V večnost je odšel naš oče urednik

Bole Franc Ko je direktor Miha Turk v torek, 18. februarja 2020 zjutraj zbral uredništvo in upravo Ognjišča, novici nismo mogli verjeti ... resničnost, da je v bolnišnici prestopil prag večnosti naš "oče urednik" nas je zelo prizadela. Pred dnevi so ga res sprejeli v bolnišnico zaradi poškodbe, a je že šlo na bolje, toda Gospodar življenja, ga je poklical k sebi ... da tako dovrši službo, ki jo je prejel od Gospoda Jezusa in izpriča blagovest o Božji milosti" ... brez česar bi življenje zanj ne imelo nobene vrednosti ...

Franc Bole se je rodil 9. avgusta 1932 v Koritnicah pri Knežaku. Po končanem študiju teologije je leta 1958 postal duhovnik. Novo mašo je imel v Postojni, kamor se je njegova družina medtem preselila. Postojna je bila tudi kraj njegove prve duhovniške službe in tam je leta 1965 začel izdajati list Farno Ognjišče, ki je v nekaj letih postalo najbolj razširjen slovenski mesečnik. In prav v okviru urejanja te revije je razvil vrsto dobrodelnih, človekoljubnih in karitativnih pobud. Leta 1990 je postal prvi direktor Slovenske Karitas in to službo opravljal tri leta. Po osamosvojitvi Slovenije in demokratizaciji naše družbe je iskal poti, kako uresničiti zamisel "katoliškega". Junija 1994 se je oglasil Radio Ognjišče iz koprskega studia, proti koncu novembra istega leta pa iz ljubljanskega studia. Njegovi blagoslovljeni valovi pokrivajo celo Slovenijo in so številnim poslušalcem nepogrešljiv družabnik. ...

Po demokratizaciji pa je prejel tudi več cerkvenih in družbenih odlikovanj: Slovenska škofovska konferenca mu je podelila Odličje svetega Cirila in Metoda (1993), Občina Koper Nagrado 15. maj (1997), Revija Naša žena priznanje Ljudje odprtih rok (1999), za svoje založniško dejavnost pa je leta 2005 prejel Schwentnerjevo nagrado. 30. oktobra 2013 ga je predsednik republike Borut Pahor odlikoval z redom za zasluge, leta 2018 pa je prejel častno priznanje Boruta Meška za življenjsko delo, ki ga podeljuje Združenje novinarjev in publicistov (ZNP).

Francovi spomini na mlada leta:

Moj rojstni kraj so Koritnice pri Knežaku. Tam sem hodil tudi v osnovno šolo, ki je bila v italijanščini. Hvaležen sem staršem, ki so mi dali dobro krščansko vzgojo, podprto z osebnim zgledom. V družini nas je bilo pet otrok, eden je umrl še kot dojenček , tako, da smo ostali štirje, midva z bratom in dve sestri. Sestri sta bili starejši in sem ju moral pridno ubogati.

Brat, ki je od mene starejši, je bil v malem semenišču na Reki. Ta šola ni bila tako strogo namenjena duhovniškim poklicem, kot nekatera mala semenišča. Šel sem za njim, ko mi je bilo kakšnih dvanajst let. Pouk je bil v italijanščini . V šoli so bili v glavnem dečki z Reke, ki so italijanski jezik dobro obvladali. Po priključitvi leta 1947 so se mnogi Italijani izselili, med njimi tudi reški škof in mnogi fantje semeniščniki, ki so odšli v mesto Piso, znano po poševnem stolpu. Nas pa so poslali v Pazin, kjer so po vojni ustanovili semenišče. Tako sem en tuj jezik - italijanski - zamenjal z drugim - hrvaškim. V tem obdobju sem se tudi bolj jasno odločil za duhovniški poklic. Pravzaprav ta odločitev ni bila tako težka, ker sem veliko bral in se zanimal za krščansko socialno misel. Navdušenje za socialno dejavnost Cerkve je utrjevalo mojo pripadnost Cerkvi in odpiralo pot moji odločitvi.

Živ sem bil res, prav tako drži, da se nisem posvečal samo študiju. Tudi v Ljubljani sem ogromno bral, skripta in snov za izpite pa sem v nekaj dneh in nočeh dal skozi«. Sem pa redno obiskoval predavanja in tudi drugim pomagal pri študiju. Filozofija me je pritegnila. V semenišču smo zmeraj nekaj snovali. Na ciklostil smo razmnožili nekaj manjših knjig; izdali smo npr. prevod francoske knjige Daniela Ropsa o maši z naslovom Missa est (K maši, bratje) in jo celo opremili s fotografijami, ki smo jih sami izdelali. Med bogoslovnim študijem mi je uspelo dobiti vizo in tako sem cele tri počitniške mesece »štopal« po Franciji. Takrat je bila Francija vzor v liturgični obnovi, imela je najbolj sodoben in prodoren verski tisk, med mladimi duhovniki je bilo zelo veliko pobud, navdušenja. Napolnil sem si kovčke s časopisi, izrezki, revijami, z vsem, kar bi mi lahko koristilo pri bodočem pastoralnem delu. Takrat nisem niti sanjal, da bo to dejansko moje bodoče delo.

Živel sem v težkih in prelomnih (odgovornih) časih. V mladosti druga svetovna vojna, ko smo na gimnaziji na Reki živeli v stalnem strahu pred bombardiranjem. Pomanjkanje hrane. Jezikovne težave, osnovno in nižjo gimnazijo v italijanščini, višjo gimnazijo v hrvaščini (semenišče v Pazinu). Bogoslovje v Ljubljani, ne da bi imeli en sam tuj časopis ali revijo, z veliko volje po znanju in načrtih za bodoče delo na župniji. Bil sem med prvimi študenti, ki smo dobili vizo za tujino. V dvojnih počitnicah sem v treh mesecih z avtoštopom prekrižaril Francijo, Belgijo, Švico. Odkrival sodobni francoski verski tisk. Prvo službeno mesto: župnik v Postojni in sedem let dela z mladino, kljub vsem oviram, zasliševanjem, zaporu. Zamisel o mladinskem časopisu, ki ga nobena tiskarna ni hotela sprejeti v tisk. Tiskanje prvega letnika v lastni "režiji" na ciklostil (1965). Ob navdušenem sprejemu bralcev tedanjega Farnega Ognjišča, končno le sprejetega v tiskarni v Kopru in s premestitvijo na "obalo", za župnika v Bertoke in potem za urednika v Koper, se začenja moja doba dela za tisk in medije (Ognjišče, knjige, Radio Ognjišče, TV3, avdio in videokasete...) (2002)

nekaj njegovih "zgodovinskih" misli

Na mizi leži šest številk Farnega ognjišča ... to je naše delo in skromen uspeh minulega leta ... Veseli smo tega skromnega uspeha in ponosni smo nanj. Vsaka številka skriva celo zgodovino ... pri eni nismo dobili papirja, pri drugi ni bilo barve, spet druga je čakala na popravilo ciklostila ... Vsaka številka je bila napravljena z udarniškim delom. Naše geslo je bilo: medsebojna ljubezen, vzajemna pomoč. (1965)

Novo ime OGNJIŠČE...staro slovensko ognjišče, ki je potrebno tudi mladim . Ognjišče ni le list, ki ga prebereš in vržeš proč, ampak list, ki povezuje v veliko družino vse, ki želijo graditi prihodnost ... Ognjišče hoče prinesti mladim luči, ogreti s toploto, povezati z ljubeznijo .,..(1966)

Velikokrat me sprašujejo, kako smo prišli na zamisel, da bi izdajali ta list. Stvar je bila zelo preprosta. Kot postojnjski župnik sem se večkrat srečeval s prijateljem Bojanom Ravbarjem, tedaj kaplanom v Kopru, sedaj koprskim župnikom. V skupnem iskanju pastoralnih sredstev je prišla na dan tudi zamisel, da bi se prek tiska bolj približali zlasti mladim. Nihče takrat ni mislil na list, ki bo dosegel več kot 80.000 naklade. K sreči je bil ravno to leto Postojni kot nedeljski kaplan dodeljen Silvester Čuk, vešč v pisanju in dober risar. Razdelili smo si delo. Koper naj bi poskrbel pretežno za razmnoževanje in mladina v Kopru se je z velikim navdušenjem lotila tega dela, seveda ob podpori nekaterih starejših „izkušenih" vernikov. (1975 - ob 10-obletnici Ognjišča)

Pomembno je verovati v neke ideale in biti pripravljen žrtvovati se zanje. Treba je imeti oči odprte za znamenja časa. Po naravi, sem optimist, zato me težave zlepa ne spravijo na tla. (1995)

Vseskozi sem veliko bral. Za branje sem se navdušil že doma: otroci smo imeli Zamorčka, v družini pa sta bila tudi Bogoljub in Mohorjeve knjige. Romanov nisem veliko bral, zanimale so me bolj filozofske in praktične knjige. V Pazinu sem zelo nerad hodil na sprehode ali na dvorišče. Tudi med odmori sem navadno ostal v učilnici, pa je prišel vzgojitelj in me napodil ven. Navadno sem vzel knjigo in šel na kakšen zidek na dvorišču in naprej bral. Dolgi sprehodi so mi bili največja muka. (1995)

Za duhovnika ni počitka ali pokoja, dokler še lahko dela. Vedno sem delal z drugimi, v ekipi, vsi uspehi in neuspehi so bili skupni. Bog mi je dal dobre sodelavce, brez katerih bi ne bilo nič tega, kar smo naredili. Ta ekipa se krepi in pomlaja, prevzema bremena z mojih ramen in skupaj delamo še več in še bolje. Upam, da bo teh sodelavcev še več. (Franc Bole leta 2002)

»Kako nekaj izrednega je biti Jezusov prijatelj (Ne bom vas več imenoval služabnike ampak prijatelje) tudi če bi bil to samo en dan, samo na novi maši. Če pa to pomnožimo z dnevi, ki so v šestdesetih letih in z mašami, ki jih v tem času opravi duhovnik, lahko samo strmimo nad Jezusovo dobroto, nad čudežem Jezusove dobrote. (...) Še marsikaj je skrito in vseh milosti ne vidimo. Sam se vse življenje čudim, da mi je Bog dal toliko svojih darov in prijateljev, ki so mi stali ob strani. Njemu in vsem vam prisrčna hvala! Vem, da nisem na vse te načrte odgovoril, kot bi moral, zato se priporočam v vašo molitev, da bi Bog ob svoji sodbi ne bil preveč strog z menoj.«

nekaj misli o očetu uredniku Francu Boletu

Škof Jurij Bizjak je ob biserni maši Franca Boleta (8. julija 2018) njegovo življenje in delo povezal s sedmerimi darovi Svetega Duha, ki jih je Gospod poslal nad svojega maziljenca in so obrodili bogate sadove v dušah ljudi, ki jim je z ljubeznijo, potrpljenjem, navdušenjem in z vztrajnostjo služil. Najprej kot župnijski upravitelj v Postojni, potem v Bertokih in v Sv. Antonu in v stolni župniji v Kopru, kjer je še zdaj pomočnik. Na poseben način pa je naš zlatomašnik služil Cerkvi na Slovenskem kot ustanovitelj revije in radia Ognjišče, kot izdajatelj na stotine knjig, kaset, videokaset, zgoščenk in drugih publikacij.

bole biseromasnik2 »Vse moči in svoje znanje je posvetil širjenju duha modrosti in razumnosti med ljudmi: S svojim mnogovrstnim oznanjevanjem z govorjeno in pisano besedo se je velikokrat noč in dan trudil, ... da bi dosegel tudi vse obrobne in oddaljene, vse izgubljene in iskalce.« Bil je tudi poln Duha svéta in moči, saj je od začetka svojega delovanja videl cilje in poti, ki jih mnogi drugi niso niti videli niti opazili. Oral je ledino tudi na področju karitativne dejavnosti in dobrodelnosti ... in "koliko reči je danes samoumevnih po zaslugi očeta Franca, ki je v svojem času videl pravo smer in z močno roko utiral pot delom krščanske dobrodelnosti in krščanskega usmiljenja"... . ... Gospod pa ga je (kot apostola Pavla) učil strahu Gospodovega: »Koliko različnih preizkušenj in pasti in groženj je na svoji dolgi poti uspešno prebrodil naš slavljenec, vedo vsi njegovi bližnji sodelavci, za mnoge pa seveda ve samo on. (...) Z Duhom spoznanja (preseganja zakonitosti tega sveta in stegovanja po zakonitostih nebeškega kraljestva) pa se je slavljenec Bole vse življenje trudil, da dovrši sluižbo, ki jo je prejel od Gospod Jezusa in izpriča blagovest o Božji milosti" ... brez tega bi življenje zanj ne imelo nobene vrednosti ...

pripravil Marko Čuk

V večnost je odšel naš oče urednik

Zajemi vsak dan