V drugi polovici avgusta je Slovenska karitas v sodelovanju z revijo Ognjišče začela že z dvanajsto dobrodelno akcijo Za srce Afrike. Zbrana sredstva so namenjena razvojnim in humanitarnim projektom na področju zdravstva, šolstva ter oskrbe z vodo in hrano, ki jih Slovenska karitas izvaja v sodelovanju s slovenskimi misijonarji predvsem v osrednjem delu Afrike, kjer na podeželju ljudje živijo zelo preprosto, večinoma od tega kar pridelajo na zemlji. V zadnjih letih se vse več ljudi v Afriki spopada s sušami in lakoto, kot posledicami podnebnih sprememb in revščine. Številni otroci so lačni in podhranjeni. Slovenske misijonarke v zdravstvenih centrih na revnem podeželju s svojim trudom dnevno rešujejo življenja podhranjenih otrok in bolnikov. To je mogoče le, če imajo primerne pogoje za zdravljenje bolnikov, zdravila in sredstva za nakup hrane. Revnim otrokom z dnevnimi obroki pomagajo tudi v sklopu misijonskih šol, njihovim staršem pa z delom, najemom zemlje in s semeni, da bi lažje pridelali hrano in preživeli družino. Misijonarji tako s pomočjo iz Slovenije ljudem v srcu Afrike prinašajo upanje za prihodnost. Dosedanja pomoč iz Slovenije, preko zbranih darov Za srce Afrike ter ob sofinanciranju posameznih projektov s strani Ministrstva za zunanje zadeve RS in Misijonskega središča Slovenije, dnevno lajša življenje že preko 250.000 ljudem v Afriki, med katerimi je več kot polovica otrok. V zadnjih enajstih letih je bilo s to pomočjo zgrajenih ali obnovljenih in opremljenih 6 šol in vrtec, 4 zdravstveni centri in 3 porodnišnice ter 10 večjih vodnjakov. S hrano pa je bilo rešenih tudi mnogo življenj podhranjenih otrok. S. Bogdana Kavčič je ob tem dejala: »Ko bi vi vedeli kolikokrat so bila s to pomočjo iz Slovenije rešena življenja, vaša pomoč vedno pride v pravem času in je neprecenljive vrednosti.« Nadaljuje pa s hvaležnostjo: »Vedno sem ganjena, ko samo potrkam, pa se že odprejo vrata src ljudi v Sloveniji. Neizmerno sem vsem hvaležna«.

S POMOČJO LANSKOLETNIH ZBRANIH SREDSTEV ZA SRCE AFRIKE SMO POMAGALI:

V Safi v Centralnoafriški republiki smo v zdravstvenem centru omogočili nakup opreme za novozgrajeni sobi za bolnišnično oskrbo, za sprejemnico, lekarno in sanitarije. Pomagali smo pri nakupu 3,3 tone hrane za pomoč 408 podhranjenih otrokom ter 23 nosečim materam. Sestra Eldermira, ki deluje na misijonu v Safi je povedala zgodbo deklice Horebe, ki so ji s pomočjo iz Slovenije rešile življenje: »Mama je malo Horebo je pripeljala v zdravstveni center. Imela je hude otekline, ki so znamenje težke podhranjenosti. Nenehno je jokala. Nudile smo ji vso skrb in pozornost. Po nekaj tednih se je začela smejati, dobivala je na teži in otekline so izginile. Sestre vedno občutimo neizmerno veselje, kadar en otrok preživi. Zahvaljujemo se Gospodu za vse vas, ki pomagate, da lahko zdravimo bolnike in rešujemo življenja.« Sestra še nadaljuje: »Podhranjenost je v tej državi res velik problem. Otroci vsakodnevno umirajo. V bolnišnični oskrbi v Safi imamo vedno okoli 20 kritično podhranjenih otrok, ki tam ostanejo vsaj mesec. Ko se okrepijo gredo v domačo oskrbo in nato prihajajo skupaj z drugimi kronično podhranjenimi otroci dvakrat tedensko v center, kjer jih spremljamo, jim damo dva obroka in hrano za naslednje dni za domov. Ob teh srečanjih mame poučujemo tudi kako naj pravilno prehranjujejo otroke, da ne bi ponovno zapadli v podhranjenost.«

V Mukungu v Ruandi smo v sodelovanju s s. Vesno Hiti v zdravstvenem centru, kamor dnevno pride po pomoč do 150 ljudi, podprli gradnjo in opremljanje dveh sob in sanitarij za bolnike, ki so več mesecev v oskrbi. V dela je bilo vključenih 50 domačinov.

Ob sofinanciranju projekta s strani MZZ smo v sklopu zdravstvenih centrov v Mukungu in Musangu v Ruandi nadaljevali z oskrbo nosečnic, zdravstveno vzgojo nosečnic in mater o razvoju, cepljenjih, higieni in pravilni prehrani otrok. Matere so izdelovale in prejele tudi domače milo, ki si ga sicer težko privoščijo. Porodnice, ki so hodile na predporodna svetovanja in rodile v porodnišnici v Mukungu in Musangu, so kot spodbudo prejele oblačilo zase in za novorojenčka, ki jih je šivalo 15 deklet, ki so se lani v sklopu projekta izučile za šivilje.

Vesna Hiti, je ob pomoči Karitas na njenem misijonu v tem letu zapisala sledeče pričevanje: »NASABIMANA Mathieu je star 35 let in oče štirih otrok. Z delom svojih rok je lepo skrbel za družino. Potem pa se je pred petimi leti hudo ponesrečil. Posledica so ohromele noge in globoke preležanine, katere je potrebno vsak dan previjati. Ker v naših krajih ni poti za invalidske vozičke, je že nekaj let hospitaliziran v našem centru. Družina, ki živi v oddaljenem kraju, ga več ne obiskuje. Zato mu sestre posvečamo še posebno skrb, mu redno dajemo hrano iz sredstev, ki jih je preskrbela Slovenska karitas. Vesele smo tudi, da imamo od letos naprej v našem centru dve posebni sobi za bolnike, kot je Mathieu, ki so dlje časa v bolnišnični oskrbi. To so vaši darovi, dragi prijatelji, ki imate v domovini posluh za stiske ljudi širom sveta! Mathieu se vam zahvaljuje. In skupaj z njim še toliko drugih lačnih in podhranjenih, velikih in malih bolnikov! In Jezus vam pravi: »Kar ste storili…..«. Pošiljam Vam hvaležen pozdrav in zagotovilo zvestega molitvenega spomina iz ‘Srca Afrike«.

Lokalna zdravstvena delavka Adeline, ki dela eno leto v porodnišnici v Mukungu, ki smo jo obnovili v 2015 v okviru projekta MZZ, pa je povedala: »Pogoji za delo so veliko boljši in bolj je čisto kot po vseh drugih zdravstvenih centrih okoli. Noseče matere rade hodijo v to porodnišnico tudi od drugod, ker so tukaj lepo sprejete in deležne bolj kvalitetnih uslug. Ob tem je zelo pomembno, da pridejo tudi na svetovanja pred in po porodu, da se naučijo kako ravnati z otrokom. Zraven pridejo tudi očetje, kar je primer dobre prakse, ki jo delimo tudi z drugimi zdravstvenimi centri.«

V Rwisabiju v Burundiju smo v vrtcu podprli gradnjo nove in opremljanje večje učilnice za izobraževanje 200 otrok in njihovih staršev. Vsa dela je bilo vključenih 32 domačinov, ki so z zaslužkom lažje preživeli njihove družine. S. Vesna Hiti je ob tem povedala: »Takoj pride prosit za delo 200 in več moških, če vidijo, da se bo na misijonu nekaj delalo. Včasih so prosili, da jim pomagamo z denarjem ali s hrano, danes pa rečejo: »Daj mi delo.«

V sklopu vrtca v Rwisabiju smo podprli tudi plačilo za delo dveh vzgojiteljic, ki revnim otrokom skupaj z usmiljenkami nudijo dobro vzgojo in znanja že pred vstopom v šolo. V sklopu zdravstvenega centra v Rwisabiju pa delo babice in medicinske sestre ter nakup manjkajoče medicinske opreme.

V Kiguhu v Burundiju, kjer na novem misijonu od lani deluje s. Bogdana Kavčič, smo podprli obnovo 6 učilnic dotrajane vaške šole, ki jo je v tem letu obiskovalo 943 učencev.

V Kasungu v Malaviju smo v novi gimnaziji omogočili nakup 150 vzmetnic in vzglavnikov za internat za revna dekleta in fante. Za to pomoč nas je prosil p. Alojz Podgrajšek, ki pravi: »V naši šoli imajo prednost mladi, ki so ostali brez staršev in prihajajo iz najrevnejših družin. Želimo jim pomagati vsestransko, jim dati znanje in dobro vzgojo.«

V sodelovanju s Caritas Malavi pa smo ob hudi suši podprli nakup hrane in na sušo odpornih semen.

V Ampitafa na Madagaskarju smo v sodelovanju z misijonarjem Janezom Krmeljem podprli nakup 7,5 ton riža in 160 l olja za dnevni obrok 217 osnovnošolcev, ki večinoma prihajajo iz oddaljenih krajev in je bil pogosto to njihov edini obrok v dnevu. Janez Krmelj je ob tem povedal: »Prisrčna zahvala vsem darovalcem Za srce Afrike, ki ste pomagali, da smo našim osnovnošolcem ponovno lahko omogočili obrok hrane. Vsak dan so dobili kuhan riž in nekaj malega prikuhe. Tako v šoli niso bili lačni in zaspani in so vsi uspešno zaključili osnovno šolo. Bog povrni!«

Z LETOŠNJO AKCIJO ZA SRCE AFRIKE PA ŽELIMO PODPRETI SLEDEČE PROJEKTE:

V Safi v Centralnoafriški republiki bomo preko celega pomagali z nakupi hrane za pomoč preko 400 podhranjenih otrokom in odraslim, še posebej doječim materam.

V Kiguhu v Burundiju, kjer so usmiljenke začele z delom na novem misijonu, je potreba po popolni obnovi in opremljanju tamkajšnjega zdravstvenega centra, ki oskrbuje 12.000 prebivalcev. Streha pušča, strop in predelne stene so uničene, primanjkuje opreme, vode in zdravstvenih delavcev. S. Bogdana Kavčič nas prosi za pomoč. Zgraditi želijo tudi vaški vodnjak, kjer se bo z vodo oskrbovalo 170 družin.

Zgodbi, ki jo ju je o razmerah v zdravstvenem centru v Kiguhu zapisala sestra Bogdana Kavčič: »Mama je proti večeru prinesla svojega otročka z visoko vročino v lokalni zdravstveni center v Kiguhu. Tam ni našla nobenega zdravstvenega delavca, ker jih primanjkuje. Zaman je čakala in otrok ji je umrl v naročju. Če otroci ne dobijo pravočasne pomoči, lahko hitro umrejo zaradi velike vročine, malarije in njenih posledic. Vse nas sestre ob tem zelo boli srce, zato bi želele v tem kraju, kjer imamo nov misijon, prevzeti skrb za zdravstveni center. Prosimo za pomoč.« In druga: »Že nekajkrat so nas prišli ljudje poklicat k materi, ki je prišla v zdravstveni center rodit, ker tam ni bilo nobene babice. K sreči so vse normalno rodile, le da v celem centru ni bilo kapljice vode, niti v vedru. Zares, potrebe so velike in voda je ena prioriteta. Vse je v slabem stanju in bo potrebno vse premišljeno urediti.«

V Nyangungu v Burundiju, kjer smo zgradili novo šolo z 12 učilnicami, nas ravnateljica prosi za nakup učbenikov za vse predmete za učbeniški sklad šole. Lani je šolo obiskovalo 895 otrok. Mnogi so imeli samo zvezek.

V Ampitafi na Madagaskarju pa nas Janez Krmelj ponovno prosi za podporo pri nakupu riža za cca. 220 osnovnošolcev, za katere je to pogosto edini obrok v dnevu. Tudi lazaristom iz Tolangara na jugu države želimo priskočiti na pomoč pri nakupih hrane za revne šolarje.

Z DELOM DO DOSTOJNEGA ŽIVLJENJA

Slovenska karitas je v sodelovanju z revijo Ognjišče in slovenskimi misijonarji v Afriki akcijo Za srce Afrike pred osmimi leti nadgradila z akcijo Z delom do dostojnega življenja.

Prek akcije s pomočjo rednih mesečnih darovalcev omogočamo delo in plačilo revnim staršem v Afriki ter tudi v Albaniji in na Šrilanki, da z lastnim delom lahko preživijo svoje družine in dostojneje živijo – da imajo sredstva za hrano, zdravstveno oskrbo in za šolanje otrok ter tudi za nakup zemlje, popravilo hiše ipd. Takšna pomoč družini je nekaj letna, toliko, da se družina postavi na lastne noge, nato pa se namesto nje vključi drugo revno družino …

Lani je 514 slovenskih darovalcev omogočalo plačilo za redno in občasno delo staršem iz 300 družin v Ruandi, Burundiju, na Madagaskarju in v Centralni Afriki ter staršem iz 14 družin v Albaniji in 9 na Šrilanki. Na misijonih v Afriki in Albaniji starši pomagajo v zdravstvenih centrih, šolah pri čiščenju, urejanju okolice, obdelovanju vrtov, pri oskrbi onemoglih ter drugem delu za skupno dobro. Za delo prejemajo plačilo za lažje preživetje. Na Šrilanki, kjer sodelujemo z lokalno Karitas, pa revne družine prejmejo enoletno podporo za zagon obrti, kot je reja živali, šivanje, gojenje zelenjave … Revna družina na afriškem podeželju potrebuje dodatnih 24 EUR, v mestu pa 48 EUR, v Albaniji 50 EUR in na Šrilanki 30 EUR na mesec, da dostojno preživi, ima dovolj hrane, dostop do zdravil in šolskih potrebščin za otroke.

Tudi letos nadaljujemo s to akcijo. K pomoči nas vabijo misijonarka s. Bogdana Kavčič v Burundiju, sestre v Eritreji, s. Vida Gerkman v Albaniji ter Karitas na Šrilanki, kjer so številne revne družine potrebne pomoči.

Lansko leto smo glede na prošnje naših misijonarjev začeli tudi s podporo plačila za delo zdravniku in 2 učiteljicama na misijonih v Afriki. To je velik doprinos za delo posameznih misijonov in domačine. Na ta način bi glede na potrebe želeli pomagati še več misijonom, zato tudi letos nadaljujemo z zbiranjem mesečnega daru za plačilo učitelja, vzgojitelja, zdravnika ali zdravstvenega delavca za kar mesečno potrebujejo med 70 in 150 EUR.

Za mesečni dar za pomoč revnim družinam ali osebju na misijonih, se lahko odločite preko trajnika ali položnice in Slovenska karitas vam bo poslala kratek opis družine, učitelja ali zdravstvenega delavca, ki se preživlja s plačilom za delo za skupno dobro, ki ste ga vi omogočili.

Več informacij v položnici in zloženki priloženi k reviji Ognjišče ali na http://www.karitas.si/akcije/za-srce-afrike/.

Imaš računalnik, pametni telefon ali televizijo?
Imaš nekaj minut na dan, ki si jih lahko vzameš za Boga?
Si želiš letošnji post preživeti na poseben način?

Poznaš akcijo
#deliJezusa?
Blagor ti!

O blagrih bodo v tem postu razmišljali naključni mimoidoči, duhovniki in pričevalci, ki bodo posamezen blagor podkrepili z osebno izkušnjo.

Vse to vsak postni ponedeljek, sredo, petek in nedeljo na spletni strani Pridi.com, Facebooku, Youtubu in Exodus TV (7:40, 13:40 in 19:40). #deliJezusa
Začeli smo 27. februarja!

Ekipa #deliJezusa

ZORKO SIMČIČ, pisatelj, dramatik, pesnik, esejist, publicist – akademik

stopa danes v stoto leto življenja

Česttamo tudi z uredništva mesečnika in založbe Ognjišče, želimo veliko Božjega blagoslova, s hvaležnostjo za vse iskrive nasvete, s katerimi spremlja Ognjišče in naše izdaje …

Pri Ognjišču smo Zorku Simčiču izdali novi natis njegovega Krsta pri Savici (1994), istega leta je bil v Ognjišču tudi daljši pogovor z njim (gost meseca 1994/9), že leto prej pa smo z krajšim zapisom “spremljali” tudi njegovo vrnitev v domovino. Silvester Čuk je v rubriki Priporočamo berite predstavil njegovo knjigo Trije muzikantje ali Povratek Lepe Vide (Ognjišče 1/1995), nazadnje pa tudi Dohojene stopinje Ognjišče 7/2019), kjer je zapisal

Ko sem z rastočim zanimanjem prebiral to zajetno knjigo, napisano v obliki pogovorov, ki sta jih imela med letoma 2000 in 2018 literarni zgodovinar France Pibernik ter pisatelj, dramatik in publicist Zorko Simčič, so se mi odpirali novi pogledi na polpreteklo zgodovino našega naroda. Zorko Simčič, ki bo letošnjo jesen dopolnil osemindevetdeset let, jo je doživljal ne samo kot narodno, ampak tudi družinsko in osebno tragedijo. Med vojno in v pobojih po vojni je izgubil dva brata, prisiljen je bil zapustiti svoje starše in oditi v begunstvo. Ko se ozira nazaj, mirno in trezno spregovori o zlu, zaradi katerega je slovenski narod po skoraj tridesetih letih samostojne države še vedno usodno razdeljen. Ko se je leta 1994 s svojo družino dokončno vrnil v domovino, je na vprašanje o neizpolnjenih željah odgovoril: »Da bi v vseh Slovencih zaživela zavest o nujnosti sprave.« Vendar si ne dela utvar, ampak se jasno zaveda da dialog ni mogoč, “preden diskutanta besed resnica, in laž ne pojmujeta enako”. Njegova globoka razmišljanja nam lahko služijo kot ‘pomožni učbenik’ zgodovine.
Pogovori so razporejeni po časovnih obdobjih od Maribora (1921–1941), kjer se je rodil in šolal, preko medvojne Ljubljane (1941–1941) in evropskega begunskega časa (1945–1948) do ‘večstopenjskega’ zdomstva v Argentini (1948–1993) in vrnitve v domovino (1994), sledijo v letih 2017 in 2018 dodani pogovori. Preseneča nas bistrina duha moža, ki se mu nič ne pozna bližina stotega leta. V skoraj pol stoletja življenja v Argentini je bil eden vodilnih pobudnikov živahnega kulturnega življenja – slovenskega ‘argentinskega čudeža’. Na koncu knjige so izčrpne opombe, ki dopolnjujejo besedilo pogovorov, sledi še 50 strani dokumentarnih fotografij in slik.

Zorko SIMČIČ (19. 11. 1921, Maribor)
Zorko se je rodil v Mariboru (v družini beguncev iz Goriških Brd), kjer je preživel otroštvo in mladost. Med vojno je študiral na državnem učiteljišču in na ljubljanski filozofski fakulteti. Prve dni maja 1945 pa je med množico preko Ljubelja na Koroško se umikajočih bil tudi štiriindvajsetletni mladenič Zorko. Pot ga je pozneje vodila v Italijo, iz Rima nazaj v Trst, potem pa preko morja v Argentino in po raznih južnoameriških deželah. Ko je leta 1948 prišel v  Argentino, je deset let neutrudno sodeloval pri Slovenski kulturni akciji in nekaj časa urejal revijo Meddobje. Kasneje se je preselil v Bariloche, kjer se je posvetil literarnemu ustvarjanju. Čeprav je v naslednjih desetletjih večkrat prišel v Evropo, je šele potem – po skoraj pol stoletja… – ko se je v Sloveniji zrušil komunizem, ponovno prestopil njene meje. Od leta 1994 živi v Ljubljani.
Za roman Prebujenje (1942) je prejel Prešernovo nagrado mesta Ljubljana. Leta 1944 je izšla tudi njegova zbirka satir Tragedija stoletja. V izgnanstvu je pisal za tržaški radio, nato za literarne revije v zdomstvu.leta 1956 je je izdal libreto Krst pri Savci, nakar je sledila knjiga Človek na obveh straneh stene, novela, ki je po mnenju kritike “estetski vrh emigracije” in najpomembnejše delo slovenske povojne proze. Knjigo so ponatisnili v domovini (1991) in Zorko je zanjo prejel nagrado Prešernovega sklada. Leta 1965 je izšla drama Krst pri Savici, nato drama Zgodaj dopolnjena mladost (1967), ciklus pesmi Korenine večnosti (1974) mladinski igri Čarovnik začarane doline in Družina Zebedej (1980) Trije muzikantje ali Povratek Lepe Vide (1989), za katero je leta 1991 je dobil slovensko-kanadsko kulturno nagrado in tržaško nagrado vstajenje. V Buenos Airesu je tiskana knjiga Prepad kliče prepad (1992) z dramama Zgodaj dopolnjena mladost in Tako dolg mesec avgust.
Ko se je Zorko Simčič po skoraj petsedetih letih vrnil v domovino (1993) izidejo Odhojene stopinje, knjiga, v kateri je prvič v domovini tiskana Zgodaj dopolnjena mladost, skupaj z izborom avtorjeve krajše proze in esejistike. Od leta 2006 je redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, ob njegovi 90-letnici je založba Beletrina izdala literarno mojstrovino Poslednji deseti bratje, »veliki roman slovenske proze 21. stoletja«, roman na več kot 700 straneh, ki ga je Zorko Simčič pisal, ga klesal in pilil več kot tri desetletja. Leta 2013 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Lansko leto pa je pri Beletrini izšla obsežna knjiga Dohojene stopinje, izbor intervjujev, ki jih je z Zorkom naredil France Pibernik. V Sloveniji so ponatisnili vsa njegova dela, ki so izšla v izseljenstvu, saj je bil pri nas po vojnii zamolčan. Del Simčičeve proze in poezije je vključen v razne antologije (Dnevi smrtnikov, Antologija slovenskega zdomskega pesništva, Zrasle na tujih tleh in Pod južnim križem …)

nekaj misli:

Doma in po svetu živijo ljudje, ki našemu narodu ne samo “pripadajo”, ampak ki zanj živijo.

Vsakomur, ki je imel tesnejše stike z ljudmi različnih narodnosti, je jasno: samo kdor ljubi svoj narod, svoje korenine, je v resnici zmožen ljubiti ali vsaj spoštovati tudi druge; samo taki ljudje so zdravi univerzalisti.

Strogost in milina. Na prvi pogled gre za nasprotji, toda kakor se izkaže v življenju tolikih velikih duhov, gre za nujno potrebni sestavini vsake zdrave in močne “celote”.

Med seboj tolikokrat opazujemo, in to dostikrat prav v imenu kulture, preziranje narave. Preziranje ne samo moralnih, ampak tudi naravnih zakonov.

Brez sprave naš narod ne bo mogel živeti, bo kvečjemu životaril, bolehal, da pa se bojim, da do nje še dolgo ne bo prišlo. In da je to – nevarno. V svetu, ki se bliža “še vse kaj večja ‘hiša’ kakor je slovenska” ne bo obstala, če je “razdeljena zoper sebe …

Svetnik je človek, ki je v vseh dobah aktualen, od katerega se lahko v vseh časih in kjer koli učimo živeti.

Zdaj (1994), ko se sonce nagiblje -ko pa seveda upam, da se šele pričenja nagibati v zaton…- vidim še posebej, kako je življenje ob vsej sivini, kdaj celo črnih dnevih, nekaj čudovitega. Vidim -bi dejal s Chestertonom- da kristjan res nima pravice biti pesimist.

Za kaj bi še posebej božji Previdnosti rekel hvala? Za življenje. To je – za očeta in mater. Rekel bi hvala tudi zato, ker življenja nisem kakor toliki že v mladih letih izgubil… Hvala za prijatelje, za vrsto prijateljev, ko si še sam ne znam razložiti, odkod meni ta veliki božji dar. Hvala za družino, v kateri sem rasel in hvala za družino, ki sem si jo lahko ustvaril. Hvala za ženo in otroke. Hvala za vsakega človeka, ki sem ga v življenju srečal, pa čeprav sem se ob marsikom moral zamisliti, kdaj v boju z njim celo spopasti. Hvala Bogu za vse. In predvsem za milost, da sem se mogel vrniti v svojo in to svobodno domovino.

pripravlja Marko Čuk

Našemu dobrohotnemu in plemenitemu škofu Juriju želimo ob sedemdesetletnici
veliko zdravja … mladosti, navdušenja in poguma (Ag 2,4), čudenja malim stvarem, odkrivanja skrivnostnih globin Božjega in človeškega, radosti, humorja… da bi učiteljsko, pastirsko in posvečevalno poslanstvo opravljal še naprej tako modro in previdno, s tako preprostostjo in sproščenostjo (Mt 10,16) … v neprestanem hrepenenju po večjih darovih (Flp 3,13) … v krotkosti in potrpežljivosti (Mt 11,29)
želimo veliko Božjega blagoslova in prosimo za krepkost, kajti … “dni naših let je (?) let, če smo krepki, osemdeset let (+) (prim. Ps 90,10)

Hvala, škof Jurij, tudi za vaše “razpihavanje” našega (O)gnjišča,
za vso vašo “iskrivo” pomoč …

Bog vas živi!

 

škof JURIJ BIZJAK (22. 2. 1947, Orešje, Col)

Škof Jurij Bizjak izhaja iz župnije Col nad Ajdovščino, ki je dala veliko duhovnih poklicev. Po šolanju v domačem kraju in v Ajdovščini je po končani gimnaziji v Malem semenišču v Vipavi študiral na teološki fakulteti v Ljubljani in bil leta 1971 posvečen v duhovnika. Študij je nadaljeval na papeškem bibličnem inštitutu (1976-1983) potem ko je v različnih župnijah pastoralno deloval. Po vrnitvi iz Rima je bil duhovni voditelj v malem semenišču v Vipavi, od leta 1997–2000 pa spiritual v Bogoslovnem semenišču v Ljubljani. Stalno je bil dejaven na področju proučevanja in predstavljanja Svetega pisma. Med leti 1983–2000 je bil predavatelj svetopisemskih ved na Teološki fakulteti v Ljubljani. Deset let je bil član skupine strokovnjakov, ki je prevedla in pripravila Slovenski standardni prevod Svetega pisma (1996). Prevedel je knjigo preroka Izaija, dvanajst malih prerokov, Joba, Pregovore in Pridigarja. Pri Ognjišču je leta 1989 izšel njegov prevod Jobove knjige s kratkimi uvodi in opombami. Papež Janez Pavel II. ga je 13. maja 2000 imenoval za koprskega pomožnega škofa. V škofa je bil 5. julija 2000 posvečen v koprski stolnici. Za škofovsko geslo si je izbral besede iz svetopisemske knjige preroka Ageja: »Pogum, vse ljudstvo v deželi« (Ag 2,4). 26. maja letos ga je papeža Benedikt XVI. imenoval za koprskega škofa in tako je nasledil dosedanjega škofa Metoda Piriha. Škofijo je prevzel med slovesno mašo v koprski stolnici 23. junija 2012.

več o škofu Juriju v rubriki gost meseca, v: Ognjišče (2012) 7

nekaj njegovih misli:

– Ljudje se prepoznavajo po obrazu. Spreminjaj nas s svojo milostjo, da bodo ljudje v našem obrazu prepoznali Tvoj obraz in Tebe, Tvojo milino in Tvojo dobroto, Tvojo ljubezen in Tvoj mir.

– Človeški otroci imamo tri velike zmožnosti, ki nas napravljajo za ljudi: razum, voljo in vest. In imamo tri velike vrednote, ki nas napravljajo za dostojne ljudi: resnico, pravico in svetost.

– Nekdo prebere celo Sveto pismo, pa se ga ne dotakne. Gleda, pa ne vidi, posluša, pa ne sliši. Drugi pa prebere eno vrstico in jo premišljuje cele dni.

– Najbolj plemenit človekov strah je tisti, ko se bojiš žaliti nekoga, ki ga imaš rad.

– Škof naj bo srce, ki poganja kri v vse ude, da lahko opravljajo vsak svojo vlogo!

– Svetopisemski pripomočki so kakor mana, ki se je prilegala vsakemu okusu, samo izbrati je treba tistega, ki nam ustreza. Poglej kazalo, odpri na slepo in preberi deset vrstic, pa dobiš vtis, kaj je notri: če potegne, vzemi, če so otrobi, odloži.

– Človek je velikokrat podoben njivi, ki je pozimi čisto brez plevela, toda treba je samo počakati na pomladno sonce in vse bo prišlo na dan. Ali pa je podoben zlati rudi, ki je dragocena zlata ruda, vendar mora skozi plavž, da bo ostalo čisto zlato. Tat, ki nima kaj ukrasti, naj ne misli, da ni tat!

Našemu škofu Juriju (ob 70+5) želimo
veliko zdravja … mladosti, navdušenja in poguma (Ag 2,4), čudenja malim stvarem, odkrivanja skrivnostnih globin Božjega in človeškega, radosti, humorja… da bi učiteljsko, pastirsko in posvečevalno poslanstvo opravljal še naprej tako modro in previdno, s tako preprostostjo in sproščenostjo (Mt 10,16) … v neprestanem hrepenenju po večjih darovih (Flp 3,13) … v krotkosti in potrpežljivosti (Mt 11,29)
želimo veliko Božjega blagoslova in prosimo za krepkost, kajti … “dni naših let je (?) let, če smo krepki, osemdeset let (+) (prim. Ps 90,10)

Hvala, škof Jurij, tudi za vaše “razpihavanje” našega (O)gnjišča,
za vso vašo “iskrivo” pomoč …

Bog vas živi!

 

škof JURIJ BIZJAK (22. 2. 1947, Orešje, Col)

Škof Jurij Bizjak izhaja iz župnije Col nad Ajdovščino, ki je dala veliko duhovnih poklicev. Po šolanju v domačem kraju in v Ajdovščini je po končani gimnaziji v Malem semenišču v Vipavi študiral na teološki fakulteti v Ljubljani in bil leta 1971 posvečen v duhovnika. Študij je nadaljeval na papeškem bibličnem inštitutu (1976-1983) potem ko je v različnih župnijah pastoralno deloval. Po vrnitvi iz Rima je bil duhovni voditelj v malem semenišču v Vipavi, od leta 1997–2000 pa spiritual v Bogoslovnem semenišču v Ljubljani. Stalno je bil dejaven na področju proučevanja in predstavljanja Svetega pisma. Med leti 1983–2000 je bil predavatelj svetopisemskih ved na Teološki fakulteti v Ljubljani. Deset let je bil član skupine strokovnjakov, ki je prevedla in pripravila Slovenski standardni prevod Svetega pisma (1996). Prevedel je knjigo preroka Izaija, dvanajst malih prerokov, Joba, Pregovore in Pridigarja. Pri Ognjišču je leta 1989 izšel njegov prevod Jobove knjige s kratkimi uvodi in opombami. Papež Janez Pavel II. ga je 13. maja 2000 imenoval za koprskega pomožnega škofa. V škofa je bil 5. julija 2000 posvečen v koprski stolnici. Za škofovsko geslo si je izbral besede iz svetopisemske knjige preroka Ageja: »Pogum, vse ljudstvo v deželi« (Ag 2,4). 26. maja letos ga je papeža Benedikt XVI. imenoval za koprskega škofa in tako je nasledil dosedanjega škofa Metoda Piriha. Škofijo je prevzel med slovesno mašo v koprski stolnici 23. junija 2012.

več o škofu Juriju v rubriki gost meseca, v: Ognjišče (2012) 7

nekaj njegovih misli:

– Ljudje se prepoznavajo po obrazu. Spreminjaj nas s svojo milostjo, da bodo ljudje v našem obrazu prepoznali Tvoj obraz in Tebe, Tvojo milino in Tvojo dobroto, Tvojo ljubezen in Tvoj mir.

– Človeški otroci imamo tri velike zmožnosti, ki nas napravljajo za ljudi: razum, voljo in vest. In imamo tri velike vrednote, ki nas napravljajo za dostojne ljudi: resnico, pravico in svetost.

– Nekdo prebere celo Sveto pismo, pa se ga ne dotakne. Gleda, pa ne vidi, posluša, pa ne sliši. Drugi pa prebere eno vrstico in jo premišljuje cele dni.

– Najbolj plemenit človekov strah je tisti, ko se bojiš žaliti nekoga, ki ga imaš rad.

– Škof naj bo srce, ki poganja kri v vse ude, da lahko opravljajo vsak svojo vlogo!

– Svetopisemski pripomočki so kakor mana, ki se je prilegala vsakemu okusu, samo izbrati je treba tistega, ki nam ustreza. Poglej kazalo, odpri na slepo in preberi deset vrstic, pa dobiš vtis, kaj je notri: če potegne, vzemi, če so otrobi, odloži.

– Človek je velikokrat podoben njivi, ki je pozimi čisto brez plevela, toda treba je samo počakati na pomladno sonce in vse bo prišlo na dan. Ali pa je podoben zlati rudi, ki je dragocena zlata ruda, vendar mora skozi plavž, da bo ostalo čisto zlato. Tat, ki nima kaj ukrasti, naj ne misli, da ni tat!

V četrtek, 26. januarja 2017 zvečer, je bil v knjigarni Ognjišča v Kranju pogovorni večer ob prenovljeni izdaji knjige Svetnik za vsak dan. Iz Kopra sta na predstavitev prišla avtor knjige Silvester Čuk in njen urednik Marko Čuk. Pogovor (ki so ga posneli tudi za Radio Ognjišče) je vodil Matjaž Merljak.

• Marko, kakšna je razlika med prvo izdajo knjige Svetnik za vsak dan (1999, ponatis 2004) in novima knjigama? Ali gre za ponatis ali so druge spremembe in novosti?

Knjiga ima sicer res enak naslov (Svetnik za vsak dan), ki ga nismo hoteli spreminjati, saj je zelo posrečen, se pa nam zdaj dogaja, da marsikdo reče: »To knjigo pa že imamo doma in zato ponatisa ne bom kupil.« Še enkrat moram povedati, da knjiga ni samo ponatis in to utemeljujem takole:

— že na zunaj se vidi, da sta novi knjigi debelejši (stari knjigi imata 600 strani – ti dve skupaj 848 strani
— v starih je nekoliko drugačna razporeditev – po stari izdaji leta svetnikov (1968): prvo razliko najdemo že 5. januarja (zdaj Edvard … nekdaj Simeon Stilit) – zato je bilo potrebno napisati veliko novih opisov svetnikov – ki po koncilu večinoma godujejo na dan smrti (366 svetnikov za vsak dan)
— v starih je le tu in tam dodan še kakšen dodatni svetnik (60 v obeh knjigah) – v novih so dodatni svetniki, ki tudi godujejo tisti dan (kar 827 dodatnih svetnikov)
— v starih je le ponekod omenjeno, komu je svetnik godovni zavetnik – v novih pa je razlaga imena, pogostnost (statistika), različne oblike in možnost izbire godovnega zavetnika
— dodani so zavetniki in priprošnjiki
— v novih: dodatna besedila na robu

• Silvester, povod za prvi knjigi je bila rubrika Svetnik dneva na Radiu Ognjišče, ki je junija 1994 začel oddajati iz Kopra. Najprej ste pisali besedila za to rubriko, ki so kasneje izšla zbrana v knjigi.

Kako sta prvi dve knjigi Svetnik za vsak dan nastajali, sem na kratko razložil v uvodu prvega dela z naslovom Naši prijatelji svetniki (nekoliko popravljen je tudi v sedanji prvi knjigi). Kako je prišlo do tega, je nakazal že Matjaž. Sredi leta 1994 se je iz preprostega studia pod novo cerkvijo sv. Marka v Kopru oglasil Radio Ognjišče. Od vsega začetka je imel na sporedu oddajo Svetnik dneva, ki je trajala kakšnih pet minut. V njej je bil na kratko predstavljen svetnik ali svetnica, ki je bil tisti dan v koledarju. Urednik Franci Trstenjak je za to predstavljanje svetnic in svetnikov zaprosil mene, ki sem se s temi Božjimi in našimi prijatelji v reviji Ognjišče rad ukvarjal. V letniku 1972 smo imeli rubriko Svetnik meseca, ki je obsegala eno stran, prav toliko tudi naslednje leto, ko je svetniška rubrika imela naslov Pokazali so nam pot in so bili njej predstavljeni pretežno slovanski svetniki. Štiri leta in pol, od januarja 1980 do julija 1984 pa so bili v rubriki Tvoje ime v vsaki številki na dveh staneh na kratko predstavljeni pri nas in po svetu najbolj znani svetniki in svetnice po abecednem redu. Najbrž je bilo prav to odločilno, da sem “dobil službo” na Radiu Ognjišče. Ko je 28. novembra 1994 stekel redni program iz studia v prostorih Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu, je priljubljenega Svetnika dneva predstavljal poslušalce po vsej Sloveniji.

Kje ste takrat črpali snov za rubriko? So bili na voljo slovenski viri?

Zapisi o svetniku dneva so sestavljeni po različnih virih; glavni vir pa je bilo Leto svetnikov, ki je izhajalo v letih 1968 – 1973 in obsega štiri zajetne knjige. Za vsak dan je tam predstavljenih več svetnikov. Izbral sem enega, tistega, ki je pri nas bolj znan in češčen. Povzel sem glavne podatke iz njegovega/njenega življenja in to podal na zelo preprost in vsem razumljiv način. Večkrat sem segel tudi po drugih virih, v glavnem domačih, zlasti po Življenju svetnikov, ki ga je za Mohorjevo družbo pisal dr.Ivan Zore in je izhajalo v snopičih, pa dela zaradi druge svetovne vojne ni mogel dokončati. On je ubiral nekakšno srednjo pot: nekaj slikovitih legend je ohranil, poiskal je zgodovinska dejstva, ki jih je podal bolj poljudno, svetnika ali svetnico pa je, kolikor se je dalo, povezal z našo slovensko krščansko zgodovino.

– Ali so besedila za knjigo drugačna od besedila za radijsko rubriko?

Za Radio Ognjišče je bil Svetnik dneva sestavni del duhovne misli za tisti dan. Ustvarjalci programa so skušali to misel čim bolj nazorno podati na zgledu človeka, ki je v svojem življenju uresničeval dosledno hojo za Kristusom. Ob svetniku/svetnici so prikazana tudi zgodovinske okoliščine, v katerih je ta božji človek živel, pa še kakšna druga zanimivost. Besedila v knjigi so v bistvu ista kot so bila za Radio, le da so malo “speglana”, kajti govorjena beseda leti, zapisana pa obleži, kot pravi pregovor. Tudi dolžina je skoraj enaka: na Radiu ima vsak svetnik dobrih pet minut ali kakšno več, v (prejšnji) knjigi pa vsak eno stran in pol, naj bo papež ali puščavnik.

– Svetnike ste nam v teh rubrikah in kasneje v knjigi predstavili zelo domače, preprosto, razumljivo, z zgodbami, a hkrati ste sledili točnim podatkom o njihovem življenju. Koliko truda in časa je zahtevalo to delo?

Niti ne prav veliko, saj sem pisal sproti, na obroke navadno za en teden, tako da zalogaj ni bil prevelik. Bil pa sem takrat tudi mlajši in delo mi je šlo hitro od rok. Ko se človeku množijo leta, se mu začnejo “kvariti brzine”, hitrosti – v vsakem pogledu.

• Knjigi sta že takrat imeli kazalo in abecedni seznam svetnikov, pa tudi podobe/fotografije. To je bilo dodatno delo, najbrž tvoje, Marko?

— abecedni seznam svetnikov sva pripravljala skupaj s Silvestrom sva delala, precej ročno
— zelo pomembno je bilo kazalo nebeških zavetnikov (krstnih imen)
— vir za fotografije je bila takrat Biblioteca sanctorum (12 knjig +5 dodatnih – 30.000 svetnikov, nekaj metrov), veliko dela je bilo s tem, ker še ni bilo spleta (le domači arhiv

• Marko, zelo si si prizadeval, da bi knjiga izšla v novi podobi. Zakaj in koliko truda je bilo potrebnega?

— en ponatis knjige smo že imeli (2004), zato sem Silvestra spodbujal, naj naredimo nekaj novega
— tudi ljudje so se obračali na nas in spraševali o svetnikih, godovih …
— zato sem najprej naredil poskusno zasnovo knjige – Silvester se je strinjal, predlagal sem še dodatne opise in tako je potem marsikaj napisal »po naročilu« …
— virov je bilo veliko, nisem si predstavljal, da bo treba odpreti toliko knjig: koledarjev, seznamov, spletnih strani … Glavni so bili vsi naši dosedanji življenjepisci svetnikov, poleg J. Rogača z začetka prejšnjega stoletja še Jaklič, Teraš, Torkar, Zore …, rimski in naš martirologij (seznam svetnikov), Bogoslužno branje … koledarji redovnih skupnosti … pa tudi ljudski koledarji in pratike …
— vsebino sem dopolnjeval do zadnjega – prav na koncu sem dodajal še okrogle sličice – še za marsikaj je zmanjkalo časa, toda enkrat je bilo treba reči: konec!
— večkrat sva šla s Silvestrom skozi – od spredaj nazaj in od zadaj naprej in še kaj dopolnila, poenotila ….
— seveda nobena knjiga ni popolna – tudi ta ne – že dopolnjujemo z novimi podatki – bralci se odzivajo

Naj podrobno predstavim, kaj je novega.

Knjiga ima dva stolpca: širši prinaša glavnega svetnika, ime in god; zavetnike in dodatne svetnike; na robu pa so slike, svetniške misli, primerjave z drugimi izdajami, ljudskim koledarjem, pregovori … redovnimi koledarji …

1. Glavni svetnik:

– Silvester je besedilo glavnega ‘svetnika dneva’ nekoliko dopolnil, napisal tudi veliko novih glavnih opisov, saj je bilo od prve izdaje marsikaj novega:

– v sedemdesetih letih smo doživeli preureditev bogoslužnega koledarja, počasi se je to poznalo tudi v naših koledarjih (manj obveznih godov svetnikov, godujejo naj na smrtni dan
– drugi vatikanski koncil je določil, da ima prvo mesto ima Kristus, Marija … potem svetniki, ki so trpeli in so zgled (niso najvažnejši, bolj nedelje in prazniki) …
– prednost naj imajo tisti, ki se praznujejo povsod in ne le krajevno, svetnike na pravo mesto: (večinoma na dan smrti),
– črtali so svetnike, o katerih so govorile le nezanesljive legende (seveda to ne pomeni, da niso več svetniki, le na svetniškem seznamu niso več
– izšla je nova izdaja Leta svetnikov (pri celjski Mohorjevi – v petih knjigah), ki je že upoštevala nove uredbe in razporeditve
– veliko novih svetnikov, saj je papež Janez Pavel II. v času svojega papeževanja med svetnike prištel 482 oseb (in 1.338 blaženih)

2. Ime in god: (s pomočjo Janeza Kebra Ime veliko pove v Ognjišču (2007-2015))

– razlaga imena (vsako ime razloženo samo enkrat – pri svetniku, ki je pri nas najbolj češčen, znan, – pri vseh drugih svetnikih z istim imenom, pa je navedeno, kje najdemo razlago imena (več o imenu na str. …,)
* nekaj primerov: Timotej=čast Bogu, Andrej=možat, pogumen; Eva=mati živih, Adam=zemlja; Katarina=čista; David=ljubljenec; Lucija=svetloba, luč; Frančišek=francoski (mati iz Francije); Margareta=biser; Aleksander (branim= Branko); Ivan=Bog je usmiljen; Ambrož=nesmrten; Nikolaj=zmaga v boju, Matija=moj dar je Bog; Mihael=nihče kakor Bog; Elizabeta: Bog je polnost

– različne oblike imena (pri nas so v zadnjih 25. letih zelo v modi kratka imena
* nekaj primerov: 1990: Luka, Rok, Jan, Žan … Anja, Nina, Tjaša; od leta 2001: Luka, Jan, Nik, Žan, Nejc … Eva , Nika, Nik, Sara, Lara, Ana

– pogostnost imen pri nas (vir: Statistični urad RS – v knjigi so najnovejši podatki (2016). * nekaj primerov:
najpogostejša imena pri nas: Franc, Janez, Ivan, Anton, Marko, Andrej, Jožef, Jože, Marjan, Peter (25-12.000) – Marija, Ana, Maja, Irena, Mojca, Mateja, Nina, Nataša, Barbara, Andreja

• vsaka regija ima svojega favorita: Gorenjska=Janez, Notranjska=Franc, Pomurska=Jožef, Koroška=Ivan, Obala=Marko
• nekatera imena se po letu 1990 ne pojavljajo več: Vilko, Radivoj, Dragotin …Božica, Leopoldina, Angelca, Frančiška…
• druga se pojavljajo prvič: Tian (900 oseb), Maj, Nej, Tej, Naj, … Kiara, Tanaja (300), Erin, Rubi, Mej
• večkrat je krajše oblike imena več kot osnovnega imena: (Frančišek-Franc; Timotej-Tim, Janez-Jan, Janez-Žan, Nikolaj-Nik, Jernej-Nejc …

– upadanje ali rast (vir: Statistični urad RS) – v knjigi najnovejši podatki (2016) – septembra vsako leto novi podatki – starejše oblike so v stalnem upadanju, tudi po kakšen tisoč na leto … zelo rastejo krajše oblike

– pomoč pri izbiri godovnega zavetnika (več o imenih in godovih v knjigi Simona Lenarčiča Kdaj imam god?)

• veliko je svetnikov, ki nosijo enako ime: v LS imamo: 117 sv. Janezov; Peter (78), Pavel (34), Jožef (32), Andrej (24), Dominik (23)- Marija (33 praznikov in 28 svetnic in 81 blaženih)
• nekateri so ‘unikatni’ (samo en svetnik s tem imenom): sv. Ema, Blaž, Primož, Florijan, Igor, Zofija,

– v knjigi so omenjeni tudi priimki, ki izhajajo iz imen

3. Zavetniki in priprošnjiki

– zavetniki: pri vsakdanjem življenju in delu, v duhovnem življenju, zavetniki poklicev, pri kmečkem delu

– priprošnjiki: za vsakdanje potrebe, za duhovne potrebe, pri kmečkih opravilih, v bolezni – za zdravje, pri boleznih živali, v raznih nadlogah

* nekaj primerov:

• mladina: sv. Stanislav Kostka (13. 9.) – vzornik mladine: pobožen, vesel, razigran,, pripravljen pomagati; Dominik Savio (5.5); sv. Matija:( 24. 2.) zavetnik mladih ob začetku šolanja
• športniki: Alojzij Scrosoppi (3. 4.) zavetnik nogometašev, sv. Lidvina (14. 4.) – drsalcev
• novinarji (časnikarji): sv. Frančišek Saleški (24. 1.), Maksimilijan Kolbe (14. 8.), bl. Jakob Alberione (Famiglia cristiana)

4. Drugi svetniki na tisti dan

– svetnikov je v našem Letu svetnikov veliko (5.300), v naših dveh knjigah pa 1.200 – 366 za vsak dan in dodatnih 833 – izbranih zaradi povezanosti z nami (domači blaženi, Božji služabniki, svetniški kandidati, …) zaradi razlage imena, ki ga je pri nas veliko, zaradi zavetništva …

– novi svetniki, blaženi (sv. Terezija iz Kalkute, sv. Janez XXIII., sv. Janez Pavel II., starši ‘male Terezike’ …).

– slovenski blaženi, častitljivi božji služabniki (Baraga, Gnidovec ), božji služabniki (Anton Vovk, Jakob Ukmar, Danijel Halas, Cvetana Priol, Andrej Majcen, Anton Strle … in še drugi Jože Plečnik, Magdalena Gornik …

Kaj je na ROBU knjige?

1. misli: – svetniki nas na robu nagovorijo s kakšno poučno mislijo, razmišljanjem … (o bolj molčečih drugi kaj povedo

2. zgodovina: kaj se je z vsakim svetnikom dogajalo v zgodovini – vzroki premikov – (Gregor 12. 3. ð 3. 9., sv. Rupert, sv. Nikolaj iz Flue – utemeljitve črtanja (legende, starozavezni svetniki …

3. življenjepisci: pogled na stare življenjepisce (prvi Franc Veriti 1835; Jožef Rogač 1869 (Matija Torkar) – nabožna pisatelja; Janez Ev. Zore 4. snopiče do 12. marca, Franc Jaklič nadaljevanje 1928-40: – svetnike so nekdaj razvrščali glede na sporočilo – privlačile so napete zgodbe, pripovedi in opisi mučeništva, na koncu pa so postavili v okvir nauk, krepost – in tudi molitev za priprošnjo

4. primerjave

– med rimskim in našim martirologijem (seznamom svetnikov) – slovenske posebnosti (datumi – Ciril Metod 5.7. ali 14. 2., Matija 24.2. na 14. 5.; Tatjana (12. 1. pri nas – v rimskem je ni)

– z ljudskim koledarjem: zakaj se na ljudskem koledarju večkrat pojavljajo čisto druga imena, kot na cerkvenih … – ker se ljudski koledar ni spreminjal že od leta 1950

– s koledarji redovnih skupnosti (obvezni godovi določenih svetnikov – ustanoviteljev
* nekaj primerov: koledar Reda manjših bratov 30. jan sv. Hijacinta obvezni god – salezijanski koledar: 31. 1. sv. Janez Bosko slovesni praznik – usmiljenke: 25. 1. obvezni god – ustanovitev misijonske družbe

5. vremenski pregovori pa tudi razni izreki, ljudska rekla, pregovori …
* nekaj primerov: Če je na Miklavža mrzlo, bo huda zima; – Če je na Martina oblačno bo lepa zima; Sv. Matija led razbija, če ga ni, ga pa naredi.

6. zapisi o navadah in običajih, ki se jih je vredno spominjati, da ne gredo v pozabo … Gregorjevo,

7. svetniki vzhodnih Cerkva (ruska, srbska, grška pravoslavna Cerkev

8. zanimivosti o poklicih svetnikih: med 1.345 blaženimi in 483 svetniki, ki jih je v 27 letih svoje papeške službe razglasil papež sv. Janez Pavel II., najdemo ljudi vseh narodnosti, stanov, poklicev: papeža (Janez XXIII.), kardinale (Alojzij Stepinac), škofe (Anton Martin Slomšek), duhovnike (Luigi Orione), redovnike (Maksimilijan Kolbe), redovnice (Favstina Kowalska), misijonarje (Damian de Veuster), misijonarke (Mati Terezija), ustanovitelje gibanj (Josemaria Escriva de Balaguer), mistike (pater Pij iz Pietrelcine), vidce (Jacinta in Francek Marto), zdravnike (Giuseppe Moscati, sužnje (Jožefina Bakita); družinske matere (Giovanna Beretta Molla), študente (Pier Giorgio Frassatti), rektorje (Claude de la Colombière), filozofinje (Edith Stein), slikarje (Beato Angelico), dejavne laike (Frederic Ozanam), najstnice (Laura Vicuna), Indijance (Juan Diego), kraljice (Jadviga), kneginje (Zdeslava Lemberška), cigane (Ceferino Gimenez Malla), kitajske, japonske, korejske … mučence, mučence španske državljanske vojne

• Že pri prvih knjigah je bila zelo koristna stvar kazalo. Tukaj je kazal več, zakaj in kako so nastajala?

Na koncu knjige so kazala – imen svetnikov, – krstnih imen in godovnih zavetnikov – zavetnikov in priprošnjikov. Vsa tri kazala so gotovo pomembna, da se lažje znajdemo, poiščemo svetnika, krstno ime, ali zavetnika … Pri večini svetnikov (tudi pri tistih dodatnih) je v knjigi navedeno, v kakšnih življenjskih potrebah so se ljudje k svetniku zatekali in se mu priporočali, za kakšne poklice, pri kakšnih opravilih, duhovnih in telesnih potrebah je zavetnik. To je zelo pomemben del knjige, saj je bilo prav s tem v zvezi veliko vprašanj – zdaj pa je vse to zbrano na enem mestu.

• Knjiga je tudi po zunanji podobi zelo lična, dinamična in pritegne pozornost. Kdo je to pripravljal?

To pravijo tudi bralci: – notranja ureditev je bila moja zamisel (glavno besedilo in rob, na njem upodobitve svetnikov – in dodatne slike svetnikov); skupaj s ‘šefom’ Miho Turkom pa smo dolgo iskali rešitve o zunanji podobi … Predlagal sem mozaik Marka Rupnika Kristus v slavi s svetniki – iz cerkve Vseh svetih na LJ Žalah. Ob Kristusu sta Božja Mati Devica Marija in Janez Krstnik – tista dva, ki pričujeta za kraljestvo luči, svetosti in pravičnosti. … in množica svetniških sijev. Ljubezen nikoli ne mine – je temelj naše podobnosti Bogu. Za končno podobo pa ima največ zaslug tehnični urednik Benjamin Pezdir.

• No, vi, Silvester in nekateri ljudje, kazal niti ne potrebujejo, iz glave vedo povedati, kdo določen dan goduje ali je godoval včasih na ta dan. Vam je to ljubezen oz. simpatijo do ljubezen do svetnikov vcepila že domača družina. Nam lahko kaj poveste o teh spominih?

Mirno lahko rečem, da je bila domača hiša moja dobra veroučna šola in tudi prvo semenišče. Povezovala nas je redna skupna molitev. V zimskih mesecih smo molili rožni venec zjutraj, preden smo šli v šolo (imeli smo skoraj eno uro daleč), in tudi zvečer, ko smo se zbrali ob topli peči, kjer smo včasih med molitvijo tudi zadremali, poleti pa samo zvečer po končanem delu. Ob zimskih večerih in tudi ob nedeljah nam je oče na glas bral iz stare knjige Življenje svetnikov in svetnic božjih, ki jo je sam zvezal z dreto, ker je bil čevljar. Njegovo branje je bilo po svoje zelo čustveno in včasih je bil ob kakšni svetniški, zlasti mučeniški zgodbi ganjen, da mu je skoraj vzelo besedo. Tako smo se seznanjali s svetnikom ali svetnico tistega dne. Če nismo dovolj pazljivo poslušali, je ‘za kazen’ moral brati naprej kateri od pa to branje ni bilo tako lepo kot očetovo. Redno smo spominjali godovnih (ne rojstnih) dni vseh članov družine, ki je zelo velika. ‘Obred’ je bil v tem, da smo godovnjaku brž zjutraj voščili, potem je šel k maši in k obhajilu, opoldne oziroma po šoli pa so ga čakali štruklji. Veliko duhovno bogastvo smo črpali iz praznovanja cerkvenega leta, zlasti božičnih in velikonočnih praznikov. Datume godov in praznikov svetnikov in svetnic smo si zapomnili tudi zato, ker je župnik pri nedeljskih oznanilih napovedal tudi svetniške godove za vsak dan prihajajočega tedna. Doma smo imeli vedno pri rokah koledar in pratiko, kjer so bili svetniki tudi zanimivo narisani.

• Marko, kaj pa ti in svetniki – kdaj si se ti srečeval z njimi?

S svetniki sem se tudi jaz srečeval kot otrok v šestdesetih, v ‘dolini mojega otroštva’ na pobočjih Javornika (v črnovrški fari, kot Silvester), sem na peči poslušal zgodbe svetnikov, SP odlomke iz ‘Lampetovih’ Zgodb SP, najbolj so mi ostale v spominu svetniške pripovedi iz ust stare mame, na najinih pogostih ‘romanjih’ h kapelici … Še bolj sem se s svetniki spoprijateljil kot ‘počitniški pastir’ pri teti in stricu, kjer sem odkril eno od knjig Življenje svetnikov in svetnic božjih (1906), in napete zgodbe J. Rogača, so postale moje vsakdanje spremljevalke. Zanimanje za svetnike sem prenesel tudi v dijaška leta, ko so me zanimali predvsem zavetniki cerkva in cerkvic po Vipavski dolini, v študentskih pa sem naredil drzen načrt in se (s kolesom in ‘na štop’) odpravil po naši domovini z beležko in fotografskim aparatom – svetnike ‘preštevat’ (so se šalili sošolci). Veliko zanimivega sem nabral v tistih počitniških mesecih, in še danes mi pridejo prav ti spiski farnih zavetnikov (na glavnih in stranskih oltarjih), tudi za knjigo je marsikaj prišlo prav … nekaj je bilo tudi osnova za diplomsko nalogo mojega sošolca in prijatelja Cirila Plešca, zdaj župnika v župniji Drulovka-Breg.

Še ena zanimivost: ko sem bil leta 1979 prvič na uredništvu v Kopru mi je ‘oče urednik’ podaril še ‘svežo’ knjigo o papežu Janezu Pavlu II., čez nekaj let pa so me z uredništva poklicali s prošnjo za prevod knjige o Materi Tereziji – zdaj sta oba svetnika. Še isto leto (1983) sem prišel na uredništvo pa sem v osemdesetih, ko še ni bilo računalnikov, pretipkoval rokopise za naše izdaje: Blagovestnika Slovanov, Leopold Mandić, Pater Pij, … Oče Damijan, Povest družine Martin …, veliko časa sem namenil tudi pripravi monografije o Materi Tereziji (Mati velikodušne ljubezni). Med našimi izdajami imamo tudi veliko knjig o svetnikih za otroke: od pobarvank (Sv. Miklavž, Sv. Janez Krstnik, Oče Damijan – besedila je napisala Berta Golob, pesmice je uglasbil Janez Bitenc …). do novejše knjige Svetniki sveti svetilniki (Berta Golob-Silva Karim) … izdali smo tudi knjigo Sto svetnikov v sonetih (Leon Oblak) … svetniki so še naprej moji zvesti spremljevalci, zgled, navdih in pomoč pri vsakdanjem delu.

• Takih družinskih katehez o svetnikih zdaj ni več prav veliko, tudi naše življenje (v službah in na kmetijah) ni več toliko vezano na svetniški koledar. Zdi se mi, da so danes bolj v ospredju različni mednarodni in svetovni dnevi od raznovrstnih bolezni do spanja in kave … Pa me zato zanima, kakšen odziv imate na to knjigo, sploh na prenovljeno izdajo – ali ljudi še zanimajo svetniki, godovi …?

Silvester: Neki duhovnik, ki je bil dalj časa misijonar v Afriki, je kupil to našo knjigo in mi je po elektronski pošti sporočil: “Že prvo izdajo sem imel in jo uporabljal tudi v oddaljeni deželi. S sedanjo izdajo pa si nekako presegel samega sebe.” Če bi to pripisoval sebi, bi se kitil s tujim perjem – “presežek” te nove knjige je zasluga drugega Čuka – našega Marka. Dolgo časa, kar več let je zbiral podatke, ki bogatijo to knjigo, in sestavljal mnogovrstna kazala, zaradi katerih je knjigo še bolj uporabna.

Marko: Odzivi na knjigo so lepi, spodbudni, ljudje so navdušeni, koliko različnih podatkov je objavljenih, knjigo lahko berejo tudi po delih (ni treba vsakega svetnika prebrati ‘na mah’), čez dan jo lahko večkrat vzamejo v roke. Veliko je že bilo novih predlogov: nekateri bi želeli, da bi knjigo naredili še bolj domačo in za vsakega svetnika objavili tudi seznam naših župnijskih in podružničnih cerkva, katerim je določen svetnik zavetnik. To pomanjkljivost odpravljamo v Ognjišču (2017), ko smo na zadnjih straneh ovitka začeli z rubriko Svetniški domovi.

• Silvester, Ognjišče je začelo izhajati za veliko noč 1965, začetki pravega uredništva segajo v leto 1967 in že takrat ste začeli izdajati knjige oz. knjižice o svetnikih, ki ste jih prodajali v številkah, ki se nam danes zdijo nemogoče …

Leta 1967 – torej pred petdesetimi leti – se je pri Ognjišču začela tudi knjižna dejavnost. Prva knjiga niza Žepna knjižnica Ognjišča je bil iz italijanščine preveden življenjepis papeža Janeza XXIII., ki je izšel v visoki nakladi 30.000 izvodov. Druga knjiga Moč ljubezni o patru Maksimilijanu Kolbeju, junaku ljubezni v taborišču Auschwitz, pa je doživela celo ponatis. Kot verska založba smo si prizadevali izdajati knjige o svetnikih in svetniških osebnostih. Zelo toplo so bila sprejeta dela nemškega pisatelja Wilhelma Hünermanna, ki je v obliki povesit ali romanov predstavil vrsto svetnikov (sv. Pija X., sv. Janeza od Boga, sv. Damijana de Veustra, apostola gobavcev).

• Kakšno pa je zanimanje za svetnike, ki so bili razglašeni v zadnjem času: sv. Terezija iz Kalkute, papež Janez Pavel Drugi, starši male Terezije … in kako je z našimi blaženimi (Slomšek, Grozde, Drinske mučenke)?

Marko: Danes si kristjani želimo zgledov in pričevanja iz nam znanega časa, ljudi, ki so živeli z nami, ki smo jih poznali …. Življenje takih ljudi je “novo razodetje Jezusa Kristusa” in ko ‘dosežejo čast oltarja’, mu lahko izkazujemo javno češčenje. Te ljudi občudujemo, saj so zmogli svetiti, živeti evangelij na izrazito popolnejši način kot ‘navadni’ ljudje. Velik pečat je pustil sv. Janez Pavel II. občudujemo njegov močan odnos z Bogom, njegovo zatopljenost v občestvo z Gospodom. Od tod je izvirala njegova vedrina sredi velikih naporov in njegov pogum, s katerim je izpolnjeval svoje naloge v res težavnem času … Prav tako sv. Janez XXIII., ki je pokazal je, da hoče biti tudi kot papež ljubeči oče vseh katoličanov in prijatelj vseh ljudi dobre volje. “Skušal sem ljubiti vse, hotel sem dobro vsem,” je dejal malo pred smrtjo. – Občudujemo pa tudi sv. Terezija iz Kalkute, ki je bila zadnja, prišteta med svetnike. »Vi ste živa svetnica,« je dejal nekdo Materi Tereziji iz Kalkute, ustanoviteljici Misijonarjev in Misijonark ljubezni za služenje najbolj ubogim med ubogimi. »Če sem res to, kar pravite vi,« je odgovorila, »sem samo to, kar bi po volji našega Gospoda morali biti vsi.« Ta majhna žena je želela biti znamenje božje ljubezni, božje navzočnosti, božjega sočutja in na ta način vse opozarjati na vrednost in dostojanstvo slehernega božjega otroka, ustvarjenega, da ljubi in je ljubljen … Slavimo to ponižno glasnico evangelija in neutrudno dobrotnico človeštva. V njej izkazujemo čast eni najpomembnejših osebnosti našega časa. Sprejmimo njeno sporočilo in jo posnemajmo njen zgled, saj nas spodbuja, da v svojem življenju vsak dan naredimo “kaj lepega za Boga”, kot nas je učila s svojim popolnim darovanjem same sebe Bogu in bližnjemu.

Silvester: Profesor dr. Anton Strle, slovenski svetniški kandidat, je leta 1998 za Mohorjev koledar predstavil pred kratkim umrlega dr. Marijana Smolika ob njegovi sedemdesetletnici. On je uredil in dopolnil Leto svetnikov, ki je v letih 1999-2001 izšlo v petih debelih knjigah. Zapisal je: “Izredno pomembno delo! Saj so svetniki utelešena razlaga učlovečene Božje Besede, najboljša razlaga evangelija in s tem za premnoge ljudi najlažji dostop h Kristusu; zato pa nepogrešljivi spremljevalci na poti v tretje tisočletje in še naprej.”

• Silvester in Marko, kateri od starih in kateri od novejših svetnikov vama je najbolj pri srcu oz. se mu priporočata oz. vaju je uslišal ali izprosil milosti od zgoraj?

Silvester: Najbolj mi je pri srcu sveti Jožef, varuh svete Družine, ki se v svoji skromnosti drži v ozadju. Sveto pismo ga odlikuje za nazivom pravični. Tako je bilo ime našemu očetu, ki je bil tudi po značaju njemu podoben. Pri obnovitvi krstnih obljub se vedno priporočam svetemu Silvestru, svojemu krstnemu zavetnku.

Marko: Gotovo moj krstni zavetnik sv. Marko, tudi zavetnik kmetov, kamor segajo tudi moje korenine … Kot ‘večni iskalec’ (po arhivih, knjigah …) se pri delu na uredništvu večkrat spomnim tudi na sv. Antona Padovanskega … – Odkril sem tudi sv. Ekspedita (nekdaj Elpidij), svetnika, ki ni maral lenobe in odlašanja, in je priprošnjik za hitro in pravočasno dovršitev opravil … škof Gregorij Rožman ga je vernikom zelo priporočal in ljudje so pravili, da je zelo rad usliši ponižne prosilce, “ker ga malo ljudi pozna, ni zasut s prošnjami in ima zato veliko časa”.J – Prav posebej pa se mi je vtisnil v spomin samostanski vratar sv. Konrad, ki je postal svetnik z zvestim opravljanjem svojih dolžnosti … tu pa se začenja tudi pot svetništva vsakega od nas. – Od sodobnih pa mučenci božje ljubezni: sv. Maksimilijan Kolbe, in misijonar Damijan de Veuster, ki je dal življenje za svoje gobavce … Skozi vse knjige, ki sem jih pomagal pripravljati, urejati … o svetnikih sem odkril, da so svetniki okno, ki nam s te strani, s tega sveta pomaga videti božjo svetlobo – to so svetilniki – meni pa se večkrat zdi, da nisem niti kresnička. Njihovo življenje nam je zgled, ki naj nas pritegne k Očetu z – v svetnikih častimo Boga Očeta (zato Kristus v slavi na naslovnici).

Še spodbuda urednika knjige Svetnik za vsak dan birmancem župnije Kranj Primskovo, ki so tudi prišli na predstavitev v našo knjigarno:

Dragi mladi, ki boste letos potrjeni v veri, prejeli boste dar modrosti, ki naj vam pomaga odkrivati Božjo veličino in dobroto, naj da vašemu življenju polnejši okus; z darom umnosti boste lažje in globlje dojemali Božjo besedo in verske resnice; dar svèta naj vas vodi k odkritju Božjega načrta za moje, tvoje … življenje; dar moči, naj vam pomaga premagovati skušnjave zla in vas spodbuja, da delate dobro; dar vednosti naj vas uči, da morete v stvarstvu odkrivati znamenja, Božje sledi, po katerih Bog govori vedno in vsakomur, vaše vsakdanje delo in opravila poživlja z evangelijem; dar pobožnosti naj s pomočjo vsakdanje molitve ohranja v srcu živi plamen ljubezni do nebeškega Očeta in opominja, da Bog je, da vsakega pozna in pričakuje vaš odgovor; tu je še dar strahu božjega, ki naj vas napolnjuje z globokim spoštovanjem do Boga in njegove volje.

In svetniki so nam lahko zgled, svetilnik, kako naj to dosežemo:

• Svetniki so bili svetilniki: tudi vi potrebujete Luč z veliko začetnico, ki bo vaša oporna točka, svetilnik, po katerem se boste lahko ravnali.

• Svetniki so bili goreči: ne bodite dekleta in fantje, ki so ugasnjeni, bodite goreči. Največja nesreča mladega človeka je, da ni nikomur koristen. Bodite iskra, ki vžiga …

• Svetniki so odkrivali Božji načrt: bodite dovzetni za Božji glas, da boste sprejemali prave odločitve, da boste prisluhniti modrim nasvetom, in tudi sami znali svetovati.

• Svetniki so bili poslušni Bogu: prisluhnite s srcem Božjim namigom, iščite tudi duhovno, vzemite v roke Sveto pismo, naj ne mine dan brez molitve, brez kratkega večernega izpraševanja vesti.

• Svetniki so spoznavali tudi sami sebe: odkrivajte tudi sami sebe, iščite, sprašujte se, kam bi radi prišli, kaj bi radi dosegli, tako boste lažje izbrali svoj poklic, svojega življenjskega sopotnika … sledite idealom.

• Svetniki so bili tudi samosvoji: prizadevajte si, da ne bi posnemali drugih ampak uporabljali zdravo pamet … Bodite originali in ne kopije.

• Svetniki so bili odprti Svetemu Duhu: tudi vi z odprtim srcem sprejmite darove Duha, ki vas oblikujejo kot kristjane. Bodite modri, razumni, sprejmite koristen nasvet, bodite močni, pogumni, glejte s srcem, bodite povezani z Bogom v molitvi in ne pozabite, da je on vedno z vami.

• Ohranite vrednote, ki ste jih prejeli doma, v vašem okolju, v župnijski skupnosti … in kljub skušnjavam živite tako, kot verjamete, da je prav, kot vas učijo starši, kateheti …

• Vsak dan naredite vsaj nekaj dobrega.

• Zaupajte Bogu, ki daje moč človeški slabosti, bogati našo revščino, nas spreobrača in nam odpušča grehe.

• Vzemite na pot življenjski program Svetega Duha: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje.

• Sveti Duh naj vam da moči, da boste zmogli premagovati težave in stiske: ostanite povezani z Bogom, kakor so mladike povezane s trto. Trdno ohranite vezi prijateljstva z Bogom in s svetniki

»Darovi Duha so čudovite stvarnosti, ki vam omogočajo, da se oblikujete kot kristjani, da živite evangelij in ste aktivni člani skupnosti,« je dejal birmancem papež Frančišek. »Bodite odprtega duha in mišljenja. Ne bojte se svetlobe in ne skrivajte se v temo.

Lucija, Francek in Ja­cinta so pasli ovce na gmajni, imenovani Cova da Iria (globel Irija). Ko je sonce kazalo poldan, so po krajevni navadi kleče zmolili rožni venec. Ko se je nenadoma zabliskalo, so otroci mislili, da se pripravlja k nevihti, toda nebo je bilo čisto jasno. Tedaj so nad nizkim hrastom nedaleč od sebe zagledali čudovito lepo Gospo. Hoteli so zbežati, a jim je rekla, naj se ne bojijo, ker prihaja iz nebes. Naročila jim je, naj pridejo na ta kraj ob isti uri vsakega trinajstega v mesecu do oktobra. »Oktobra vam bom povedala, kdo sem in kaj želim od vas.« Naročila jim je, naj vsak dan molijo rožni venec za mir v Evropi. Otroci so se dogovorili, da bodo o prikazni molčali, pa je mala Jacinta vse izklepetala mami.

13. oktobra 1917
ŠESTO PRIKAZANJE

V globeli se je zbralo okoli 70.000 ljudi: vernih, radovednih, dvomljivcev, brezvercev in časnikarjev, ki so bili poslani, da razkrijejo sleparijo. Lilo je kot iz škafa. Okoli poldneva se je prikazala Marija in Lucija jo je vprašala: »Kdo ste, Gospa, in kaj želite od mene?« Marije je odgovorila: »Gospa svetega rožnega venca sem. Želim, da mi na tem mestu postavijo kapelo v čast in naj molijo vsak dan rožni venec ter delajo pokoro za svoje grehe.« Ob koncu pogovora z Marijo je Lucija zaklicala: »Glejte sonce!« Oblačno nebo se je odprlo in prikazalo se je sonce v obliki srebrnega krožnika. Sijalo je z nikoli videno močjo, a ni slepilo. Nato se je začelo naglo vrteti okoli svoje osi in je sipalo okoli sebe snope mavričnih barv, zatem pa je padalo in kakšnih deset minut poplesavalo ter se v cikcaku vrnilo na svoje mesto ter sijalo z običajno močjo. Ta sončni čudež je pomenil potrditev, da prikazen res prihaja iz nebes.

V majski številki Ognjišča se nam je primeril neljub UGANKARSKI ŠKRAT. Pomotoma smo namreč objavili križanko TRUD iz prejšnjega Ognjišča (april 2016).

Fotografija je sicer druga (*prava), križanka pa je prav ista kot v aprilski številki. Najbolj zvesti reševalci ste nas na to takoj opozorili. Hvala!

Na naši spletni strani skušamo napako vsaj nekoliko omiliti. Objavljamo pravo križanko, ki si jo lahko natisnete in jo rešite.

Pri žrebanju pa bomo seveda upoštevali tudi vse tiste, ki te naše napake ne boste opazili in rešili “že videno = rešeno” križanko iz aprilskega Ognjišča. Hvala za razumevanje!

Objavljamo pravo križanko!

križanka v pdf obliki

 

Ognjišče (2016) 05, str. 127

Danes zjutraj, v torek, 29. marca 2016, je po težki bolezni prenehalo biti srce duhovnika, prevajalca, profesorja, našega sodelavca … msgr. JANEZA ZUPETA

Duhovnik msgr. Janez Zupet je bil rojen leta 1944 v Ljubljani, sicer velja za Horjulčana, saj je tam preživel mladostna leta. Čut za lepo je podedoval, saj je bil njegov oče organist v Horjulu in je tudi uglasbil nekaj skladb, Janezov brat Krištof pa je slikar. Poleg teologije je študiral tudi angleški jezik in indoevropsko primerjalno jezikoslovje, obenem pa se je naučil vrste jezikov, med njimi tudi hebrejščine iz katere je prevajal Sv. pismo, Kumranske rokopise … Zupetov prevajalski opus je ogromen, predvsem pa zahteven, saj je prevedel številne miselno zahtevne knjige med drugim dela angleškega kardinal Newmana, sodobnega ameriškega mistika Mertona ter francoskega blaženega Foucaulda, filozofov Bubra, Kirkegaarda in Pascala. Za prevod njegovih Misli je leta 1981 prejel najvišje slovensko prevajalsko priznanje Sovretovo nagrado. Pri Mohorjevi družbi je urejal zbirko Religiozna misel, za katero je prevedel več del. Zaupali so mu jezikovni pregled številnih del. Velik del prevajalskega opusa pa je namenil Sv. pismu. Kot soprevajalec je sodeloval pri Uvodu v Sveto pismo stare zaveze (Mohorjeva, 1979) in Uvodu v Sveto pismo nove zaveze (Mohorjeva, 1982), prevodu Svetega pisma nove zaveze (1984), zlasti pa pri standardnem prevodu Svetega pisma (več knjig iz hebrejskega izvirnika, iz živih jezikov pa opombe zanj). Pisal je v številne časopise in revije (Družina, Božje okolje, Revija 2000, Kristjanova obzorja …), bil  je v uredniškem odboru mednarodne revije Communio, v katero je pisal in zanjo prevajal. Poleg svojega prevajalskega in profesorskega dela je Janez rad pomagal tudi v dušnem pastirstvu. Ob njegovi šestdesetletnici je Družina izdala njegovo knjigo Pot, resnica in življenje, nedeljske in prazniške nagovore kot pomoč duhovnikom pri oblikovanju homilije …

Zelo smo mu hvaležni za vse delo, ki ga je opravil pri založbi OGNJIŠČE. Skozi njegovo redakcijo in lekturo so šli vsi prevodi priročnikov, ki smo jih izdajali v osemdesetih (Verujem danes …) in tudi drugi prevodi v tistem času. Prevedel je deli sv. Terezije Deteta Jezusa (Na mali poti, Veličina Male Terezije); zelo pomembno je bilo njegovo delo pri prevajanju Svetopisemskega vodnika (1984) in Ilustrirane enciklopedije Svetega pisma (1994). Skupaj z R. Vodebom je prevedel knjigo Reči človek M. I. Rupnika (2001). Pri nas smo izdali tudi njegov prevod Visoke pesmi za katero je napisal tudi spremno besedo in opombe z ilustracijami brata in slikarja Krištofa (1992 in v ponatisu 2000). Veliko delo je opravil za nas, hvaležni smo mu za njegove lektorske predelave številnih izdaj (več kot 20 sem jih na hitro naštel …), kljub obilnemu delu je bil vedno pripravljen svetovati in pomagati s kakšno lekturo … zanimalo ga je, kaj načrtujemo, kaj bomo novega izdali …

… več o njem: gost meseca, v: Ognjišče (1981) 6 in gost meseca, v: Ognjišče (2007) 2

nekaj njegovih misli:

– Človek nikoli ne živi samo v sedanjosti, vedno znova se zazira v bodočnost, išče in načrtuje, nestrpno pričakuje vesele dogodke in se boji žalostnih, vedno znova upa, vedno po nečem ali nekom hrepeni.

– Prvikrat smo svoj “Tukaj sem!” izrekli po ustih naši staršev in botrov pri krstu. Zdaj pa je čas, da to pripravljenost in odločitev za Jezusovo pot zavestno izrekamo in jo udejanjamo.

– Zares verovati se pravi gledati z duhovnimi očmi. Gledati z duhovnimi očmi pa ne pomeni izklopiti telesne oči, temveč jih prav uporabljati: odvračati jih od ničvrednih stvari, a jih ne zatiskati pred potrebami in stiskami drugih ljudi.

– Pred vsakim človeškim rojstvom bi se morali globoko prikloniti, ga sprejeti z velikim spoštovanjem in še z večjim veseljem in hvaležnostjo.

– Največji Božji dar, ki smo ga deležni, je naše življenje – in v tem smo si vsi enaki; vse drugo je v bistvu postransko. Zato nikakor ni na mestu prevzetnost, če nam je podarjeno malo več.

– Dokler človek živi v mraku, ima občutek, da je z njim vse v redu. Šele ko posveti luč, zagleda vso svojo zaprašenost in številne pomanjkljivost.

– Kristus hodi tudi danes med nami in nas hoče ozdraviti. Išče take, ki se ne bojijo priznati, da so brez njega izgubljeni, bolni, grešni, osamljeni, nesrečni.

– Pravični je v Božjih očeh tisti, ki je do kraja poslušen Bogu in njegovi sveti volji in obenem usmiljen in dober do sočloveka.

– Marija nas uči pravega odnosa do skrivnosti življenja. Vseskozi se je živo zavedala, da je resnični podarjevalec življenja Bog.

– V družini mora biti živa zavest Božje navzočnosti. Vsa naša dejanja in besede, vsi naši odnosi potekajo pred očmi živega Boga.

– Če bomo Boga tu na zemlji zvesto poslušali, ga bomo nekoč zagotovo gledali v nebesih.

– Če umiraš sebi, ostajaš živ; in življenje, ki klije v tebi, je porok, da boš živel na veke.

– Božje Srce je polno dobrote, ljubezni in usmiljenja do nas. Po preroku nam Bog govori: Moje srce se obrača k tebi, moja notranjost v usmiljenju gori.

– Ko Jezus zahteva od nas, da smo sol zemlje in luč sveta, hoče, da se zavedamo vzvišenosti svojega življenjskega poslanstva in se dvignemo nad povprečnost.

– Kaj vse bi se spremenilo v naši družbi, če bi tista četrtina Slovencev, ki redno prihaja k maši, dosledno ravnala, govorila in mislila v duhu in luči evangelija! Kakšna preoblikovalna moč bi to bila!

– Koliko bogov, malikov in idolov je marsikdaj v našem srcu! Postni dnevi so za nas klic, naj očistimo tempelj svojega srca.

– Nedoumljivi troedini Bog, ki nas je poklical v življenje, hoče, da živimo v ljubezni. Samo tako življenje je vredno odrešenega človeka in nas more pripeljati v naročje Ljubezni.

– Človekova veličina v Božjih očeh se ne meri po tem, koliko je kdo prejel, ampak kaj in koliko je s tistim napravil, dosegel.

Kdor se je odrekel Bogu, si je prerezal žile, po katerih mu priteka življenjski sok. Odvrniti se od Boga se pravi zavrniti živo vodo in živi kruh, ki dajeta življenje.

V trenutkih preizkušnje, trpljenja, težav, bolezni se pogosto znajdemo v slepi ulici, brez sogovornika, brez načrta, kaj in kako. Kaj ko bi v takih trenutkih enostavno rekli: »Bog, jaz tega bremena ne zmorem nositi sam. Obračam se v molitvi k tebi, da mi pomagaš, prideš naproti. Prosim te za pomoč.« Zakaj se tako redko odločimo za molitev in za zaupanje, da nam bo Oče, Stvarnik pomagal? Če ne vemo, kako se tega lotiti, nam je na voljo tudi SOS molitev, ki jo izvajajo v skupnosti Emanuel. Pogovarjali smo se z eno od prostovoljk, ki je razložila, kako poteka molitev za druge, in hkrati povabila vse, ki potrebujejo uho ali ramo, koga, ki bo zanje ali z njimi molil, da se opogumijo in pokličejo.

– Kolikšen del klicev in prošenj prihaja za molitev za zdravje, če to mogoče oceniti? Kličejo tudi mladi, ki se znajdejo v tej preizkušnji?
Ljudje na SOS molitev pokličejo v raznoraznih osebnih stiskah in zaskrbljenosti. Po mojih izkušnjah je molitev za zdravje okrog tretjina vseh klicev, ki sem jih prejela. Radi pokličejo ljudje pred odhodom na pregled ali operacijo ali po pregledu pred informacijo o izvidih, pogostokrat je razlog rak ali ponavljajoči se rak v družini. Velika pa je moč molitve, saj se po izročitvi namena in po molitvi ljudje poslavljajo pomirjeno, spokojnejši, z večjim zaupanjem v Božjo navzočnost in opogumljeni v zavedanju, da niso sami.
– Lahko malce opišete, kako poteka pogovor, ko kdo pokliče in izrazi prošnjo za molitev?
Molitev poteka v kapeli pred izpostavljenim Najsvetejšim. Veličina tega služenja je v tem, da poskušaš pred Gospodom biti prazen svojih predstav in da v zaupanju, da bo molitev vodil Sveti Duh, preprosto poslušaš. Na SOS molitvi naj ne bi svetovali, ne spraševali, ne obljubljali, ne iskali rešitev, le peljali ljudi k Bogu v veri, da bo On dal vse odgovore in vse tisto, kar človek potrebuje. Ljudje pokličejo in molivec ne sprašuje, ne vrednoti, ne sodi, ne govori o sebi ali se pogovarja, preprosto posluša. Ko tisti, ki pokliče, izčrpa besede, ko izgovori namen, molivec preprosto spontano ali po želji po obrazcu kratko moli za ta namen. Včasih odpre Sveto Pismo in pove besede, nekaj vrstic, če se odpre Beseda, ki je skladna z namenom molitve ali človeku v spodbudo ali rast.
Prostovoljci nimamo izobraževanj, nimamo refleksij, pogoj je le vera v moč molitve in vera v Boga. Po kratki molitvi se poslovita.
– Pogosto se nam zdi, da ne vemo, kako pristopiti, se pogovarjati z nekom, ki gre skozi težko, tudi zdravstveno preizkušnjo. Kako k pogovoru pristopite vi?
Mislim, da vsak potrebuje uho, posluh in prostor, da pove, kaj živi, kaj ga skrbi, kaj nosi. Sama ne razmišljam dosti, preprosto sem v ljubeči drži posluha. Ko ima človek prostor, da pove in sliši sebe, se začnejo dogajati potresi. Izgovorjenost osvobaja in vrača človeku dostojanstvo, ker ga nekdo le posluša. Zanimanje in posluh torej po moji izkušnji odpirata vrata v molitev, ljudje se včasih obrnejo na SOS ravno zaradi tega, ker doma in okrog sebe nimajo človeka, na katerega bi se naslonili ali bi se zanje zanimal.
– Pogosto pozabimo, da z molitvijo lahko pravzaprav zelo veliko naredimo. Se vam javijo ljudje tudi s povratno informacijo?
Silna je moč molitve, je dejala sv. mala Terezika Deteta Jezusa! Sadovi molitve velikokrat ostanejo skriti, včasih se morda pokažejo kasneje, mnogokrat ne vemo, a zaupamo, da so. Darovi med molitvijo pa so številni, kar na lastna ušesa spremljamo molivci vsak večer!
Poklicali so tudi že ljudje, da so se zahvalili, da je molitev prinesla ozdravljenje, da je nekdo na zadnjem pregledu imel raka, na naslednjem pregledu pa ne več, ali da so po molitvi hitro dobili službo, ki so jo dolgo čakali. Ali da je v družino prišel mir, da so se med seboj spravili. Ali da nemira, ki so ga čutili, ni več, da se je vanje naselil mir. Velika vera rodi sadove! Otroško zaupanje rodi sadove! Odložiti stisko pred Gospoda rodi sadove! V to močno verujem..
– Kako bi vi nagovorili nekoga, naj se v trenutkih preizkušnje obrne na molitev?
Zelo preprosto: Pridite! Božje Srce nas čaka na najbolj nežen, sprejemajoč in ljubeč način, ki nikogar ne obsoja! Čaka, da bi vanj odložili svoje stiske, da bi jih končno lahko nesel namesto nas! In komaj čaka, da bi mu prinesli čim več, vse, da bi nam lahko dokazal, da je živ, da je konkreten, da je izviren in hudomušen, in da nad nikomer ne obupa, da vse obrača v dobro! Molitev, ki je včasih izročena v zelo hudi stiski, pa poraja vero in rojeva novo upanje, svežino za vsako situacijo!
Tema meseca, Ognjišče (2) 2016, str. 76