Janez Eudes (1601-1680)

19. avgust

Sreča staršev, še posebej mater, so otroci. Nekateri zakonci morajo na to srečo dolgo čakati, mnogi pa je sploh ne dočakajo. Naš današnji godovnjak je svoje starše osrečil po mnogih letih zakona. Presrečna mati je prvorojenca iz hvaležnosti, da jo je Bog uslišal, nesla v božjepotno Marijino cerkev in ga posvetila Bogu in Materi božji. Zatem je deček dobil še tri sestre in dva brata.

Janez-EudesJanez Eudes, eden od velikih preroditeljev verskega življenja v Franciji v 17. stoletju, se je rodil 14. novembra 1601 v mestu Ri pri Argentanu. Oče, po poklicu zdravnik, in mati sta ga skrbno vzgajala, da je rad molil, se pridno učil, pa tudi pri igrah je bil z vso dušo. Oče ga je želel izšolati za lepo prihodnost v svetnem poklicu, Janez pa se je že ob začetku svojega študija odločil za duhovniški poklic. Med študijem se je navdušil za oratorijance, družbo svetnih duhovnikov s posebno duhovnostjo. V raznih redovnih hišah je končal študij bogoslovja in bil leta 1625 v Parizu posvečen za duhovnika. Mašna daritev ga je tako prevzela, da je dejal, da bi vsako jutro potreboval tri večnosti: eno za pripravo na mašo, eno za maše vanj e in eno za zahvalo.

Zaradi bolehnosti je začel z misijonskim delovanjem šele sedem let po novi maši, potem pa bil nad štirideset let ljudski misijonar – pridigar verske prenove po župnijah. Ti misijoni so trajali dva ali tri mesece in v času misijona je imel Janez najmanj dve pridigi na dan. Če je bila cerkev premajhna, je pridigal na prostem. Imel je poln, močan glas, da so ga lahko slišali tudi oddaljeni poslušalci. Njegove besede so šle ljudem do srca in so tudi zakrknjene grešnike vodile k spovednici in trajnemu poboljšanju. Uspehe je imel zaradi preprostega, neposrednega in prepričljivega načina, predvsem pa zato, ker je zajemal ogenj iz Srca Jezusa, dobrega Pastirja.

Zelo si je prizadeval, da bi zagotovil boljšo izobrazbo in vzgojo škofijskih duhovnikov in v ta namen je ustanavljal semenišča. Leta 1643 je ustanovil novo redovno družbo Jezusa in Marije, ki naj bi se posvečala semeniščem, kjer se vzgajajo bodoči duhovniki, in ljudskim misijonom. Kot ljudski misijonar je Janez Eudes temeljito poznal razmere in življenje tedanjega časa. Njegova posebna skrb so bila 'izgubljena' dekleta: zanje naj bi skrbela ženska redovna družba Naše ljube Gospe pribežališča.

O vseh apostolskih vprašanjih, s katerimi se je ukvarjal, je Janez tudi pisal. Njegovi spisi se odlikujejo po preprostosti in srčni toplini. Doživeli so mnogo izdaj in bili prevedeni v številne jezike. Izviren prispevek k duhovnemu življenju predstavlja njegovo češčenje Jezusovega in Marijinega Srca. V nekem spisu o Čudovitem Jezusovem srcu je zapisal: »Vi ste eno z Jezusom, kakor so udje eno z glavo. Zato morate imeti istega duha, isto dušo, isto življenje, ista čustva, isto srce kakor on. On sam pa mora biti vaš duh, vaše srce, vaša ljubezen, vaše življenje in vaše vse. Te velike reči se v kristjanu začno s krstom, rastejo in se krepijo pri birmi in s pravilno rabo vseh drugih milosti, ki jih daje Bog.«

Zadnja leta življenja ga je Bog preizkušal z notranjimi in zunanjimi boji, iz katerih pa je izšel kot zmagovalec. Po hudi bolezni je umrl 19. avgusta 1680 v mestu Caen. Papež Pij X. ga je leta 1909 razglasil za blaženega in ga imenoval "začetnik, učitelj in apostol liturgičnega češčenja presvetega Srca Jezusovega".

Zajemi vsak dan

Gospodove oči so v slehernem kraju, opazujejo hudobne in dobre.

(Pregovori)
Ponedeljek, 26. September 2022
Na vrh