Volbenk (Bolfenk) (umrl 994)

31. oktober

Bavarska je največja nemška dežela, ki šteje danes več kot 11 milijonov prebivalcev, od katerih je okoli 70 odstotkov katoličanov. Bavarska je bila pokristjanjena proti koncu 7. stoletja. Njeni glavni apostoli so bili sv. Rupert, sv. Emeran in sv. Korbinijan, ki so osnovali cerkvene pokrajine v Salzburgu, Freisingu in Regensburgu. Med znamenite škofe na Bavarskem spada tudi sv. Volbenk ali Bolfenk, nemško Wolfgang. Ime označuje tistega, "ki hodi kakor volk".

BolfenkVolbenk se je rodil okoli leta 924 na Švabskem kot sin srednje premožnih staršev svobodnega rodu. Bil je zelo bister otrok in tako je iz domače družine prišel v tedaj slovečo samostansko šolo Reichenau, kjer si je zaradi nadarjenosti, skromnosti in resnobe pridobil naklonjenost vseh. S te šole je prešel v stolniško šolo v Würzburgu, kjer je tudi bil eden najbolj nadarjenih učencev, vendar je vedno bolj kazal na to, da se umakne v samoto meniškega življenja. Usojena mu je bila drugačna pot. Ko je njegov prijatelj Henrik postal nadškof v Trieru, je Volbenk postal profesor na njegovi stolnični šoli in stolni dekan. Po smrti škofa Henrika je Volbenk šel v samostan v Einsiedeln, kjer pa ni dolgo vzdržal, ker se je v njem zbudila želja, da bi deloval v misijonih. Šel je misijonarit na Češko in na Ogrsko. Tam ga je spoznal Pilgrim, škof v Passauu, ki ga je nagovarjal, naj vendar sprejme vodstvo kakšne škofije. Volbenk se je dolgo časa upiral, nazadnje pa je Pilgrimu le uspelo, da je Volbenk o božiču leta 972 sprejel vodstvo škofije v Regensburgu.

Kot škof je bil skromen, daleč od kakršne koli osebne častiželjnosti, pokazal se je kot dober organizator, pripravljen na žrtve, uvideven in usmiljen, hkrati pa se je znal vživeti v krajevne razmere. Z njegovim imenovanjem se je začela resnična prenova meništva na Bavarskem. Poskrbel je, da so po vseh samostanih njegove škofije dosledno izpolnjevali redovno vodilo sv. Benedikta.

S svojo dejavnostjo in prijaznostjo, s svojim skromnim življenjem se je škof priljubil vsem ljudem. Značilna zanj je zgodba, ki jo je zapisal njegov življenjepisec Otloh. Slabo oblečen revež je ukradel kos dragocenega škofovega posteljnega pregrinjala. Eden od čuvajev ga je zalotil in nesrečneža takoj tiral pred škofa, ki pa mu je prestopek odpustil in tožilcem ukazal, naj mu na njegove stroške kupijo obleko.

Blagodejno je deloval tudi na cesarskem dvoru. Pod vplivom škofa Volbenka se je cesar Henrik II. spremenil iz prepirljivca v miroljubnega moža. Njegova hči Gizela, ki je svetnica, se je poročila z madžarskim kraljem Štefanom I., ki je prav tako svetnik.

Škof Volbenk je jeseni leta 994 – na potovanju po Bavarskem sklenil svoje bogato življenje. Ko je čutil, da se mu bliža konec, je prosil, naj ga nesejo v cerkev. Po opravljeni spovedi in poslednjem maziljenju je v noči med 31. oktobrom in 1. novembrom izdihnil svojo dušo. Papež Leon IX. ga je jeseni leta 1052 med svojim obiskom v Regensburgu razglasil za svetnika.

Njegovo češčenje se je razširilo zlasti v 15. stoletju po vsej tedanji Avstriji in na Ogrskem. Upodabljajo ga s škofovsko palico in s tesarsko sekiro – po legendi (ohranjena je tudi v narodni pesmi pri nas), da je svetnik določil kraj, kjer naj bi stala cerkev, tako, da je v tisto smer vrgel sekiro. Za svojega patrona ga časte rezbarji, pastirji, drvarji, oglarji. V mariborski škofiji sta mu posvečeni dve župnijski cerkvi.

Zajemi vsak dan

Cerkev bo tem bolj za ljudi domovina srca, čim bolj bomo poslušali Kristusa in čim bolj bo osrednje v njej tisto, kar prihaja od njega: njegova beseda in zakramenti.

(Benedikt XVI.)
Sreda, 6. November 2024
Na vrh