pisal v imenu dekanijske Karitas vabila nastopajočim, je bilo v njegovem srcu nekoliko strahu, koliko pevcev se bo njegovemu vabilu odzvalo. In odzvali so se vsi! Tako so na večeru, ki so se ga udeležili visoki predstavniki cerkvenega in političnega življenja, nastopili: Heidi Korošec (uvodno pesem je zapela z otroškim zborom sv. Danijela), Celjski instrumentalni kvintet, Tatjana Dremelj, ansambel Oliver Twist, Nace Junkar, Helena Blagne, Irena Vrčkovnik, Majda Petan, Oto Pestner, ansambel Slovenija, Big Ben, Miha Dovžan, Alenka Pinterič, Vocalart, Alenka Godec, New Swing Quartet, Alfi Nipič in njegovi muzikantje. Program so povezovale radijske in TV napovedovalke Betka Šuhel, Alenka Hoeferle, Metka Volčič, Ida Baš in Nataša Dolenc.
Celjska Karitas je na koncertu zbrani denar (okrog 350 tisoč takratnih tolarjev) porabila za nakup hrane in kurjave za begunce in za ljudi, ki si iz kakršnega koli razloga ne morejo priskrbeti teh najosnovnejših stvari.
Koncert je imel več odlik. Najprej je bil enkratno glasbeno doživetje, saj je zadovoljil ljudi različnih okusov. Drugič je bil uresničitev izredno zanimive ideje, kako ljudje lahko tudi na tak način pokažemo skrb za sočloveka v stiski. In tretjič, organizacija koncerta je združila različne dejavnike, kajti celjski Karitas so se pri organizaciji pridružili: [RC Golovec, Naš tednik in Radio Celje, glasbena agencija Petan; k uspehu je pripomoglo tri tisoč poslušalcev, ki so do zadnjega kotička napolnili dvorano Golovec.

Z letošnjim jubilejnim 30. dobrodelnim koncertom Klic dobrote, za družine v stiski, ki je potekal v sredo, 25. novembra 2020, je Slovenska karitas obeležila 30-letnico organizirane oblike delovanja Karitas v Sloveniji. Ob neposrednem prenosu je koncert pred televizijske ekrane in radijske postaje povabil ljudi, ki imajo radi glasbo in radi pomagajo. Tudi letos je bil glavni namen dobrodelnega koncerta zbiranje sredstev za pomoč slovenskim družinam v stiski. Za ta namen se je do konca koncerta in takoj po koncertu zbralo 228.684,00  EUR. Akcija zbiranja za družine v stiski se bo nadaljevala do konca leta.

»Letošnje geslo »Slišim te«, je vsem nam spodbuda, da smo pripravljeni zbrano poslušati in tudi slišati vse, ki si pridejo k nam v svojih  stiskah. Kljub omejitvam je veliko priložnosti, da se odzovemo na stiske ljudi. Da se pri komu ustavimo in spregovorimo čez balkon, da redno pokličemo osamljene in jih vprašamo, če kaj potrebujejo, da umirjamo ljudi, ki imajo težave v duševnem zdravju in se ne znajdejo v različnih omejitvah. Hvala tudi za vse darove, s katerimi bomo lajšali stiske slovenskih družin.« Peter Tomažič, generalni tajnik Slovenske karitas.

Slovenska karitas se zahvaljuje vsem dobrotnikom, podjetjem in posameznikom, ki bodo mnogim družinam prinesli toplino v njihove domove. Iskrena zahvala vsem nastopajočim pevcem in glasbenikom. K dobroti in solidarnosti z  20. 000 družinami v stiski, ki jim Karitas pomaga v različnih programih pomoči so nas s pesmijo nagovorili Irena Vrčkovnik, Simona Vodopivec Franko, Damjana Golavšek, Nuška Drašček in Gašper Rifelj. Iz studia v Ljubljani sta v družbi mladih prostovoljcev Karitas, skavtov in družin, ki so sprejemali telefonske klice, dogodek povezovala Bernarda Žarn in Jure Sešek. 

Zahvaljujemo se tudi vsem radijskim postajam, časopisnim hišam in spletnim portalom, širom po Sloveniji, ki so v mesecu novembru širili glas o dobrodelnem koncertu in vabili na dogodek. Imena medijev so objavljena na www.karitas.si/akcije/klic-dobrote.

Dobrodelna akcija Klic dobrote bo potekala do konca koledarskega leta. Vsi, ki bi še želeli darovati, to lahko storijo na telefonski številki 01/300–59–60, na spletni strani Slovenske karitas www.karitas.si ali z neposrednim nakazilom na: Slovensko karitas, Kristanova ulica 1, 1000 Ljubljana, TRR: SI56 0214 0001 5556 761, namen: Klic dobrote, Koda namena:CHAR, Sklic: 00 3514.

Pridiga koprskega škofa msgr. dr. Jurija Bizjaka pri sveti maši za domovino 2020

Spoštovani gospe in gospodje, gospod predsednik in vsi predstavniki oblasti Republike Slovenije, cenjeni gostje in ekscelence veleposlaniki, bratje in sestre.

Šestindvajseti december je dan, ko smo Slovenci leta 1990 na plebiscitu izrazili svojo željo in voljo, da razglasimo svojo suverenost in samostojnost ter ustanovimo in uredimo lastno državo. Petindvajseti junij pa je dan, ko je Skupščina Republike Slovenije leta 1991 dejansko sprejela in razglasila Deklaracijo o suverenosti in samostojnosti Republike Slovenije. Šestindvajseti december je torej na poseben način praznik celega naroda, petindvajseti junij pa je na poseben način praznik Skupščine Republike Slovenije, danes Državnega zbora in Vlade Republike Slovenije.

Pripadniki Cerkve si kot državljani Republike Slovenije štejemo v čast, da nocoj, na vigilijo pred jutrišnjim državnim praznikom, lahko gostimo tudi najbolj odlične predstavnike državnih oblasti in predstavnike diplomatskega zbora RS. Vsem takratnim državnim oblastem, izpred trideset let, iskreno čestitamo in se jim zahvaljujemo za pogumno ustanovitev in razglasitev samostojne in suverene države, vsem naslednjim in sedanjim državnim oblastem pa iskreno čestitamo in se jim zahvaljujemo za uspešno vodenje in upravljanje države. Sedanjim državnim oblastem pa naj velja še posebna čestitka in zahvala tudi za njihovo uspešno in zanesljivo delo, ki so ga skupaj z zdravstveno stroko opravili in ga še opravljajo v času korone.

Apostol Pavel, državljan slavnega rimskega cesarstva (Apd 22,25), piše Rimljanom, prebivalcem prestolnice cesarstva, ki je tedaj bilo še pogansko, in po njih seveda vsemu rimskemu cesarstvu: ‘Vsak človek naj se podreja oblastem, ki so nad njim. Ni je namreč oblasti, ki ne bi bila od Boga, in te, ki so, so postavljene od Boga. Kdor se torej upira oblasti, se upira Božjemu redu. Tisti, ki se upirajo, pa si bodo nakopali obsodbo!’ (Rim 13,1-2). In dodaja: ‘Dajajte vsem, kar ste dolžni: davek, komur davek, pristojbino, komur pristojbino, strah, komur strah, čast, komur čast’ (Rim 13,7).

Apostol torej našteva štiri vsakdanje reči: davek in pristojbino, strah in čast. In vsi brez težav hitro začutimo, kako daleč smo od navodil in naročil, ki jih je apostol Pavel davno dajal svojim rojakom rimskim državljanom. Današnji dan pa seveda ni primeren, da bi govorili o davkih in pristojbinah in strahovih, je pa zelo primeren, da spregovorimo o četrtem in zadnjem naročilu: Dajajte čast, komur pripada čast!

Tako piše namreč že Mojzes v svoji postavi: ‘Kneza svojega ljudstva ne preklinjaj!’ (2 Mz 22,27). In modri kralj Salomon v Pridigarju: ‘Niti v svojih mislih ne preklinjaj kralja!’ (Prd 10,20). Gospod sam pa po besedah psalmista brani svoje maziljence: ‘Ne dotikajte se mojih maziljencev in mojim prerokom ne delajte nič hudega!’ (Ps 105,15). Pisec pisma Hebrejcem naroča: ‘Zaupajte svojim voditeljem in jih ubogajte; oni namreč bdijo nad vašimi dušami kot tisti, ki bodo dajali odgovor; da bodo to delali z veseljem in ne bodo vzdihovali; to vam namreč ne bo koristilo!’ (Heb 13,17).

Vsem je dobro znana evangeljska druga največja zapoved: ‘Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe!’ Vendar je to samo drugi del vrstice, ki se pri Mojzesu v celoti glasi: ‘Ne bodi maščevalen in zamerljiv nasproti sinovom svojega ljudstva, ampak ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe! Jaz sem Gospod!’ (3 Mz 19,18). Zalo pomemben je torej tudi prvi del: ‘Ne bodi maščevalen in zamerljiv nasproti sinovom svojega ljudstva!’

Ko pa poslušamo ali beremo naša poročila in naše razprave, ni težko ugotoviti, koliko sovražnosti in napadalnosti, gneva in gnusa, žolča in strupa, zamerljivosti in maščevalnosti nosimo v svojih srcih, jih izlivamo na vse strani in v njih utapljamo drug drugega! Grozljivo je, s kakšno lahkoto toliko naših sredstev obveščanja nalaga polena na grmado in priliva olja na ogenj, ki že dolgo uhaja izpod nadzora! Kralj Salomon pravi: ‘Kdor stepa smetano, naredi maslo, kdor tepe po nosu, pretoči kri, kdor tepe po obrazu, povzroči spor!’ (Prg 30,33). Arabci imajo pregovor: ‘Človeški sinovi kaznujejo dejanja, Alah kaznuje namene!’ In naš pregovor: ‘Greh se od neba odbije!’

Na seznamu dvanajstih prekletstev, ki se nahaja v Peti Mojzesovi knjigi, je na desetem mestu ta primer: ‘Preklet, kdor svojega bližnjega ubije na skrivnem! In vse ljudstvo naj reče: Amen!’ (5 Mz 27,24). Judovska razlaga v Targum Jonatan piše: ‘To prekletstvo ubijanja na skrivnem se nanaša na obrekovalca, ki dejansko ubija na skrivnem! (Teluškin, stran 69). Naš pregovor pravi: ‘Z mečem ubija junak, obrekljivec z besedo!’ Knjiga Razodetja razlaga: ‘Duše umorjenih z mečem počivajo v nebesih pod oltarjem’ (Raz 6,9). – Duše umorjenih z besedo pa se kot živi mrliči potikajo med nami – in ni jih tako malo!

Rimski upravitelj Fest je Pavlovim tožiteljem v Jeruzalemu odgovoril, ‘da Rimljani nimajo navade, da bi kakega človeka izročali, preden se obtoženec sooči s tožitelji in dobi priložnost, da se brani pred obtožbo’ (Apd 25,16). Smatram torej, da tudi v sodobni razsvetljeni in napredni družbi ne bi smeli imeti navade, da bi kakega človeka izročali medijskemu linču, preden se obtoženec sooči s tožiteljem in dobi priložnost, da se brani pred obtožbo. In če se obtožba izkaže za zlohotno in krivično, pade višina kazni, ki bi sicer zadela obtoženca, na ramena tožitelja! (5 Mz 19,18-21). ‘Greh se od neba odbije!’ pravi naš pregovor. Resničnost storjenega in pravičnost razsojenega ter varna svetost vsake osebe so edini trden temelj vsake družbe. ‘Kar kdo seje, to bo tudi žel’ (Gal 6,7). ‘Tisti, ki sejejo veter, bodo želi vihar!’ (Oz 8,7).

Deklaracija človekovih pravic namreč priznava med drugim tudi načelo: ‘Vsakdo, ki je obtožen kaznivega dejanja, ima pravico, da velja za nedolžnega, dokler ni spoznan za krivega v skladu z zakonom, v javnem postopku, v katerem so mu dane vse možnosti, potrebne za njegovo obrambo’ (Člen 11.1). Kršitve Deklaracije človekovih pravic veljajo za najhujše možne zločine. Premalo se spominjamo evangeljskega pravila: ‘S kakršno sodbo namreč sodite, s takšno boste sojeni, in s kakršno mero merite, s takšno se vam bo odmerilo!’ (Mt 7,2). ‘Resnica vas bo osvobodila!’ (Jn 8,32).

Zato bi kot državljan RS vsem navzočim in vsem odsotnim predstavnikom oblasti rad izrazil svoje iskreno spoštovanje in občudovanje in zahvalo za vašo ponižnost in potrpežljivost, s katero prenašate vsakodnevne žalitve in sramotitve, podtikanja in sumničenja, zlobne domneve in ugibanja, laži in klevete, ki se dan za dnem zgrinjajo nad vas in proti vam in brezobzirno rušijo vaš ugled in vaše dobro ime, do katerega ima pravico vsak človek, koliko bolj pa vsi odlični izvoljenci in predstavniki ljudstva!

Za osmerimi evangeljskimi blagri stoji še deveti, ki je še posebej namenjen vsakokratnim navzočim poslušalcem: ‘Blagor vam, kadar vas bodo zasramovali in preganjali in vse hudo zoper vas lažnivo govorili. Veselite se in se radujte, kajti vaše plačilo je veliko!’ (Mt 5,11-12). Čestitam dan državnosti in voščim z besedami apostola: ‘Poklicani ste k svobodi, bratje, samo da vam svoboda ne bo pretveza za samoljubje, marveč drug drugemu služite z ljubeznijo!’ (Gal 5,13).

 msgr. dr. Jurij Bizjak, koprski škof

foto:Tatjana Splichal/Družina

Naš urednik msgr. Silvester Čuk je v četrtek, 28. maja 2020, pri slovesnosti krizmene maše v Kopru, prejel Odličje Svetega Jožefa Delavca za življenjsko delo v blagor škofije Koper in Cerkve na Slovenskem, ker je sodeloval pri nastajanju župnijskega lista Farno Ognjišče, iz katerega je nastal mesečnik Ognjišče in nato založba Ognjišče. Vsa leta je bil ‘desna roka’ glavnemu uredniku msgr. Francu Boletu. S svojim enciklopedičnim znanjem, temeljitim poznavanjem slovenskega jezika in znanjem več tujih jezikov je veliko pripomogel k razvoju in ugledu tako mesečnika kot založbe Ognjišče.

Iskrene čestitke Silvester in dobri Bog naj ti nakloni še veliko moči in navdiha pri delu za Ognjišče, naj bo vse to tvoje zavzeto delo in bogato izročilo spodbuda in izziv tudi mlajšim rodovom, da bodo nadaljevali po poti, ki sta jo začrtala s pokojnim Boletom …

Msgr. Silvester Čuk je študiral teologijo v Ljubljani in bil 28. junija 1964 na Sveti Gori pri Gorici posvečen v duhovnika. Služboval je kot nedeljski pomočnik v Šempetru (1964-5) in Postojni (1965); vikar namestnik v Slivju in Brezovici (1965-66). Od leta 1971 je duhovni pomočnik v Izoli. Kot nedeljski kaplan v Postojni je sodeloval pri nastajanju župnijskega lista Farno Ognjišče (1965), ki se je pozneje razvilo v mesečno revijo Ognjišče. Bil je njegov prvi lektor, grafični oblikovalec, pisec člankov in prevajalec. Mesečnik Ognjišče se je pozneje razvil v založbo z enakim imenom. Po prometni nesreči in dolgem ter težkem okrevanju je leta 1968 prišel na uredništvo Ognjišča, kjer opravlja službo urednika vse do danes.
Publicistično, prevajalsko in uredniško delo Silvestra Čuka je obsežno. COBISS pod njegovim imenom pokaže 833 enot. Od ustanovitve Ognjišča je uredil veliko rubrik in napisal številne članke za mesečnik Ognjišče, zlasti s področja kulture. Napisal je tudi več knjig, poleg tega pa je prevedel, lektoriral in uredil mnoge knjige, ki jih je izdala založba Ognjišče, med katerimi je tudi lepo število otroških knjig. Njegovo pisanje odlikuje jasen in jedrnat slog ter naraven in klen jezik.

Škofijsko priznanje sta ob Silvestru prejeli še Mira Ličen – ob 70-letnici življenja za 40-letno slikarsko in restavratorsko delo na področju sakralne umetnosti in sestra Rebeka Kenda iz Kongregacije šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja za požrtvovalno vzgojo in evangelizacijo otrok in mladine v hiši Eden v Kanjem Dolu.Čestitamo.

mč

Ob smrti msgr. Franca Boleta
je koprski škof Jurij Bizjak napisal:

»’Kakor sonce vzide na enem koncu neba in na njegovem drugem koncu spet zaide in se pred njegovim žarom nič ne more skriti’ (Ps 19,7), tako je v veličastnem loku pretekel svojo življenjsko pot naš oče Franc Bole in tudi pred njegovim žarom se na svetu nič ni moglo skriti:
v ponedeljek zvečer pa je njegovo sonce šlo ‘za Božjo gnado’ in v torek zjutraj (18. februarja) se od tam ni več vrnilo.«

Od ustanovitelja revije in založbe Ognjišče ter Radia Ognjišče in Karitas se bomo poslovili
v petek, 21. februarja 2020.

V petek bo ob 9.30 prepeljan v koprsko stolnico,
kjer bo ob 15. uri pogrebna maša in slovo.
Po maši ga bo škof z najožjimi sodelavci in sorodniki pospremil na koprsko pokopališče,
kjer bo oče Franc čakal vstajenja v duhovniškem grobu ob pokopališki kapeli.

Vabljeni ste, da se od očeta urednika poslovite v petek v stolnici.

Namesto cvetja in sveč darujte za svete maše in za Karitas – za družine v stiski.