V šoli usmiljenja

Kako biti usmiljen v današnjem času, če ne dovolimo, da bi začutili usmiljenje tudi mi sami, če usmiljenja sploh ne poznamo?

O usmiljenju ne moremo razmišljati ali govoriti, ne da bi v to vključili tudi zakrament svete spovedi, ki ga lahko imenujemo tudi zakrament Božjega usmiljenja. Logika tega sveta nas je oddaljila od prave vsebine Božjega usmiljenja, zato je ta knjižica napisana v obliki pogovora s p. Andražem Arkom in vabi bralce, da bi odkrili nove razsežnosti Božjega usmiljenja, svete spovedi ... in tako prepoznali Božjo logiko, ter se po njej ravnali tudi v vsakdanjem življenju.

Knjiga V šoli usmiljenja nas spodbuja, da bi opustili določene napačne vzorce in predstave o zakramentu svete spovedi, ki smo si jih morda ustvarili skozi leta in desetletja, ter se odpravili v šolo. Ker živimo v času, ko se od nas zahteva vseživljenjsko izobraževanje in odprtost za pridobivanje znanja, je ta knjiga namenjena tako najstnikom, ki šele začenjajo bolj zavestno razvijati svoj odnos do zakramenta svete spovedi kot tudi starejšim. Razmišljanje p. Andraža bo gotovo vzbudilo kakšen nov vidik v spoznavanju in v razumevanje zakramenta svete spovedi, morda se nam bo posvetilo ... Pogovori so bili pripravljeni in objavljeni v rubriki V šoli usmiljenja v reviji Ognjišče v letu 2016.

»Na usmiljenje pozabimo zaradi samoljubja. V svetu se to kaže v iskanju zgolj lastnih interesov, ugodij in časti, združenih v željo po kopičenju bogastva, v življenju kristjanov pa se kaže v hinavščini in posvetnosti. Dejanja
samoljubja so tako številna, da jih pogosto niti ne prepoznamo več kot skrajnosti ali kot grehe. Zato je nujno priznati, da smo grešniki." (papež Frančišek)

P. Andraž, kakšna je bila vaša osebna izkušnja leta usmiljenja?

Najprej to, da sem si - predvsem v srcu - uspel bolj poglobljeno ozavestiti, da je Bog usmiljen z nami, torej tudi z mano. To je seveda vodilo predvsem k temu, da moram postati bolj usmiljen tudi do samega sebe. Ne glede na to, da sem duhovnik, redovnik, sem slednjič samo Andraž. Andraž, z vsemi svojimi slabostmi, pomanjkljivostmi, šibkostjo, omejitvami, grešnostjo. Da nisem noben Superman in mi to tudi ni treba biti, da tega tudi Bog ne pričakuje. Da sem človek, ki moram znotraj danih možnosti in s talenti, s katerimi me je Bog obdaril, narediti največ, kar se da, in delovati v svojem realnem dometu vključno z vsemi omejitvami, šibkostmi in grešnostjo.
Pozitiven vidik tega leta vidim v tem, da lahko živim svoje življenje v radosti, veselju, in to je verjetno posledica zavedanja usmiljenja, ki ga ima Bog do mene. Bolj ko se zavedam in poskušam živeti usmiljenje do samega sebe, bolj se mi zdi, da lahko to odmeva tudi v odnosih z drugimi. Koliko sem pri tem res uspešen, pa vprašajte druge, predvsem moje sobrate.

Pravilno razumevanje zakramenta spovedi je: da pridem k Bogu in mu priznam, da mi je žal, da sem se oddaljil, da sem ga zatajil, da sem ga kje polomil ... S tem izrazim, da želim z Njim še naprej sodelovati pri njegovem načrtu, biti bliže Njemu in sebi. A ta korak vedno vključuje mojo ponižnost in krotkost – tako v odnosu do Boga kot tudi do bližnjega.

V kakšnem odnosu sem jaz z Bogom? Če verjamem, da je Bog dober, in verjamem, da me ima rad, je jasno, da mi želi dobro. Pa dojemam Boga na ta način? Eno od sporočil leta usmiljenja je gotovo tudi to, da Bog ni sadist, ki bi se izživljal nad mano, me teroriziral in mi kot diktator prepovedoval to in ono. Nasprotno – Bog me ima rad in mi želi dobro!

Če svoje doživljanje, razmišljanje, posnetke ... objavljam na spletu, na blogih, Facebooku, je to prej stvar iskanja lastne potrditve in neke vrste razkazovanje. Pri spovedi gre za nekaj drugega – za potrebo po osebnem stiku. S tega vidika lahko rečemo, da imajo nekateri raje spoved z odprto mrežo v spovednici ali celo v kabinetu – iz oči v oči, saj jim to omogoča bolj oseben vstop v zakrament in spoved zanje dobi bolj oseben značaj.

V veliko pomoč pri procesu odpuščanja nam je lahko tudi knjiga kanadskega duhovnika Jeana Monbourquetta Kako odpustiti, ki je izšla pri Ognjišču/Slomškovi založbi, saj ponuja tudi možnost konkretnih vaj in dejanj odpuščanja.

pripravlja Marko Čuk