38. SLOVENSKI KNJIŽNI SEJEM, največji slovenski knjižni dogodek, se po dveh letih spletne izvedbe vrača tja, kjer je 10.novembra 1972 začel svojo pot, tj. na Gospodarsko razstavišče – kjer se bo na 1500 kvadratnih metrih predstavilo 88 razstavljavcev. Tu bodo imeli vsi razstavljalci enake razstavne pogoje, več je razstavnih površin, boljše bodo poslovne razmere za razvoj sejma v prihodnje … Cankarjev dom je namreč postal premajhen za vse razstavljavce, ki so želeli sodelovati.

Sejem bo potekal v živo od torka, 22. 11. 2022 do nedelje, 27. 11. 2022, e-knjižni sejem pa od torka, 22. 11. 2022 do nedelje, 4. 12. 2022. Posvečen bo 100. letnici rojstva Ele Peroci, ene največjih slovenskih otroških pisateljic in pesnic.

Geslo knjižnega sejma je Berem svet.

(več na spletni strani SKS.)

foto: Maruša Čuk
Na sejmu pa je tudi založba Ognjišče, ki se je kot založba prvič predstavila že na 7. knjižnem sejmu leta 1985. Takrat pod okriljem Mohorjeve družbe, leta 1989 pa se je založba Ognjišče na domačem sejmu knjige prvič predstavila samostojno. Aprila 2017 smo se spominjali 50-letnice ‘rojstva’ založbe Ognjišče. Takrat je namreč pri Ognjišču izšla prva knjiga v Žepni knjižnici Ognjišča Papež Janez Dobri (o sv. Janezu XXIII.) v več deset tisoč izvodih. Takratni uredniki so v težkih razmerah za Cerkev in verne želeli ljudem ponuditi poleg duhovnega branja v Ognjišču še dodatno branje v knjigah. In začeli so ‘avanturo’ založbe, ki je v pol stoletja izdala veliko knjig v visokih nakladah. Zavedamo pa se, da ni dovolj knjige izdajati, ampak je treba, da gredo med ljudi, saj so namenjene njim … in tudi Slovenski knjižni sejem je taka priložnost, da se več ljudi seznani s knjigami z versko vsebino, s knjigami Ognjišča, z našimi knjigami, jih vzame v roke, prelista  …

več o Založbi Ognjišče, ki je bila aprila letos stara 55 let …

Zato vas Založba Ognjišče vabi, da na knjižnem sejmu obiščete naš razstavni prostor (dvorana kupola A – mimo recepcije naravnost, desno skozi glavna vrata in potem naravnost proti desnemu kotu), kjer si lahko ogledate naše nove izdaje ter jih kupite s posebnim sejemskim popustom.

Pred Miklavžem vas bo gotovo zanimalo, kaj ponujamo v Miklavževi ponudbi za leto 2022. Lahko si jo prelistate in ogledate že doma, da bo na sejmu izbira lažja …  Če vas pa zanimajo tudi naše druge izdaje in novosti, potem pa si poglejte katalog Knjižna ponudba Ognjišča (kmalu tudi v listalniku na naši spletni) …  Ste našli kaj zanimivega?

Na knjižnem sejmu lahko do nedelje zvečer nakupujete s popustom.

ODPIRALNI ČASI

TO, 22. novembra, od 9. do 20. ure
SR, 23. novembra, od 9. do 20. ure
ČE, 24. novembra, od 9. do 20. ure
PE, 25. novembra, od 9. do 20. ure
SO, 26. novembra, od 9. do 20. ure
NE, 27. novembra, od 9. do 18. ure

Vstop je brezplačen – vabljeni!

pripravlja Marko Čuk

(ob obletnici) 16. oktobra 2019 je mariborski nadškof metropolit Alojz Cvikl blagoslovil prodajalno s kruhom “za dušo”, kakor je sam imenoval nove prostore Slomškove knjigarne na Gosposki ulici v Mariboru. Nadškofa Cvikla namreč vsak dan med jutranjim sprehodom “v tej ulici pozdravi vonj svežega kruha” iz bližnje pekarne. Človek ni samo telesno bitje, ampak tudi duhovno, ki potrebuje “kruh za dušo: to so besede Svetega pisma, besede ljudi, ki so srečali Boga in se mu celostno izročili, … besede, ki človeka vodijo k molitvi in življenju po veri,” je dejal nadškof. Zato je vesel, da bodo ljudje, ki gredo po najbolj prometni ulici v Mariboru, odslej lahko zavili v prodajalno Ognjišča, saj kljub temu, da se danes zdi, da so mnogi ljudje neverni, je “po drugi strani vse več tistih, ki iščejo, tistih, ki čutijo, da je življenje, ki ga sedaj živijo, prazno in brez smisla”.

Direktor založbe Ognjišče Miha Turk je orisal zgodovino Ognjišča, ki se je začela z izdajanjem istoimenske revije, nadaljevala z založbo, pred leti pa so delovanje nagradili s “ponudbo nabožnih spominkov in darilnim programom”. Odprli so več knjigarn, pred leti pa prevzeli Slomškovo knjigarno in založbo v Mariboru. Slomškova knjigarna bo drugo leto praznovala že 30-letnico in ima za seboj lepo zgodovino. Nova stavba je precej prostorna, “zato smo vanjo preselili tudi osrednje skladišče Ognjišča, ki ima sedaj tu osrednjo logistično točko, iz katere oskrbuje stranke po vsej Sloveniji,” je še orisal poslanstvo novih prostorov v štajerski prestolnici direktor Turk. (foto in besedilo Božo Rustja)

več:
nagovor nadškofa Alojza Cvikla

Spoštovani g. Miha Turk, drage sodelavke in sodelavci Slomškove knjigarne in Slomškove založbe, dragi gostje in redni obiskovalci Slomškove knjigarne, vse vas prisrčno pozdravljam!
Vesel sem, da vam je uspelo priti do vaših prostorov. Prostorov, kjer ste doma.
V tem času, ko ste bili najemniki naših prostorov, skoraj 30 let, je med nami bilo lepo in korektno sodelovanje.
Mislim, da se to sodelovanje sedaj, ko boste na svojem, ne bo pretrgalo, ampak še nadgradilo. Saj smo vsi v istem vinogradu, v službi istega Gospoda in z istim ciljem, da po nas in naših prizadevanjih raste božje kraljestvo: kraljestvo ljubezni, resnice, miru, sprave…
Vsako jutro grem po tej ulici in vedno me pozdravi vonj svežega kruha od vaših sosedov – »Hiša kruha«.
Človek ni samo telesno bitje, smo tudi duhovna bitja, ki potrebujemo »kruh za dušo«: to so besede SP, besede ljudi, ki so srečali Boga in se mu celostno izročili, besede kulture, umetnosti, besede, ki človeka vodijo k molitvi in življenju po veri….
Zato sme vesel, da ste odslej bolj na »prometni ulici«, kjer vsak dan gre mimo nešteto ljudi.
Želim si, da bi začutili iz vaših prostorov ta vonj »kruha za dušo«, kajti med nami je na eni strani vse manj ljudi, ki priznavajo, da so verni, a po drugi strani vse več tistih, ki iščejo, tistih, ki čutijo, da je to življenje,ki ga sedaj živijo, je prazno in brez smisla.
Na vabilo ste se podpisale vse sodelavke in vsi sodelavci Slomškove knjigarne ni Slomškove založbe.
Želim vam, da ostanete med seboj povezani, da se bo to čutilo, ko človek stopi v te prostore.
Bodite pa tudi ljudje srca, ki znajo sprejeti drugega, mu prisluhniti, svetovati, kajti, če se bodo obiskovalci čutili tako sprejete, vas bodo večkrat obiskali in našli tu to, kar iščejo. »kruh za dušo«.
Zahvaljujem se vsem, ki ste sodelovali na tak ali drugačen način pri pripravi teh prostorov.
Hvala vsem vam, ki ste danes prišli in še boste prišli.
Dobri Bog naj izlije svoj blagoslov ne samo na nove prostore, ampak na vas, ki boste tukaj delali in na vse tiste, ki bodo vstopali v Slomškovo knjigarno in založbo!
Naj Slomškova knjigarna in Založba postaneta kraj nove evangelizacije in kraj, kjer bodo ljudje naši to kar, iščejo, da bodo »potešili« svojo lakoto po  »kruhu za dušo« in bo tako njihovo življenje postajalo lepše in polnejše.

direktor založbe Ognjišče Miha Turk je ob odprtju knjigarne povedal:

Dovolite, da na kratko predstavimo prostore, v katerih se nahajamo, po novem sta tu na Gosposki 17 Slomškova knjigarna in Slomškova založba, ki delujeta v okviru podjetja Ognjišče, založniška dejavnost iz Kopra.
Ognjišče je seveda najprej mesečnik, drugo leto bo praznovalo svoj 55 rojstni dan. V teh letih je že do dobra zrasel in obrodil sadove. Prvi tak sad je že kmalu po začetku založba Ognjišče, ki od vsega začetka skrbi za širjenje verskih knjig in branje dobrih duhovnih vsebin.
V zadnjem desetletju smo knjigam dodali še ponudbo nabožnih spominkov  in darilni program. Strankam skušamo našo ponudbo predstaviti v lepih, prijaznih in dobro založenih knjigarnah; ki jih imamo v Kopru, v Kranju, na Ptuju in v Mariboru.
Slednje dve, torej Slomškovo knjigarno na Ptuju in Slomškovo knjigarno v Mariboru, smo skupaj s Slomškovo založbo septembra 2013 prevzeli od Slomškove družbe v okviru Nadškofije Maribor, s skupno željo, da bi se naša dejavnost v Mariboru ohranila in širila.
Slomškova knjigarna je bila ustanovljena leta 1990 in je Mariborčanom poznana na Slomškovem trgu 3, Slomškova založba pa nekoliko kasneje. Torej bo Slomškova knjigarna drugo leto praznovala trideseti rojstni dan. Verjetno je torej dovolj stara, da »gre na svoje«, če se nekoliko pošalim. 
Zaradi nejasne usode s stavbo, v kateri smo domovali, in ker smo želeli knjigarno primerno povečati, jo narediti še bolj dostopno in na očeh, smo iskali primeren prostor za novo domovanje.
Premislek kam iti, ni bil lahek. Možnosti, kje dobiti primeren prostor, niso vedno v skladu z željami. Kot kaže, je našo stisko in željo, slišal »Nekdo zgoraj« in uspelo nam je pridobiti te prostore, bivšo trgovino Peko, v samem središču mesta; ne daleč stran, kjer smo bili prej, pa vendar še nekoliko bolj dostopno.
Ko smo prejeli nove ključe, se je pravo delo šele začelo. Veliko stvari je bilo treba postoriti, veliko truda smo vložili v te prostore. Večina tega je danes očem skrito, dobesedno v tleh, v stropu, za zidovi… Nekaj pa je na očeh, upamo; da vam je všeč.
Vsem, ki so nam v tem procesu pomagali, bi se rad iz srca zahvalil! Veliko jih je sodelovalo, preveč, da bi naštel vse, pa vendar samo najnujnejše. Najprej hvala odvetniku Mirku Filipoviću, AB biroju ter projektantskemu podjetju Inteleko in direktorju Andreju Vurušiču z vsemi izvajalci, ki so na objektu opravljali razna dela; posebna hvala ELEKTRO SEGR d.o.o. oziroma Sebastjanu Grünfeld, in na koncu posebna hvala za lepo pohištvo mizarskemu podjetju Kampo in direktorju Marku Kajzerju. Hvala vsem mojstrom!
Stavba, v kateri smo je velika, zato smo vanjo preselili tudi osrednje skladišče Ognjišča, ki ima sedaj tu osrednjo logistično točko, iz katere oskrbuje stranke po vsej Sloveniji.
Čutim posebno dolžnost, da se ponovno zahvalim vsem mojim sodelavcem! Še posebej vam, ki delate tu v Mariboru, in ste ob svojem rednem delu, zavzeto pomagali pri prenovi in selitvi prostorov.
Hvala! Upam, da se boste na Gosposki počutili dobro!
Nenazadnje hvala tudi vsem poslovnim partnerjem s katerimi sodelujemo. Preveč jih je, da bi jih vse naštel. Če se sprehodite po policah, boste opazili, kdo vse so in prav vsem se lepo zahvaljujemo ter si želimo dolgega in uspešnega sodelovanja.
Hvala vsem, ki ste prišli danes in vsem, ki prihajate redno v Slomškovo Knjigarno! Upamo in želimo si, da bi se tu še velikokrat srečevali in potrudili se bomo, da vam bo pri nas lepo! Vedno dobrodošli!
Naša želja je, da bi prenovljena Slomškova knjigarna v samem središču mesta, na križišču raznih poti, ostala in še bolj postala eno od duhovnih središč in stičišč, saj, če nas kaj dviga kot narod in tudi kot vsakega posameznika, nas dvigata vera in kultura – knjiga in duhovnost!
Ali če ponovim za blaženim Antonom Martinom Slomškom: »Sveta vera bodi vam luč, materni jezik pa ključ do zveličavne narodove omike.«

pripravlja Marko Čuk

Danes se spominjamo zaslužnega papeža Benedikta XVI., ki obhaja 95 let svojega življenja. Za ‘velike reči’ je bil Joseph Ratzinger zaznamovan že ob rojstvu: rodil se je v kraju Marktl ob Innu na Bavarskem 16. aprila 1927, na veliko soboto, in bil še isti dan krščen (…) . Z bratom Georgom sta šla leta 1939 v semenišče. Zaradi druge svetovne vojne sta študirala bogoslovje v letih 1945–1951 in 29. junija 1951 sta prejela mašniško posvečenje. Po novi maši je z disertacijo Božje ljudstvo in božja hiša v nauku sv. Avguština dosegel naslov doktorja teologije. Leta 1977 je ‘profesor postal pastir’: papež Pavel VI. ga je 25. maja imenoval za nadškofa v Münchnu. 27. junija je postal član kardinalskega zbora. Pastir bavarske nadškofije je bil le dobra štiri leta, kajti 25. novembra 1981 ga je papež Janez Pavel II. poklical v Rim za svojega najožjega sodelavca: imenoval ga je za prefekta Kongregacije za verski nauk, za predsednika Papeške biblične komisije in Mednarodne teološke komisije. Svojo poslanstvo je opravljal z vso vestnostjo. Ko je dopolnil 75 let, se je po pokoncilskih določbah hotel odpovedati svoji službi, toda papež o tem ni hotel niti slišati. Po smrti Janeza Pavla II. je bil že po četrtem glasovanju konklava 19. aprila 2005 izvoljen za njegovega naslednika.
V manj kot osmih letih papeževanja je ‘zbral’ 24 potovanj v službi evangelija, povprečno tri na leto.  7. maja 2011 se je Benedikt XVI. srečal z verniki v Ogleju ob začetku drugega kroga prenovitvenih srečanj. 11. februarja 2013 je presenetil kardinale. »Potem ko sem si večkrat pred Bogom izprašal vest, sem prišel do gotovosti, da zaradi napredujoče starosti nimam več dovolj moči, da bi primerno opravljal Petrovo službo. Zelo se zavedam, da te službe zaradi njenega duhovnega bistva ne smemo opravljati le z dejanji in besedami, marveč prav tako s trpljenjem in molitvijo … Za krmarjenje Petrove barke in oznanjevanje evangelija je kljub temu potrebna tako moč telesa kakor tudi duha, moč, ki je pri meni v preteklih mesecih tako opešala, da moram priznati, da ne zmorem več še naprej dobro opravljati zaupane mi službe. Ker se zavedam resnosti tega dejanja, v polni svobodi izjavljam, da se odpovedujem službi rimskega škofa, Petrovega naslednika, ki mi je bila zaupana po rokah kardinalov 19. aprila 2005,

Papež Benedikt XVI. je na poseben način povezan s Cerkvijo na Slovenskem. Pri svojem prvem konzistoriju (posvetovalnem srečanju s kardinali, svojimi najožjimi sodelavci) 24. marca 2006 je v zbor kardinalov povzdignil dr. Franca Rodeta, nekdanjega ljubljanskega nadškofa, ki ga je papež Janez Pavel II. poklical v Rim za prefekta Kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega delovanja. V vseh svojih petih konzistorijih je Benedikt XVI. imenoval 90 novih kardinalov iz 37 dežel. Do začetka leta 2013 je papež Benedikt XVI. ustanovil več kot 120 novih škofij. Z njegovim odlokom so bile 7. aprila 2007 v Cerkvi na Slovenskem ustanovljene tri nove škofije: celjska, murskosoboška in novomeška, mariborska škofija pa je bila povzdignjena v nadškofijo in metropolijo. Za časa papeža Benedikta XVI. se je povečalo število zvestih Jezusovih učencev, ki jim je Cerkev po strogih uradnih postopkih priznala naslov blaženih in svetnikov. Papež je odredil, da bo kandidate za blažene le potrdil, slovesno pa jih bodo v njegovem imenu razglasili izbrani kardinali in sicer v škofijah, kjer so delovali in umrli. Tako je slovenskega mučenca Lojzeta Grozdeta razglasil za blaženega kardinal Tarcisio Bertone 13. junija 2010 ob zaključku prvega slovenskega evharističnega kongresa v Celju. Drinske mučenke, med katerimi sta dve slovenski redovnici, pa je za blažene razglasil kardinal Angelo Amato 24. septembra 2011 v Sarajevu. Dve razglasitvi za blažene pa si je papež pridržal: 19. septembra 2010 je med svojim obiskom v Angliji v Birmighamu razglasil za blaženega kardinala Johna Newmana, 1. maja 2011 pa je med slavjem na Trgu sv. Petra v Rimu razglasil za blaženega papeža Janeza Pavla II.

več o “zaslužnem papežu” Benediktu na spletni strani Ognjišča

nekaj njegovih razmišljanj:

Potrebujemo manjše ali večje upe, ki nas dan za dnem držijo na poti. A ne zadostujejo brez velikega upanja, ki mora presegati vse drugo. To veliko upanje more biti edino Bog.

Svet danes veliko bolj kakor kdaj prej potrebuje upanje: upanje miru, pravičnosti in svobode, to pa se ne more zgoditi brez pokornosti božji volji.

Da bi lahko potoval v pravo smer, mora biti vsak človek usmerjen proti končnemu cilju.

Nič ni lepšega kot to, da nas doseže, preseneti evangelij, Kristus. Nič ni lepšega kot to, da ga spoznamo in drugim posredujemo prijateljstvo z njim.

Resnično veselje je v priznanju, da Gospod ostaja med nami, da je zvesti sopotnik našega potovanja.

Mladi! Kristus vam ne obljublja udobnega življenja. Kristus kaže pot k velikim rečem, k dobremu, k pristnemu človeškemu življenju.

(…)

pripravlja Marko Čuk

Za zdravstveni center v Ugandi poslušalci Radia Ognjišče darovali več kot 104.000 evrov

Na pustno soboto sta Misijonsko središče Slovenije in Radio Ognjišče znova pripravila dobrodelno akcijo. Tokrat bo pomoč namenjena afriški celini, saj bi radi v misijonu v Ugandi zgradili zdravstveni center za matere in otroke. Misijonar Danilo Lisjak, ki deluje na misijonu Atede, pravi, da 35.000 ljudi s tega območja nima niti ambulante, zaradi različnih bolezni pa je umrljivost otrok in mater zelo visoka. »V našem delu Afrike otroci najpogosteje umirajo zaradi malarije, ki ima štiri stopnje. Ko doseže četrto, lahko otrok umre v eni noči. Starši nimajo niti znanja niti potrebnih zdravil. Velika težava je še vedno tudi AIDS, prebivalci obolevajo tudi za ebolo in drugimi nalezljivimi boleznimi. Vsem bomo skušali pomagati v našem zdravstvenem centru.«

Klic na pomoč je slišalo veliko dobrotnikov. Do ponedeljka, 4. marca, do 8. ure so prek klicnega centra darovali več kot 104.250 evrov. Misijonar Danilo Lisjak je navdušen: »Hvala vsem za veliko človekoljubno idejo o gradnji bolnišnice na našem misjonu Atede, tu na severu Ugande. Prišli ste, videli resnico na terenu, srečali naše ljudi, zdaj pa s sodelavci navdušujete vso Slovenijo. Za zmago vaše dobrote, za zdravstveni center, izgradnjo bolnišnice za naše otroke, matere, revne in uboge. 30 opek za en evro. Otroci so na Pustni Sobotni iskrici zbirali za opeke, odrasli za cement, železo … Veliko fantov in mož bo ob tej gradnji dobilo delo, skromna sredstva za preživljanje številčnih družin.«

V Športni dvorani Zavoda sv. Stanislava v Šentvidu v Ljubljani pa se je na pustno soboto, 2. marca, približno 1.000 maškar udeležilo tradicionalnega dobrodelnega pustnega plesa, na katerem so za zabavo skrbeli Damjana Golavšek ter Toni Sotošek z družino in prijatelji. Damjana pravi: »Ne morem biti bolj vesela, da se bo v Ugandi zgradil center z našo pomočjo. Z denarjem si sreče ne moremo kupiti, lahko pa pomagamo tistim, ki nimajo ničesar.« Tudi Sotoškovi so z veseljem podprli akcijo. »Smo zelo srčna družina, hvala Bogu imamo pet zdravih otrok in z veseljem in vsem srcem smo danes tukaj,« je dejala Darja Sotošek, mož Toni pa dodal, da zakaj ne bi pomagali, če lahko. »Naredili bomo dobro delo, človek nikoli ne ve, kako se življenje obrne, morda bomo tudi mi kdaj potrebovali pomoč.« Krofe sta darovala Žito in Mercator, pokrovitelja letošnjega pustnega plesa z dobrim namenom sta AMZS in Zelene doline.

piše: Tanja Dominko, fotografije: Rok Mihevc

Častno priznanje Boruta Meška za življenjsko delo, ki ga podeljuje Združenje novinarjev in publicistov (ZNP), je letos (2018) prejel ustanovitelj in “polstoletni” urednik Ognjišča in direktor Radia Ognjišče naš Franc Bole. Čestitamo!

V ZNP so prepričani, da bi v Sloveniji težko našli človeka, ki je toliko naredil in žrtvoval za svobodo medijev kot Franc Bole. Da je njegovo delo v medijih pomembno za propad diktature in nacionalno osamosvojitev, mu je nenazadnje priznala tudi slovenska država, ko je iz rok predsednika republike prejel red za zasluge, so zapisali v obrazložitvi nagrade.

Duhovnik Bole je bil rojen v času fašizma in v šoli ni imel niti ene same ure slovenskega jezika. Po študiju na ljubljanski teološki fakulteti in duhovniškem posvečenju je v Postojni ustanovil revijo Ognjišče, kasneje pa tudi Radio Ognjišče, ki je kot prvi slovenski radio oddajal na internetu (1997). Ustanovil je tudi televizijo TV3, ki pa jo je moral po nekaj letih prodati.

Bole je ob zahvali za prejeto nagrado povedal, da se je kot duhovnik vedno zavedal, kako veliko moč ima ravno tiskana beseda. “A tudi druga sredstva javnega obveščanja, kot sta radio in televizija, so omogočila, da imajo danes mediji še vedno velik vpliv, in za mene kot duhovnika je to sredstvo, s katerim lahko širim božjo besedo,” je še dejal Bole.

8. julija 2018 je oče Franc (kot ga vsi na uredništvu kličemo) s slovesno mašo v koprski stolnici obhajal svoj biseromašniški jubilej. Slavja so se udeležili številni duhovniki, njegovi sobratje, sodelavci, sestra Lea in nečaki, drugi sorodniki …bralci Ognjišča, poslušalci in prijatelji Radia Ognjišče, ki je slavje tudi prenašalo … njegovi znanci, verniki … Preberite, kaj je o njem takrat povedal koprski škof Jurij Bizjak … pa tudi nekaj misli jubilanta.

“Za duhovnika ni počitka ali pokoja, dokler še lahko dela. Vedno sem delal z drugimi, v ekipi, vsi uspehi in neuspehi so bili skupni. Bog mi je dal dobre sodelavce, brez katerih bi ne bilo nič tega, kar smo naredili. Ta ekipa se krepi in pomlaja, prevzema bremena z mojih ramen in skupaj delamo še več in še bolje. Upam, da bo teh sodelavcev še več.” (Franc Bole leta 2002)

več o Francu Boletu

pripravlja: M. Č.

ZORKO SIMČIČ, pisatelj, dramatik, pesnik, esejist, publicist – akademik

je danes dopolnil sto let življenja

Čestitamo tudi z uredništva mesečnika in založbe Ognjišče, želimo veliko Božjega blagoslova, s hvaležnostjo za vse iskrive nasvete, s katerimi spremlja Ognjišče in naše izdaje …

V novembrskem Ognjišču 2021 je Matej Erjavec zbral nekaj spominov in izsekov iz pogovorov z njim v članku Življenje je res pristen roman, ki ga pišeš predvsem zase…. (Moj pogled). Ognjišče, 2021, leto 57, št. 11, str. 36-38.

Pri Ognjišču smo Zorku Simčiču izdali novi natis njegovega Krsta pri Savici (1994), istega leta je bil v Ognjišču tudi daljši pogovor z njim (gost meseca 9/1994/9), že leto prej pa smo s krajšim zapisom “spremljali” tudi njegovo vrnitev v domovino. Silvester Čuk je v rubriki Priporočamo berite predstavil njegovo knjigo Trije muzikantje ali Povratek Lepe Vide (Ognjišče 1/1995), nazadnje pa tudi Dohojene stopinje Ognjišče 7/2019), kjer je zapisal

Ko sem z rastočim zanimanjem prebiral to zajetno knjigo, napisano v obliki pogovorov, ki sta jih imela med letoma 2000 in 2018 literarni zgodovinar France Pibernik ter pisatelj, dramatik in publicist Zorko Simčič, so se mi odpirali novi pogledi na polpreteklo zgodovino našega naroda. Zorko Simčič, ki bo letošnjo jesen dopolnil osemindevetdeset let, jo je doživljal ne samo kot narodno, ampak tudi družinsko in osebno tragedijo. Med vojno in v pobojih po vojni je izgubil dva brata, prisiljen je bil zapustiti svoje starše in oditi v begunstvo. Ko se ozira nazaj, mirno in trezno spregovori o zlu, zaradi katerega je slovenski narod po skoraj tridesetih letih samostojne države še vedno usodno razdeljen. Ko se je leta 1994 s svojo družino dokončno vrnil v domovino, je na vprašanje o neizpolnjenih željah odgovoril: »Da bi v vseh Slovencih zaživela zavest o nujnosti sprave.« Vendar si ne dela utvar, ampak se jasno zaveda da dialog ni mogoč, “preden diskutanta besed resnica, in laž ne pojmujeta enako”. Njegova globoka razmišljanja nam lahko služijo kot ‘pomožni učbenik’ zgodovine.
Pogovori so razporejeni po časovnih obdobjih od Maribora (1921–1941), kjer se je rodil in šolal, preko medvojne Ljubljane (1941–1941) in evropskega begunskega časa (1945–1948) do ‘večstopenjskega’ zdomstva v Argentini (1948–1993) in vrnitve v domovino (1994), sledijo v letih 2017 in 2018 dodani pogovori. Preseneča nas bistrina duha moža, ki se mu nič ne pozna bližina stotega leta. V skoraj pol stoletja življenja v Argentini je bil eden vodilnih pobudnikov živahnega kulturnega življenja – slovenskega ‘argentinskega čudeža’. Na koncu knjige so izčrpne opombe, ki dopolnjujejo besedilo pogovorov, sledi še 50 strani dokumentarnih fotografij in slik.

Zorko SIMČIČ (19. 11. 1921, Maribor)
Zorko se je rodil v Mariboru (v družini beguncev iz Goriških Brd), kjer je preživel otroštvo in mladost. Med vojno je študiral na državnem učiteljišču in na ljubljanski filozofski fakulteti. Prve dni maja 1945 pa je med množico preko Ljubelja na Koroško se umikajočih bil tudi štiriindvajsetletni mladenič Zorko. Pot ga je pozneje vodila v Italijo, iz Rima nazaj v Trst, potem pa preko morja v Argentino in po raznih južnoameriških deželah. Ko je leta 1948 prišel v  Argentino, je deset let neutrudno sodeloval pri Slovenski kulturni akciji in nekaj časa urejal revijo Meddobje. Kasneje se je preselil v Bariloche, kjer se je posvetil literarnemu ustvarjanju. Čeprav je v naslednjih desetletjih večkrat prišel v Evropo, je šele potem – po skoraj pol stoletja… – ko se je v Sloveniji zrušil komunizem, ponovno prestopil njene meje. Od leta 1994 živi v Ljubljani.
Za roman Prebujenje (1942) je prejel Prešernovo nagrado mesta Ljubljana. Leta 1944 je izšla tudi njegova zbirka satir Tragedija stoletja. V izgnanstvu je pisal za tržaški radio, nato za literarne revije v zdomstvu.leta 1956 je je izdal libreto Krst pri Savci, nakar je sledila knjiga Človek na obeh straneh stene, novela, ki je po mnenju kritike “estetski vrh emigracije” in najpomembnejše delo slovenske povojne proze. Knjigo so ponatisnili v domovini (1991) in Zorko je zanjo prejel nagrado Prešernovega sklada. Leta 1965 je izšla drama Krst pri Savici, nato drama Zgodaj dopolnjena mladost (1967), ciklus pesmi Korenine večnosti (1974) mladinski igri Čarovnik začarane doline in Družina Zebedej (1980) Trije muzikantje ali Povratek Lepe Vide (1989), za katero je leta 1991 je dobil slovensko-kanadsko kulturno nagrado in tržaško nagrado vstajenje. V Buenos Airesu je tiskana knjiga Prepad kliče prepad (1992) z dramama Zgodaj dopolnjena mladost in Tako dolg mesec avgust.
Ko se je Zorko Simčič po skoraj petsedetih letih vrnil v domovino (1993) izidejo Odhojene stopinje, knjiga, v kateri je prvič v domovini tiskana Zgodaj dopolnjena mladost, skupaj z izborom avtorjeve krajše proze in esejistike. Od leta 2006 je redni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti, ob njegovi 90-letnici je založba Beletrina izdala literarno mojstrovino Poslednji deseti bratje, »veliki roman slovenske proze 21. stoletja«, roman na več kot 700 straneh, ki ga je Zorko Simčič pisal, ga klesal in pilil več kot tri desetletja. Leta 2013 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo. Leta 2019 pa je pri Beletrini izšla obsežna knjiga Dohojene stopinje, izbor intervjujev, ki jih je z Zorkom naredil France Pibernik. V Sloveniji so ponatisnili vsa njegova dela, ki so izšla v izseljenstvu, saj je bil pri nas po vojnii zamolčan. Del Simčičeve proze in poezije je vključen v razne antologije (Dnevi smrtnikov, Antologija slovenskega zdomskega pesništva, Zrasle na tujih tleh in Pod južnim križem …)

nekaj misli:

Doma in po svetu živijo ljudje, ki našemu narodu ne samo “pripadajo”, ampak ki zanj živijo.

Strogost in milina. Na prvi pogled gre za nasprotji, toda kakor se izkaže v življenju tolikih velikih duhov, gre za nujno potrebni sestavini vsake zdrave in močne “celote”.

Med seboj tolikokrat opazujemo, in to dostikrat prav v imenu kulture, preziranje narave. Preziranje ne samo moralnih, ampak tudi naravnih zakonov.

Svetnik je človek, ki je v vseh dobah aktualen, od katerega se lahko v vseh časih in kjer koli učimo živeti.

Zdaj (1994), ko se sonce nagiblje -ko pa seveda upam, da se šele pričenja nagibati v zaton…- vidim še posebej, kako je življenje ob vsej sivini, kdaj celo črnih dnevih, nekaj čudovitega. Vidim -bi dejal s Chestertonom- da kristjan res nima pravice biti pesimist.

Za kaj bi še posebej božji Previdnosti rekel hvala? Za življenje. To je – za očeta in mater. Rekel bi hvala tudi zato, ker življenja nisem kakor toliki že v mladih letih izgubil… Hvala za prijatelje, za vrsto prijateljev, ko si še sam ne znam razložiti, odkod meni ta veliki božji dar. Hvala za družino, v kateri sem rasel in hvala za družino, ki sem si jo lahko ustvaril. Hvala za ženo in otroke. Hvala za vsakega človeka, ki sem ga v življenju srečal, pa čeprav sem se ob marsikom moral zamisliti, kdaj v boju z njim celo spopasti. Hvala Bogu za vse. In predvsem za milost, da sem se mogel vrniti v svojo in to svobodno domovino.

pripravlja Marko Čuk

Šestdeset let (in dva dneva) po svoji novi maši – prvi sveti daritvi v občestvu svoje domače župnije Postojna, ki jo je daroval 6. julija 1958, je msgr. Franc Bole, ustanovitelj in “polstoletni” urednik Ognjišča in direktor Radia Ognjišče, 8. julija 2018 s slovesno mašo v koprski stolnici obhajal svoj biseromašniški jubilej. Slavja so se udeležili številni duhovniki, njegovi sobratje, sodelavci, sestra Lea in nečaki, drugi sorodniki …bralci Ognjišča, poslušalci in prijatelji Radia Ognjišče, ki je slavje tudi prenašalo … njegovi znanci, verniki …

Jubilanta in vse navzoče je nagovoril koprski škof Jurij Bizjak, ki je življenje in delo Franca Boleta povezal s sedmerimi darovi Svetega Duha, ki jih je Gospod poslal nad svojega maziljenca in so obrodili bogate sadove v dušah ljudi, ki jim je z ljubeznijo, potrpljenjem, navdušenjem in z vztrajnostjo služil. Najprej kot župnijski upravitelj v Postojni, potem v Bertokih in v Sv. Antonu in v stolni župniji v Kopru, kjer je še zdaj pomočnik. Na poseben način pa je naš zlatomašnik služil Cerkvi na Slovenskem kot ustanovitelj revije in radia Ognjišče, kot izdajatelj na stotine knjig, kaset, videokaset, zgoščenk in drugih publikacij.

»Vse moči in svoje znanje je posvetil širjenju duha modrosti in razumnosti med ljudmi: S svojim mnogovrstnim oznanjevanjem z govorjeno in pisano besedo se je velikokrat noč in dan trudil, … da bi dosegel tudi vse obrobne in oddaljene, vse izgubljene in iskalce.« Bil je tudi poln Duha svéta in moči, saj je od začetka svojega delovanja videl cilje in poti, ki jih mnogi drugi niso niti videli niti opazili. Oral je ledino tudi na področju karitativne dejavnosti in dobrodelnosti … in “koliko reči je danes samoumevnih po zaslugi očeta Franca, ki je v svojem času videl pravo smer in z močno roko utiral pot delom krščanske dobrodelnosti in krščanskega usmiljenja”… . … Gospod pa ga je (kot apostola Pavla) učil strahu Gospodovega: »Koliko različnih preizkušenj in pasti in groženj je na svoji dolgi poti uspešno prebrodil naš slavljenec, vedo vsi njegovi bližnji sodelavci, za mnoge pa seveda ve samo on. (…) Z Duhom spoznanja (preseganja zakonitosti tega sveta in stegovanja po zakonitostih nebeškega kraljestva) pa se je slavljenec Bole vse življenje trudil, da dovrši sluižbo, ki jo je prejel od Gospod Jezusa in izpriča blagovest o Božji milosti” … brez tega brez tega bi življenje zanj ne imelo nobene vrednosti …

Msgr. Franc Bole je v zahvali najprej razmišljal, kako nekaj izrednega je biti Jezusov prijatelj (Ne bom vas več imenoval služabnike ampak prijatelje) “tudi če bi bil to samo en dan, samo na novi maši. Če pa to pomnožimo z dnevi, ki so v šestdesetih letih in z mašami, ki jih v tem času opravi duhovnik, lahko samo strmimo nad Jezusovo dobroto, nad čudežem Jezusove dobrote.” … potem pa je spomnil, da ima Jezus v načrtu življenja vsakega duhovnika nedopovedljive milosti. Sam se zaveda, da spada med tiste duhovnike, ki jim je Bog dal posebne naloge v življenju. »Še marsikaj je skrito in vseh milosti ne vidimo. Sam se vse življenje čudim, da mi je Bog dal toliko svojih darov in prijateljev, ki so mi stali ob strani. Njemu in vsem vam prisrčna hvala! Vem, da nisem na vse te načrte odgovoril, kot bi moral, zato se priporočam v vašo molitev, da bi Bog ob svoji sodbi ne bil preveč strog z menoj.«

Sodelavci Ognjišča so slavljencu izročili šopek rož, radijci pa so dodali še »tehnološki šopek,« ki so ga sestavljali, oblikovali in zavijali leto in pol. To je sodobna spletna stran, sestavljena iz cvetov radijskih oddaj oziroma arhiv radijskih oddaj. Odgovorni urednik radia Tadej Sadar je spomnil, da nam je tudi tehniko dal Bog in prav tehniko, od ciklustila, do radijskega mikrofona, je cenjeni biseromašnik do konca izrabil samo za en cilj, oznanjati Boga in Njegovo besedo prinašati ljudem.

uradna osebna izkaznica Franca Boleta:

Franc Bole je bil rojen 9. avgusta 1932 v Koritnicah pri Knežaku. Po končanem študiju teologije je leta 1958 postal duhovnik. Novo mašo je imel v Postojni, kamor se je njegova družina medtem preselila. Postojna je bila tudi kraj njegove prve duhovniške službe in tam je leta 1965 začel izdajati list Farno Ognjišče, ki je v nekaj letih postalo najbolj razširjen slovenski mesečnik. In prav v okviru urejanja te revije je razvil vrsto dobrodelnih, človekoljubnih in karitativnih pobud. Leta 1990 je postal prvi direktor Slovenske Karitas in to službo opravljal tri leta. Po osamosvojitvi Slovenije in demokratizaciji naše družbe je iskal poti, kako uresničiti zamisel “katoliškega”. Junija 1994 se je oglasil Radio Ognjišče iz koprskega studia, proti koncu novembra istega leta pa iz ljubljanskega studia. Njegovi blagoslovljeni valovi pokrivajo celo Slovenijo in so številnim poslušalcem nepogrešljiv družabnik. …

Francov spomin na mlada leta:

Moj rojstni kraj so Koritnice pri Knežaku. Tam sem hodil tudi v osnovno šolo, ki je bila v italijanščini. Hvaležen sem staršem, ki so mi dali dobro krščansko vzgojo, podprto z osebnim zgledom. V družini nas je bilo pet otrok, eden je umrl še kot dojenček , tako, da smo ostali štirje, midva z bratom in dve sestri. Sestri sta bili starejši in sem ju moral pridno ubogati.

Brat, ki je od mene starejši, je bil v malem semenišču na Reki. Ta šola ni bila tako strogo namenjena duhovniškim poklicem, kot nekatera mala semenišča. Šel sem za njim, ko mi je bilo kakšnih dvanajst let. Pouk je bil v italijanščini . V šoli so bili v glavnem dečki z Reke, ki so italijanski jezik dobro obvladali. Po priključitvi leta 1947 so se mnogi Italijani izselili, med njimi tudi reški škof in mnogi fantje semeniščniki, ki so odšli v mesto Piso, znano po poševnem  stolpu. Nas pa so poslali v Pazin, kjer so po vojni ustanovili semenišče. Tako sem en tuj jezik – italijanski – zamenjal z drugim – hrvaškim. V tem obdobju sem se tudi bolj jasno odločil za duhovniški poklic. Pravzaprav ta odločitev ni bila tako težka, ker sem veliko bral in se zanimal za krščansko socialno misel. Navdušenje za socialno dejavnost Cerkve je utrjevalo mojo pripadnost Cerkvi in odpiralo pot moji odločitvi.

Živ sem bil res, prav tako drži, da se nisem posvečal samo študiju. Tudi v Ljubljani sem ogromno bral, skripta in snov za izpite pa sem v nekaj dneh in nočeh dal skozi«. Sem pa redno obiskoval predavanja in tudi drugim pomagal pri študiju. Filozofija me je pritegnila. V semenišču smo zmeraj nekaj snovali. Na ciklostil smo razmnožili nekaj manjših knjig; izdali smo npr. prevod francoske knjige Daniela Ropsa o maši z naslovom Missa est (K maši, bratje) in jo celo opremili s fotografijami, ki smo jih sami izdelali. Med bogoslovnim študijem mi je uspelo dobiti vizo in tako sem cele tri počitniške mesece »štopal« po Franciji. Takrat je bila Francija vzor v liturgični obnovi, imela je najbolj sodoben in prodoren verski tisk, med mladimi duhovniki je bilo zelo veliko pobud, navdušenja. Napolnil sem si kovčke s časopisi, izrezki, revijami, z vsem, kar bi mi lahko koristilo pri bodočem pastoralnem delu. Takrat nisem niti sanjal, da bo to dejansko moje bodoče delo.

priljubljeno: (leta 2002)

TV oddaja: Obzorje duha
film: Zvezdne vojne
radijska oddaja: Sobotna iskrica
glasba: verske popevke
knjiga: Maksimilijan Kolbe
barva: modra
jed: pašta in fižol
pijača: stil-limona
konjiček: tehnika-elektronika

največja

sreča: biti duhovnik
žalost: ne uspeti uresničiti vseh načrtov
ljubezen: delo z mladimi in za mlade
najsrečnejši dogodek: nova maša

nekaj “zgodovinskih” misli slavljenca

Na mizi leži šest številk Farnega ognjišča … to je naše delo in skromen uspeh minulega leta … Veseli smo tega skromnega uspeha in ponosni smo nanj. Vsaka številka skriva celo zgodovino … pri eni nismo dobili papirja, pri drugi ni bilo barve, spet druga je čakala na popravilo ciklostila … Vsaka številka je bila napravljena z udarniškim delom. Naše geslo je bilo: medsebojna ljubezen, vzajemna pomoč. (1965)

Novo ime OGNJIŠČE…staro slovensko ognjišče, ki je potrebno tudi mladim . Ognjišče ni le list, ki ga prebereš in vržeš proč, ampak list, ki povezuje v veliko družino vse, ki želijo graditi prihodnost … Ognjišče hoče prinesti mladim luči, ogreti s toploto, povezati z ljubeznijo .,..(1966)

Velikokrat me sprašujejo, kako smo prišli na zamisel, da bi izdajali ta list. Stvar je bila zelo preprosta. Kot postojnjski župnik sem se večkrat srečeval s prijateljem Bojanom Ravbarjem, tedaj kaplanom v Kopru, sedaj koprskim župnikom. V skupnem iskanju pastoralnih sredstev je prišla na dan tudi zamisel, da bi se prek tiska bolj približali zlasti mladim. Nihče takrat ni mislil na list, ki bo dosegel več kot 80.000 naklade. K sreči je bil ravno to leto Postojni kot nedeljski kaplan dodeljen Silvester Čuk, vešč v pisanju in dober risar. Razdelili smo si delo. Koper naj bi poskrbel pretežno za razmnoževanje in mladina v Kopru se je z velikim navdušenjem lotila tega dela, seveda ob podpori nekaterih starejših „izkušenih” vernikov. (1975 – ob 10-obletnici Ognjišča)

Pomembno je verovati v neke ideale in biti pripravljen žrtvovati se zanje. Treba je imeti oči odprte za znamenja časa. Po naravi, sem optimist, zato me težave zlepa ne spravijo na tla. (1995)

Vseskozi sem veliko bral. Za branje sem se navdušil že doma: otroci smo imeli Zamorčka, v družini pa sta bila tudi Bogoljub in Mohorjeve knjige. Romanov nisem veliko bral, zanimale so me bolj filozofske in praktične knjige. V Pazinu sem zelo nerad hodil na sprehode ali na dvorišče. Tudi med odmori sem navadno ostal v učilnici, pa je prišel vzgojitelj in me napodil ven. Navadno sem vzel knjigo in šel na kakšen zidek na dvorišču in naprej bral. Dolgi sprehodi so mi bili največja muka. (1995)

Živel sem v težkih in prelomnih (odgovornih) časih. V mladosti druga svetovna vojna, ko smo na gimnaziji na Reki živeli v stalnem strahu pred bombardiranjem. Pomanjkanje hrane. Jezikovne težave, osnovno in nižjo gimnazijo v italijanščini, višjo gimnazijo v hrvaščini (semenišče v Pazinu). Bogoslovje v Ljubljani, ne da bi imeli en sam tuj časopis ali revijo, z veliko volje po znanju in načrtih za bodoče delo na župniji. Bil sem med prvimi študenti, ki smo dobili vizo za tujino. V dvojnih počitnicah sem v treh mesecih z avtoštopom prekrižaril Francijo, Belgijo, Švico. Odkrival sodobni francoski verski tisk. Prvo službeno mesto: župnik v Postojni in sedem let dela z mladino, kljub vsem oviram, zasliševanjem, zaporu. Zamisel o mladinskem časopisu, ki ga nobena tiskarna ni hotela sprejeti v tisk. Tiskanje prvega letnika v lastni “režiji” na ciklostil (1965). Ob navdušenem sprejemu bralcev tedanjega Farnega Ognjišča, končno le sprejetega v tiskarni v Kopru in s premestitvijo na “obalo”, za župnika v Bertoke in potem za urednika v Koper, se začenja moja doba dela za tisk in medije (Ognjišče, knjige, Radio Ognjišče, TV3, avdio in videokasete…) (2002)

Za duhovnika ni počitka ali pokoja, dokler še lahko dela. Vedno sem delal z drugimi, v ekipi, vsi uspehi in neuspehi so bili skupni. Bog mi je dal dobre sodelavce, brez katerih bi ne bilo nič tega, kar smo naredili. Ta ekipa se krepi in pomlaja, prevzema bremena z mojih ramen in skupaj delamo še več in še bolje. Upam, da bo teh sodelavcev še več. (Franc Bole leta 2002)

več o Francu Boletu

pripravlja: Marko Čuk
foto: Benjamin Pezdir

34. slovenski knjižni sejem, v Cankarjevem letu (100-letnica Cankarjeve smrti) … je priložnost, da Cankarja spoznamo v novi luči … v še bolj zanimivi zgodbi kot doslej …K temu nas vabi tudi likovna podoba grafika slikarja Janeza Boljke iz leta 1972 – ki s kljubovalno bolečo pozo telesa brez rok, borca za narodov blagor …izžareva Cankarjevo silo in notranjo svetlobo. … V Galeriji CD je med sejmom na ogled razstava Ivan Cankar, ki sledi življenjski poti pisatelja v osmih slikah kot del programa Cankar o Cankarju.Letošnja država v središču je Madžarska, s katero se bomo srečevali vseh osem dni sejma. Sejem gosti Postojno v Vilharjevem letu in odhaja v goste v Radovljico. Na šestih odrih se bo v petih dneh in pol zvrstilo skoraj tristo dogodkov. Zelo pomemben je življenjski jubilej (70 let) pisatelja, dramatika in esejista Draga Jančarja, najbolj prevajanega in nagrajevanega slovenskega avtorja.
Novosti sejma: več prostora in časa je posvečenega otrokom, za mlade je prostor v Debatni kavarni … založniška akademija se bo ukvarjala z vrednotenjem mladinske literature  … na Forumu vsak dan ustvarjajo ilustratorji … Na letošnjem sejmu so se več kot dvajsetim tisočem knjig pridružile tudi krizanteme na vseh odrih in stojnicah. Kot simbol in v spomin na pogumnega pisatelja ter globok priklon njegovim knjigam (več na spletni strani SKS.

Na sejmu pa je tudi založba Ognjišče, ki se je kot založba prvič predstavilo že na 7. knjižnem sejmu leta 1985. Takrat pod okriljem Mohorjeve družbe, leta 1989 pa se je založba Ognjišče na domačem sejmu knjige prvič predstavila samostojno. Aprila 2017 smo se spominjali 50-letnice ‘rojstva’ založbe Ognjišče. Takrat je namreč pri Ognjišču izšla prva knjiga v Žepni knjižnici Ognjišča Papež Janez Dobri (o sv. Janezu XXIII.) v več deset tisoč izvodih. Takratni uredniki so v težkih razmerah za Cerkev in verne želeli ljudem ponuditi poleg duhovnega branja v Ognjišču še dodatno branje v knjigah. In začeli so ‘avanturo’ založbe, ki je v pol stoletja izdala veliko knjig v visokih nakladah. Zavedamo pa se, da ni dovolj knjige izdajati, ampak je treba, da gredo med ljudi, saj so namenjene njim … in tudi Slovenski knjižni sejem je taka priložnost, da se več ljudi seznani s knjigami z versko vsebino, s knjigami Ognjišča, z našimi knjigami, jih vzame v roke, prelista – …

Pred Miklavžem vas bo gotovo zanimalo, kaj ponujamo v Miklavževi ponudbi za leto 2018. Lahko si jo prelistate in ogledate že doma, da bo na sejmu izbira lažja …  Če vas pa zanimajo tudi naše druge izdaje in novosti, potem pa  prelistajte katalog Knjižna ponudba Ognjišča. … Ste našli kaj zanimivega? Na knjižnem sejmu lahko do nedelje zvečer kupujete s popustom.

Kaj smo izdali v letu 2018, ki se izteka:

NOVOSTI 2018:

• Docat
• Zakladnica modrosti
• Jaz, Čarli Čeplin
• Grem k maši
• Zgodbe kažejo novo pot
• Angel varuh
• Darilo ob krstu
• Od Santiaga do Assisija
• Etološka zbirka
• Krstno Sveto pismo
• Angel preprostosti
• Poti skozi depresijo
• Svetopisemske domine
• Svetopisemske domine
• Čas za svetega Miklavža
• Velikodušna ljubezen
• Kovačnica
• Zasidran v veri

PRENOVLJENE IZDAJE

• Zgodbe in prilike
• Škof Baraga pobarvanka
• Vsako srce potrebuje dom

PONATISI

• Jaz, Čarli Čeplin
• Dragoceno darilo zgodb
• Moje prvo obhajilo
• Pater Pij, sveti, ponižni in ljubljeni
• Sveto pismo v torbici
• Božič prihaja
• Raziskuj Sveto pismo
• Ana praznuje božič
• Jaz, Čarli Čeplin

DRUGE IZDAJE

• Indijanček
• CD Ritem srca 2018
• posamezne božične voščilnice

NEKAJ IZ ZGODOVINE ZALOŽBE
Izdajanje knjižnih del pri Ognjišču se je začelo v dveh zbirkah – Mali in Žepni knjižnici Ognjišča. Da je bila želja po branju v tistem času zelo velika dokazujejo številke, saj je bila prva izdana knjiga prodana v nakladi 40.000 izvodov. V letu 1967 so izšle tri knjige – poleg omenjene še Moč ljubezni o Maksimiljanu Kolbeju in knjiga Če Gospod kliče. S tem so bili položeni temelji za založniško dejavnost in lahko omenimo, da je v teh 50. letih bilo izdanih 651 knjig, poleg njih še 36 glasbenih kaset, 31 videokaset, 26 glasbenih CD-jev in 10 DVD-jev ter dve seriji filmov na DVD. Slomškova založba pa je v času od septembra 2013, ko je bila priključena Ognjišču, izdala 47 novosti in 10 ponatisov.

 Ali ste vedeli, da

… je bil prvi ilustrator naših knjig bil slikar Lojze Perko (Luč z gora, Materina ruta)?
… da je bila povest Materina ruta pisatelja Lojzeta Kozarja, takrat župnika v prekmurskih Odrancih, prva knjiga domačega avtorja pri založbi Ognjišče (izšla leta 1973)
… je Ognjišče decembra 1979 izdalo prvo knjigo za otroke (Evangelij v slikah); prav ponudba knjig za otroke je danes najštevilčnejša v programu založbe
…je julija 1980 Ognjišče z založbo Jaca Book iz Milana začelo izdajati zbirko Cerkev in njena zgodovina – deset bogato ilustriranih knjig velikega formata; v osemdesetih z isto založbo tudi zbirko Sveto pismo in njegova zgodovina (7 knjig)
… je največji založniški podvig Ognjišča v osemdesetih, monografijo Lepa si zemlja slovenska (20.000 naklade v dveh izdajah) uradno izdala Mohorjeva družba v Celju, ker knjiga ni verskega značaja in jo Ognjišče ni smelo izdati.
… se je Založba Ognjišče prvič predstavila na 7. knjižnem sejmu leta 1985? Takrat pod okriljem Mohorjeve družbe, leta 1989 pa se je založba Ognjišče na domačem sejmu knjige prvič predstavila samostojno.
… je januarja 1987 Ognjišče izdalo prvo glasbeno kaseto (verske popevke Ko korenin se zavemo), leta 1989 pa tudi prvo videokaseto (VHS) Marija skoz življenje slovenskega naroda
… od leta 1997 Ognjišče ponuja svoje knjige tudi po internetu (spletna knjigarna je bila prenovljena 2016).
… si leta 1997 oče urednik Franc Bole ‘izmisli’ za prodajo knjig po župnijah posebna prodajna stojala
… izide decembra 1999 knjiga Svetnik za vsak dan v dveh knjigah (ponatis leta 2004), 2016 izide nova prenovljena in razširjena izdaja
… leta 2002 Ognjišče prvič ponudi zelo poriljubljene krstne, obhajilne in birmanske pakete.
… za božič 2004 naročniki Ognjišča dobijo ob 40-letnici izhajanja v dar knjigo (Zgodbe s semeni upanja)
… leta 2006 Ognjišče ustanovi klub Ognjišče, v katerega se lahko včlanijo z nakupom katerekoli knjige in prejmejo kartico zvestobe, s katero so upravičeni do popusta
… je oktobra 2008 škof Anton Jamnik blagoslovil novo knjigarno Ognjišča v Kranju
… so novembra 2011 prenovljeni prostori uprave in uredništva Ognjišča v Kopru, odprta nova trgovina z bogato ponudbo knjig
… je bilo za založbo najbolj rodovitno leto 2013 (izdanih 24 novih knjig)
… da je septembra 2013 založba Ognjišče pod svoje ‘okrilje’ sprejela tudi mariborsko Slomškovo založbo
… da je 14. novembra 2017 založba Ognjišče odprlo prenovljeno knjigarno v Kopru (Trg Brolo 11)

več: ERJAVEC, Matej. Obisk pri nas doma – Založba Ognjišče. (Na obisku). Ognjišče, 2017, leto 53, št. 4, str. 104-106.

pripravlja Marko Čuk

Povabilo k obnovitvi naročnine je tudi lepa priložnost, da se vam, dragi naročniki, zahvalimo za vašo zvestobo. Ostanite naročniki Ognjišča tudi naprej.
Posamezna številka Ognjišča bo v letu 2018 stala 2,90 €.
Naročnina za naročnike
– pri župnijskih uradih bo 32,00 €,
– za naročnike po pošti pa 32,90 €.
– naročnina za inozemske naročnike 59 €, 78 USD, 85 CAD, 94 AUD, 68 CHF, 370 HRK, 53 GBP, 560 SEK.

Posamezni naročniki boste naročnino poravnali, ko boste konec januarja 2018 prejeli položnico. Naročniki, ki prejemate revijo v župniji, pa boste letno naročnino poravnali pri župniku, oziroma poverjeniku.
Vabimo vas, da priporočite Ognjišče svojim prijateljem in ne pozabite, da je naročnina na Ognjišče lahko tudi lepo darilo.
Na zalogi imamo tudi vezane letnike Ognjišča iz prejšnjih let. Oglejte si njihovo ponudbo na spletu: www.knjigarna.ognjisce.si (dodatna ponudba). Prav tako imamo na voljo ovitke za zbiranje Ognjišč.

uredništvo in uprava Ognjišča